Vrata se zaprejo, knjige postanejo nerazumljive. Vendar je bilo v tistih časih razumevanje energije drugačno. Študenti znanosti so se učili, da je vsako zapleteno gibanje mogoče razbiti v množico sil, ki delujejo v ravnih linijah. Zato je bilo zanje naravno, da so med magneti in elektriko iskali premočrtne sile. A ta pristop ni pokazal, kako električna moč potuje skozi prostor in vpliva na magnetizem.

Ker Faraday ni bil usmerjen k razmišljanju v ravnih linijah, je navdih poiskal neposredno v Svetem pismu. Verska skupina, katerije pripadal, je verjela v drugačen geometrijski vzorec: krog. Ljudje smo sveti, pravijo, zato si med seboj dolgujemo pomoč, ki temelji na naši sveti naravi. Jaz bom pomagal tebi, ti boš pomagal nekomu drugemu in tako dalje, dokler krog ni sklenjen. Krog ni bil le abstraktni koncept. Faraday je več let svoj prosti čas preživljal v cerkvi, kjer je govoril o teh krožnih vezeh, ali pa se je ukvarjal z dobrimi deli in medsebojno pomočjo, ki jo je organizirala cerkev.

Zvezo med elektriko in magnetizmom je začel preučevati poznega poletja leta 1821, 20 let pred rojstvom Alexandra Grahama Bella, izumitelja telefona, in 50 let pred Einsteinom. Faraday je pripravil magnet. Zaradi svojega verskega prepričanja si je ob magnetu predstavljal vrtinčast tornado nevidnih krožnih linij, Čeje bila njegova zamisel pravilna, potem bi skrivnostni krogi s sabo povlekli prosto viseče kose žice, kot bi se čolniček ujel v vrtinec. Priključil je baterijo. in pred seboj je imel odkritje stoletja.

Kasneje so Faradayu pripisali naslednjo zgodbo: po vseh objavah in po sprejetju Faradaya v kraljevo družbo ga je tedanji ministrski predsednik vprašal, čemu to odkritje koristi. Faraday je odgovoril: "Čemu vendar, gospod predsednik, nekega dne ga lahko obdavčite!"

To, kar je Faraday v svojem kletnem laboratoriju odkril, je bila osnova za električni stroj. Preprosta viseča žica, ki se vrti v krogu, ne opravi veliko. A Faraday je imel na voljo le majhen magnet, žici pa je dovajal le malo energije. Z večjim magnetom in z več energije žica še vedno trdovratno sledi krogom, ki jih zarisuje v navidez praznem prostoru. Nazadnje bi lahko na podobno žico obesili težke objekte, ki bi jih žica vlekla za sabo: tako deluje električni stroj. Pri tem ni pomembno, ali poganja peresno lahek računalniški disk ali pa letalsko črpalko, ki v reaktivni motor črpa tone goriva.

Faradayev svak, George Barnard, se je Faradaya spominjal v trenutku odkritja: "Nenadoma je vzkliknil: `Vidiš, vidiš, vidiš, George?' ko je žica začela krožiti ... Nikdar ne bom pozabil navdušenja na njegovem obrazu in iskric v njegovih očeh." Faradayje bil navdušen, saj je pri 29 letih prišel do velikega odkritja, ki je potrjevalo, da so najgloblje ideje njegove vere resnične. Prasketanje elektrike in tiha sila magneta - in sedaj celo hitro vrtenje bakrene žice - so bili očitno povezani. Ko se je količina elektrike povečala, se je zmanjšal magnetizem, ki je bil na voljo. Faradayeve nevidne vrtinčaste linije so bile predor, vod, po katerem se je magnetizem pretakal v elektriko.

Iskanje ravnovesja se pojavlja vsepovsod. Izmerite kemično energijo v kupu nezgorelega premoga, nato pa ga vrzite v kotel lokomotive in izmerite energijo besnečega ognja in drveče lokomotive. Energija je očitno spremenila svojo obliko; energijski sistemi so videti povsem drugačni. A skupna količina je natanko enaka.

Faradayevo delo je bilo del najuspešnejšega programa za nadaljnje raziskave 19. stoletja. Vse količine pri različnih oblikah energije, ki so jih razkrili Faraday in ostali, je bilo mogoče izračunati in izmeriti. Rezultati izračunov in meritev so potrdili, vedno znova, da se skupna vsota nikdar ne spremeni, da se torej 'ohranja'. Iz tega je nastal zakon o ohranitvi energije.

Vse je bilo povezano, vse vzorno, brezhibno uravnovešeno. V zadnjem desetletju Faradayevega življenja je Darwin pokazal, da Bog ni bil potreben za stvarjenje življenja na našem planetu. A Faradayeva zamisel o nespremenljivi vsoti energije je bila za mnoge zadovoljiva alternativa: dokaz, da se je Božja roka res dotaknila našega sveta in da je še vedno prisotna med nami.

Koncept ohranjanja energije so profesorji znanosti učili na Einsteinovi srednji šoli v Aarau na severu Švice, ko je leta 1895, osemindvajset let po Faradayevi smrti, pripotoval tja na priprave. Einsteina niso poslali na to šolo zato, ker bi sam tako želel - pred tem je izpadel iz povsem dobre srednje šole v Nemčiji (a ne) zaradi mnenja, da ima vsega dovolj - ampak zato, ker je padel na sprejemnih izpitih na Državnem tehnološkem inštitutu v Zurichu (Eidgenossiche Technische Hochschule Zurich) - na edini univerzi, ki je ponudila sprejem dijakom brez končane srednje šole. Nek prijazen učitelj je v Einsteinu kljub temu videl obet, zato je direktor inštituta predlagal to mirno šolo za posebne študente na severu države. Ko je Einsteinu končno uspelo priti na Državni tehnološki inštitut - po svoji prvi vroči romanci z osemnajstletno hčerko svojega gostitelja v Aarau - so učitelji fizike še vedno predavali viktorijanski evangelij o veliki povezovalni energijski sili.

E=mc² (strani 21-24)

Večina glavnih tiskarskih znakov, ki jih uporabljamo danes, izvira iz časov ob koncu srednjega veka. Biblije iz 14. stoletja so pogosto vsebovale besedilo, ki je bilo videti kot telegram:

V ZAČETKU JE BOG USTUARIL NEBO IN ZEMLJO ZEMLJA
PA JE BILA PUSTA IN PRAZNA TEMA JE BILA NAD
GLOBINAMI IN DUH BOŽJI SE JE VIL NAD VODAMI

Ena izmed sprememb, ki so jo privzeli v različnih časovnih obdobjih, je bila uporaba malih črk:

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo zemlja pa je bila pusta in prazna tema je bila nad globinami in duh Božji se je vil nad vodami

Naslednji korakje bil uvedba malih črnih krogcev, ki so označevali predah:

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna tema je bila nad globinami in duh Božji se je vil nad vodami.

Za krajše predahe pa so uporabljali male krivulje:

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema je bila nad globinami in duh Božji se je vil nad vodami.

Ob začetku tiskarske obrti konec 15. stoletja so se večji simboli hitro prijeli. V besedilih so se pojavljali stari znaki ? in novejši znaki !. Tako kot Windows standardi danes so takrat ti znaki izpodrinili vse druge `operacijske sisteme'.

Manjši simboli so potrebovali več časa. Danes jih sprejemamo tako podzavestno, da na primer skoraj vedno pomežiknemo, ko pridemo do pike na koncu stavka. (Opazujte nekoga pri branju, pa boste videli.) Vendar je to povsem priučen odziv.

Več kot tisoč let je ena izmed največjih kultur na svetu uporabljala znak _/\ za seštevanje, ker prikazuje nekoga, ki prihaja (in se vam tako `prišteje'), ter /\_ za odštevanje. Ti egipčanski simboli bi se prav lahko razširili tudi drugam, prav tako kot nekateri drugi simboli srednjega vzhoda. Feničanski simboli so bili na primer vir za hebrejska znaka (alef) in (bet) - alef in bet - ter grška a in b - alfa in beta, ki dajeta ime abecedi (alfabet) v mnogih današnjih jezikih.

V 16. stoletju se je bilo še vedno mogoče proslaviti z uvajanjem preostalih manjših simbolov. Leta 1543 je Robert Recorde, navdušen pisec učbenikov iz Anglije, poskušal uvesti nov znak '+', ki je na celini postal precej priljubljen. Knjiga, ki jo je napisal, pa ni bila tako uspešna, zato je kmalu spet poskušal, tokrat z novim simbolom, ki je verjetno izviral iz starih logičnih besedil; tokrat je bil prepričan, da bo svet simbol sprejel. V oglaševalskem slogu je simbolu poskušal dodati poseben značaj: "... V izogib duhamornemu ponavljanju besed je enako bom zapisal ... dvoje vzporednic ali ... črt iste dolžine, torej ========= saj niti 2 stvari ne moreta biti bolj enaki ..."

Recorde z inovacijo ni veliko pridobil, saj se je zapletel v grenko tekmo s prav tako uporabnim // in s celo čudnim simbolom [, ki so ga poskušale vpeljati vplivne nemške tiskarne. Vsi predlogi, zbrani od tu in tam, v enačbi izgledajo takole:

e || mc²
e -------> mc²
e .aequs. mc²
e ][ mc²

Med njimi je tudi moj najljubši simbol:

e ========= mc²

Recordova zmaga je bila potrjena šele v Shakespearovih časih, celo generacijo kasneje. Pikolovci in šolski učitelji so enačaj pogosto uporabljali za povzetke, a nekateri misleci so prišli na boljšo idejo. Če rečem, da je 15 + 20 = 35, to ni preveč zanimivo. A predstavljajte si tole:

(pojdi 15 stopinj proti zahodu)
+
(nato pojdi 20 stopinj južno)
=


(nato boš naletel na pasatni veter, ki te bo ponesel čez Atlantik v novo deželo v 35 dneh).

V tem primeru izveste nekaj novega, Koristna enačba ni le formula za izračun. Niti ni tehtnica, ki potrjuje, da sta dve stvari, ki se zdita enaki, zares enaki. Namesto tega so znanstveniki začeli simbol = uporabljati za dojemanje novih idej -kot sredstvo, ki usmerja pozornost na nova, neslutena področja. Enačbe so tako zapisane s simboli namesto z besedami.

Na ta način je tudi Einstein uporabil znak = v svoji enačbi iz leta 1905, Viktorijanci so bili prepričani, da so našli vse vire energije, ki obstajajo na svetu: kemično energijo, toplotno energijo, magnetno energijo in še vse ostale, A leta 1905 bi Einstein lahko rekel Ne, še nekam lahko pogledate, kjer boste našli več. Njegova enačba je kot teleskop kazala tja, a skrivališče ni bilo daleč v vesolju, Bilo je tu - tik pred njegovimi profesorji - ves ta čas,

Našel je vir ogromnih količin energije tam, kamor se nihče ni spomnil pogledati. Bila je skrita v trdni snovi sami.

Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Stran 190

Lavoisier, Antoine Laurent [281]
Lavoisier je tudi toploto in svetlobo imel za elementa, čeprav danes zanju trdimo, da sta nematerialna. Verjel je, da toplato sestavlja fluid, ki ga ne moremo tehtati, imenovan kalorika. Izkoreninil je netehtljiv fluid, flogiston, hkrati pa je poskrbel, da je misli kemikov kalorika zaposlovala še polovico stoletja.

Lavoisierovo zanimanje za gorenje se je razširilo še na biologijo; med letoma 1782 in 1784 je s pamočjo mladega Laplacea [293] poskušal izmeriti toplote gorenja, ob tem pa je delno raziskal dogajanje v tkivu. Prvi se je lotil analize spojin, ki so značilne za tkiva, kar je pol stoletja pozneje uspešno razvil Liebig [443].

Istega leta, ko je izšla njegova knjiga, je v Franciji izbruhnila revolucija. Do leta 1792 so ukrotili radikalne antimonarhiste, Francijo razglasili za republiko in začeli preganjati zakupnike davkov. Lavoisiera so najprej odstranili iz laboratorija, nato pa ga aretirali. Ko se je branil, da je znanstvenik in ne zakupnik davkov (kar ni bilo čisto res), mu je službujoči oficir odvrnil: "Republika ne potrebuje znanstvenikov." Republika je kaj kmalu ugotovila svojo zmoto, prav tako kot pri Chaptalu [308] in Leblancu [275].

Sajenje je bilo farsa; Marat, ki je postal vpliven revolucionarni voditelj, željan maščevanja, je obtoževal Lavoisiera vseh vrst smešnih zarot, kot npr. »dodajanje vode ljudskemu tobaku", za kar je brezpogojno zahteval njegovo glavo.

Marata so umorili juLija 1793, škoda pa je bila že storjena. Lavoisiera so (skupaj s tastom in drugimi zakupniki davkov) giljotinirali 8. maja 1794. Dva meseca kasneje so radikale odstranili. Lavoisierov primer je bil najbolj obžalovanja vreden spodrsljaj revolucije.

Lagrange [268] je zatarnal: "Trenutek je bil dovolj, da so ga obglavili, stoletje pa bo premalo, da bi se rodil podoben um." Dve leti po smrti so mu Francozi, ki so dejanje obžalovali, že odkrivali doprsne kipe.

[Danec Olaf] Römer [1675] se na to ni oziral [ni se oziral na prepričanje, da svetloba potuje z neskončno hitrostjo]. Denimo - samo denimo - da svetloba vendarle potrebuje nekaj časa, da prepotuje veliko razdaljo od Jupitra. Kaj bi to pomenilo? Römer si je predstavljal, da v Sončnem sistemu opazuje prvi žarek svetlobe, ko se Io pokaže izza Jupitra in se požene proti Zemlji. Poleti, na primer, če je Zemlja blizu Jupitru, bi bilo potovanje svetlobe krajše, zato bi Io zagledali prej. Pozimi istega leta pa bi bila Zemlja že na drugi strani Sončnega sistema. Žarek z Lune bi rabil dlje, da bi nas dosegel.

Römer je pregledal vsa dolgoletna Cassinijeva opazovanja in poznega poletja leta 1676 prišel do natančne ocene - ne le slutnje -, koliko dodatnih minut potrebuje svetloba za daljšo pot, kadar je Zemlja bolj oddaljena od Jupitra.

Kaj naj bi s takim odkritjem storil? Po protokolu bi moral Römer pustiti Cassiniju, da dosežek predstavi kot svoje delo, in morda skromno prikimati, ko bi šef observatorija omenil, da ne bi zmogel brez pomoči tega mladega moža, katerega nadaljnje delo je vredno pozornosti. A Römer temu ni ugodil. Avgusta je na srečanju ugledne revije, ki so jo brali vsi resni astronomi, razglasil izziv. Astronomijaje eksaktna znanost in orodja 17. stoletja so bila dovolj dobra, da je bilo z njimi mogoče natančno napovedati pojav satelita Io izza Jupitra naslednjega 9. novembra enkrat popoldne. Po Cassinijevem sklepanju bi luno zagledali ob 17.27 tega dne. To je razbral iz gibanja satelita, ko je bil ta v avgustu zadnjič jasno viden.

Römerje izjavil, da Cassini nima prav. Avgusta, je pojasnil, je bila Zemlja blizu Jupitra. Novembra bo dlje od njega. Ničesar ne bomo videli ob 17.27 - svetloba, čeprav zelo hitra, bo še vedno na poti, ker mora prepotovati dodatno razdaljo. Celo ob 17.30 ali 17.35 še ne bo prepotovala Sončnega sistema. Prvič jo bomo 9. novembra zagledali šele ob 17.37. Astronome je mogoče razveseliti na veliko načinov. Osreci jih nova supernova ali pa podaljšanje vladne podpore, še posebej pa dosmrtna profesura ... A javna bitka med dvema uglednima kolegoma?

Römer je pripravil izziv deloma iz ošabnosti, deloma pa tudi zato, ker je vedel, da je Cassini veliko boljši politik od njega. Römer bi lahko terjal zasluge le, če bi bila njegova napoved tako nedvoumna, da se Cassini in njegovi častilci ne bi mogli z zvijačo umakniti, če bi ugotovili, da so v zmoti.

Napoved je bila oznanjena avgusta. 9. novembra so observatoriji v Franciji in po vsej Evropi pripravili teleskope. Ura je pokazala 17.27. Lune Io ni bilo. Kazalci so se pomaknili na 17.30. Lune še vedno ni bilo. 17.35. Nato se je pojavila - tocno ob 17.37 in 49 sekund.

In Cassini je izjavil, da mu Römer s tem ni dokazal zmote! Cassini je imel veliko privržencev, ki so ga še kako podpirali. Kdo je sploh rekel, da lahko Io pričakujemo ob 17.25? Le Römer, so nato odločili. Poleg tega so vsi vedeli, da pojav lune ni bil nikoli natančno določen. Luna je bila predaleč, težko jo je bilo videti in morda so oblaki Jupitrove zgornje atmosfere povzročili motečo meglico; ali pa je mogoče velik kot njegove orbite tako oteževal opazovanja. Kdo ve?

Običajno se pri znanstvenih odkritjih stvari drugače odvijajo. Römer je opravil brezhiben poskus, z jasno napovedjo, a evropski astronomi še vedno niso priznali, da svetloba potuje s končno hitrostjo. Cassinijeva klika je zmagala: uradno je ostalo zapisano, da je svetlobna hitrost mistična, nemerljiva veličina in da nima nobenega vpliva na astronomska merjenja.

Römer se je vdal in se vrnil na Dansko, kjer je bil več let direktor kopenhagenskega pristanišča. Šele petdeset let pozneje-ko je preminila še ena generacija in je bil Jean-Dominique Cassini mrtev - so nadaljnji poskusi prepričali astronome, da je imel Römer prav.

Ocena hitrosti, ki jo je pripisal svetlobi, je bila tudi najboljša v tistem času: 1 000 000 000 km/h. (Točna hitrost svetlobe je malo višja, a jo bomo zaradi preglednosti v tej knjigi zaokrožili na 1 milijardo).

Komentar k zgornjemu odlomku: Vsi poznamo slovensko zgodbo o tem, kako so se Butalci skregali s pametjo, a zmagali so Butalci in ne pamet. Tukaj se kaže moč avtoritete (veljaka Cassinija, ki ima sicer tudi pozitivne zasluge za razvoj stronomije) in ne-moč argumenta in danes ni nič drugače, pa ni važno za katero področje življenja gre. Vseeno pa je dolgoročno resnica tista, ki prevlada.

Maxwell je tu imel verjetno najžlahtnejši matematični um med vsemi teoretičnimi fiziki 19, stoletja, medtem koje Faraday imel težave z matematiko, ki je le nekoliko presegala preprosto seštevanje in odštevanje.

Vendar pa sta si bila v biti zelo blizu. Čepravje Maxwell odrasel na velikem posestvu na podeželju Škotske, je do nedavnega družina nosila preprost priimek Clerk, šele dedovanje po materini strani pa jim je prineslo uglednejše ime Maxwell. Ko so Jamesa poslali v internat v Edinbourgh, so ga ošabni mestni otroci dražili, teden za tednom, leto za letom. James ni nikdar izrazil jeze zaradi tega, le enkrat je tiho pripomnil: "Nikdar me niso razumeli, a jaz sem razumel njih." Tudi Faraday je še vedno trpel zaradi dogodkov s sirom Humphryjem Davyjem v dvajsetih letih in je pogosto zapadel v tiho, .zamišljeno samotarstvo skoraj takoj, ko je končal večer kot navidez zanosen govornik na javnih predavanjih Kraljevega inštituta.

Ko sta si mladi Škot in starejši Londončan začela dopisovati in se kasneje tudi srečala, sta pazljivo zgradila posebne vrste odnos, ki ga nista delila skoraj z nikomer drugim. Onkraj osebnostnih podobnosti je bil Maxwell namreč tako sposoben matematik, daje v Faradayevih preprostih skicah - za razliko od manj nadarjenih znanstvenikov - videl globlji pomen. ("Ko sem preučeval Faradayeve študije, sem ugotovil, da so njegove metode ... tudi matematične, čeprav niso izražene v konvencionalni obliki matematičnih simbolov.") Maxwellje grobe risbe nevidnih silnic vzel resno. Oba sta bila globoko verna; oba sta upoštevala možnost takšne Božje prisotnosti na svetu.

Že leta 1821, v času svojega velikega odkritja in v mnogih kasnejših raziskavah, je Faraday prikazal načine za pretvarjanje elektrike v ' magnetizem in obratno. V poznih petdesetih letih je nato Maxwell razširil to idejo v prvo popolno razlago tega, kar Galileo in Romer nista nikdar razumela.

Kar se je dogajalo znotraj žarka, je ugotovil Maxwell, je bila le še ena različica tega vzajemnega gibanja. Ob svetlobnem žarku, ki se začne pomikati naprej, se ustvari majčkeno elektrike, in ko se ta pomakne naprej, povzroči majčkeno magnetizma, in ko se magnetizem pomika naprej, povzroči nov val elektrike - kot v zamahu prepletenega biča. Elektrika in magnetizem preskakujeta drug drugega v drobnih, hitrih skokih - v `vzajemnem objemu', kot je temu rekel Maxwell. Svetloba, ki si jo je Romer zamišljal hiteti prek sončnega sistema in ki jo je Maxwell videl v siju kamnitih stolpov v Cambridgeu, je le zaporedje hitrih preskokov.

To je bil eden vrhuncev znanosti 19. stoletja; Maxwellove enačbe, ki so povzemale to spoznanje, so postale znane kot eden največjih teoretičnih dosežkov vseh časov. A Maxwell je bil vedno nekoliko nezadovoljen s svojim delom. Kako točno pa se ta čuden skakajoči svetlobni val prepleta naprej? Tega ni vedel. Faraday ni vedel. Nihče tega ni mogel zadovoljivo pojasniti.

Einsteinova genialnost se je izrazila, ko je skušal bolje spoznati, kaj ti preskakujoči svetlobni valovi pomenijo, čeprav je bil pri tem bolj ali manj prepuščen sam sebi. Imel je dovolj samozavesti: njegove končne srednješolske priprave v Aarau so bile odlične, zrasel pa je v družini, ki gaje naučila, naj vedno dvomi v avtoriteto. Leta 1890, koje Einstein še študiral, so Maxwellove enačbe učili kot sprejeto resnico. A Einsteinov glavni profesor na ziiriški Politehniki, ki ga fizikalna teorija ni posebej zanimala, Maxwellovih enačb sploh ni učil. (Užaljen zaradi takega odnosa je Einstein profesorja posmehljivo nagovarjal z gospod Weber namesto z gospod profesor Weber - na tako žalitev se je Weber odzval tako, da ni napisal pravega priporočila za Einsteina, kar je nato vodilo v leta izolacije, ki jih je Einstein preživel na patentnem uradu.)

Kadar je Einstein zamujal predavanja, da bi posedal v zuriških kavarnah,je pogosto s seboj jemal Maxwellova dela. Začelje raziskovati preskakovanje svetlobnih valov, ki jih je Maxwell prvi odkril. Če je svetloba prav tako valovanje kot vsako drugo, je razmišljal Einstein, jo morda lahko ujameš, če tečeš za njo?

Newton je želel z načinom pojavljanja mv dokazati, da Bog mora obstajati. Če se dva enaka pivska vagona čelno zaletita, nastane mogočen pok in morda nekoliko drobljenja, ko se odbijača zarineta drug v drugega, nato pa se vse umiri. Tik preden trčita, je v vesolju obstajalo veliko mv': imela sta ga oba brzeča vagona.

En vagon na primer z vso hitrostjo potuje proti vzhodu, drugi pa s polno hitrostjo potuje proti zahodu. A ko trčita in postaneta mirujoč kup lesa in kovine, dva ločena dela v~ izgineta. `Gibanje proti vzhodu' natančno izniči `gibanje proti zahodu'.

Po Newtonuje to pomenilo, da vsa energija, ki sta ga vagona imela, po trku izgine. Nastane luknja, ki vodi izven našega vidnega vesolja. Ker se takšni trki stalno dogajajo, če živimo v veliki stenski uri, ta ura stalno potrebuje navijanje. A ozrite se okoli sebe. Ni res, da se je, ko leta minevajo, sposobnih premikati vse manj objektov. To je dokaz. Dejstvo, da vesolje nadaljuje z delovanjem, je bilo po Newtonovem mnenju znak, da v vesolje posega zanesljiva Božja roka, nas hrani in podpira ter dovaja vse gonilne sile, ki jih izgubljamo.

Vendar je bil sedaj že v svojih petdesetih, in čeprav je še vedno dobival sveže ideje, je imel vedno manj energije, da bi jih razvil. Morda je bilo v ozadju še več: znanstveniki v srednjih letih pogosto pravijo, da ni težava v slabšem spominu ali zmanjšani zmožnosti hitrega razmišljanja; gre bolj za strah pred spopadanjem z neznanim. Poincare je namreč nekoč imel priložnost, da se približa Einsteinovemu delu.

Leta 1904 je bil del velike skupine evropskih intelektualcev, ki so bili povabljeni na svetovno razstavo v St. Louis. (Med njimi je bil tudi Max Weber, nemški sociolog; nad grobo energijo, ki jo je videl v Ameriki - Chicago je opisal kot `človeka, ki so mu odrli kožo' - je bil tako osupel, da ga je predramila iz depresije, s katero se je boril že leta.) Na razstavi je Poincare predaval o `teoriji relativnosti', kot jo je sam označil, a to poimenovanje je zavajajoče, ker se je dotikalo le obrobja tega, karje Einstein kmalu dosegel. Če bi bil Poincare mlajši, bi morda ideji sledil tako daleč, da bi dobil iste rezultate kot Einstein naslednje leto, vključno z osupljivo enačbo. A po predavanju in nabitem urniku, ki so ga zanj pripravili njegovi gostitelji v St. Louisu, je ostareli matematik zadevo opustil. Dejstvo, da se je tako mnogo francoskih znanstvenikov odvrnilo od Lavoisierovega neposrednega pristopa in namesto tega vztrajalo na sterilnih abstrakcijah, je Poincareju le še otežilo stik s praktično fiziko.

Leta 1906, ko je ugotovil, da je mlad moški v Švici odprl obsežno področje, se je Poincare odzval z najhladnejšim molkom. Namesto da bi si enačbo, ki bijo lahko imel za pastorko, pobliže ogledal injo prenesel pariškim kolegom v nadaljnje preučevanje, je ohranil strogo razdaljo; nikdar ni govoril o njej in le redko je omenil Einsteinovo ime.

Drugi sodobniki so Einsteinovo delo podrobneje raziskali, a so sprva večinoma spregledali bistvene poudarke, na primer, zakaj je Einstein izbral `c' za srce enačbe. Laže bi razumeli, če bi bili relativnost in enačba pospremljeni s svežimi rezultati poskusov, če bi Einstein zgradil kakšno novo napravo v laboratoriju, s katero bi nadaljeval raziskave Marie Curie in drugih in tako odkril stvari, ki jih ni še nihče drug. A niso mogli dojeti, da Einstein ni imel laboratorijev. `Novejša dognanja', s katerimi se je ukvarjal, so bila last znanstvenikov, ki so bili mrtvi že desetletja ali celo stoletja. A to ni bilo pomembno. Einstein ni prišel do svojih zaključkov s potrpežljivim sestavljanjem niza novih rezultatov. Namesto tegaje, kot smo videli, le preživljal veliko časa v `zasanjanem' razmišljanju o svetlobi in hitrosti in o tem, kaj je v našem vesolju logično mogoče in kaj ne. A `zasanjanost' so videli le tisti, ki Einsteinu niso bili blizu in ga niso razumeli. Njegovo spoznanje je eden izmed največjih intelektualnih dosežkov vseh časov.

Mnogo let po rojstvu matematično usmerjene znanosti okoli 17. stoletja je bilo človeštvo prepričano, da so opisane vse glavne poteze stvarstva, in čepravje bilo treba razdelati še nekatere podrobnosti, 'očitne' lastnosti sveta okoli nas lahko sprejemamo kot same po sebi umevne: živimo v svetu, kjer telesa pri gibanju ohranjajo konstantno maso, kjer čas nemoteno teče in kjer se vsi strinjajo, kje v njegovem teku se nahajamo.

Einsteinje videl, da vesolje ni takšno, kot so ga videli drugi. Doumel je, daje tak, kot bi nas Bog omejil na majhno otroško stajico - površje Zemlje - in nam celo pustil verjeti, da je to, kar se iz stajice vidi, vse obstoječe stvarstvo. Vendar obstaja - vse okoli nas in ves čas, če bi bili sposobni to videti - še ena domena, ki je naša intuicija ne zaobjema več. Le čista misel bi nam dovolila videti, kaj se tam dogaja.

Dejstvo, da masa in energija prehajata ena iz druge, kot kaže enačba E = mc², je le eden izmed pojavov v tej širši domeni. Obstajajo še drugi, in da bi jih doumeli, si raje predstavljajmo svet, kjer najvišja možna hitrost ni svetlobna hitrost pri 1 milijardi km/h, ampak preprostih 50 km/h. Kaj nam v tem primeru pokaže delovanje enačbe?

Prva osupljiva stvar, ki bi jo v takem svetu videli, ponazarja primer z vesoljsko raketo. Avtomobili bi imeli svojo normalno težo, ko bi potrpežljivo čakali pri rdeči luči, a ko bi se prižgala zelena, bi se jim pri višjih hitrostih povečala tudi masa. To bi se zgodilo tudi pešcem, kolesarjem in tekačem in pravzaprav vsemu, kar se premika. Teža šolarja, ki bi na svojem kolesu tehtal 50 kg, medtem ko bi čakal na vogalu, pa bi se povečala na 115 kg, ko bi dosegel hitrost 45 km/h. Če bi gonil še hitreje ali pa če bi se znašel na klancu in dosegel 49,5 km/h, bi njegova masa kmalu presegla 1000 kg. V tolikšni meri bi se povečalo tudi kolo. V trenutku, ko bi se ustavil, bi se šolar in njegovo kolo takoj povrnila na prvotno, statično težo.

Istočasno pa bi bili avtomobili, kolesa in celo pešci izpostavljeni še drugi spremembi. Odvisno od položaja opazovalca bi bil 3-metrski avtomobil videti popačen - nekateri deli avtomobila bi na primer izgledali manjši in premaknjeni, ko bi hitel proti nam. Pri hitrosti 49,9 km/h bi bili nekateri deli čisto majceni. Voznik in sopotniki bi izgledali, kot da so se prav tako skrčili, a bi se povrnili v svoje prvotno stanje takoj, ko bi se ustavili.

Ko bi avtomobili brzeli mimo nas, bi ne videli le pridobivanja mase in spreminjanja velikosti, pač pa bi opazili tudi, da se čas znotraj avtomobilov upočasnjuje. Če bi se voznik premaknil, da bi vključil radio, bi videli njegovo roko v izjemno počasnih gibih. Ko bi bil radio prižgan in bi slišali zvok, bi se zvočni valovi širili z bolečo počasnostjo, ki bi še gostolenje mladega Michaela Jacksona pretvorili v težke, monotone žalostinke.

V takem stvarstvu `prava' perspektiva ne obstaja; ni nekakšnega prometnega helikopterja, ki bi lebdel nad tem čudnim mestom, za katerega bi nekdo lahko trdil, da se v njem avtomobili čudno spreminjajo, opazovalci, ki se ne premikajo, pa so nespremenjeni in očitno `normalni'. Zakaj bi bili opazovalci izvzeti in bi se spreminjali le premikajoči se avtomobili? Pravzaprav vozniki avtomobilov ali šolar na kolesu ne bodo imeli občutka, da se spreminjajo. Kolesar bo pogledal okoli sebe in videl, da ročaji kolesa, njegovo telo in njegova torba niso postali nič težji. Namesto tega so ljudje, ki jih je pustil za sabo, videti čudni. Njim se je masa povečala.

Sopotniki v avtomobilu bi se strinjali. Z radiom ni nič narobe, bodo rekli in mladi Michael Jackson gostoli prav tako veselo kot vedno. A ljudje zunaj avtomobila so videti počasni - hotelski vratar le s težavo dviga roke v mučni teži in nato napihne lica kot globokomorska riba, ko požvižga taksistu.

Ti učinki so v relativnosti povzeti tako, da je za opazovalca oddaljujoče se telo izpostavljeno širjenju mase, spremembam dolžine I ter raztezanju časa. Mirujoči bodo tako videli avto in voznik avta bo, ko se bo ozrl, tako videl vse mirujoče.

Ko človek prvič bere o tem, se vse to zdi nesmisel. Celo Einstein je to težko sprejel - pri dolgem pogovoru z Michelom Bessom nekega poletnega dne, ko je še vedno poskušal razvozlati te povezave, je čutil nerazložljivo tesnobo. A ta dejstva je težko sprejeti le zato, ker se vsakdanje stvari ne premikajo s hitrostmi blizu 1000 milijonov km/h, ki jo ima svetloba (učinki pa so pri naših hitrostih vse premajhni, da bi jih opazili). Spomnite se na primer na prenosni radio na pikniku. Za nekoga, ki stoji blizu, je glasen; za tistega, ki se sprehaja nekaj sto i metrov stran,je tišji. Odgovora, kako glasnaje glasba `v resnici', ni. A to je le zato, ker zmoremo hoditi tako hitro, da se v kratkem času oddaljimo za nekaj sto metrov. Za mravljo ali kakšno drugo majhno žival pa oddaljevanje od vira glasbe lahko traja morda generacije. Naš pogled - da je glasba lahko različno glasna za različne opazovalce - bi se jim zdela nora.

Spletna stran nudi podrobnosti o tem, kako znanstveniki povzamejo vse to iz preproste ugotovitve, daje hitrost svetlobe konstantna. A okoli nas je mnogo običajnih teles, ki vedno delujejo pri visokih hitrostih, kjer ti učinki postanejo očitni. Elektroni, ki se izstrelijo iz ozadja tradicionalnega televizorja na zaslon, potujejo tako hitro, daje iz našega gledišča videti, da sejimje med potjo povečala masa. Inženirji morajo to upoštevati pri oblikovanju magnetov, ki fokusirajo sliko na zaslonu, sicer bi videli le zmazek.

Navigacijski sateliti za globalno pozicioniranje (GPS), ki na Zemljo pošiljajo lokacijske signale za avtomobile, letala in popotnike, tudi potujejo tako hitro, da z naše perspektive njihov čas teče počasneje. Vezja na ročnih GPS napravah za ugotavljanje položaja ali večje GPS naprave, ki jih uporabljajo banke za sinhronizacijo plačil, so vsa programirana tako, da ta učinek upoštevajo - v natančnem soglasju z enačbami, do katerih je prišel Einstein leta 1905.

Einsteinu izraz relativnost za svojo stvaritev nikdar ni bil všeč. Po njegovem daje napačen vtis, da je vse mogoče: da do natančnih rezultatov sploh ni mogoče več priti. Temu ni tako. Napovedi so natančne.

Izraz je zavajajoč tudi zato, ker so vse Einsteinove enačbe strogo usklajene. Čeprav vsakdo od nas vidi stvari v stvarstvu drugače, sinhronizacija-ko se vsi ti različni pogledi združijo-zagotovi ujemanje vsega. Stare ideje, da se masa nikdar ne spremeni in da čas teče enako hitro za vsakogar, so bile smiselne v času, ko so ljudje opazili le vsakdanje, počasne objekte okoli sebe. V resničnem širšem stvarstvu pa nimajo prav - vendar pa obstajajo eksaktni zakoni, ki pojasnjujejo, kako se spreminjajo.

To je dosežek, ki se v zgodovini le redko pojavi. Predstavljajte si, da izdelate kristalni model, tako majhen, da ga lahko držite v zaprti dlani. Sedaj dlan odprite - in celotno vesolje se zablešči v polnem obstajanju. Newtonje bil prvi, ki muje to uspelo, že takrat v 17. stoletju: zasnoval je celoten sistem sveta, ki ga je mogoče opisati s prgiščem enačb, vseboval paje tudi pravila, kako se premakniti od povzetka in iz njega ustvariti celoten svet.

Einstein je bil naslednji.

Da bi bila podobnost še zanimivejša, sta tako Einstein kot Newton do svojih zaključkov prišla v svojih dvajsetih letih in v izjemno kratkem času. Newtonje imel - spet na farmi svoje matere v Lincolnshiru, koje bila univerza zaprta zaradi kuge -, okoli osemnajst mesecev časa, v katerem je opravil temeljno delo na razvoju infinitezimalnega računa, zasnove zakona o gravitaciji, delal pa je tudi na ključnih konceptih mehanike, ki se nanaša na celotno vesolje. Einstein je leta 1905, v obdobju slabih osmih mesecev, ko je še cele dneve delal na patentnem uradu od ponedeljka do sobote, prišel do prve teorije relativnosti enačbe E = mc² - hkrati pa s svojim delom pripomogel k hitrejšemu razvoju laserjev, računalniških čipov ter sodobne farmacevtske industrije in biomehanike. V resnici je bil, kot je takrat Newton opisal sam sebe, `v najboljših letih za izumljanje'. Vsako področje je Einstein gnal onkraj znanega; združil je ločene domene tako, da je dvomil v predpostavke, ki so jih do tedaj vsi brez pomislekov sprejemali.

Redki raziskovalci, ki so okoli leta 1905 odkrivali manjše delce Einsteinovega kasnejšega odkritja, se z njim niso mogli primerjati. Poincare je prišel bliže kot kdorkoli drug, a ko je bilo treba razbiti običajne predpostavke o teku časa ali naravi sočasnosti, se je umaknil, ker ni zmogel sprejeti posledic takega novega pogleda.

Zakaj je bil Einstein tako zelo uspešnejši od drugih? Ponuja se misel, da tu ključno vlogo igra inteligenca. A mnogi Einsteinovi prijatelji iz Berna so bili visoko inteligentni, nekdo kot Poincare pa bi presegel lestvico vsakega IQ testa. Thorstein Veblenje nekoč napisal zanimivo razpravo, ki po mojem mnenju ponuja globlji razlog. Denimo, je začel Veblen, da se majhen deček nauči slepo verjeti Svetem pismu. Nato gre v posvetno srednjo šolo ali na univerzo, kjer mu povedo, da Svetemu pismu ni verjeti. "Kar si se naučil v materinem naročju, je povsem napačno. Kar pa te učimo tu, je čista resnica." Nekateri študenti bodo to sprejeli brez pomislekov, drugi pa bodo bolj sumničavi. Enkrat so jih že peljali na led, enkrat so že slepo verjeli v razlage delovanja sveta. Drugič ne bo več uspelo. Sprejeli bodo, karje na voljo, a vedno obdržali kritičen odnos in naučeno obravnavali le kot eno izmed mnogih možnosti. Einstein je bil Žid, in čeprav njegova neposredna družina ni bila verna, je živel v kulturi z drugačnimi pogledi o osebni odgovornosti, pravičnosti in veri v avtoriteto, kot so narekovala splošna prepričanja v Nemčiji in Švici.

A tu je bilo še nekaj več. Ko je bil Einstein še majhen deček, ga je živo zanimalo delovanje magnetov. Starši ga zaradi tega niso dražili, temveč so njegovo zanimanje sprejeli. Kako dejansko magneti delujejo? Moral je obstajati razlog, in ta razlogje temeljil na naslednjem razlogu, in če bi jim sledil do konca, bi morda dosegel ... dosegel kaj?

Nekoč je pri Einsteinovih obstajal zelo jasen odgovor, kaj bi končno dosegli. Ko so odraščali njegovi stari starši, je bila večina Židov v Nemčiji še vedno precej tradicionalno ortodoksna. Toje bil svet, zasičen s Svetim pismom pa tudi z jasno racionalno analizo Talmuda. Pomembno je bilo do konca spoznati, kar je bilo mogoče vedeti, ter doumeti najgloblje vzorce, kijihje Bog namenil našemu svetu. Einsteinje preživel globoko religiozno obdobje, ko seje bližal najstniškim letom, čeprav so do takrat, ko je obiskoval srednjo šolo v Aarau, njegova pravoverna prepričanja izginila. Vendar je želja, da bi razumel najgloblje temelje, še vedno obstajala, prav tako pa tudi prepričanje, da na koncu poti čaka nekaj veličastnega. Obstajalaje nekakšna `vrzel': stvarije mogoče razjasniti, in to na razumljiv, racionalen način. Nekočje to vrzel zapolnjevala vera, sedaj pa bi jo prav lahko nadomestila znanost: Einstein je trdno verjel, da odgovori obstajajo - čakajo, da jih nekdo najde.

Pomagalo je tudi dejstvo, daje Einstein lahko svobodno razmišljal. Ker je delal na patentnemu uradu, mu ni bilo treba stalno pisati akademskih člankov ("Toje skušnjava po plitkosti,"je zapisal Einstein, "ki seji le najmočnejši lahko uprejo."), inje lahko razmišljal o stvareh, doklerje želel. Predvsem paje njegovi samozavesti koristilo, da muje zaupala njegova družina, kije vedno spodbujala igrivo sanjarjenje. Prav toje bilo potrebno za `odmik' od vsakdanjih predpostavk in razmišljanje o takih nenavadnostih, kot je vesoljska raketa, prignana do meje svetlobne hitrosti, ali lovljenje bežečega svetlobnega žarka.

Njegova sestra Maja je kasneje pripovedovala o tem blagem samozbadljivem značaju. Ko se je Einstein kot majhen otrok razjezil, se je spominjala, je včasih metal stvari vanjo. Enkrat je bila to velika kegljaška krogla, drugič ji je hotel z otroško motiko `narediti luknjo' v glavi. "Zato," je razložila, "moraš imeti trdno lobanjo, če hočeš biti sestra intelektualca." Ko je govorila o učitelju grščine na srednji šoli, ki se je pritoževal, da iz njenega brata nikoli ne bo nič, je dodala: "In Albert Einstein res nikdar ni postal profesor grščine!"

Da bi prišel še dlje, je potreboval dodatno motivacijo in Einstein je je imel na pretek. Čutil je neuspeh, ko je bil sredi dvajsetih let izoliran od drugih resnih znanstvenikov; prijatelji z univerze so že napredovali s svojimi karierami. Občutil je tudi mučno krivdo, ko je videl, da ima njegov oče težave v svojem poslu. Ko je Einstein odraščal, je posel njegovega očeta v Miinchnu uspeval, a v Einsteinovih najstniških letih je oče - morda zato, ker Židje niso več dobivali nobenega pomembnega dela, preselil družino v Italijo in začel znova. S selitvijo in nizom skorajšnjih uspehov, ki pa se nikdar niso uresničili, se je njegov oče izčrpaval z odplačili dolgov svojemu svaku, vedno nejevoljnemu stricu Rudolfu `Bogatemu' (kot gaje zbadljivo klical Einstein). Toje uničilo očetovo zdravje, a je družina kljub temu vztrajala in iskala denar za Einsteinovo izobraževanje. ("Tlači ga misel, da nam je skromnim ljudem v breme," je njegov oče napisal v pismu leta 1901.) Einstein je imel veliko odgovornost: pokazati je moral, da je tega vreden.

Sčasoma je nekaj fizikov začelo spremljati Einsteinovo delo in včasih so ga obiskali v Bernu, da bi razpravljali o enačbi in drugih rezultatih. Prav na to sta upala Einstein in Besso, vendar je to povzročilo tudi odtujevanje med njima. Einstein je postopoma prerasel ideje, ki jim je njegov najboljši prijatelj še lahko sledil. Čeprav je bil Besso bister, je izbral življenje v industriji. ("Prepričujem ga, naj postane [univerzitetni profesor], a dvomim ... da bo to naredil. Preprosto noče.") Besso naslednjemu nivoju ni mogel več slediti.

Svojega mlajšega prijatelja je oboževal, zato je Einsteinu pomagal po svojih najboljših močeh. Zelo seje trudil-v večerih ob siru, klobasah in čaju - slediti najnovejšim idejam, ki so se Einsteinu tedaj porajale. Einstein je bil blag do svojih prijateljev, ki so se odtujevali; nikdar ni Bessu rekel, da ga ne zanima več. Še vedno sta hodila na sprehode po deželi, šla skupaj v gostilno ali glasbeni večer in družno nagajala ostalim. Vendar sta bila Besso in Einstein sedaj kot dva stara srednješolska prijatelja, ki se razideta, ko zaživita svoje življenje na univerzi ali s prvimi službami. Nihče si tega ne želi, a vse, karjimaje sedaj pomembno, ustvarja prepad med njima. Ob srečanjih lahko govorita o starih časih, a navdušenje je prisiljeno, čeprav tega nobeden noče priznati.

Podobno razhajanjeje Einstein doživel s svojo ženo Milevo. Z njim je študirala fiziko inje bila zelo inteligentna. Moški v znanosti se redko poročajo s kolegicami - koliko pa jih sploh je? - in Einstein se je pred prijatelji z univerze skoraj postavljal s svojo srečo. Sprva so bila njegova pisma precej neosebna:

Zurich, sreda [16. februar 1898]

Moram ti povedati, katero snov smo vzeli ... Hurwitz je predaval o diferencialnih enačbah (razen o parcialnih) ter o Fourierovih vrstah ...

A odnos je postal pristnejši, kot kažejo odlomki iz niza pisem, napisanih avgusta in septembra leta 1900:

Ponovno je nekaj lenih in dolgočasnih dni poletelo mimo mojih zaspanih oči; veš, dni, ko vstaneš pozno le zato, ker se ne moreš spomniti, kaj bi pametnega počel, in greš nato ven, dokler soba ni pospravljena ... Nato posedaš naokoli in se malodušno veseliš kosila ...

Kakorkoli se bodo stvari obrnile, bo življenje radostno.
Čudovito delo in skupaj ...
Sreča s teboj, moja draga. Nežno te poljubljam, tvoj


Albert


Njuno skupno življenje je bilo sprva srečno. Žena ga v znanosti ni mogla dosegati, a je bila resnično dobra študentka; na končnih izpitih na univerzi, kjerje on dosegel oceno 4,96, muje ona s 4,0 tesno sledila, vsekakor pa je lahko sledila njegovemu delu. (Zgodba, da je zaslužna za njegove ključne dosežke, prihaja iz nacionalistične srbske propagande v šestdesetih letih; njena družina je bila namreč iz okolice Beograda.) Ko pa sta dobila otroke - in si s svojimi nizkimi dohodki lahko privoščila le občasno pomoč -, je zavladal tradicionalni seksizem. Prijatelji iz znanstvenih krogov so prihajali na obiske, a se jim žena s triletnim pozornosti lačnim sinom v naročju ni mogla pridružiti. Nekaj časa je ostajala pri pogovoru, a po neštetih prekinitvah zaradi igračk ali polite hrane gostje niso več nenehno obnavljali zamujenega, da bi se lahko ponovno vključila. Pogovori so se zanjo končali.

Einstein je leta 1909 končno zapustil patentni urad, čeprav je bil celo takrat njegov šef začuden, da je ta mladi moški pripravljen obrniti hrbet tako dobri karieri. Končno so mu ponudili mesto v švicarskem univerzitetnem sistemu in nato je po krajšem času, ki ga je prebil v Pragi - kjerje igral glasbo in se udeleževal razprav z intelektualci, med katerimije bil včasih tudi plah mlad mož po imenu Franz Kaflca-, dobil profesuro v Berlinu. Njegov uspeh gaje sedaj skoraj popolnoma izoliral od prijateljev v Bernu. Uradno je bil ločen od žene in je svoja dva oboževana otroka videval le občasno.

Takratje Einstein usmerjal svoje zasebno delo v novo smer. Enačba E = mc² je bila le majhen del posebne teorije relativnosti. Leta 1915 je izpopolnil še veličastnejšo teorijo, tako mogočno, daje celotna posebna
(Slika: Mileva in Albert Einstein AIP Emilio Segre Visual Archives)
teorija v njej imela le manjšo vlogo. (Epilog nekoliko osvetli njegovo delo v letu 1915 - "V primerjavi s tem problemom je prvotna teorija relativnosti otroška igra.") Z enačbo seje ukvarjal le še enkrat, na kratko, ko je bil že veliko starejši.

Na tem mestu se v naši zgodbi zgodi velik preobrat. Prva teoretična izvajanja enačbe so mimo; Einsteinov osebni prispevek se tu konča. Evropski fiziki sprejmejo, da enačba E = mc² drži; da se - načeloma iz mase lahko sprosti ujeta energija, kijo tvori. A nihče ni vedel, kaj to pretvorbo povzroči.

Prva sledje prišla od čudnih teles, ki sojih raziskovali Marie Curie in drugi: gostih kovin radija, urana in drugih snovi, ki so na nek čuden način sevale energijo - teden za tednom, mesec za mesecem - in nikdar niso izčrpale `skritega' vira, ki so ga vsebovale.

Številni laboratoriji so začeli preučevati, kakoje to mogoče, in iskati mehanizem, ki poganja te močne izlive energije. Vendar tokrat površinske raziskave, kjer bi preprosto merili težo in barvo in kemične lastnosti skrivnostno toplega radija ali urana, niso bile dovolj.

Treba je bilo pogledati globoko v srce teh snovi. Tam se je razkrilo, kako je mogoče zbuditi energijo, ki jo je obljubljala enačba E = mc². A kaj se skriva v najmanjših, notranjih strukturah znotraj navadne snovi?

--------------------------------------------------------------------------------------------
228 Dodatek
Puška in krogla bosta takoj potem, ko pritisnete na petelina, imeli enaki gibalni količini, a sunek puške vas ne ubije: večino kinetične energije prenaša njena masa, zato njena hitrost bistveno ne vpliva na strelca. Krogla pa ima majhno maso, ki v svoji hitrosti nosi isto gibalno količino. Kvadratna vrednost te hitrosti - kinetična energija krogle -je tista, ki je nevarna za tarčo.

Str. 63 Velikanski faktor ... v enačbi. Če bi se masa z lahkoto pretvarjala v energijo, bi svinčniki in peresa okoli nas v slepečih bliskih eksplodirali in spotoma uničili kakšno večje mesto; večina fizičnega vesolja bi kmalu prenehala obstajati.

Pred tem nas ščiti princip ohranjanja števila barionov, ki pravi preprosto povedano -, da se skupna vsota protonov in nevtronov v vesolju ne spreminja; ne morejo nenadoma kar izginiti.

Stoodstotna pretvorba se pojavi le, ko navadna snov naleti na antimaterijo. Tipični proton v našem telesu ima barionsko število +1, antimaterijski proton pa barionsko število -1; če se torej izničita, se vsota barionov v vesolju ne spremeni. Nekaj podobnega pravzaprav doživljamo vsak dan, saj del radonovega plina, ki puha iz kleti ali zidov, v svojem procesu razpadanja proizvaja antimaterijo. Ko ta naleti na molekule zraka ali naše kože, se zgodi (majčkena!) eksplozija enačbe E = mc².

7. Einstein in enačba
Str. 68 "Smo v položaju ..." Einstein nadaljuje: "Toje, kot vidim, stališče človeškega uma, tudi največjega in omikanega, do Boga."

Str. 71 ... je poslal tudi članek o relativnosti ... Epohalni članek je bil zavrnjen iz več razlogov, eden izmed njih je bil tudi ta, da je bil dokument natipkan, medtem ko so pravila zahtevala članke, napisane na roko.

Str. 73 ... svet, kjer ... ampak preprostih 50 kmlh. Podoba prihaja iz uspešne serije Georgea Gamowa Mr. Tompkins, ob kateri so zrasle generacije ljubiteljev znanosti. Ko jo je Gamow napisal, je bila vizija še popolna fantastika; verjetno bi bil vesel, da je še pred iztekom 20. stoletja, februarja 1999, skupini na Harvardu uspelo z laserjem ohladiti snov do take mere, da je od absolutne ničle odstopala za največ 50 milijardink stopinje, v katerije svetloba za zunanje opazovalce potovala tik pod 63 kilometri na uro.

Str. 74 ... sopotniki bi izgledali, kot da so se prav tako skrčili ... Učbeniki običajno trdijo, da bi se dolžina drvečega avtomobila skrčila, se stisnila na debelino papirja. V resnici se zgodi nekaj bolj subtilnega, ker svetloba od različnih delov telesa prihaja ob različnih časih.

Str. 76 ... izraz relativnost... Einstein v svojem prvotnem članku iz leta 1905 ni niti enkrat uporabil izraza teorija relativnosti; to so kasneje predlagali Planck in drugi. Naziv, ki je bil Einsteinu všeč, je `izumil' Minkowski, ki se je leta 1908 skliceval na Einsteinove `predpostavke invariantnosti'. Če bi se ta naziv prijel, bi danes govorili o Einsteinu in njegovi `teoriji invariantnosti'. A ime so poskušali spremeniti leta 1920, ko je že obveljal nepriljubljen izraz `teorija relativnosti'.

Str. 76 ... daje napačen vtis ... "Pomen relativnosti je napačno razumljen," je Einstein pojasnil leta 1929. "Filozofi se igrajo z besedo `' kot otrok z igračko ... Relativnost ne pomeni, da je vse v življenju relativno."

Einsteinovo teorijo so si ljudje napačno razlagali v veliki meri tudi zato, ker so mnogi to želeli. Cezanne je na primer govoril o osredotočanju na to, kar vsak človek osebno vidi in oceni: zaplata rdeče Y, tu in packa modre tam.

Težava je v tem, da taka uporaba izraza nima povezave z Einsteinovim delom. Kot sem omenil v glavnem besedilu, odklon od običajnih pojavov je pri naših hitrostih premajhen, da bi ga opazili. Še pomembneje paje, da teorija pravzaprav temelji na nekaj ključnih invariantah, ki se ohranjajo - svetlobna hitrost; enakovrednost vseh koordinatnih sistemov -, kar pa je prav nasprotno od običajnih predstavitev teorije. Sam Einstein je nekoč poskušal to razložiti umetnostnemu zgodovinarju, ki je iskal povezave med kubizmom in relativnostno teorijo:

Bistvo relativnostne teorije je bilo napak razumljeno ... Teorija pravi le to, da ... so splošni zakoni taki, da njihova oblika ni odvisna od izbire koordinatnega sistema. Ta logična zahteva pa nima nič opraviti s tem, kako je predstavljen en sam določen primer. Za njegovo predstavitev ni potrebnih več koordinatnih sistemov Matematični opis celote v povezavi z enim koordinatnim sistemom povsem zadostuje. S Picassovimi slikami je drugače. Novo 'umetniško' izražanje nima nič skupnega z relativnostno teorijo.

Str. 76 ... tako Einstein kot Newton ... v izjemno kratkem času ... Tu gre priznanje predvsem Einsteinu. Newtonje znan po svojih trditvah, da je odkril diferencialne enačbe, sestavo svetlobe ter univerzalno gravitacijo v kratkem času, ko je bival na farmi svoje matere; a tega se je spominjal kot že zelo star mož. Izračuni, ki jih je izvedel na farmi, niso bili zelo prepričljivi - namesto števila 3600, ki smo ga uporabili pri izračunu Zemljine gravitacijske sile v orbiti Lune, ki bi `dokazalo', da gravitacijska sila pada s kvadratom oddaljenosti,je zaradi merilnih netočnosti dobil faktor 4300, ki pa ni bil zelo prepričljiv. Begala ga je tudi vloga centrifugalne sile, zato je imel ob svoji vrnitvi v Cambridge še veliko opraviti.

Str. 77 Sprejeli bodo, kar je na voljo ... Všeč mi je Veblenovo osredotočanje na stičišče med religijo in znanostjo, ki ima veliko vlogo tudi pri Einsteinovemu delu.

Einstein je trdno verjel v skladnost. Del tradicionalne fizike izhaja iz Newtonove mehanike, kjer je vedno mogoče primerjati dva zorna kota in določiti, kaj potuje hitreje od drugega; da svetloba žarometov premikajočega se vozila potuje `hitreje' od svetlobe žarometov miru- jočega vozila. Po drugi strani paje drugi del tradicionalne fizike gradil na Maxwellovem dopolnilu Faradayevega dela, ki temelji na dejstvu, da je svetlobna hitrost za vsakega premikajočega se opazovalca enaka. Tako za mirujočega voznika kot za voznika drvečega avtomobila se svetloba požene iz žarometov s hitrostjo 1000 milijonov kilometrov na uro. Za Newtona je bilo to nemogoče - za Maxwella neizogibno.

Večina raziskovalcev, ki so se s tem ukvarjali, je zadevo kmalu ' potisnila vstran, a Einstein `dveh nasprotujočih si zamisli ni mogel trpeti'. Einstein je namreč pogosto rekel, da iz njegovih najglobljih etičnih/religioznih prepričanj izhaja ideal socialne pravičnosti. Vsako neupravičeno ali krivično razlikovanje je mogoče - če ga dovolj podrobno preučimo - razrešiti tako, da se krivičnost odpravi.

Einsteinje vprašanje `nasprotovanja' medNewtonom in Maxwellom razrešil z enim tistih miselnih preskokov, s katerimi sta svoje uspehe dosegala Faraday in Romer. Preučil je osnovne pojme, ki sta jih uporabljala. Definicije dolžine, časa in sočasnosti so obstajale že tako dolgo, da so se zdele `temeljne'. A Einstein je uvidel, da vsebujejo predpostavke o tem, kako jih meriti. Newtonov in Maxwellov pogled sta se razlikovala. Einstein je poskrbel za ujemanje. Če rečem, daje svetlobni žarek najbrž že dosegel določeno merilno točko, vi pa mi oporekate in trdite, da bo zagotovo trajalo dlje, to ne predstavlja problema - če je vaša ideja o `dlje' drugačna od moje. Zato je res, kar jaz vidim, in hkrati ne nasprotuje temu, kar vidite vi.

Je bila to revolucija? Einsteinje vedno vztrajal na tem, da ne, da je s spreminjanjem temeljnih pojmov storil le nujen korak za ohranjanje preteklosti. Morda je bila njegova želja po nepretrganosti - po ohranjevanju bistva preteklosti - globoka želja po religiozni nepretrganosti, morda pa je bila to posledica njegovega spoštovanja do fizikov in preteklosti.

----------------------------------------------------------------------------------------
Pri jedrskih reakcijah, kakršne potekajo v krškem reaktorju ali v sredici Sonca, se masa le zelo malo - za 0,08 oziroma za 0,7 odstotka - zmanjša io se ta del pojavi kot energija.

Čeprav je že Ernst Mach načelno zagovarjal to, da teče čas v različnih koordinatnih sistemih različno, je ta nasledek Einsteinove teorije relativnosti od vseh naletel na največje nerazumevanje. Znani fiziki, kot na primer Planck, so sicer teorijo razmeroma hitro sprejeli, v splošnem pa se je uveljavila počasi. Naletela je tudi na odpor nekaterih fizikov in filozofov. Kot judovsko fiziko so jo odklonili in preganjali v Hitlerjevi Nemčiji. Tudi v Stalinovi Sovjetski zvezi se ji je godilo slabo. Filozofi so hoteli teorijo relativnosti izbiti fizikom iz glave in jo nadamestiti z "materialistično teorijo hitrih gibanj", toda fiziki so se filozofom še za Stalinovega življenja uprli, kar je zahtevalo v časih, ko je imela filazofijo v zakupu partija, nekaj poguma in vztrajnosti. Navsezadnje so fiziki v zboru zasuli filozofe s čisto strokovnimi vprašanji, na katera niso mogli in znali odgovoriti. S tem so dosegli, da je bila leta 1955 pasebna teorija relativnosti v Sovjetski zvezi uradno priznana kot fizikalna teorija. Kaže, da ne ti ne drugi ideologi niso znali dovolj fizike, da bi mogli dojeti temeljno sporočilo teorije relativnosti.

L. D. Landau in J. B. Rumer sta v knjižici Pogled v teorijo relotivnosti posvarila bralca, da ne bi mislil tako kot v katero od ideologij zagledani filozofi:

"LJpava, da bralcu nikakor ne bo moglo seči v misel, da se teorija relativnosti izteka v ugotovitev: vse je relativno. Nasprotno, dognal bo, da je teorija relativnosti, kakor vsaka prava fizikalaa teorija nauk o dejanskosti, ki ni odvisna od želja ali okusa kogar koli. Če se bomo poslovili od starih pojmovanj o prostoru in času in masi, bomo samo globlje prodrli v dejanski ustroj Vesolja."

Še bolj neposredna so Feynmanova predanvaja iz fizike R. P. Feynmana, R. B. Leightona in M. Sandsa:

"Zagotovo je vsakomur znano, da je naše opažanje odvisno od koordinatnega sistema. Bližajočega se pešca vidimo najprej v ohraz iu nato v hrbet. V večjem delu filozofije, o katerem trdijo, da izhaja iz teorije reIativnosti, ni nič glohljega kot ugotovitev, da je človek gledan od spredaj drugačen kot gledan od zadaj. Stara zgodba o slonu, ki ga opiše vsak slepec po svoje, je morda drugi zgled za to, kako pojmujejo nekateri filozofi teorijo relativnosti .,. V teoriji relativnosti je seveda še kaj več, saj omogoča zanesljive napovedi ...

Kakšni so potem filozofski vplivi teorije relativnosti? Prvoje spoznanje, da utegnejo biti zgrešene celo zarnisli, ki so jih zelo zanesljivo preskusili [...] Drugo: postransko vprašauje je, ali nam čudue zamisli, kot na primer ta, da teče č.as počasneje, če se premikamo, ugajajo ali ne. Edino odločilno vprašanje je, č.e se zamisli skladajo z merjenji."

Medtem ko sta Lorentz in Poincare pripravila pot posebni teoriji relativnosti, je splošna teorija relativnosti veliko bolj Einsteinov otrok. Teorija je bila gotova že leta 1915, a članek Osnovo splošne teorije relu.tivno.sti je izšel naslednje leto. Dotlej je obstajala samo teorija relativnosti. Teorijo, ki je zajela gravitacijo, pa je Einstein imenoval splošno, da jo je ločil od prejšnje, ki jo je imenoval posebno. Začetna zamisel se je utrnila Einsteinu menda še v Bernu. Krovec, ki bi padel s strehe, ne bi čutil teže. V ko ordinatnem sistemu prosto padajočega telesa, krovca, odtrganega dvigala ali umetnega satelita, ne bi bilo treba upoštevati gravitacije. Vsa našteta telesa se gibljejo pospešeno, tako da je mogoče enak učinek kot z gravitacijo doseči s pospeševanjem koordinatnega sistema. To je vsebina zakona ekvivalentnosti.

Če je že enakomerno gibanje vplivalo na kraj in čas dogodka, velja to še toliko bolj za pospešeno gibanje. Gravitacija potemtakem tudi vpliva na tek ur in na dolžino palic. Po domače gredo ure, ki so bliže velikega telesa, počasneje kot bolj oddaljene ure. Slikovito rečeno se vratar v pritličju sta,ra počasneje kot direktor v dvanajstem nadstropju. Nič strahu, saj je razlika, v vsakdanjem življenju popolnoma nepomembna, opazili bi jo šele nekje na petnajstem decimalnem me.stu.

S splošno teorijo relativnosti je Einstein gravitacijo prevedel v geometrijo. Četverni prostor splošne teorije relativnosti je ukrivljen, medtem ko je četverni prostor posebne teorije relativnosti raven. S tem smo z besedami opisali zapletene enačbe. Vsega tega si ni mogoče naravnost nazorno predstavljati. Lahko pa si potnagamo s prispodoho. Polivinilast prt z ravnimi črtami, ki sesta,vljajo kvadrate, vpnimo v vodoraven okvir. Sredina prta se povesi in ravne črte ukrivijo in kvadrati popačijo, ko na sredo položimo nekajkilogramsko utež. liroglica, ki jo zakotalimo po prtu, se ne giblje naravnost, ampak zavije proti sredini.

Splošna teorija relativnosti je pojasnila znaui pojav in napovedala dva nova. Točka, v kateri je Merkur najbliže Soncu, počasi potuje okoli Sonca. Svetloba s Sonca ima na Zemlji nekoliko povečano valovno dolžino. C;urek svetlobe se pri prehodu mimo Sonca malenkostno odkloni, kot da hi Sonce privlačilo svetlobo. Vse tri hojave so izmerili s skrajninu napori, ker se napovedi splošne teorije relativnosti le zelo malo razlikujejo od napovedi v okviru Newtonove mehanike in Newtonovega gravitacijskega zakona. Toda dobljeni podatki so se v okviru dosegljive natančnosti pri merjenju ujemali z napovedmi splošne teorije relativnosti.

Prvi pojav nastane pri vseh planetih, tudi hri Zemlji. Toda elipse drugih planetov so tako blizu krogom, da je zasuk točke še manjši in ga je teže izmeriti. Elipsa, po kateri potuje Merkur okoli Sonca, se namreč najbolj razlikuje od kroga. Odklon svetlobnega curka sta prvič določili leta 1919 angleški odpravi na območji, kjer je bil popolni sončni mrk. Svet je bil tedaj naveličan pomanjkanja in morije v prvi svetovni vojni in je navdušeno sprejel vest, da so Angleži z znerjenjem podprli teorijo, ki jo je postavil Nemec. Tedaj je postal Einstein zares slaven. Do danes so izvedli več merjenj, pri katerih so bolj kot na odstotek natančno podprli napovedi splošne teorije relativnosti. E=mc*c (157-173)

----------------------------------------------------
Štirinajsto poglavje

Plameni Sonca

Svetlobni blisk eksplozije nad Hirošimo leta 1945 je dosegel Lunino orbito. Majhen del svetlobe se je odbil nazaj na Zemljo, preostanek pa je nadaljeval svojo pot in dospel vse do Sonca, nato pa izginil v neskončnost. Blisk bi lahko videli z Jupitra.

S perspektive Galaksije je bil blisk bombe le najneznatnejši migljaj svetlobe.

Naše Sonce samo vsako sekundo ob eksplozijah sprosti moč, ki je ' enakovredna moči več milijonov takih bomb; enačba E = mc² ne velja namreč le za Zemljo. Vsi pogumni diverzanti, vznemirjeni znanstveniki in hladnokrvni birokrati so le kaplja v morje, rahel piš v silnem zamahu enačbe.

Einstein in drugi fiziki so to že davno spoznali; le igra usode je poskrbela, da so pospešena tehnologija in pritiski vojnega časa vodili k temu, da je bila prva praktična uporaba enačbe usmerjena k orožju. V tem delu knjige se posvečamo celovitejšim pogledom, se dvignemo nad zemeljsko tehnologijo in prikažemo, kako se delovanje enačbe širi skozi celotno vesolje in obvladuje vse: od tega, kako so se vžgale prve zvezde, pa do tega, kako se bo končalo življenje.

***

Raziskovalci so vse od odkritja radioaktivnosti proti koncu 19. stoletja sumili, da uran ali podobno gorivo deluje v vesolju in `poganja' tudi naše Sonce. Darwinova spoznanja, pa tudi odkritja v geologiji, so pokazala, da Zemlja obstaja - ogrevana od Sonca - že milijarde let. Premog in druga splošno uveljavljena goriva tega ne bi zmogla.

Na žalost pa astronomi na Soncu niso našli znakov urana. Vsak element oddaja značilen vidni signal, ki ga je mogoče razpoznati z optično napravo, imenovano spektroskop (ker razlomi `spekter'). A če usmerimo spektroskop k Soncu, postanejasno, da tam ni urana ali torija ali drugih radioaktivno žarečih elementov.

V podatkih o oddaljenih zvezdah, pa tudi o našem Soncu, je bilo vedno prisotno železo: velikanske gmote kovinskega železa. Do takrat, ko je Einstein leta 1909 končno lahko zapustil patentni urad, je vse kazalo, da je 66 odstotkov Sončeve mase čisto železo.

To je bil rezultat, ki je razočaral znanstvenike. Uran je lahko izlival svojo energijo v soglasju z enačbo E = mc², ker so uranova jedra tako velika in natrpana, da se komaj držijo skupaj. Železo je drugačno. Njegovo jedro je eno najbolj popolnih in stabilnih. Krogla, narejena iz železa - tudi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju -, ne bi mogla tisoče milijonov let sevati energije.

Nenadoma je na vizijo uporabe E = mc² in sorodnih enačb, ki bi pojasnile celotno vesolje, padla senca. Astronomi so lahko le v začudenju zrli skozi atmosfero v veličastno vesolje in oddaljena skrivnostna sonca.

(Slika: Cecilia Payne The Principal and Fellows of Newnham College, Cambridge)

Odlomki iz:
https://kvarkadabra.net/2005/06/einstein-odlomki-knjiga/

Einstein je večkrat kaj pikrega pripomnil na račun svoje slave. V pismu prijatelju je že leta 1919 potožil: »S slavo postajam vse bolj neumen, kar je seveda zelo splošen pojav.« Leta 1930 je v pismu zapisal: »Da bi me kaznovala za moj prezir do avtoritete, me je usoda samega naredila za avtoriteto.« Istega leta je izjavil: »Ironija usode je, da sem bil od soljudi deležen izdatnega občudovanja in spoštovanja, ne da bi naredil kaj slabega ali kaj dobrega.« Za New York Times se je leta 1944 spraševal: »Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi?« V tem je seveda precej pretiraval. Veliko fizikov je dobro razumelo njegovo delo in na njem gradilo, dovolj ljudi pa mu je tudi nasprotovalo, nekateri so ga celo sovražili. Pozneje, leta 1952, je o sebi menil: »Nisem posebno nadarjen. Sem samo strastno radoveden.«

V dogovoru z založbo Modrijan objavljamo nekaj odlomkov iz nove knjige Janeza Strnada Einstein: Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi, ki prikazuje slavnega znanstvenika, kot ga razkrivajo njegovi zapisi, pisma in odkritja biografov. Življenjepis dopolnjuje delo Einstein: E=mc², pregled Einsteinove fizike.

Slava

Hebrejska univerza, ki ima avtorske pravice za Einsteinove zapiske in večino slik, je izkoriščanje teh pravic poverila Agenciji Roger Richman z Beverly Hillsa. Natančnih podatkov ni mogoče dobiti, a po oceni zbere agencija po tej poti več kot milijon dolarjev na leto. Največji naročniki so družbe kot Microsoft, Apple, Walt Disney. V zadnjih treh letih je agencija izdala kakih štiristo dovoljen. Povpraševanje se je zaradi Mednarodnega leta fizike 2005, ki ga ponekod imenujejo kar Einsteinovo leto, v zadnjem času precej povečalo. Na dan dobijo v povprečju po pet prošenj, od teh jih približno četrtino zavrnejo. 70 odstotkov denarja, ki ga agencija iztrži, Hebrejska univerza porabi za štipendije svojih študentov.Pomembno vlogo pri nastanku Einsteinovega mita, če previdno uporabimo to besedo, so imeli novinarji. Prvi fizik, ki je naletel na velik odziv v javnosti, je bil Conrad Wilhelm Röntgen, dobitnik prve Nobelove nagrade. Veliko začudenja in pozornosti so zbudile njegove fotografije kosti v notranjosti človeškega telesa. Pojav so zelo hitro izkoristili in o njem in o njegovem odkritelju veliko pisali in razpravljali. Vendar je Röntgen po smrti kmalu zašel v pozabo, zanimanje za Einsteina pa je bilo v najširših krogih veliko večje in tudi po smrti ni uplahnilo. Njegovo ime je postalo domala blagovna znamka. O njem še vedno izhajajo članki in knjige, pojavlja se tudi v literarnih delih, na primer v dramah.

Einstein je na začetku svoje poti rad dajal izjave za novinarje, pozneje pa se je stiku z njimi občasno tudi izognil. Prijatelju je leta 1920 pisal: »Prav kot pri možu iz pravljice, ki je spremenil v zlato vse, česar se je dotaknil, pri meni vse postane časopisni šum.« (Šum v fiziki pomeni nenadzorovane motnje, zaradi katerih se sporočila slabše prenašajo.) Drugemu prijatelju je leta 1933 pisal: »Prej nisem nikoli pomislil, da bodo vsako mojo običajno pripombo zgrabili in zapisali. Sicer bi se globlje zalezel v svoj oklep.«

Einsteinov življenjepisec Abraham Pais je zasledoval razvoj zanimanja javnosti in novinarjev za znamenitega fizika. Pregledal je vse pomembne angleške, nemške in francoske časopise. Ugotovil je, da se je Einsteinovo ime prvič pojavilo v časopisu leta 1902 v že omenjenem oglasu, v katerem je ponudil inštrukcije. Potem so lokalni časopisi spremljali njegovo profesorsko pot od Züricha v Prago in nazaj ter nato v Berlin. Po letu 1905 so počasi postala znana njegova dela, a na začetku v manjšem obsegu in predvsem v fizikalnih krogih. Zanj se je začela zanimati tudi javnost, a še vedno le v Nemčiji. Njegov ugled je skokovito zrasel leta 1919 in poročevalci se strinjajo, da je tedaj zaslovel po vsem svetu.

V splošni teoriji relativnosti je Einstein leta 1915 napovedal, da se svetloba z zvezde pri prehodu mimo Sonca odkloni za 1,7 kotne sekunde. Tolikšen odklon ustreza kotu, pod katerim vidimo osem centimetrov dolgo palico z razdalje desetih kilometrov. Odklon je bilo mogoče izmeriti samo pri popolnem sončnem mrku. Slika zvezde tik ob robu sončne ploščice, pokrite z Luno, je za 1,7 kotne sekunde premaknjena od središča ploščice, če jo primerjamo s sliko, ko svetloba z zvezde ne gre mimo Sonca. Angleži so leta 1919 sestavili dve odpravi, v Sobral v Brazilijo in na otok Principe pred zahodno afriško obalo. Ob popolnem sončnem mrku 29. maja sta fotografirali več zvezd ob robu sončne ploščice, ki jo je zakrila Luna. Na začetku septembra so prvi računi podprli Einsteinovo napoved. O tem so z brzojavko obvestil Einsteina, ki je veselo novico z dopisnico sporočil materi v Švico.

V pogovoru je neki študentki pokazal brzojavno sporočilo, da se izmerjeni odklon svetlobe z zvezde pri prehodu mimo Sonca ujema z napovedjo splošne teorije relativnosti. Na njeno vprašanje, kaj bi rekel, če bi se izmerjeni odklon ne ujemal z napovedjo, je odvrnil, da bi mu bilo žal za ljubega boga.

Na skupnem zasedanju Kraljeve družbe in Kraljevega astronomskega društva novembra 1919 so v Londonu uradno razglasili novost. Predsednik družbe Joseph John Thomson je poročal o dobljenih rezultatih in zagotovil, da je Einsteinovo delo »eden največjih dosežkov v zgodovini človeškega uma«. Londonski Times je ob tem objavil članek z naslovom Revolucija v znanosti. Nova teorija vesolja. Newtonske ideje ovržene, ki je slavil Einsteinov dosežek. Drugi članek je poročal o tem, da je »prostor ukrivljen«. Naslednjega dne je isti časopis v članku Revolucija v znanosti. Einstein proti Newtonu opisal živahno razpravo v parlamentu, med katero so poslanca fizika Josepha Larmorja zasuli z vprašanji, ali so zares »ovrgli Newtona« in »je s Cambridgem konec«. V nekaj dneh so vesti povzeli časopisi po vsem svetu. Newyorški Times je članek naslovil Vsa svetloba na nebu odklonjena. Možje znanosti bolj ali manj iz sebe zaradi opazovanj mrka. Einsteinova teorija zmaguje. Einsteina v tem časopisu dotlej še niso omenili, odtlej so o njem pisali vsako leto. Pojavila so se tudi ugibanja, ki se jim danes nasmehnemo, na primer skrb, da bo treba spremeniti poštevanko.

Einstein je tako rekoč čez noč postal svetovna znamenitost. Angleži so sami ugotovili, da je njegova teorija dopolnila Newtonov gravitacijski zakon. Začetna bojazen, da so opazovanja ovrgla gravitacijski zakon, so bila pretirana. V Osončju je bilo treba pri zelo natančnem merjenju upoštevati samo zelo majhne popravke.

Zakaj so novice zbudile tolikšno pozornost? Pred kratkim je divjala vojna, ki je na zemljevidu zarisala velike spremembe in v kateri je umrlo veliko ljudi. Novinarji in bralci so naklonjeno in z zanimanjem sprejeli vest o novem dognanju o vesolju, ki ni imelo nobenega učinka na vsakdanje življenje, pri tem pa, resnici na ljubo, večina ljudi ni vedela, za kaj gre. Toda besede svetloba, zvezde, odklon, prostor, ukrivljenost imajo v vsakdanjem govoru preprost pomen. Zdaj so se skrivnostno prepletle, ljudi dražile in jih hkrati privlačile. Tako je mislil tudi Einstein. Nizozemskemu novinarju je povedal: »Sprašujete, ali je navdušenje množic nad mojimi teorijami, o katerih ne morejo razumeti besede, name naredilo mešan vtis? Mislim, da je to zabavno in tudi zanimivo opazovati. Zagotovo jih privlači ta nedoumljivost ne-razumevanja […] [ne-razumevanje] naredi vtis, ima barvo in privlačnost tajinstvenosti […] in jih navduši in vzburi.«

Einstein je za časopise in revije napisal več člankov, v katerih je teorijo relativnosti pojasnil širšemu krogu bralcev. Njegovi drugi uspehi so zbujali veliko manj zanimanja. Novinarji so ga vedno pogosteje spraševali o zadevah zunaj fizike in rade volje je odgovarjal. Čeprav je še naprej raziskoval v fiziki, njegovi dosežki po letu 1924 niso več dosegli prejšnjih. S svojim nasprotovanjem kvantni mehaniki se je pozneje odmaknil od glavne smeri v razvoju fizike in neuspešno poskušal združiti splošno teorijo relativnosti in elektrodinamiko.

-----------

Mirovnik

Svetovna vojna na Einsteina ni vplivala samo s pomanjkanjem. Že v šoli ni maral ukazovanja in je sovražil nasilje. Da mu ni bilo treba služiti vojaščine, se je odpovedal nemškemu državljanstvu. Z vstopom v Prusko akademijo znanosti je sicer privolil v nemško državljanstvo, a je obdržal švicarsko. Zaradi tega se je počutil manj vpletenega v vojno kot večina mož v njegovi neposredni okolici. Tedaj je bil že znan v Nemčiji, tako da je bilo njegovo mnenje pomembno. Ob koncu leta 1914 je prvič javno nastopil proti vojni.

Nemška vojska se je požvižgala na nevtralnost Belgije in z zasedbo države na zahodu dosegla hiter prodor. Pri tem se je na odpor Belgijcev odzvala z vso ostrino. Jemala je talce in jih ob najmanjšem odporu postrelila. Zaradi belgijskih ostrostrelcev, ki naj bi v Louvainu streljali na vojake, so Nemci postrelili veliko meščanov in mesto požgali. Pri tem sta pogoreli univerza in knjižnica z dragoceno zbirko starih knjig.

Dejanja nemške vojske so obsodili po vsej Evropi. V protest obsodbam je 93 nemških razumnikov jeseni 1914 podpisalo in objavilo spomenico Kulturnemu svetu, znano po začetnih besedah »Ni res«. Med podpisniki so bili tudi fiziki Max Planck, Conrad Wilhelm Röntgen, Walther Nernst, Wilhelm Wien. V spomenici so »protestirali proti lažem in klevetam, s katerimi bi naši sovražniki radi omadeževali čisti položaj Nemčije […]. Naši sovražniki se nimajo pravice imeti za branilce evropske kulture, saj so si za zaveznike izbrali Ruse in Srbe in so Mongole in zamorce spustili s povodcev proti beli rasi.«

S Pozivom Evropejcem je na spomenico Kulturnemu svetu v sodelovanju z Einsteinom odgovoril profesor psihologije Georg Friedrich Nicolai, ki smo ga spoznali kot Ilsinega zaupnika. Poziv je postavil v ospredje evropsko kulturo: »Medtem ko nas tehnika in promet silita k temu, da sprejmemo mednarodne odnose in s tem svetovno kulturo, pa ni še nobena vojna tako izrazito prekinila sodelovanja kot ta. […] Toda tisti, od katerih bi pričakovali, da sodelovanje podpirajo – v glavnem znanstveniki in umetniki –, so se doslej skoraj kot en mož odpovedali vsaki želji po mednarodnih zvezah. Spregovorili so v sovražnem duhu in ne v duhu miru […] Javno izražamo svojo vero v evropsko enotnost, vero, ki jo, tako mislimo, delimo z mnogimi.«

Poleg Nicolaia in Einsteina je pri sestavljanju sodeloval Wilhelm Foerster, nekdanji ravnatelj berlinskega observatorija, ki je podpisal tudi spomenico Kulturnemu svetu. Poziv so podpisali ti trije in absolvent filozofije, vendar ga zaradi prešibke podpore tedaj niso objavili. Objavil pa ga je Nicolai v knjigi Die Biologie des Krieges. Betrachtungen eines Naturforschers den Deutschen zur Besinnung (Biologija vojne. Razglabljanje nemškega naravoslovca), ki je izšla leta 1917 v Zürichu. Nicolai je zasluge za izid pripisal Einsteinu.

Združenje nova domovina, ki naj bi se zavzemalo »za čimprejšnji mir brez zasedbe ozemelj in za povojno organizacijo držav, ki bi preprečila vse nadaljnje vojne«, je bilo ustanovljeno že leta 1914. Einstein je bil med ustanovnimi člani in je večkrat nastopil na zborovanjih, ki jih je prirejalo. Združenje so leta 1916 prepovedali, a je leta 1918 znova zaživelo. Med vojno si je Einstein dopisoval s francoskim pisateljem in mirovnikom Romainom Rollandom, ki je živel v Švici. Načelnik berlinske policije je spremljal delovanje mirovnikov z namenom, da bi jim preprečil potovanje v tujino. Na njegovem seznamu se je znašel tudi Einstein.

Spomladi 1919 je Einstein sodeloval v šestčlanski komisiji izobražencev, ki je preiskovala nemške vojne zločine. Poleti je skupaj z več kot sto razumniki podpisal mednarodni poziv, ki ga je sestavil Rolland. Leta 1922 so ga povabili v Odbor za intelektualno sodelovanje Društva narodov, ki je bilo ustanovljeno dve leti pred tem. Einstein je povabilo sprejel, a v Nemčiji, ki je članica Društva narodov postala šele leta 1926, njegovega koraka niso odobravali. Leta 1923 so Francozi zasedli Porenje, ker Nemčija ni plačevala vojne odškodnine, in s tem povzročili hudo inflacijo in zlom nemškega gospodarstva. Einstein je tedaj izstopil iz odbora, češ »da mora kot prepričan mirovnik pretrgati vse vezi z združenjem«, leto pozneje pa si je premislil.

Leta 1924 se je v Parizu prvič udeležil seje Odbora za intelektualno sodelovanje, ki ga je vodil francoski filozof in dobitnik Nobelove nagrade za literaturo leta 1927 Henri Bergson in v katerem so sodelovali Marie Curie, Antoon Hendrik Lorentz in Robert Andrews Millikan. Leta 1932 je sodelovanje končal, češ da je njegovo članstvo poteklo in ne bi mogel več koristiti odboru. Pozneje je zapisal, da je bil odbor kljub imenitnim članom najbolj nekoristno intelektualno početje, pri katerem je sodeloval.

Einstein je tedaj zagovarjal skrajno obliko mirovništva in je nasprotoval služenju vojaščine in nošenju orožja. »Pohlevnim, ki se bojijo, da bi jih njihova vlada zaprla, pravim: Ne bojte se zapora; če bi samo dva odstotka svetovnega prebivalstva v miru izjavila:Ne bomo se borili, potrebujemo druge metode, da bi razčistili mednarodne spore,’ bi ta dva odstotka zadostovala, – ker na svetu ni dovolj zaporov, da bi jih sprejeli’.«

Drugič je zagotovil, da »je uvedba obvezne vojaščine po njegovem glavni razlog za moralni propad bele rase in ne grozi samo obstoju civilizacije, ampak golemu obstoju«. Ostro je nasprotoval odločitvi nemške vlade, da v Nemčiji prepove predvajanje filma Na zahodu nič novega, posnetega po Remarquovem romanu.

Novinarji so radi objavljali njegove izjave. Po prihodu v Združene države pa je bil precej bolj skop z njimi. To je razumljivo, ker na začetku še ni bil ameriški državljan, pozneje pa je izbruhnila vojna. Sprva je kljub nacistom vztrajal pri skrajnem odporu do orožja. Svoje poglede je začel spreminjati šele leta 1935. To je mogoče razbrati iz izjave: »Podpiram vsak ukrep, ki človeštvo vodi do nadnacionalne organizacije. Še pred kratkim so tako ukrepali tisti pogumni in na žrtve pripravljeni posamezniki, ki so odklonili nošenje orožja. Toda tega ni mogoče več priporočiti, vsaj ne v evropskih državah. Dokler so v večjih državah obstajale demokratične vlade in dokler nobena teh držav svojih načrtov ni gradila na napadalnosti, bi vlade teh držav zaradi odklonitve vojaške službe znatnega števila državljanov utegnile postati bolj naklonjene mednarodnemu razsojanju v sporih med državami. […] V sedanjih političnih okoliščinah mora prepričani mirovnik zato širiti svoje poglede po drugačnih poteh kot v prejšnjih mirnejših časih. Prizadevati si mora za tesnejše sodelovanje miroljubnih držav, da bi zmanjšal možnost za uspeh držav, katerih pustolovska politika sloni na nasilju in roparstvu.«

Odločno je nasprotoval japonski zasedbi Mandžurije, italijanski zasedbi Etiopije in Libije in Francovemu uporu proti španski republikanski vladi. Posebno močno so nanj vplivali dogodki v Nemčiji: sežiganje knjig, rasistični protijudovski zakoni, kristalna noč, v kateri so umorili veliko judov in jih še več odpeljali v koncentracijska taborišča. Izjavil je, da je Evropa podobna mestu, v katerem so tatovi in morilci dobro organizirani, a se državljani, ki spoštujejo zakone, ne morejo odločiti za ustanovitev policije. »Ob sporočilu fašizma sem ugotovil, da ne moremo vztrajati pri mirovniškem stališču, če ne želimo, da pride ves svet v roke najstrašnejših sovražnikov človeštva. Organizirani moči lahko nasprotuje le organizirana moč. Čeprav to obžalujem, ni druge poti.«

Mirovniki z vsega sveta so se jezno odzvali na Einsteinove spremenjene poglede in mu očitali, da jih je izdal.

---------------------


Vera

Einsteinovi starši so bili judi, ki večine verskih predpisov niso upoštevali. Ko so Einsteina pri enajstih letih poučili o verskih resnicah, je postal zelo veren in je nekaj časa dosledno živel po verskih zapovedih. Po kakem letu pa je ugotovil, da se verske trditve ne ujemajo z izkušnjami, in je vero popolnoma opustil. Tedaj je menda zavzeto prebiral dela Davida Huma in Immanuela Kanta, pozneje pa spoznal Barucha (Benedicta) Spinozo.

Spinoza, filozof iz 17. stoletja, ni verjel v osebnega boga in je med drugim zapisal: »Nič ni zajeto v naravi stvari, toda vse stvari so določene z nujnostjo božanske narave, ki obstaja in deluje v določenem modelu.« Zaradi svojega prepričanja je zašel v resne težave in judovska skupnost ga je izobčila.

Einstein je večkrat poudaril, da je sprejel boga, kakor ga je pojmoval Spinoza. Odklanjal je misel na osebnega boga, ki mu je mar za usodo posameznikov, ki sprejema prošnje, kaznuje in nagrajuje. Bog mu je pomenil načelo, da je vesolje sestavljeno tako, da ga človeški razum lahko doume. Po njegovem »lahko rečemo, da je večna skrivnost sveta to, da ga je mogoče doumeti«. Einstein je potemtakem verjel, da je bog vesolje ustvaril tako, da bo znanost razkrila njegovo zgradbo. Nekateri govorijo v tej zvezi o »vesoljskem verovanju«. V mladih letih je izjavil: »Naporno delo in razglabljanje o božji naravi sta angela, ki me bosta, pomirjujoča, podpirajoča, a neusmiljeno brezobzirna, vodila skozi direndaj življenja.«

Leta 1929 je newyorški rabin Einsteinu poslal vprašanje, ali verjame v boga, in mu dovolil odgovoriti z največ petdesetimi besedami. Odgovor se je glasil: »Verjamem v Spinozovega boga, ki se razkriva v urejeni harmoniji vsega obstoječega, ne v boga, ki se ukvarja z usodami in dejanji človeških bitij.« Rabin je odgovor sprejel, nekateri pa so Einsteina zaradi takšnega stališča ostro grajali.

Kot Spinoza je tudi Einstein ugotovil, da stroga vzročnost izključuje prosto voljo, etiko in boga, ki ureja pojave. To je med drugim pomenilo, »da mora ljubiti sovražnika«, ker ta »mora narediti, kar naredi«. Omejenost takega gledanja so mu razkrili poznejši dogodki, na primer nemška koncentracijska taborišča. Tega nasprotja, kot kaže, nikoli ni razrešil.

Na stara leta je v nekoliko nenavadnih zvezah uporabljal Humove besede. Trdil je, da je znanost »to, kar je«, in verovanje »to, kar naj bi bilo«. V tem pomenu je treba razumeti njegovo velikokrat navedeno misel, da je znanost brez verovanja hroma, verovanje brez znanosti pa slepo. Lahko jo primerjamo tudi z njegovo izjavo, da je znanost brez epistemologije, kolikor si jo sploh lahko zamislimo, primitivna in zmedena.

Leta 1930 je v reviji New York Times Magazine omenil tri stopnje verovanja. Najprej je strah pred preprostimi naravnimi nevarnostmi pripeljal do prepričanja, da v naravi obstaja nekaj mogočnega, kar ureja pojave. Sledila je zamisel o bogu v človeški podobi, ki nagrajuje ali kaznuje, s čimer so povezani morala ter vprašanja življenja in smrti. Nazadnje se je človek zavedel svoje omejenosti pred naravo. Vesolje in njegovo delovanje zbujata spoštovanje, ki je univerzalno in ga ne more zajeti posamezna veroizpoved. Nekateri so mu pritrjevali, veliko pa jih je temu nasprotovalo in dvomi so se pojavljali dolgo časa. Danes prevladuje prepričanje, da tega nasprotovanja ni mogoče pojasniti.

Leta 1936 je na vprašanje neke deklice, ali naravoslovci molijo in kaj molijo, odgovoril: »Naravoslovec bo komaj pripravljen verjeti, da lahko vpliva na potek dogodkov z molitvijo – to je z željo, naslovljeno na nadnaravno bitje. Na drugi strani se vsakdo, ki se resno ukvarja z naravoslovjem, dokoplje do prepričanja, da zakoni Narave kažejo na duha, ki močno presega Človeka in ki se mu moramo z omejeno močjo ponižno prikloniti. Tako ukvarjanje z naravoslovjem vodi do verskega občutja posebne vrste, ki pa se občutno razlikuje od verovanja bolj naivnih ljudi.«

Že prej, leta 1917, je o pomenu verovanja za sodobnega človeka zapisal: »Kaj je pomen človeškega življenja ali v tem primeru [ko se sprašujemo o pomenu življenja] katerega koli bitja? Poznati odgovor pomeni biti veren. Sprašujete, ali ima potem kak pomen, zastaviti to vprašanje? Odgovarjam: Človek, ki ima svoje življenje in življenje svojih sobitij za nesmiselno, ni samo nezadovoljen, ampak je komaj sposoben živeti.«

Einstein je nasprotoval temu, da bi verovanje utemeljevali z naravoslovjem. Naravoslovje gradi na izkušnjah in je prehodno. Newtonova mehanika je veljala dvesto let, preden jo je presegla relativistična mehanika. Newton je bil prepričan, da je njegova teorija razkrila božje delo, a nova teorija je to ovrgla. Tudi novo mehaniko bo nadomestila boljša teorija, čeprav še ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. S to teorijo vseeno ne kaže utemeljevati verovanja. Tako razumemo Einsteinovo misel, da je »vernik pobožen, če ne dvomi o pomembnosti tistih nadosebnih predmetov in ciljev, ki ne zahtevajo racionalne utemeljitve niti je ne morejo dati«. Po njegovem zato nasprotja med naravoslovjem in verovanjem ni.

Pozneje, leta 1950, je na vprašanje, zakaj med judovsko vero in naravoslovjem ni toliko nasprotij kot med katoliško ali protestantsko vero in naravoslovjem, odgovoril, da je to lahko razumeti. Judovska vera »je bolj kot kaj drugega poduhovljenost vsakdanjega bivanja in ne zahteva ostre discipline v doktrinarnih zadevah, ki bi vplivale na vsakdanje življenje«.

Einstein se je moral braniti tudi očitkov na račun teorije relativnosti. Nekateri so mu oponesli, da je ateistična, drugi, da s štirirazsežnim prostorom in drugimi novimi pojmi spodbuja verovanje. Einstein je pribil, da sodi teorija v fiziko in z verovanjem nima neposrednih stičnih točk.

Čeprav se z vsemi Einsteinovimi izjavami marsikateri današnji naravoslovec ne bo strinjal, bo vsaj razumel, da je bil slavni fizik »veren« po svoje. Le v tem pomenu je treba razumeti njegovo izjavo, da je »globoko veren človek«. Sploh je treba biti pri presojanju teh vprašanj previden. Einsteinove poglede na vero različni pisci opisujejo različno, saj gre za zadeve, ki so vezane na osebna stališča. Skrbno in dokaj podrobno je to stran Einsteinove osebnosti opisal Max Jammer leta 1999 v knjigi Einstein and Religion: Physics and Theology (Einstein in vera: Fizika in teologija).


------------


Gimnazija

Luitpoldova gimnazija je leta 1921 nehala delovati, šolo, ki jo je nasledila, pa so med drugo svetovno vojno porušili. S tem so se izgubili nekateri podatki, toda Albertove srednješolske ocene so se ohranile v poročilu ravnatelja šole naslednice iz leta 1929. V lestvici ocen, v kateri je bila 1 najboljša in 4 najslabša, je imel pri latinščini 1 ali 2 in končno oceno 1 za vseh šest let. Ob koncu leta je imel pri grščini 2, kakšna vmesna ocena je bila tudi 1 do 2 ali 2 do 3. V sedmem – zadnjem – letu je bil ob polletju pri grščini ocenjen s 3.

Globok in trajen vtis je na Einsteina naredila magnetnica v kompasu, ki mu ga je pri štirih ali petih letih podaril oče. Njeno predvidljivo gibanje se mu je zdelo nenavadno, saj se je ni nič dotikalo. Mislil je, da se mora v tem skrivati nekaj globljega. Pri dvanajstih je doživel nekaj podobnega, ko mu je prišla v roko knjižica o geometriji. Da se sekajo vse tri višine trikotnika v točki, je bilo mogoče dokazati. Pri tem sta mu šli do živega trdnost in jasnost dokaza.

V gimnaziji ga je posebej zanimala matematika. S trinajstimi leti je med počitnicami predelal vse gimnazijske učbenike za matematiko. Do nekaterih dokazov se je dokopal sam, brez uporabe učbenikov; težje naloge, ki jih je zanj sestavljal stric Jakob, je z veseljem samostojno rešil. Navdušil se je tudi za filozofijo, potem ko sta z revnim študentom, ki so mu Einsteinovi pomagali, ure in ure razpravljala o filozofskih vprašanjih.

Leta 1894, ko se je družina preselila v Italijo, je Albert ostal v Münchnu, da bi končal gimnazijo. Domače je zelo pogrešal in samota ga je tako potrla, da je še bolj zasovražil šolo. Nekoliko ga je skrbelo tudi služenje vojaščine. Vojaški – in šolski – dril je sovražil, zato se je odločil, da bo na svojo pest sledil staršem. S potrdilom družinskega zdravnika je dobil odpustnico iz šole in spomladi 1895 odpotoval v Milano. To je naredil ob pravem času: s sedemnajstimi leti kot vojaški obveznik ne bi mogel več zakonito zapustiti Nemčije.

Starše, ki so bili nejevoljni zaradi njegovega nenapovedanega prihoda, je pomiril z zagotovilom, da se bo sam pripravil na sprejemni izpit za državno politehnično šolo v Zürichu, bolj znano pod imenom državna tehniška visoka šola ETH, ki ga je dobila leta 1911. (Eidgenössische Technische Hochschule se prevaja tudi kot Zvezna tehniška visoka šola.) ETH je bila ena od redkih visokih šol, ki je sprejemala tudi kandidate brez mature, vendar z opravljenim sprejemnim izpitom. Einsteinu so jeseni 1895 posebej dovolili, da je kljub mladosti delal sprejemni izpit. Vendar ga ni naredil – pri strokovnih predmetih se je dobro odrezal, pri splošnih pa je bilo njegovo znanje preveč pomanjkljivo. Blestel je pri fiziki, zato mu je profesor fizike Heinrich Friedrich Weber ponudil možnost, da kljub neuspehu obiskuje njegova predavanja, če bo ostal v Zürichu. O izkušnji je Einstein zapisal: »Izpit mi je boleče pokazal vrzeli v moji prejšnji izobrazbi, čeprav so bili spraševalci potrpežljivi in razumevajoči. Mislim, da sem padel popolnoma upravičeno.«

Eden od spraševalcev mu je svetoval, naj na kateri od švicarskih gimnazij naredi zadnji letnik in maturo. Po tem nasvetu se je vpisal na kantonsko šolo v Aarauu v nemškem delu Švice. Obiskoval je tretji letnik tehniške smeri, njegov enako stari bratranec Robert Koch pa je na isti šoli hodil v drugi letnik splošne smeri. Stanovala sta pri družini Josta Wintelerja, enega od šolskih profesorjev, ki Alberta sicer ni učil. Družina s sedmimi otroki je Alberta sprejela za svojega. Posebno se je zbližal z najmlajšo hčerko Marie in na začetku prve knjige The Collected Papers of Albert Einstein (Zbrana dela Alberta Einsteina) najdemo Mariejini ljubeči pismi. Kaže, da niti njegovi niti njeni starši ne bi nasprotovali, če bi se med njima kaj napletlo. Namesto tega se je eden od Wintelerjevih sinov, Paul, poročil z Albertovo sestro Majo, ena od hčera pa se je omožila z Albertovim najboljšim prijateljem Michelejem Bessom. Po podatkih iz večine knjig si o Wintelerjevih ustvarimo zelo ugodno sliko, toda z izjemo Zbranih del Alberta Einsteina zamolčijo tragedijo, ki je zadela družino. Eden od Wintelerjevih sinov, Julius, je leta 1906 ubil mater Pauline in moža sestre Rose ter naredil samomor.

Že okolje v Italiji je na Alberta delovalo spodbudno. V Švici pa je prvič rad hodil v šolo, saj je bila veliko manj toga od nemške in je dijakom dopuščala tudi osebne poglede. Postal je vesel in samozavesten. Zagovarjal je svoje mnenje, četudi se morda drugi z njim niso strinjali. Ohranil se je maturitetni prosti spis iz francoščine Moji načrti za prihodnost:

»Srečen človek je preveč zadovoljen s sedanjostjo, da bi veliko razmišljal o prihodnosti. Mladi ljudje pa se na drugi strani radi ukvarjajo z drznimi načrti. Poleg tega je za resnega mladega moža naravno, da si sestavi kolikor mogoče natančen načrt želenih ciljev. Če bom imel srečo in naredil izpite, bom odšel [na ETH] v Zürich. Tam bom ostal štiri leta, da bom študiral matematiko in fiziko. Predstavljam si, da bom postal učitelj matematike in fizike. […]

Tukaj so razlogi, ki so me privedli do tega načrta. Predvsem gre za moje nagnjenje do abstraktne in matematične misli, pomanjkanje domišljije in praktične spretnosti. Tudi moje želje so me pripeljale do enake odločitve. Dovolj naravno je, da radi delamo stvari, ki jih zmoremo. Poleg tega obstaja v znanstvenem poklicu določena neodvisnost, ki jo imam zelo rad.«

Vsekakor je imel Albert šolsko leto, ki ga je preživel v Aarauu, za eno od svojih najsrečnejših obdobij. Njegov tedanji sošolec je zapisal: »Na naši šoli je v devetdesetih letih vel svež veter dvoma, na kar opozarja že dejstvo, da iz našega razreda in dveh poznejših ni bilo nobenega študenta teologije. V tem okolju se odrezavi Švab ni slabo obnesel.«

Odločil se je, da se bo odpovedal nemškemu državljanstvu. Na začetku leta 1896 je dobil potrdilo, da ni več nemški državljan. Jeseni tega leta je maturiral s takimi ocenami (6 je najvišja ocena): nemščina 5, italijanščina 5, zgodovina 6, zemljepis 4, algebra 5, geometrija 6, opisna geometrija 6, kemija 5, prostoročno risanje 4, tehnično risanje 4. Čeprav je šlo vse gladko, se je Einsteinu matura precej zamerila. Le tako lahko pojasnimo zapis Nočna mora, ki ga je leta 1917 kot uveljavljen profesor objavil v berlinskem dnevniku:

»Mature, ki sledi po koncu šole, nimam samo za nepotrebno, ampak celo za škodljivo. Za nepotrebno jo imam, ker učitelji brez dvoma lahko ocenijo zrelost mladega človeka, ki je več let obiskoval šolo. Vtis, ki so ga učitelji med šolanjem dobili o učencu, in nedvomno veliko število pisnih izdelkov, ki jih je moral izdelati vsak učenec, dajo skupaj dovolj obširno podlago za oceno učenca, boljšo, kot jo lahko da še tako skrbno izveden izpit.

Maturo imam za škodljivo iz dveh razlogov. Strah pred izpitom in velik obseg snovi, ki jo je treba zajeti s spominom, precej škodujeta zdravju številnih mladih ljudi. To dejstvo preveč dobro poznamo, da bi ga bilo treba na dolgo utemeljevati. Vseeno pa bi rad omenil znano zadevo, da številne ljudi v zelo različnih poklicih, ki so v življenju uspeli in za katere ne moremo reči, da imajo šibke živce, do pozne starosti v sanjah muči strah pred maturo.

Matura je škodljiva še zato, ker zniža raven poučevanja v zadnjih šolskih letih. Stvarno zaposlitev s posameznimi predmeti prerado nadomesti nekakšno bolj ali manj zunanje urjenje učencev za izpit, poglobitev pa nadomesti nekakšen bolj ali manj zunanji dril, ki naj razredu pred izpraševalci podeli določen sijaj.

Zato proč z zrelostnim izpitom!«

Četudi se morda kdo v celoti ne strinja z Einsteinovim mnenjem, mora priznati, da njegovi razlogi niso privlečeni za lase.

-----------------

Študij

Jeseni leta 1896 se je Einstein vpisal na ETH kot študent brez državljanstva. Preživljali so ga starši, in sicer so mu namenili sto frankov mesečne podpore. Od tega je prihranil dvajset frankov za plačilo pristojbin za švicarsko državljanstvo, za katero je nameraval zaprositi. Tedaj je imel denar drugačno vrednost kot danes. Sklepamo lahko, da Einstein kot študent ni živel razkošno, a tudi ni trpel pomanjkanja. Ko so bili starši v denarnih težavah, je sestri Maji pisal:

»Nesreča mojih ubogih staršev, ki v toliko letih niso imeli srečnega trenutka, me močno teži. Globoko me tudi prizadene, da sem kot odrasel človek zgolj pasivna priča […], ne da bi mogel kar koli ukreniti. Za svoje sorodnike sem samo breme […]. Zagotovo bi bilo bolje, če sploh ne bi živel. Samo misel, da si zato leto za letom ne dovolim nobenega veselja, razvedrila, me drži pokonci in me pogosto varuje pred obupom.«

Zares si je privoščil le malo: redko je obiskal koncert ali gledališko predstavo, pogosteje je posedal v kavarni in se pogovarjal s prijatelji. Imel je ozek krog dobrih prijateljev. Družil se je z Michelom Angelom Bessom in obiskoval znanega zgodovinarja Alfreda Sterna in študijskega kolega Marcela Grossmanna ter njuni družini. Pozneje sta bila njegova dobra prijatelja tudi Conrad Habicht in Maurice Solovine, ki se je sprva prijavil k njegovim uram. Trojica je ustanovila »Akademijo Olimpijo«, v okviru katere so prebirali članke in odlomke iz knjig ter razpravljali o filozofiji, fiziki, literaturi.

Michele Angelo Besso, ki ga je leta 1896 spoznal na nekem koncertu, je postal njegov najboljši prijatelj, zato ne bo odveč, če mu namenimo nekaj besed. Besso je bil rojen leta 1873 v Trstu v družini ravnatelja zavarovalnice. V Rimu je študiral matematiko in fiziko in na ETH v Zürichu strojništvo. Služboval je v različnih krajih med Trstom, Rimom, Zürichom in Bernom, postal docent za patentno pravo in se zaposlil na ETH. Poročil se je z Anno Winteler in nazadnje živel v Petit Saconnexu blizu Ženeve, kjer je leta 1955 umrl.

Einstein je imel Bessa, s katerim ga je vezalo tesno in dolgotrajno prijateljstvo, za večnega študenta. V pismu, ki ga ni skrival pred njim, je povedal o Michelu naslednjo zgodbo. Nekoč so ga v manjše mesto poslali pregledat napeljavo. Da bi prihranil čas, se je mislil odpeljati z večernim vlakom, a ga je zamudil. Drugega dne je zaspal in zamudil jutranji vlak. Tretjega dne je bil ob pravem času na postaji, a je pozabil, kakšno nalogo so mu zaupali. Zato je upravo z dopisnico zaprosil, naj mu jo sporoči z brzojavom.


---------------------------

Pisma

Zgodovinar znanosti Robert Schulmann, sodelavec pri izdajanju Einsteinovih zbranih del, je iz Švice dobil namig, da obstajajo pisma, ki sta si jih okoli leta 1900 pisala Albert Einstein in študentka iz njegovega letnika Mileva Marić, Einsteinova poznejša žena in mati njegovih dveh sinov. Pisma naj bi sodila v pisno zapuščino Einsteinovega starejšega sina Hansa Alberta, ki naj bi jo po Milevini smrti leta 1948 iz Švice prenesli v Združene države.

Leta 1986 je Schulmann po pogovoru z Einsteinovo vnukinjo Evelyn zvedel, da pisma po vsej verjetnosti hrani ustanova Milevinih dedičev v Kaliforniji. Ker je izvršitelj Einsteinove oporoke Otto Nathan prvi ženi Hansa Alberta Friedi preprečil, da bi izdala svoje spomine, jima ustanova ni dovolila vpogleda v pisma. Tako Nathan sploh ni vedel, kaj ustanova hrani.

Istega leta sta se John Stachel, ki je bil tedaj urednik zbranih del, in zastopnik Hebrejske univerze iz Jeruzalema sporazumela z najstarejšim Einsteinovim pravnukom Thomasom Einsteinom kot zastopnikom ustanove. Po tej poti so uredniki dobili veliko dokumentov, med njimi so bila tudi pisma, ki so skrivala več presenečenj.

Najprej so oklevali, ali naj pisma vključijo v Zbrana dela Alberta Einsteina ali ne. Nekateri so se bali odziva tiska, drugi pa so menili, da je treba objaviti vse in da podatkov nima smisla skrivati. Zmagali so slednji in uresničila se je njihova napoved, da se bodo časopisi zadeve hitro naveličali. Zares je The New York Times na prvi strani nedeljske izdaje v članku »Einsteinova pisma pripovedujejo o boleči ljubezenski zgodbi« povzel dejstva. Časopisi niso več veliko pisali o tem, sledilo pa je več člankov v revijah in knjig.

Med prvimi knjigami, ki so si po izidu pisem prizadevale osvetliti Einsteinovo človeško stran in nad katerimi so fiziki nekoliko vihali nos, omenimo delo angleških novinarjev Petra Highfielda in Paula Carterja The Private Lifes of Albert Einstein (Zasebna življenja Alberta Einsteina) iz leta 1993. Pisma naj bi kazala Einsteina kot čustveno nedozorelega mladeniča pod precejšnjim materinim vplivom, ki se ga je le počasi otresel. Vedno naj bi se poskusil izogniti močnim čustvom. Do najbolj prevratnih fizikalnih zamisli naj bi se dokopal, ko je bil skregan z materjo in je osamljeno živel v okviru svoje družinice. Po ločitvi od Mileve se je z materjo pobotal in odtlej naj bi bile njegove fizikalne zamisli manj prevratniške. Težko je reči, ali te trditve držijo, saj se vsaj fiziku zdijo dokaj poljubne.

Na splošno se Einsteinovi življenjepisi, ki so izšli po objavi Zbranih del Alberta Einsteina, razlikujejo od prejšnjih. Predvsem posvečajo večjo pozornost osebnemu življenju, pogled na Einsteinovo fiziko pa se ni spremenil.

--------------------------------------------------------------

Predgovora morda sploh še ni bilo, ker so ga pisci navadno dodali v zadnjem hipu. V tem primeru bi Osiander kot urednik napisal predgovor v duhu svojega pisma Koperniku. Njegova vsebina je z današnjega fizikalnega gledišča povsem sprejemljiva, tako da bi bilo vsaj nekaj graje na Osiandrov račun neutemeljene. Ceprav tudi ta zgodba ni čisto brez vrzeli, pojasni nekatere podrobnosti, med njimi, na primer, jezno Giesejevo pismo Rheticusu po Kopernikovi smrti.

Vrtenja so najprej zbudila nasprotovanje v protestantskih krogih, a katoliška stran jih je dobrohotno sprejela. Prepovedala jih je šele leta 1616 v duhu protireformacije in po Glalilejevih nastopih. Na indeksu so ostala do leta 1835, po drugih podatkih do leta 1758. Astronomi so Vrtenja dobro sprejeli, vendar jih z redkimi izjemami niso osvojili. 0 njihovi usodi je Thomas Kuhn v Kopernikovem preobratu napisal: "Toda uspeh Vrtenj ne pomeni uspeha njihove osrednje trditve. Astronomi so še naprej verjeli, da Zemlja miruje. Pisci, ki so ploskali Kopernikovemu znanju, so si sposodili njegove risbe ali navedli razdaljo Zemlje od Lune, ki jo je določil, vendar so navadno zamolčali gibanje Zemlje ali ga imeli za nesmiselno. Celo redka besedila, ki so s spoštovanjem omenila Kopernikovo domnevo, so jo poredko zagovarjala ali uporabila. [...] Od vsega začetka so Vrtenja na veliko brali, toda brali so jih kljub njihovi nenavadni astronomski domnevi, ne zaradi nje." Po tem bolje razumemo, zakaj je bil Kopernik spočetka na glasu kot "Novi Ptolemaj".

Razglabljanja, ali je Kopernik v astronomiji povzročil preobrat, ki ga včasih imenujejo revolucija, ne sodi ne v astronomijo ne v fiziko. Thomasu Kuhnu, ki je prav ob raziskovanju Kopernika prišel do zamisli o znanstvenih revolucijah, bi lahko kdo ugovarjal, ko pravi, da je Kopernik astronomijo kot znanost šele začel. Ob tem pa fizik ne more mimo misli, da sta geocentrična slika, v kateri vzamemo, da miruje Zemlja, in heliocentrična, v kateri vzamemo, da miruje Sonce, popolnoma enakovredni. Opis v eni lahko prevedemo v opis v drugi s preprosto računsko hotezo. To je nlenda ugotovil že Apolonij iz Perg v 3. in 2. stoletju pred našim štetjem. Tudi Cusanus je med drugimi zatrjeval, da obstaja samo relativno gibanje. Nekoliko drugače je, če ustrezni opis gibanja šele iščemo. Ker je opis gibanja planetov nekoliko bolj zapleten v geocentrični sliki kot v heliocentrični, je bilo v slednji Johannesu Keplerju laže odkriti, da se Mars giblje približno po elipsi s Soncem v gorišču. Tako je tudi, ko bi radi pojasnili gibanje s sila,mi med telesi. Iz heliocentrične slike, v kateri gibanje planeta ureja privlačna sila Sonca, je preprosteje izhajati kot iz geocentrične. V tej sliki je Isaac Newton po Keplerjevih stopinjah prišel do zakonov za gibanje in gravitacijskega, zakona. Omenili smo, da je bila kopernikova slika zelo pomembna s širšega vidika, ker je ljudi iz odlikovanih bitij spremenila, v del vesolja. Tako bi si brez Kopernikove slike le težko zamislili nadaljnji razvoj.

Zdaj bi kazalo vsaj na hitro pojasniti, kako so opisovali gibanja planetov pred Kopernikom. Pri opazovanju z Zemlje samo ugotavljamo, kako planeti spreminjajo svojo lego na nebu glede na zvezde. Zvezde navidezno krožijo okoli Severnice in sicer opišejo poln krog v 24 urah. Planeti se, gibljejo v bližini ekliptike, kakor imenu,jemo krog, v katerem ravnina navideznega gibanja Sonca okoli Zemlje preseka namišljeno veliko kroglo okoli Sonca. Ravnina nebesnega ekvatorja, ki ustreza zemeljskemu ekvatorju, je za 23 stopinj in pol nagnjena proti ekliptiki. To pojasni letne čase. Po ekliptiki se planeti skozi ozvezdja živalskega kroga navidez gibljejo od zahoda proti vzhodu. Kdaj pa kdaj le za kratek čas spremenijo smer gibanja in se gibljejo vzvratno. V času enega obhodnega časa se vrnejo v začetno lego. To je sinodski obhodrzi čas, ker ga določimo glede na Sonce in Zemljo.

Te pojave, ki so jih poznali že zgodaj, so kmalu poskusili podrobneje razumeti. Pitagora je v 6. stoletju pred našim štetjem učil, da je Zemlja krogla in da se Luna in planeti gibljejo drugače kot zvezde. Gibanje je pojasnil s kroglami, ki se enakomerno vrtijo druga okoli druge. Krogli Lune sledijo od Zemlje navzven krogle Merkurja, Venere, Sonca, Marsa, Jupitra, Saturna in krogla zvezd stalnic. Sliko je prevzel Platon v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem. Evdoks iz Knida, ki se je dalj časa mudil v Egiptu, je v 4. stoletju hred našim štetjem gibanje vsakega planeta opisal s štirimi kroglami s središčem v Zemlji in z različno nagnjenimi osmi. Stevilo krogel je še naprej naraščalo, ko so postala opazovanja natančnejša. Aristotel je malo pozneje upošteval v celoti skoraj petdeset krogel. Kaže, da se je bolj ukvarjal z vprašanjem, ali je opis izvedljiv, kot s podrobnimi podatki o vrtenju vseh krogel.

Povedati bi morali precej več, da bi razumeli, kako je kdo opisal gibanje vesoljskih teles, pa še pri tem bi prišli v skušnjavo, da, bi nekdanje vedenje presojali po današnjem znanju. Površnost, ki se drži pripovedovanja, pride včasih kar prav. Kaže, da so imeli krogle spočetka za toge in prozorne. Pitagora je zagotavljal, da oddajajo zelo ubran, a za uho neslišen zvok. Aristotel je komete imel za pojave v zemeljskem ozračju, ker bi jim krogle preprečile, da bi prišli od drugod. Pozneje se je predstava o kroglah zabrisala in so krogle postale vse holj matematično pomagalo, da so si zamišljali na njih krožne tire planetov. Vendar se zdi, da je v ozadju predstava o nebesnih kroglah preživela do Keplerjevih elips. V tem pogledu je naslov Kopernikove knjige lahko dvoumen: ali zadeva nebesne krogle ali planete in Luno, ki imajo obliko krogel. hopernik je imel po vsej verjetnosti v mislih nebesne krogle in z Vrte~zji smo se odločili za to možnost, za planete in Luno bi namreč morali reči, da krožijo. Tycho Brahe je še trideset let po Kopernikovi smrti dokazoval, da nebesne krogle ne morejo obstajati, ker jih kometi, ki pridejo od daleč, ne bi mogli predreti.

Astronomi v Aleksandriji, kjer se je razcvetela astronomija, so v 2. stoletju pred našim štetjem govorili bolj o krogih kot o kroglah. Hiparh iz Nikeje, ki je nebo opazoval v glavnem na Rodosu, je Zemljo premaknil malo iz središča kroga, po katerem se je gibalo Sonce. S tem je pojasnil, da trajata pomlad in poletje dlje kot jesen in zima. Vzvratno gibanje je opisal s tem, da je poleg večjega kroga vpeljal še manjši krog, epicikel. Nekateri namigujejo, da izvira zamisel morda od Apolonija, ki je menda obravnaval geocentrično in heliocentrično sliko kot enakopravni. Planet enakomerno kroži po epiciklu, središče epicikla pa enakomerno kroži po večjem krogu okoli Zemlje. Sliko je do podrobnosti razvil Klavdij Ptolemaj v 2. stoletju našega štetja. Hiparhovemu ekscentru in epiciklu je dodal še ekvant. Tako je imenoval točko, premaknjeno iz središča večjega kroga na nasprotno stran kot Zemlja. Okoli ekvanta se enakomerno vrti zveznica s središčem epicikla. Zaradi tega hitrost središča epicikla pri gibanju po velikem krogu ni enakomerna. Navsezadnje je potreboval okoli sto podatkov, da je določil gibanje naštetih vesoljskih teles. Ptolenlejev opis gibanja planetov je bil potemtakem dokaj zapleten.

Kopernik je prišel do prepričanja, da taka zapletenost kazi osnovno misel o enakomernem kroženju kot edinemu mogočemu gibanju teles v vesolju. Iz geocentrične slike je prešel v heliocentrično s tem, da je zamenjal legi Zemlje in Sonca. V središče vesolja - v pomenu današnjega Osončja - je postavil Sonce. Okoli njega se gibljejo Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter in Saturn, Luna pa se gihlje okoli Zemlje, ki je tako postala eden od planetov. Opustil je ekvant, obdržal 1)a 34 epiciklov. To je Illoral storiti, ker je vztrajal pri tenl, da se planeti okoli Sonca gibljejo po krogih. Kopernikov opis ni bil talco preprost, kot bi Illislili na prvi pogled, a vsekakor je bil preprostejši od Ptolemajevega. Kopernik je svoj korak na začetku utemeljil z mnenjem nekaterih starejših astronomov. V posvetilu je zapisal: "Zato sem si postavil nalogo, da ponovno preberem dosegljive knjige vseh filozofov, in jih preiščem, ali je kdo verjel v drugačno gibanje krogel od tistega, kot so ga privzeli tisti, ki se ukvarjajo z Illatematiko v šoli. Najprej sem v Ciceru našel, da je Hiketas privzel, da se Zemlja, giblje. V PIutarhu sem odkril, da so tako mislili tudi nekateri drugi, in odločil sem se, da jih navedem: `Neka teri pravijo, da Zemlja miruje, a pitagorovec Filolaj pravi, da se giblje po poševnem krogu tako kot Sonce in Luna. Heraklid iz Ponta in pitagorovec Ekfant dajeta Zemlji gibanje, ne naravnost, ampak kot krog z osjo z zahoda proti vzhodu okoli svojega središča."'

Najdlje je prišel Aristarh s Samosa, ki je v 3. stoletju pred našim štetjem ugotovil, da je Sonce precej 1)olj oddaljeno od Zemlje kot Luna, in zato privzel, da se Zemlja gihlje okoli Sonca, kot se Luna giblje okoli Zemlje. Začuda Aristarha, ki je imel najbolj izdelano heliocentrično sliko, Kopernik v Vrtenjih ni omenil. Pozneje pa so ugotovili, da je rokopis vseboval odstavek o Aristarhu, ki je v tisku izpadel. Po renesančni navadi tudi ni omenil del Kusanusa in drugih neposrednih predhodnikov.

Kopernik je po Ptolemajevih in po svojih podatkih lahko izračunal siderične obhodne čase planetov, to je obhodne čase glede na zvezde. Tako je ugotovil, da traja obhod planeta tem dlje, čim bolj je planet oddaljen od Sonca. "Zdaj prvič," je zapisal, "urejenosti in velikosti vseh zvezd in krogel [...] postanejo med seboj tako povezane, da ni mogoče v katerem koli delu ničesar premakniti s svojega Illesta, ne da bi naredili zmešnjavo v vseh delih vesolja kot celote." Kuhn je temu dodal: "Ker so bile relativne velikosti planetnih tirov začetnih geometrijskih privzetkov heliocentrične slike, je nova astronomija bila za Kopernika naravna in notranje povezana, česar ni mogoče trditi za starejšo geocentrično sliko. [...] To je nova in estetična harmonija, ki jo Kopernik poudari in v celoti osvetli."

V tem duhu je spoznal novo ubranost, da je hitrost planeta tem manjša, čim bolj je planet oddaljen od Sonca. Soncu je pripisal osrednjo vlogo, a je videl v njem samo izvir svetlobe in toplote sredi Osončja. Pesniško je zapisal: "Sredi vseh [planetov] je sedež Sonca. Kajti, kdo bi v ta najlepši tempelj od vseh postavil to svetilko na kak boljši kraj kot na tistega, s katerega lahko osvetljuje hkrati vse. Ustrezno ga nekateri imenujejo svetilka vesolja, drugi razum, tretji vladar. Trismegist ga je imenoval vidni bog, Sofokles Elektra, stražar vseh stvari. Zares Sonce, kakor da bi sedelo na svojem prestolu, vlada nad svojo družino zvezd, ko krožijo okoli njega. Zemlja ni prikrajšana za spremstvo Lune, toda Luna je, kot je rekel Aristotel v svoji knjigi 0 živalih, najbolj sorodna z Zemljo. Sonce oplaja Zemljo, da rodi vsako leto." Kopernik med hitrostjo in oddaljenostjo planetov še ni slutil vzročne zveze, ki je Keplerja pripravila do naslednjega koraka. Keplerju Sonce ni bilo samo izvir svetlobe in toplote, ampak tudi vzrok za gibanje planetov. Pri tem pa je ostala njegova misel vezana, na ekliptiko, okoli katere ležijo ravnine planetnih tirov. Delo je končal Newton, ki je raznlišljal o vsem prostoru okoli Sonca.

V posvetilu papežu Pavlu III. je Kopernik zapisal: "Domnevam, Sveti Oče, da bodo določeni ljudje takoj, ko bodo ugotovili, da v teh knjigah o vrtenjih krogel v vesolju zemeljski krogli priredim gibanje, zavpili, naj me s takimi pogledi takoj izžvižgajo z odra. Čeprav nisem tako zadovoljen s svojim delom, da ne bi pretehtal tujih sodb, in vem, da so razglabljanja filozofa daleč od sodbe množice, ker je njegov cilj iskanje resnice v vseh stvareh, kolikor je Bog to dovolil človeškemu umu, vseeno mislim, da se je treba izogibati popolnoma zgrešenih stališč. Mislil sem si, da se mora to, da Zemlji priredim gibanje, zdeti nesmiselno vsem, ki vedo, da je veliko stoletij veljala sodba, da Zemlja Illiruje kot središče vesolja, medtem ko jaz nasprotno trdim, da se giblje. Dolgo sem okleval, ali naj svojo razpravo, napisano, da pokaže njeno gibanje, prinesenl na svetlobo dneva, ali ne. bi bilo bolje slediti pitagorovcem in nekaterim drugim, ki so tajnosti svoje filozofije izročali le sorodnikom in prijateljem, in to ne s pisanjem, ampak v osebnem stiku, kot priča Lysisovo pismu Hiparhu.

Po moje tega niso počeli, kot zagotavljajo nekateri, ker bi ljubosumno varovali svoje znanje, ampak zato, da so veličastnosti, odkrite v zavzetem raziskovanju velikih mož, obravarovali pred posmehom tistih, ki se jim zdi, da zapravljajo delo z vsem učenim, kar ne pripelje do zaslužka, ali če jih prigovarjanje in zgledi drugih silijo k ponosnemu navdušenju za filozofijo, pa so vseeno tako omejene pameti, da so v družbi filozofov kot troti v družbi čebel. Ko sem tako premislil, me je prezir, ki sem se ga bal zaradi novosti in dozdevne nesmiselnosti svojih mnenj, skoraj pripravil do tega, da sem popolnoma prenehal z delom, ki sem ga začel."

Potem ko smo se zanimali predvsem za ozadje Kopernikovih zamisli, se posvetimo njihovi vsebini. Povedali smo že, da glavne zamisli vsebuje že Komentarček. Zato navedimo nekaj stavkov z njegovega začetka: "Kakor razumem, so naši predniki privzeli veliko nebesnih krogel, da bi navidezno gibanje planetov pojasnili z enakomernim gibanjem, ker se je zdelo zelo nerazumno, da se nebesno telo ne bi vselej gibalo enakomerno po popolnem krogu.

---------------------------------------------
Izpeljava trojnega gibanja Zemlje

Zanimivo je prebrati tiste dele prve knjige Vrtenj, v katerih Kopernik zavrača razloge proti gibanju Zemlje. Omenili smo, da do Newtonovih zakonov leta 1687 ni bilo teoretične podlage za misel, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Strogo vzeto do Bradleyevega pojasnila zvezdne aberacije leta 1729 in Foucaultovega nihala leta 1851 ni bilo poskusa, ki bi neposredno podprl gibanje Zemlje. James Bradley je leta 1725 ugotovil, da zvezde v smeri pravokotno na ekliptiko v letu dni navidez opišejo na nebu krožec, in to pojasnil z razmerjelzl med hitrostjo Zemlje glede na Sonce in hitrostjo svetlobe. Zemlja se torej zares giblje okoli Sonca. Leon Foucault pa je ugotovil, da se suče ravnina, v kateri niha krogla nihala z dolgo vrvico. Zemlja se torej vrti okoli svoje osi. Galilejeva luisel iz leta 1632, da plimovanje priča o gibanju Zemlje, je bila popolnoma zgrešena.

Ze v starih časih so trdili, da bi se morale zdeti zvezde zdaj bližje, drugič bolj oddaljene, saj bi se jim Zemlja na svoji poti okoli Sonca zdaj približala, drugič se od njih oddaljila. Kopernik je zatrdil, da tega pojava ne opazimo, ker so zvezde veliko bolj oddaljene od Sonca kot Zemlja. Glede tega je imel prav. Prvič so pojav opazili šele leta 1839, ko so daljnogledi dosegli dovolj dobro ločljivost. Tedaj so izmerili paralakso, kakor imenu jemo kot, za katerega se navidez premakne bližnja zvezda glede na ozadje oddaljenih zvezd v pol leta, ko hride Zemlja z ene strani Sonca na drugo. S tem so prvič neposredno določili oddaljenost bližnje zvezde. Najbližje zvezde so oddaljene od Sonca več svetlobnih let, Zemlja pa je oddaljena od Sonca le 8 svetlobnih minnt.

Ptolemajevo trditev, da bi se Zemlja razletela, če bi se vrtela, je ovrgel s trditvijo, da bi se prej razletelo veliko holj oddaljeno nebo, če bi se vrtelo. Na pripombo, da bi morali oblaki ali v določeni smeri izstreljena puščica zaostajati, če bi se Zemlja gibala, pa je odgovoril s Cusanusovo trditvijo, da "Zemljo, Sonce in planete spremljajo njihovi elementi". Razumljivo, pojem gravitacije je vpeljal šele Newton, ki je prej razčistil pojma sile in mase. K elementom Zemlje sodita tudi voda njenih morij in zrak ozračja. V tej zvezi samo omenimo, da so celo tisti, ki so zastopali geocentrično sliko, menili, da se zgornji del ozračja gihlje glede na zenleljsko površje.

Kopernikovo zanimanje je veljalo v glavnem Osončju, ki je imelo tedaj domala pomen vesolja. Kopernikova novost pa je prinesla tudi spremenjeni pogled na kroglo zvezd stalnic. V Aristotelovi sliki je vse zvezde vsebovala zunanja krogla, katere gibanje je poganjalo gibanje planetov in Sonca okoli Zemlje. Ta krogla je torej omejevala vesolje, ki so si ga potemtakem predstavljali kot končno. Kopernik je v svoji sliki obdržal kroglo zvezd stalnic, čeprav se je lahko odpovedal kroglam planetov, in je tako ostal pri omejenem vesolju. Ker pa krogla zvezd stalnic ni imela več vloge večnega gibala, so kmalu pomislili na možnost, da izpolnjujejo zvezde prostor zunaj dotedanje zadnje krogle in da je vesolje neonlejeno. Misel je razširil Thomas Digges, ki je v knjigi Popolni opis nebesnih krogel leta 1576 v angleščini dopolnil Kopernikovo sliko. Pojavile so se tudi prve slutnje, da so druge zvezde oddaljena Sonca. O neomejenem vesolju in njegovih prebivalcih je razmišljal tudi Giordano Bruno, ki je leta 1600 končal na grmadi , vendar, tako pravijo poznavalci, ne zaradi svojih dokaj meglenih astronomskih zamisli.

Marsikdo se vpraša, zakaj je Galilei zašel v težave, čeprav se je le zavzemal za Kopernikovo sliko vesolja. Fizik lahko samo domneva, da zato, ker ni bil povezan s cerkvijo, kot je bil Kopernik, da se ni ravnal po vseh navodilih njenih veljakov, kot se je Kopernik, in da je njegova knjiga izšla 89 let za Kopernikovo precej bolj na jugu v precej bolj občutljivem času. Moža sta se po značaju močno razlikovala. Galilei je svoja dognanja poskušal za vsako ceno čim prej objaviti, Kopernik je z objavo do skrajnosti odlašal. Ujemala pa sta se v prepričanju, da naravoslovne resnice niso stvar verovanja. Mimogrede omenimo, da je ob 450-letnici zamisli o gibanju Zemlje v Ferrari papež, Janez Pavel II. v pismu pripisal Nikolaju Koperniku "enega od največjih znanstvenih dosežkov vseh časov," čeprav so njegovo zamisel odklonili "katoliški in protestantski teologi". Kopernik je "kot znanstvenik pokazal pogum, ko je predlagal boljšo razlago". Pri tem je poudaril, da njegov veliki rojak ni bil samo znanstvenik, ampak tudi zavzet zdravnik revnih.

Omenili smo, da fizik težko oceni Kopernikov pomen za astronomijo in fiziko. Zato zopet pustimo do besede fiziku Thomasu Kuhnu, ki je segel čez mejo fizike. V Kopernikovem prevratu je morda le malo pretiraval, ko je zapisal: "Aristotel je bil zadnji veliki raziskovalec vesolja antike in Ptolemaj, ki je živel skoraj pet stoletij pozneje, je bil Iljen zadnji veliki astronom. Do Kopernikove smrti in še dlje so pisanja obeh mož obvladovala astronomsko in kozmološko misel Zahoda. Kopernik se zdi njun neposredni dedič, ker v trinajstih stoletjih med Ptolemajevo smrtjo in Kopernikovim rojstvom njunega dela ni doletela nobena večja ali trajna sprememba." Fizik pa lahko Kopernikov korak postavi v širšo zvezo, ki vodi do današnje slike o vesolju in še čez njo:

· Zemlja je središče vesolja.

· Zemlja ni središče vesolja, središče vesolja je Sonce.

· Sonce ni središče vesolja, je le ena od zvezd ob robu Rimske ceste naše Galaksije.

· Rimska cesta ni v središču vesolja, je le ena od galaksij v vesolju.

· Krajevna jata gala,ksij ni v središču vesolja, je le ena od jat v vesoljll.

· Naše vesolje ni v središču vsega vesolja, je le eno od številnih vesolij.

Z vsakim korakom se je tudi povečala velikost, ki so jo priredili vesolju. Kot kaže, je bil najtežji drugi, to je Kopernikov, korak, ki je Zemlji vzel njeno središčno lego ill ljudem odlikovani položaj. Naslednji koraki so povzročili precej manj vznemirjenja in so si sledili hitreje. Zadnji korak pa je zgolj tvegana domneva, kl izhaja iZ nekaterih nOVejših teoretičnih pogledov.

__________________________________________
Celzijeva lestvica s stotimi stopinjami je prišla kakih osemdeset let pozneje. Hooke je lahko s svojim termometrom natančno meril, čeprav je vnaprej izbral eno samo temperaturo.

Izdelal je tudi vetromer. Okoli navpične osi vrtljivo napravo sta sestavljala ogrodje in deščiča, ki se je vrtela okoli vodoravne osi. Zasuk ogrodja okoli navpične osi je pokazal smer vetra, nagib deščice proti navpičnici pa njegovo jakost. V vlagomeru je laske divjega ovsa vpel med kazalec in ogrod~je, tako da se je odklonil kazalec, ko so se laski ukrivili zaradi vlage v zraku. Naredil je tudi merilnik dežja. Po Wrenovi zamisli je leta 1679 po večletnem delu sestavil "vremensko uro", ki je vse te podatke samodejno beležila. Ura na nihalo je poganjala valj s papirnim trakom, na katerem so vrednosti količin vsake četrt ure zaznamovali z luknjami. Ohranilo se je navodilo, naj Hooke s pomočnikom pregleda podatke, preden bodo dali popraviti vremensko uro. Iz tega izhaja, da je naprava vsaj nekaj časa zares delovala.

Hooka je zanimalo, kako pojema tlak z višino. Leta 1662 je izračunal, da na višini 40 kilometrov tlak pade na dve stotini tlaka pri tleh. Izid je bil sicer več kot dvakrat prevelik, a račun je šel v pravo smer. Enačbo za pojemanje zračnega tlaka z višino pri nespremenjeni temperaturi je prispeval Edmund Halley. Tega mlajšega člana Kraljeve družbe bomo omenili še dvakrat.

Hooke je šestnajst let podrobno opazoval vreme in ugotovil, da je bil v tem času zračni tlak pred viharjem vselej nizek in se je hitro znižal. To ga je prepričalo, da je mogoče z daljšim opazovanjem barometra predvideti nevarnost viharja, posebno na morju. Zavedal se je, da sledi vreme zakonom narave, v katerih je treba upoštevati ozračje pod vplivom sončnega sevanja in vrtenja Zemlje. Leta 1678 je ugotovil, da je Zemlja zaradi vrtenja na polih sploščena. Temu je pritegnil tudi Newton, a zadevo so dognali šele po letu 1735. Tedaj sta odpravi francoske akademije znanosti v Peruju in na Laponskem izmerili, da kotni stopinji ob polu ustreza daljša razdalja kot ob ekvatorju. To je nedvoumno pokazalo, da je Zemlja ob polih sploščena in ne podaljšana, kakor so vztrajno zagotavljali privrženci Reneja Descartesa. Hooke se je vprašal, kolikšno povečavo doseže astronomski daljnogled, in se v tej zvezi prvi zanimal za ločljivost človeškega očesa. Na začetku leta 1674 je v Kraljevi družbi s poskusi podprl ugotovitev, da najmanjši kot, ki ga pri opazovanju na nebu ločimo s prostim očesom, v skrajnem primeru meri pol kotne minute. Le en opazovalec od stotih naj bi razločil predmeta, ki ju na nebu vidimo pod kotom ene mimte. Temu ustrezata sedem stotin milimetra oddaljeni točki v razdalji 25 centimetrov od očesa. Istega leta se je v daljšem spisu z naslovom Kitika pravega dela nebesnega stroja odzval na Nebesni stroj, ki ga je objavil astronom Hevelius iz Gdanska. Ta je izdelal natančne instrumente za opazovanje neba s prostim očesoIn. Hooke je trdil, da pri opazovanju s prostim očesom zaradi ločljivosti očesa nima smisla navajati kotov na nebu v kotnih sekundah. Četudi je Hevelius navedel sekunde, to še ne pomeni, da bi meril kote na sekundo natančno. Hooke si je zamislil daljnogleda, od katerih je eden miroval, krajišče drugega pa je bilo mogoče z vijakom premikati po obodu kroga. S pajčevino ali nitko sviloprejke med lečama v daljnogledih je opazoval veliko manjše kote kot bi ih s prostim očesom. Medtem ko je Hevelius samo izboljšal stare naprave, si je Hooke zamislil nove, do kakršnih je pripeljal poznejši razvoj. Zamislil si je tudi daljnogled, ki ga urni mehanizeIn poganja tako, da sledi navideznemu gibanju neba, vendar ni mogoče ugotoviti, ali ga je tudi izdelal. Izdelal pa je daljnogled s krogelnim zrcalom, v katerem so žarki potekali drugače kot v Newtonovem daljnogledu.

Leta 1669 je podrobno opazoval zvezdo v ozvezdju Zmaja in o tem leta 1674 poročal v spisu Prizadevanje za dokaz o gibanju Zemlje. Slo je za ugotovitev, ki je postala pomembna, odkar je veljalo, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Pričakovali bi, da zaradi gibanja Zemlje bližnja zvezda na nebu v letu dni za malenkost spremeni lego glede na bolj oddaljene zvezde. Tudi drevo ob cesti, mimo katerega gremo, spremeni svojo lego glede na drevesa oddaljenega gozda. Aristotel in njegovi privrženci, ki česa podobnega niso mogli opa~ziti, so bili prepričani, da Zemlja miruje. Hooke je zasledoval lego zvezde v ozvezdju Zmaja, ki leži na nebu v pravokotni smeri na ravnino gibanja Zemlje okoli Sonca. Ugotovil je, da se je lega zvezde v enem letu neznatno spremenila, a tega ni mogel poja~sniti. Hookova opazovanja te zvezde je šestdeset let pozneje ponovil James Bradley, tudi član Kraljeve družbe. Opazil je, da je zvezda na nebu v eneIn letu navidez opisala majhen krožec. Pojav, znan kot zvezdna aberacija, je pojasnil z gibanjem Zemlje s hitrostjo 30 kilometrov na sekundo pravokotno na smer potovanja svetlobe z zvezde z desettisočkrat večjo hitrostjo. To je bil prvi poskus, ki je neposredno potrdil, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Navidezni premik zvezde zaradi spreminjanja lege Zemlje pri gibanju okoli Sonca, tako imenovano paralakso, ki jo je želel opaziti Hooke, so prvič ugotovili šele več kot sto let po Bradleyu. Toliko časa je bilo potrebno, da so daljnogledi postali dovolj ločljivi.

Hooke je izumil univerzalni zgib, ki je z njegovimi besedami "prenašal vrtenje po vsaki poljubno ukrivljeni poti brez trenja in spreminjanja". Danes v ta namen uporabljamo kardanski zgib. Leta 1670 je izumil stroj za množenje in deljenje. Odkril je imerzijo: ločljivost mikroskopa izboljšamo, če prostor med predmetom in lečo izpolnimo z oljem. Naredil je refraktometer, s katerim je izmeril lomni kvocient tekočin tako, da je določil mejni kot totalnega odboja.

0 letenju z močjo mišic je napisal: "Način letenja v zraku se zdi neizvedljiv, ker manjka moči človeških mišic. (,'e hi bilo Inogoče dobiti moč, bi lahko, tako mislim, naredili dvajset naprav, ki bi imele vlogo kril." Prizadeval si je narediti umetne mišice iz verige majhnih živalskih mehurjev, ki so se skrčili, ko je pihnil vanje.

Leta 1678 je v daljšem spisu Predavarzja o sili vračanja ali vzmet zapisal tako imenovani Hookov zakon, ki ga spozna vsak učenec. Edini zakon, ki nosi njegovo ime, je odkril dve leti pred tem in ga izrazil kot anagram, da mu ne bi mogli vzeti prvenstva. Pravilno razvrščene črke anagrama so dale latinski stavek: "Kakor podaljšek, tako sila." Danes pravimo, da je podaljšek sorazmeren s silo.

__________________________________________
Hooke je sicer občudoval poskus, pri katerem je Newton s tristrano stekleno prizmo belo svetlobo razklonil v mavrico. Ni pa se strinjal z Newtonovo razlago, ki je nasprotovala njegovim zamislim o svetlobi, in je Newtona dokaj neprijazno zavrnil.

Molčeči in vase zaverovani Newton je sicer težko prenašal vsakršno kritiko, a je sovražil spore. Tudi Hooke se je po začetnem izbruhu pogosto pomiril. Spor bi se najbrž kmalu polegel, če ne bi tajnik Kraljeve družbe Henry Oldenhurg izkoristil vsake priložnosti, da bi škodil Hooku. Po njegovi zaslugi se je spor vlekel še nekaj časa.

Ceprav je Oldenburg poskušal biti pomemben na vse načine, danes malokdo ve zanj in ga ni najti niti v znanih leksikonih. Več primerov Oldenburgovega delovanja v Hookovo škodo je mogoče podpreti z viri. Tako Oldenburg v zapisnikih ni omenil Hookovih nastopov pred Kraljevo družbo, o katerih pričajo drugi zapisi. Zdi se mogoče, da je Oldenburg v zapisnikih z zasedanj načrtno močno zmanjšal Hookove zasluge pri Kraljevi družbi in razširil vesti, kako Hooka nihče ni maral. Tudi člani Kraljeve družbe niso bili vselej prijazni s Hookom; v enem od sporov so se celo postavili na Oldenburgovo stran. Tudi neredno plačevanje podpira misel, da je moral Hooke pri družbi prestati precej ponižanj.

V oči bode neskladje med tem, kar so napisali o Hooku nekateri člani Kraljeve družbe, in tem, kar vemo iz drugih zanesljivih virov. Nekdo je na primer zapisal, da je bil Hooke "najbolj neprijazen in domišljav mož na svetu, ki ga je sovražila in zaničevala večina Kraljeve družbe". Toda člani družbe so ga po Oldenburgovi smrti soglasno izvolili za tajnika. Nekateri znanci so Hooka za daljši čas vahili k sebi in Hooke je vsaj v mlajših letih rad posedal s prijatelji ob kavi ali vinu.

Zanimivi so tudi odlomki iz pisem, ki sta si jih izmenjala Hooke in Newton. Hooke je na začetku leta 1676 pisal "mojemu nadvse cenjenemu prijatelju gospodu Isaacu Newtonu: Gospod, med branjem Vašega pisma prejšnji teden na sestanku Kraljeve družbe sem pomislil, da ste bili tako ali drugače o meni slabo poučeni, toliko bolj, ker sem že bil žrtev podobnih podlih obtožb. [...] nikakor ne odobravam sporov, bojev in javnih prepirov in [...] sem v to vojno vpleten nehote. Pa tudi moj duh željno išče in prav rad sprejme vso resnico, ki jo odkrijejo, čeprav je v nasprotju z znanjem in prepričanjem, ki sem ga dotlej zagovarjal, in ga spodbija. [...]"

Newtonov odgovor se je glasil: "Gospod, ko sem prebral Vaše pismo, sta me očarali Vaša odkritosrčnost in iskrenost in mislim, da ste ravnali, kot se spodobi za pravega filozofskega duha. Ničesar se v filozofiji ne bojim bolj od znanstvenih sporov, predvsem v tisku. Zato z veseljem privolim v Vaš predlog, da si dopisujeva osebno. Tisto, pri čemer pomagajo drugi, le redko navdihuje zgolj želja po resnici, oselmi prijateljski stiki pa so bolj izvir razprave kot spora in upam, da bo tako Ined nama [...]." V nadaljevanju je Newton dal Hooku zasluženo priznanje: "Tudi sami ste na tem področju na več načinov veliko prispevali, posehno s tem, da ste začeli filozofsko razpravo o barvah tankih plasti. Ce sem videl dlje, je bilo to zato, ker sem stal na ramenih velikanov. Ne dvomim, da ste poleg objavljenih poskusov naredili razne druge zelo pomembne poskuse in da se nekateri od teh zelo verjetno ujemajo z nekaterimi iz mojih zadnjih člankov. Vsaj za dva vem, da ste ju naredili: barvni kolobarji se raztegnejo, če opazujemo s strani, in ob stiku dveh izbočenih leč in na vrhu vodnega Inehurčka nastane temna pega. Najbrž je še več takih poskusov, da jih saIn nisem naredil." Kljub lepim besedam pa je Newton z izdajo svoje Optike počakal, da je Hooke umrl in mu ni bilo treba omeniti njegovih zaslug.

Leta 1679 je Hooke postal tajnik Kraljeve družbe. Tedaj je Newtonu poslal prijazno pismo, v katerem ga je prosil za kak znanstveni prispevek za družbo. V odgovoru je Newton zapisal, da ga znanost ne zanima več. Na Hookovo vprašanje o tem, kako bi padal kamen, ki bi ga na zemeljskem površju spustili s stolpa, je odgovoril, da bi padal po spirali. Hooke je v naslednjem pismu izrazil domnevo, da bi kamen padal po elipsi, če bi se lahko gibal skozi Zemljo. To je najbrž Newtona zopet vznejevoljilo. Leta 1680 mu je Hooke pisal, da privlačna sila Sonca pojema obratno sorazmerno s kvadratom razdalje. Na naslednje Hookovo pismo Newton ni več odgovoril. Lahko si mislimo, kako je Hooka pogrelo, ko je šest let pozneje zvedel, da je Newtonu uspelo rešiti nalogo, ki je sam ni zmogel, ne da bi omenil njegove začetne zasluge. Newton je uporabil svoje obsežno matematično znanje in oblikoval osnovne zakone za gibanje. Brez njih naloge o gibanju planeta ni bilo mogoče rešiti. Halley, ki je zaradi suše v blagajni Kraljeve družbe prevzel izdajo Newtonove knjige, je moral posredovati, ko je Hooke zahteval, naj Newton v knjigi omeni njegovo delo. Navsezadnje Inu je uspelo prepričati Newtona, da je vključil v Pr~i~zcipe kratko in suho pripombo, da so se z gibanjem planetov ukvarjali Halley, Wren in Hooke. Celo Newtonovi oboževalci obsojajo tako ravnanje.

Razprava o Hooku in Newtonu je predvsem angleška zadeva, in videti je, kot da bi nekatere angleške fizike - tudi člane Kraljeve družbe - v zadnjem času zapekla vest zaradi krivic, ki so se primerile Hooku. Prav Kraljeva družba je pred dobrimi desetimi leti priredila znanstveno srečanje, na katerem so na novo razčlenili in ocenili Hookove zasluge. Hookov primer pa je zanimiv tudi s širšega vidika, čeprav pri presoji uspehov v fiziki ocenjujemo samo delo v fiziki. Del odgovornosti za svojo usodo nosi seveda Hooke sanl karjasno razberemo iz knjige Življenje Greshamovih pvofesorjev: "Če , bi bil bolj vztrajen v svojih prizadevanjih in končal eno odkritje, preden se je lotil drugega, bi morda v nekaterih primerih za skupnost dosegel večje zasluge in se izognil temu, kar mu je pogosto hovzročalo neugodje, namreč strahu." Pravijo, da je bil Hooke dober graditelj merilnih naprav, a ga je prekosil Huygens, kot astronoma ga je prekosil kraljevi astronom John Flamsteed kot arhitekta Wren in kot fizika Newton. Vendar je treba pripomniti, da je imel Hooke obsežno znanje in širok pregled in je prispeval morda več kot kateri od naštetih sodobnikov, če upoštevamo prispevke iz vseh delov tedanjega naravoslovja.

__________________________________________

JOHANNES KEPLER

Za začetnika fizike v današnjem pomenu besede velja Galileo Galilei zaradi svojega načina razmišljanja in raziskovanja ter pomembnih odkritij. Njegovih zaslug ne želimo zmanjšati, če mu poskusimo ob bok postaviti Johannesa Keplerja. Kepler je odkril zakone za gibanje planetov, preko katerih je tekel nadaljnji razvoj mehanike, in dosegel še druge uspehe v fiziki. Po značaju si moža nista bila niti malo podobna, a njuni usodi sta imeli skupno potezo, čeprav sta se v podrobnostih razlikovali že zato, ker je Kepler živel nekoliko bolj na severu. Johannes Kepler je bil rojen leta 1571, ko je bil Galilei star 7 let, v švabskem mestecu Weil der 5tadt. Nekdaj je bilo to svobodno cesarsko mesto Weil in Keplerjev stari oče je bil njegov župan. Materin oče je bil krčmar in župan mesteca v okolici. Keplerjev oče je kot poklicni vojak služil v različnih vojskah in je velikokrat zapustil dom. Mati mu je včasih sledila in tedaj so za Johannesa skrbeli stari starši. Bil je bolehen in šibek otrok. Bolezen - menda ošpice -je trajno prizadela njegove roke in vid. 5tarši so se večkrat selili, dokler ni oče zapustil družine, potem ko je izgubil premoženje. V letih od 1577 do 1583 je Johannes obiskoval latinski šoli v bližnjih krajih in s trinajstimi leti opravil državni izpit. Na Wurttemberškem so imeli tedaj dobre šole, kar je koristilo Keplerju, ki se je v šoli že zgodaj odlikoval in se v njej dobro počutil. Tamkajšnji veljaki so dokaj velikodušno podpirali šolanje nadarjenih otrok iz revnih družin. Leta 1588 je dosegel bakalavreat in tri leta pozneje magisterij. To je približno ustrezalo današnjima diplomama na prvi in drugi stopnji. Nato je na univerzi v Tubingenu nadaljeval študij, da bi postal protestantski duhovnik.

Na tubingensko univerzo so se obrnili stanovi iz Gradca, ko so iskali učitelja matematike za protestantsko deželno šolo. Univerza je priporočila Keplerja, ki je mesto obotavljaje sprejel, preden je končal študij. Postal je deželni matematik, ki je itnel na skrbi tudi astronomijo, kakor so jo razumeli tedaj. Izdelal je koledar za leto 1595 in pozneje še pet koledarjev, od katerih sta se ohranila dva. V njih je poleg praznikov napovedal vreme, letino in naravne nesreče. Pri tem je bil previden in je itnel pri prvem koledarju srečo, da so se uresničili napovedani hud mraz in turški vpadi.

Keplerja je zanimala astronomija, odkar mu je pri šestih letih mati pokazala komet in oče tri leta pozneje lunin mrk. Tedaj je prevladovala slika, po kateri v središču vesolja miruje Zemlja in okoli nje krožijo Luna, Merkur, Venera, Sonce, Mars, Jupiter, Saturn in zvezde stalnice. Nikolaj Kopernik je leta 1543 v znameniti knjigi "O kroženju nebesnih obel" predlagal sliko, v kateri sredi vesolja miruje Sonce in okoli njega krožijo planeti Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter in Saturn. Luna kroži okoli Zemlje. Pred njim so le zelo redki astronomi pomislili na možnost, da se Zemlja giblje, in so vsi naleteli na hudo nasprotovanje. Keplerjev profesor astronomije v Tubingenu je bil med redkimi tedanjimi zagovorniki Kopernikove slike in Kepler se je je oprijel že kot študent.

Leta 1597 se je Kepler poročil z bogato dvakratno vdovo. Rodila sta se mu sin in hči, ki sta umrla po nekaj tednih. Kot protestanta so ga izgnali iz Gradca, a se je smel kmalu vrniti. V tistem času si je začel dopisovati s Tychom Brahejem. Brahe je kot dvorni astronom švedskega kralja v zvezdarm na otoku Hven skrbno opazoval gibanje planetov, Sonca in Lune in si zapisoval njihovo lego na nebu. Kot eden od zadnjih velikih astronomov brez daljnogleda si je izdelal razmeroma natančne merilne naprave. Lege vesoljskih teles na nebu, ki sta jih pogosto preverila dva pomočnika, so bile na dve kotni minuti natančne. Pod tolikšnim kotom vidimo, na primer, petnajstino premera Lune. Kopernik in drugi astronomi pred njim so merili na deset kotnih minut natančno. Brahe je odklonil Kopernikovo sliko osončja in sestavil svojo, ki je združevala poteze stare in nove slike. V njej je Zemlja mirovala v središču vesolja in sta okoli nje krožila Luna in Sonce, planeti pa so krožili okoli Sonca.

Po kraljevi smrti je Brahe zgubil mesto dvornega astronoma in je moral zapustiti domovino. Ustalil se je v Pragi kot dvorni astronom cesarja Rudolfa II. Tam ga je obiskal Kepler leta 1600. Potem ko je kot protestant moral dokončno zapustiti Gradec, gaje Brahe vzel za pomočnika. Pomagal naj bi mu pri novih astronomskih tablicah, in sicer naj bi imel na skrbi opazovanje Marsa. Toda Brahe je leta 1601 umrl in po cesarjevem ukazu je Kepler postal njegov naslednik in dvorni astronom. Tako je prevzel obsežno in dragoceno gradivo, ki ga je Brahe zbral z opazovanji. Cesarska blagajna pa je bila večinotna prazna in Kepler, ki je pristal na manjšo plačo od Brahejeve, še te ni dobival in si sploh ni mogel privoščiti stalnega pomočnika.

V Pragi je Kepler razmeroma nemoteno delal. Tu so bili rojeni hči in dva sinova. Zaradi kuge v letih 1606 in 1607 so morali zapustiti mesto. Leta 1610 je zbolela Keplerjeva žena. Zboleli so še otroci in eden od sinov je umrl. Naslednjega leta je prišlo do nemirov in je cesar Rudolf odstopil. Za Keplerja je postalo bivanje v Pragi nevarno. Svoje usluge je ponudil wurttemberškemu vojvodi, a ta ga je odklonil. Tudi poskusi, da bi dobil kako drugo službo, na pritner v Italiji, so ostali brez uspeha. Naposled so ga sprejeli zgornjeavstrijski stanovi v Linzu. V ženino domovino se je želel preseliti tudi zaradi njenega zdravja. Toda umrla je, preden so se preselili.

Rudolfov brat Matija, ki je postal cesar leta 1612, je Keplerja potrdil kot cesarskega astronoma in odobril njegovo selitev v Linz. Tam je Kepler prevzel posle deželnega tnatematika in učitelja na deželni šoli. Denarne razmere so bile boljše kot v Pragi, ker so stanovi svoje obveznosti redno plačevali, in je pridobil nekaj bogatih prijateljev. Vendar si tudi tu ni mogel privoščiti stalnega pomočnika.

Leta 1613 se je na novo poročil. Vzel je siroto brez premoženja in poklical k sebi otroka, ki ju je pustil na Češkem. Rodilo se mu je več otrok, od katerih so nekateri mladi umrli. Leta 1615 je Kepler zvedel, da so njegovo mater obtožili čarovništva. Tedaj je bilo preganjanje čarovnic na višku. Obtoženke so pogosto mučili, navadno od njih izsilili priznanje in jih obsodili na grmado. Dokumenti o čarovniškem procesu Keplerjeve matere so ohranjeni in razkrivajo zadeve, ki jih je tnogoče zaslediti pri tovrstnih procesih: škodoželjnost in maščevalnost nekdanje znanke, nespretno obrambo Keplerjeve matere, pristranskost sodišča in praznoverje vrhovne oblasti. Keplerja bi materina obsodba onemogočila kot cesarskega astronoma. Zato je leta 1620, ko so mater zaprli, dvakrat za dalj časa bival v rojstnem kraju. Tedaj je Linz zasedla bavarska vojska, kar je protestante spravilo v neprijeten položaj. Ko je Kepler odšel materi na pomoč, je družino napotil v Regensburg. Zavzeto, a premišljeno je branil mater in uspelo mu je, da jo je rešil grmade. Umrla je leta 1622.

Novi cesar Ferdinand II., Matijev nečak, je tega leta Keplerja še tretjič potrdil za cesarskega astronoma. Tedaj je že divjala tridesetletna vojna in v svoj vrtinec potegnila tudi Keplerja. Začela se je v Pragi leta 1618, ko so se uprli češki stanovi in cesarjeva odposlanca vrgli skozi okno. Cesarja Ferdinanda so odstavili kot češkega kralja in na njegovo mesto postavili novega deželnega vladarja. Tega pa evangeličanska zveza ni podprla in katoliška liga ga je premagala leta 1620. Cesar je izkoristil zmago za to, da je zatrl protestantizem na Ceškem. Med možtni, ki so jih v Pragi obsodili na smrt ali zaprli, je bilo precej Keplerjevih prijateljev.

"Johannes Kepler je opravil svoje življenjsko delo v duhovno in politično raztrganem in razklanem odlomku nemške zgodovine," preberemo v življenjepisu. Reformaciji v začetku 16. stoletja je proti koncu stoletja sledila protireformacija. Ne samo, da je vera po tej poti krojila Keplerjevo življenje, izdatno je nanj vplivala tudi neposredno. Kepler je bil vzgojen v protestantskem duhu in je bil globoko veren. Izbral si je augsburško različico protestantizma in pri njej vztrajal. Nasprotoval je skrajnernu stališču, ki so ga zastopali na Wurtternberškem. Tako je zašel rned tabora. Kot protestant je moral zapustiti Gradec, Prago in Linz. Na drugi strani so ga wurttemberški protestanti izločili iz skupnosti in mu prepovedali, da bi se udeleževal obhajila. Med drugirn so rtru zarnerili, da se je upiral njihovi togosti in jim zaradi nje napovedal nesrečo. Tubingensko univerzo je prosil, naj podpre njegovo prošnjo, da bi ga sprejeli nazaj v skupnost, a prošnjaje bila zavrnjena. Pisrna kažejo, daje to Keplerja globoko prizadelo. Katoliška gospoda pa mu je prizanašala zaradi njegovega ugleda in zato, ker ni skrival svojega nasprotovanja wurtternberškim protestantom. V astronomiji je sodeloval z jezuiti, ki so imeli v protireformaciji veliko vlogo, a je odklonil vsa vabila, naj se spreobrne. Ob vsem tem Kepler nikoli ni zašel v resne težave zaradi svojih astronomskih naukov.

Linz, v katerega se je vrnil z Wurttemberškega, so oblegali kmetje, ki so se uprli prisilnemu spreobračanju in denarnim bremenorn. Ob tem je zgorela tiskarna z delom tiskanega gradiva. Zato je Kepler leta 1626 ženo in tri otroke zopet pustil v Regensburgu in odpotoval v Ulrn, kjer so bile možnosti za tiskanje boljše. Ko je tam dokončal tisk novih astronomskih tablic, ki so jih po umrlem cesarju imenovali Rudolfove, se je po letu dni odpravil k družini v Regensburg. Toda kmalu jo je spet zapustil in odpotoval dalje v Prago, kjer je tablice izročil cesarja. Zopet so mu ponudili ugodno mesto, če bi se spreobrnil, a Kepler je ponudbo enako kot prejšnje odklonil. K sebi ga je brez pogojev verske narave sprejel vojskovodja lige Albrecht von Wallenstein. Leta 1628 se je Kepler z družino preselil v Zagan v Sleziji, ki jo je upravljal Wallenstein. Kepler mu je izdelal horoskop že leta 1608, na začetku njegove poveljniške poti. Zdaj ga je Wallenstein večkrat prosil, naj horoskop dopolni. Po njegovem mnenju so se napovedi prvega večinoma uresničile in je po tedanji navadi pričakoval, da mu bodo nove napovedi koristile na poti do oblasti. Kepler se je izrnikal, češ da se vojskovodja ne sme bolj opirati na zvezde kot na svojo vojsko. Ze prej je drugače kot Brahe - naročnike vselej opozoril na nezanesljivost horoskopov. V tistem času pa je izrazito nasprotoval zlorabi astrologije v boju za ohlast in Wallensteinu ni ustregel, čeprav mu je ta ponujal bogato plačilo.

Kepler je kmalu zapustil Zagan in preko Leipziga odpotoval v Linz, da bi tam izterjal nekaj denarja. Ustavil se je v Regensburgu, da bi se pogovoril z veljaki, ki so sprernljali zbor nemških volilnih knezov. Tam je nenadoma zbolel in po kratki bolezni leta 1630 umrl. Galilei ga je preživel za dvanajst let. Keplerja so pokopali na protestantskem pokopališču, ki so ga v naslednjih vojnih letih tako razdejali, da danes ne vemo, kje je bil njegov grob. V njegovi prtljagi so našli distih:

"Moj duh je meril nebo, sedaj rnerirn Zemlje globine, duh sem irnel od neba, tukaj počiva pozemsko telo."

Po Keplerjevi smrti je švedski kralj Gustav Adolf premagal vojsko lige, potem ko je cesar odstavil Wallensteina. Toda kmalu ga je poklical nazaj in v naslednji bitki z Wallensteinom leta 1632 je švedski kralj padel. Naslednjega leta je Wallenstein še enkrat zmagal in hotel končati vojno. Cesar mu je očital, da je prekoračil pooblastila, in ga obtožil veleizdaje. Zahteval je, naj ga ujamejo živega ali mrtvega. Leta 1634 so Wallensteina umorili. Naslednjega leta je cesar s stanovi sklenil mir. Večina tega, kar beremo o Keplerjevem horoskopu in Wallensteinovi smrti, je izrnišljena.

Keplerjeva smrt je bila udarec za njegovo ženo s štirimi otroki, od katerih je najmlajši bil star komaj pol leta. Zanje se je zavzel mož Keplerjeve hčerke iz prvega zakona, ki je bil nekaj časa Keplerjev pomočnik. Kljub temu, da se je posrečilo od Wallensteina izterjati dolg, so živeli v hudem pomanjkanju. Leta 1633 je umrl hčerkin mož in tri leta za njitn Keplerjeva vdova. Že prej sta umrla dva njena otroka. Od vseh Keplerjevih otrok so preostali sin in hči - ta se je ponovno poročila - iz prvega zakona in dve hčeri iz drugega zakona. Del Keplerjevih zapiskov je po zaviti poti s posredovanjem Leonarda Eulerja odkupila ruska carica Katarina II. in podarila zvezdarni Pulkovo blizu Peterburga.

(Slika: Tako je Kepler pojasnil oddaljenost plarnetov od Sonca v knjigi "Mysterium cosmographicum": krogle, po katerild se gibljejo planeti, so včrtane in očrtane prnvihzim telesom. Od Sonca navzven si sledijo oktaeder, ikozaeder, dodekaeder, tetraeder ini kocka.)

Kepler je bil prepričan, da je vesolje ubrano, kakor so mislili pitagorovci in Platon. Razmišljal je o tem, zakaj obstaja šest planetov, in je odgovor povezal s petimi Platonovilmi pravilnimi telesi: oktaedrotn z osmimi. trikotnimi ploskvarni, ikozaedrorlr z dvajsetirni trikotnimi ploskvarni, dodekaedrom z dvanajstimi petkotnimi ploskvami, tetraedrorn s štirimi trikotnimi ploskvami in kocko s šestimi kvadratnimi ploskvarni. Predstavljal si je, da je dodekaedru včrtana krogla, po kateri se giblje Merkur, in očrtana krogla, po kateri se giblje Venera. Ikozaedru je včrtana Venerina krogla in očrtana krogla Zemlje. Dodekaedru je včrtana krogla Zemlje in očrtana Marsova krogla in tako dalje. Leta 1596 je hod okriljern tubingenske univerze izdal knjigo, znano po skrajšanern naslovu "Mysteriurn cosmographicum", v kateri je razpredel te misli. Poslal jo je znanim astronomorn, med njitni tudi Braheju. Na Braheja je Keplerjevo znanje astronornije in matematike naredilo tak vtis, da ga je povabil v Prago, četudi je odklonil Kopernikovo sliko.

V Pragi je Kepler leta 1601 objavil knjigo "Zanesljivejše osnove astrologije" . V njej je nastopil proti praznoverju, da planeti in zvezde vodijo usode ljudi. Zaradi svojega prepričanja pa je zagovarjal misel, da posameznik živi v harmoniji z vesoljem.

Med opazovanjem Marsa, Jupitra in Saturna je leta 1604 v ozvezdju Kačenosca zasledil zvezdo, ki je prej ni opazil. Danes vemo, da je šlo za eksplozijo supernove. 17 mesecev je zasledoval, kako je slabel njen sij. Pozneje je objavil zapis "0 novi zvezdi v nogi Kačenosca". Tndi Brahe je imel srečo, da je prej opazil drugo eksplozijo supernove, čeprav so taki dogodki v Rimski cesti razmeroma zelo redki in se v vsaki galaksiji pripetijo le približno trije v enem stoletju. Obema se je zdel pojav pomemben, ker je pokazal, da vesolje ni nespremenljivo, kakor je zagotavl,jal Aristotel.

Preden se je Kepler lotil Brahejevih podatkov, je želel podrobno spoznati vlogo loma svetlobe v ozračju pri astronomskih opazovanjih. Svetloba v ozračju potuje od redkejših plasti h gostejšitn. Pri tem se žarek ukrivi k smeri proti središču Zemlje, če je spočetka nagnjen proti tej smeri. Znano je, da se pri prehodu iz zraka v vodo na mejni ploskvi lomi proti pravokotnici na to ploskev. Lahko si Inislimo, da so v ozračju druga za drugo postavljene tanke plasti in se na vsaki meji žarek malo lomi proti pravokotnici nanjo. Zaradi loma na velikem številu tankih plasti se zdi žarek ukrivljen.

Keplerja je zanimalo tudi to, kako sploh vidimo. Iz vsake točke svetečega ali osvetljenega telesa, ki ga vidimo, izhajajo žarki na vse strani. K sliki predmeta prispevajo samo žarki, ki gredo skozi zenico v očesu. Zarki, ki izhajajo iz točke telesa, sestavljajo stožec z majhno osnovno ploskvijo v zenici. V normalnem očesu se vsi ti žarki lomijo tako, da se sestanejo v točki na očesni mrežnici. V normalnem očesu tedaj nastane kratek narobe obrnjen stožec z vrhom na mrežnici. V očesu, ki ni normalno, pa je vrh kratkega stožca pred mrežnico, če je oko kratkovidno, in za mrežnico, če je oko daljnovidno. Prvo hibo lahko odpravimo z razpršilno lečo v naočnikih in drugo z zbiralno lečo. Tako je Kepler prvič pojasnil vlogo naočnikov, ki so jih že precej časa uporabljali. Izsledke je leta 1604 objavil v knjigi, ki je znana po skrajšanem naslovu "Optični del astronomije".

Potem se je Kepler lotil gibanja planetov, ki mu kaže posvetiti nekaj več besed. Pri opazovanju z Zemlje samo ugotavljamo, kako planeti spreminjajo svojo lego na nebu glede na ozadje zvezd. Gibljejo se v bližini ekliptike, kakor imenujemo krog, v katerem ravnina gibanja Zemlje okoli Sonca preseka veliko kroglo, ki si jo mislimo okoli Sonca. Po ekliptiki se planeti skozi ozvezdja živalskega kroga navidez gibljejo od zahoda proti vzhodu. Le za kratek čas spremenijo smer gibanja. Pred Kopernikom so tako vzvratno gibanje pojasnili dokaj zapleteno. Privzeli so, da planet kroži po manjšem krogu, epiciklu, katerega središče kroži po večjem krogu okoli Zemlje. Pri tem so postavili Zemljo nekoliko iz središča večjega kroga. Aleksandrijski astronom Klavdij Ptolemaj je v drugem stoletju dodal temu še ekvant. To je bila točka, ki je ležala na črti apsid, kakor so imenovali premer večjega kroga, na katerem je poleg središča kroga ležala tudi Zemlja. Središče kroga je postavil na sredino med Zemljo in ekvant. Središče epicikla se je gibalo po velikem krogu enakomerno glede na ekvant in ne glede na Zemljo. Nekateri astronomi so nasprotovali uvedbi ekvanta, češ da kazi osnovno zamisel o enakomernem kroženju kot edinem mogočem gibanju teles v vesolju. Tako je mislil tudi Kopernik in se mu odpovedal. To je storil tako, da je ekvant postavil v središče kroga, potem ko je na prejšnje mesto Zemlje postavil Sonce. Obdržal pa je nekatere epicikle, zaradi česar njegov opis osončja ni bil tako preprost, kot bi mislili na prvi pogled.

Kopernik je ugotovil, da traja obhod planeta okoli Sonca tem dlje in da je hitrost planeta tem manjša, čitn bolj je oddaljen od Sonca. Vendar mu je bilo Sonce samo izvir svetlobe in toplote sredi osončja, Kepler pa je zaradi svojega osnovnega prepričanja v odvisnosti hitrosti od oddaljenosti videl vzročno zvezo. Sonce mu ni bilo samo izvir svetlobe in toplote, ampak tudi vzrok za gibanje planetov. Vzrok za gibanje naj potemtakem ne bi bil v planetih, kot so mislili dotlej, ampak v Soncu.

Kepler se je omejil na gibanje Marsa, ki je prvi planet za Zemljo in ki gaje mogoče jasno opazovati. Mars se od ekliptike malo oddalji na eno in na drugo stran. Kopernik je to pojasnil zelo zapleteno, Kepler pa je preprosto privzel, da se Mars giblje po ravnini, ki je za majhen kot, za stopinjo in osem desetin, nagnjena proti ekliptiki. S tem je dosegel pomembno poenostavitev in je potem lahko opazoval le gibanje Marsa po ekliptiki. Kot drugi planeti se Mars po ekliptiki giblje od zahoda proti vzhodu. Na nebu se po približno 780 dneh vrne v enako lego. Tolikšen čas poteče tudi med dvema opozicijama, ko so Sonce, Zemlja in Mars razvrščeni v ravni črti. Tedaj je Mars na nasprotni strani Zemlje kot Sonce in je najviše na nebu ob polnoči. Pred opozicijo, med njo in kratek čas po njej se giblje vzvratno. Kopernik je vzvratno gibanje Marsa hojasnil s tem, da se Zemlja okoli Sonca giblje hitreje od Marsa in se med prehitevanjem zdi, da Mars spremeni smer gibanja.

Na začetku svojega računanja je Kepler upošteval dvanajst opozicij. Deset jih je opazoval Brahe v letih od 1580 do 1620 in dve je opazoval sam v letih 1602 in 1604. Gibanje Zemlje okoli Sonca je opisal z računom, ki ga je prevzel od Braheja, le da je Zemljo zamenjal s Soncem. Gibanje Marsa okoli Sonca pa je opisal po Ptolemajevo z ekscentrično lego Sonca in ekvantom. Ni pa vnaprej postavil središča kroga na sredo med Sonce in ekvant. Najprej je po podatkih za štiri zaporedne opozicije določil lego črte perihelija, to je točke, v kateri je planet najbliže Soncu, in afelija, to je točke, v kateri je od Sonca najbolj oddaljen. Ta črta je ustrezala nekdanji črti apsid. Spočetka je Kepler upal, da bo nalogo, ki se je je prej neuspešno lotil eden od Brahejevih sodela,vcev, hitro rešil. Stavil je celo, da bo gotov v tednu dni. Toda računi so se vlekli štiri leta. Zapisal je: "Svoja raziskovanja svetovne harmonije bi že končal, če me ne bi Tychova astronomija tako pritegnila, da sem skoraj izgubil pamet."

Najprej je že mislil, da je nalogo rešil. Po sedemdesetih računskih poskusih, od katerih je vsak terjal zapleteno računanje, je dobil rezultate, ki so se lepo ujemali s podatki za štiri zaporedne opozicije. Preskusil jih je tudi s preostalimi osmimi opozicijami in napovedana lega Marsa na nebu se je od opazovane razlikovala kvečjemu za dve kotni minuti. Pri tem je ugotovil, da leži središče kroga pri šestih desetinah oddaljenosti Sonca od ekvanta.

Toda kmalu je spoznal, da je račun napačen. Ceprav je dal pravo lego Marsa na nebu, se izračunana oddaljenost Marsa od Sonca ni skladala s tisto, ki so jo dala opazovanja Marsa, ko ni bil v opoziciji. V teh primerih je dobil središče kroga skoraj na sredi med Soncem in ekvantom, ne pri šestih desetinah. Izračunane lege Marsa na nebu so se zdaj za osetn kotnih minut razlikovale od opazovanih, kar je znatno preseglo dosegljivo natančnost pri opazovanju. "Teh osem minut je pokazalo pot do prenovitve vse astronomije." Kepler je namreč vztrajal pri zahtevi, da se morajo v okviru dosežene natančnosti napovedi ujetnati z opazovanji. Zapisal je: "Potem ko nam je božja dobrota s Tychom Brahejem darovala tako skrbnega opa- zovalca, da njegova opazovanja v računu razkrijejo napako osmih minut, se spodobi, da hvaležno priznamo in izkoristimo božje dobro delo, to pomeni, da si moramo prizadevati končno odkriti pravo obliko nebesnih gibanj."

Kepler je bil prvi, ki je vselej, na primer, ko je šlo za opozicijo Marsa, upošteval pravo Sonce. Dotlej so namreč vsi računali z navideznim Soncem , kakor so imenovali točko, ki je enakomerno potovala po ekliptiki in naredila obhod v enem tropskem letu. V tem času Sonce na svoji navidezni poti po nebu pride od spomladanskega enakonočja do naslednjega spomladanskega enakonočja. Tudi pri gibanju Zemlje je upošteval pravo Sonce. Poleg tegaje za razliko od Kopernika trdil, da je treba opisati gibanje Zemlje okoli Sonca enako kot gibanje drugih planetov, torej s Soncem zunaj središča kroga in z ekvantom. Pri tem ga je vodila osnovna zamisel, da Sonce povzroča gibanje planetov.

Kepler si je pri določanju lege Marsa na nebu še naprej pomagal s prejšnjim računom. Ker je vedel, da ni natančen, gaje imenoval nadomestni račun. Nekaj računov z drugimi podatki ga je vrnilo k misli, da je pri Marsu in pri Zemlji središče kroga na sredi med Soncem in ekvantom. V tem primeru je hitrost planeta v periheliju in afeliju obratno sorazmerna z razdaljo od Sonca. Ugotovitev je posplošil; vzel je, da je hitrost Zemlje v vsaki točki obratno sorazmerna z oddaljenostjo od Sonca. To sorazmernost je nerodno upoštevati pri računanju. Polkrog od perihelija do afelija je razdelil na 180 stopinjskih delov in za vsakega izračunal oddaljenost od ekscentrično ležečega Sonca. Zemlja potrebuje za enako dolg del poti čas, ki je obratno sorazmeren s hitrostjo, torej je ta čas sorazmeren z oddaljenostjo. Cas za pot po vseh 180 delih je tedaj sorazmeren z vsoto vseh 180 oddaljenosti. Cas za pot po 40 delih, na primer, je sorazmeren z vsoto ustreznih 40 oddaljenosti. Čas, v katerem Zemlja prepotuje 40 delov, in čas, v katerem prepotuje 180 delov, sta v enakem razmerju kot druga in prva vsota. S preglednico delnih vsot je lahko določil čas za vsako lego Zemlje med gibanjem, in tudi to, kako se lega spreminja s časom. Kepler si je tedaj lahko pomagal le s trigonometrijo, z današnjimi matematičnimi pomagali je računanje veliko lažje.

Razmišljal je o tem, kako bi skrajšal izredno dolgotrajne račune. "Ker sem se zavedal, da je na poti neskončno število točk in ustrezno neskončno veliko oddaljenosti, sem pomislil, da ploščina vsebuje vse te oddaljenosti. Spomnil sem se namreč, da je nekdaj Arhimed razdelil krog na neskončno število trikotnikov, ko je poskušal določiti razmerje med obsegom in premerom." Tako je prišel do izreka, da zveznica Sonca in Zemlje v enakih časih opiše enake ploščine. Iz tega izreka o konstantni ploščinski hitrosti se je razvil drugi Keplerjev zakon. ,V nekaterih nadaljnjih računih je uporabil novi izrek, v drugih paje še po starem vzel, daje hitrost obratno sorazmerna z oddaljenostjo. Kmalu je spoznal, da oboje ne da natančno enakih rezultatov in je celo izračunal razliko. Vendar je bilo pri gibanju Zemlje razliko mogoče zanemariti, če so bili koti izmerjeni na dve kotni minuti natančno. Le gibanje drugih planetov bi lahko pokazalo, katera zamisel je prava.

(Slika: V Ptolemajevi sliki Zemlja Z miruje premaknjena iz središča velikega kroga O za enako razdaljo kot ekvant E na črti apsid. Okoli ekvanta se enakomerno vrti poltrak, njegovo presečišče z velikim krogorn je središče D malega kroga, po katerem se giblje planet P (levo). Po drugem Keplerjevem zakonu o enaki ploščinski hitrosti se giblje planet hitreje, ko je bolj oddaljen od Sonca, in počasneje, ko mu je bližji (desno).)

Zdaj je pri Marsu ponovil sklepanje, ki ga je uporabil pri Zemlji. Dobljene rezultate je primerjal z rezultati nadomestnega računa in ugotovil, da se po novem računu Mars po krogu giblje prehitro v periheliju in afeliju, vmes pa prepočasi. Kaj pa če se Mars ne giblje po krogu? Kepler se je zares odpovedal krogu in dobil za Marsovo pot jajčasto krivuljo s topim delom pri afeliju in ostrim pri periheliju. Pri računih, ki so bili za to krivuljo še posebno zahtevni, si je pomagal z elipso. Elipso narišemo lahko tako, da pritrdimo dolgo vrvico z žebljičkoma na krajiščih, jo s svinčnikom napnemo in z njim obidemo žebljička. Z njo je računal že Arhimed. Na koncu 3. stoletja pred našim štetjem je Apolonij iz Perg napisal delo o stožnicah, to je krivuljah, ki na~stanejo, ko ravnino presekamo s stožcem in h katerim sodijo elipsa, parabola in hiperbola. Žebljička ustrezata goriščema elipse. Zanimivo je, da je gorišče elipse vpeljal Kepler v delu o geometrijski optiki.

Nato je Kepler ugotovil, da bi z izrekom o konstantni ploščinski hitrosti dobil take rezultate kot z nadomestnim računom, če bi se Mars gibal po krivulji med krogom in pomožno elipso. Ta krivulja je bila elipsa z goriščem v Soncu. Naredil je še precej računov in razčlenil več enačb, preden je bil zadovoljen s svojimi sklepi.

Razširil jih je na druge planete. Upoštevati je treba le, da so ravnine, po katerih se gibljejo okoli Sonca, za drugačen majhen kot nagnjene proti ekliptiki kot Marsova ravnina. Knjiga "Nova astronomija" iz leta 1609 je vsebovala prvi zakon: "Planeti se gibljejo okoli Sonca po elipsah, Sonce je v enem od obeh gorišč" in drugi zakon: "Zveznica planeta in Sonca opiše v enakih časih enake ploščine." V knjigi je opisal težave, ki so ga spremljale na poti do obeh zakonov, računov, ki jih je bilo devetsto strani, pa je navedel samo del.

(Slika: Risba elipse iz Keplerjeve "Nove astronomije" (levo). Marsov tir je elipsa, ki se zelo malo razlikuje od kroga: mala (navpična) os je le za 0,44 % krajša kot velika (vodoravna) os. Kroga na risbi ni mogoče razločiti od elipse, a dobro je mogoče videti, da je Sonce S v gorišču elipse za 9,337 % velike polosi premaknjeno iz središča O kroga ali elipse. Narisana je velika os, na kateri ležita poleg Sonca in središča O še afelij A in perilbelij P (desno).)

V letih 1609 in 1610 je Galileo Galilei prvi usmeril daljnogled v nebo. Ugotovil je, da so na Luni gore, da Rimsko cesto sestavljajo zvezde, da ima Venera podobne mene kot Luna, da krožijo okoli Jupitra štiri lune, da ima Saturn tridelno podobo in da ima Sonce pege. 0 svojih prvih odkritjih je poročal v knjižici z naslovom "Zvezdni sel" leta 1610. Kepler je še istega leta preko toskanskega poslanika v Pragi prišel do knjižice in se nanjo odzval z zapisom v obliki pisma z naslovom "Razprava z Zvezdnitn slom". V "Razpravi" je podprl Galilejeva odkritja, ko jih je tedaj večina odklonila. Galilei ni odgovoril in nikoli ni omenil Keplerjevih zakonov, čeprav sta si prej izmenjala prijazna pisma.

Kepler je prosil Galileja za daljnogled, da bi se lahko prepričal o Jupitrovih lunah. Galilei je sicer podaril več daljnogledov, a Keplerja je pustil čakati. Šele čez nekaj mesecev je Kepler preko posrednikov dobil na posodo daljnogled, s katerim je z več povabljenci opazoval lune. Vsakdo je, moral zase opisati, kaj je videl, in pozneje so primerjali opise med seboj. Opazovanja so potrdila obstoj štirih lun in o tem je Kepler poročal v zapisu "Pripoved o Jupitrovih satelitih", ki so ga ponatisnili še leta 1610 v Firencah v podporo Galileju.

Kepler je povzel svoja optična raziskovanja in jih razširil. V knjigo z naslovom "Dioptrika" je leta 1611 vključil večino tega, kar najdemo v današnjih srednješolskih učbenikih v poglavju o geometrijski optiki. Na začetku je zapisal: "Ponujam ti, prijazni bralec, matematično knjigo, ki je ni tako lahko razumeti in ki ne zahteva samo pripravljene glave, ampak tudi posebno duhovno pozornost in močno željo, da bi spoznali vzroke stvari." V knjigi je izhajal iz aksiomov, to je trditev, ki jih ni treba utemeljevati, in iz njih izpeljal sklepe. LTporabil je približek za lomni zakon, in sicer je privzel, da je vpadni kot sorazmeren lomnemu kotu. Izmeril je sorazmernostni ko- eficient, to je današnji lomni kvocient. Lomni zakon so odkrili pozneje, vendar Keplerjev približek dobro velja pri zelo majhnem vpadnem kotu in ga še danes uporabljamo pri računanju z lečami. Raziskal je potek žarkov v stekleni kocki in prizmi in odkril popolni odboj, pri katerem se svetloba v celoti odbije pri prehodu iz stekla v zrak ob dovolj velikem vpadnem kotu, ko je lomni kot večji od 90 stopinj. Obdelal je zbiralno in razpršilno lečo in izpeljal zvezo med razdaljo slike in razdaljo predmeta, ugotovil, kdaj nastane prava in kdaj navidezna slika, kdaj je povečana in kdaj pomanjšana. Potem je obravnaval še lečja z dvema ali s tremi Iečami. Kot zgled je navedel lečje iz dveh zbiralnih leč, ki da povečano in obrnjeno sliko pred- meta. Takšni so današnji astronomski daljnogledi z lečami. Opisal je tudi nizozemski daljnogled z zbiralno in razpršilno leč.o, kakršnega je uporab- ljal Galilei, in predvidel teleobjektiv, brez katerega bi si ne mogli zamisliti današnjih fotoreporterjev. Kepler pa ni izdelal nobenega daljnogleda.

Leta 1611 je Kepler izdal tudi spis "Novoletno darilo ali šestkotni sneg". V njem je po simetriji kristalčkov ledu sklepal na urejeno zgradbo iz gosto naloženih kroglic. To je bilo prvo delo o zgradbi kristalov in veliko časa je preteklo, preden so ga nadaljevali.

Leta 1613 je Kepler v Linzu opazoval množico sodov na donavski obali in na tovornih ladjah. Tega leta je namreč trta obilno rodila in tudi sam je kupil štiri sode vina. Presenetilo ga je, kako je prodajalec z me- rilom, s katerim je segel v sod poševno do dna, določil ceno kupljenega vina. Način za merjenje prostornine se mu je zdel dvomljiv. Zato se je z matematične strani podrobneje lotil vprašanja o prostornini sodov. Ze Arhimed je računal prostornino telesa, ki je na,stalo, ko je del parabole zavrtel okoli simetrijske osi. Kepler je izračunal prostornino 92 vrst teles, ki so nastala, ko je del stožnice zavrtel okoli osi, četudi to ni bila vedno simetrijska os. Nastala telesa je poimenoval po plodovih s podobno obliko: jabolko, sliva, limona ... Izide je zbral v knjigi z naslovom "Stereometrija vinskih sodov". Nekateri izmed Keplerjevih rezultatov niso bili natančni, kar je ugotovil že jezuit Paul Guldin, s katerimi si je Kepler pozneje izmenjal več pisem. Vseeno je Keplerjeva knjiga dosegla svoj namen. Matematiki so se začeli zanimati za novo področje in se lotili odprtih vprašanj.

Istega leta je v članku ugotovil, da je bil Kristus rojen okoli pet let pred začetkom našega štetja. Nato je na državnem zboru v Regensburgu stvarno zagovarjal uvedbo gregorijanskega koledarja, ki so mu protestantski knezi nasprotovali in okoli katerega se je razvnel hud spor.

Za Keplerja je bilo značilno, da je delal tudi v najbolj neugodnih razmerah. Včasih se celo zazdi, da se je z delom tolažil. Kljub čarovniškemu procesu, verskim sporom in začetku vojne je napisal in leta 1619 izdal "Harmonijo sveta". Ta knjigaje značilna za Keplerja in zadeva ubranost vesolja, o kateri je pisal že v svoji prvi knjigi. Zdaj je dodal še nova dognanja o glasbi. Zven iz dveh tonov se zdi blagoglasen, če sta frekvenci tonov v razmerju majhnih celih števil. Kepler je mislil, da je za vsak planet, značilno razmerje hitrosti v afeliju, ko je planet najbolj oddaljen od Sonca in v periheliju, ko mu je najbliže. Za Saturn je na primer značilno razmerje 4 : 5. Tako je Kepler vsakemu planetu priredil določen zven in si predstavljal, da se zveni vseh planetov zlivajo v sozvočje, ki ga sic.er ne moremo slišati, ga pa lahko zasledimo po računih. Za Zemljo naj bi bila značilna tona mi-fa-mi, kar po latinskih kraticah za bedo- lakoto-bedo ni obetalo nič dobrega. V knjigi je veliko trditev, s katerimi si današnji astronom ali fizik ne more nič pomagati. Trdil je, da ima Zemlja dušo in da mete orologija in glasba sicer ustrezata različnima narodoma, a obe izvirata iz iste domovine - geometrije. Na skritem mestu pa je zapisan tretji Keplerjev zakon, po katerem so kvadrati obhodnih časov planetov v razmerju kubov njihovih srednjih oddaljenosti od Sonca, to je velikih polosi elips. Mimogrede omenimo, da je Kepler dodal petim Platonovim pravilnim telesom še dve pravilni telesi s ploskvami v obliki zvezd, ki so jih matematiki ponovno odkrili šele v 19. stoletju.

(Slika: Glasba planetov iz Keplerjeve "Harmonije sveta": vsak planet naj bi oddajal zanj značilno zaporedje tonov. Zemlja naj bi "pela" fa-mi-fa (lakota-bedalakota-lakota) )

Kepler je mislil knjigo, ki mu je bila od vseh njegovih knjig najljubša, posvetiti angleškemu kralju Jakobu I. Vendar je kraljevi zet posegel v boje na Ceškem na nepravi strani in Kepler je posvetilo umaknil. Zato nekateri izvodi knjige nimajo naslovne strani s posvetilom.

Keplerjeva najobsežnejša knjiga je "Pregled kopernikanske astronomije", katere zadnji del je izšel leta 1621. To je bil učbenik, ki gaje začel pisati leta 1617 in ga je končal med materinim procesom. 5nov je razčlenjena na vprašanja in odgovore in kaže, da je bil Kepler tudi spreten učitelj.

Kepler je v Linzu v letih od 1617 do 1624 izdal šest koledarjev, od katerih so enega razprodali v 8 dneh. V njih je zopet napovedoval vreme in letino. Moral bi tudi napovedati prihodnje nesreče, a to je bilo tedaj nevarno. Tega se je zavedal in je potožil: "Vsakdo si želi, naj prerokujem o njegovi želji in obratno po prerokovanju sklepa, na kateri strani sem." Zato je napovedal le malo nesreč, pa še tiste neopredeljeni "živali", kar je vsakdo lahko razložil precej po svoje.

Leta 1618 so se pojavili trije kometi, o katerih so veliko pisali. Kepler je v knjigi o kometih naslednjega leta poskusil čim natančneje opisati njihovo pot. Pri tem je sprejel Brahejevo mnenje, da so kometi zelo oddaljeni in niso pojavi v ozračju, kot je mislil Aristotel. Toda zmotno je privzel, da se gibljejo po premici in je po tedanji navadi celo mislil, da lahko onesnažijo zrak in povzročijo bolezni.

Kepler je še v Pragi obljubil, da bo izdal Brahejevo zapuščino, ki jo je nameraval posvetiti umrlemu cesarju Rudolfu. Zdaj je naletel na številne ovire. Vpletali so se Brahejevi dediči, primanjkovalo je denarja in zaradi vojne se je bilo tvegano odločiti za kraj tiskanja. Zavzdihnil je: "Ali naj izberem kraj, ki je bil opustošen, ali kraj, ki bo opustošen?" Zdelo se je, da je z dogovori na dunajskem dvoru odpravil vse težave, toda zapleti z denarjem so se šele začeli. Medtem mu je prišla v roke knjiga o logaritmih, ki jo je leta 1614 izdal Škot John Neper. Takoj je spoznal njihov pomen za natančno računanje v astronomiji. V letih 1621 in 1622 je pripravil svoje logaritemske tablice, ki jih je mogoče itneti za samostojno delo. Tedaj logaritmov namreč še niso vpeljali na današnji način in je Kepler prišel do njih po drugi poti kot Neper. "Rudolfove tablice" so naposled dotiskali leta 1627 na Keplerjeve stroške. Obsežnemu navodilu za uporabo so sledili logaritmi, astronomske preglednice in seznam tisoč zvezd.

Nazadnje je izdal še efemeride, o katerih je razmišljal že vrsto let. Po zapletih so jih dotiskali jeseni leta 1630 v tiskarni, ki jo je ustanovil v Zaganu. Tam so ostali nezvezani izvodi "5anj ali astronomije Lune", ki jih lahko imamo za prvo knjigo znanstvene fantastike in ki jih je pozneje izdal Keplerjev sin. V "Sanjah" je Kepler opisal dogodivščine dečka od obiska pri Braheju na Hvenu do pripovedi modrega duha o deželi Levaniji. Pri tem je uporabil vse tedanje astronomsko znanje, da je vestno opisal razmere na Luni in pogled na nebo z Lune.

Kepler je izhajal od gibanja po krogu in se je odločil za drugačno krivuljo šele, ko ni preostala nobena druga možnost. Pri vseh poskušanjih nikoli ni pozabil, da "spekulacije ne smejo a priori nasprotovati očitnim izkušnjam, nasprotno, oboje moramo uskladiti". Nazadnje so ga merski podatki prav prisilili, da je postavil svoja dva zakona. Pomagalo mu je srečno naključje, da je pri Marsu mala os elipse za eno dvestotino krajša od velike osi. Pri drugih planetih se elipse še bolj prilegajo krogu z izjemo Merkurja, ki pa je bliže Soncu in ga je težko opazovati. (Velo pri Marsu pride samo do napake desetih kotnih minut, če opišemo njegov tir kot krog, Po tem vidimo, kako pomembna so bila za novo dognanje natančna Brahejeva merjenja.

Z mislijo, da je Sonce izvir sile, ki poganja planete, je naredil Kepler velik korak naprej. Privzel pa je, da je delovanje omejeno na ravnino ekliptike, ko v resnici ni vezano na ravnino, ampak sega v prostor. Njegov privzetek, da je hitrost obratno sorazmerna z razdaljo od Sonca, je veljal le v periheliju in v afeliju, za vmesne točke pa ne. Od te neustrezne trditve je prešel k izreku o enaki ploščinski hitrosti, ki velja splošno. Ni se zgodilo prvič, da je napačno izhodišče pripeljalo do pravega sklepa.

Kot lahko osnovno prepričanje raziskovalca pripelje do odkritja, ga lahko pri njegovem delu tudi omeji ali celo zavre. Galilei je pri poskusih s kotaljenjem kroglic in pri vodoravnem metu spoznal, da se telo giblje premo enakomerno, ko nanj ne delujejo druga telesa. Toda mislil je, da velja to samo približno na majhnih razdaljah, rekel je "pri lokalnih gibanjih". Prepričan je bil, da se v vesolju, na velikih razdaljah, telo giblje po krogu. To je bil davek, ki ga je plačal staremu gledanju. Mogoče Galilei Keplerjevih zakonov sploh ni jemal resno, ker so se mu zdeli popolnoma nezdružljivi s kroženjem v vesolju, v katero je bil prepričan. Mogoče je Galilei zaradi tega ignoriral Keplerjeve zakone in ne zaradi ljubosulmosti, ki mu jo radi pripisujejo.

Keplerjeve poti do zakonov za gibanje planetov ni določalo le njegovo osnovno prepričanje, ampak - kot smo omenili - tudi dosegljiva natančnost pri merjenju v tedanjem času. Dva rodova pozneje je Newton v "Principih" pokazal, da Keplerjevi zakoni veljajo samo približno. To spoznanje je bilo za Newtona ključno in ga je prisililo, da je razčistil pojma sile in mase in preko gravitacijskega zakona prišel do zakona o vzajemnem učinku. Če deluje prvo telo na drugo telo s silo, deluje drugo telo na prvo telo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo. Newton je uvidel, da deluje Sonce na planet in planet na Sonce, pa tudi planet na planet. V njegovetn času je bilo že mogoče z merjenjem zaslediti vpliv Saturna na gibanje Jupitra.

Potem, ko smo omenili meje, ki jih Kepler ni presegel, je treba še enkrat poudariti pomen njegovega dela za nadaljnji razvoj fizike. Kepler je skrbno računal in upošteval rezultate računov. Pri tem ni bil pripravljen zatisniti enega očesa, kakor so hogosto naredili pred njim. Neutrudno si je prizadeval, da bi se računski rezultati ne razlikovali od opazovanj. Tako je dokončno ovrgel davno prepričanje, da je v vesolju mogoče samo enakomerno kroženje. Zares so z epicikli, ekscentri in predvsem z ekvanti ubrano sliko že prej skazili, vendar je Kepler naredil odločilni korak, ko je vpeljal gibanje po elipsi s spremenljivo hitrostjo. Da ga je na to napeljala zaverovanost v ubranost vesolja, pomena odkritja ne zmanjša. Opozori le na to, kako močno so misli fizikov in drugih naravoslovcev vezane na opazovanja in merjenja v naravi in v laboratorijih. Vsako zamisel morajo preskusiti z opazovanji in z merjenji, ne glede na to, kako pridejo do nje. Uporabne so samo tiste, ki prestanejo preskus.

K poklicni poštenosti fizikov sodi, da poročajo tudi o poskusih, ki ne dajo pričakovanih izidov, ali o slabih straneh predlaganih teorij. Popačena slika o delu v fiziki bi nastala, če bi poročali le o uspešnih po skusih ali le o dobrih straneh predlaganih teorij. Podobno naj bi ravnali tudi fiziki, ki se ukvarjajo z razvojem fizike. Omenili naj bi tudi tisto, kar se ne sklada z razširjenim mnenjem. Popačena slika o delu v zgodovini fizike bi nastala, če bi zamolčali, kar temu nasprotuje. V tem duhu se zdi smiselno opozoriti na razlike med Brunom in Galilejem. Sestavek je bil zasnovan podobno kot prejšnji o Koperniku in Ptolemaju, a je pripeljal do precej drugačnega sklepa. Ne glede na to se pridružuje spoštovanju in občudovanju Bruna, ki je bil pripravljen z življenjem plačati za svoje zamisli.

·

O Galileu je bilo veliko napisanega. Kot izhodišče lahko rabi zgodba o njem iz prve knjige Fizikov. Z nekaj besedami omenimo Brunovo življenjsko pot, preden se posvetimo njegovemu delu. Filippo Bruno je bil rojen kot sin poklicnega vojaka okoli leta 1548 v kraju Nola v tedanjem Neapeljskem kraljestvu. Mlad je odšel v bližnji Neapelj, kjer je leta 1563 stopil v dominikanski red in privzel ime Giordano, latinsko Jordanus. Tam se je temeljito izobrazil v sholastični inačici Aristotelovega nauka, ki je odklanjal uporabo matematike za opis pojavov v naravi. Pomanjkljivega znanja matematike Bruno pozneje ni popravil in zaradi tega ni mogel v podrobnostih usvojiti Kopernikove slike Osončja. Leta 1572 je bil posvečen v duhovnika. Bruno - poučeval naj bi mnemoniko, tedaj cenjeni nauk o urjenju spomina - je že prej zaradi svojih stališč zašel v spor z nadrejenimi. Med njegovimi stvarmi so našli spise Erazma Rotterdamskega in pred obtožbo, da je krivoverec, je leta 1576 zbežal v Rim. Tam se mu je primerilo podobno in je Rim zapustil že po nekaj mesecih. Izstopil je iz reda in obšel več severnoitalijanskih mest ter leta 1579 prišel v Ženevo. Tudi tu se mu je godilo podobno in preko Toulousa in Liona je leta 1581 dospel v Pariz. Večinoma je živel od radodarnosti dobrotnikov, ki pa jih je prej ali slej s svojim ravnanjem pripravil od tega, da so se odvrnili od njega. V Parizu je stopil v krog izobražencev na dvoru kralja Henrika III., od katerega je leta 1583 dobil priporočilo za francoskega poslanika na londonskem dvoru Elizabete I. Na oxfordski univerzi je začel z vrsto predavanj, a se je zaradi neprijaznega sprejema vrnil v London. Na dvoru se je družil z vplivnimi možmi, med njimi s Sirom Philipom Sidneyem in Johnom Deejem. Leta 1584 ga je Sir Fulke Greville iz Sidneyevega kroga povabil na razpravo o gibanju Zemlje, a ta se je razvila v spor.

Leta 1585 se je vrnil v Pariz, kjer je Henrik III. medtem preklical pomiritev s protestanti. Bruno se ni oziral na spremembe in je javno nasprotoval Aristotelovemu nauku. A nekdanji prijatelji so mu odrekli podporo in odšel je v Nemčijo. Med letoma 1586 in 1588 je deloval v Wittenbergu in se mudil med drugim še v Pragi, Helmstedtu in Frankfurtu. Leta 1591 se je neprevidno odpravil v Benetke, kjer ga

Naslovna stran Večerje na pepelično sredo iz leta 1584.

je gostitelj izdal inkviziciji, ko mu ni zaupal domnevne skrivnosti o urjenju spomina. Beneška inkvizicija ga je zaprla in kmalu predala rimski. Čas do leta 1599, ko se je začela razprava, je prebil v zaporu. Obsodili so ga na smrt na grmadi in naslednje leto obsodbo izvršili.

·

Od številnih Brunovih del omenimo tista, v katerih se je dotaknil astronomije in fizike. Leta 1584 sta v Londonu izšli v italijanščini La cena de le ceneri (i~ečerja na pepelnično sredo) in De l'infinito universo e mondi (0 brezmejnem vesolju in svetovih), leta 1586 pa še Centum et viginti articuli de natura et mundo (Stodvajset člankov o naravi in svetu). Brunov odnos do naravoslovja je prišel najbolj do izraza v prvi knjigi. Večerja na pepelnično sredo, opisana v petih pogovorih med štirimi sogovorniki s tremi preudarki o dveh predmetih pri edinem
(stran 546)
zaščitniku muz je posvečena blagorodnemu Michelu de Castelnaudu, markizu de Mauvissiere, francoskemu veleposlaniku na angleškem dvoru, v katerega spremstvu se je znašel Bruno. Od štirih sogovornikov Smith morda pooseblja Brunovega angleškega prijatelja Sira Thomasa Smitha, Teofilo zastopa Brunove poglede, bistri natančnež Prudenzio nikoli ne pride do končnega sklepa in zastopa poznorenesančne humaniste, lahkomiselni duhovitež Frulla pa se mu posmehuje. Predgovor s posvetilom in pogovor prvega dne vsebujeta splošni uvod. Bruno primerja svoje delo s Kopernikovim. Svojih misli ne izrazi v prvi osebi, ampak jih neosebno pripiše "Nolančanu". Teofilo pravi: "Pred časom sta k Nolančanu prišla kra jeva moža. Poslal ju je eden od kraljevih spremljevalcev, da bi dal vedeti, kako zelo si želi njegove razlage Kopernika in drugih paradoksov v njegovi novi filozofiji. Nolančan je odgovoril, da pri presojanju in določanju ni gledal z očmi Kopernika ali Ptolemaja, ampak skozi svoja lastna; [...] veliko dolguje tema in drugim prizadevnim matematikom [..., a] ti možje so v resnici le prevajalci, ki prevedejo besede iz jezika v jezik, drugi, ne oni, pa potem predrejo globlje v pomen izrečenega [...]

Bil je [Kopernik] možglobokega, dovršenega, delovnega in zrelega uma; mož, ki ne zaostaja za nobenim astronomom pred njim, mož, ki v presojanju narave močno prekaša Ptolemaja, Hiparha, Evdoksa in vse, ki so sledili njihovim stopinjam [...] Ne glede na to pa Kopernik ni šel veliko d je; ker ga je bo j zanimala matematika kot narava, ni mogel predreti globoko in tako raziskati zadev, da bi popolnoma iztrebil neprimerna in jalova načela in bi popolnoma rešil vse težave na poti in bi sebe in prav tako druge osvobodil številnih praznih preiskav in s tem usmeril pozornost na nespremen jive in zanes jive stvari. K jub temu, kdo bo mogel kdajkoli dati zadosti priznanja veličini tega Nemca? Kaj naj rečem o Nolančanu? [...] kako naj častimo tega moža, ki je odkril, kako se povzpeti na nebo, obvladovati obod zvezd in pus titi za seboj izbočeno ploskev nebesnega svoda? On je prekoračil meje zraka, vstopil v nebesa, pustil za seboj zvezde, prešel meje sveta, raztopil namišljene stene prve, osme, devete in desete krogle (dodati je mogoče več drugih), ki obstajajo le po teoriji zmotnih matematikov in slepega prepričanja neizobraženih filozofov; [...] odprl nam je oči, da smo lahko videli to božanstvo, to mater Zem jo, ki nas hrani in vzdržuje na svojem hrbtu, potem ko nas je spočela v svojem trebuhu in kamor nas znova sprejme, odprl nam je oči, da ne bi mislili, da je za njo vesolje brez duše in življenja in celo iztrebkov med telesnimi snovmi. Po tej poti vemo, da bi, če bi bili na Luni ali na drugih zvezdah, ne bili na zelo različnem kraju - in najbrž na slabšem - ali na drugih telesih enako dobrih ali celo boljših po sebi in po sreči svojih prebivalcev. Tako bomo poznali te zvezde, zvezdna telesa, božanst va, ki štejejo več sto tisoč in sodelujejo v razmišljanju prvega, univerzalnega, neomejenega in večnega Gibalca [...]" Pogovor drugega dne pripoveduje, kako je Sir Fulke Greville povabil Bruna in nekaj njegovih prijateljev na pepelnično sredo na zgodnjo večerjo, da bi se pogovorili o Kopernikovi in Ptolemajevi sliki Osončja. Bruno in prijatelji so se na pot odpravili šele pod večer, ker gostitelji niso prišli ponje, kot so se prej dogovorili. Na poti so naleteli na nevešče čolnarje, netesen čoln, blatne luže brez dna in zlobno prerivanje Londončanov. Pogovor tretjega dne poroča, kako so dospeli na cilj in podaja vsebino namišljene Brunove razprave z nevednim Nundiom in domišljavim Torquatom. Bruno ovrže dva ugovora Kopernikovih nasprotnikov. Po njihovem mnenju bi se moral spreminjati sij Venere, ko se spreminja njena oddaljenost od Zemlje. Teofilo na dolgo in z močnimi besedami pojas

Risba iz Večerje, ki jo je Bruno uporabil v razpravi o tem, da drobno sveteče telo osvetli več kot pol površja okroglega nesevajočega telesa. Brunove risbe so nenavadne in znaki na njih se ne ujemajo z znaki v besedilu.

ni, da po spremembi sija ni mogoče določiti spremembe oddaljenosti, "... ker pravilo za nesveteče telo ni enako kot za sveteče telo, pravilo za manj sveteče telo ni enako kot za bolj sveteče [...] Vsak razumen človek ve, da bi dvakrat bolj sveteče luči videli iz razdalje sto štiridesetih mi j, če jih zdaj vidimo iz razda je sedemdesetih mi j [...] Velikost telesa, ki ga vidimo iz različnih odda jenosti, je odvisna bolj od jakosti svetlobe kot od velikosti osvetljenega telesa." Navidezne in prave velikosti ter sija in izseva ni natančno opredelil. Navidezna velikost nesvetečega telesa naj bi se z oddaljenostjo spreminjala obratno sorazmeno z oddaljenostjo, kot zorni kot, ne pa obratno sorazmerno s kvadratom oddaljenosti. Navidezna velikost nesvetečega telesa naj bi se z oddaljenostjo zmanjševala veliko izraziteje kot navidezna velikost svetečega telesa. Zemlja ima sveteče in nesveteče dele in navidezna velikost nesvetečih delov bi se ob oddaljevanju veliko hitreje manjšala kot navidezna velikost svetečih delov. Zato bi v veliki oddaljenosti prevladali sveteči deli in bi Zemljo od daleč videli kot Luno in druge planete. Medtem ko je sklep okvirno sprejemljiv in se Zemlja iz velike oddaljenosti zdi podobna Luni in planetom (povprečna odbojnost je 0,07 za Luno, 0,06 za Merkur, 0,85 za Venero, 0,40 za Zemljo, 0,15 za Mars, 0,58 za Jupiter, 0,57 za Saturn), je pot do njega s fizikalnega stališča zgrešena. Brunu se pač zdi nadvse pomembno, da so vesoljska telesa v bistvu podobna in da je na njih mogoče prebivati.
(stran 547)
Drobno sveteče telo se oddaljuje od krogle in tangenti z njega na krog v ravninskem preseku zajameta vse večji kot, nazadnje v zelo veliki oddaljenosti skoraj polovico polnega kota. V redu, toda potem sledi trditev, da lahko drobno sveteče telo osvetli več kot polovico oddaljene nesveteče krogle. Po prejšnji ugotovitvi se navidezna velikost velikega nesvetečega telesa z naraščajočo oddaljenostjo hitro manjša, a se navidezna velikost svetečega telesa ob tem skoraj ne manjša. Zato pogled od enega svetečega telesa na drugo tako telo nesveteče telo med njima ne zmoti ne glede na velikost, če je v veliki oddaljenosti natanko na sredi med njima. Sklep podpre opis poskusa: "Naj da pred oko palico, tako da ne vidi svetlobe sveče v določeni oddajenosti. Toda čim bo j se palica odda juje od očesa, tem manj zasloni, in ko doseže svečo in je tako blizu sveči, kot je bila prej očesu, zasloni svečo samo s svojo širino. Zdaj naj pusti palico v tem položaju in postavi svečo v tolikšno oddaljenost od palice, kot je palica oddaljena od očesa. Opazil bo, da palica zasloni še manj, tako da bo videl samo svetlobo in ne bo zaznal palice, ko bosta enaki oddaljenosti očesa in sveče narasli." Nato pride na vrsto še drugi ugovor proti gibanju Zemje. Na Zemlji, ki bi se gibala, naj bi pihali močni vetrovi, tako da bi Zemlja nazadnje ostala brez ozračja. Bruno ga ovrže z Aristotelovim dvojnim ozračjem. Ob tleh je plast hladnega in vlažnega zraka, ki je izparina zemlje. Prekriva jo plast vročega in suhega zraka do vrhov gora. Zgornja plast se giblje z Zemljo in kot nekakšna opna sili mejo ozračja v krogelno obliko. S tem drži spodnjo na mestu, da jo potiskajo gore. Potemtakem živimo v površju Zemlje in ne na njem. Zrak se giblje z Zemljo, kot se giblje zrak v pljučih s človekom. Sledi opis poskusa s kamnom na ladji, ki so ga navedli drugi prej in pozneje. Opazovalec na ladji, ki jo enakomerno nosi s seboj reka, spusti kamen z vrha jambora in kamen zadene palubo ob podnožju jambora. Opazovalec na obali spusti kamen iz točke, v kateri je tisti hip vrh jambora. Ta kamen pade navpično na tla in zaostane za kamnom na ladji. Bruno je poskus smiselno opisal in končal z opombo: "Raz= loček med kamnoma lahko pojasnimo le, če vzamemo, da se stvari, ki so pritrjene na ladjo ali sodijo k njej, gibljejo z njo, tako da kamen nosi s seboj gibanje ladje, in drugi z osebo, ki nima tega gibanja. Iz tega jasno vidimo, da izhaja ves razloček iz učinka prvega vtisnjega sunka, da kamen ne dobi lastnost premega gibanja ne od točke, iz katere gibanje izhaja, ne od točke h kateri je usmerjeno, ne od snovi, skozi katero se giblje." an se nadal'u'e z raz ravo Bruna s Tor uatom kot o ovor " a v pogovoru. Bruno sprejme misel, da se Mars zdi zdaj manjši zdaj večji, ker se kot Zemlja giblje okoli Sonca in je Zemlja od Marsa zdaj bolj zdaj manj oddaljena. Pri tem da vedeti, da so zanj astronomske ugotovitve zanimive le toliko, kolikor bi naravnost nasprotovale njegovemu pogledu na svet. Pogovor petega dne se dotakne Kopernikove slike Osončja. Kopernik je poleg dnevnega vrtenja Zemlje in letnega kroženja vpeljal še tretje gibanje. Vzel je namreč, da je zemeljska os pri gibanju okoli Sonca togo povezana z zveznico s Soncem. S tretjim gibanjem je zemeljska os opisala plašč stožca tako, da je malo zaostala, kar je pojasnilo precesijo. Nekateri raje pravijo, da os zaradi tretjega gibanja ohrani smer v prostoru, in dodatno upoštevajo precesijo kot četrto gibanje. Bruno kot prispodobo uvede gibajočo se in vrtečo se žogico. Vrtenje žogice primerja z dnevnim vrtenjem in premo gibanje žogice z letnim gibanjem Zemlje. Opis preostalega gibanja ni jasen, a to gibanje naj bi vsako točko na žogici prevedlo v poljubno drugo točko.

·

Navedbe po angleškem prevodu opozorijo na Brunov gostobeseden, hvalisav in bahav način pisanja. Pri tem smo se izognili močnim be- (stran 548) sedam, kot na primer neumnež, norec, pošast, ki jih je uporabljal po renesančni navadi. Pri branju pa se pojavi več vsebinskih vprašanj. Odgovorov ne moremo poiskati, ne da bi ugibali, čemur smo se doslej poskusili izogniti. Zakaj se je Bruno razpisal o periodičnemu spreminjanju Venerinega sija, ki so ga astronomi v njegovem času dobro poznali? Zakaj je brez podobnih pripomb sprejel spreminjanje Marsovega sija? Začetni razpravi o tem, da drobno sveteče telo osvetli tem večji del površine nesveteče krogle, čim bolj je oddaljeno, ni mogoče ugovarjati. Drugače pa je s trditvijo, da lahko drobno svetilo osvetli več kot polovico krogle. Na drugem mestu v knjigi je celo zatrdil, da lahko drobno svetilo nazadnje osvetli vso površino krogle. Poskusa z dvema drobnima svetiloma in velikim nesvetečim telesom na sredi med njima Bruno ni naredil, če pa ga je naredil, njegovega izida ni pravilno pojasnil. Poskusa s kamnom na ladji ni razumel; če bi ga, bi ne navajal Aristotelovih dveh plasti ozračja. Oba načina razmišljanja drug drugemu nasprotujeta. Zakaj je poleg dnevnega in letnega gibanja Zemlje vpeljal dodatno gibanje, ki lahko katero koli točko na površju žogice prevede v katero koli drugo točko? Odgovori na vprašanja niso nedvoumni. S predlogi zanje je mogoče postreči, če izhajamo iz Brunovega pogleda na svet, ki tudi ob njegovem času ni sodil v astronomijo. V geocentrični sliki so zvezde zasedle zunanjo kroglo, ki jo je poganjalo večno gibalo. Kopernik je sliko obdržal, le da je gibalo postalo nepotrebno, ker je krogla mirovala. Zaradi tega so se pojavila ugibanja, da zvezde izpolnjujejo prostor zunaj dotedanje zunanje krogle in da je vesolje neomejeno. Misel je razširil Thomas Digges, ki je v knjigi A Perfit Description of the Celestial Orbes (Popolni opis nebesnih krogel) leta 1576 v tem pogledu dopolnil Kopernikovo sliko. Digges je bil član Sidneyevega kroga in njegova knjiga je izšla v tretji izdaji leta 1583, ko je Bruno prišel v London. Več razlogov namiguje, da se Bruno prej ni zanimal za Kopernikovo sliko Osončja in ni razmišljal o mejah vesolja. V novem okolju naj bi se oprijel Kopernikove slike in se navdušil za Diggesovo inačico. Odtlej je trdil, da so zvezde oddaljena sonca, da je vesolje neomejeno in da so vesoljska telesa naseljena, kot izhaja iz njegove knjige o neomejenem vesolju iz leta 1584.

Risba ladje v zvezi s poskusom s kamnom iz Večerje ne ustreza besedilu. Ladja pluje po razgibanem morju v vetru in je ne nosi enakomerno s seboj reka. Na risbi ni opazovalca na ladji in na obali ter kamnov, pač pa več simbolov, med njimi plamena, ki ponazarjata dvojčka Kastorja in Poluksa kot znanilca duhovnega miru.

Digges je v knjigi opisal tudi poskus s kamnom na ladji in ga smiselno pojasnil. Bruno bi utegnil prevzeti ta opis poskusa, ne da bi usvojil njegovo bistvo. Z gostobesednim sklepanjem o siju in oddaljenosti je želel podpreti trditev, da je Zemlja podobna Luni in drugim vesoljskim telesom. Pri tem ni dosledno razločeval zvezd in planetov. Da preostalo gibanje kako točko na površju Zemlje prevede v poljubno drugo toc zo, pa je razumel kot pogoj za to, da so vesoljska telesa naseljena. Trditvi, da lahko drobno svetilo osvetli vse površje oddaljene krogle in da veliko nesveteče telo na sredi med dvema svetiloma ne zastre njune svetlobe, nasprotujeta izkušnjam. Pojasnilo zanju moramo iskati popolnoma zunaj naravoslovja. Na eni strani je Bruno po tedanji navadi uporabil veliko simbolov in prispodob. Značilna sta že naslov Večerje in podnaslov, ki vodi od petih do enega. Na drugi strani se je ogrel za "staro pravo filozofijo". To je bil hermetizem, ki naj bi si ga zamislil Hermes Trismegistus (trikrat veliki Hermes) pred davnimi časi.l V teh spisih so nekateri videli zametke krščanstva, drugi navodila za postopke, ki naj bi omogočili, da bi vpliv zvezd izkoristili za uresničitev načrtov. Šele na začetku 17. stoletja so ugotovili, da izvirajo spisi iz veliko poznejšega časa, iz prvih stoletij našega štetja, in jih odtlej razvrščajo v neoplatonizem. V tem okviru si je Bruno prizadeval, da bi spravil liberalne katoličane na dvoru Henrika III. z liberalnimi protestanti na dvoru Elizabete I. Menda so ga s tem namenom celo poslali iz Pariza v London. V prispodobi svetloba, ki izhaja od Boga, lahko osvetli vso Zemljo in tudi ljudi "na nasprotnih straneh", katoličane in protestante. Neprijetna pot v prvem dnevu večerje je prispodoba za obupne razmere v Londonu po odpadu od Rima. Potek dogodkov je bil povezan tudi z vsakokratnim razmerjem moči raznih struj, a fizik nima volje, da bi o tem razpravljal. Že po navedenem pa sodi, da Bruna ne bi mogli imeti za naravoslovca niti po tednjih merilih.z Včasih se je sicer oprl na astronomske razloge, a dal ob tem jasno vedeti, da ga astronomija zanima le postransko. Kopernikove slike v podrobnostih niti ni obvladal. Tudi Brunovi prijemi so se tako močno razlikovali od Galilejevih, da ga ni mogoče imeti za Galilejevega predhodnika v astronomiji. Inkvizicija Bruna ni preganjala zaradi širjenja Kopernikove slike, ki jo je katoliška cerkev uradno odklonila šele leta 1616.(3)

Med Brunovim in Galilejevim delom obstaja nekaj zunanjih podobnosti. Galilei je napisal Zvezdnega sla, Bruno je imenoval zvezde "božje sle". Galilei je v Pismih nadvojvodinji podobno kot Bruno v Večerji ugotovil, da Biblije v zadevah narave ni treba jemati dobesedno. Oba sta Kopernikovo sliko imenovala "pitagorovsko". hečerja in Dialog sta napisana v italijanščini in zasnovana kot pogovora, v obeh je opisan poskus s kamnom na ladji, oba zagovarjata Kopernikovo sliko, ki se je zdela nekaterim prevratniška, z razlogi zunaj astronomije in fizike. Zaradi tega so v Dialogu iskali simbole in prispodobe, podobne Brunovim. Znano je, da so tiskarjevo "blagovno znamko" v obliki treh delfinov v krogu na naslovnici Dialoga imeli za Galilejevo skrivno sporočilo. Današnji fizik uvidi, da Galilei ni želel spreminjati pogleda na svet v Brunovem duhu. Vendar je bilo v času

Če bi bila Zemlja C večja kot Sonce B, bi odprti stožec zemeljske sence zajel tudi Merkurja. Zemeljska senca nikoli ne zajame Merkurja, zato je Sonce A večje kot Zemlja C in stožec zemeljske sence HIF zaprt. Sonce je zares večje kot Zemlja, a v navedenem sklepanju je Bruno prezrl, da v Kopernikovi in Ptolemajevi sliki Merkur leži med Soncem in Zemljo. Sklepanje bi bilo utemeljeno, če bi namesto Merkurja upošteval Marsa.

Galilejeve obtožbe tako mnenje precej razširjeno. Čeprav ni imelo vsebinske opore, smo navedli nekaj zunanjih razlogov zanj. To je poleg drugih okoliščin4 in trenutnih razmer precej otežilo Galilejev položaj pred inkvizicijo in prispevalo k njegovi obsodbi. Čeprav torej Galilei ni Brunov naslednik v zahtevah po spremembi pogleda na svet, so ga ob njegovem času številni za to imeli. Galilei in Bruno sta potemtakem vendarle nekako povezana, a za današnjega fizika se povezava zgublja v renesančni megli. Pripelje pa ga do domneve, da se je s prehodom med načinom razmišljanja Bruna in njemu podobnih h Galilejevemu načinu razmišljanja rodila s odobna fizika. Pri tem je bolje kot na Galilejev Dialog iz leta 1632 misliti na njegove Pogovore iz leta 1638.5 Podobnih trenutkov je bilo v razvoju astronomije in fizike še nekaj. Na misel prideta med drugimi Johannes Kepler, ko ni spregledal osmih kotnih minut razlike med napovedjo računa za gibanje Marsa po krogu in izmerjenimi padatki, in Huygens, ko je pojasnil trke. Prehod so zaključili Newtonovi Principi. Trditev, da je Bruno slutil pojem vztrajnosti ali relativnosti, ker je omenil poskus s kamnom na ladji, po vsem tem nima trdne podlage. Pojem vztrajnosti se je izmuznil celo Galileju, ko ga je sprejel le za lokalna gibanja, to je gibanja na majhnih razdaljah, in mislil, da se na velikih razdaljah samo sebi prepuščeno telo giblje po krogu. Galilei pa je pripravil korak Isaacu Newtonu, ki je vpeljal gra vitacijo, ko je razčistil s pojmoma mase in sile. Drugače kot sodba o Brunovem prispevku naravoslovju se utegne gla siti sodba o njegovem prispevku k spremembam v pogledu na svet. Nekateri menijo, da ga je mogoče imeti za predhodnika poznejših
----------------------- opombe -----------------------------------
1 Navedel ga je tudi Kopernik, toda to, da ga je imenoval Trimegistus, namiguje, da hermetičnih spisov ni podrobno poznal. 2 Deejevo delovanje, ki je vsaj delno vplivalo na Bruna, je z umetniške strani opisal Umberto Eco v Foucaultovem nihalu.
3 Bruno naj bi pred beneško inkvizicijo preklical sporne trditve, a pred rimsko naj bi preklic umaknil. Težko je podrobneje ugotoviti, za kaj je bil obsojen, a šlo naj bi za različne poglede na pojave pri obhajilu. Spisi o sojenju so se menda zgubili.
4 Odpadli menih Tommaso Campanella je leta 1599 vodil spodleteli upor proti Habsburžanom v Kalabriji. Poznal je hermetične spise in leta 1616 napisal knjižico Apologia pro Galileo (Zagovor Galileia), v kateri je omenil tudi Bruna. Čeprav je dolgo časa presedel v zaporu, je lahko pisal in jo je nazadnje odnesel veliko bolje kot Bruno. Občasno je sodeloval s papežem Urbanom VIII. in je zato "preveč vedel".
5 Polna naslova se glasita Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo, tolemaico e copernicano (Dialog o dveh velikih svetovnih sistemih, ptolemajevskem in kopernikanskem) in Discorsi e dimostrazioni matematiche intorno a due nuove science attenenti alla mecanica E-i movimenti locali (Pogovori in matematični dokazi v dveh novih znanostih, ki zadevata mehaniko in lokalna gibanja).
-----------------------------------------------------------------------
(stran 549)
filozofov, ker je utrl pot Gottfriedu Wilhelmu Leibnizu in njegovemu monizmu ter Baruchu Spinozi. O tem fizik ne more soditi.

·

"Če obravnavamo [Večerjo] kot razčlenitev Kopernikovega pogleda in nekaterih drugih naravoslovnih zadev, smo začudeni nad njeno slabostjo. Zdi se zbornik neumnosti - neurejen prikaz velikih napak, povezanih z nerazumljivimi prehodi. Bruno ima napačen model Kopernikove slike. Kaže popolno neznanje najosnovnejših pojmov geometrije, kaj šele geometrijske optike. Navrže dele psevdoznanstvenih argumentov, večinoma potvorjenih, in nadaljuje z visokoletečimi razmišljanji, ki se zdijo ločena od prejšnjih ali poznejših argumentov."
L. S. Lerner, E. A. Gosselin, Galilei and the specter of Bruno,
Scientific American 255 (1986) 116 (5)

"Poudariva naj, da je Bruno prekoračil vse pravoverne meje svojega časa, katoliške in protestantske. Imel je čast, da so ga izobčile ali kaznovale vse tedanje večje cerkve. Zaradi svojega samozvanega "junaškega entuziazma" je postal domišljavec, ki so ga enako odklonili veliki deli katoliške in protestantske skupnosti; to pojasni hrup, ki ga je izzval njegov prihod, kjer koli se je pojavil..."
L. S. Lerner, E. A. Gosselin, Was Giordano Bruno a scientist?:
A scientist's view, American Journal of Physics 41 (1973) 24

"Popularni zapisi o Brunovem življenju pogosto trdijo, da je bil obsojen zaradi svojega kopernikanstva in vere v življenje na drugih svetovih. Naslikajo ga kot mučenca za svobodo misli in zgodnjega, zasledovanega zastopnika modernega pogleda na vesolje, ki ga je inkvizicija preganjala po vsej Evropi zaradi njegovega prepričanja in ki je nazadnje zanje plačal najvišjo ceno z ognjeno javno smrtjo. Postal je simbol za nestrpnost oblasti do novih zamisli. Ti zapisi pa se pogosto ne ozirajo na dva osnovna vidika, ki pokažeta primer Giordana Bruna v nekoliko drugačni luči. Prvi vrže dvom na to, kako tesno naj ga povežemo z zgodovino astronomije in s tem, kar so pozneje imenovali `znanstvena revolucija' in drugi ponuja perspektivo za nesporno tragedijo njegovega življenja, ki ga naredi manj za simbol, ampak zato tudi za bolj človeškega."
R. W. Pogge, The folly of Giordano Bruno, http://seti1.setileague.org/editor/brunoalt.htm

·

Opomba urednika: Prispevek Janeza Strnada Galilei in Bruno smo prejeli na uredništvo pred objavo prispevka Marijana Prosena Kritični filo.zofastronom Giordano Bruno, ki smo ga objavili v prejšnji številki Spike.

------------------spodaj-informacije o astronomskih društvih 2000, samo kot zanimivost -------------
ASTRONOMSKO DRUŠTVO JAVORNIK LJUBLJANA ADJ, Kolodvorska 6, 1000 Ljubljana. Sestanki so vsak torek od 18. do 19. ure v prostorih društva, razen vsak tretji torek v mesecu, ko imamo predavanja ob 18. uri na Fakulteti za fiziko, Jadranska 19, predavalnica F2. Internet: www. javornikdrustvo.si Info: Marko Pust, marko_pust@yahoo.com Stane Slavec, 061/151-60-40, stane@ nettaxi.com Vabljeni!

ASTRONOMSKO DRUŠTVO KMICA MURSKA SOBOTA Borovnjakova 1, 9000 Murska Sobota. Dodatne informacije v dopoldanskem času na sedežu društva (v parku), po telefonu 069/ 21-116 ali na elektronski naslov mitja slavinec@uni-mb.si. Naš naslov na internetu je http://www.kmica-drustvo.si/.

ASTRONOMSKO DRUŠTVO NOVA JESENICE Dobivamo se vsak tretji četrtek od 18:00 do 19:00 na Osnovni šoli Toneta Čufarja, Tavčarjeva 21, na Jesenicah v učilnici za fiziko (prvo nadstropje). Informacije: predsednik društva Klemen Klemenc (tel.: 064/82-040) ali tajnik Goran Ilič (tel.: 064/891-218). Vabljeni! 550

ASTRONOMSKO DRUŠTVO ORION MARIBOR ADO, Trg generala Maistra 1, Maribor. Informacije: 062/631-304 (Alenka), 062/29769 (Bojan). Srečanja so vsak tretji petek od 18. do 19. ure na Trgu generala Maistra 1 (I. gimnazija, I. nad., 3 E raz.). Vabljeni! http://www2.arnes.si/ ~ mborion4/ ado/ado~slo.html

USTVARJALNO ASTRONOMSKO DRUŠTVO Telefon: 061/572-82& (Andrej), 061/570-103 (Tina).

KVAZAR - krožek viških astronomov za amatersko raziskovanje Kje: na Gimnaziji Vič, IV etaža. Kdaj: vsak četrtek ob 18.30. Kaj: predavanja, predstavitve, opazovanja, tabori, veliko zabave... Zakaj: Prepričajte se sami! Dodatne informacije dobite pri Vasji (349-551) ali Andreju (445-558)!

ASTRONOMSKO AMATERSKO DRUŠTVO TELESKOP NOVA GORICA Srečanja so vsak prvi petek v mesecu ob 20. uri (poletni čas) oziroma ob 19. uri (zimski čas) na Cankarjevi 10 (stara stavba TŠC, pritličje levo) v Novi Gorici. V primeru lepega vremena se dobimo pri teleskopu za Osnovno šolo v Solkanu. Vabljeni!

ASTRONOMSKO DRUŠTVO KOMET KAMNIK Neformalni sestanki so vsak drugi četrtek v mesecu ob 19. uri na Srednješolskem centru Rudolfa Maistra v Kamniku v učilnici št. 76. Vabljeni! Kontakti: E-mail: rok_palcic@hotmail.com

ASTRONOMSKO DRUŠTVO GOSTOSEVCI VELENJE Srečanja so vsak drugi četrtek in zadnji petek v mesecu ob 19. uri (poletni čas) oziroma ob 18. uri (zimski čas) na Efenkovi 61 (pritličje stolpiča B) v Velenju. Vabljeni! E-mail: adg@home.pia.si

ASTRONOMSKO DRUŠTVO SATURN PETROVČE Neformalni sestanki so vsako prvo sredo v mesecu ob 19. uri v OŠ Petrovče. Telefon: 063/707-014, 041/252-970 (Srečko Lavbič), e-mail: srecko.lavbic@siol.net ASTRONOMSKO DRUŠTVO NEK KRŠKO Vrbina 12, 8270 Krško Informacije dobite pri tajniku društva Žagar Marjanu po telefonu: 0608/242232 (služba) in 0608/31-802 (doma). Vabljeni!
----------------------------------------------------------------------------------------

Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 105,106

[105] GUTENBERG, Johann nemški izumitelj
Rojen v Mainzu okrog leta 1398 Umrl v Mainzu okrog leta 1468

Malo je znanega o Gutenbergovih mladih letih, razen tega, da je uporabljal materin dekliški priimek. (Njegov oče se je pisal Gansfleisch - »gosje meso« - in sprememba je pamenila izboljšanje.) Okrog leta 1430 je moral zapustiti Mainz, ker je sodeloval v mestnih prapirih na poraženi strani. Odšel je v Strassburg, 160 kilometrov proti jugu. Leta 1435 se je zapletel v sodni proces, na tem procesu so uporabili besedo »drucken« (tiskati). Gutenbergovi poskusi, da bi napravil tiskanje praktično, verjetno izvirajo iz teh časov.

Do Gutenberga so knjige marljivo prepisovali na roko. To je pomenilo, da so bile redke in drage. Le bogataši, samostani in univerze sa zato lahko imeli knjižnice, v katerih je bila nekaj ducatov knjig. Cele civilizacije so se morale zadovoljiti z eno ali dvema resn~ično velikima knjižnicama. (Knjižnica v Aleksandriji je bila najbolj slavna vsa stoletja do Gutenberga.) In le, če so bili prepisovalci izredno pazljivi, se v knjige, pisane z rako, niso vrinile napake. (Židovski prepisovalci Biblije so celo prešteli vse črke, da bi se izognili morebilnim napakam.)

Mehanska reprodukcija pisanja - vrezovanje zrcalne pisave v les ali kovino, vtiskanje take površine v mehko podlaga ali pritiskanje na bele pole po prejšnjem premazu s črnilom - je bilo znano že v starih časih. Sumerci in Babilonci so namesto podpisov uporabljali majhne pečatnike za vtiskanje v ilovico, podobno kot danes uporabljamo žige.

To, kar je Gutemberg zasnoval, ni bil le odlitek za enkratno uporabo, ki bi bil rabil le enemu namenu, marveč je bila to cela serija majhnih madelov. Vsak od njih je u:podabljal eno samo črko. Dali so se najprej zložiti v eno stran besed~ila, potem pa zopet razstaviti. Nato je bilo mogače staviti novo stran. Omejeno število takih prenosnih stavkov je bilo potem mogoče uporabiti za tiskanje neomejenega števila različnih knjig. In kar je še bolj pamembno, veliko število enakih primerkov iste knjige so lahko natisnili v razmeroma kratkem času.

Leta 1450 se je Gutenberg vrnil v Mainz in se z vso silo posvetil izpopolnjevanju svojega izuma. Kot pri večini kritičnih izumov, so tudi tu na pra,ktičen napredek vplivala dognanja, dosežena na drugih področjih. Proizvodnja velikega števila knjig je zahtevala tudi zadostne količine nečesa, na kar bi bilo mogoče knjige tiskati. Na srečo je papir, ki ga je iznašel Tsai Lun [58] pred štirinajstimi stoletji, že prišel v Evropo.

Narediti so morali še dobra tiskarska črnila in razviti primerne postapke za izdelovanje drabnih kovinskih črk, ki bi bile vse enako velike in bi jih bilo brez težav med seboj možno zamenjavati. Morale bi biti take, da bi bili njihovi odtisi na papirju enakomerni. Gutenberg je skonstruiral tudi tiskarski stroj. Strojni adtisi so bili veliko mačnejši kot odtisi, narajeni le s silo mišic. Vendar vse ni šlo lahko. Čeprav se je id®ja tiskanja Gutenbergu porodila v trenutku, je praktično razvojno delo zahtevalo celih dvajset let.

Gutenberg je bil za veliki podvig pripravljen leta 1454. Pričel je tiska2i Bib.lijo. Vsaka stran je imela kolani z 42 vrsticami latinščine. Izdelal je tristo kapij vsake od 1282 strani, in tako naredil tristo izvodov znamenite »Gutenbergove Biblije«. To je bila prva tiskana knjiga in še danes se mnogim zdi tudi najlepša od vseh - umetnost tiskanja je tako že ob svojem rojstvu dosegla višek. Gutenbergave Biblije, ki so se ohranile veljajo za najbolj cenjene knjige na svetu.

Na žalost je Gutenberg s tiskanjem Biblije zabredel v dolgove. Upniki so ga tožili in tožbo je izgubil (bil je pač kronični premaganec). Prisiljen je bil prodati svoje orodje in tiskarske stroje. On sam biblije splah ni mogel izdati. To so naredili tisti, ki so pravdo dobili, med njimi tudi njegov bivši sodelavec.

Gutenberg se ni nikoli poročil, umrl je v dolgovih, na videz brez uspeha. Vendar je iznajdba tiska pomenila izjemen dosežek. Preplavil je Evropo in vpeljal nov način, po katerem so pisci lahko razširjali svoje poglede. Zelo verjetno je Lutrav upor proti Cerkvi uspel, ker je vpregel tisk in se v svoji vajni boril tudi s pomočjo ognjevito napisanih pamfletov.

Tiskanje je pomenilo poceni knjige in poceni knjige so spodbudile širjenje pismenosti. Leta 1500 je krožilo že devet milijonav tiskanih izvadov trideset tisoč različnih del. Osnova za šolanje se je razširila in krogi izobražencev so se neprestano številčno večali. Še več, mnenja in odkritja učenjakov so hitra prišla tudi do drugih učenjakov. Učenjaki so pričeli delovati v skupinah in ne več kot osamljeni čudaki. Kraljestvo neznanega so bolj in bolj napadali v skupinah. Raziskovalci niso bili več le peščica, temveč sila, ki je spreminjala podobo sveta.

Umetnost tiska ni takoj povzročila znanstvene revolucije. Miniti je moralo še celo staletje. Kljub temu je naizogibno peljala k tej revoluciji. In nasprotno, revolucija bi bila verjetna nemogoča, ko ne bi bilo tiska.

Kratka zgodovina astronomije (1. del), Strani 73,54

PREROD ASTRONOMI

Sadovi helenske kulture, ki so se ob pomoči Arabcev ohranili in prenesli v Zahodno Evropo, kjer so jih sprejeli z velikim zanimanjem, so razvoj znanosti močno spodbudili. Stara kultura, ki je spet oživela v Evropi, je povzročila renesanso, prerod književnosti in umetnosti, pa tudv prerod znanosti. Zibelka tega preroda je bila Italija, kjer je bila najmočnejša težnja, da bi čimprej prišli do pravih virov antične kulture. Ko so se evropski znanstveniki iz arabskih prevodov seznanili z deli grške znanosti, so spoznali, da so ti prevodi nepopolni in nezanesljivi, kar ni bilo čudno, če upoštevamo, kako so nastali. Ti prevodi so nastali iz sirskih prevodov, pri prevajanju v latinščino pa prevajalci niso dovolj poznali arabskega jezika in so morali poklicati na pomoč Moriske, krščene španske Arabce. Ta ovinek je latinske prevode zelo popačil. Znanstveniki so spoznali, da so potrebni neposredni prevodi iz grščine v latinščino, knjižni jezik takratne dobe.

Tu bomo opisali nekaj primerov, kako so nastali ti novi prevodi, začeli pa bomo z neko zanimivo osebnostjo, ki že označuje prehod od srednjeveških nazorov v novo dobo. To je bil Nikolaj Krebs, sin ribiča Johanna Krebsa, ki se je imenoval po svojem rojstnem kraju Kuesu ob Mozeli Nikalaj Cusanus (1401-1464). Bil je temeljito izobražen, znal je vse tri stare jezike, grščino, latinščino in hebrejščino, bil pa je tudi izrazito matematično nadarjen. Zato je lahko bolje kakor kdorkoli pravilno ocenil vrednost antične znanosti in poskrbel, da se je evropski Zahod popolneje seznanil z njo. Ko je študiral v Italiji, se je seznanil in sprijateljil z omenjenim Toscanellijem, ki ga je uvedel v matematiko in astronomijo. Cusanus je bil izvrsten govornik in dialektik; vse to je pripomoglo, da se je v svojem duhovniškem poklicu hitro povzpel na visoke položaje. Že kot arhidiakon je sodeloval na cerkvenem zboru v Baslu, leta 1438 pa ga je papež Evgenij IV. poslal v Carigrad, da bi spričo čedalje večje nevarnosti pred turškim prodiranjem, ki je ogrožalo prestolnico Bizanca, pripravil spravo ter združitev vzhodne in zahodne Krščanske cerkve. To poslanstvo se Cusanu ni posrečilo, pač pa je videl, da je v Carigradu velikanska zakladnica neprecenljivih zakladov starih grških rokopisov, ki so tam pozabljeni in neuporabljeni lezah skozi stoletja. Priskrbel si je nekatere izmed teh rokopisov in jih vzel s seboj v Italijo. V Carigradu se je seznanil tudi z nikejskim vladiko Visarionom in ga pregovoril, da je prestopil v katoliško vero in krenil v Italijo, kjer je postal kardinal. Tako je Cusanus razen grških rokopisov pripeljal s seboj tudi dobrega poznavalca grškega jezika.

1447. leta je bil bolonjski škof Tommaso Parentucelli izvoljen za papeža Nikolaja V. Takrat so prispeli v Italijo prvi begunci iz ogroženega Carigrada in iz tistih dežel vzhodnorimskega cesarstva, ki so jih bili osvojili Turki. 1453. leta je padel tudi Carigrad Turkom v roke in tedaj se je razlil po vsej Italiji pravi hudournik beguncev. Med njimi so bili tudi znanstveniki, ki so prinesli s seboj stare grške rokopise in razširili znanje starogrškega jezika. Vsi so našli pri Nikolaju V. gostoljubno zavetišče. Ta zelo izobraženi papež si je pridobil za razcvet znanosti posebne zasluge, saj si je ne glede na gmotne žrtve priskrbel okrog 3000 starih rokopisov in ustanovil z njimi vatikansko knjižnico. V tej knjiznici je zdaj 53.000 starih rokopisov; po številu rokopisov zaostaja samo za pariško Narodno knjižnico. Nikolaj V. pa se ni zadovoljil samo s tem, da je priskrbel rokopise, marveč je zbral tudi poznavalce grškega jezika, da bi ta dela prevedli v latinščino. Prva njegova pomočnika pri tem sta bila Cusanus in Visarion, ni pa se bal postaviti za apostolskega tajaika tudi nekega Grka, Georguja iz Trapezunta (1396-1484). Georgij se je radil na Kreti, prišel v Italijo že 1420. leta ni bil ucitelj grscme v raznih italijanskih mestih. Med mnogimi njegovimi učenci je bil tudi, omenjeni astronom Regiomontanus. Tako je bilo omogočeno uspešno delo ki ga je olajšala še nova pomembna iznajdba. 1450. leta je Gutenberg po raznih poskusih svojih prednikov tako zelo izpopolnil način tiskanja knjig s prenosnimi črkami da je že 1455. leta stopil pred javnost s svojimi prvimi tiskanimi knjigami. Ta spretnost se je kaj hitro razširila tudi po drugih evropskih deželah. V Rimu so odprli prvo tiskarno 1464. leta, v Benetkah pa so kmalu potem ustanovili tiskarne svetovnega slovesa. Do 1500. leta so natiskali v Evropi nad 30.000 knjig, med njimi tudi antična dela. Tistega leta je prispel v Rim bodoči reformator astronomije Nikolaj Kopernik.

Kopernik, Galilei in Kepler so poznali delo Kuzanskega. Nekateri, ki ne marajo evropske, zahodne tradicije, občasno zavračajo povezavo renesančnih astronomov s kardinalom Kuzanskim, a jih demantira sam Kepler. Kepler je Kuzanskega v prvem poglavju svojega prvega objavljenega dela (Skrivnost vesolja – »Mysterium Cosmographicum« iz 1597 in ponatis iz 1621) označil kot 'božansko navdahnjenega'. Podobno kot Kepler za njim, je Kuzanski menil, da v Vesolju ni popolnega kroga, kar je v nasprotju z aristotelskim modelom. Kuzanski je (kot že rečeno) rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz Bizanca, Konstantinopla, ki je leta 1453 padel v roke Islama (Turkov - Seldžukov). Pred Turki je bilo rešenih okrog 3000 knjig, spisov, recimo znamenita Diofantova knjiga Aritmetika - večino teh knjig so prevedli v latinščino. Večino matematičnih zamisli Kuzanskega je moč najti v delih: O učeni nevednosti, O domnevah (De coniecturis) (1440) in O videnju boga (De visione Dei) (1453). Razvil je pojem neskončno malih in velikih količin, ter pojem relativnega gibanja. Njegovi spisi so vplivali na Leibnizovo odkritje diferencialnega računa in tudi na Cantorjevo poznejše delo o neskončnosti. Ko že govorimo o ljudeh, ki ne marajo evropske, zahodne tradicije (živijo pa ravno od nje), omenimo izjemno izrazit in simptomatičen dvom o tem, da smo ljudje sploh pristali na Luni. Ta dvom širijo nekateri dokaj vplivni ljudje v slovenski astronomiji in to na enem izmed najstarejših slo-astronomskih forumov. No, med temi seveda ni slovenskih profesionalnih astronomov, ampak padalci iz ..., ki pa imajo dokaj velik vpliv na ljudi, ki se z astronomijo ne srečujejo vsak dan. Morebiti je današnji svet še bolj ranljiv za manipulacije kot svet Kuzanskega in Galilejev izpred 400 let - vsaj v Sloveniji.

Nikolaj Kuzanski ali Nikolaj iz Kuze (latinsko Nicolaus Cusanus), pravo ime Nikolaus Chrifftz (Krebs, Chrypffs), nemški teolog, škof, kardinal, filozof, matematik, astronom in cerkvenopravni strokovnjak, * 1401, Kues (slovensko Kuza, [Kuös, Küs]) ob Mozeli blizu Trevesa, Porenje, Nemčija, † 11. avgust, 1464, Todi, Umbrija, Italija.

Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 91-93

Citati iz knjige Fiziki (prvi del) avtorja profesorja fizike Janeza Strnada.

Strani 10 in 11.
Leta 1618 so se pojavili trije kometi. Galilei se je o njih razpisal v knjigi Tehtnica za žlahtne kovine, ki je izšla leta 1623.

"Koliko mož je napadalo moja pisma o sončnih pegah in v kakšnih preoblekah! Gradivo v pismih naj bi odprlo očem razuma veliko prostora za čudovita razmišljanja, namesto tega pa so ga sprejeli z zasmehovanjem in zaničevanjem. Mnogi ljudje gradivu niso verjeli in ga niso jemali dovolj resno. Drugi, ki se niso želeli strinjati z mojimi zamislimi, so si izmislili smešne in nemogoče stvari proti meni. Nekateri, ki so jih moji razlogi prepričali, pa so me poskušali oropati te slave in so se delali, da niso videli mojega pisanja in se poskušali prikazovati kot pravi odkritelji teh izrazitih čudes."

Galilei se je zapletel v spor tudi z jezuitom Oraziem Grassijem. V svojih spisih mu je pripisal zavist, zagrenjenost, maščevalnost, nesramnost, prevaro, veliko neumnost, besno sovraštvo, skrajno zvijačnost in ga imenoval osel, bivol, bedak, ubogi prevarant, lažnivec, neumna žival, zabita glava ter ga označil kot otročjega, prekanjenega, neprijaznega, bednega, do skrajnosti nehvaležnega, smešnega. Scheinerja je imenoval zver, svinja, zlobni osel. Na nekaterih drugih mestih se je stopnjeval in nasprotnika zmerjal z velegovedom, kosom govedine, veleslonom, kastratom, zelo neumno živaljo. Aristotelove pristaše je imenoval trdovratne bedake in suženjske duhove in jim pripisoval neumnosti, otročje zablode in bedarije.

Leta 1623 je bil za papeža Urbana VIII izvoljen Maffeo Barberini, ki je bil Galileju naklonjen in je z zanimanjem spremljal njegova raziskovanja; bil je tudi proti prepovedi Kopernikove knjige in odobraval knjigo Tehtnice. Galilei si je na obisku v Rimu izposloval dovoljenje, da napiše knjigo o gibanju Zemlje ob omejitvi, da ga obravnava kot domnevo na enaki osnovi kot mirovanje Zemlje v središču vesolja. V naslednjih letih je Galilei pisal knjigo in jo predložil pod naslovom O plimi in oseki, vendar je moral spremeniti naslov, ker se je cenzuri zdel premalo nepristranski, in sprejeti še nekaj drugih sprememb. Po dolgih zapletih je dobil dovoljenje in leta 1632 je v Firencah izšel "Pogovor o dveh velikih svetovnih sistemih, Ptolemajevem in Kopernikovem".

V pogovoru, ki je napisan v italijanščini, se pogovarjajo trije možje, Salviati, Sagredo in Simplicio. Štiri poglavja ustrezajo štirim dnem. Prvi dan je posvečen podobnosti zemeljskih in vesoljskih teles, drugi dnevnemu gibanju Zemlje, tretji letnemu gibanju Zemlje ter četrti dan plimi in oseki. Salviati zastopa Kopernikov nauk in nosi poteze umrlega Galilejevega prijatelja. Sagredo ima vlogo izobraženega meščana, ki kritično sprejema nove zamisli, in je naslikan po umrlem Galilejevem učencu. Nekoliko okorni Simplicio ima ime po Aristotelovem komentatorju iz šestega stoletja in zastopa stari pogled na svet.
Konec citatov iz strani 10 in 11.

Zakaj si je papež premislil se ne ve točno, vendar se zdi, da zato, ker so ga nekateri prepričali, da je oseba Simplicio (okoren in konzervativen) v resnici podoba papeža samega in po drugi domnevi naj bi bil Galilei žrtev zavistnih Jezuitov.

Sledita strani 13 in 14.
Po štirih zaslišanjih je Galilei sredi leta 1633 preklical nauk o gibanju Zemlje.
[...]
Na procesu so imeli pomembno vlogo tudi jezuiti. Na to opozarjata vsaj dve navedbi. Jezuit Grassi je leta 1633 v pismu zapisal: "Galilei se je uničil sam s tem, da je imel o svojem geniju previsoko mnenje in je dosežke drugih premalo cenil. Zato se ne bi smeli čuditi, da so bili vsi proti njemu. "Jezuit Grienberger pa je rekel: "Če bi si bil Galilei znal ohraniti naklonjenost očetov jezuitskega kolegija, bi bil danes v slavo odet pred svetovno javnostjo; prihranjen bi mu bil udarec usode in o vsaki temi bi smel govoriti, celo o gibanju Zemlje." Še dodatno se je jezuitom Galilei zameril, ker poleg Ptolemajeve in Kopernikove slike Osončja sploh ni omenil Brahejeve. Jezuiti so se namreč odločili za vmesno sliko, ki jo je predlagal danski astronom Tycho Brahe. Zemlja miruje in okoli nje krožita Luna in Sonce, planeti Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn pa krožijo okoli Sonca.

Pogovor so tiskali z dovoljenjem najmanj štirih cenzorjev. Zato ni bilo lahko sestaviti obtožnice. Sklicevala se je predvsem na neki zapis. Kardinal Bellarmino, ki je med tem umrl, je leta 1616 v v zapisniku poročal kako je Galileju sporočil, da ne sme zastopati ne zagovarjati nauka o gibanju Zemlje. V zapisu, ki se je pojavil, pa naj bi Galileju pred pričami zabičali, da ne sme poučevati novega nauka, in to v kakršnih koli okoliščinah. Mnenja strokovnjakov, ki so si ogledali zapis v vatikanskih arhivih, so deljena. Nekateri mislijo, da so dopisu pozneje dodali odstavek, drugi ga imajo za delen ponaredek, tretji opozarjajo, da ga ni podpisala nobena priča. Tudi Galilejeva obsodba naj bi bila s pravne strani sporna, ker jo je od desetih kardinalov, ki so nastopali kot sodniki, podpisalo le sedem.

Galileja niso vrgli v ječo. Najprej je bil v hišnem priporu v firenškem poslaništvu v Rimu, nato v Sieni pri nadškofu in naposled od konca leta 1633 dalje v svoji vili v Arcetriju blizu Firenc. Ni smel v mesto in sprejel je lahko le obiskovalce s posebnim dovoljenjem. Galilei si je naposled opomogel in nadaljeval z delom.

Leta 1638 je popolnoma oslepel in bil navezan na pomoč svojih bližnjih in študentov. Tega leta so v Leidenu na Nizozemskem izšli govori in matematematični dokazi o dveh novih znanostih, ki zadevata mehaniko in krajevna gibanja. Za fiziko je bila ta Galilejeva knjiga veliko pomembnejša od njegovih drugih knjig. Galileo Galilei je umtl leta 1642.

Mnenju fizikov o Galileju so se pridružili tudi številni nefiziki. V knjigi Galilejev zločin je ameriški zgodovinar in filozof Giorgio de Santillana zapisal:
"Galilejev zločin je bil to, da je dojel, da spremembe v 'novih stvareh' znanosti ne morejo biti tako počasne, kot so pričakovali. Prezgodaj je uvidel, kar so navadni razumi, kot naprimer vatikanski astronomi, spoznali in sporočili šele stoletje pozneje. [...] Zelo skrbno je pripravil svoj načrt kot strogo pobožen in ubogljiv in se obdal z vsemi potrebnimi pravniškimi jamstvi. Zla sreča in nič drugega je hotela, da je naletel na zvezo sil, ki so se odločile, da ga morajo odstraniti."

Drugače je Galileja ocenil angleški pisatelj Arthur Koestler. V knjigi Mesečniki je opisal, kako se je spreminjal pogled na vesolje in orisal Galileja kot trmoglavca, ki
"ga je skupaj s Kopernikom treba vreči s podstavka, na katerega ju je postavilo naravoslovno pisanje mitov."

Le redko kdo je tako kot Bertolt Brecht v drami Galileo Galilei zameril Galileju, da je preklical svoje trditve. O tem je Albert Einstein rekel: "Galilei je šel po nepotrebnem v Rim, v levji brlog, da bi se boril proti duhovnikom in drugim spletkarjem. Sam tega nikakor ne bi mogel narediti za teorijo relativnosti. Resnica je mnogo močnejša od mene in poskus, da bi se borili zanjo je smešna vrsta donkihotstva."

Matematik David Hilbert je bil prepričan, da samo nevednež lahko misli, da znanstvena resnica zahteva mučeništvo. Malokateri naravoslovec lahko temu ugovarja.

Stran 16.
Današnjemu fiziku se kaže Galilejev proces kot klobčič zmot, nesporazumov, napačnih presoj, osebnih zamer in zgrešenih korakov, ki nikomur ni koristil. Tudi pri drugih znanstvenih sporih se je pozneje pogosto pokazalo, da so bili pravzaprav odveč. Toda v tem primeru ni ostalo samo pri besedah in je Galilei "trpel zaradi mož in ustanov Cerkve", kakor se je izrazil papež Janez Pavel II. Zares se je to dogajalo v času, ki je v družbenem in kulturnem pogledu dokaj odmaknjen, in med možema, ki ju opisujejo kot poznorenesančna značaja.

Mnenje o Galilejevem procesu je odvisno od kroga, iz katerega kdo izhaja, in tudi od čustev. Veliko manj so deljena mnenja o Galilejevem prispevku k astronomiji in fiziki. Njegova astronomska opazovanja z daljnogledom so pomagala omajati staro prepričanje, da je človek odlikovano bitje, in pripravila pot spoznanju, da je le del narave. Vendar je Galilei mislil, da so njegovi razlogi za gibanje Zemlje trdni. V tem se je motil. Venerine mene same še ne govorijo za gibanje Zemlje. Njegovo pisanje o kometih ni bilo dosti boljše od pisanja njegovih nasprotnikov. Z glavnim razlogom -plimo in oseko- pa je sploh zgrešil.
[..]
Norčeval se je iz tistih, ki so spoznali, da je plima povezana z Luno. Ni mu šlo v račun, da bi Luna lahko izzvala plimo dvakrat v približno 24 urah. Luna bi po njegovem mnenju sicer mogla privlačiti vodo, ko bi bila nad kakim krajem na Zemlji. Kako pa naj bi jo na nasprotni strani Zemlje lahko odbijala? Spregledal je, da se plima na določenem kraju ravna po tem, kdaj je Luna najvišje na nebu. Plimo in oseko je pojasnil šele Isaac Newton s svojim gravitacijskim zakonom.

V Galilejevem času ni bilo mogoče opazovati pojavov, ki bi neposredno podpirali zamisel o gibanju Zemlje. Take pojave so odkrili pozneje. Leta 1728 je James Bradley z dolgim daljnogledom natančno opazoval zvezdo v smeri pravokotno na ravnino gibanja Zemlje okoli Sonca. Slika zvezde je v enem letu opisala Majhen krog, ki je nastal zaradi seštevanja hitrosti Zemlje pri gibanju okoli Sonca in hitrosti svetlobe. Leta 1838 so prvič izmerili navidezno spremembo lege kake zvezde zaradi gibanja Zemlje okli Sonca v pol leta. Leta 1851 je Jean Foucault v pariškem Pantheonu opazoval nihanje dolgega nihala. Navpična ravnina, v kateri je nihalo nihalo, se je zaradi vrtenja Zemlje zasukala za poln kot v 31 urah in 3/4.

Ernest Mach (clanek iz Dela/Znanost, sreda 21. avgust 1996, str. 11)

http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/matinfo/slomat.htm
Iz: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/matinfo/history/pics/mach.jpg
Odkritja

Kdo je bil Ernest Mach, fizik in vzornik Alberta Einsteina?
Na karti Geodetskege zavoda Slovenije v merilu 1:50.000 vzhodno od središča Novega mesta, v približni premočrtni razdalji 3 km (na karti ca. 6 cm), je trikotna oznaka vrha hriba višine 262 m z imennm Mahov hrib.V naravi izredno lep obraščen s cudovitim gozdom, ima sicer nekoliko nenavadno ime, vendar samo zaradi tega ne vzbuja nikakršne posebne pozornosti. Vendar bi jo zaslužil.

Njegovo ime je namreč povezano z enim velikih fizkov prejšnega stoletja - z Ernestom Machom, znahstvenikom, ki je najbolj znan po enoti za hitrost nadzvočnih letal en Mach (hilrost 2 Ma pomeni, da letalo leti z dvakratno hitrostjo zvoka, 3 Ma z trikratno hitrostjo zvoka in tako naprej). Ker skoraj zagotovo v širši javnosti o tem ni veliko znanega, se zdi primerno opozoriti na zanimive podatke, ki so jih v okviru raziskav Kluba za nadarjene učence Novo mesto, pod vodstvom profesorice mag. Ane Blažič, izbrskali mladi. To pa je lahko tudi spodbuda drugim strokovnjakom, da bi temeljiteje študijsko obdelali njegov opus in morda odkrili še druge presenetljive podrobnosti.

Kot so ugotovili mladi v omenjeni raziskavi, je Ernst Mach od zgodnje mladosti živel in ustvarjal svoja najboljša dela v mehki pokrajini lepih Dolenjskih gričev, slreljaj od Novega mesta in sicer v domu svojih staršev na Velikem Slatniku, kjer mu še danes na vaškem pokopališču počivata oče in mati, z lepim epitafom hvaležnega sina svojih prednikom. V eni od povesti Janeza Trdine in sicer Zlati oreh ga naš pisatelj omenja, oziroma opisuje dogodivščine njegove sestre Wilhelmine, ki se je zaljubila v prijaznega kmeta Rikca, pravega podgorskega junaka, kakor se izraža Trdina.

Ernst Mach je imel veliko smolo. zeradi katere je do dandašnjih dni v Sloveniji ostal takorekoč neznan. Namreč v Avstro-Ggrski niso želeleli poveličevati zvezo avstrijskih znanstvenikov z našo deželo, v stari Jugoslaviji se je dobro vedelo "da se v Sloveniji ne dogajajo važne reči”, po drugi svetovni vojni pa je Ernest Mach veljal za črno ovco vseh fizikov socrealisticncga sveta, ker ga je v vseh svojih filozofskih delih spoštovani Vladimir Iljič Lenin, napadel do skrajnih mer okusa in bi vsako povezovanje njegovega znanstvenega usfvarjanje z našimi kraji pomenilo samo še eno senco na naši znanosti. V svojem materijalizmu in empirokriticizmu ga je celo ozmerjal z “bednim idealističnim brezumnikom«, kar so zadosti močne besede, da ga noben naš profesor fizike v zadnjih nekaj desedetjih ni sploh resno omenjal v svojih predavanjih!

Ernst Mach je sicer znan po omenjenem merilu za hitrosti letal in ga zaradi tega tudi nobena naša fizika ne ignorira povsem (v prilogi je stavek iz najbolj znane splošne fizike Prentice hall international), toda to je morda najmanj kar je vredno iz celotnega njegovega znanstvenega opusa. Fiziki celega sveta ga poznajo tudi po Machovem valovnem čelu. Machovem kotu in Machovem načelu. Ko sem bolj pozorno prebirel dela Alberta Einsteina sem ugotovil, da veličina Ernsta Macha sploh še ni zadosti raziskana in da se mu celo v svetovnem merilu godi krivica, če že pozabim na našo ignoranco do velikih mož [in žena], ki je že pregovorna. V knjigi o delu Alberta Einsteina iz rok njegovege dolgoletnega znanstvenega sodelavca Leopolda Infelda se na veliko mestih omenja vpliv Ernsta Macha na delo najvecjega fizika od Newtonovega časa do danes. Pri pozornem branju ne uide nekaj fantastičnih priznanj velikega Einsteina, kako velik vpliv je imel na njega Ernst Mach kot znanstvenik in kot človek. V tej knjigi piše Infeld, da je po uveljavitvi specijalne teorije realativnosti, celo veliki Planck povedal Einsteinu, zakaj se še ubada s problemi fizike, saj je vse skoraj popolnoma urejeno, in velikih odkritij več ne bo. Tada Einstein še ni bil zadovoljen in je poizkušal še naprej ter postavil najbolj drzno teorijo do katere se je povzpel človeški duh in sicer splošno teorijo relativnosli. Pri tem je najbolj zanimivo. da Einstein sam pravi, da je osnovne misli o tem pred njim postavil Ernst Mach!

Letos Proslavlja Gimnazija v Novem mestu častitljivo Obletnico. V letih 1878 do 1921 je na njej poučeval profesor Mihael Markič in sicer filozifijo in matematiko. Obstajajo dokumenti iz katerih se vidi, da se je znanstveno dopisoval z Ernestom Machom in da je Mach imel o njem, provincijalnem srednješolskem profesorju izredno ugodno mnenje. Nisem opazil, da se to kje omenja.

Tone Blatnik

Stiskanje podatkov