Inteligenčni test

Precej manj pa nam je poznan pojem čustvene inteligence, za katero mnogi strokovnjaki celo trdijo, da bistveno pripomore k človekovemu uspehu v življenju.

Mnogi strokovnjaki menijo, da inteligenčni količnik (IQ) določa samo 20 % človekovega uspeha.

IQ je v določeni meri že določen in ga je moč le nekoliko spreminjati (delno je odvisen od okolja in odraščanja, v večji meri pa je posamezniku v normalnih razmerah položen že v zibelko). To pa v nekoliko manjši meri velja za čustveni količnik (EQ, angleško emotional quotient), ki izraža človekovo čustveno inteligenco. Sposobnosti čustvene inteligentnosti lahko razvijamo celo življenje. To je dejstvo, ki ga ne kaže zanemariti, kajti ne glede na to v katerem življenjskem obdobju se nahajamo, za razvoj čustvene inteligence nikoli ni prepozno.

Izraz sta izoblikovala ameriška psihologa Peter Salovey in John Mayer, ki sta želela z njim zaobjeti človekove lastnosti, kot so:

Daniel Goleman opredeljuje čustveno inteligenco kot sposobnost za zaznavanje samega sebe. Čustvena inteligentnost so človekove čustvene potrebe, pobude in resnične vrednote. Določa, kaj posameznik dela in kako bo delal. Od čustvene inteligence je odvisno, kako uspešni bomo v odnosih do drugih in na delovnem mestu. Človekova sposobnost samozavedanja, samoobvladovanja in socialnega zavedanja omogočajo, da v polni meri izkoristi svoje osebne in telesne potenciale.

Če ste natančno predelali tekst o razumski in čustveni inteligenci, potem ju sedaj že dobro poznate in tudi razlikujete. Enotnih testov, ki bi merili čustveno inteligenco ni. Obstajajo pa mnogi, ki dajejo vpogled v človekov način razmišljanja.

Visok IQ še ne zagotavlja, da bo kdo pri delu in v življenju uspešen. Napreduje se tudi zaradi čustvenega količnika, ki pa ga je, v določeni meri, moč spreminjati. A če se v otroštvu čustvena inteligenca zelo zanemari, se v odrasli dobi težko nadoknadi, oz. odstrani, razdiralne psihološke vzorce odnosa do sebe in soljudi. A ni za obupat ...

Sicer pa je danes kar inflacija definicij inteligenc, govori se tudi o:
- matematično logična,
- socialna inteligentnost,
- prostorska,
- verbalna,
- telesno – kinestetična,
- glasbena,
- medosebna,
- notranja,
- naravna,
- eksistencialna,
- duhovna ...
inteligenca.

A je potrebno biti previden pri vseh teh pojmih, ki se mnogi med sabo mešajo, prekrivajo, ... Zadaj so talenti ... Marsikdaj pa je talent premalo, če zadaj ni drugih osebnostnih lastnosti - neke splošne inteligence.

Kaj kažejo primerjave IQ, katera kultura je najuspešnejša ali se to da sploh meriti - kaj je sploh uspešna družba, posameznik. Recimo da je to družba, ki jo večina ostalih posnema. Med uspešnejšemi je vsekakor Evropa - a IQ meritve ji tega ravno ne napovedujejo.

Statistike inteligence glede na standardni inteligenčni količnik IQ kažejo, da so nabolj inteligentni Aškenazi (Judje iz Nemčije, vzhodne Evrope, danes jih večina živi v ZDA in Izraelu), baje jim sledijo Azijci (Kitajska, Japonska, ...), tam nekje na tretjem mestu bi naj bila Evropa, itn. Mnogi so kritični do takih razvrstitev - sploh zaradi diskriminacije, ki se lahko razširi med ljudmi ... Če privzamemo, da razvrstitev po kulturah velja, potem je splošna slika uspešne Evrope precej nenadejana (morebiti prevrednotena). Ali pa je IQ v resnici precej pomanjkljiv indikator inteligence - inteligence, ki bi najbolj pokrila vse vidike neke družbe.
Nekateri trdijo, da IQ premalo meri ustvarjalnost, zmožnost neke skupnosti, da tudi realizira neko idejo. Ja in to se zdi eden pomembnejših dejavnikov, ki razlikuje posamezne kultre. Ne koliko in kakšne ideje in rešitve poznaš, ampak ali si jih sposoben realizirati in ali jih okolica sprejeme in zaživijo v neki skupnosti - kulturi.
Kako bi imenovali to inteligenco? O tem se ne piše kaj veliko.
Pa jo poimenujmo inteligenca ustvarjalnosti "IU" (pojem vpeljal ZV 2015) - kjer je poudarek na ustvarjati - načrtovati, izdelovati, graditi, uporabljati, prenašati znanje na druge. Zakaj se pozablja na inteligenco ustvarjalnosti?
Najbrž povprečno izobražen človek lahko razume mnoge bolj ali manj zapletene tehnične in teoretične rešitve, ki bogatijo in lajšajo človeško življenje - a ljudje se v resnici močno razlikujemo po tem, ali bomo te rešitve tudi uresničili. Ali si bomo vzeli čas in v neko rešitev vložili tudi svoj "prosti" čas, trud, psihični in fizični napor. Ali bomo pri tem našli somišljenike in sodelavce v lastni skupnosti - znan je izrek - v slogi je moč. Ustvarjalna Inteligenca nas tako pripelje do nekaterih naših prednikov, ki so odločilno posegli v razvoj človeka - človeštva. Pomembni mejniki so zagotovo: izdelava orodij, oblek, prehod na poljedeljstvo, iskanje in kopanje kovin, udomačitev živali, križanje in izbira (sortiranje) semen, nove tehnike gradenj, vpeljava pisave, koledarja, zametki znanosti (merjenja, fizika, matematika, ...), glasbe, medicine, razumevanje sveta - izdelava modelov, zmožnost planiranja - objektivno napovedovanja prihodnjih dogodkov, poučevanje otrok in mladih, vpeljava pravil v neko skupnost, ...
Vse to so dejavniki ustvarjalnosti, za katere ne poznamo začetnih vzvodov, vemo pa, da so vir razlik med kulturami - so hkrati vir migracij, hotenj, hrepenenj, razočaranj in upov globaliziranega sveta (kjer so ustvarjalci modernih tehnologij cel svet zbližali v majhno vas, v kateri se kaže velik razkorak med hotenji, realizacijo in dojemanjem razlik med ljudmi). In zgodovina nas uči - da so mnoge tehnično razvite civilizacije doživljale hude krize - tudi zgodovinsko pozabo ...

Kaj pa inteligenca vztrajnosti "IV" (pojem vpeljal ZV 2015), morebiti bi jo lahko poimenovali tudi inteligenca pridnosti?
Ta vrlina (vztrajnost, neke vrste trma) se v Sloveniji zmeraj manj nagrajuje - čeprav je "inteligenca vztrajnosti" tista, ki omogoča človeku dodano vrednost (voljo do dela in učenja) - nadgradnjo in implementacijo razvoja (kulturnega in tehničnega). Lahko rečemeo, da ne pomaga nobena inteligenca (logika, matematika, ustvarjalnost, ...), če ni tistih, ki bi jo z vztrajnostjo pospremili v življenje, v delo - v odnose med ljudmi, v kulturo in jo hkrati prenašali na potomce (tukaj večina civilizacij v navideznem udobju razvoja zataji - prenos na potomce je najšibkejša točka človeških kultur). Tako bi lahko vpeljali še inteligenco časovne odgovornosti "IČO" (pojem vpeljal ZV 2015), morebiti inteligenco načrtovanja. A tukaj smo že v polju - kjer teče črta med znanostjo in manipulacijo, užitkom in racionalnostjo, med resnico in lažjo, med svobodo in tiranijo, med nagoni in razumom ... - smo v polju politike v dobrem in slabem. Smo v področju gospodarja in delavca, otroka in odraslega, v polju želja po imeti in biti. Smo v dilemi delitve in nagrajevanja članov naše skupnosti, v dilemi lenobe in pridnosti, odgovornosti, solidarnosti. Smo v dilemi razumeti drugega in sebe, v dilemi določitve meje poseganja v življenje drugega in drugih v naše življenje. Smo v iskanju prave mere pri vzgoji otrok, ki pa bi morala upoštevati (vzgoja) človekov razvoj v naravnih razmerah, ki so nas skozi desettisoče let oblikovale - in te razmere so zahtevale učenje preživetja, so zahtevale delo, sodelovanje med člani skupnosti in seveda razumevanje narave (to niso bile sterilne razmere, kjer prevladuje zgolj užitek ob hladilniku, računalniku, TV-ju, mobilnem telefonu, v brezdelju udobja stanovanja, ...). Te pedagogike še nismo osvojili, in če je ne bomo, ne bo bodočnosti ...

Kaj je torej Inteligenca?
Ali obstaja tudi inteligenca nekega občestva, kulture ...? Kaj so vrednote in kaj zavajanje? Ali je solidarnost zgolj dajanje ali je solidarnost predvsem učenje posameznika, učenje veščin, kako si z lastnim delom ustvarimo materialne in duhovne dobrine za človeka vredno preživetje.
Evropi ni moč zanikati ustvarjale inteligence - a ji le ta zmeraj bolj pada ...

Zanimivo je, da določene skupnosti v kombinaciji z drugimi kulturami, s katerimi sobivajo, izpadejo zelo uspešne (ekonomsko, znanstveno, umetniško). A če se ločijo in zaživijo po svoje - jim naenkrat ekonomska in ustvarjalna moč pade. Kaj je zadaj? Ideja je eno - uresničitev ideje pa drugo. Brez ustvarjalne inteligence še tako dobra ideja ne more zaživeti in tega se danes premalo zavedamo.
Vsekakor je za razvoj inteligenc, poleg genskih predispozicij, zelo pomembno uravnoteženo odraščanje. Kaj to pomeni? To pomeni, da se otroku preprosto da možnost za igranje v naravi, s čim več predmeti in prijtelji različnih starosti ... Da je hkrati tudi primoran ustvarjati tako za druge, kot za sebe, da je zavarovan pred hudim trpljenjem, hkrati pa dovolj izpostavljen pastem okolja in človeške narave, družbe. Simbolično povedano, da se otrok umaže in umije, da pade in se pobere, da se skrega in pobota, da daje in prejema, da opazuje in je opazovan, da daje predloge in da jih sprejema, da tekmuje in zmaguje ter izgublja, da je sit in lačen, da razume druge in ga drugi razumejo, ...
Omenimo morebiti nekaterim manj znano dejstvo, da v deževnem gozdu Amazonke še obstaja ljudstvo, ki ne pozna glagolskih časov (ima skromen jezik, žvižganje, itn, nimajo zgodovine, junakov, religije, ...). To aktualno civilizacijsko protislovje nas pripelje do neke nove-stare uganke, kaj je človek – pripelje nas recimo do fenomena razvoja jezika, komunikacije, kot prvega orodja našega bivanja, do govora kot enega od temeljev civilizacije, seveda tudi do pojmov kot so znanost, definicija inteligence ... V tem kontekstu se tudi pokaže izjemna vrednost tehnologij (urejene infrastrukture, ...), znanja porazdeljenega znotraj neke civilizacije, ki je sploh zmožna sprejeti medse ideje in genije, kot so recimo Arhimed, Pitagora, Aristotel, Aristarh, Eratosten, Kuzanski, Kepler, Kant, Gauss, Lorentz, Einstein, Edison, Stefan, ga. Leavitt, ga. Sklodowska Curie, ga. Cornaro Piscopia, ga. Bell Burnell, ga. Meitner, Orwell, Strniša, Cankar, ga. Vode, Trubar, Prešeren, Vega, Gradnik, Jančar, Bartol, ... (in še mnoge, katerih imen si človeštvo ni zapomnilo - a poznamo njihove prispevke k razvoju človeške kulturne in znanstvene misli - tehnologij, prve učetelje govora, pisave, matematike, astronomije, morale, obdelave zemlje, udomačevanja živali, metalurge ...).
Kdaj smo kritični do zahodne civilizacije, češ, tukaj vladajo birokrati, vse je preveč načrtovano (smo ujetniki koledarja, časa, znanosti, navad, ...). Nekaterim se zdi vse preveč odtujeno ... Nekaj kritik je vsekakor utemeljenih, a ... A brez te kompleksnosti, ki smo jo gradili tisočletja, nam inteligenca nič ne pomaga, je ni. Einstein nima kaj iskati v deželi nepismenih oseb, ki jim recimo "ni mar" za čas in živijo iz dneva v dan zgolj za preživetje v materialni in duhovni revščini. Seveda - to niso vrednostne sodbe - so zgolj primeri raznolikosti človeških skupnosti - različnih civilizacij.
Na koncu bi torej lahko govorili tudi o inteligenci bivanja (IB), ki je skupek vseh ineligenc, vplivov, genetike in okolja, prostora in časa, danega trenutka. IQ je zelo pomemben dejavnik, a ni zmeraj odločilen, kdaj je tudi cokla razvoja, ko od ljudi z visokim IQ-jem ni nobene koristi znotraj skupnosti, družine ... in ko razvoj duha in napredka nosi večinoma srednji sloj. IQ je lahko potuha tako za zelo brihtne, kot tiste manj brihtne, da postanejo zaspani medvedje znotraj neke skupnosti (kdaj oboji nesrečni) ...
Čeprav smo se v prispevku poskušali izogibati ideologijam, politiki, pa se morebiti prav v tem problemu (ideja je eno in napor realizacije pa drugo) skriva stara skrivnost človeštva - in sicer želja ene kulture po nadvaldi nad drugo kulturo ali določenega posameznika (družine) nad skupnostjo. Tukaj je umestno omeniti nekaj dualizmov:
- vladajoči sloj - sužnji,
- svoboda - avtoriteta moči,
- pravica za vse - pravice le za vladajoči razred,
- demokracija - totalitarizem,
- sebičnost - altruizem (delo za skupnost),
...

Vsekakor so odnosi med ljudmi zelo zapleteni, skrivnostni in nikakor niso pod poplno kontrolo nas samih. Še lastnih čustev ne nadziramo - kaj šele zapletene odnose neke skupnosti, kulture. Kdaj se generaciji, ki je preživela hudo krizo, recimo vojno, zdi nedoumljivo, kako to, da se ji upirajo lastni otroci, ki živijo v miru in izobilju materialne in duhovne kulture. Kadaj se tudi zgodi, da otroci jočejo za strogim (komu se zdi celo surovim) očetom, a za očetom, ki jim je nudil vso izobilje in prijaznost pa ni kake žalosti ... Seveda govorimo o izjemah, ki ... Za našimi medsebojnimi odnosi je veliko nam skritih naravnih zakonitosti, ki se jih zato sploh dobro ne zavedamo. Če nam je to všeč ali ne - velja, človek obrača - "Narava" (nekateri rečejo tudi "Bog") pa obrne.
Naj se nam zdi kdaj naše delo še tako znanstveno, napredno, humano in človečno pa na dolgi rok lahko pomeni celo konec neke skupnosti, kulture ali celo človeštva. "Krize" so setavni del narave (planet Zemlja stalno spreminja pogoje bivanja, bitja tako na Zemlji veš čas lovimo dinamična ravnotežja do narave, kot do odnosov med osebki lastne skupnosti), "krize" so tako seveda tudi setavni del človeških skupnostih in njihovih družbenih tvorb. In če smo odkriti - taki kot smo, smo v glavnem plod nam skritih dejavnikov narave, vesolja - torej "kriz" (vojn - izobilja in pomanjknja, ki se nam zdijo grozne), ki so nas oblikovale v to kar smo ... Da smo inteligentni tako in ne drugače ...

Vrnimo se še za trenutek k čustveni inteligenci
V Sloveniji je problem, ker se vodstvenih kadrov praktično nikoli ni ocenjevalo po njihovi čustveni inteligenci. Od tod tudi veliki problemi v odnosih med zaposlenimi (deli in vladaj) in strah pred nadrejenimi; od tod tudi problemi v medijih, ki so izrazito izključevalni - kjer posamezniki praktično nimajo možnosti obrambe. V tej smeri gre tudi iskati padanje konkurenčnosti slovenske ekonomije, zaupanja v državo, sodstvo, šole, univerze rojevajo kupe nezaposljivih diplomirancev (inflacija diplom "kopiraj - prilepi") ... Tako je nastal paradoks, da čeprav se vse več govori o sociali, solidarnosti, je vse manj povezanosti med ljudmi in vse več mladih se izseljuje v tujino, ..., ker se mladim ne daje priložnosti za preživetje iz lastnega dela, se jih v tej smeri tudi ne izobražuje ...

V šolah se o čustveni inteligenci - odnosih med ljudmi - zelo malo govori, a to bi moral biti (poleg znanja) eden stebrov šolanja!!!
Čustvena inteligenca ne sme zanemarjati solidarnosti, pravic in tudi nikakor ne lastne odgovornosti (ustvarjalne inteligence) do sebe in družbe - soljudi.

Pojmov, kot so inteligenca neke skupnosti, kulture, glede na preživetje v danem okolju sploh še ni zaslediti. Kdaj se nam zdijo določene skupnosti "primitivne" in jim hočemo prinesti našo "kulturo". A je to lahko konec nekega vedenja, neke logike, ki je to skupnost ohranila iz roda v rod - naša "pomoč" pa jih lahko ugonobi ...

Globalizacija teži k poenotenju (tudi kdaj pod krinko človekovih pravic) - s tem pa k izgubi starih identitet, starih inteligenc, kultur - kako se bo to manifestiralo v spretnosti, uspešnosti preživetja človeka, je velika skrivnost. Kdaj popravnega izpita ni - to nas učijo premnoga izginula ljudstva. Zakaj je že pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni?

Pogosto zastavljena vprašanja