PROGRAM ZA 3. OBDOBJE - ASTRONOMSKI KROŽEK Gimnazije Šentvid (20010/11)

Skupina Repatice in kometi

- astronomska predavanja in opazovanja pri AD Vega - Ljubljana
(2010/11)


Oktet predavateljev ADV: Andrej, Dejan, Gregor, Jure, Klemen, Matija, Peter, Zorko

Predstavitve: ppt, html, ...

URNIK, VSEBINA IN PREDAVATELJI ŠE NISO USKLAJENI - to je zgolj predlog!!!
  1. Uvodna ura - Dušica Kunaver, Izročilo in zgodovina Slovencev [*].

    .

  2. Seznam kaj kdo predava - verzija 4,
    - u r n i k predavanj

    POVZETKI IN PREDSTAVITVE NEKATERIH PREDAVANJ:
  3. Orientacija na nebu (ppt) (Gregor)
  4. konec_zvezde.html (Klemen)
    predstavitev_konec_zvezde.zip
  5. ostanki_zvezd.html (Klemen)
    opazovanje_ostankov.zip
  6. Delni Sončev mrk
    - 4. januar 2011
  7. astro-dogodki_2011.ppt (Gregor)
  8. bela_svetloba_ponoci5jan2011.ppt (Gregor)
  9. Dilema o Betlehemski zvezdi (Zorko)
  10. Messierjev-katalog_2011.ppt (Gregor)
  11. Učenje ozvezdij - praktične vaje z risanjem (Zorko),
    Ozvezdja_88imen.doc
  12. spremenljivke.html , Spremenljive zvezde (Klemen)
  13. herschel.html , Družina astronomov Herschel (Klemen)
  14. smeti.html , Vesoljske smeti (Klemen)
  15. Kometi-2011_gregor.ppt , Kometi (Gregor)
  16. nekatere_dvojne_zvezde.html , opazovanje dvojnih zvezd
    - skrčena verzija v wordu (Zorko)
  17. Predava doc. dr. Ivan Šprajc
    "Astronomske orientacije v mezoameriški arhitekturi"
    - 2. marec 2011
  18. Obisk N. elektrarne Krško in Bogenšperka,
    - 25. marec 2011
  19. Ekskurzija v Padovo
    - 27. in 28. maj 2011
  20. Ogled rimskega zapornega zidu (Claustra),
    - 3. junij 2011
  21. Ekskurzija na Notranjsko
    - 10. junij 2011
    Program ekskurzija na Notranjsko

  22. Kam na ekskurzijo, predlogi:
    - slo. gimnazija v Celovcu,
    - Cerkniško jezero,
    - Švica,
    - Padova,
    - Dunaj,
    - Salzburg,
    - Ukrajina (Černobil),
    - j. elektrarna Krško (Bogenšperk, C. jezero - ???) - večinsko sprejeto, petek 25. marec 2011
    ....
http://astro.sentvid.org/predavanja/

    
Sestavil mentor Zorko Vičar skupaj s člani AKGŠ & ADV in Kometi & repaticami
- oktober 2010, Ljubljana tel. 041 549 963 / 01 23 24 563 (Zorko) Kontaktna oseba za neformalno skupino slušateljev Franc Pavlovčič Kolarjeva 25a 1000 Ljubljana TELEFON: (01) 232 669 2


Nazaj na domačo stran.

Nekaj zanimivosti: ...


FOTO GALERIJA 2010/2011







  • Predavala nam je prof. Dušica Kunaver
    - Slovensko izročilo in resnična zgodovina - 6.okt.2010



    Antika, srednji vek (upori, tlačanstvo), turški vpadi, rokovnjači, legenda o Zlatorogu in Ajdovski deklici, ...
    Izjemno podajanje snovi (7 slovenskih ljudskih junakov):
    - Lovec Jerman,
    - Kraljica Vida,
    - Jegričeva Marinca,
    - Miklova Zala,
    - Kralj Matjaž,
    - Kralj Samo,
    - Peter Klepec,

    Slovenci imamo zgodovino, ki je ne smemo poznati (naša kultura se še ni rešila starih spon, zakaj?). Tema ni bila astronomska, ampak je pokazala razloge, da smo danes tukaj taki kot smo, da dojemamo sebe, svet in vesolje na svoj edinstven način.
    Dušica je opozorila, da se narave nikoli ne sme uničevati in izkoriščati čez mejo, kajti narava je večna mi pa minljivi. Enako velja za odnose med ljudmi in to nas uči slovensko izročilo iz davnih dni.





  • Delni Sončev mrk
    - 4. januar 2011

    V torek 4. januarja 2011 je bil iz Slovenije viden delni Sončev mrk. Začel se je ob 8h. Ta dan je Sonce vzhajalo ob 7:43, kar pomeni, da smo si morali za začetek mrka poiskati primerno opazovališče ( mi smo izbrali Šmarno Goro, Krim, Postojno, Katarino, ... ), da smo ujeli vzhod Sonca. Največja faza je bila ob 9:21 (68,5%), konec mrka pa ob 10:50. V dolini je bila megla, v hribih (nad inverzijo) pa božansko sončno vreme za izjemen dogodek v čarobni zimski idili. Iz Tacna smo začeli ta pravi zimski pohod na Šmarno goro ob 6:55 in prispeli na vrh ob 7:45, Sonce je ravno vzhajalo. "Sam da ne blo tok mrzlo" - no ni bilo tako hudo. Med spustom smo, po prihodu v meglo (nekaj m debela plast, 30 m pod kapelo), lahko mrk opazovali kar skozi meglo. Dve luštni gospodični sta dejali, da če bi vdedeli za mrk, bi kar vrtec pripeljali na Šmarno goro. Mnogi so si sposojali daljnoglede, očala, filtre za teleobjektive, bilo je res imenitno vzdušje (kužeki pa so uživali v mrazu). Nekateri so Sonce opazovali kar s prostim očesom - hm. Večina "gostov" še ni videla popolnega Sočevega mrka. Po srečanjih in poštah naslednji dan smo izvedeli, da so nekateri naši slušatelji (poleg Šmarne gore in Krima) sli še na Katarino, do Postojne, itn, srečali zanimive ljudi, ...
    Sledi nekaj slik.
    Ekipa iz Šmarne gore (Gregor, Zorko, Marko, Meta, družina Ortar, Vida, mnogi radovedni obiskovalci):












    Rašica je še ravno obsijana s Sončnimi žarki. Levo novoletna jelka.

    Levo zadaj je Krim, kjer je opazovala naša druga ekipa.





    Sonce in Luno smo "nosili" pod pazduho.














    Animacija z miško.
    Nekatere odlične slike še sledijo!!!!!!

    Izjemne posnetke so posneli tudi varovanci mentorice Marice Kamplet (Soncčev mrk Kalobje, avtor Robert Gajšek).
    Takole pravijo: "Na Kalobju smo danes doživeli sončno - zimsko pravljico. V galeriji poglejte nekaj utrinkov z opazovanja."
    http://gallery.me.com/robert.gajsek#100651


    Zgornjo sliko mrka skozi meglo je poslala Sonja Feuš iz Ormoža.


    Zgornjo sliko mrka je (brez filtra) posnel g. Bogomir Kraševec, Kranj, fotoaparat Nikon coolpic.



    Ekipa iz Krima (Klemen, Dejan, Ida, Matija, Bor):
























    Šmarna gora kuka iznad megle.















  • Predava doc. dr. Ivan Šprajc
    "Astronomske orientacije v mezoameriški arhitekturi"
    - 2. marec 2011


    Opis iz SAZU:
    Nekaj besed o raziskovalvcu doc. dr. Ivanu Šprajcu, znanstvenem svetniku
    Področja delovanja: arheologija, arheoastronomija, Mezoamerika, kultura Majev
    Opis delovanja: Ivan Šprajc je diplomiral iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani (1982), magistriral iz zgodovine in etnozgodovine na Escuela Nacional de Antropología e Historia v Mehiki (1989), in doktoriral iz antropologije na Universidad Nacional Autónoma de México (1997). Od 1992 do 2000 je bil zaposlen kot raziskovalec na mehiškem Instituto Nacional de Antropología e Historia.
    Šprajčevo delo je že vrsto let osredotočeno na mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo. Opravil je obsežne raziskave o pojmovanjih, povezanih s planetom Venero v mezoameriškem pogledu na svet, in o praktičnem in religioznem pomenu astronomskih orientacij v predšpanski arhitekturi. V sedmih sezonah arheološkega rekognosciranja, ki jih je vodil v južnem delu mehiške zvezne države Campeche, torej v osrednjem delu polotoka Yucatana, je njegova ekipa odkrila vrsto prej neznanih arheoloških najdišč, med njimi tudi pomembne centre nekdanje regionalne politične organizacije.
    Sledi nekja slik iz predavanja 2. marec 2011 - Šentvid.

















    Predavanje je bilo izjemno prepričljivo, podkrepljeno z dokazi. Kljub majevski predstavi Zemlje kot ravne plošče, so iz opazovanj dogajanj na nebu (predvsem Sonca, Venere, Lune) naredili odličen koledar in zgradbe (svetišča, piramide, observatorije) orientirali predvsem glede na solsticija (skrajni legi Sonca na začetku zime in poletja), oziroma znotraj solsticijev - markerji so bili vrhovi gora ali sosednje piramide. Poznali so 260 dnevni cikel in 365 dnevni (letni) cikel glede na mavidezno letno gibanje Sonca. Dogodki na nebu so jim hkrati služili za ritem letnih opravil (kmetijstvo) in verske rituale. Uporabljali so dvajsetiški številski sistem. Dr. Ivan Šprajc je predstavil svoj izjemen prispevek k razumevanju nekaterih nekoliko izstopajočih orientacij,
    - ugotovil je, da se ujemajo glede na skrajne lege Venere in Lune na obzorju. Bilo je veliko vprašanj, predavanje, skupaj s vprašanji, je trajalo kar dobri dve uri. Na koncu smo gostu dr. Ivanu Šprajcu razkazali še naš observatorij, rekli nekaj besed o izdelavi zrcala in si ogledali še nekatere astronomske programe. Tekla je še debata o žrtvovanjih, težavah modernega človeka, ki živi ločeno od neba, slovenski arheoastronomiji, indijancih, kaj se skriva za bajalico, ... Zelo poln in doživet večer, ki jih v življenju ni veliko.



  • Obisk N. elektrarne Krško in Bogenšperka,
    - 25. marec 2011


    Nekako smo povezali moderne tehnologije in preteklost (Kraljevo družbo in Bogensperk - Valvasorja, NEK ...). Najprej hvala službi NEK za stike z javnostjo, ki nas je prijazno sprejela in celovito informirala o delovanju nuklearnega reaktorja in pomanjkljivostih starejše generacije nuklearnih elektrarn - tudi v luči nesreč (potres 9. stopnje) v nuklearnih elektraranah na Japonskem.
    Enaka zahvala gre tudi izjemni vodički na gradu Bogenšperk, ki nam je nadvse slikovito in pedagoško (aktivno nas je vključila v razlago in razumevanje zgodovine, ter današnjega časa) popeljala skozi zgodovino gradu in izjemno dediščino, ki nam jo je zapustil polihistor Janez Vajkard Valvasor.
    Lepa hvala tudi vsem udeležencem za prijeten dan, vsem ki so kakor koli pomagali soorganizirati ekskurzijo (urediti prevoz, pobrati denar, itn).

    BOGENŠPERK
    Valvasorjeva zbirka na Bogensperku je zmeraj bolj popolna in zgovorna.
    Kaj je ta človek naredil za naš prostor, koliko zanimivih vsebin, knjig - iz katerih lahko razberemo, da je "skrivnostna narava" človeka v bistvu osrednja tema tako Valavazorjevih, kot današnjih dni. Kako je v resnici naš kulturni prostor malo vračal in vrača človeku, ki je napisal Slavo vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain), izjemno knjigo (pripada celemu svetu), ki je unikom za takratni evropski prostor. Obisk Bogensperka je nekako sklenil krog, ki smo ga lani začeli z obiskom
    Frančiškanskega samostana Kostanjevica pri Novi Gorici in nadaljevali z Margaret v Kraljevi družbi - London (kjer so nam prijazno razkazali izjemno Valvasorjevo zapuščino, tudi nekaj originalov). Pred leti na Bogenšperku recimo še ni bilo moč videti kopij dokumentacije iz Kraljeve družbe ob sprejemu Valvasorja v to imenitno inštitucijo - danes je temu drugače.

    NEK
    Škoda, da nas (zaradi samodejne ustavitve) niso spustili v N. elektrarno Krško, a sta bili predstavitev in diskusija vseeno zelo zanimivi,
    - ujeli smo dogajanje za novinarskimi kamerami, za medijskimi in političnimi filtri, ujeli smo glavni tok zapletenih aktualnih dilem izkoriščanja nuklearne energije. Sama NEK kaže na bogato tehnološko oz. naravoslovno tradicijo Slovencev, ki jo je že na nek način moč razbrati iz Valvasorjevih zapisov. Povezava med Bogenšperkom in Krškim torej ni zgolj simbolna - vemo tudi, da ja Valvasor umrl v Krškem.

    Sklepna misel
    Kdo od izobražencev in premožnežev je danes še pripravljen zastaviti svoje delo in denar za slavo naše domovine, države Slovenije (Slavo vojvodine Kranjske)? Zdi se ravno obratno, da bodo državo prodali za lastno "slavo".




    SLEDI RUBRIKA - ALI STE VEDELI?

    A)

    Otto Hahn in Lise Meitner 1919 (vir: http://www.deutsches-museum.de/uploads/pics/027_o_hahn_u_l_meitner.jpg).

    ALI STE VEDELI?
    Da sta jedrsko cepitev (bistvo jedrske elektrarne) odkrila Lise Meitner in Otto Hahn (1938 je bila izvedena kontrolirana cepitev). Lise Meitner je doktorirala kot druga ženska na Univerzi na Dunaju pod Boltzmannovim mentorstvom. V bistvu je prišlo do odkritja zaradi želje po izdelavi težjega atomskega jedra preko obstreljevanja lažjega z nevtroni - a so po poskusih ugotovili, da dobijo več lažjih atomov in veliko dodatne sproščene energije. Nasprotna reakcija cepitvi je zlivanje jeder, ki daje energijo zvezdam, tudi nam in kmalu (?) bomo začeli graditi tudi fuzijske reaktorje

    Cepitveni produkti so jedra srednjih mas, v katerih so nukleoni močneje vezani kakor v težkih jedrih. Razlika energije med začetnim in končnim stanjem U235 znaša približno 200 MeV na en razcep. Če poenostavimo, uran 235 ob trku z nevtronom razpade na jedri barija (141), kriptona (92) - zraven se sprosti še energija v obliki sevanja (pojavijo se tudi prosti hitri nevtroni za morebitne nove cepitve). Najmanjša količina, potrebna za verižno reakcijo, je kritična masa; npr. za plutonij v obliki krogle znaša 4,4 kg, za čisti uran pa 10 kg (krogla premera 10 cm). V jedrskih reaktorjih je ta cepitev pod nadzorom. Veliko vlogo igrajo moderatorji. Z moderatorjem se upočasni nevtrone na termično območje, tako se poveča verjetnost za razcep 235U, največkrat pa so uporabljeni voda (75 % vseh reaktorjev na svetu), težka voda (D2O; 5 % vseh reaktorjev na svetu), berilij, berilijev oksid (BeO) in grafit (20 % vseh reaktorjev na svetu).
    Jedrsko gorivo - med goriva štejemo izotope, katerih jedra cepijo že termični nevtroni, običajno so uporabljeni 233U, 235U in 239Pu.
    Kontrolne palice - s pomočjo kontrolnih palic se regulira fluks (pretok) nastalih nevtronov pri cepitvah, ki niha okoli ravnovesne lege med eksponentnim naraščanjem (eksplozija) in padanjem (ugašanjem); običajno se uporabljajo kadmij[1] srebro in indij, l ahko pa se uporablja tudi druge elemente z velikim presekom za zajetje nevtronov, kot so bor, kobalt, evropij, hafnij, disprozij, gadolinij, samarij ter njihove zlitine in zmesi.

    Kaj je Sivert?
    Gy=gray (enota absorbcije sevanja).
    1 Gy = 1 J / kg - je 1 J absorbirane energije na kg materiala.
    Sivert (sievert - simbol: Sv) je enota za merjenje absorbiranega sevanja v odvisnosti od organizma.
    Sv = (1 J / kg) · W
    - sorazmernostni faktor W vsebuje tip sevanja, vrsto organizma, del telesa, ...
    Efektivne doze naravnega sevanja se krajevno spreminja, a znaša okrog 3.5 mSv/leto. Za celo telo 1 Sv povzroča spremembe v krvi, 2-5 Sv povzroča slabost, odpadajo lasje, notranje krvavenje in lahko tudi smrt. Več od 6 Sv v manj kot v dveh mesecih povzroči v več kot 80 % primerov smrt. Več kot 4 Sv najverjetneje povzroči smrt.

    Kaj je Bekerél?
    Bekerél (angleško Becquerel, oznaka Bq) je izpeljana enota za merjenje aktivnosti radioaktivnega izvira. Določena je kot število razpadov na sekundo. Ker je število razpadov brez dimenzije, je potemtakem bekerel enak s-1. Starejša enota za aktivnost je kiri (oznaka Ci); 1 Bq = 2,7×10-11 Ci.

    B)

    Janez Vajkard Valvasor, kranjski plemič, polihistor, član Kraljeve družbe, * maj 1641, Ljubljana (krščen 28. maja), † pred 16. novembrom 1693, Krško.

    ALI STE VEDELI?
    Da je prav astronom Edmond Halley (z njim si je Valvasor redno dopisoval) predstavil Kraljevi družbi fizični model presihajočega Cerkniškega jezera, seveda po Valvasorjevih skicah in opisih. Valvasor je umrl nekaj let pred Halleyjevim obiskom današnje Slovenije, tako da se njuno željeno srečanje ni nikoli uresničilo. Halley je med letoma 1701 in 1703 večkrat obiskal Ljubljano, Trst in druge kraje tega območja, s skrivno misijo iskanja primernega pristanišča za angleško mornarico (razlog - španska nasledstvena vojna). Ta ideja se nikoli ni realizirala - po uspešnem napadu Angležev in Nizozemcev na Gibraltar leta 1704 pa je bila popolnoma opuščena.

    Astronom Edmond Halley: 1656 1742

    Povzel: Vičar Zorko, 25. marec 2011

    Sledi nekaj slik iz ekskurzije.


    Pred kulturnim domom v Krškem.


    Med predstavitvijo NEK.








    Primerjava reaktorja in reaktorske zgradbe NEK in elektrarn v Fukušimi. Beseda je tekla tudi o težavah reaktorja iz mesta Otok treh milj (Three Mile Island) - tam se je pojavil plin nad gorilnimi palicami, a ga niso znali odstraniti (prenos toplote se je praktično ustavil, taljenje reaktorske sredice je bilo neizbežno).

















    S prijaznim vodičem iz NEK smo se popeljali po kompleksu elektrarne in pomožnih zgradb.


    Slikovita dolenjska pokrajina nas je spremljala na poti do Bogenšperka - ujeli smo čudovit pomladni dan.


























    Kopije dokumentov iz Kraljebe družbe ob sprejemu Valvasorja v to imenitno znanstveno institucijo. Lani, ob obisku Kraljeve družbe, smo imeli prvilegij videti originalne dokumente.





    Slikovit prikaz kazni za kršilce družbenih norm. Slabosti človeške narave so torej tudi v Valvasorjevem času bile osrednje vprašanje družbenih razmerij.











    Originalna slika Valvasorjevega bakroreza - kako veliko lahko razberemo o slovenski duši (takratnem življenju, arhitekturi, itn) že iz te slike.











    Na koncu smo se še malo okrepčali, poklepetali, zapeli, strnili vtise in g. Franci je za zaključek še nazdravil našim spremljevalkam za materinski dan - lepa gesta. In tako se je lep dan, druženje, .., počasi zaključil-o, ...








  • Jurij Ggagarin - 50 let prvega poleta v vesolje
    - ogled razstave, 20. april 2011


    V Ruskem centru znanosti in kulture je odprta razstava ob 50-i obletnici prvega človeškega poleta v vesolje. Naslov razstave je "Gagarin - nebo je črno, Zemlja modra" - lokacija: Ciril-Metodove trg.

    Pred petdesetimi leti, 12. aprila 1961, je v vesoljski kapsuli na 30 metrov visoki in 43 ton težki raketi sedel Jurij Gagarin in se psihično pripravljal na zgodovinski podvig – prvi človekov polet v vesolje.

    Sedemindvajsetletni Gagarin je verjetno poznal statistiko poletov v orbito z živalskimi potniki. Ta mu ni mogla biti v prav veliko tolažbo – od 48 psov, ki so jih poslali v orbito, jih je 20 umrlo.

    A ko je vesoljska ladja Vostok 1 s prvim človekom, ki je zapustil težnostni oklep Zemlje, uspešno obkrožila domači planet, je Gagarin iz anonimnosti v trenutku preskočil med najbolj znane osebnosti svojega časa. Njegova smrt v letalski nesreči sedem let pozneje pa ga je dokončno postavila med velike junake obdobja hladne vojne.

    Zgodovinski polet se je začel na kozmodromu Bajkonur v današnjem Kazahstanu in trajal 108 minut. Od teh jih je Gagarin v orbiti preživel 89, preostalih 19 pa je bilo potrebnih za vzpon v vesolje in spust na Zemljo. Po takratni Sovjetski zvezi je preko radijskih valov zadonela zmagoslavna in domoljubna glasba in cela država se je ustavila, ko je napovedovalec razglasil: “V Sovjetski zvezi je bila 12. aprila v zemeljsko orbito izstreljena prva vesoljska ladja s človeško posadko, Vostok.”

    Ker Vostokovi inženirji niso vedeli, kako bo breztežnostno stanje vplivalo na Gagarina, je bil polet popolnoma avtomatiziran. A Gagarin je po vrnitvi njihove skrbi ovrgel in povedal, da z breztežnostjo ni imel težav: “Roke in noge ne tehtajo nič. Predmeti lebdijo v kabini. Nisem sedel v svojem stolu kot prej, ampak visel v zraku. Ko sem bil v stanju breztežnosti, sem jedel in pil, in vse je bilo tako kot na Zemlji. Celo delal sem v tem stanju – pisal sem, si zapisoval svoja opažanja. Moja pisava se ni spremenila, čeprav roka ni imela teže. Sem pa moral držati zvezek, saj bi drugače odletel stran.”

    Ko je Gagarin s padalom pristal na Zemlji, sta ga najprej opazili kmetica Ana Taktarova in njena štiriletna vnukinja Margarita, ki nista bili čisto prepričani, s čim imata opravka. “Pogledala sem naokoli in videla oranžno pošast z ogromno glavo, ki se nama je približevala,” se je pozneje “bližnjega srečanja” v intervjuju spominjala Margarita: “Potem je babica pomagala Juriju Gagarinu sneti čelado – pritisnila je nekakšen gumb. Ko sva pred sabo videli nasmejan obraz, sva doumeli, da imava pred sabo človeško bitje."

    V medvedjem objemu propagandne mašinerije Seveda je veliki uspeh vesoljskega programa hitro pograbila tudi sovjetska propagandna mašinerija. Gagarina so v Moskvi z vsemi častmi pričakali partijski vodje, premier Nikita Sergejevič Hruščov mu je namenil tesen medvedji objem, medtem ko so v kozmonavtovo čast izstrelili salvo iz dvajsetih topov. Gagarin se je zahvalil za zaupanje in v skladu s pričakovanji oblasti izjavil: “Ko sem bil v vesolju, sem razmišljal o naši partiji in naši domovini.”

    Čeprav v sovjetski državi predtem sodelujočih v vesoljskem programu niso porivali v ospredje, so Gagarinov podvig oglaševali na vse mogoče načine: po njem so poimenovali ledenik, pojavile so se peticije, da bi ime po njem dobil eden od moskovskih trgov, in začeli so tiskati že pripravljene spominske znamke.

    Po vsej državi so prenašali tudi precej prijateljski telefonski pogovor med Gagarinom in premierjem Hruščovom kmalu po pristanku.

    Hruščev: Torej si se počutil v redu?
    Gagarin: Prav imaš, Nikita Sergejevič. Med poletom sem se počutil odlično. Kot doma.
    Hruščev: Postal si nesmrten, saj si prvi človek, ki je bil v vesolju.
    Gagarin: Zdaj naj pa nas poskušajo druge države ujeti.
    Hruščev: Tako je. Naj kapitalistične države skušajo ujeti našo, ki je utrla pot v vesolje in izstrelila prvega kozmonavta na svetu.

    Žena ni vedela ničesar
    Ko so v Washingtonu izvedeli za vesoljsko in propagandno zmago svojih hladnovojnih nasprotnikov, jim ni ostalo drugega, kot da so si nadeli nasmeh in jim čestitali. Za navidezno vedrimi in dobrohotnimi čestitkami predsednika Johna F. Kennedyja pa sta tleli sramota in jeza in dali še večji zagon ameriškemu vesoljskemu programu, ki je svoje delo kronal s pristankom človeka na Luni osem let pozneje.

    Presenečeni pa niso bili zgolj Američani, tudi Gagarinova žena Valentina o poletu v vesolje ni vedela ničesar. Pozneje je v intervjuju povedala, da ni vedela niti, da je njen mož major v vojski, kaj šele, da ga bodo izstrelili v vesolje. “Bal se je, da me bo vznemiril, ker sva takrat pričakovala otroka,” je moževo skrivnostnost zagovarjala Valentina, s katero je imel Jurij hčerki Galijo in Leno.

    “Novi sovjetski človek”
    Ko je bila izdana uradna in avtorizirana Gagarinova biografija, so ga v njej seveda prikazali kot vzornega “novega sovjetskega človeka”. Gagarin se je rodil leta 1934 na zadružni kmetiji v vasi Klušino pri Gžatsku, ki so jo leta 1968 poimenovali po njem. Družina s štirimi otroki se je leta 1941 znašla pod nacistično okupacijo, zato do leta 1943 ni mogel hoditi v šolo. Izučil se je za livarja, pozneje pa se vpisal na tehnično šolo v Saratovu, kjer se je pridružil letalskemu klubu in postal vojaški pilot lovskega letala.

    Leta 1959 je letalstvo začelo iskati prostovoljce, ki bi se udeležili usposabljanja za letenje z “novim modelom stroja”, kot so takrat skrivnostno imenovali vesoljske ladje. Dvajset prostovoljcev je začelo leto dolge skrivne priprave, na koncu pa so med njimi izbrali šest najprimernejših kandidatov. Med njimi je bil tudi Gagarin, ki mu je v prid govorila tudi njegova manjša postava, saj je bil visok okoli 160 centimetrov in zato lažji od višjih kandidatov, kar je bila seveda prednost pri izstrelitvi v vesolje, kjer vsak kilogram teže veliko šteje. Tudi ruska narodnost je igrala pomembno vlogo pri končni izbiri - Rusi so bili namreč dominantni narod Sovjetskega imperija.


    “Vsi hočejo nazdraviti z Gagarinom”
    Svetlolasi in modrooki mladenič je bil priljubljen med svojimi kolegi, še posebej pa ga je vzljubil Sergej Koroljev, genialni vodja sovjetskega vesoljskega programa."Gagarin ni bil vodja, pa vendar prijatelj z vsemi. Koroljev je z njim delal kot s sinom,” se je Gagarinove prijetne osebnosti spominjal njegov sodobnik, kozmonavt Boris Volinov.

    Gagarina so za pilota določili le štiri dni pred izstrelitvijo Vostoka in ga s tem poslali na pot svetovne slave in priznanja. Po vrnitvi iz vesolja je Gagarin postal del sovjetske elite in svoje privilegije delil s prijatelji, ki jih je oskrboval z zdravili, zdravniško pomočjo ali vstopnicami za Bolšoj. Pozneje se je izkazalo, da vzorni sovjetski državljan vseeno ni bil čisto brez napak. Že leta 1961 naj bi skočil z balkona in se poškodoval, potem ko ga je žena našla v hotelski sobi neke druge ženske. Nikolaj Kaminin, ki je skrbel za trening kozmonavtov, je v svojem objavljenem dnevniku pozneje zapisal, da Gagarin preveč časa preživi na raznih sprejemih, kjer preveč pije: "Vsi hočejo nazdraviti z Gagarinom – na prijateljstvo, na ljubezen in še zaradi tisoč drugih razlogov. In vsi hočejo piti do dna.”

    Kako je umrl Jurij Gagarin?
    Televizijski posnetki iz let po poletu pričajo, da se je Gagarin poredil in da ni bil v najboljši telesni pripravljenosti. Ker je bil za sovjetsko oblast predragocen kot propagandna osebnost, niso želeli tvegati njegovega življenja na novih vesoljskih poletih. Gagarin je moral prositi oblasti, da so leta 1968 mu ponovno pustile leteti, najprej v spremstvu kopilota. Na žalost se je ponovna oživitev pilotske kariere zanj končala tragično. Še istega leta, 27. marca 1968, je skupaj s kopilotom umrl, ko se je med vadbenim poletom lovsko letalo mig ponesrečilo. Nesreča ni bila nikoli v celoti in zadovoljivo pojasnjena, zato so njegovo smrt pograbili tudi teoretiki zarot (ne brez temeljev).

    Uradne razlage za nesrečo so različne: hitro spreminjanje višine, da bi se izognil trku, trčenje z drugim letalom ali pomanjkanje kisika v kabini Letalo Su-11 bi naj letel le nekaj metrov od Gagarinovega letala Mig-15 in hkrati prebilo zvočni zid, čeprav tam ostala letala ne bi smela leteti. Gagarinovo letalo je imelo tudi prazne dodatne rezervoarje, kar je še oteževalo reševanje letala iz vrtinčastega padanja. Teorije zarote pa za smrt krivijo njegovega kopilota ali celo novega sovjetskega vodjo Leonida Brežnjeva, ki naj bi insceniral nesrečo, ker je bil ljubosumen in se je počutil ogroženega zaradi Gagarinove priljubljenosti. Novo preiskavo nesreče je Kremelj leta 2007 zavrnil. Njegova smrt je pomenila tudi konec prevlade Sovjetske zveze v vesoljski tekmi, ki se je začela leta 1957 z izstrelitvijo prvega satelita Sputnik-1 v orbito. Dobro leto pozneje so primat nad vesoljskim raziskovanjem z Armstrongovim sprehodom po Luni tudi uradno prevzele ZDA.

    Za srečo – uriniraj!
    A hladna vojna je že davna preteklost in ob 50. obletnici prvega poleta v vesolje se Gagarina brez kislih nasmehov spominja ves svet. Ob obletnici iz vesoljskega izstrelišča Bajkonur proti mednarodni vesoljski postaji poslali Sojuz in na njem Rusa Aleksandra Samokutjajeva in Andreja Borisenka ter Američana Ronalda Garana. Rusko plovilo so v čast pionirju poimenovali Gagarin, na raketo pa natisnili njegov portret.

    "Pred petdesetimi leti je ruski narod v vesolje poslal človeka, kar je bilo predvsem namenjeno tekmovanju. Danes pa mi trije predstavljamo več narodov, ki v partnerstvu vodijo Mednarodno vesoljsko postajo," je pred izstrelitvijo Sojuza povedal Američan Garan. Vsi trije vesoljski potniki so v vraževerni maniri astronavtov ponovili vse korake, ki jih je pred poletom opravil tudi Gagarin. Ob izstrelitvi so tako kot Gagarin zavpili “Pojehali!” (“Gremo!”), malce bolj nenavadno pa je drugo opravilo, ki naj bi po astronavtskih vražah zagotovilo varen polet. Vsak član posadke namreč ustavi avtobus, ki jih pelje proti izstrelitveni ploščadi, izstopi - in urinira na zadnje desno kolo.

    Na sovjetski strani so vztrajali, da je Gagarin pristal v Vostoku. Takrat je namreč veljalo za vesoljski polet le, če so astronavti pristali na zemlji v plovilu. Gagarin pa se je ("samovoljno") izstrelil, na višini 7 km, iz kapsule "Šarikove krogle" in nato pristal s padalom. Pristanek s padalom so priznali leta 1971. Tudi izstrelitev se ni zgodila v Bajkonurju, ampak 250 km jugozahodno.


    Delno povzeto po članku Blaža Tišlerje (Ob petdeseti obletnici pionirskega poleta v vesolje - RTV portal, april 2011) in članku Arturja Švarca (Zadnja meja prvega človeka v vesolju - Reporter).

    Ogled je izjemno slikovito in izčrpno vodil umetnik Dragan Živadinov. Iz originalne literature klasikov poletov v vesolje (Konstantin Ciolkovski, Robert Hutchings Goddard, Hermann Oberth, Wernher von Braun, Sergej P. Koroljov, Arthur C. Clarke, ...), je pokazal, kako pomembno vlogo je igral v tej epopeji do vesoljskih poletov, v mešanici znanosti in predrznosti, slovenski inženir Herman Potočnik, s knjigo "Problem vožnje po vesolju - raketni motor" (1929 - "Das Problem der Befahrung des Weltraums - der Raketenmotor"). Citirajo ga vsi (Wernher von Braun v doktoratu „Konstruktive, theoretische und experimentelle Beiträge zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“. iz leta 1934, Arthur C. Clarke in ostali). 2001: Odiseja v Vesolju (izvirno angleško 2001: A Space Odyssey) je znanstvenofantastični film režiserja in producenta Stanleyja Kubricka iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarkea. Clarke je povzel vesoljsko ladjo po Hermanu Potočniku-NOORDUNGU. Predstavil je tudi Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, ki se gradi v Vitanju. Projekt je tudi podprl sam José Manuel Durao Barroso (predsednik Evropske komisije), astronavtka slovenskega rodu Sunita Lyn Williams in ostali.

    Projekt Celostne revitalizacije kulturnega doma Vitanje v Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij je vreden dva milijona evrov, od tega je 85-odstotkov sredstev zagotovljenih iz evropskih strukturnih skladov, 15 odstotkov sredstev pa bo prispevalo ministrstvo za kulturo. In kaj bo vsebina KSEVT (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij )? Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij bo posvečeno kulturalizaciji vesolja ter združevanju znanosti in umetnosti. Trenutno vesoljski programi po vsem svetu temeljijo na naravoslovnih znanjih, skoraj nihče pa se ne posveča kulturalizaciji vesolja. Čeprav je človek že 50 let v realnem vesolju, umetnik tja še ni poletel, je izpostavil Dragan. Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij pa bo najprej prostor spomina na Hermana Potočnika Noordunga. Slednji se je sicer rodil v Pulju, iz Vitanja pa je bila družina njegove matere Marije Kokošinek. Oče, ki je bil po rodu iz Slovenj Gradca, mu je umrl, ko je bil star dve leti, in mati je bila tista, ki je bila v njegovem življenju pomembna in mu je tudi omogočila šolanje v dobrih šolah.

    Sledi nekaj zgovornih slik.


    Zbrali smo se ob Robovem vodnjaku.
































    Na koncu smo še malo posedeli v stari Ljubljani, sanjali o bodočih ekskurzijah, itn.

    Po srečanju nas je nekaj skočilo še do observatorija na Šentvidu. Kjer so se nam pridružili Margaret, Sandi in Anton T. s simpatično vnukinjo. Opazovali smo Sonce (pege skozi filter), posebej zahod Sonca skozi teleskop (izjemno), Saturna, M36, M44, M13, M3, M51, ... Testirali (primerjali smo) okularje Explore Scientific in Sandijeve Hyperione. Poučno!



  • Ekskurzija v Padovo
    - 27. in 28. maj 2011 (univerza, planetarij, Giotto - Cappella degli Scrovegni, botanični vrt, bazilika Sv. Antona, bazilika Sv. Justine, Palazzo della Ragione, ... )


    Ekskurzije se nas je udeležilo 22. Prebivali smo v hotelu ALCASON 3 - Via Fra Paolo Sarpi, Padova, Italia, 40-35138. Program smo sestavili skupaj, nekaj sproti v mestu, astronomski del sem spesnil sam, večji del zgodovinskega programa pa gospa Jelka Dedek, pomagali so še ostali člani, ki obiskujejo umetnostno zgodovino (Slavica Šketelj, itn), gospod France Pavlovčič je uredil prevoz in hotel.

    Obiskali smo naslednje znamenitosti mesta (glej številke na karti in v oglatih oklepajih spodaj):
    ----------------------------------------------------------------------------------------------
    * [24] Stara univerza v Padovi (tretja najstareša za Bolognjo in Parizom), na njej je 18 let [1592 - 1610] učil matematiko znameniti Galileo Galilei, tukaj je tudi začel z astronomskimi opazovanji skozi teleskop. Padova je zibelka moderne opazovalne astronomije. Na univeri si je moč ogledati tudi znameniti anatomski laboratorij iz leta 1594,
    - naslov univerze: Universita` degli Studi di Padova, Palazzo del Bo, Via VIII febbraio n. 2-35122 Padova,
    * [31] planetarij (eden modernejših v Evropi),
    - naslov planetarija: Via Alvise Cornaro 1, 35128 Padova PD
    * [2] Cappella degli Scrovegni - Giottove poslikave so vse prevzele ( ko smo imeli predavanje na temo Betlehemske zvezde, sem nevede uporabil njegovo sliko kot primer umetniške upodobitve nebeškega fenomena),
    - naslov: Giotto v Cappella degli Scrovegni, Piazza Eremitani, 8, 35121 Padova, Italija
    * [43] botanični vrt (najstarejši univerzitetni botanični vrt na svetu),
    * [38] bazilika Sv. Antona (pred njim stoji konjenik Gattamelata - delo Donatela iz leta 1453),
    * [46] bazilika Sv. Justine (S.ta Giustina, v cerkvi je grob prve ženske, Helena Lucretia Cornaro Piscopia 1646 - 1684, ki je doktorirala na univerzi),
    * [23] Palazzo della Ragione (palača pravice iz 1218 z največjo sobano v Evropi v srednjem veku 20mx80m - lesen strop, not je tudi Foucaultovo nihalo),
    * [45] Prato della Valle (eden večjih trgov na svetu, tam stoji tudi Galilejev kip),
    * [blizu 24] Torre dell’Orologio (z astronomsko uro),

    - ni nam uspelo obiskati samostana sv. Antona s knjžnico, izjemno pinakoteko zraven "Cappella degli Scrovegni" smo si ogledali zelo na hitro ...

    Celotna Italija je v prazničnem vzdušju praznovanja 150-letnice združitve vseh pokrajin pod enotno državo Italijo.

    Sledi nekaj slik (avtor prvih 45 je Zorko Vičar - do črte, nato sledijo fotografije Gregorja Vertačnika).


    Turistični zemljevid centra Padove.





    Jelka se je imenitno znašla v komunikaciji z menihom v cerkvi Sv. Justine. Gospod nam je prijazno pokazal tudi grob znamenite znanstvenice Helene Lucretie Cornaro Piscopia.


    Helena Lucretia Cornaro Piscopia 1646 - 1684, je prva doktorica znanoti - filozofije - v Evropi. Obiskali smo njen grob v baziliki Sv. Justine, kjer bi naj počival tudi evangelist Luka.

    Piscopia je bila hči prokurista iz Benetk. Vzgojena je bila v klasičnih in modernih jezikih, poznala je tudi "nove umetnosti". Prezirala je lahkomiselnost beneške družbe in je sprva dala zaobljubo benediktinkam, a je oče to njeno željo zavrnil in ji je najprej omogočil izobraževanje v lokalnem okolju. Vaški duhovnik pa je spoznal njene intelektualne sposobnosti ter spodbujal družino, da so jo poslali naprej v uradne šole. Naučila se je latinšcine in gršcine, tudi glasbe. Poleg omenjenih jezikov je obvlada arabsko, poznala je jezik "chaldaic" (aramejsko), angleško, francosko, hebrejsko in špansko. Študirala je tudi ostale vede, matematiko in astronomijo, kot tudi filozofijo in teologijo. Leta 1678 doktorira iz filozofije na Univerzi v Padovi - doktorata iz teologije ji niso dovolili. Njen zagovor doktorata so zaradi izjemnega zanimanja javnosti prestavili iz uneverze v cerkev. Istega leta je bila imenovana za profesorico matematike na univerzi v Padovi. Res je uživala v filozofskih in teoloških razpravah, bila je imenitna glasbenica in skladateljica (igrala je violino, harfo, klavikord). Umrla je pri 38 letih (verjetno zaradi tuberkuloze ali posledično raka) 26. julija 1684. Helena Lucretia Cornaro Piscopia je želela, da se jo pokoplje v cerkvi Santa Giustina v Padovi. Njena zbrana dela so bila objavljena v Parmi po njeni smrti.
    Velika ženska, znanstvenica, Helena Lucretia Cornaro Piscopia je v Sloveniji praktično neznana oseba, kar veliko pove o slovenski humanistični, zgodovinski in feministični stroki.


    Imenitna tla (3D vzorec) v cerkvi Santa Giustina v Padovi (S. Justina).








    Palazzo della Ragione - v tej ogromni sobani je kalup konja, na katerega je Donatelo leta 1453 postavil junaka (konjenika) Gattamelata.


    Palazzo della Ragione (palača pravice iz 1218 z največjo sobano v Evropi v srednjem veku 20mx80m - lesen strop, not je tudi Foucaultovo nihalo).


    Foucaultovo nihalo - Leta 1851 je izvedel poskus z velikim nihalom v Pantheonu v Parizu.

    * Po prvi razlagi o pomenu Foucaultovega nihala, gre za najpomembnejši in najpopolnejši dokaz za rotacijo Zemlje (vrtenje Zemlje okoli lastne osi). Že Foucault je pri poskusu s samó dvometrsko vrvjo ugotovil, da se smer gibanja uteži, pri tem ko je drsela tik nad tlemi, s časom spreminja. Ker na nihalo ne deluje nobena zunanja sila, je spremembo smeri gibanja možno pripisati samo vrtenju tal, torej Zemlje. Na ekvatorju se nihalna površina nihala ne vrti. Bolj kot se oddaljimo od ekvatorja, močnejši je zasuk, in znaša na Severnem in Južnem tečaju 360° na dan. Čas zasuka je možno določiti za posamezno točko na Zemlji, glede na njeno zemljepisno širino ? (od ekvatorja 90° proti severu in 90° proti jugu), po enačbi

    Pri tem znaša T', dolžino zvezdnega in ne Sončevega dne. Dolžina zvezdnega dne znaša 23 ur in 56 minut, solarnega pa 24 ur. Razlika nastane zaradi vračunanega premika po ekliptiki Zemlje okoli Sonca za približno 1° na dan (360°/365,25 dni) kar je približno 1°/dan pri solarnem dnevu. Najlažje si zasuk predstavljamo na Severnem tečaju, kjer se Zemlja pod nihalom preprosto odvrti, ne da bi nihalo spremenilo svoj položaj, razen zaradi zemeljske ekliptike, torej premika Zemlje okoli Sonca.
    * Po drugi razlagi Foucaultovega nihala deluje na nihajoče nihalo Coriolisova sila, in sicer na vseh zemljepisnih širinah, razen na ekvatorju. Coriolisova sila povzroči na severni zemeljski polobli odmik na desno in na južni zemeljski polobli odmik na levo. Torej se ravnina, iznad katere nihalo niha, zavrti okoli izhodiščne točke vrvi na stropu (oziroma skozi navpično premico med središčem kroga, ki ga riše nihalo na tleh in točko, kjer je vrv obešena), enkrat na dan. Pri tem znaša
    kotna hitrost wv = wE sin j,
    če je j ponovno zemljepisna širina točke obešenja.
    Kljub temu, da se nihalo imenuje po Foucaultu, ga je iznašel italijanski (firenški) matematik in fizik Vincenzo Viviani (1622-1703) že leta 1661. Viviani, ki je leta 1639 postal sodelavec Galilea Galileija, je o njem napisal tudi prvi življenjepis. Leta 1666 je postal dvorni matematik velikega vojvode Ferdinanda II..
    URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Foucaultovo_nihalo


    Foucaultovo nihalo - model







    Spodaj so podobe iz rajskega botaničnega vrta (Padova ima najstarejši univerzitetni botanični vrt na svetu). Mnoge je prav botanični vrt najbolj navdušil - tudi mlajše udeležence (Gregorja in Klemena).



























































    Stara univerza v Padovi (tretja najstareša za Bolognjo in Parizom), na njej je 18 let [1592 - 1610] učil matematiko znameniti Galileo Galilei, tukaj je tudi začel z astronomskimi opazovanji skozi teleskop.


    Padova je zibelka moderne opazovalne astronomije. Na univeri si je moč ogledati tudi znameniti anatomski laboratorij iz leta 1594,
    - naslov univerze: Universita` degli Studi di Padova, Palazzo del Bo, Via VIII febbraio n. 2-35122 Padova.





    Ogledali smo si tudi enourni astronomski program pod kupolo planetarija (eden modernejših v Evropi),
    - naslov planetarija: Via Alvise Cornaro 1, 35128 Padova PD.














    Znamenje ustanoviteljem Padove - Paflagonskim Venetom iz Troje. Legenda o izvoru Venetov trdi, da so njihovi predniki na ozemlje severne Italije prišli iz dežele Paflagonskih Venetov pod vodstvom trojanskega junaka Antenorja. Delno pa so njihovi predniki na ozemlje severne Italije najbrž prišli tudi iz severovzhoda, iz smeri Posočja, od koder naj bi prinesli tudi običaj upepeljevanja oziroma žarnega pokopa (lahko pa da je pot bila tudi obratna). Baje je bila pomembna podlaga oblikovanja zgodovinskih Venetov protovillanovska kultura, iz katere so se sicer oblikovali tudi Etruščani. Nekaj deset km jz leži kraj Este (v antiki imenovan Atest), kjer so našli znamnite tablice venetske pisave, slovnice.
    Na tej osnovi se je na območju Venetov razvila železnodobna atesinska ali estenska kultura (900-182 pr. Kr.). Ta kultura nosi ime po mestu Ateste (današnji Este), ki je znano tudi po svetišču venetskega božanstva Reitije (Reitia), pomembnejše središče pa je bilo tudi mesto Patavium (današnja Padova). Pripadniki estenske kulture so bili spretni v obdelavi kovin, v izdelovanju orožja in v oblikovanju človeških bronastih figuric.Ta kultura je sicer znana predvsem po žarnih grobiščih. Veneti so že v začetku 1. tisočletja pr. Kr. imeli zametke specializirane obrti, ki se je že kmalu usmerila tudi v izvoz, v 7. stoletju pr. Kr. pa pri njih pride do izrazite poklicne diferenciacije, ki ji v 6. stoletju pr. Kr. sledi razvoj mestnih naselij. V 6. in 5. stoletju pr. Kr. postane področje Venetov eno poglavitnih področij situlske umetnosti. Situle ali vedrice so značilne visoke bakrene kovinske posode, ki so na zunanji strani okrašene z vzorci vojščakov, živali in prizorov iz vsakdanjega življenja, in so bile prvotno namenjene za hranjenje vina in ostalih tekočin, kasneje pa so jih uporabljali tudi kot žarne posode. V 5. stoletju pr. Kr. so se pojavili tudi napisi v venetskem jeziku; ohranjenih je več kot 200 napisov v njihovi lastni venetski abecedni pisavi, ki se je oblikovala na osnovi etruščanske predloge. Pisanja so se verjetno učili predvsem v svetiščih, Veneti sami pa so abecedno pisavo razširili med sosednje Retijce. Mnogi venetologi sklepajo, da je venetščina dejansko stara slovenščina - ta teza dobiva zmeraj več dokazov, saj se preko slovenščine najlažje berejo venetski napisi - kar okrog 80%. Poglavitna božanstva starih Venetov so bila Reitia, Trumusiat in morda boginja, ki je bila gospodarica živali. Rimski viri omenjajo čaščenje boginje Junone, v resnici pa se zadaj skriva čaščenje domače Reitie oziroma Pore. Pora ali Reitia, katere vzdevek je verjetno tudi Loudera, naj bi bila porodna boginja, hkrati pa tudi boginja zdravja. Trumusiat ali Trimusiat dejansko zveni zelo domače. Ime Trojane pa najdemo tudi na Češkem in še kje, Triglav je tudi ime, ki povezuje tri gralve (Trimužjat). Tukaj je še bog Belin - bog Sonca.

    Spodaj je slika selitve Venetov - naš izvor je iz te slike precej bolj jasen - bolj kot iz ideoloških pravljic o selitvah v šestem stoletju.



    ATESTINSKE TABLICE VERSKI IN JEZIKOVNI POMNIKI NAŠIH PREDNIKOV
    Atestinske tablice z označbami Es 23, Es 24, Es 25 in Es 26 iz antičnega mesta Ateste (danes Este pri Padovi) iz 5. stoletja pred Kr. predstavljajo najbolje ohranjene venetske pisne spomenike.



    V napisu beremo:
    (TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU
    Ali FONETIČNO :
    KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM.
    Kar je v slovenetskem originalu izgledalo:
    XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII DONOM
    Zgornja najdba je iz Karnijskih Alp iz 2. stoletja pred Kristusom - v Karnijskih Alpah, ki imajo ime po Karnih, enem izmed venetskih plemen, v današnji severovzhodni Italiji, je kraj z imenom Lagole di Calalzo. Ime kraja že samo pove, da je povezano z vodo - lagole je jezerce, medtem ko je Calalzo (fonetično Kalalco) poitalijančena beseda kalce, ali manjšalna oblika slovenske besede kal. Kal je namreč v slovenščini kotanja s stoječo vodo. Že v davnini so ljudje zahajali v ta kraj, zaradi njegovega zdravilnega slovesa. Učinek vode so pripisovali enemu izmed venetskih božanstev Trumužijadu, Trumusijatu ali Trumuskatu, kar v sodobni slovenščini pomeni Tromožje. Venetsko božanstvo Tromožje ali Trumožijat nedvomno kaže na najtesnejšo jezikovno sorodnost Slovencev in Venetov, ki je ni moglo izbrisati niti 2500 let. V kraju so našli več venetskih napisov posvečenih Tromožju, saj je predstavljal središče čaščenja tega venetskega božanstva. Na enem izmed napisov na ročaju posode za zajemanje vode, pa je tudi napis KALO DIBA (DIVA), kar pomeni KAL ČUDEŽA ali čudežna kotanja s stoječo vodo. V staroslovenski besedi DIBA namesto DIVA, zaradi betatizma v rodilniku ednine, namreč gre za pomen "čudeža". Za nas Slovence pa je še pomembnejši napis na ročaju Ca 62, prav tako iz tega najdišča. Napis izhaja iz pozne venetske dobe, ko so Veneti že prevzeli latinsko abecedo in bili že podvrženi postopnemu raznarodovanju. Če so črke že latinske, pa je jezik še zmeraj venetski oz. slovenetski, kar je razvidno iz pomena besed. Prav tako pa je venetski tudi način pisanja, kar kaže punktiranje pri nekaterih črkah in pisanje brez presledka (“in continuo”).

    Še izjemen napis - 4. stol. pred Kr., atestinska žara.

    V OUGON TAJ VUGISON JAJ BRIGDINAJ JEGO
    In Slovenian (slovensko):
    V ogenj ta, ugašene, naj gredo, brige in skrbi njegove.
    In English:
    Into this fire, extinguished, let them pass: his cares and sorrows.

    Zgornji zemljevid tudi pojasnjuje, zakaj imamo Slovenci toliko skupnih besed s starim sanskrtom - Slovenija je edina država z govorečo dvojino in edini smo ohranili besedo vedeti - v sanskrtu poznamo prav tako "Vedo" in dvojino.
    Na starost slovenščine kaže torej tudi velika podobnost sanskrta s slovenščino. Še kako desetletje nazaj so izvor sanskrtskega jezika (star indijski jezik) iskali v litvanščini. Toda ko so nekateri domoljubni Slovenci (Jožef Škulj, Kanada) opozorili, da je slovenščina mnogo bolj sorodna sanskrtu kot litvanščina, so bili osupli, saj slovenščine, kot primerjalnega jezika sploh nihče ni preučeval. Sanskrt se je skozi stoletja dokaj spreminjal, verjetno zaradi tega, ker se je s časoma pomešal s staroselskimi besedami indijskega podkontinenta. Zanimivo pa je, da starejši ko je sanskrt, večja je njegova sorodnost s slovenščino. Novejše študije ugotavljajo, da se je sanskrt, od takrat glavnega Evropskega jezika, slovenščine, ločil pred najmanj 8.000 leti. Genske študije pa so pokazale še, da se genska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem času novih genov le 7 %.
    So tudi dvomi, vendar je vsem genetskim raziskavam skupno dejstvo, da je večinsko današnje prebivalstvo na evropskih tleh avtohtono, in da v zgodovinskem obdobju ni prišlo do večjih preseljevanj po padcu Rimskega cesarstva.
    DVOJINA (dual) JE ZNAČILNA ZA SANSKRT IN SLOVENŠČINO (NAŠA NAREČJA).
    Primeri (povzeto po: http://www.mavrica.net/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=07&Dogodek=228):
    »Hej, pridita!« (»Ahó, ágačhatám!«),
    gledava dva ptiča (dvau khagau pašjávaha),
    pokličeva prijateljici (sakhyau áhvajavaha)

    Slovenščina ima šest sklonov v treh številih in treh osebah – tako kot sanskrt (sanskrt pozna vsaj en sklon več, ablativ - preveden kot ločilnik ali separativ, vseboval naj bi tudi vokativ ali zvalnik), tudi glagoli se spregajo v vseh omenjenih oblikah. Torej ni čudno, da je za tujce učenje sanskrta tako naporno, kot učenje Slovenščine - to čuti vsak učenec na maturi.
    Dokazi:
    Spreganje glagola biti v obeh jezikih (povzeto po: http://www.mavrica.net/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=07&Dogodek=228): sem (asmi), si (assi), je (asti), sva (svaha), sta (sthaha), sta (staha), smo (smaha), ste (stha), so (santi). Podobnosti med glagoli: vid (videti, vedeti), dá (dati), dživ (živeti), džnja (znati), sthá (stati), pib (piti), praš (vprašati), pat (padati) ... in za konec še nekatere nenavadno podobne besede: veda (veda), mátá (mati), bhrátá (brat), mrtju (smrt), dinam (dan), nišá – (noč), mása – (mesec), tama (tema), annam (hrana), mamsa (meso), asthi (kost), nakha (noht), oštha (usta), trnam (trava), nagna (nag), dvaram (vrata, dveri), phena (pena), madhu (med), phalam (plod), čašaka (čaša), šálá (šola), kunčiká (ključ), svaja (svoj) ...
    Slovenščini in sanskrtu je sorodno že »obrnjeno« zaporedje enic in desetic, npr. enaintrideset (ekatrimšat), dvaintrideset (dvatrimšat) itn.; zelo podobnih si je tudi prvih nekaj številk: ena (eka), dve (dve), tri (trini), štiri (čatvari), pet (panča) šest (šat); prvi (prathama), drugi (dvitija), tretji (tritija), četrti (čaturthi); podobno je sklanjanje prvih štirih številk v vseh treh spolih – »ena« se sklanja le v ednini, »dve« v dvojini, »tri« in »štiri« le v množini, števila od pet naprej se sklanjajo enako v vseh treh spolih (le v množini).
    Zelo primerne beseda z primerjavo slovenščine in starih indijskih (Indija - Vindija od Veneti, naši predniki po jeziku in izročilu, deloma tudi gensko) besed so npr. bog Višnu oz. vzvišen, Krišna oz. kresnik, Yama oz jama in mnoge druge ... Glej Slovar.








    Repatice in kometi pred spomenikom znamenitega naravoslovca Galileja (na trgu Prato della Valle - eden večjih trgov na svetu). Galileo Galilei je v Padovi kar 18 let [1592 - 1610] učil matematiko, tukaj je tudi začel z astronomskimi opazovanji skozi teleskop. Padova je zibelka moderne opazovalne astronomije.








    Cappella degli Scrovegni - Giottove poslikave so vse prevzele ( ko smo imeli predavanje na temo Betlehemske zvezde, sem nevede uporabil njegovo sliko kot primer umetniške upodobitve nebeškega fenomena),
    - naslov: Giotto v Cappella degli Scrovegni, Piazza Eremitani, 8, 35121 Padova, Italija













    -------------------------------------------------------------------------------------------------------

    --------------------------------------- SLEDIJO GREGORJEVE SLIKE-------------------------















































    Celotna Italija je v prazničnem vzdušju praznovanja 150-letnice združitve vseh pokrajin pod enotno državo Italijo.

































  • Ogled rimskega zapornega zidu (Claustra), z odličnim vodenjem g. Manfreda Deterdinga
    - 3. junij 2011


    V Velike Lašče nas je prijazno povabil g. Alojz Šporar. Povabilu se nas je odzvalo 10 (še nekaj pa bi jih, ob lepem vremenu, prišlo zvečer). Kljub slabim obetom je Marko Skoberne s sabo vzel svoj imeniten teleskop Klevtsov–Cassegrain, 20cm, f/8, sam pa še 76 mm-skega Newtona. Posvetimo se učni poti.
    Učna pot poteka ob rimskih zapornih zidovih, ki so jih Rimljani dogradili v 3. – 4. stoletju, da bi rimski imperij zavarovali pred vdori ljudstev onstran Donave. Pot je del novonastajajoče mednarodne pešpoti, ki bo povezovala Hrvaško, Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Označena je z belo-modro dvobarvnico. V občini Velike Lašče se začne na Lužarjih, pelje v Predgozd (križišče pešpoti E-6 in E-7) ter po gozdnatem Mačkovcu skozi Krvavo Peč (cerkev, pečine). Po strmem pobočju Mokrca se približa iški tesni, ki jo doseže v Vrbici. Tam lahko nadaljujemo: strmo na Vidovsko planoto v Osredek, strmo po Claustri na rakitniško planoto v Rakitno, ali pa po iški tesni v Iški vintgar. Tu je še ena možnost: pot presenečenja. Od glavne poti se ponekod odcepijo stranske, ki v obliki pentlje popotnika vodijo do zanimivosti in ga vrnejo na glavno pot.

    Slike in opis poti potekajo krnološko obrnjeno, od konca do začetka naše mini pustolovščine.


    Zvečer smo se dobili v kmečki gostilni ob Tonetovih češnjah, ob čaju, narezku in prijetnem klepetu. Zunaj je začelo deževati in astronomska opazovanja so splavala po vodi - a zvede bodo še svetile. Med nami pa je vseeno svetila zvezda, to je Manfredova žena Vladka, ki je bila še pred letom hudo bolna, a je letos spet zaživela polno življenje.





    Pri družini Deterding ob šilčku izvrstne medice - Dvorska vas, občina Velike Lašče. Povprašali smo o podnebju in izvedeli veliko zanimivosti. Višine snega in temperature so podobne tistim v Ratečah. Dvorska Vas leži na nadmorski višini nad 600 m. Veseli jih, da bodo končno ti kraji dobili svojo prvo meteorološko postajo. Res so določena območja kar pozabljena od tistih, ki talajo dobrine na naši zemlji.





    Prikupen skalnjak.


    Nad 300 let stare orgle - podružnična cerkev Janeza Krstnika v Dvorski vasi.





    G. Manfred nam je predstavil idilično cerkvico sv. Janeza Krstnika iz leta 1722. V cerkvi smo spoznali kar nekaj svetopisemskih Janezov (Krstnik, apostol Janez, ...), omenili smo tudi svetega Donata. Beseda je nanesla še na oriontacijo cerkve, ki bi naj bila v smeti sončnega vzhoda na dan, ko goduje Janez Krstnik. Zanimivo bi bilo preveriti orientacije ostalih cerkva glede na svetnike. Omenili smo tudi pomen bazilike, barv, prižnice, itn. Res bogata razlaga. Tako veliko o cerkvenih pravilih, delno o arhitekturi, zgodovini, nismo še nikoli slišali, sploh pa tega nismo pričakoval v tako majhni, a prikupni, cerkvici.








    Lužarji - mini jezero. Zanimivo je, da mnogi v jezeru niso prepoznali petja urha - v Slovenkih goricah mu rečemo tudi "skünkač". Zvok, petje so "iskali" v bližnjem gozdu in ne v jezercu.





    Za nekaj minut nas je rahlo poškropil dež.


    Križišče Evropskih pešpoti E6 in E7.


    Astronomi se takoj lotimo meritev - v tem primeru ne magnitude zvzde, ampak premera največje smreke v občini Velike Lašče.


    Ustavili smo se tudi v gozdu (kraj Krvava Peč), kjer raste ena večjih in starejših smrek v Sloveniji. Spet smo ocenili njeno kubaturo in sicer na okrog 12 m^3. Beseda je nanesela tudi na jamborno pot - kjer so s konjske vprege prevžale tudi do 60 m dolga debla. G. Manfred nam je tudi razkril fenomen vitke Brinarjeve jelke, lepotice iz Rakitne - jelka je v resnici prekrasen mutant.














    Obiskali smo tudi Krvavo Peč - naselje na kraški planoti nad kanjonom Iške v Občini Velike Lašče. Od tu (nadmorska višina od 732 m do dobrih 800 m) se ponuja enkraten pogled na zeleni kanjon Iške, na vasi Bukovec in Osredek. Zaradi različne sestave kamenin in erozije, najdemo v strmini pod Krvavo Pečjo osamele strme kamnite osamelce.
    Zakaj ime Krvava Peč? G. Manfred je omenil dve razlagi. Bolj verjetna je, da oblika vrha stene spominja na peč, sama stena pa ima, zaradi sestave, oranžne odtenke in v jeseni vegetacija še dodatno poudari rdečo barvo. Druga razlaga (legenda) omenja, da so plenilski Turki ujeli dve deklici, ki se nista uspeli skriti in so ju, za svarilo, vrgli po stenah, ki so tako postale rdeče od krvi.





















    Sledi nekaj posnetkov iz gozda, kjer je gozdna cesta presekala rimski zapormi zid. Ostanki sicer 4 m visokega zidu po dolgih letih erozije, še zmeraj segajo dober meter iz zemlje, kar se vidi na posnetkih. Po ruševinah zidu rastejo sedaj drevesa. Gospod Manfred nam je tudi podal oceno, koliko kubičnih metrov lesa se recimo skriva v jelki, s premorom D [v cm]. Velja D*D/1000 [m^3]. Recimo 30 cm debela smreka ima približno 30*30/1000 m^3 = 0.9 m^3 lesa.
    Ni se nam pa uspelo prebiti do največjega dolenjskega slapu - Kobilji curek in slapu Lehnjak. Malo nam je nagajal moker teren, malo pa medvedka z mladičem, ...
    Smo pa predelali proces - kako nastane kamen lehnjak. Predpogoj za ustvarjanje votlega, lahkega lehnjaka, kamna, ki je znan tudi pod imeni travertin, bigar ali tuf, je da potok na svoji poti raztaplja apnenčasto podlago, po kateri teče. V procesu nastanka lehnjaka sta pomembni primerna temperatura vode (nad 15 stopinj Celzija) ter njeno bogastvo z mahovi, algami in bakterijami. V vodi raztopljen kalcijev karbonat (apnenec) ponovno kristalizira in se lovi na s sluzastimi bakterijami in algami obložen vodni mah. To rastlino sili k nenehni rasti, pri čemer njeni spodnji deli odmirajo in gradijo lehnjak. Zaradi vloge bakterij, alg in drugih rastlin pri nastajanju tega kamna je lehnjak med ljudstvom dobil tudi ime živi kamen.
    Nekaj besed o slapu. Tako visok slap je nenavaden za to območje Slovenije. Lahko bi rekli, da je več kot 30+ m (?) visok dvotstopenjski slap. Toda stopnji ločujejo skalni podorni bloki, tako da sta tu pravzaprav dva slapova. Oba sta visoka 15+ metrov. Zgornja stopnja je nedvomno slapovom tudi dala ime - Kobilji curek.
    EDEN OD MOŽNIH DOSTOPOV: S ceste Ljubljana - Kočevje je pri kraju Rašica desni odcep (27 km iz Ljubljane). Novih 6 km nas pripelje do kraja Rob kjer se cesta razcepi. Sledimo levemu odcepu mimo žag. Ko asfaltna cesta preide v makadamsko, je takoj levi odcep ceste na utrjen kolovoz. Po 1,4 km kolovoza - potok Robarica je ves čas je levi strani - dobi potok desni pritok, ki pa je s kolovoza slabo viden. Nekaj minut hoje po potki ob potočku-potoku nas privede pod slapišče Kobilji curek.
    Kako do slapa Lehnjak?
    Najprej priteče v potok Lehnjak pritok s 5 do 7 metrov visokim kaskadnim slapiščem. Kakih 10 minut od Kobiljega curka je slapišče s skočniki v skupni višini 4 metre. Ko pridemo do stičišča dveh pritokov, se v desno (na levi pritok) usmerimo za 3 metre visoki Mali Lehnjakov slap (slika 2), v levo (na desni pritok) pa na Lehnjak do katerega pridemo po 20 minutah. Spet so nam v pomoč modro-bele markacije, ker bi ga drugače ne našli (le pogosto moramo menjati strani potoka in se izogibati goščevju). Ko že skoraj obupamo, pa le pridemo do cilja. Slap Lehnjak je visok 6 metrov (in še raste), sestavljata pa ga dva lehnjakova stebra.
    DOSTOP
    Z magistralne ceste Ljubljana - Kočevje zavijemo v kraju Rašica (ali Rašca) na križišču na desno in se mimo Trubarjeve domačije popeljemo do zaselka Rob. Tam se na križišču usmerimo na levo in se mimo žag odpravimo do konca zaselka, kjer najdemo označen odcep na gozdno cesto (spoznamo ga lahko vsaj še po treh stvareh: komaj berljivi tabli za nekakšno obeležje, mostiču čez potok Robarica in bližnje oznake za območje medveda). Od odcepa sledimo gozdni poti ob desnem pritoku Robarice, imenovanem Lehnjak, in po 20 minutah pridemo do table, ki nas usmeri v levo do slapu Kobilji curek. Pot nadaljujemo še naprej po gozdni cesti ob potoku protitočno - do Lehnjaka nas od tu dalje usmerjajo modro-bele markacije.





    Lepo se vidi greben ostankov rimskega zapornega zidu.





    Pred drugo svetovno vojno so del dreves na zidu posekali (vidna sta še štora na sliki). Očitno različni vladarji niso točno vedeli kaj početi s tem zidom, a večinoma so obstoj zidu zamolčali tako v učbenikih, kot v medijih. Danes glede prisotnosti tega zapornega zidu v zavesti zgodovinske stroke, v slovenskem javnem življenju, ni veliko bolje (nekaj besed na internetu, to pa je tudi vse). Obrambni zid je namreč največja gradbena dediščina na naših tleh, a je očem skrita (si predstavljate, da bi Kitajci ne vedeli za svoj obrambni sistem zidov ...). Nekateri so proti obveščanju o obrambnem zidu, ker baje s tem ogrožamo Slovenijo, kličemo italijanski hegemonizem. Nonsens - Italija nas ne ogroža zaradi zidu, ampak ker mi sami Italijanom prodajamo lastno zemljo - na Krasu in drugod.
    Kaj nam ta in še drugi zamolčani zgodovinski viri (lahko) pripovedujejo?
    Ta zamolčani zid pripoveduje, da je uradna zgodovina še zmeraj zgolj dekla centrov ideološke moči, in da se arheološki, ter zgodovinski viri po potrebi kdaj navajajo, kdaj zamolčijo, kdaj pa se določene razlage kar izmislijo (to so zgodovinske laži), tako da sovpadajo z željo neke večje nacije po podrejanju manjših. Ko nam že tako radi omenjajo, da so ta in ona ljudstva prišla in nato odšla iz naših krajev (Kelti, Langobardi, Rimljani, itn), pa se na univerzah, šolah zamolči, da so staroselci, izven glavnih poti in mest, večinoma ostali na tem prostoru, na podeželju, v hribih, močvirjih, ... in to smo Slovenci. Vemo, da so mesta zavzeli (tudi ustanovili) Rimljani, nato Nemci, po prvi in drugi vojni "gospodje" iz Balkana, a podeželje se ni bistveno spreminjalo. Vsi resni tuji zgodovinski učbeniki ne omenjajo nobenih pomembnih selitev na območje Slovenije v 6. stoletju, da pa so po dolinah hrumeli Huni, Rimljani, Turki, itn, pa ni dvoma - a le malo se jih je naselilo na podeželju, če že, so se večinoma asimilirali s Slovenci, s staroselci (razen Kočevarji, ki so prišli pred 600 leti v zelo izolirano področje). Dokazi za avtohtonost večine Slovencev so izjemno številčna, raznolika in jezikovno bogata slovenska narečja (besedišča živih fosilov), ki vsa ohranjajo dvojino in arhaične besede, ki so del sanskrta, oziroma jezika prvih naseljencev tega dela Evrope. O tem pričajo tudi ledinska imena osrednje Evrope in mnoga stara poimenovanja Slovencev - Madžari naš še zmeraj kličejo Vendi (Veneti). Narečja niso nikjer na Svetu tako gosta in raznolika na tako majhnem prostoru, kot v Sloveniji in na naselitvenem področju manjšin v soseščini. Kakšna je torej v resnici zgodovina naših krajev, Slovencev? Da je potrebno podeželje uničiti, če hočeš uničiti nek narod, so dobro vedeli (vedo) ideologi po drugi vojni, ki so silili mlade iz podeželja v brezoblična industrijska mesta.








    Spodaj je še nekaj slik iz junija 2010, ko smo si ogledali samo manjši del poti.




    DODATNE INFORMACIJE
    Društvo Calustra Alpium Iuliarum
    Telefon 2 : 031 397 377




    Znak na levi (bela črta, spodaj modra črta) je markacija poti - razmerje stranic je zlati rez. Zlati rez (latinsko sectio aurea, tudi sectio divina) je razmerje, ki ga lahko ponazorimo z razdelitvijo daljice na dva neenaka dela tako, da je razmerje celotne dolžine daljice proti večjemu enako razmerju večjega proti manjšemu. To razmerje je približno 1,618033988749894...

    Kraj Selo (Selo pri Robu), zgoraj je napis ob poti - spodaj ostanek rimske postojanke ob zidu.

    Gospod Manfreda pravi, da še dobro, da je zid kozervirala narava, vegetacija, drugače ga več ne bi bilo (postal bi gradbeni material). Rimski zaporni zid je največji ostanek zidane kulturne dediščine v Sloveniji.

    Slikovita pokrajina (naša dežela) kar vleče na potep po skrivnostni preteklosti in sedanjosti.


    Vsi so se strinjali, da imajo Velike Lašče prekrasen grb - grb novega rojstva pismenstva na Slovenskem (Primož Trubar in sodobniki). Prvo pismenstvo najverjetneje sega v čase naših prednikov Venetov (venetski napisi) - vsaj 500 let pr. Kr. in v zapise Karantanske države, zanje trenutno vemo po posrednih zgodovinskih virih. Tako lahko preberemo, da so Slovanski narodi poprej pisali s črtami in zarezami."

    Kaj je "Velikolaška kulturna pot"?
    Velikolaška kulturna pot je krožna pot, ki povezuje rojstne kraje naših velikih rojakov Frana Levstika, Josipa Stritarja in Primoža Trubarja. Pot je dolga približno 15 km in jo prehodimo v 3 do 4 urah zmerne hoje. Pot je lahka, z nekaj manjšimi vzponi in spusti in je primerna tudi za družine in osnovnošolsko mladino.
    Prvo nedeljo v juniju organiziramo v sklopu prireditev ob rojstnemu dnevu Primoža Trubarja in prazniku občine Velike Lašče tradicionalni pohod z začetkom v Velikih Laščah in zaključkom na Trubarjevi domačiji na Rašci (13,5 km). Več pod črto spodaj.

    Letos nam ni uspelo ponoviti astronomskih opazovanj na Širokih njivah. "Aprilsko" vreme v juniju pa nam je vseeno ponudilo nekaj koristnega (enkrat nas je malo pokropilo, da je narava delovala bolj sveže, drigače pa se je izmenjavalo sonce z oblaki) - imeli smo enkraten svež popoldan, kar nam je zelo koristilo v raziskovanju (nažalost premalo poznane) občine Velike Lašče - naše zamolčane zgodovinske in kulturne dediščine, neokrnjene narave in seveda prekrasnih ljudi. Zakaj je temu tako (pozabljenost določenih slovenskih krajev) pa je že drugo vprašanje - Slovenija še zmeraj trpi v bolečini uvoženih ideologij 20. stoletja.

    Nekaj posnetkov Markota Skoberneta:






























    Vir za opis "Velikolaške kulturne poti (spodaj)": http://www.silcportal.si/koledar-dogodkov/pd-velike-lasce-vabi-na-pohod-po-velikolaski-kulturni-poti/
    Izhodišče: v Velikih Laščah na trgu
    Cilj: Trubarjeva domačija na Rašci
    POTREBNA OPREMA: planinska obutev
    TEŽAVNOST: lahka označena pot
    TRAJANJE: 3-4 ure hoje s postanki

    Opis poti

    velikolaska_cerkev

    Cerkev Marijinega rojstvav Velikih Laščah

    Pot začnemo v Velikih Laščah, naselju sredi prelepe naravne sklede, obkrožene z gričastimi grebeni. Cerkev Marijinega rojstva, zidana na vrhu vzpetine, mogočno obvladuje stavbe pod seboj. Dograjena je bila leta 1857 na ruševinah stare in je zasnovana kot triladijska cerkev. Glavna ladja je široka 9.7 metra, stranski, ki sta skoraj polovico nižji od glavne, pa 4 metre. Na plemenitem prostoru pred cerkvijo je Levstikov spomenik, ki je bil postavljen dve leti po njegovi smrti, izdelal pa ga je domači kamnosek in podobar Jontez. Relief Levstikove glave je ob stoletnici rojstva oblikoval kipar Svitoslav Peruzzi. Gostilna Pri Kuklju sodi med najlepše ohranjene starine v kraju in slovi po lepi notranji ureditvi ter dobri kuhinji. Na fasadi pred vhodom je nameščen kip Jožetu Javoršku. V Levstikovem domu sta urejeni spominski sobi velikih rojakov – Levstika in Stritarja, vodništvo po njih pa je možno naročiti na Trubarjevi domačiji na Rašci.

    sveti_rok

    Cerkev Svetega Roka

    Iz Velikih Lašč vodi pot na hrib Svetega Roka. Cerkev na njem je bila zgrajena leta 1550, ko je na Kranjskem razsajala kuga. Imela je tri baročne oltarje, med 2. svet. vojno pa je bila požgana in od nekdanje notranje opreme je ostal le še kip sv. Roka.

    kozolec_001

    Ilijev kozolec v Retjah

    Steza se nato spusti preko Srobotnika v dolino, nakar se po rahlem vzponu znajdemo v Levstikovih Retjah. Vas je izgubila sledove starožitnosti, tudi lipa, pod katero je Močilar Franu Levstiku razlagal o starih časih, se je utrudila, ostal pa je Ilijev kozolec iz konca 18. stoletja, pod katerim je Levstik pisal znamenito povest o Martinu Krpanu.

    dsc00555c

    Spominska plošča in doprsni kip Frana Levstika v Retjah

    Levstikove rojstne hiše ni več, je pa simbolično označena z vrati, spominsko ploščo in doprsnim kipom, ki ga je ob stoletnici rojstva podaril kipar Jakov Brdar.

    img_0570e

    Pot iz Retji na Podvalo

    Iz Retij nas delno gozdna delno travniška pot pripelje na Podvalo, od koder je lep razgled na Slemena, Grmado, Bloško hribovje, Snežnik, Kurešček in Mokrc, predvsem pa na Kamniške Alpe in Karavanke. Pod hribom je stisnjena Dvorska vas z baročno cerkvijo Janeza Krstnika. Na kamnitem portalu je vklesana letnica 1722. Med 2. svet. vojno je bila cerkev v bombnem napadu poškodovana in je delno izgubila prejšnjo zunanjo podobo. Za vasjo se pot vije med njivami in ob lepem vremenu se med Kureščkom in Mokrcem prikaže popotniku Triglav.

    cerkev_v_slevica

    Marijina cerkev na Veliki Slivci

    oltar_v_slevica

    Oltar

    Na Mali Slevici se znajdemo na križišču poti, ki vodijo proti Karlovici, Slemenom, Veliki Slevici in Velikim Laščam. Menda so na tem križišču v 12. stoletju stale vislice in še danes se včasih mimoidočemu primeri, da občuti sevanje nekdanjih grozot.
    Kljub temu je pot do Velike Slevice lepa in poplačana z užitkom ob obisku Marijine cerkve nad vasjo. Še so žive legende o Turkih in Mariji, ki jih je pregnala, o sledovih konjskega kopita in biča turškega vojaka na kamniti plošči pred vhodom v cerkev. Cerkev je na tem mestu stala že v 13. stoletju, tabor pa je dobila leta 1471. Sedanja cerkev je bila zgrajena okoli leta 1680, oltar v njej pa sodi med najlepše baročne oltarje
    na Slovenskem.

    dsc00551a

    Podsmreka, rojstna vas Josipa Stritarja

    dsc00553b

    Josip Stritar

    Pot za cerkvijo spet zavije v gozd, za njim pa se odpre nov svet mehkih gričev in dolinic ter Podsmreka, rojstna vas Josipa Stritarja. Tudi njegove rojstne hiše ni več. Na steni nove hiše je vzidana spominska plošča in Stritarjev relief, delo kiparja Goršeta. Iz Stritarjevih dni pa je ostala ohranjena kašča.

    Valovita pot vodi dalje do Brankovega in se vzpne na Ulako, kjer se pred nami odpre prekrasen razgled, nato pa preko Podulake in Prhajevega pride do Pušč, kjer zapusti asfaltno cesto ter nas po prelepi gozdni poti pripelje do Rašice, rojstnega kraja Primoža Trubarja.

    img_0534a

    Trubarjeva domačija

    Urejena Trubarjeva domačija povabi popotnika po dobrih 4. urah hoda najprej v gostišče, potem pa v tišino spominske hiše in v premišljevanje o stoletjih, ki so odvihrala preko teh krajev ter o usodni vlogi ljudi, rojenih v nedrjih velikolaške kotline, za nacionalno zgodovino (Trubar – začetnik nacionalne kulture in zavesti, Levstik – borbeni mladoslovenec v času germanske ekspanzije, Stritar – povezovalec naroda zamudnika z evropsko kulturo).

    Iz Rašice se pot preko gozdov in polj zopet vrne v Velike Lašče.

    In preden se je poslovil od velikolaške kotline, je rojak Jože Javoršek leta 1986 zapisal: “Božam z očmi to pokrajino kot trdnjavo svoje zavesti, pa tudi kot srčiko slovenstva, kot zagotovilo, da se slovensko življenje ne bo prevesilo v tragedijo.”

    Danes zveni njegov stavek kot uslišana molitev.







    Ekskurzija na Notranjsko
    - 10. junij 2011


    Ekskurzija na Notranjsko - PROGRAM

    Sledi nekaj imenitnih slik prelepega druženja po skrivnostnem svetu cerkniškega presihajočega jezera, podzemlja Križne jame, gradu Snežnik. Slovenija je vesolje raznolikosti, lepot, skrivnosti. Cerkniško jezero se navezuje tudi na našo ekskurzijo v Kraljevo družbo - London, kjer so nam predstavili Valvazorjeve razlage o sifonih podzemlja, ki omogočajo ta izjemen fenomen presihajočega jezera. Ta študija mu je tudi odprla vrata v članstvo Kraljeve družbe - leta 1687. Glej članek:

    "Tractatus de Sphaera" -
    astronomski učbenik za 400 let,
    koščki zgodovine in kaj vse hranijo slovenski samostani


    Slike posnel - Marko Skoberne.

























































































































































  • Popolni Lunin mrk
    - zvečer 15. junija 2011


    15. junija 2011, popolni Lunin mrk.

    Prehod Lune iz Zemljine polsence v senco se začne približno ob 20:23, Luna pa v Ljubljani vzide 24 minut pozneje, približno ob 20:46, sredina mrka ("polna" Luna) se zgodi ob 22:13. Mrk se dogaja v ozvezdju Kačenosca (Ophiuchus), nad Škorpijonom. Spodaj so podatki o mrku, časi so podani po UTC in lokalnem poletnem času.
    umbra    U = senca
    penumbra P = polsenca
    saros      = 18 let in 11 dni
    ----------------------------------
    Serija (in številka)     saros 130 (34. mrk od 72 mrkov)
    Trajanje (hr:mn:sc)
    Popolna faza             1:40:52
    Delna zamračitev 	 3:39:58
    Penumbra (polsenca) 	 5:39:10
    ----------------------------------
    Kontakti                   (UTC)            lokalni čas 
    prvi dotik polsence   P1   17:23:05         19:23:05
    prvi dotik sence      U1   18:22:37         20:22:37
    drugi dotik sence     U2   19:22:11         21:22:11
    sredina mrka               20:12:37         22:12:37
    tretji dotik sence    U3   21:03:22         23:03:22
    četrti dotik sence    U4   22:02:35         00:02:35 (16.junij)
    četrti dotik polsence P4   23:02:15         01:02:15 (16.junij)
    
    Zbralo se nas je dobrih 20 navdušencev. Najprej smo opazovali veličasten zahod Sonca za Triglavom, nato pa smo z nestrpnostjo čakali, da že delno zamračena Luna vzide nad Ljubljano. Nekaj minut pred 21 h se je Luna res prikazala. Čudovito. A v mraku smo kmalu bili mešanih občutkov glede barve, lepote prizora. Ko pa je Luna ob sredini mrka prišla dovolj visoko in izven ljubljanskega smoga, ko se je dovolj stemnilo, po 22. uri, pa smo vsi začeli uživati v izjemnem prizoru, nenavadnih barvah ... Gregor je omenjal vpliv vulkanskega pepela ... Zahodno od Lune je kraljeval Škorpijon, to je bil res izjemen prizor nad veduto Šentvida. Mnogi iz skupine Repatic in kometov so opazovališče zapustili že kmalu po 22. uri (škoda), le Marko Skobrne je ostal in ni mu bilo žal. Skozi njegov izjemen binokular 25X100 smo uživali v 3D prizoru zamračene Lune. Noro - po 23. uri pa se je do Lune prikradlo še nekaj nežnih oblakov, tako da je prizor postal še bolj pravljičen.
    Sledi nekaj prikupnih slik Luninega mrka (avtorji: Dejan Kolarič, Zorko Vičar, Gregor Vertačnik, Marko Skoberne, Sandi Brcar, ...).

    Sledijo imenitne slike Sandija Brcarja.

    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011






    Sledijo imenitne slike Dejana Kolariča.

    L.mrk15jun2011
    20:56 utc+2

    L.mrk15jun2011
    20:59 utc+2

    L.mrk15jun2011
    21:17 utc+2, 5 minut do popolnega mrka.

    L.mrk15jun2011
    21:22, začetek popolnega mrka.

    L.mrk15jun2011
    22:24 utc+2, 12 minut po sredini popolnega mrka. Slikano čez Newtona f/5 20cm, 1500 mm gorišča.

    L.mrk15jun2011
    22:51 utc+2. HDR.

    L.mrk15jun2011
    23:04 utc+2, konec popolnega mrka

    L.mrk15jun2011
    23:08 utc+2. delni mrk.

    L.mrk15jun2011
    23:43 utc+2, skoraj konec mrka.

    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011
    HDR

    L.mrk15jun2011
    HDR - dodatno obdelan.

    Oprema:
    Pentax K-x, objektiv 70-300mm, teleskop Newton 20cm, f/5, 1500mm efektivnega gorišča.


    Sledijo slike Vičar Z.


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011




    Sledijo slike Gregorja Veračnika.
    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011




    Sledijo slike Markota Skoberneta (dober fotoaparat).

    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011


    L.mrk15jun2011