Cerkev heliocentrizma uradno nikoli ni razglasila za heretičnega (O tem pričata Nikolaj Kuzanski in Kopernik, Kopernika je prej napadal protestant Martin Luther kot Rim. Luther je izjavil, da bodo neumni astronomi astronomsko znanost postavili na glavo.) Dopuščala ga je kot hipotezo, nikakor pa ni bila pripravljena, vsaj v času Galileija in Keplerja ne, sprejeti heliocentrizma za edino pravo fizično resnico o svetu. Argumenti kopernikancev od izida De Revolutionibus pa do Newtonove Principie niso bili dovolj prepričljivi, da bi premaknili tehtnico na stran heliocentrizma. Za prvih trideset let po izidu Kopernikove knjige vemo za samo deset prepričanih heliocentristov, med katerimi sta že všteta tudi Galileijo in Kepler. Izbira med geo in heliocentrizmom je bila v tistem času bolj stvar osebnega prepričanja kot pa znanstvenih argumentov. Na razvpitem procesu leta 1632 so pred inkvizicijo sodili Galileiju, ker domnevno ni spoštoval ukaza inkvizicije, ki mu je prepovedoval branjenje oziroma razširjanje kopernikanske astronomije, kot edine prave, in ne, ker je zagovarjal heretične nauke. Med procesom je bilo storjenih več pravnih napak, zaradi katerih je papež Janez Pavel II. leta 1992 priznal, da sojenje Galileiju, tudi po takratnih zakonih, ni bilo pravično. Zagovorniki cerkve mnogokrat poudarjajo, da je četrti lateranski koncil že leta 1215 sprejel dogmo, po kateri ima vesolje začetek v času, do česar je znanost, seveda po malo daljši in zanesljivejši poti, prišla šele v 20. stoletju.

Poučeni razlagajo, da je šlo v veliki meri za oseben prestiž med takratnimi cerkvenimi astronomi in ostalimi in za zlorabo oblasti (kar poznamo v obilju tudi v 20. stoletju), pa tudi za čisto ideološki spor, ki traja še danes.

Ostra nasprotovanja med nekaterimi astronomi in cerkvijo se resnici na ljubo niso dogajala v srednjem veku, ampak v renesansi, ko je prišlo do boja za duhovno in politično prevlado na stari celini. Danes se seveda nekritično marsikaj meša in to zato, ker očitno delitve renesanse v svoji pozitivni in negativni vlogi še trajajo.

Da pa brez tekmovanja, dramatičnih zapletov, tudi na področju znanosti ne gre in prav je tako, pripoveduje še en zaplet, tokrat med Galilejem in nemškim astronomom Simonom Marijem. Marij je v svoji knjigi Jupitrove lune (Mundus Iovialis) iz leta 1614 trdil, da je odkril največje Jupitrove lune nekaj dni pred Galilejem, nekateri trdijo da že leta 1609. Med njima je prišlo do spora. Ta spor je za mnoge še danes nerazrešen. Ni pa sporno, da je prav Marij predlagal imena največjih Jupitrovih lun: Io, Evropa, Ganimed, Kalisto. Ta novica, da je poleg Galileja še nekaj njegovih sodobnikov astronomov opazovalo nebo z daljnogledi, morebiti celo pred njim, je prišla v naše kraje šele z internetom (400 let po opazovanjih) - prej nam je bila ta resnica zamolčana. S tem se dela slaba usluga Galileju. Galilei je svojo veličino pokazal s pronicljivim opisom, skicami in interpretacijami opazovanj. Bil je boljši od sodobnikov. Nobeno pretiravanje, sploh zaradi ideoloških pritiskov vladajočih elit, pa v zgodovini znanosti nima kaj iskati. V Sloveniji zaradi nesrečnih okoliščin v resnici nimamo celovitega opisa dogajanj v znanosti skozi čas - dejstva so filtrirana, mnoge osebe so zamolčane, mnoge pa nekritično poveličane njim v škodo. Nekateri znanstveniki, dognanja katerih danes s pridom koristimo, pa so ostali v anonimnosti - žrtve z "druge" strani so nam neznane, recimo veliki kemik Antoine-Laurent Lavoisier, žrtev francoske revolucije (giljotiniran 1793). Mnogi so še danes ostali zamolčani, najmanj teh zamolčevanj je v razvitih demokracijah, čeprav tudi tam ni vse tako kot bi moralo biti - danes je problem predvsem povezava med energetskimi in znanstvenimi lobiji.

Galileo Galilei in tedanja oblast.

Da bi bolje razumeli zgodovinsko dogajanje in čas, in da bi hkrati presegli manipuliranja z Galilejem, sploh s strani tistih, ki svojo neukost in nestrpnost skrivajo za svojo kvazi apologijo Galileja, sami pa danes niso sposobni koraka, ki ga je storil Galilei, čeprav ta svet v medčloveških odnosih ni nič boljši ali slabši od 17. stoletja, je potrebno podati nekaj citatov in dejstev iz Galilejevega časa.

Citati iz knjige Fiziki (prvi del) avtorja profesorja fizike Janeza Strnada.

Strani 10 in 11.
Leta 1618 so se pojavili trije kometi. Galilei se je o njih razpisal v knjigi Tehtnica za žlahtne kovine, ki je izšla leta 1623.

"Koliko mož je napadalo moja pisma o sončnih pegah in v kakšnih preoblekah! Gradivo v pismih naj bi odprlo očem razuma veliko prostora za čudovita razmišljanja, namesto tega pa so ga sprejeli z zasmehovanjem in zaničevanjem. Mnogi ljudje gradivu niso verjeli in ga niso jemali dovolj resno. Drugi, ki se niso želeli strinjati z mojimi zamislimi, so si izmislili smešne in nemogoče stvari proti meni. Nekateri, ki so jih moji razlogi prepričali, pa so me poskušali oropati te slave in so se delali, da niso videli mojega pisanja in se poskušali prikazovati kot pravi odkritelji teh izrazitih čudes."

Galilei se je zapletel v spor tudi z jezuitom Oraziem Grassijem. V svojih spisih mu je pripisal zavist, zagrenjenost, maščevalnost, nesramnost, prevaro, veliko neumnost, besno sovraštvo, skrajno zvijačnost in ga imenoval osel, bivol, bedak, ubogi prevarant, lažnivec, neumna žival, zabita glava ter ga označil kot otročjega, prekanjenega, neprijaznega, bednega, do skrajnosti nehvaležnega, smešnega. Scheinerja je imenoval zver, svinja, zlobni osel. Na nekaterih drugih mestih se je stopnjeval in nasprotnika zmerjal z velegovedom, kosom govedine, veleslonom, kastratom, zelo neumno živaljo. Aristotelove pristaše je imenoval trdovratne bedake in suženjske duhove in jim pripisoval neumnosti, otročje zablode in bedarije.

Leta 1623 je bil za papeža Urbana VIII izvoljen Maffeo Barberini, ki je bil Galileju naklonjen in je z zanimanjem spremljal njegova raziskovanja; bil je tudi proti prepovedi Kopernikove knjige in odobraval knjigo Tehtnice. Galilei si je na obisku v Rimu izposloval dovoljenje, da napiše knjigo o gibanju Zemlje ob omejitvi, da ga obravnava kot domnevo na enaki osnovi kot mirovanje Zemlje v središču vesolja. V naslednjih letih je Galilei pisal knjigo in jo predložil pod naslovom O plimi in oseki, vendar je moral spremeniti naslov, ker se je cenzuri zdel premalo nepristranski, in sprejeti še nekaj drugih sprememb. Po dolgih zapletih je dobil dovoljenje in leta 1632 je v Firencah izšel Pogovor o dveh velikih svetovnih sistemih, Ptolomejevem in Kopernikovem.

V pogovoru, ki je napisan v italijanščini, se pogovarjajo trije možje, Salviati, Sagredo in Simplicio. Štiri poglavja ustrezajo štirim dnem. Prvi dan je posvečen podobnosti zemeljskih in vesoljskih teles, drugi dnevnemu gibanju Zemlje, tretji letnemu gibanju Zemlje ter četrti dan plimi in oseki. Salviati zastopa Kopernikov nauk in nosi poteze umrlega Galilejevega prijatelja. Sagredo ima vlogo izobraženega meščana, ki kritično sprejema nove zamisli, in je naslikan po umrlem Galilejevem učencu. Nekoliko okorni Simplicio ima ime po Aristotelovem komentatorju iz šestega stoletja in zastopa stari pogled na svet.
Konec citatov iz strani 10 in 11.

Zakaj si je papež premislil se ne ve točno, vendar se zdi, da zato, ker so ga nekateri prepričali, da je oseba Simplicio (okoren in konzervativen) v resnici podoba papeža samega in po drugi domnevi naj bi bil Galilei žrtev zavistnih Jezuitov.

Sledita strani 13 in 14.
Po štirih zaslišanjih je Galilei sredi leta 1633 preklical nauk o gibanju Zemlje.
[...]
Na procesu so imeli pomembno vlogo tudi jezuiti. Na to opozarjata vsaj dve navedbi. Jezuit Grassi je leta 1633 v pismu zapisal: "Galilei se je uničil sam s tem, da je imel o svojem geniju previsoko mnenje in je dosežke drugih premalo cenil. Zato se ne bi smeli čuditi, da so bili vsi proti njemu. "Jezuit Grienberger pa je rekel: "Če bi si bil Galilei znal ohraniti naklonjenost očetov jezuitskega kolegija, bi bil danes v slavo odet pred svetovno javnostjo; prihranjen bi mu bil udarec usode in o vsaki temi bi smel govoriti, celo o gibanju Zemlje." Še dodatno se je jezuitom Galilei zameril, ker poleg Ptolemejeve in Kopernikove slike Osončja sploh ni omenil Brahejeve. Jezuiti so se namreč odločili za vmesno sliko, ki jo je predlagal danski astronom Tycho Brahe. Zemlja miruje in okoli nje krožita Luna in Sonce, planeti Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn pa krožijo okoli Sonca.

Pogovor so tiskali z dovoljenjem najmanj štirih cenzorjev. Zato ni bilo lahko sestaviti obtožnice. Sklicevala se je predvsem na neki zapis. Kardinal Bellarmino, ki je med tem umrl, je leta 1616 v v zapisniku poročal kako je Galileju sporočil, da ne sme zastopati ne zagovarjati nauka o gibanju Zemlje. V zapisu, ki se je pojavil, pa naj bi Galileju pred pričami zabičali, da ne sme poučevati novega nauka, in to v kakršnih koli okoliščinah. Mnenja strokovnjakov, ki so si ogledali zapis v vatikanskih arhivih, so deljena. Nekateri mislijo, da so dopisu pozneje dodali odstavek, drugi ga imajo za delen ponaredek, tretji opozarjajo, da ga ni podpisala nobena priča. Tudi Galilejeva obsodba naj bi bila s pravne strani sporna, ker jo je od desetih kardinalov, ki so nastopali kot sodniki, podpisalo le sedem.

Galileja niso vrgli v ječo. Najprej je bil v hišnem priporu v firenškem poslaništvu v Rimu, nato v Sieni pri nadškofu in naposled od konca leta 1633 dalje v svoji vili v Arcetriju blizu Firenc. Ni smel v mesto in sprejel je lahko le obiskovalce s posebnim dovoljenjem. Galilei si je naposled opomogel in nadaljeval z delom.

Leta 1638 je popolnoma oslepel in bil navezan na pomoč svojih bližnjih in študentov. Tega leta so v Leidenu na Nizozemskem izšli govori in matematematični dokazi o dveh novih znanostih, ki zadevata mehaniko in krajevna gibanja. Za fiziko je bila ta Galilejeva knjiga veliko pomembnejša od njegovih drugih knjig. Galileo Galilei je umtl leta 1642.

Mnenju fizikov o Galileju so se pridružili tudi številni nefiziki. V knjigi Galilejev zločin je ameriški zgodovinar in filozof Giorgio de Santillana zapisal:
"Galilejev zločin je bil to, da je dojel, da spremembe v 'novih stvareh' znanosti ne morejo biti tako počasne, kot so pričakovali. Prezgodaj je uvidel, kar so navadni razumi, kot naprimer vatikanski astronomi, spoznali in sporočili šele stoletje pozneje. [...] Zelo skrbno je pripravil svoj načrt kot strogo pobožen in ubogljiv in se obdal z vsemi potrebnimi pravniškimi jamstvi. Zla sreča in nič drugega je hotela, da je naletel na zvezo sil, ki so se odločile, da ga morajo odstraniti."

Drugače je Galileja ocenil angleški pisatelj Arthur Koestler. V knjigi Mesečniki je opisal, kako se je spreminjal pogled na vesolje in orisal Galileja kot trmoglavca, ki
"ga je skupaj s Kopernikom treba vreči s podstavka, na katerega ju je postavilo naravoslovno pisanje mitov."

Le redko kdo je tako kot Bertolt Brecht v drami Galileo Galilei zameril Galileju, da je preklical svoje trditve. O tem je Albert Einstein rekel: "Galilei je šel po nepotrebnem v Rim, v levji brlog, da bi se boril proti duhovnikom in drugim spletkarjem. Sam tega nikakor ne bi mogel narediti za teorijo relativnosti. Resnica je mnogo močnejša od mene in poskus, da bi se borili zanjo je smešna vrsta donkihotstva."

Matematik David Hilbert je bil prepričan, da samo nevednež lahko misli, da znanstvena resnica zahteva mučeništvo. Malokateri naravoslovec lahko temu ugovarja.

Stran 16.
Današnjemu fiziku se kaže Galilejev proces kot klobčič zmot, nesporazumov, napačnih presoj, osebnih zamer in zgrešenih korakov, ki nikomur ni koristil. Tudi pri drugih znanstvenih sporih se je pozneje pogosto pokazalo, da so bili pravzaprav odveč. Toda v tem primeru ni ostalo samo pri besedah in je Galilei "trpel zaradi mož in ustanov Cerkve", kakor se je izrazil papež Janez Pavel II. Zares se je to dogajalo v času, ki je v družbenem in kulturnem pogledu dokaj odmaknjen, in med možema, ki ju opisujejo kot poznorenesančna značaja.

Mnenje o Galilejevem procesu je odvisno od kroga, iz katerega kdo izhaja, in tudi od čustev. Veliko manj so deljena mnenja o Galilejevem prispevku k astronomiji in fiziki. Njegova astronomska opazovanja z daljnogledom so pomagala omajati staro prepričanje, da je človek odlikovano bitje, in pripravila pot spoznanju, da je le del narave. Vendar je Galilei mislil, da so njegovi razlogi za gibanje Zemlje trdni. V tem se je motil. Venerine mene same še ne govorijo za gibanje Zemlje. Njegovo pisanje o kometih ni bilo dosti boljše od pisanja njegovih nasprotnikov. Z glavnim razlogom -plimo in oseko- pa je sploh zgrešil.
[..]
Norčeval se je iz tistih, ki so spoznali, da je plima povezana z Luno. Ni mu šlo v račun, da bi Luna lahko izzvala plimo dvakrat v približno 24 urah. Luna bi po njegovem mnenju sicer mogla privlačiti vodo, ko bi bila nad kakim krajem na Zemlji. Kako pa naj bi jo na nasprotni strani Zemlje lahko odbijala? Spregledal je, da se plima na določenem kraju ravna po tem, kdaj je Luna najvišje na nebu. Plimo in oseko je pojasnil šele Isaac Newton s svojim gravitacijskim zakonom.

V Galilejevem času ni bilo mogoče opazovati pojavov, ki bi neposredno podpirali zamisel o gibanju Zemlje. Take pojave so odkrili pozneje. Leta 1728 je James Bradley z dolgim daljnogledom natančno opazoval zvezdo v smeri pravokotno na ravnino gibanja Zemlje okoli Sonca. Slika zvezde je v enem letu opisala Majhen krog, ki je nastal zaradi seštevanja hitrosti Zemlje pri gibanju okoli Sonca in hitrosti svetlobe. Leta 1838 so prvič izmerili navidezno spremembo lege kake zvezde zaradi gibanja Zemlje okli Sonca v pol leta. Leta 1851 je Jean Foucault v pariškem Pantheonu opazoval nihanje dolgega nihala. Navpična ravnina, v kateri je nihalo nihalo, se je zaradi vrtenja Zemlje zasukala za poln kot v 31 urah in 3/4.

Konec citatov.

Glej http://www.kvarkadabra.net/?/zgodovina/teksti/galileo_zivljenje.htm
Galileo Galilei - med mitom in zgodovino - Kaj se je v resnici zgodilo skrivnostnega 26. februarja 1616?

Vsekakor bi bilo nadvse poučno postaviti Galileja v današnji čas. Prav zanimivo bi bilo videti osebo Galilejevega značaja danes in uradnike današnje oblasti, kako bi se maščevali taki osebi, če bi jim povedala nekaj krepkih v stilu ( ... in nasprotnika zmerjal z velegovedom, kosom govedine, veleslonom, kastratom, zelo neumno živaljo. ). V 20. stoletju bi najbrž medijsko takega človeka zlomili, opisali bi ga kot ekstremista (ali pa bi ga povozil avto, neroden znanstvenik pač), ali bi pristal v kakem taborišču kot sovražnik ljudstva ... Neverjetno, v vseh časih delujejo podobni principi, le da nosilci trenutne oblasti zmeraj spretno pokažejo na grdo preteklost in ljudje jim ponavadi nasedemo. Danes sicer ni več dominacije cerkve, sta pa tukaj še zmeraj ideologija in kapital, ki preko medijev in konzervativne šole (in še z drugimi metodami) določata kako in kaj naj znanost dela oziroma ne dela, da tako lahko lobiji obdržijo, za večino nevidno družbeno, politično, kulturno in kapitalsko moč. Če danes vsi poznamo trpljenje Galileja, pa ne poznamo mnogih mučenikov 20. stoletja, ki so pomrli tako po taboriščih evropskega vzhoda kot zahoda ali pa so jih kako drugače zlomili in to samo zaradi idej. Potrebno je biti posebno previden pri mnogih navideznih apologetih Galileja v 20. stoletju, saj (so) s kazanjem na Galileja v bistvu prikrivali lastna dejanja, ki so bila včasih še hujša od Galilejevih tožnikov. Velikokrat je veljalo (velja) nepisano pravilo, da se danes na Galileja najbolj sklicujejo tisti, ki imajo v rokah škarje in platno in po logiki in v bistvu niso drugačni od Galilejevih nasprotnikov. Vsak pravi svetovljan, svobodomislec in znanstvenik bo branil Galileja ni pa nujno, da je vsak ki brani (ali je branil) Galileja svetovljan in svobodomislec.

Poglejmo si nekaj primerov iz 20. stoletja.
Najprej se spomnimo nacističnega in komunističnega antisemitizma. Freud, Einstein, Teller, Szilard, Bethe in mnogi drugi so bežali pred Htlerjem v dežele zahoda, v glavnem v ZDA. Na drugi strani so po uvedbi revolucionarne logike v Rusiji nadvse sistematično skrbeli za "soglasnost" komunizma z znanstvenimi teorijami. Židje so bili preganjani podobno in še veliko prej kot v Nemčiji. Če je nacizem imel v glavnem rasistične argumente in se v znanost kot tako ni vtikal, pa je Sovjetska zveza imela tako rasistične kot občasno kvazi znanstvene razloge za obračunavanje tako z židovskimi kot ostalimi znanstveniki.

Poglejmo si primer samodržca Stalina in njegov vpliv na biologijo. Sovjetski biolog Trofim Denisovič Lisenko, je leta 1921 končal šolo za vrtnarstvo v Poltavi, leta 1925 pa je končal študij na inštitutu za poljedeljstvo v Kijevu. Lisenko se je od leta 1928 zanimal za vzgajanje novih rastlin, kot Burbank pol stoletja prej. Trdil je tudi, da se pridobljene lastnosti dedujejo. Verjel je naprimer, da lahko genetični ustroj določene vrste pšenice spremeni s primerno izbranim okoljem. Besno je napadal tiste genetike, med njimi so Mendel (ki tudi ni imel za časa svojega življenja razumevanja okolice za svoje zakone dedovanja), Weismann in Morgan, ki so trdili, da so podobne značilnosti prirojene in ne povzročene zaradi sprememb okolja. Lisenko je bil dovolj spreten, da je svoje argumente prilagodil sovjetskim ekonomskim in filozofskim teorijam. Stalin, ki je postajal z leti vedno večji samodržec, pa je bil dovolj neumen, da je mislil, da se lahko meša v znanstvena prerekanja. Na sestanku agronomov je bilo Lisenkovo stališče z močno Stalinovo podporo sprejeto. Genetiki, ki so ugovarjali, so morali ugovarjati molče. Po Stalinovi smrti leta 1953 so Lisenkova stališča, ki so bila v bistvu brez vrednosti, porinili v ozadje. Vendar škode, ki jo je naredil ruski biologiji ni bilo mogoče več enostavno popraviti (šele leta 1965 so ga odstranili s položaja direktorja Inštituta za genetiko, 100 let po izidu Mendelovih zakonov genetike).

Poglejmo še usodo Leva Landau.
Najprej nekaj zanimivosti in podatkov o Lanadau.
Lev Davidovič Landau je bil rojen leta 1908 v Bakuju. Lev je bil odličen in zelo svojeglav otrok. Kmalu se je naučil računati in se je igral s števili, namesto da bi se udeleževal iger vrstnikov. Že kot študent je bil vnet raziskovalec in okrog njega se je zbrala skupina študentov, ki so pozneje postali priznani fiziki. Podiplomski študij je opravljal na Leningrajskem fizikalno-tehničnem inštitutu, ki ga je vodil nestor sovjetskih fizikov Albram Ioffe. Komaj 20 let star se je že pogovarjal z Einsteinom o kvantni mehaniki, ki nikoli ni bil prav navdušen nad njenimi postulati, tudi Landau ga ni prepričal.
Delal je v mnogih Evropskih centrih skupaj s priznanimi fiziki, kot so: Wolfgang Pauli, Paul Dirac, Niels Bohr.
Landau je z veliko težavo pisal, tudi predaval je v srajci, nezlikanih hlačah, platnenem suknjiču in sandalah brez nogavic. Tudi Einstein je mislil, da so nogavice pod čevlji odveč in Feynman je skoraj vedno predaval brez suknjiča. Landau je izjemno duhovito predaval in izdal tudi znameniti učbenik. Bil je zelo strog do študentov in občasno jim je postavljal tudi nefizaklna vprašanja. Vse skupaj ga je pripeljalo do mnogih zapletov ...

Odlomki iz knjige Fiziki (prvi del), avtorja prof. fizike Janeza Strnada.

Kako se je Landau znašel v Sovjetski ideološki godlji?
Citati na straneh: 125, 126, 127, 128 ...

V Landauovih življnjepisih beremo, da je "Lev Davidovič vneto delal na moskovskem inštitutu do konca življenja z enoletno prekinitvijo leta 1938." Temu letu kaže posvetiti posebno pozornost, saj je značilno za razmere v tedanji sovjetski zvezi. Po zmagi revolucije je oblast, ki si je prizadevala industrializirati deželo, velikodušno podpirala naravoslovje in tehniko. Fiziki, ki so jih imeli za temelj tehničnega razvoja, je namenila razmeroma veliko denarja, ne samo glede na stopnjo razvitosti doma, ampak tudi glede na bolj razvite dežele na Zahodu. Zaradi tega se je v Sovjetski zvezi močno razvila in pridobila svetovni ugled, drugače kot naprimer biologija, v kateri je prineslo na površje prevarante, kakršen je bil naprimer Lisenko. Ioffe, ki je doktoriral pri Wilhelmu Rontgenu, si je po nemškem zgledu prizadeval zgraditi mrežo inštitutov, na katerih naj bi hkrati gojili temeljna in usmerjena raziskovanja.
Mlajši fiziki in precej starejši so bili tedaj naklonjeni novi oblasti. Landau je dal to večkrat vedeti med svojim bivanjem na Zahodu. Po povratku je v Leningradu sodeloval v jazzovskem ansamblu, ki so ga sestavljali "trije mušketirji", poleg Landaua še Johny (Jurij Gamov) in Opat (Matvej Bronstein). Oni in njihovi somišljeniki so začeli napadati fizike starejšega rodu in fizike, ki so stavili na marksizem. Neolikano vedenje trojke je obsojal celo popustljiv Jakov Frenkel, zato je bilo razumljivo, da s svojim predlogom o ustanovitvi inštituta za teoretično fiziko ni uspela.
V Harkovu je prišlo do nesoglasij z inštitutskim direktorjem, ki je zastopal partijsko linijo. Leta 1935 je Landau v Izvestjih objavil članek Buržoazija in sodobna fizika o težavah fizike na Zahodu, ki je tičal v gospodarski recesiji. Tam je znanost v hudem nasprotju s splošno ideologijo sodobne buržoazije, ki se bolj in bolj oklepa najbolj divjih oblik idealizma. Od tega se močno razlikuje položaj fizike v Sovjetski zvezi, ki ji oblast ponuja najboljše možnosti in v kateri lahko uspejo vsi zares nadarjeni. Toda del članka o težavah, ki je bil uperjen proti partiji zvestemu direktorju inštituta v Harkovu, je odpadel. Landauov učenec Korez je pod svojim imenom na inštitut izobesil izpuščen del članka, zato so ga aretirali in obsodili na delovno taborišče. Toda Landau in somišljeniki so se obrnili na vrhovno ukrajinsko partijsko vodstvo, ki je odstavilo direktorja in izpustilo Koreza. Kmalu pa so se časi spremenili. Stalinove čistke so zajele tudi fizike, posebno v okviru kampanje proti kozmopolitizmu in Judom. Večina omenjenih fizikov je namreč bila judovskega rodu. Potem je bil Landau odpuščen v Harkovu - zadeva je imela tudi politično ozadje, saj so njegovi somišljeniki iz protesta prenehali predavati, kar je oblast ocenila kot upor. Korez, ki je tudi odšel v Moskvo, je izobesil lepak, namenjen 1. maju 1938. Lepak se glasi takole:

Tovariši
Veliko stvar oktoberske revolucije so podlo izdali. Deželo sta preplavila kri in blato. Milijone nedolžnih ljudi so zaprli in nihče ne ve, kdaj bo na vrsti. [...] Ali ne vidite, tovariši, da je Stalinova klika izvedla fašistični udar. Socializem ostaja samo na stenah časopisov, ki so zvesti laži. Stalin s svojim besnim sovraštvom do pravega socializma je postal podoben Hitlerju in Mossuliniju. Da bi ohranil svojo moč, Stalin uničuje deželo in dela iz nje lahek plen za zverinski nemški fašizem. [...] Proletariat naše dežele, ki je zrušil moč carja in kapitalistov bo zmožen zrušiti tudi fašističnega diktatorja in njegovo kliko. Naj živi prvi maj, dan boja za socializem.

Landau je lepak pregledal in ga odobril. Še v aprilski noči je NKVD, ki je na inštitutu imela svoje zaupnike, zaprla Landaua, Koreza in drugega sodelavca Jurija Rumerja. Bronstein, ki so ga zaprli leto prej, zapora ni preživel. Če upoštevamo Landauov odpor do pisanja in to, da je velikokrat pisal preko svojih sodelavcev, njegov delež pri lepaku po vsej verjetnosti ni bil majhen. Nekateri znanci so podvomili o tem, da bi priseben človek odobril tak spis. Ali si ne bi s tem podpisal smrtne obsodbe? Toda poznavalci razmer pripominjajo, da se večina spominja Landaua iz časov po enoletnem zaporu v Lubjanki, ko se je z njim zgodila "fazna sprememba". Današnji pisci pripominjajo, ne brez ironije, da je pri Landauu in Korezu v primerjavi z drugimi vsaj obstajal otipljiv razlog za zapor.
Leta 1991 si je bilo mogoče ogledati Landauov dosje v arhivih NKVD. Tako je mogoče približno opisati Landauovo življenje v zaporu. Značilne so lastnoročno napisane Izpovedi, ki jih imajo za odkritosrčne. Začetni odlomek iz Lastne izpovedi Landaua, L. D.

"Moja protisovjetska dejavnost se je začela leta 1931. Kot znanstvenik (teoretični fizik) sem se odzval sovražno na tedaj od partije zahtevano povezovanje znanosti z dialektičnim materializmom, v katerem sem videl za znanost škodljiv sholastični nauk. [...] Že po umoru Kirova smo izrazili nezadovoljstvo z masovnimi aretacijami , ker so po našem mnenju zapirali popolnoma nedolžne. V še večji meri smo bili ogorčeni , ko so leta 1936 zaprli veliko strokovnjakov. Tako smo prišli leta 1937 do prepričanja, da se je partija izrodila, da sovjetska oblast ne služi delovnim ljudem, amapk majhni vladajoči kliki. V interesu dežele bi jo morali odstaviti in ustanoviti na ozemlju ZSSR državo, v kateri bi še naprej obstajale kolektivne kmetije in podjetja z državno lastnino, ki pa bi sicer delovala po zgledu meščanskih demokracij.
Poostritev sporov s partijsko organizacijo me je v Harkovu spravila v težaven položaj, ki je pripeljal do tega, da sem na začetku leta 1937 odšel v Moskvo; kratek čas za mano je odšel tudi Korez. [...] V Moskvi se je moja agitacijska dejavnost usmerila na Rumerja, s katerim sva jaz in Korez imela pogovore s protisovjetsko vsebino. [...] Konec aprila 1938 mi je Korez sporočil, da je zdaj čas za začetek agitiranja z letaki med širokimi masami. [...] Korez je sestavil poziv ob 1. maju, ki sem ga kot celoto odobril, a sem predlagal posamezne spremembe. Letak je pozval mase, naj se strnejo v boju proti sovjetski vladi, ki smo jo proglasili za 'fašistično izrojeno'"

Zapiski ob robu kažejo, da je bil udeležen običajnih postopkov. Moral je sedem ur stati. Grozili so mu, da ga bodo pretepli, a ga niso. Poldrugi mesec ga niso zaslišali. Pozneje se ga je neki preiskovalec vedno znova loteval in ga zasliševal po dvanajst ur. Landau šest dni pri zasliševanju ni spregovoril besede in je gladovno stavkal. [...]
Kapica se je že dan po Landauovem izginotju s pismom obrnil naravnost na Stalina. [...] Stalinu je pisal tudi Niels Bohr. [...] Konec aprila 1939 so Kapico povabili na NKVD in mu pokazali zapiske o zadevi Landau. Kapica se jih je branil pogledati, češ da ne vidi motivov za Landauovo politično kaznivo dejanje. Sledilo je nepričakovano vprašanje, ali bi bil pripravljen jamčiti za Landaua. Izjava, ki jo je zapisal, je Landaua rešila, saj so ga po enoletnem zaporu izpustili. Korez je prestal 20 let taborišča in pregnanstvo, Rumer pa deset let šaraške, to je posebnega zapora, v katerem so delali pri razvoju letal. Bronstein in mnogi drugi so izginili. [...]
Potem, ko je prišel iz zapora se je Landau močno spremenil.
[...] Leta 1946 se mu je rodil sin. [...] Dotlej je zastopal posebne nazore o zakonu in otrocih. Med bivanjem v Kobenhavnu je ob poroki enega izmed kolegov izjavil, da samo kapitalistična družba lahko prisili svoje člane, da v osnovi dobro stvar pokvarijo s tolikšnim pretiravanjem. Otrok pa ljudje naj ne bi imeli, ker jih motijo pri delu.
[...] je sodeloval pri izdelavi jedrske bombe; sicer ni mogoče razložiti, zakaj je leta 1949 in leta 1953 dobil Stalinovo nagrado in leta 1954 postal junak socialističnega dela. [...]
Prijatelju je rekel:
"Mislim, posebno po svojih izkušnjah leta 1937, da je naša oblast zares fašistična, in da ni preproste poti, da bi jo spremenili. Mislim, da je smešno upati, da bi se razvila kakšna spodobna reč, dokler je ta oblast živa. Popolnoma jasno je, da je bil Lenin pravi fašist. Vprašanje mirnega uničenja naše oblasti je vprašanje prihodnosti človeštva. Brez fašizma ni vojne.
Pameten človek naj bi se, če je le mogoče, držal tako daleč od te zadeve [dela pri jedrskem orožju], kolikor le more. Uporabiti bi moral vse sile, da bi se izognil jedrskim zadevam."

Na delo je pristal le zato, ker je mislil, da ga varuje pred sovjetsko oblastjo. Po Stalinovi smrti je izjavil:"To je to. Odšel je. Nič več se ga ne bojim in nič več ne bom delal [na jedrskem orožju]." Tedaj je dal slovo jedrskemu načrtu.

Genadij Gorelik, ki raziskuje tiste čase, je o Lanadauu napisal:

"Njegov odnos do sovjetske oblasti, na katerega je močno vplivalo njegovo leto v zaporu, in njegovi pomisleki glede dela pri jedrskem orožju so bili prej izjema kot pravilo. Bil je morda najbolj tragičen značaj [...], ker se je veliko bolj kot drugi zavedal, za čigave roke je bilo narejeno strašno orožje".

[...] Ni pa smel [Landau] potovati v tujino. Kljub temu je doživel mnogo počastitev, med drugim nagrado Fritza Londona leta 1960, [...] Maxa Plancka in Leninovo nagrado leta 1962. Istega leta so mu podelili Nobelovo nagrado; toda ni je mogel sprejeti v Stockholmu [ni smel v tujino, bil je tudi močno poškodovan]. [...] Že na začetku tega leta je Landau doživel hudo prometno nesrečo [ni se več popolnoma opomogel]. [...]

Landau je trdil, da ni nobena nesreča, če izdaš neumno knjigo, saj nikogar ne prizadeneš, in da je bolje izdati deset nepopolnih knjig kot ne izdati ene dobre. [...]

Lanadau je v eni osebi povezoval preprostost in demokratičen odnos z neomejeno neprizanesljivostjo in zaverovanostjo vase.[...] Ob Diracovi vpeljavi antidelcev je iz Anglije Bohru poslal brzojavko z eno besedo: Kvač. Kljub vsemu se je kmalu pokazalo, da je bila Diracova zamisel zelo plodna. Teže je bilo, ko je s svojim mnenjem oškodoval sodelavce. Neki sodelavec se je ukvarjal z uganko o razpadu mezonov in predložil razlago. Toda Lanadau o taki razlagi ni hotel niti slišati in brez blagoslova si sodelavec odkritja ni upal objaviti. Prav ta raziskava je pozneje prinesla nobelovo nagrado Kitajcema Tsungu Dau Leeju in Chengu Ningu Yangu. [...]
Ivanenka [nekdanjega sodelavca s katerim je objavil prve članke] je razglasil za patološkega fizika. [...]

Na zadnjem obisku v Rusiji so Nielsa Bohra na predavanju vprašali, kako mu je uspelo ustvariti tako prvorazredno šolo teoretične fizike. Odgovoril je: "Najbrž mi je to uspelo, ker me ni bilo nikoli sram svojim študentom priznati, da sem nevednež." Lifšic, ki je predavanje prevajal v ruščino, pa je to prevedel takole: "Najbrž mi je to uspelo, ker me ni bilo nikoli sram svojim študentom priznati, da so nevedneži." Prevod je zbudil med poslušalci veliko smeha. Lifšic se je zavedel napake, se popravil in opravičil. Kapica, ki je bil na predavanju, pa je pripomnil, da napaka ni bila naključna: "Prav v tem se skriva razlika med Bohrovo in Landauovo šolo teoretične fizike."

Konec citatov.

Potrebno je poudariti, da tudi povojna razmerja v ZDA med državo, politiko, znanostjo niso bila razčiščena, nekaj znanstvenikov (mogoče je nabolj znan primer fizik Openheimer) je namreč Sovjetski zvezi priskrbelo ogromno strokovnih podatkov o atomskem in drugem orožju.

Morebiti je potrebno opozoriti, da v 20. stoletju načeloma s strani resne politike ni bilo oporekanj naravoslovnim teorijam in metodam (razen v Sovjetski zvezi na področju biologije). So pa bili v 20. stoletju spori med znanstveniki in politiki zaradi ideoloških in rasističnih trenj, še dosti bolj krvavi kot v "zloglasnih" prejšnjih časih. Kar se pa tiče humanističnih in ostalih znanostih, pa so si vsi časi na moč podobni, za ideje so zmeraj padale glave, največ v 20. stoletju in ravno kar, ko prebiramo ta prispevek, se kje na svetu koga preganja, ker misli drugače (če ne s fizično silo, pa z medijskim linčem).

Primer sprejemanja teorije relativnosti časa. Že Ernst Mach (rojen v Brnu, mladost preživel v NOVEM MESTU) je načelno zagovarjal teorijo, da teče čas v različnih koordinatnih sistemih različno, a je ta nasledek Einsteinove teorije relativnosti od vseh naletel na največje nerazumevanje. Znani fiziki, kot na primer Planck, so sicer teorijo razmeroma hitro sprejeli, v splošnem pa se je uveljavila počasi. Naletela je tudi na odpor nekaterih fizikov in filozofov. Kot judovsko fiziko so jo odklonili in preganjali v Hitlerjevi Nemčiji. Tudi v Stalinovi Sovjetski zvezi se ji je godilo slabo. Filozofi so hoteli teorijo relativnosti izbiti fizikom iz glave in jo nadamestiti z "materialistično teorijo hitrih gibanj", toda fiziki so se filozofom še za Stalinovega življenja uprli, kar je zahtevalo v časih, ko je imela filazofijo v zakupu partija, nekaj poguma in vztrajnosti. Navsezadnje so fiziki v zboru zasuli filozofe s čisto strokovnimi vprašanji, na katera niso mogli in znali odgovoriti. S tem so dosegli, da je bila leta 1955 pasebna teorija relativnosti v Sovjetski zvezi uradno priznana kot fizikalna teorija. Kaže, da ne ti ne drugi ideologi niso znali dovolj fizike, da bi mogli dojeti temeljno sporočilo teorije relativnosti.

Še danes se pojavljajo miselna prehajanja med znanostjo na ensi strani in ideologijami, verami ... na drugi strani, ko nekateri znanstveniki poskušajo bolj ali maj posrečeno z naravoslovnimi (ali ostalimi) vedami potrditi vero ali kak ideološki nazor (politiko) in obratno, ko hočejo ti ezoteriki, posamezniki znotraj verskih sistemov, najti temelje svojih prepričanj in verovanj v znanosti.

Se dopolnjuje !!!!

Vsekakor danes, ko je razvita znanstvena metoda, ne gre v okviru te metode nekritično primerjati znanstvenih empiričnih ugotovitev in religiozno-filozofsko duhovnih spoznanj. Vendar si mnogokrat odprti posamezniki pomagajo tako z duhovno kot z znanstveno izkušnjo, saj se človek danes, tudi in predvsem zaradi znanosti, zaveda meja spoznanja in skrivnosti človeškega duha in fizičnega stvarstva.
Načeloma ni nasprotja med znanostjo in religijo, če na obeh straneh delujejo odprti in nekonfliktni posamezniki, a vemo, da temu zmeraj ni tako. Človek je do določene mere nagnjen k konfliktnosti - "prijatelji" se lahko skregajo že zato, ker eni pijejo belo, drugi pa rdeče vino, enako velja za interpretacijo zgodovine, da ne govorimo o politiki. Do konflikotov prihaja tudi med naravoslovjem in družboslovno-humanistničimi vedami.

Pravzaprav ni veliko raziskav o razmerju med različnimi vedami, o vlogi le teh. Prednost naravoslovja, predvsem matematike, fizike, kemije, je ta, da recimo račun ali neka naprava, računalniški program, nimajo uporabnega rezultata, ne delujejo, če se v vseh korakih do cilja ne držimo logičnih dogovorov, aksiomov, zakonov, pravil. Naravoslovje, s svojim sistemom logike, je zato lahko odlična učiteljica, ki pomaga do razumevanja in rešitev na mnogih področjih življenja. Vse se ne da načrtovati, življenje je polno skrivnosti (veliko krat primarna logika odpove), a lahko se držimo vsaj osnovnih principov, dogovorov, da ne spreminjamo svojih vrednot iz dneva v dan, zaradi želje po manipolaciji, obvladovanju sočloveka in nekaj te spretnosti nam daje konciznost naravoslovja. Zanimiva je izkušnja nekaterih profesorjev družboslovja, da mnogokrat raje učijo naravoslovne razrede kot družboslovne, in da so odnosi med naravoslovci manj konfliktni, razredi bolje funkcionirajo. Kaj pa po šolanju? Večino družbene in ekonomske moči v glavnem nadzorujejo družboslovci. Zakaj je temu tako? Ali je to prav? Mnogi humanisti, družboslovci se radi jezijo, če po čudežu kak naravoslovec prevzame katero izmed ključnih funkcij v državi (recimo ministrstvo za šolstvo) - naravoslovci pa so že navajeni, da morajo biti tiho ..., za njih se ne spodobi, da se ukvarjajo s pravili življenja neke skupnosti. Ali je to prav? Po drugi strani pa prav humanizem, družboslovje lahko obogatijo naravoslovce z dejstvom, da se v življnju ne da vsega urejati po metodah in principih naravoslovnih znanosti, vnesejo nekaj mehkobe in tudi predrznosti. Vsak znanstveni dosežek (tehnologijo, spoznaje) je potrebno tudi pametno, premišljeno umestiti v življenje, okolje, premisliti z vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi učinki. Vemo, da smo tukaj zelo zatajili (porazna ekologija, razne zasvojenosti in odvisnosti, travme, iluzije o moči znanosti, nadzor nad ljudmi, manipulacije preko množičnih medijev, ..., če izpustimo hudo dilemo, kaj z uničujočim orožjem, itn). Vemo, da so tukaj zatajile vse znanosti, najbrža prav zaradi umetne razbitosti različnih ved, torej premalo dialoga in poslušanja, ..., če izpustimo moč politično-ideološke manipulacije - večno željo po dominaciji, ki je najbrž najšibkejši člen v našteti verigi vzrokov za naštete težave. Med različnimi vedami bi lahko zato vpeljali nek princip medsebojnega konstruktivnega sožitja - bogatenja. Če so humanisti morebiti preveč nagnjeni k hitremu relativiziranju "resnic", dogovorov o postulatih funkcioniranja družbe in njene kulture - pa lahko naravoslovci vnesejo v naše življenje nekaj več stabilnosti in univerzalnih rešitev, sploh v kriznih trenutkih. Vsekakor tudi v družboslovju veljajo nekateri neizpodbitni zakoni, recimo:
- energijski zakon (na kmetih so temu rekli, da brez dela ni jela),
- da pravil ne smemo kar tako spreminjati (na kmetih bi temu rekli obračanje po vetru, ali pa kar prevara),
- da se proti zakonom narave ne da živeti (na kmetih dobro vedo kdaj se obdeluje zemljo, kdaj se seje in žanje, in kršenje teh pravil je večinoma pogubno za določeno skupnost),
- ohranitveni zakoni nasploh (kmet ve, da bo lahko toliko pojedel, zaslužil, koliko je, bo pridelal), danes v ekonomiji namreč živijo neka ilozorna prepričanja o dobičkih čez mejo ustvarjenih dobrin in to je glavni generator pogubnih kriz.
Še bi lahko naštevali, da se s časom entropija (nered) veča, in da so določeni cikli vzponov in padcev vgrajeni v vse sisteme, kdor se tega zaveda, vgradi to vedenje v svoje delo, odločitve, je kriza zanj zgolj pot skozi življenje.

Če človek težko prenaša protislovja politične realnosti (lahko tudi iracionalnosti), je za mnoge naravoslovje zatočišče, beg pred manipulacijo. Beg je v tem primeru lahko celo rešitev, vzgled za tiste, ki se prepirajo o oslovi senci, zakaj? Vemo, da po vsaki krizi lahko nov začetek gradimo le na znanju, izkušnjah in upoštevanju narave. Če nek konflik za sabo seveda ne podre vsega, lahko preživeli začnejo znova na tistih redkih posameznikih, ki so že na začetku konflikta vedeli, da bo na koncu spet potrebno prijeti za motiko in obdelati njivo, ... Lep primer za tako držo je recimo astronom J. Kepler, ki je sredi vojne čas namenil proučevanju gibanja nebesnih teles in še danes njegova spoznnaja, zakoni, nenadomestljivo pomagajo človeku pri raziskovanju vesolja, pomagajo človeku spreminjati navidez neskončne razdalje v končne ... Konflikt med cerkvijo in znanostjo se je danes prenesel na konflikt med državo - kapitalom in znanostjo. Prenekatere funkcije svečenikov danes, v dobrem in slabem, prevzemajo sociologi, psihologi, politologi, ... Država danes v mnogočem zavira znanost z izgovori, da se bo z novimi spoznanji porušilo ravnotežje na planetu - a danes ni več inkvizicije, ampak morebiti še mnogo hujše inštitucije, očem in ušesom prikrita sredstva, tukaj so še mediji, kdor nadzoruje medije ima zmeraj "prav", je tudi denarna pipa, ki enostavno ne financira določenih raziskav v nove tehnologije, vse te zlorabe pa lahko elegantno pokrije medijska manipulacija, ... Tudi znanstveni argumenti so danes v funkciji manipulacije, poglejmo samo manipulacije okrog fenomena globalnega segrevanja, kjer smo dokazali, da nismo boljši od srednjega veka, zdi se celo, da smo nazadovali.
Če določeni ljudje, religije, filozofije, nasprotujejo prehitremu razvoju znanosti, tega ne počnejo zaradi nezaupanja v znanost, ampak zaradi nezaupanja samemu sebi, človekovi nepredvidljivi naravi, bojijo se zlorabe znanosti (na tem mestu smo odmislili špekulante, lobije, itn). Vsekakor pa ne smemo znanosti krviti in preveč zavirati, zaradi nepredvidljive človeške narave (tudi na tem mestu smo odmislili špekulante, dobičkarje, itn). Ta dvom, to protislovje o vlogi znanosti in duhovnosti je pravzaprav zdravo tako za znanost, kot za duhovno dimenzijo človeka.

Povzel Zorko Vičar