NEKAJ BESED O DANES NEPOGREŠLJIVEM ORODJU - INTERNETU (svetovnem spletu)
Za internetom stojijo mrežna računalniška
orodja - računalniki povezani v mrežo. Preprosto povedano, na nek računalnik (server) naložimo
določene vsebine (tekste, članke, slike, animacije, statistike, kalkulatorje,
igrice, ankete, ...),
ki se preko mednarodne računalniške mreže (svetovnega spleta) prenesejo
na naš osebni računalnik ali katerikoli računalnik na svetu,
če jele ta povezan s spletom in ima naloženo ustrezno programsko
opremo.
Za te procese poskrbi
zelo pomemben računalniški protokol
HTTP - Hypertext Transfer Protocol , to je
client–server model (odjemalec ali uporabnik - strežnik model).
Kako sem začel?
- orodja na disketah, preko analogne telefonske linije in
"voice" modema na ARNES
in tako na svetovni splet -
do grafičnega vmesnika pa preko "/Dial-up/Win_3x",
s PPP (Point-to-Point Protocol ).
Bil je sejem računalništva - 1995 v Cankarjevem domu - v soboto sem
šel iz nekega izobraževanja in malo pokukal po sejmu.
Ustavil sem se pri stojnici ARNES-a in malo povprašal, kaj ponujajo.
Pokazali so mi lično prozorno škatlico z disketami (najbrž 10), to je bil
komplet s knjižico, navodili za grafični dostop
do svetovnega spleta preko modema (domačega PC-ja).
V navodilih in disketah sem našel - osnove HTML-ja, FTP-ja, internetnega protokola, elektronske pošte,
na disketah je bilo vse to, torej tudi še Trumpet Winsock, brskljalnik Netscape, FTP program ...
Najprej sem okleval in šel iz Cankarjevega doma brez disket
(bil sem dokaj mlad in denarja ni bilo ravno v izobilju ...), a sem se, (ne) vem zakaj, vrnil
in kupil "božanski komplet".
Vse čestitke in pohvale ARNES-u in takratnim informatikom, ki so sestavili navodila in posneli
komplete disket za instalacijo grafičnih internetnih orodij za PC-je (Windows).
Doma sem zadevo po stopnjah uspešno inštaliral, bral navodila in uspelo je.
Se danes mi je v spominu ostala živa slika trenutka in neizmerno presenečenje,
ko mi je Netscape pokazal
prvo grafično spletno stran na ekranu - Arnesovo.
Tako sem leta 1995 že imel grafični dostop do svetovnega spleta.
V nekaj urah v enem popoldnevu
sem se tako naučil vsaj toliko, kot v enem letu faksa ...
Torej, ko ste na kakem sejmu, in ga zapustite, se vrnite nazaj in kupite
nekaj dobrega zase, za kolege in za svet ... :)
Vse povedano
je omogočalo orodje Trumpet Winsock
za mrežna servisa TCP/IP
(Transmission Control Protocol / Internet Protocol),
z vpisom IP, Name Server,
.., - se še spomnite
prvih nerodnih korakov v neznan svet svetovnega spleta in čarobnega
klika na "trobento", to je na ikono Trumpet (
) in potem šumenje modema
in čakanje na povezavo.
Hitrosti prenosa so bile skromne,
do 14,4 Kbit/s,
tako da se je slika, velikosti nekaj 100 Kbitov, s FTP prenašala
na server celo minuto ali več,
a občutki so bili vseeno čarobni.
Kdor je obvladal omenjena orodja in nastavitve, je bil
takrat pravi frajer, ..., hodili smo na domove, v različne
ustanove in bližali svetovni splet dijakom, firmam, itn.
Takrat (leta 1995) je bila mobilna telefonija še v zametkih
in je bila elektronska pošta res nekaj imenitnega,
kdor pa je imel še internetno stran, pa se je zdel že sam sebi
genij, kaj šele drugim. ARNES je takrat naredil zares velikanski
korak v spletno opismenjevanje Slovenije - čudovito ( sodelavci ARNESA
si zagotovo zaslužijo veliko pohvalo in nagrado ... ) .
ARNES bi lahko poimenovali kar kot moderni
elektronski spletni "TRUBAR".
Na ARNES-ovih serverjih je takrat laufal še VMS (Virtual Management System)
operacijski sistem - rečeno je bilo tudi, da bo UNIX
izumrl, VMS pa preživel. V bistvu se je zgodilo
drugače - preživel je UNIX, tudi preko Linuxa.
Pot informatike, operacijskih sistemov, mrežnih protokolov torej ni zmeraj
enoznačna. Veliko je bilo smeri v razvoju računalništva, arhitektur,
programskih orodij, operacijskih sistemov,
a vsi niso preživeli. Omenimo tukaj VMS (Virtual Management System).
V Sloveniji smo kar nekaj časa stavili na VAX/VMS operacijski sistem. Recimo
sistem COBISS (knjižnični informacijski sistemi), ARNES, HMZ, ARSO ... so temeljili svoja
računalniška orodja na omenjnem VMS-u. A je žal ta po letu 2000 opehal.
Večina na zahodu pa je ostala zvesta UNIX sistemu in pozneje prehodu na Linux.
Žal je tako Slovenija izgubila veliko energije pri prehodu iz VMS sistema večinoma na Linux in nekaj
tudi na Windows sistem.
Poleg tega pa so tudi določene spletne rešitve bile ukinjene (recimo orodje flash,
do januarja 2021 so vsi večji brskalniki brezpogojno blokirali vso vsebino Flash, razen nekaj izjem
- ki jih podpira recimo Kitajska).
Pred grafičnim internetom je splet temeljil na telnetu (ime baje izhaja iz TELephone NETwork - tako
vsaj trdi Garth O. Bruen).
Telnet je bil prvotno razvit za ARPANET v letu 1969 (tako pravimo, da se to leto
šteje za začetek interneta - o ARPANETu nekaj besed spodaj).
Telenet je protokol, oziroma aplikacija za povezavo odjemalcev s strežniki,
ki torej omogoča dostop do virtualnih terminalov na oddaljenih sistemih, tako na lokalnih omrežjih
ali internetu. To je protokol za dvosmerno 8-bitno komunikacijo. Njegov glavni
cilj je bil povezati terminalne naprave in terminalsko usmerjene procese.
Danes je recimo PuttY eden od bolj popularnih terminalskih emulatorjev (podpira
mrežne protokole kot so SCP, SSH, Telnet in rlogin).
Ime ni čisto enolično, a ve se, da je kratica "tty" ime terminala v Unix tradiciji.
Vrnimo se v čas nastanka "World Wide Web-a".
Takrat (1995) je bil Netscape v bistvu edini
uporabni brskljalnik, oral je ledino - kje pa je danes, recimo, da je vključen
v konkurenco, itn? Linux
pa je šele začel prihajati
v namizne računalnike
(aprila leta 1991 je takrat
21-letni študent računalništva Linus Torvalds iz Helsinkov,
pripadnik švedske manjšine na Finskem,
začel pisati [najprej kot hobi] v Minixu, klon Unixa).
V firmah (podjetjih, javnih ustanovah, državni upravi,
po šolah ...) so se vzpostavljale prve
mrežne povezave med PC-ji. Wordstar je izumiral, QP
(Quattro Pro - so napisali v zbirnem jeziku in Turbo C, zelo zaslužno so bili
Adam Bosworth, Lajos Frank in Chuck Batterman. Hvalili so ga predvsem zaradi vrhunske grafike v DOS-u.
Prva verzija je iz leta 1989 - na nek način z dopolnitvami živi še danes)
je bil statistični
program, ki je takrat mnogim olajšal delo, orodje MS Office je bilo v zametkih,
OpenOffice pa še ni bilo (prva verzija je iz l. 1999).
Kot programska orodja so prevladovali: Pascal, Fortran, C.
O "skriptnih" jezikih smo komaj slišali.
HTML kode smo se šele učili.
Windowsi
so počasi
postajali standard za vsakdanje delo (recimo po pisarnah)
- Linux pa protiutež
(rivalstvo je pozitivno, glede na karakter človeka, si lahko
dokaj zanesljivo sklepal, kdo je na Linuxu).
V splet se kmalu začnejo vključevati stari in novi skriptni jeziki
- Java (iz 1995),
JavaScript
(iz 1995), v tujini že nekaj časa živi
Perl
(iz 1987),
PHP
(iz 1995) postane velika uspešnica,
v Slovenijo prodira tudi
Python
(iz 1991),
ASP (iz 1996)
in seveda mnogi ostali
jeziki za interaktivno delo na spletu preko
CGI.
CGI lahko vključuje,
poleg skriptnih jezikov, tudi ostale programske jezike
(C,
fortran,
pascal,
basic,
...),
tako da nobeno orodje, znanje, ni bilo izključeno iz možnih spletnih
aplikacij.
Kmalu na spletu zaživijo baze na principu
SQL jezika
(Structured Query Language - iz 1974, oče relacijskih baz in posredno SQL-a je Dr. Edgar F. »Ted« Codd [23.8.1923-18.4.2003]
– nikoli ni prejel Nobelove nagrade, čeprav je ...), recimo
Postgres
(iz 1988),
MySQL
(iz 1995), ...
Pot do mrežne ustvarjalne svobode in tudi zlorabe, je odprta.
Vsa ta orodja se večinoma preko form (okenc za vpis ali izpis podatkov)
vključujejo
v HTML
(iz 1989,
HyperText Markup Language, nekateri to prevajajo kot
jezik za označevanje nadbesedila) - oče HTML-ja je
fizik
Tim Berners-Lee.
Omenimo še, da ima internet, kot mreža računalnikov,
korenine v poznih petdesetih letih 20. stoletja,
a je bil dolga leta skrbno varovana tehnologija
v rokah Pentagona - "otrok hladne vojne".
Ko je sovjetska Rusija 1957 lansirala prvi satelit
Sputnik, so februarja 1958 ZDA kot odgovor
šle
v projekt z imenom "Advanced Research Projects
Agency" (ARPA ali DARPA - prevod bi se lahko glasil
"Agencija za napredne raziskave"), da bi
ponovno prevzeli tehnološko prednost.
ARPA je ustanovila "IPTO"
("Information Processing Technology Office")
za namene programa "SAGE"
("Semi Automatic Ground Environment"),
ki je prvič računalniško povezoval radarske
sisteme širom ZDA - vse pod vodstvom Pentagona.
Internet ali medmrežje, je okrajšava
angleške besede »inter-network«.
Internet uporablja sistem paketno preklopljivih
komunikacijskih protokolov, že omenjena TCP/IP.
Začetek odprtega interneta sega v konec šestdesetih
let 20. stoletja
(29. oktober 1969) in osemdeseta leta, ko je začel delovati kot
ARPANET.
S sponzorstvom agencije za napredne raziskave
pri ameriškem obrambnem ministrstvu DARPA (Defense Advanced
Research Projects Agency) je bil razvit sklad protokolov
IP (Internet Protocol) in TCP (Transmission Control Protocol
- napisal ga je Robert Kahn leta 1973).
Podatkovno omrežje zasnovano na tem protokolnem skladu, naj bi
služilo povezavi oddaljenih raziskovalnih institucij s
superračunalniki za potrebe raziskav, ki jih je naročalo
ameriško obrambno ministrstvo.
Sčasoma je omrežje preraslo v akademsko in raziskovalno omrežje,
kasneje pa je postalo zanimivo tudi za komercialne uporabnike.
V tem času (od začetka komercialne uporabe) je Internet podvojil
svojo velikost približno vsakih
trinajst mesecev, kar kaže na izredno hitro rast. S širjenjem
omrežja se je povečalo tudi število različnih vrst aplikacij,
ki tečejo na njem.

Na sliki je oče HTML-ja, fizik Tim Berners-Lee (rojen l. 1955).
Leta 1980, sodeluje s
CERNom, predlaga prototip jezika za tolmačenje "ENQUIRE"
(napisan v pascalu),
s katerim
bi raziskovalci v CERNu zapisovali in izmenjevali strokovne dokumente
(predhodnik HTML-ja). ENQUIRE je bil blizu modernemu zapisu
wiki orodja.
Leta 1989
je Berners-Lee napisal predlog internetnega hipertekstnega
jezika.
V zadnji polovici leta 1990 je še napisal
(sprogramiral) prvi brskalnik (za HTML) in
strežniško programsko opremo.
V tem letu
sta skupaj Berners-Lee in CERNov sistemski inženir Robert Cailliau
podala zahtevo za financiranje projekta, vendar CERN projekta ni
uradno implementiral.
Napisal (sprogramiral) je tudi prvi spletni brskalnik z imenom
"WorldWideWeb "
(bil je še brez grafike) in
postavil prvi spletni strežnik CERN HTTPd.
Leta 1991 (6. avgust)
CERN objavi prvo spletno stran na svetu
(Info.cern.ch -
The website of the world's first-ever web server
- še danes deluje, 2010 ).
Še lokalna kopija:
lokalno_TheProject.html
V osebnih zapiskih Lee od leta 1990 naprej
zapisuje "številna področja, na katerih se
uporablja hipertekstni jezik" in na prvo
mesto postavlja enciklopedijo.
Leta 1994 se je Lee preselil v ZDA na MIT
(Massachusetts Institute of Technology)
in tam ustanovil konzorcij World Wide Web - W3C -
ki je združil zainteresirana podjetja, izboljšal
standarde in se odrekel vseh avtorskih pravic.
Tako je svetovni splet postal dostopen vsem.
Leto za tem nastane
domača stran Astronomskega krožka
Gimnazije Šentvid - LJUBLJANA.
Pomemben mejnik je bil prvi grafični
Brskalnik Mosaic, delo ekipe Marca Andreessena
iz univerze v Illinousu (University of Illinois).
Mosaic je nemudoma izničil vso prednost starejšima protokoloma
Gopher
in WAIS - grafika je torej prevladala.
Leta 2009 je Google zaznal že več kot 100 milijard
operativnih spletnih mest.
To je torej zgodba Berners-Leeja (in njegovih sodobnikov)
- očeta moderne
"latinščine", (HTML-ja) - enega redkih univerzalnih jezikov
informatike, ki se bere na vseh operacijskih sistemih
enako.
No nekateri so jezni na tega fizika, da je to in to
zastavil napačno - a idealne rešitve ni. Morebiti so boljše
(tudi slabše) rešitve -
a v njegovem času so imeli priložnost tudi mnogi ostali
raziskovalci podati boljše rešitve, boljše definicije spletnega jezika,
a jim to očitno ni uspelo.
HTML jeziku se vidi, da je zadaj fizik - fiziki
marsikaj poenostavimo, da sploh lahko kaj
naredimo. To pa ne pomeni, če je forma
in uporaba preprosta - razumljiva tako najstnikom
kot znanstvenikom - da je zato HTML zapis slab.
Nasprotno - je odprt za nadgradnjo in omogoča
enostavne, a uporabne rešitve za vsa področja
življenja: informatiko, znanost kot tako,
literaturo, novinarstvo, jezike,
interaktivnost, zabavo, umetno inteligenco ...
Je ogrodje za vključitev vseh ostalih formatov.
Še zanimivost - v času študija so nam zapovedovali programiranje
v pascalu, fortran je bil že skoraj greh - a danes je
fortran še kako živ. Na fiziki so nato uvedli C, nakar javo
in sedaj najbrž spet C, no zdi se, da pa je prevladal Python, (?) ...
In res, zadnja leta je na fiziki Python že standard,
Java pa ostaja standard za učenje programiranja na fri-ju.
Vsekakor so jeziki na bazi C-ja (perl, java, php, javascript)
še kako močni in živijo, sploh na spletu in se še naprej razvijajo, ...
Splet je omogočil tudi razvoj t. i. umetne inteligence (AI) - polno je zaživela ob koncu corone ..., slučaj?
Arhitektura ChatGPT - umetna inteligenca ali "artificial intelligence (AI)".
ChatGPT je kratica za "Chat generative pre-trained transformer".
Klepetalnik na osnovi
generično predpripravljene transformacije - človeku značilna predpripravljena govorna klepetalnica - temelji torej
na obsežnem jezikovnem modelu. Razvija ga podjetje OpenAI.
Moto podjetja je »prijazna umetna inteligenca za vse človeštvo«. Ustanovljeno je bilo leta 2015 v San Franciscu (ZDA).
Med ustanovitelji so bili Elon Musk, Sam Altman, Peter Thiel in drugi. Pozneje je v podjetje OpenAI ogromno vložil
Microsoft, cca 13 milijard dolarjev.
Vrednost podjetja zelo niha, kdaj je vredno tudi 150 milijard dolarjev in veliko več ...
Ko se je pojavila kitajska konkurenca (2024, DeepSeek), mu je vrednost zelo padla.
A pri Kitajcih je tako, nikoli niso prvi, a zmeraj znajo čez nekaj let dobro prekopirati
rešitve zahodnega sveta ... Nič novega.
ChatGPT je v svojem osnovnem namenu klepetalni robot (angleško chatbot), katerega glavna funkcija
je posnemanje človeškega pogovarjanja (v bistvu je zbral večino znanja iz svetovnega spleta,
tudi značilnosti različnih jezikov).
Sistem lahko opravlja naloge, kot so pisanje besedil, odpravljanje napak v računalniških programih in skladanje glasbe,
zelo močan je pri pisanju programskih kod (obdeluje ne le besedila, ampak tudi zvok in slike).
ChatGPT se lahko spomni prejšnjih prošenj iz enakega poteka pogovora, kar je redkost med klepetalnimi roboti.
Nekateri informatiki so tako celo zaključili,
da gre za značilnost, ki bi lahko omogočila uporabo tega sistema za ustvarjanje klepetalnih robotov,
ki bi opravljali funkcijo osebnega psihoterapevta.
Na razpolago je zmogljivejša plačljiva verzija ChatGPT Plus in tudi neplačljiva verzija,
ki omogoča časovno omejen dostop do modela ...
ChatGPT izražal mnenja, ki pa so lahko tudi pristranska - a to je tudi lastnost človeškega
razmišljanja. Čar je v svobodi govora in zaenkrat je ChatGPT na meji tega načela, sploh ko gre
za vrednostne sodbe. Kot povsod, se je tudi v ChatGPT vključila politika
in zato so njegove vrednostne sodbe nekaj, na kar se ne gre zanašati.
Vse ostalo - pomoč pri programiranju, pomoč pri strokovnih vprašanjih, matematičnih problemih, tekstovni opisi
določenih procesov, fenomenov ...
pa so v ChatGPT-ju dosegli zavidljive rezultate.
Poleg programske kode izjemno dobro rešuje tudi recimo besedilne naloge (včasih smo rekli uporabne naloge).
ChatGPT je močan toliko, kot je močan v znanju sam uporabnik orodja.
ChatGPT ni edino tako orodje na spletu (tukaj je še recimo kitajski DeepSeek) - a je ChatGPT eno najmočnejših.
ChatGPT nam recimo zgolj v kaki minuti izdela spletno JavaScrip aplikacijo za gibanje
planetov, lahko tudi v C-ju, Javi ... Za kaj takega smo včasih
rabili ure ali dneve programiranja ... ChatGPT je tudi dokaj uspešen pri iskanju napak
v programskih kodah, tudi pri gonilnikih ... A, če nimamo trdnih osnov
programiranja, nam ChatGPT ne more pomagati pri kompleksnejših problemih, kodah.
Lahko pa nas s pametnim postopnim pristopom počasi uvaja v svet določenih programskih jezikov.
Kaj pa družboslovje, humanizem in umetna inteligenca?
ChatGPT nam sicer lahko napiše spis, domačo nalogo, pomaga pri diplomi, magisteriju, pisanju člankov,
leposlovja, poezije, nariše celo
umetniško sliko, zapiše note nove pesmi - a vrednost teh rezultatov je večinoma zelo vprašljiva
(no, učenci lahko prihranijo nekaj časa staršem pri pisanju spisov - domačih nalog ..., kar pa
je kdaj tudi v pomoč utrujenim staršem).
Vseeno pa si t. i. umetna inteligenca - ki je še zmeraj človeška inteligenca,
le da računalniki veliko hitreje procesirajo veliko več podatkov in z manj
rutinskih spodrsljajev kot to zmore človek (to recimo dokazuje
nemoč človeka v igranju šaha proti računalniškemu algoritmu) - zasluži globljo umestitev v zelo
zahtevno definicijo, kaj je človek,
kaj inteligenca sploh je, kaj je samozavedanje, kaj je s t. i. svobodno voljo
misleca, kaj so možgani znotraj definicije človeka, življenja, tudi in predvsem v navezavi z vesoljem ...,
z najširšo sliko stvarstva.
Zato se tukaj navežimo na zanimivo razmišljanje - ali je razum
neka splošna zakonitost dogajanja v vesolju. V to smer
nas recimo vodi ideja o t. i. »Boltzmannovih možganih«.
Sledi povzetek iz poglavja:
Vesolje in možgani
»Boltzmannovi možgani« so ideja za samozavedajočo entiteto, strukturo,
ki nastane zaradi izjemno redkih naključnih nihanj v stanju termodinamičnega ravnovesja.
Na primer, v homogeni newtonski juhi je mogoče teoretično čisto po slučaju vse atome
ločiti in spet medsebojno povezati tako, da tvorijo funkcionalne človeške možgane
(čeprav bi to v povprečju trajalo veliko dlje od trenutne življenjske dobe vesolja).
Ta ideja je dobila ime po avstrijskem fiziku (Stefanovem učencu) Ludwigu Boltzmannu
(1844-1906), ki je leta 1896 objavil teorijo, ki pravi, da je vesolje sicer
v malo verjetnem stanju neravnovesja, a le, če se takšna stanja (neravnovesja)
pojavijo naključno, se lahko pojavijo možgani, ki se zavedajo vesolja.
Boltzmannovi možgani so dobili nov pomen okoli leta 2002, ko so nekateri
kozmologi postali »zaskrbljeni«, da v mnogih novih teorijah vesolj(a) človeške možgane
v sedanjem vesolju po številu, v prihodnjih vesoljih, močno presegajo Boltzmannovi možgani,
ki imajo popolnoma enaka dojemanja kot naši možgani. To vodi do absurdnega zaključka,
da smo potem verjetno tudi mi Boltzmannovi možgani. Takšen argument reductio ad absurdum
se včasih uporablja kot protiargument nekaterim teorijam vesolja.
Več na strani: Vesolje in možgani
Če se vrnemo v vsakdanjo realnost, se zdi, da bo zaradi uporabe računalnikov (AI)
naša bodočnost, družba
vse manj pripravljena na vsakdanje izzive preživetja v in z naravo.
Zakaj?
Ko se danes srečujem s študenti na praksi ali z diplomanti,
ki so ravno začeli z delom, kaj mislite, po čem posežejo, ko jim
zadam-o določeno nalogo. Takoj začnejo tipkati v ChatGPT in iskati hitre rešitve,
jih večinoma tudi najdejo - a mnogokrat jih ne ponotranjijo, jih ne razumejo dovolj,
da bi jih znali samostojno aplicirati na ostale probleme (tudi, če so ti zelo podobni
prvotni nalogi). Dokler se da živeti z AI, se zdi, da to ni problem, a ko nas nekdo ali nekaj
loči od bergel umetne inteligence (po domače od informacij in rešitev svetovnega spleta),
se zdi, da bodo bodoče generacije zmogle manj kot generacije, ki so
umetno inteligenco gradile. Do danes je povprečen študent znal samostojno
izdelati rešitev, recimo za relacijo:
meritve nekega pojava, umestitev podatkov v informacijski sistem,
obdelava podatkov, sinteza - model, končno sklepanje na splošno
zakonitost, ki izhaja iz obdelave zabeleženega pojava.
Tudi študentje nam to čez čas priznajo. Sicer povedo, da bi v resnici radi bolje, globlje razumeli
računalniško kodo, sklepanje, rešitev, a da se večinoma zadovoljijo s prvo rešitvijo
in s približnim razumevanjem - bolj ugibanjem.
Človek bo torej še zmeraj rabil za celostni razvoj in varno samozavestno življenje
vsa relevantna vedenja in spretnosti - od preživetja v naravi (pridelava hrane,
kurjenje ognja ...) do razumevanja, kako mu pri tem lahko pomaga gruča računalniških
orodij - kako jih varno in logično uporabimo v svoj prid in ne zgolj, da z ugibanji iščemo
rešitve na prvo žogo. Še zmeraj bomo rabili nekoga, ki bo znal razložiti, kako
razumeti odgovore AI, sploh ko gre za kompleksnejša, strukturirana vprašanja in odgovore.
Torej, recimo ChatGPT še zmeraj potrebuje človeka z znanjem in pravilnimi
ali vsaj s smiselnimi ocenami željenega rezultata. Torej, za preživetje bo še zmeraj
potreben dober pedagog, učitelj, profesor, razumen prijatelj, starš ...
A obstaja še druga možnost - kombinacija obojega bo morebiti dala boljše rezultate.
Tudi to se nakazuje v komunikaciji s študenti. Kaj konkretno mislim?
Morebiti pa bo nova pedagogika v navezavi na AI znala hitreje in bolje pomagati odraščajočim, učencem,
recimo, da jim AI lahko pomaga tam, učencem pri snovi, kjer v šoli učitelj ni bil uspešen
- dajmo se presenetiti. Problem do danes je bil, da otrok v stiski večinoma ni imel
nobenega v bližini, ki bi ga lahko kaj vprašal, ki bi mu snov še enkrat razložil na drug način,
si zanj vzel čas.
Sedaj pa se sama moč računalniških algoritmov zdi,
kot nek nov in nevtralen potencialni inštruktor, ki je zmeraj na voljo in
je praktično skoraj "zastonj" in tudi ne zavija oči, če otrok postavlja
"banalna" vprašanja. Najbrž ne vsem - žal - a mnogim učencem bo AI lahko zelo pomagala
(če smo iskreni, že pomaga - leto 2025).
Povedano bi lahko veljalo tako za učenje jezikov, kot recimo za učenje matematike, pozneje fizike,
kemije, biologije, seveda informatike, spretnosti preživetja v in z naravo, tudi pri izzivih v službi ...
Za uporabo računalniških tehnologij velja podobno kot za vsa ostala področja našega življenja,
ustvarjanja, za nove tehnologije, za sveža znanstvena spoznanja -
uspešni rezultati uporabe so v prvi vrsti odvisni od zmernosti, smiselnosti,
logičnosti, premetenih kombinacij pri vključitvi (recimo informatike) v življenje, v delovne,
raziskovalne procese,
v pedagoške prakse, v lajšanje vsakdana ...
Tudi za sodobno izjemno zmogljivo
informatiko velja, da jo lahko uporabimo tako za dobre, kot tudi za slabe namene.
A vrnimo se v razloge, zakaj se je svetovni splet sploh razvili.
Svetovni splet je, glede na opisan razvoj,
na nek način nezakonski sin mame
astronomije, poletov v vesolje (... leta 1957 je izstreljen Sovjetski Sputnik,
začne se tekma za vesolje med Sovjeti, Američani in
tehnološki informacijski odgovor ZDA na Sovjetski preboj je bil silovit in se je zrcalil
tudi v hitrem razvoju komunikacije med računalniki, v razvoju interneta ...).
Glede zgodovine interneta in spletnih orodij pa velja,
kot za vsak zgodovinski mejnik, citirati misel
Alana G. Grossa: 'Odkritje ni zgodovinski dogodek, ampak naknadna družbena presoja.'