Internetni prenos Sončevega mrka 29. 3. 2006 AKG Šentvid in AD Vega
("boljši" od Nase)

Nazaj na kazalo

Aparat: Canon EOS 500N, 200 mm 
Film: Kodak Professional Elite Chrome 100 ISO
foto: Peter Mihor.

št. posnetka		časi	f/n	trajanje [s]
1		13:37	16	1/125
2		13:42	16	1/125
3		13:47	16	1/125
4		13:52	16	1/125
	 	5	 	13:57	 16	 1,5	(popolna faza)
6		14:02	16	1/125
7		14:07	16	1/125
8		14:12	16	1/125

Nazaj na kazalo

Nazaj na kazalo

Andrej je tudi izdelal, iz natančno poravnanih slik, odličen film Sončevega mrka 29.3.2006.

JS animacija nekaterih Andrejevih slik posnetih z web kamero.

Nazaj na kazalo

Nazaj na kazalo

Nazaj na kazalo

Nazaj na kazalo

Nazaj na kazalo

Nazaj na kazalo

Vsekakor izstopata časovna zamika med začetkom mrka (10:24) in začetkom padanja temperature (10:49) in fazo popolnega mrka (11:48) in minimumom temperature (12:07m). Prvi zamik je bil 25 minut in je najverjetneje posledica dejstva, da je bila v prvih 20 minutah zastrtost Sonca skromna in je Sonce dovajalo še zmeraj več energije, kot sta jo ozračje in tla izgubljala, nakar se je po rahlem padcu vzpostavilo 20 minutno ravnovesje. Šele po slabi uri od začetka mrka je temperatura začela strmo padati (magnituda mrka je bila takrat že okrog 0,6, zakritost Sončevega površja pa nekaj več kot 50%). Iz slike enostavno razberemo, da je v eni uri najbolj strmega padanja temperature le ta padla za okrog 3,5 °C. Približno 20 minut pred popolno fazo in 20 minut za njo je temperatura v povprečju padala konstantno, to je med magnitudama 0,8 in 76 %-nima površinskima zakritjema. Minimum temperature zraka je bil dosežen 19 minut po začetku popolnega mrka in je trajal le nekaj minut. Kmalu je temperatura začela strmo naraščati, v povprečju celo nekoliko bolj strmo kot je padala, saj se je naraščanje začelo, ko je bila že odkrita vsaj četrtina površine Sonca. Ta dan so v Murski Soboti izmerili maksimalno temperaturo 25,9 °C, kolikšna bi bila brez mrka lahko samo bolj ali manj utemeljeno ocenjujemo. Časovni zamik med gostoto energijskega toka sevanja Sonca, temeperaturami tal in zraka na različnih višinah, je v glavnem posledica prenosa toplote med tlemi in zrakom in posameznimi plastmi zraka. Fazni zamik med višino Sonca in temperaturo zraka lahko opazimo skoraj vsak dan, ko nas najbolj zebe takoj po vzhodu Sonca in nam je najbolj vroče šele v popoldanskih urah. Temperatura tal ima zaradi absorbcije najmanjši časovni zamik glede na višino Sonca (oziroma glede na potek gostote energijskega toka sevanja Sonca). Temperatura 5 cm nad tlemi sicer hitreje sledi temperaturi tal vendar je bil temperaturni minimun med mrkom na tej višini izmerjen le nekaj minut prej kot na dveh metrih.

Nazaj na kazalo

...............................

Oglej si tudi ostale 3D slike

3D večdimenzionalne mojstrovine.

Sledi slikovna kronologija poti po Turčiji

Nazaj na kazalo

2. dan (nedelja - 26.3.2006), v bistvu je to bil prvi dan: Carigrad-Ankara-Kapadokija
Sprehodili smo se po starem delu mesta in si ogledali muzej anatolskih civilizacij ter mavzolej očeta moderne Turčije, Mustafa Kemal Atatürka. Sledi pot proti Kapadokiji, ustavili smo se ob Slanem jezeru. Verjemite, po neprespani noči nam ni bilo enostavno tavati po Ankari, a smo se nekako prebili skozi dan. Hotel v kraju Kaymakli nas je zelo pozitivno presenetil, nov hotel, bili smo prvi gostje. Nasploh se je naša agencija glede kvalitete hotelov kar potrudila.

Še zanimivosti prvega dneva - začudeno smo ugotavljali, da v turčiji na bencinskih črpalkah ni moč kupiti 12 V akumulatorja - rabili smo ga za internetni prenos mrka. Akumulator sta nato kupila (dobrih 60 lir) naša vrla šoferja, domačina seveda. Andrej je imel s sabo še 12 V polnilec. Na koncu smo akumulator podarili šoferjema.
Brez težav smo na nočnem nebu opazili, da je severnica skoraj 10 stopinj nižje glede na obzorje (gibali smo se v krajih z ge. širino 36 stopinj), in da je ozvezdje Orion zelo visoko na nebu.

Vodič Andrej Grum iz agencije Trud in turška pomočnica Ayşe Gül (odlično govori angleško) kažeta na zemljevidu našo pot po Turčiji. Agencija Trud se res potrudi.



Eden od dveh turških šoferjev, odlično sta opravila svojo nalogo.


Na poti iz Istanbula v Ankaro - tipična turška vas in pokrajina.


Notranjost mavzoleja Mustafa Kemala Atatürka.



Člani društva pred mavzolejem Mustafa Kemala Atatürka, tvorca nove Turčije (Ankara, 26.3.2006).



Muzej v Ankari - ANADOLU MEDENIYETLERI MÜZESI (muzej anatolskih civilizacij). Boginja plodnosti, rodovitnosti - danes ženske zlahka dosežejo ta ideal.



Muzej v Ankari - ANADOLU MEDENIYETLERI MÜZESI. Kamnito orodje za vlivanje sekir - res zanimivo.



Muzej v Ankari - ANADOLU MEDENIYETLERI MÜZESI. Zapis na glineno ploščico - že takrat so varčevali s prostorom.



Muzej v Ankari - ANADOLU MEDENIYETLERI MÜZESI. Povsod v Turčiji visijo podobe Mustafa Kemala Atatürka, očeta moderne Turčije. Njegove podobe spominjajo na arijca, so prirejene - sam je nadvse občudoval in posnemal zahodni svet, nemški narod, kulturo, stil oblačenja, obnašanja. Tudi njegove radikalne reforme so šle v to smer. Že takrat si je na nek način želel "EU", danes bo to očitno njegovim naslednikom uspelo. Turčija in Atatürk še zmeraj nosita breme pokola - genocida nad Armenci, čeprav Turčija danes hoče zmanjašati svojo krivdo. Boleč je predvsem zadnji pokol leta 1915, ko je umrlo milijon in pol Armencev. Mednarodna skupnost je takrat reagirala zelo medlo. Kakorkoli že, jasno je, da je mednarodna skupnost vedela za te dogodke, a ni reagirala drugače (z izjemo ameriškega veleposlanika) kot z mlačnimi protesti veleposlanikov. To je spodbudilo tudi nekega drugega diktatorja, da je v pripravah na »dokončno rešitev judovskega vprašanja« izjavil: »Kdo pa dandanes sploh še omenja iztrebljenje Armencev?« Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Armenski_genocid.



Slano jezero Tuzgolu (veliko okrog 1500 km²).



Kužki z mamico - počivališče ob Slanem jezeru Tuzgolu.

Nazaj na kazalo

3. dan (ponedeljek - 27.3.2006): Kapadokija
Posvetili smo se raziskovanju pravljične dežele, Mesečeve pokrajine - ene od najbolj nenavadnih pokrajin na svetu, ki so jo v milijonih let iz mehke vulkanske kamenine ustvarili voda, veter in spremenljive temperature. Lep pogled na to pravljično pokrajino smo si privoščili z naravne trdnjave Uchisar. Obiskali smo dolino dimnikov, kameljo dolino in spoznali mnoge, v skalo vklesane, cerkve in samostane zgodnjega krščanstva. Kopanje je seveda omogočila mehka kamenina. Obiskali smo tudi v muzeju na prostem v Goremeju. Zvečer so nekateri obiskali živahen turški večer s trebušno plesalko in folklornim plesom (za doplačilo, nekaj manj kot 30 turških lir).

Na vrhu naravne trdnjave Uchisar.


Naravna trdnjava Uchisar, to je najvišja vzpetina na pdročju mest Nevsehir in Goreme.


Arhitekt Mirko Brezar skicira bivališča vklesana v skale iz tufa, kraj Uchisar - prečudovita Kapadokija


Kapadokija - bivališča v skalah iz tufa, vasica Urgup zraven Uchisarja.


Arhitekt Mirko Brezar skicira bivališča vklesana v skale iz tufa. Pokrajina in zgodovina Kapadokije. Pred približno 10 milijoni let so bili na tem ozemlju aktivni trije vulkani, ki so ob svojem delovanju odlagali vulkanski pepel, le ta pa se je sprijel v mehko kamenino, imenovano tufa. Posledice erozije lahko danes opazujemo v pokrajini, ki ji ni para na tem svetu. Zaradi mehke sestave kamenine so v tufo ljudje začeli kopati svoja prebivališča, tako da danes najdemo več 10 podzemnih mest (34), med katerimi sta najbolj znana Kaymakli in Derinkuyu, ki smo si ga ogledali. Kapadokija, dežela v osrčju Turčije in s središčem v Kayseriju je bila nekoč samostojna kraljevina, nato Rimska provinca, večkrat omenjena v Svetem pismu. Danes je ena izmed najbolj obiskanih turističnih predelov Turčije.


Podzemno mesto Derin Kuyu, blizu kraja Kaymakli. Mesta so gradili Hetiti do leta 680, imajo 7 nadstropij do 80 m globoko v zemlji. Služila so najbrž za skrivališča med vojnami. Mesta imajo vinske kleti, preše, učilnice, krstilnice, itn. Padla je duhovita opazka, da so se staroselci v mestih skrivali pred Turki.









Puščavnika iz Uchisarja.


Rdeča kapica iz mesteca Kaymakli.


Odlično ohranjene freske (podoba Jezusa) v skalo vklesane cerkve - zgodnje krščanstvo. Kapadokija, kraj Goreme.















Fotografirano iz naravne trdnjave Uchisar - blizu mesta Goreme.























Oblikovanje oniksa - poldrag kamen, ponavadi z belimi, črnimi, zelenimi ali rjavimi progami - del tradicije v Kapadokiji.









Nazaj na kazalo

4. dan (torek - 28.3.2006): Kapadokija-Manavgat
Zjutraj smo se spustili v eno od podzemnih mest, v katerih je prebivalo tudi več tisoč ljudi. Mesta so bila opremljena z vsem potrebnim za življenje. Nato smo se odpeljali proti zahodu in si najprej ogledamo karavanski dvorec Sultanhan. To je bilo nekoč pomembno zatočišče za karavane na nekdanji poti svile in začimb. V svetem mestu Konyi obiščemo mavzolej velikega filozofa in mistika Rumi Mevlane ter se seznanimmo z lepimi primerki seldžuške arhitekture. Konya velja za najbolj konzervativno mesto v Turčiji, skriva pa še veliko drugih lepo ohranjenih stavb. Zvečer prispemo čez gorovje Taurus na turško Sredozemlje. Nočitev v Manavgatu.

Pred goro HASAN DAGI, vulkanskega izvora, višina 3268 m (nekateri viri navajajo 3254 m).








Sledi nekaj podob iz karavanskega dvorca Sultanhan. To je bilo nekoč pomembno zatočišče za karavane na poti svile in začimb. Izjemna mojstrovina turških graditeljev, kamni se natančno prilegajo.








Obzidje dvorca Sultanhan.























Dejanova slika gore HASAN DAGI, 3x optični zoom skozi daljnogled povečave 7x.



V svetem mestu Konyi pred mavzolejem velikega filozofa in mistika Rumi Mevlane z lepimi primerki seldžuške arhitekture. Konya je nekdanja prestolnica seldžuškega kraljestva. Mavzolej (mošeja) je služil kot samostan verske sekte "plešočih dervišev", ki jo je ustanovil mislec in teolog Mevlana. Danes je na tem mestu shranjenih nekaj najbolj poznanih islamskih relikvij (Mohamedova brada itn).


Babica in vnukinja gresta od "maše".













Pred vstopom v svetišče.





Prehod čez gorovje Taurus, prelaz visok čez 1800 mm - iz pomladi v zimo in nato spust proti morju v mesto Manavgat.


Klemen in Marta z akumulatorjem, hotel v Manavgatu.


Nazaj na kazalo

5. dan (sreda - 29.3.2006): Manavgat (Side)
Do 16. ure je bil čas za pripravo internetnega prenosa in nato opazovanje Sončevega mrka (večina neastronomov si je še prej ogledala mestece Side). Po končanem enkratnem dogodku, vreme nam šlo na roko, smo se odpeljali še v stari del Antalye, kjer smo se sprehodili po prijetnem mestnem jedru in obali.

Kraj Side - Turčija, plaža, obala opazovanja Sončevega mrka, 29.3.2006.



Kaj počnejo fantje na turški plaži?







































Turška deklica opazuje mrk. Kar nekaj domačinov se je pridružilo našemu opazovanju.






















Policija se vozi na okrog tudi z oklepniki. V Turčiji ni šale - kaj to pomeni za evropski način razmišljanja, politiko.







Nazaj na kazalo

6. dan (četrtek - 30.3.2006): Manavgat-Pamukale (bombažni grad)
Zjutraj smo si ogledali najlepše ohranjenen anatolski teatra v Aspendosu, potem pa smo spet potovali čez gorovje Taurus na območje egejske obale. V Pamukalah je narava ustvarila eno od svojih čudes, ko se je topla voda iz globin razlivala po apnenčasti kamenini in ustvarila nešteto snežnobelih bazenčkov, prevlečeni so z belo kalcijevo plastjo. Hoja med njimi deluje prav pomirjujoče. Tudi Rimljani so poznali zdravilno moč te vode in so zato v bližini zgradili zdravilišče Hierapolis - nekropola (mesto mrtvih, Apolonovo svetišče, martirij apostola Filipa, rimsko gledališče, največje antično grobišče v Mali Aziji...). V večernih urah smo si ogledali snežnobele bazenčke. To je bil tudi dan, ko smo posvetili več časa postankom (3 ure), nakupom, ogledu turških obrti, kot samemu ogledu zgodovinskih znamenitosti, za katere smo porabili samo uro. To je pač Turčija in potrebno je občasno nekoliko brzdati neuradni turški program, ki seveda vidi večji interes v prodaji tepihov, usnja, nakita, itn, kot v ogledu znamenitosti in narave. Ta nakupovalni turizem je potrebno dovolj zgodaj uravnotežiti z ogledi uradnega programa - to nam je nekako tudi uspelo.



























Egirdir Golu - jezero Egirdir, anatolski Bled (jezera Beysehir nismo obiskali).


















Gospa Margaret je prosila strica Turka, če lahko samo malo sede na kamelo, da ne bi jahala. Kako se je izteklo? Poglejte spodnjo sliko.















Pridobivanje svile, najprej se biba buba skuha - svile se noben ne brani.

Nazaj na kazalo

7. dan (petek - 31.3.2006): Pamukkale-Efez-Kušadasi
Dopoldan smo si ogledali še zdravilišče Hierapolis - nekropola (mesto mrtvih, Apolonovo svetišče, martirij apostola Filipa, rimsko gledališče, največje antično grobišče v Mali Aziji...). ostanke izjemnega antičnega mesta, gledališče, grobnice med katerimi se romantično pasejo ovčke. Po ogledu Hierapolisa je sledila Vožnja po dolini reke Meander do antične Jonije. V bližini Efeza smo obiskali še zadnje bivališče device Marije (sem je prišla z apostolom Janezom po Jezusovem križanju), ki je danes romarska pot za muslimane in kristjane. V Turčiji živi okrog 75 milijonov prebivalcev, od tega je še ostalo 80 tisoč kristjanov. Popoldne smo preživeli v Efezu, čudovito ohranjenem antičnem mestu, ki je bilo nekoč drugo največje mesto rimskega cesarstva. Ko so ga v 19. stoletju začeli odkopavati, so se na dan prikazali: izreden teater, Celzijeva knjižnica, Artemidin tempelj in še mnogi drugi skriti spomeniki.

Kraj Marijinega zadnjega bivališča.



Nuna skicira okolico Marijinega doma. V bližini Efeza smo obiskali še zadnje Marijino bivališče (sem je prišla z apostolom Janezom po Jezusovem križanju) - bivališče je danes romarska pot za muslimane in kristjane.



Sledijo podobe iz rimskega Efeza, čudovito ohranjenega antičnega mesta - nekoč drugega največjega v Rimu.











Ni vsak Peter Peter Klepec.




Restavracija kipov je v polnem teku, proporci se čisto ne ujemajo, a.







Arhitekt Mirko Brezar skicira ostanke antičnega Efeza.



Detajl iz Zupančičeve jame - Ljubljana - naselje je zasnoval arhitekt Mirko Brezar - v arhitekturo naselja je vključil tudi antične elemente, stebre. Po Plečniku so stebri skoraj izginili iz slovenske arhitekture.














Za otroke so antični kraji pravi časovni stroj.





Matjaž in turška mačka v Efezu pred znamenito Celzijevo antično knjižnico.








3D slike si oglejte na vrhu predstavitve.







Večerno druženje v prelepem hotelu v Kušadasiju.

Nazaj na kazalo

8. dan (sobota - 1.4.2006): Kušadasi-Pergamon-Carigrad
Ogledali smo si Galenovo (rojen 129 - umrl 1999) zdravilišče Asklepijo in Attalusovo Akropolo v Pergamonu. Pot smo nadaljevali proti trajektu, ki nas je preko Marmornega morja prepeljal v Carigrad.

Vstajenje v prelepem hotelu v sredozemskem mestu Kušadasi (1.4.2006).





Model mesta Pergamon iz berlinskega muzeja, povzeto po: http://en.wikipedia.org/wiki/Pergamon


Ostanki antičnega Pergamona.


Ostanki antičnega Pergamona.








Domačini iz okolice Pergamona se izjemno radi fotografirajo, so tudi zelo pijetni sogovorniki.








Peter in Margaret v Galenovem zdravilišču - Asklepiju. Asklepij je bog zdravilstva.








Podzemni hodniki Galenovega zdravilišča.

Nazaj na kazalo

9. dan (nedelja - 2.4.2006): Carigrad
Dan prej, v soboto zvečer smo prispeli v Carigrad - Konstantinopel - Istanbul, mesto treh imen (štirih, če dodamo še Bizanc), očarljivo mesto mogočnih mošej, izjemne zgodovine. Še beseda o hotelu, hotelih. Hotel Orsep ni bil med najbolj urejenimi, a še zmeraj je bil boljši od pričakovanj pred potovanjem v Turčijo. Nedeljo smo torej namenili spoznavanju enega najbolj vznemirljivih mest na svetu, ki edino leži na dveh celinah. Tu se prepletata moderno in tradicionalno, vzhod in zahod, staro in novo. Sprehodili smo se po antičnem hipodromu in spoznali Modro mošejo, pravi arhitekturni biser, ki je dobila ime po modrih ploščicah. Nedaleč stran stoji cerkev sv. Sofije, nekoč največja cerkev krščanskega sveta, ki pa je danes spremenjena v muzej. Ogledali si bomo še podzemno palačo Yerebatan, popoldan pa bo tudi čas za nakupe in barantanje, saj se bomo sprehodili po največji pokriti tržnici na svetu.

Konstantinopel je dokončno padel v roke Otomanskemu imperiju leta 1453. Turki so spremenili cerkev Sv. Sofije - Modrosti v mošejo (Hagia Sofia), a kljub vsemu so Turki v njej ohranili še kar veliko krščanskih mozaikov.








V cerkvi Sv. Sofije - Modrosti, v mošeji (Hagia Sofia).


Posoda za olje v cerkvi Sv. Sofije - Modrosti.


V cerkvi Sv. Sofije - Modrosti.


V cerkvi Sv. Sofije - Modrosti.


V cerkvi Sv. Sofije - Modrosti, romarji so skozi čas skoraj popolnoma uničili mozaik.


V cerkvi Sv. Sofije - Modrosti, Kristus iz mozaika nas gleda iz vseh smeri.


Bizantinska cesarska družina, cerkev Sv. Sofije - Modrosti. Konstantin Veliki, rimski cesar, je povzdignil krščanstvo v državno vero in leta 330 izbral Bizanc – Konstantinopel za svojo prestolnico. Rimski cesar Konstantin je leta 330 preselil prestolnico iz Rima v Bizanc, novo prestolnico pa poimenoval Konstantinopel (danes Istanbul). Tako Dioklecijan kot Konstantin sta skušala najti boljše oporišče za rimsko državo kot je bil Rim. Konstantin si je izbral mesto v Bosporu, kjer je bilo nekoč grsko mesto Byzantium (Bizanc). Novo mesto, ki se je imenovalo Constantinopolis (Konstantinopel) danes Istanbul ali Carigrad, ima odlično lego, pristanišče, nadzoruje prehod v Črno morje, v Azijo. Konstantin se je odločil, da bo zgradil veliko mesto, kamor bi ljudje iz vsega imperija lahko usmerili zvestobo in vdanost. Ko je leta 395 cesar Teodozij razdelil rimsko cesarstvo, je postalo mesto prestolnica vzhodno rimskega cesarstva. Boljša gospodarska razvitost in enotnost prebivalstva samega je pripomogla k temu, da je vzhodni del cesarstva preživel še naslednjih 1000 let po padcu Rima. Očitno pa je tudi, da je rimski imperij začel razpadati, ko je Konstantin zgradil novi Rim - Konstantinopel (kdo si danes upa zgraditi novo prestolnico in to v šestih letih), vzhodni del imperija - Bizanc - pa je propadel 1453 predvsem zaradi "kopanja" cesarjeve družine v zlatu. Pravijo, da so na cesarskem dvoru porabili za lastno razkošje vsaj toliko denarja kot za vojsko. Turki so torej dokončali to, kar so že začeli cesarji na Bizantinskem dvoru. No, vsak imperij (civilizacija) ima svoj vzpon in zaton, tudi današnji zahodni, ki se kopa v potrošniški blaznosti. Če hočeš koga narediti za invalida, ga obdaj z izobiljem. Katero EU mesto bo postalo novi "Istanbul"?





Podzemna palača Yerebatan Saray - impresiven, ogromen zbiralnik vode za Konstantinopel. Po padcu Bizanca 1453 so več sto let zanemarjali in občasno celo pozabili na zbiralnik, Turki so ga odkrili šele 100 let po zavzetju Konstantinopla. Zgrajen je bil leta 532. Dimenzije zbiralnika so 70 x 140 metrov, kapaciteta pa 80000 kubičnih metrov vode.


Glava "Meduze" (vodna nimfa) kot temlej enega izmed 336 stebrov vodnega zbiralnika Yerebatan Saraya, Carigrad.


























V Modri mošeji.








Trubadur iz Istanbula, 2. april 2006. Prisluhni njegovemu igranju in petju - kratek izsek pesmi.





Kadilci vodnih pip - stari Istanbul.


Sledi tradicionalna podelitev akumulatorjev za najboljšega šoferja (foto: Dejan Kolarič).
In 12 V akumulator prejme (!!!) - turški šofer avtobusa v zahvalo za varno vožnjo po deželi turški.


Nazaj na kazalo

10. dan (ponedeljek - 3.4.2006):Carigrad-Ljubljana
Prevoz na letališče in zgodnji jutranji let proti Ljubljani. Tak je bil načrt, a so iz Adrie sporočili, da jih zjutraj lahko leti le okrog 20. Vsi upokojenci so, saj veste, ker jim primanjkuje časa - tudi nam ga bo na stara leta, odleteli že zjutraj ob 3:00. Ostali nekoliko mlajši, ki hodimo v službe, pa smo še eno noč prespali in odleteli ob 11. uri iz Carigrada, preko Dunaja v deževno in mrzlo Slovenijo. Čez dan smo tako ujeli, fotografirali, še nekaj imenitnih nevihtnih oblakov. Vse se je dobro končalo.

Nedvomno je Turčija velesila: pomorska, gospodarska, turistična, v pridelovanju sredozemskega sadja in zelenjave, itn. Gospodarska rast je neverjetna, ljudje so še voljni dela in čutiš njihovo veselje do življenja, otrok. Res da so plače relativno skromne, a tudi cene niso pretirane. Preseneča izjemna želja po urejenosti, ki pa rodi sadove in preseneča večino turistov. Kljub pomanjkljivostim je bolj prijazna kot večina naših sosednjih sredozemskih držav. Problem je, ali pa je ravno to njena prednost, da njeno politično stabilnost drži pokonci vojska in še kdo čez lužo.




















Iz letala smo opazili poplave v srednji Evropi. Iz oblakov, iz "nebes" smo se spuščali nazaj v realnost.


Nazaj na kazalo


MRK (TUTULDUK) V TURŠKIH MEDIJIH

Izjemno veliko je bilo TV prispevkov na temo mrka. Časopisi pa so izdali takoj po mrku tudi nekaj zelo atraktivnih in domiselnih repotaž in posnetkov mrka - glej spodaj. Znali so združiti turizem, lastno tradicijo, turško improvizacijo, zgodovino itn, z Sončevim mrkom. Kaj bi jim človek lahko očital, a zdi se, da so iz tega mrka potegnili kar veliko. Hoteli na črti mrka so bili zasedeni skoraj tako kot v turistični sezoni.



Opazovanje mrka - kopirano iz turškega časopisa. Zelo domiselne slikice, tudi nekaj nevarnih metod. Zelo dobra marketinška poteza.



Opazovanje mrka - kopirano iz turškega časopisa.



Turki so izkazali spoštovanje mrku tudi z izdajo poštne znamke, zelo modro - v Sloveniji se kaj podobnega že dolgo ni zgodilo, če se je sploh kdaj (mrk 1999, prehod Venere 2004, krater Vega na Luni, asteroidi, supernova, naši astronavti, kometi, itn).



Nazaj na kazalo



DOGAJANJE PO MRKU


Kot se spodobi po takem potovanju in dogodku, smo se najprej morali spočiti in navaditi na vsakdanji ritem življenja. Nakar smo začeli zbirati fotografsko gradivo. Bilo je kar nekaj srečanj, kjer smo si ogledali in izmenjali posneteke.



Gospa Milica Pribošič je bila s strani ADV imenovana za koordinatorico poti v Turčijo in ogled mrka. Nekaj tednov pred mrkom, je bila operirana na očesu - zaradi nenadejanih pooperativnih okužbah, je bila primorana odpovedati pot v Turčijo. Ta zaplet jo je močno ožalostil. Po vrnitvi smo se dobili na ogledu slik in občnem zboru, kjer smo ji poklonili Gregorjevo, podpisano, fotografijo Sončevega mrka (diamantni prstan), kipec Artemide in še nekaj malenkosti v znak zahvale. Milica je namreč tudi prispevala veliko dragocene opreme za opazovanje in slikanje mrka.


Med druženjem z Milico (12.5.2006).


Milica si je ogledala internetno animacijo celotnega potek mrka, sestavljeno iz nekaterih slikic direktnega prenosa iz Turčije. Tako je vsaj delno podoživela dogajanje v Turčiji.


Pred odhodom v Turčijo, smo na tabli popisali opremo za snemanje mrka, po vrnitvi pa smo okljukali vrnjeno opremo. Nekaj opreme še ni vrnjene (12.5.2005). Opremo smo v glavnem imeli kot osebno prtljago na letalu in avtobusu (kar ni bilo zmeraj enostavno!!!!!), tako da ni doživela nobenih bistvenih poškodb.


Med gledanjem posnetkov Sončevega mrka in potovanja v observatoriju. Peter Mihor nam je posodil LCD projektor. Zabavni del je predvsem vezan na Andrejev film sekundnih posnetkov (web kamera) med opazovanjem mrka - prava burleska pred teleskopom.


Brskanje po internetu med čakanjem (12.5.2006) na fragmente razpadlega kometa 73P/Schwassmann-Wachmann 3, fragment C je zelo svetel.

Slika C fragmenta zdrobljenega kometa 73P/Schwassmann-Wachmann 3, iz: http://skyandtelescope.com/observing/objects/comets/article_1704_1.asp






Nazaj na kazalo


OSTALE SLIKE BODO OBJAVLJENE V OKVIRU RAZPOLOŽLJIVEGA ČASA IN PROSTORA.