Običaji, ki izginjajo

||Družina Vičar ==> ||Iz zgodovine - pilot ||Kog v ruševinah ||Risbe|| ||Zgodovina_si|| ||Predlog_SLO_zastave|| ||Matjaževe zgodbice|| ||Razno, stari časi ||
Zadnji pogreb od doma

Pred očmi nam polzijo navade in običaji, ki so bili del našega življenja v mladosti. Z razlogi, predvsem pa s posledicami izginevanja stoletnih navad, se pri nas sistematično nihče ne ukvarja. Vsi raje govorijo o nekih ljudstvih tam daleč, ki da počnejo to in ono (ples, rituali pokopavanja, poroke). Na slikah spodaj je najverjetneje zadnji pogreb od doma v fari sv. Bolfenk na Kogu. Pogreb je potekal nekaj dni po plebiscitu za samostojno Slovenijo, december 1990 in pokojna je še glasovala za našo domovino. Včasih smo bili navajeni, da je pokojni ležal dva dni doma, kamor so prihajali vaščani kropit in molit. To je bil tudi čas za pogovor in tolažbo. Prav tako je bil sprevod čez vas od doma pa do cerkve in pokopališča nekaj normalnega. Takrat smo res spremili sovaščana na zadnji poti k počitku. Pot je bila del premišljanja, otroci so sprejeli smrt kot nekaj kar pripada življenju, vasi, družini. Sosedova otroka sta ponavadi nesla križ. Že v sedemdesetih letih 20. stoletja pa je oblast prepovedala spremstvo duhovnika, v osemdesetih letih pa še prevoz krste v cerkev (v naši fari). Tako ljudje od drugod ne razumejo, zakaj krsta ne sme v cerkev. Prav tako so sodelavci SDV (udbe) na enem izmed pogrebov vlekli krsto iz cerkve, domači pa v cerkev. To je bila farsa.
Naša stara mati Justina, si je želela, da ostane doma, da je ob smrti ne odpeljemo takoj iz hiše, željo smo ji izpolnili. Prav tako se sedaj uvaja nov način pokopa, to je upepeljevanje, kar mnoge starejše ljudi zelo skrbi. Nikakor mi ne gre iz spomina nekaj starejših sovaščanov, ki so prišli kropit našega očeta in so nam, vsi iz sebe, izrazili zahvalao, da nismo očeta skurili, ampak smo ga položili v krsto. Dejali so, da je to zelo lepo od nas. Očitno si mnogi želijo pokopa in ne kurjenja, a bodo (so) nekateri upepeljeni proti svoji volji.


.






Domačija pokojne iz 50-ih let 20-ega stoletja.


Pogreb iz leta 1980 (spodaj), takrat je bila še navada, da se pokojnega pelje z vozom. Voz na sliki je imel že gume (gumivoz), to je bila kombinacija stare in nove tehnologije.










Družina in domačija pokojne leta 1941.


Nacekova zadnja pot od doma.


...........................................................................................................................................................................................................................................................................................
PREDLOGI, KAJ BI BILO VREDNO dokumentirati !!!
.