Zorko Vičar
Koliko zmore šolska astronomska oprema za 550 eur, ki so jo šole prejele v MLA2009?
Odgovor je odvisen od vrste izbrane opreme in tudi od izkušenj - ki pa si jih z malo volje
kmalu naberemo. Na Šentvidu smo z novo opremo zadovoljni – verjamem pa, da tudi na
večini ostalih šol. Naročili smo teleskop v znesku, ki ga je bila pripravljena poravnati država
(za nič več in nič manj). Po nujnih kompromisih (iskanjih popustov, ...) smo se junija 2009
odločili za teleskop tipa Newton, premer 8 palcev (D = 200 mm), f/5 (goriščne razdalje =
5*200mm = 1000 mm). Zakaj premer objektiva 200 mm in ne manj? Odgovori sledijo:
Nekateri rezultati opazovanj, snemanj, testiranj in pojmi, ki sodijo zraven
Najprej smo oktobra 2009 pomerili kvaliteto zrcala. Teh meritev je najbolj vešč Andrej
Lajovic, po metodi iz:
http://foucault.sourceforge.net/instructions.html. V resnici smo si vzeli kar nekaj časa in
zaradi primerjave, izmerili kar nekaj različnih zrcal istega proizvajalca (zrcali 150 mm in 200
mm imata »Strehl« med 0.8 in 0.9 - prav dobro; zrcalo 250 mm ima »Strehl« okrog 0.97,
odstopanje od parabole okrog λ/15 - odlično).
Kaj je Strehlovo razmerje (SR)? Nemški fizik, matematik in astronom dr. Karl Strehl je ob
koncu 19. stoletja definiral eno izmed mer (Strehlovo razmerje, kar Strehl) za kvaliteto optike.
Strehl je razmerje med največjo dejansko intenziteto zbrane svetlobe in teoretično intenziteto
zbrane svetlobe točkastega izvora, recimo zvezde - sliko katere lahko do določene mere
obravnavamo kot centralno interferenčno ojačitev (Airyjev disk) zaradi uklona svetlobe na
vhodni odprtini (objektivu, glej slike). Bližje je Strehlovo razmerje vrednosti 1, boljši je
objektiv (boljša je slika, ki jo tvori teleskop), v našem primeru zrcalo. Vrednosti okrog 0.8 so
solidne, vrednosti nad 0.95 pa so že odlične. Prvo testiranje zrcal(a) je torej obetalo kvalitetno
sliko, dober kontrast. Pri Newtonih imamo namreč opravka še z dodatno motnjo (izgubo
kontrasta) zaradi uklona na sekundarnem zrcalu (središčna obstrukcija), a ta pri večjih
primarnih zrcalih (recimo 200 mm) ni več tako izrazita – motijo tudi nosilci sekundarnega
zrcala (»pajek«). Če je Strehlovo razmerje blizu 1, pomeni to, da tudi oblika zrcala ne odstopa
veliko od teoretične (v našem primeru od parabolične oblike).
Airyjev disk - ločljivost, Strehlovo razmerje, kontrast
Nastanek interference iz dveh izvirov.
Zgornje slike pozna večina srednješolcev, saj z njihovo pomočjo izpeljejo kriterije za
interferenčne maksimume (razlika poti je enaka večkratniku valovne dolžine) in minimume
(razlika poti je enka lihemu večkratniku polovice valovne dolžine,
λ/2) dveh točkastih koherentnih izvorov valovanja na
razdalji R. Nekaj podobnega (interferenca) se dogaja s svetlobo v teleskopih, le da je tam
izpeljava ojačitev in oslabitev nekoliko bolj zapletena. Če zelo poenostavimo, dobimo za prvi
kot (φ) oslabitve obeh valovanj (kjer se srečajo
maksimumi in minimumi - valovanji se zato odštejeta), glede na simetralo, podobno vrednost,
kot je izraz za ločljivost teleskopa (1,22*λ/D).
Za prvo oslabitev velja (za majhne kote je sinus kota kar enak kotu v radianih):
- razlika_poti = R*sin (φ) = R*φ = (λ/2) ,
- iz česar sledi kot prve oslabitve, φ =
λ/(2*R) = λ/D
– rezultat blizu ločljivosti teleskopa,
- grobo (primerjalno) smo predpostavili, da je razdalja med izvoroma enaka kar polmeru (R)
zrcala.
Ta ocena je res čez palec, a omenili smo jo zato, ker se za ločljivostjo optičnih naprav skriva
prav interferenca elektromagnetnega valovanja (svetlobe), in ker je to tisti del fizike, ki se v
srednjih šolah še obravnava (vprašanje je, kako dolgo še?).
Na planetu, zaradi slabega kontrasta, tako ne vidimo površinkih podrobnosti (recimo na
Marsu) ali pa se zabrišejo vzorci atmosfere (na Jupitru, Saturnu). Enkrat smo imeli priložnost
pomeriti zrcalo, ki je imelo Strehlovo razmerje zgolj 0.33, hm! Da je z zrcalom nekaj zelo
narobe, je najprej opazil Gregor Vertačnik – planeti so se kar »kopali v siju« (ostrina ni bila
tako zelo zanič, velja za rob planeta, a kontrast je bil izjemno slab in seveda še odvečni
»svetniški« sij okrog planetov, zvezd). Kaj vse ponuja trg – a neveščo oko težko takoj opazi
napako optike in zato ... Kdaj tudi prevlada logika v stilu, za vzhodno Evropo je vsaka optika
dobra (delno smo si sami krivi). Mogoče pa prihaja čas, da bi domače znanje pri brušenju
zrcal združili v kako slovensko optično podjetje – verjamem, da zrcal s Strehlom 0.33 ne bi
pošiljali na trg ...
Airyjev disk (recimo slika zvezde) in interferenčni kolobarji. Levo – slaba optika
(slab kontrast, izraziti interferenčni kolobarji), desno dobra optika (dober kontrast,
večino svetlobnega toka, več kot 80 %, se zbere v Airyjevem disku in preostanek, manj
kot 20 %, v interferenčnih kolobarjih).
Energijska analiza pokaže, da se v Airyjev disk preslika okrog 84% celotnega svetlobnega toka, v prvi interferenčni obroč 7 %, v drugi okrog 3 % svetlobnega toka in v ostale še ostalih 6 %. Zaradi obstrukcije (sekundarno zrcalo) in nepravilne oblike zrcala, se višina Airyjevega diska zmanjša (svetlobni tok pade pod 84 %) in se ta razlika svetlobnega toka prenese na zunanje interferenčne obroče, posledica je, kot smo že omenili, manjši kontrast. Seveda je kontrast zapleten pojem. Poleg objektiva so pomembne tudi primerne povečave, kvaliteta okularja, stene optične cevi ne smejo odbijati preveč svetlobe, izjemno pomembna je svetlost neba, stabilnost ozračja (»seeing«), itn. Na marsikaj ne moremo vplivati, oziroma zmeraj težje (na svetlobno onesnaženje).
Opazovanja
Vrnimo se k testiranju. Kaj so pokazala opazovanja? Ko smo ob dobrem »seeingu« (mirno,
stabilno ozračje), opazovali planete, smo bili še enkrat zelo pozitivno presenečeni. Ne samo,
da je bila slika pričakovano dobra – (bila) je odlična. Kako svetlo in razločljivo sliko tvori tak
Newton – tudi pri povečavah 300 in več – kaže spodnji posnetek Saturna, res izjemno (no,
opazovanja nudijo še več podrobnosti, kontrasta, kot pričujoča slika). Še glede dobrega
»seeinga« - po izkušnjah, tako čez palec, je tega največ konec zime in začetek pomladi,
stabilno ozračje, zemlja še ni pregreta (manj vzgona), itn. Ob robu Saturna je projekcija
notranjega dela prstana (pogled skozi obroč) velika le slabo ločno sekundo. Bila je vidna v
okularju in tudi na sliki, kar kaže, da je ločljivost enaka teoretični, pod ločno sekundo.
Velikost Saturna je bila okrog 20 ločni sekund, prstana pa 45.
Naša izbira torej ni bila slaba – nasprotno, bila je, glede na razmerje ceno-kvaliteta, odlična.
Zelo pomembno pa je, da so teleskopi kolimirani - laserski kolimatorji za Newtone delajo
čudeže. Kdaj so tudi zrcala premočno vpeta (kdo misli, da mora obroček, ki fiksira zrcalo, ja
»zategniti« - napaka), v našem primeru ni bilo teh težav.
Snemanje Saturna s spletno kamero in obdelava posnetkov
Uporabili smo improvizirano okularno projekcijo (okular 10 mm, razni adapterji, škatla za film, itn) na teleskopu Newton, 8 palcev, f/5 in 6 let staro zmahano spletno kamero. Slika je sestavljena iz 30 sekundnega niza posnetkov. Levo je slika z odštetim »diagonalnim« signalom (napaka kamere), sestavljena z Gimpom (posamezne slike sta v Gimpu sestavila Andrej Lajovic in Klemen Blokar), desno pa so originalne slike sestavljene z RegiStaxom (Dejan Kolarič) – razlika je očitna. Jure Varlec je s Fourierjevo analizo zaznal sistematični odvečni signal kamere k slikam in ga odštel - spletna ccd namreč nima "darkframe" opcije za vsak posnetek, tudi faza šuma se spreminja iz posnetka na posnetek. Rezultat truda je leva slika zgoraj in to iz mestnega okolja - z opremo, ki jo ima večina šol.
Katere stroke in veščine povezuje teleskop
Seveda je med opazovanji, snemanji in obdelavo astronomskih slik kar nek časovni in
kakovostni preskok in članek ni namenjen temu, da bi sedaj vsi morali takoj slikati in
»kunštno« obdelovati slike. Za učence so najpomembnejša opazovanja in tudi sam pri sebi še
zmeraj stavim na opazovanja. Je pa iz vsebine razvidno, kaj vse nase lahko vežejo
astronomska opazovanja, teleskop: kolimacija – recimo z laserjem, ločljivost in kontrast
optike – uklon in interferenca, povečava, vidno polje, magnituda, slikanje, obdelava slik,
računalništvo, internet, nekaj strojništva – modelarstva, recimo za okularno projekcijo,
meteorologija. Vseh teh pojmov smo se bežno dotaknili v tem prispevku (veliko tega smo
izpustili, recimo Dawesov kriterij za razločljivost dveh zvezd, itn). Omenjeni postopki, pojmi,
delno sodijo v danes popularno kratico IKT (informacijske in komunikacijske tehnologije).
Vsekakor učencev ne bomo strašili s Fourierjevo analizo slik, šumom kamer – to je samo
prikaz, kako lahko nadgradimo rezultate dela v astronomiji in katere stroke vse povezuje delo
s teleskopom.
Primerjava med manjšimi in srednjimi teleskopi
Levo je slika Marsa posneta z nekolimiranim teleskopom, desno s kolimiranim. To je
lahko tudi primerjalna slika, ki kaže na razliko med manjšimi in večjimi premeri
objektivov, recimo med 100 in 200 mm. Vir:
www.skyimaging.com/astronomy-equipment2.php.
200 mm Newton se po kontrastu brez težav kosa z refraktorji premera okrog 100
mm, a nudi veliko več pri opazovanjih megličastih objektov. Slika kaže približno razliko
med opazovanjem para galaksij M51 in NGC 5195 (v obliki tolmuna - Whirlpool,
Vrtinec) v Lovskih psih (v bližini ojesa asterizma Veliki voz). Lord Rosse je leta 1845 na
umetniški podobi galaksije zelo natančno zabeležil spiralno strukturo M51 – to bi naj bil
prvi megličasti objekt, pri katerem so sploh opazili spiralne vzorce. Pri enaki povečavi
bosta sliki sicer enako veliki, a bo svetlost slike (gostota fotonov) pri 200 mm-skem
objektivu 4x višja kot pri 100 mm-skem, (200/100)2 = 4, kar se pri magnitudi
pozna »le« za 1.5, a oko to razliko še kako dobro zazna. Vemo kako opazna je razlika
med sijema Sirija in Vege (približno 1.5 magnitude) in ostalimi najsvetlejšimi zvezdami,
ali recimo med zvezdo Rigel in Belatriks v Orionu. A tudi pri planetih je povečava 400
(omogoča jo 200 mm Newton) - sploh pri Marsu - tista, ki večini razkrije vsaj nekaj
podrobnosti na planetu – medtem ko povečave do 200 (recimo refraktorji okrog 100
mm) pri večini pustijo vtis, da je Mars zgolj oranžna pikica. Je pa res, da je dober
»seeing«, ki omogoča povečave nad 200, redkost, mogoče je le nekaj takih dni v letu –
pa vendar.
Zaključek
Če je teleskop Newton (recimo 200 mm, f/5) kolimiran, ni primeren zgolj za opazovanje
meglic, galaksij, kot to radi pripisujemo Newtonom, ampak je tudi odličen za opazovanje
planetov - izkazal pa se je tudi pri snemanju le teh. Brez pretiravanja lahko zaključimo, da
teleskop MLA2009 in oprema, ki že obstaja na šoli, pc-ji, spletne kamere, digitalni
fotoaparati, nudijo pogoje za spodobno astronomsko delo, za opazovanja in za snemanja (čez
čas tudi za seminarske in raziskovalne naloge). Takih pogojev bi bili Galileo Galilei,
Johannes Kepler in drugi sodobniki, samo veseli - nekaj časa sploh ne bi opazili svetlobnega
onesnaženja - ko bi ga, pa verjamem, da bi ga odpravili prej, kot ga bomo mi – »Uredbi o
mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja« iz leta 2007 že režejo peruti.
E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si
Dodatek: Koliko svetlobe se prelije iz Airyjevega diska v zunanje interferenčne obročke slike zvezde ob različnih središčnih obstrukcijah (sekundarnih zrcalih). OBSTRUKCIJA PROCENT PRENOSA SVETLOBE V UKLONSKE OBROČKE -------------------- -------------------------------------------- Ni centralne obstrukcije (o/D): 16,2% Prekrite 10% odprtine: 18,2% Prekrite 15% odprtine: 20,5% Prekrite 20% odprtine: 23,6% Prekrite 25% odprtine: 26,8% Prekrite 30% odprtine: 31,8% Problem je majhen do 15% obstrukcije, nad 30% obstrukciji pa že zelo pade kontrast, saj sosednje točke doseže že več kot 30 % uklonske svetlobe, recimo neke zvezde. Slike iz: http://www.brayebrookobservatory.org/BrayObsWebSite/HOMEPAGE/forum/c-o's.html Glej stran o teleskopih ali Meritve različnih zrcal