Inteligenčni količnik (angleško Intelligence Quotient, kratica IQ)
je številčna vrednost, ki naj bi določala inteligentnost človeka.
IQ se določa s standardiziranimi testi. Rezultat je izražen
kot normalizirano število, tako da je povprečni IQ enak 100.
Testi so oblikovani tako, da so rezultati porazdeljeni
po Gaussovi krivulji.
Leta 1912 je nemški psiholog William Stern opredelil
osnovno definicijo inteligenčnega količnika (IQ). IQ
je definiral kot razmerje med ocenjeno »starostjo uma«
in »dejansko kronološko starostjo«.
100×(mental age/chronological age)
Na primer, če ima desetletni fant intelektualne sposobnosti
trinajstletnika, je njegov IQ 130 (100×13/10).
Za testiranje se uporablja naloge razdeljene glede na starost
posameznikov, ki jih v povprečju lahko rešijo. Starost uma je
nato določena na podlagi najbolj zapletenih nalog, ki jih
posameznik lahko ustrezno reši.
IQ med 90 in 110 se šteje kot povprečen.
Vendar pa je Sternova enačba smiselna le za otroke.
Za odrasle se za primerjavo posameznikovih umskih
sposobnosti s povprečnim nivojem populacije uporablja
izpeljan količnik oz. odklonski IQ. Približno 50 % populacije
ima povprečno vrednost IQ (tj. 90-110). Pri okrog 13 % populacije
so vrednosti IQ med 110 in 139, 1,5 % svetovne populacije pa
doseže raven genijev. Nizka inteligenca se šteje za vrednosti
IQ med 80–89. Vrednosti pod 70 v padajočem vrstnem redu označujejo
stopnjo bedaka, bebca in idiota. Bedake je možno naučiti in izuriti,
bebce je možno izuriti, medtem ko idiotov ni možno ne naučiti ne
izuriti. Dejstvo, da dosegate določeno stopnjo inteligence, pa
ne pomeni nujno veliko za vaše življenje.
Fizični delavci na primer imajo lahko IQ vrednost nad 125.
Nekateri psihologi ne verjamejo v IQ-teste.
Predvsem jih moti njihova zloraba.