Ogled rimskega zapornega zidu (Claustra), z odličnim vodenjem g. Manfreda Deterdinga
- 3. junij 2011
V Velike Lašče nas je prijazno povabil g. Alojz Šporar.
Povabilu se nas je odzvalo 10 (še nekaj pa bi jih, ob lepem vremenu,
prišlo zvečer). Kljub slabim obetom je
Marko Skoberne s sabo vzel
svoj imeniten teleskop Klevtsov–Cassegrain, 20cm, f/8,
sam pa še 76 mm-skega Newtona. Posvetimo se učni poti.
Učna pot poteka ob rimskih zapornih zidovih, ki so jih Rimljani dogradili
v 3. – 4. stoletju, da bi rimski imperij zavarovali pred vdori ljudstev onstran
Donave.
Pot je del novonastajajoče mednarodne pešpoti, ki bo povezovala Hrvaško, Slovenijo,
Italijo in Avstrijo. Označena je z belo-modro dvobarvnico. V občini Velike Lašče se
začne na Lužarjih, pelje v Predgozd (križišče pešpoti E-6 in E-7) ter po
gozdnatem Mačkovcu skozi Krvavo Peč (cerkev, pečine).
Po strmem pobočju Mokrca se približa iški tesni, ki jo doseže v Vrbici.
Tam lahko nadaljujemo: strmo na Vidovsko planoto v Osredek, strmo po
Claustri na rakitniško planoto v Rakitno, ali pa po iški tesni v Iški vintgar.
Tu je še ena možnost: pot presenečenja. Od glavne poti se ponekod odcepijo stranske,
ki v obliki pentlje popotnika vodijo do zanimivosti in ga vrnejo na glavno pot.
Slike in opis poti potekajo krnološko obrnjeno,
od konca do začetka naše mini
pustolovščine.
Zvečer smo se dobili v kmečki gostilni ob Tonetovih češnjah, ob čaju, narezku in
prijetnem klepetu. Zunaj je začelo deževati in astronomska opazovanja
so splavala po vodi - a zvede bodo še svetile.
Med nami pa je vseeno svetila zvezda, to je Manfredova žena Vladka, ki je
bila še pred letom hudo bolna, a je letos spet zaživela
polno življenje.
Pri družini Deterding ob šilčku izvrstne medice - Dvorska vas, občina Velike Lašče.
Povprašali smo o podnebju in izvedeli veliko zanimivosti.
Višine snega in temperature so podobne tistim v Ratečah. Dvorska Vas
leži na nadmorski višini nad 600 m.
Veseli jih, da bodo končno
ti kraji dobili svojo prvo meteorološko postajo.
Res so določena območja kar pozabljena od tistih, ki talajo
dobrine na naši zemlji.
Prikupen skalnjak.
Nad 300 let stare orgle - podružnična cerkev Janeza Krstnika v Dvorski vasi.
G. Manfred nam je predstavil idilično cerkvico sv. Janeza Krstnika iz leta 1722.
V cerkvi smo spoznali kar nekaj svetopisemskih Janezov (Krstnik, apostol Janez, ...),
omenili smo tudi svetega Donata.
Beseda je nanesla še na oriontacijo cerkve, ki bi naj bila v smeti
sončnega vzhoda na dan, ko goduje Janez Krstnik. Zanimivo bi bilo preveriti
orientacije ostalih cerkva glede na svetnike. Omenili smo tudi pomen bazilike,
barv, prižnice, itn. Res bogata razlaga.
Tako veliko o cerkvenih pravilih, delno o arhitekturi, zgodovini,
nismo še nikoli slišali, sploh pa tega nismo pričakoval
v tako majhni, a prikupni, cerkvici.
Lužarji - mini jezero. Zanimivo je, da mnogi v jezeru niso
prepoznali petja
urha - v Slovenkih goricah mu rečemo tudi "skünkač".
Zvok, petje so "iskali" v bližnjem gozdu in ne v jezercu.
Za nekaj minut nas je rahlo poškropil dež.
Križišče Evropskih pešpoti E6 in E7.
Astronomi se takoj lotimo meritev - v tem primeru ne
magnitude zvzde, ampak premera največje smreke v občini Velike Lašče.
Ustavili smo se tudi v gozdu (kraj Krvava Peč),
kjer raste ena večjih in starejših smrek v Sloveniji.
Spet smo ocenili njeno kubaturo in sicer na okrog 12 m^3.
Beseda je nanesela tudi na jamborno pot - kjer so s konjske vprege prevžale tudi
do 60 m dolga debla. G. Manfred nam je tudi razkril fenomen
vitke Brinarjeve jelke, lepotice iz Rakitne - jelka je v resnici prekrasen mutant.
Obiskali smo tudi
Krvavo Peč - naselje na kraški planoti nad kanjonom Iške v Občini Velike Lašče.
Od tu (nadmorska višina od 732 m do dobrih 800 m) se ponuja enkraten pogled na zeleni
kanjon Iške, na vasi Bukovec
in Osredek. Zaradi različne sestave kamenin in erozije, najdemo
v strmini pod Krvavo Pečjo osamele strme kamnite osamelce.
Zakaj ime Krvava Peč? G. Manfred je omenil
dve razlagi. Bolj verjetna je, da oblika vrha stene spominja na peč,
sama stena pa ima, zaradi sestave,
oranžne odtenke in v jeseni vegetacija še
dodatno poudari rdečo barvo. Druga razlaga (legenda) omenja,
da so plenilski Turki ujeli dve deklici, ki se nista uspeli skriti in
so ju, za svarilo, vrgli po stenah, ki so tako postale rdeče od krvi.
Sledi nekaj posnetkov iz gozda, kjer je gozdna cesta presekala rimski zapormi zid.
Ostanki sicer 4 m visokega zidu po dolgih letih erozije, še zmeraj
segajo dober meter iz zemlje, kar se vidi na posnetkih.
Po ruševinah zidu rastejo sedaj drevesa.
Gospod Manfred nam je tudi podal oceno, koliko kubičnih metrov
lesa se recimo skriva v jelki, s premorom D [v cm]. Velja D*D/1000 [m^3].
Recimo 30 cm debela smreka ima približno 30*30/1000 m^3 = 0.9 m^3 lesa.
Ni se nam pa uspelo
prebiti do največjega dolenjskega slapu -
Kobilji curek in slapu Lehnjak.
Malo nam je nagajal moker teren, malo pa medvedka z mladičem, ...
Smo pa predelali proces - kako nastane kamen lehnjak.
Predpogoj za ustvarjanje votlega, lahkega lehnjaka, kamna,
ki je znan tudi pod imeni travertin, bigar ali tuf, je
da potok
na svoji poti raztaplja apnenčasto podlago, po kateri teče.
V procesu nastanka lehnjaka sta pomembni primerna temperatura
vode (nad 15 stopinj Celzija) ter njeno bogastvo z mahovi,
algami in bakterijami. V vodi raztopljen kalcijev karbonat
(apnenec) ponovno kristalizira in se lovi na s sluzastimi
bakterijami in algami obložen vodni mah. To rastlino sili k
nenehni rasti, pri čemer njeni spodnji deli odmirajo in
gradijo lehnjak. Zaradi vloge bakterij, alg in drugih
rastlin pri nastajanju tega kamna je lehnjak med ljudstvom
dobil tudi ime živi kamen.
Nekaj besed o slapu.
Tako visok slap je nenavaden za to območje Slovenije. Lahko bi rekli, da je
več kot 30+ m (?) visok dvotstopenjski slap. Toda stopnji ločujejo skalni
podorni bloki, tako da sta tu pravzaprav dva slapova. Oba sta visoka 15+ metrov.
Zgornja stopnja je nedvomno slapovom tudi dala ime - Kobilji curek.
EDEN OD MOŽNIH DOSTOPOV: S ceste Ljubljana - Kočevje je pri kraju Rašica desni odcep
(27 km iz Ljubljane). Novih 6 km nas pripelje do kraja Rob kjer se
cesta razcepi. Sledimo levemu odcepu mimo žag. Ko asfaltna cesta
preide v makadamsko, je takoj levi odcep ceste na utrjen kolovoz.
Po 1,4 km kolovoza - potok Robarica je ves čas je levi strani -
dobi potok desni pritok, ki pa je s kolovoza slabo viden. Nekaj
minut hoje po potki ob potočku-potoku nas privede pod slapišče
Kobilji curek.
Kako do slapa Lehnjak?
Najprej priteče v potok Lehnjak pritok s 5 do 7 metrov visokim kaskadnim slapiščem.
Kakih 10 minut od Kobiljega curka je slapišče s skočniki v skupni višini 4 metre.
Ko pridemo do stičišča dveh pritokov, se v desno (na levi pritok) usmerimo za 3 metre
visoki Mali Lehnjakov slap (slika 2), v levo (na desni pritok) pa na Lehnjak do katerega
pridemo po 20 minutah. Spet so nam v pomoč modro-bele markacije, ker bi ga drugače ne
našli (le pogosto moramo menjati strani potoka in se izogibati goščevju). Ko že skoraj
obupamo, pa le pridemo do cilja.
Slap Lehnjak je visok 6 metrov (in še raste), sestavljata pa ga dva lehnjakova stebra.
DOSTOP
Z magistralne ceste Ljubljana - Kočevje zavijemo v kraju Rašica (ali Rašca) na križišču
na desno in se mimo Trubarjeve domačije popeljemo do zaselka Rob.
Tam se na križišču usmerimo na levo in se mimo žag odpravimo do konca zaselka,
kjer najdemo označen odcep na gozdno cesto (spoznamo ga lahko vsaj še po treh stvareh:
komaj berljivi tabli za nekakšno obeležje, mostiču čez potok Robarica in bližnje oznake
za območje medveda). Od odcepa sledimo gozdni poti ob desnem pritoku Robarice,
imenovanem Lehnjak, in po 20 minutah pridemo do table, ki nas usmeri v levo do
slapu Kobilji curek. Pot nadaljujemo še naprej po gozdni cesti ob potoku protitočno
- do Lehnjaka nas od tu dalje usmerjajo modro-bele markacije.
Lepo se vidi greben ostankov rimskega zapornega zidu.
Pred drugo svetovno vojno so del dreves na zidu posekali (vidna sta še štora na sliki).
Očitno različni vladarji
niso točno vedeli kaj početi s tem zidom,
a večinoma so obstoj zidu zamolčali tako v učbenikih,
kot v medijih. Danes glede prisotnosti tega zapornega zidu v zavesti
zgodovinske stroke, v slovenskem javnem življenju,
ni veliko bolje (nekaj besed na internetu, to pa je tudi vse).
Obrambni zid je namreč največja gradbena dediščina na naših tleh,
a je očem skrita (si predstavljate, da bi Kitajci ne vedeli
za svoj obrambni sistem zidov ...).
Nekateri so proti obveščanju o obrambnem zidu,
ker baje s tem ogrožamo Slovenijo, kličemo italijanski
hegemonizem.
Nonsens - Italija nas ne ogroža zaradi zidu, ampak ker
mi sami Italijanom prodajamo lastno zemljo - na Krasu in drugod.
Kaj nam ta in še drugi zamolčani zgodovinski
viri (lahko) pripovedujejo?
Ta zamolčani zid pripoveduje, da je uradna zgodovina še zmeraj zgolj
dekla centrov ideološke moči, in da se arheološki, ter zgodovinski
viri po potrebi kdaj navajajo, kdaj zamolčijo, kdaj pa
se določene razlage kar izmislijo (to so zgodovinske laži),
tako da sovpadajo z željo
neke večje nacije po podrejanju manjših.
Ko nam že tako radi omenjajo, da so ta in
ona ljudstva prišla in nato odšla iz naših krajev
(Kelti, Langobardi, Rimljani, itn), pa se na univerzah, šolah zamolči, da
so staroselci, izven glavnih poti in mest, večinoma ostali
na tem prostoru, na podeželju, v hribih, močvirjih, ... in to smo Slovenci.
Vemo, da so mesta zavzeli (tudi ustanovili) Rimljani, nato
Nemci, po prvi in drugi vojni "gospodje" iz Balkana,
a podeželje se ni bistveno spreminjalo.
Vsi resni tuji zgodovinski učbeniki ne omenjajo nobenih
pomembnih selitev na območje Slovenije v 6. stoletju,
da pa so po dolinah hrumeli Huni, Rimljani, Turki, itn, pa ni
dvoma - a le malo se jih je naselilo na podeželju, če že, so se večinoma
asimilirali s Slovenci, s staroselci (razen Kočevarji, ki so prišli
pred 600 leti v zelo izolirano področje). Dokazi za avtohtonost
večine Slovencev so izjemno številčna, raznolika in jezikovno bogata
slovenska narečja (besedišča živih fosilov), ki vsa ohranjajo dvojino in
arhaične besede, ki so
del sanskrta, oziroma jezika prvih naseljencev tega dela Evrope.
O tem pričajo tudi ledinska imena osrednje Evrope in
mnoga stara poimenovanja Slovencev - Madžari naš še zmeraj kličejo
Vendi (Veneti).
Narečja niso nikjer na Svetu tako gosta in raznolika na tako majhnem prostoru, kot
v Sloveniji in na naselitvenem področju manjšin v soseščini.
Kakšna je torej v resnici zgodovina naših krajev, Slovencev?
Da je potrebno podeželje uničiti, če hočeš uničiti nek narod,
so dobro vedeli (vedo)
ideologi po drugi vojni, ki
so silili mlade iz podeželja v brezoblična industrijska mesta.
Spodaj je še nekaj slik iz junija 2010, ko smo si ogledali samo
manjši del poti.
DODATNE INFORMACIJE
Društvo Calustra Alpium Iuliarum
Telefon 2 : 031 397 377
Znak na levi (bela črta, spodaj modra črta) je markacija
poti -
razmerje stranic je
zlati rez.
Zlati rez (latinsko sectio aurea, tudi sectio divina) je razmerje,
ki ga lahko ponazorimo z razdelitvijo daljice na dva neenaka dela
tako, da je razmerje celotne dolžine daljice proti večjemu enako
razmerju večjega proti manjšemu. To razmerje je približno
1,618033988749894...
Kraj Selo (Selo pri Robu), zgoraj je napis ob poti - spodaj ostanek rimske postojanke
ob zidu.
Gospod Manfreda pravi, da še dobro, da je zid kozervirala narava,
vegetacija, drugače ga več ne bi bilo (postal bi gradbeni material).
Rimski zaporni zid je največji ostanek
zidane kulturne dediščine v Sloveniji.
Slikovita pokrajina (naša dežela) kar vleče na potep po
skrivnostni preteklosti in sedanjosti.
Vsi so se strinjali, da imajo Velike Lašče prekrasen
grb - grb novega rojstva pismenstva na Slovenskem
(Primož Trubar in sodobniki).
Prvo pismenstvo najverjetneje sega v čase naših prednikov Venetov
(venetski napisi)
- vsaj 500 let pr. Kr.
in v zapise Karantanske države, zanje trenutno
vemo po posrednih zgodovinskih virih. Tako lahko
preberemo, da so Slovanski
narodi poprej pisali s črtami in zarezami."
Kaj je "Velikolaška kulturna pot"?
Velikolaška kulturna pot je krožna pot, ki povezuje rojstne kraje naših velikih rojakov
Frana Levstika, Josipa Stritarja in Primoža Trubarja. Pot je dolga približno 15 km in
jo prehodimo v 3 do 4 urah zmerne hoje. Pot je lahka, z nekaj manjšimi vzponi in spusti
in je primerna tudi za družine in osnovnošolsko mladino.
Prvo nedeljo v juniju organiziramo v sklopu prireditev ob rojstnemu dnevu Primoža
Trubarja in prazniku občine Velike Lašče tradicionalni pohod z začetkom v Velikih
Laščah in zaključkom na Trubarjevi domačiji na Rašci (13,5 km). Več pod črto spodaj.
Letos nam ni uspelo ponoviti astronomskih opazovanj na Širokih njivah.
"Aprilsko" vreme v juniju pa nam je vseeno ponudilo nekaj
koristnega (enkrat nas je malo pokropilo,
da je narava delovala bolj sveže, drigače pa se je izmenjavalo
sonce z oblaki)
- imeli smo enkraten svež popoldan, kar nam je zelo
koristilo v raziskovanju (nažalost premalo poznane)
občine Velike Lašče - naše
zamolčane zgodovinske in kulturne dediščine, neokrnjene narave
in seveda prekrasnih ljudi.
Zakaj je temu tako (pozabljenost določenih slovenskih krajev) pa je
že drugo vprašanje
- Slovenija še zmeraj trpi v bolečini uvoženih ideologij 20. stoletja.
Nekaj posnetkov Markota Skoberneta:
Vir za opis "Velikolaške kulturne poti (spodaj)":
http://www.silcportal.si/koledar-dogodkov/pd-velike-lasce-vabi-na-pohod-po-velikolaski-kulturni-poti/
Izhodišče: v Velikih Laščah na trgu
Cilj: Trubarjeva domačija na Rašci
POTREBNA OPREMA: planinska obutev
TEŽAVNOST: lahka označena pot
TRAJANJE: 3-4 ure hoje s postanki
Opis poti
Cerkev Marijinega rojstvav Velikih Laščah
Pot začnemo v Velikih Laščah, naselju sredi prelepe naravne sklede,
obkrožene z gričastimi grebeni. Cerkev Marijinega rojstva, zidana na
vrhu vzpetine, mogočno obvladuje stavbe pod seboj. Dograjena je bila
leta 1857 na ruševinah stare in je zasnovana kot triladijska cerkev.
Glavna ladja je široka 9.7 metra, stranski, ki sta skoraj polovico
nižji od glavne, pa 4 metre. Na plemenitem prostoru pred cerkvijo je
Levstikov spomenik, ki je bil postavljen dve leti po njegovi smrti,
izdelal pa ga je domači kamnosek in podobar Jontez. Relief Levstikove
glave je ob stoletnici rojstva oblikoval kipar Svitoslav Peruzzi.
Gostilna Pri Kuklju sodi med najlepše ohranjene starine v kraju in
slovi po lepi notranji ureditvi ter dobri kuhinji. Na fasadi pred
vhodom je nameščen kip Jožetu Javoršku. V
Levstikovem domu sta urejeni spominski sobi velikih rojakov –
Levstika in Stritarja, vodništvo po njih pa je možno naročiti na
Trubarjevi domačiji na Rašci.
Cerkev Svetega Roka
Iz Velikih Lašč vodi pot na hrib Svetega Roka. Cerkev na njem je
bila zgrajena leta 1550, ko je na Kranjskem razsajala kuga. Imela je
tri baročne oltarje, med 2. svet. vojno pa je bila požgana in od
nekdanje notranje opreme je ostal le še kip sv. Roka.
Ilijev kozolec v Retjah
Steza se nato spusti preko Srobotnika v dolino, nakar se po rahlem
vzponu znajdemo v Levstikovih Retjah. Vas je izgubila sledove
starožitnosti, tudi lipa, pod katero je Močilar Franu Levstiku
razlagal o starih časih, se je utrudila, ostal pa je Ilijev kozolec iz
konca 18. stoletja, pod katerim je Levstik pisal znamenito povest o
Martinu Krpanu.
Spominska plošča in doprsni kip Frana Levstika v Retjah
Levstikove rojstne hiše ni več, je pa simbolično označena z vrati,
spominsko ploščo in doprsnim kipom, ki ga je ob stoletnici rojstva
podaril kipar Jakov Brdar.
Pot iz Retji na Podvalo
Iz Retij nas delno gozdna delno travniška pot pripelje na Podvalo,
od koder je lep razgled na Slemena, Grmado, Bloško hribovje, Snežnik,
Kurešček in Mokrc, predvsem pa na Kamniške Alpe in Karavanke. Pod
hribom je stisnjena Dvorska vas z baročno cerkvijo Janeza Krstnika. Na
kamnitem portalu je vklesana letnica 1722. Med 2. svet. vojno je bila
cerkev v bombnem napadu poškodovana in je delno izgubila prejšnjo
zunanjo podobo. Za vasjo se pot vije med njivami in ob lepem vremenu se
med Kureščkom in Mokrcem prikaže popotniku Triglav.
Marijina cerkev na Veliki Slivci
Oltar
Na Mali Slevici se znajdemo na križišču poti, ki vodijo proti
Karlovici, Slemenom, Veliki Slevici in Velikim Laščam. Menda so na tem
križišču v 12. stoletju stale vislice in še danes se včasih mimoidočemu
primeri, da občuti sevanje nekdanjih grozot.
Kljub temu je pot do Velike Slevice lepa in poplačana z užitkom ob
obisku Marijine cerkve nad vasjo. Še so žive legende o Turkih in
Mariji, ki jih je pregnala, o sledovih konjskega kopita in biča
turškega vojaka na kamniti plošči pred vhodom v cerkev. Cerkev je na
tem mestu stala že v 13. stoletju, tabor pa je dobila leta 1471.
Sedanja cerkev je bila zgrajena okoli leta 1680, oltar v njej pa sodi
med najlepše baročne oltarje
na Slovenskem.
Podsmreka, rojstna vas Josipa Stritarja
Josip Stritar
Pot za cerkvijo spet zavije v gozd, za njim pa se odpre nov svet mehkih gričev in dolinic ter Podsmreka, rojstna vas Josipa Stritarja.
Tudi njegove rojstne hiše ni več. Na steni nove hiše je vzidana
spominska plošča in Stritarjev relief, delo kiparja Goršeta. Iz
Stritarjevih dni pa je ostala ohranjena kašča.
Valovita pot vodi dalje do Brankovega in se vzpne na Ulako, kjer se
pred nami odpre prekrasen razgled, nato pa preko Podulake in Prhajevega
pride do Pušč, kjer zapusti asfaltno cesto ter nas po prelepi gozdni
poti pripelje do Rašice, rojstnega kraja Primoža Trubarja.
Trubarjeva domačija
Urejena Trubarjeva domačija povabi popotnika po dobrih 4. urah hoda
najprej v gostišče, potem pa v tišino spominske hiše in v
premišljevanje o stoletjih, ki so odvihrala preko teh krajev ter o
usodni vlogi ljudi, rojenih v nedrjih velikolaške kotline, za
nacionalno zgodovino (Trubar – začetnik nacionalne kulture in zavesti,
Levstik – borbeni mladoslovenec v času germanske ekspanzije, Stritar –
povezovalec naroda zamudnika z evropsko kulturo).
Iz Rašice se pot preko gozdov in polj zopet vrne v Velike Lašče.
In preden se je poslovil od velikolaške kotline, je rojak Jože Javoršek
leta 1986 zapisal: “Božam z očmi to pokrajino kot trdnjavo svoje
zavesti, pa tudi kot srčiko slovenstva, kot zagotovilo, da se slovensko
življenje ne bo prevesilo v tragedijo.”
Danes zveni njegov stavek kot uslišana molitev.
Ekskurzija na Notranjsko
- 10. junij 2011
Ekskurzija na Notranjsko - PROGRAM
Sledi nekaj imenitnih slik prelepega druženja
po skrivnostnem svetu cerkniškega presihajočega jezera,
podzemlja Križne jame, gradu Snežnik.
Slovenija je vesolje raznolikosti, lepot, skrivnosti.
Cerkniško jezero se navezuje tudi na našo ekskurzijo
v Kraljevo družbo - London, kjer so nam predstavili
Valvazorjeve razlage o sifonih podzemlja, ki omogočajo
ta izjemen fenomen presihajočega jezera.
Ta študija mu je tudi odprla vrata v članstvo
Kraljeve družbe - leta 1687.
Glej članek:
"Tractatus de Sphaera" -
astronomski učbenik za 400 let,
koščki zgodovine in kaj vse hranijo slovenski samostani
Slike posnel - Marko Skoberne.