Nazaj pod zvezdno nebo


Čeprav se zdi skupni naslov prispevkov, “Nazaj pod zvezdno nebo”, romantičen, za današnji način življenja nekoliko preoptimističen, asinhron, če uporabimo astronomski jezik - "v nasprotju s konstelacijo zvezd modernega časa", pa vendar povabilo velja prav za vse, tako za tiste, ki smo že zdavnaj zapustili šolske klopi in tudi ali predvsem za mlade.

Uvodno povabilo se bo razširilo v (vsaj) tri prispevke, ki bodo v grobem zajeli:
- pomen in vlogo astronomije, neba, za človeštvo,
- vlogo Slovencev v najstarejši znanosti, to je astronomiji,
- življenje in izročilo naših prednikov v povezavi z dogajanjem na nebu.

Zakaj ta klic, poziv - "nazaj pod zvezdno nebo"? Razlogov je veliko. Velik del človeškega življenja in zavedanja ima korenine prav v astronomiji, to je v vedi, ki temelji na spremljanju nebesnih teles, v sistematičnih beleženjih videnega in seveda v uporabi dognanj, sklepanj, tako v vsakdanjem življenju, kot v znanosti - v iskanju in razumevanju resnice o naravi, o nas samih. Za nami je tudi izjemno "Mednarodno leto astronomi je 2009", ki je bilo eno najbolj uspelih promocij znanosti v zadnjih desetletjih in hkrati širše kulturne dediščine povezane z astronomijo in okoljem.

Zakaj leto 2009? Leta 2009 je minilo 400 let, odkar je Galileo Galilei, leta 1609, s prvimi natačnimi opazovanji nebesnih teles skozi teleskop in imenitnim sklepanjem, z analizo videnega, skiciranega, izmerjenega, človeštvu omogočil, da je premaknilo meje vedenja in videnja - nekoliko protislovno rečeno - dobesedno milijarde let v v preteklost in hkrati, preko matematičnofizikalnega opisa, tudi v bodočnost. Z Galilejem se bomo še srečali. Pa začnimo s prvim poglavjem.

Pomen in vloga astronomije, neba, za človeštvo

Uvod

Človek prebiva pod nebesnim svodom - ali res?

Zakaj je poznavanje narave in s tem vesolja pomembno za človeka? Ali smo danes dovolj povezani z dogajanjem na nebu? Odgovora sta dvakrat NE!
Čas, ki ga živimo, kar kliče, da se spet, prav vse generacije, vrnemo pod zvezdno nebo. Razlogov za vrnitev pod nebo je veliko:
radovednost, znanost, počastitev velikih umov naše preteklosti.
A naštetim argumentom je enakovreden, po naravnih zakonih celo nadrejen, vsaj še en razlog in sicer, da danes živimo in odraščamo tako rekoč ločeno od narave, od zvezdnega neba, čeprav smo ljudje na stotisoče let živeli pod in v povezavi z nebesnim svodom.

Naš biološki razvoj, do današnje stopnje, je bistveno determiniralo dogajanje na nebesnem svodu. Za veljavnost zadnje trditve je dovolj, če se samo spomnimo na nam najbližjo zvezdo - na Sonce.
Naši davni predniki še zdaleč niso imeli toliko znanja o delovanju narave, kot ga imamo danes (vsaj v knjigah, na svetovnem spletu in na univerzah), vendar so vedeli, da iz neba prihajajo vplivi, ki pomembno odločajo o življenju na Zemlji, o naravi in človeku v njej.
Iz neba padajo padavine, sije Sonce, ki nam daje večino energije, na nebu so Luna, planeti, zvezde, itn. Pogled v zvezdno nebo je človeka zmeraj navdajal s spoštovanjem in še danes ga pripravi do razmišljanja, kaj se skriva v globinah vesolja, kako deluje narava, od kod prihajamo in kam gremo, o smislu življenja, ali smo sami v vesolju, zakaj je na Zemlji sploh nastalo nekaj tako enkratnega kot je življenje, kako se vesolje spreminja, itn. Pogled v vesolje nas postavi na realna tla, v skromnost (ki nam danes kdaj manjka), a hkrati v nas prebudi nekaj veličastnega - zavedanje lastnega položaja in trenutka v tem neizmernem čudežu stvarstva. A to zavedanje ne pride samo od sebe, ampak raste in ga je potrebno dejavno gojiti. Kot odnos med ljubljenima, ki poraja novo življenje.


Menjavanje noči in dneva, Luninih faz, ozvezdij na nočnem nebu, spreminjanje višine Sonca, gibanje planetov, vse to je našim prednikom pomagalo v načrtovanju vsakdanjega življenja in danes, kljub razvoju naprednih tehnologij, ni kaj veliko drugače.


OZVEZDJA SEVERNEGA NEBA,
kot so ga videli Kitajci v zgodnjem 7. stoletju po Kristusu. Karto so našli v jamah Dunhuanga, začetek 20. stoletja.
Vir: http://www.ianridpath.com/startales/startales2a.htm

Ker se dogodki na nebu periodično menjujejo, je nebo bilo in je naravni koledar, ki življenju določa vsakdanjih ritem in je hkrati naravna ura za merjenje časa, umeščanje dogodkov v zgodovino, v čas. Tudi sama uvedba časov v govor, jezik - glagolski časi, preteklost, sedanjost, ..., je preko letnih časov, torej periodičnega spremljanja dogajanja na nebu, predvsem v povezavi s poljedeljstvom (Sumerci, itn), povezana z astronomijo (še danes nekateri indijanski jeziki ne poznajo glagolskih časov, imajo drug način življenja, zakaj - skrivnost v času). Tudi obnašanje živali in rastlin je podrejeno nebesnemu ritmu. Čeprav se druga živa bitja najverjetneje te determiniranosti ne zavedajo v taki obliki kot človek in ravnajo nagonsko, je to neposreden dokaz, kako močno je fenomen življenja povezan z dogodki na nebu.
No tudi človek ravna marsikdaj zgolj nagonsko, se določenih dejanj sploh ne zaveda, jih tudi noče priznati, ker se mu zdi, zaradi vpliva znanstvene paradigme, da vse uravnava z lastno voljo.
Danes radi hvalimo moderne čase, da kako so znanje in dobrine enostavno dosegljive odraslim in otrokom. Res se zdi, da medijska, predvsem internetna ponudba, omogoča hipno dostavo vseh mogočih pisanih, slikovnih, video informacij, in da torej živimo v informacijsko-tehnološkem raju.
A mnogi upravičeno dvomijo, da je temu tako, da je vse to “izobilje” premalo, nezadostno. Zaradi potrošniškega načina življenja nismo več v neposrednem stiku z naravo, in ker je zato naša vez z naravo zelo šibka, je pristno razumevanje narave bolj odmaknjeno od odraslih, predvsem pa od otrok, kot je bilo kadar koli v človeški zgodovini.
Poznamo človeški genom (ne poznamo pa “Človeka”), procese v vesolju razumemo bolje kot kadar koli prej (a ne poznamo nočnega “Neba”). Smo torej zmeraj dlje od neposrednega dojemanja sveta, dlje kot kadar koli v naši zgodovini, čeprav smo pot razvoja in razsvetljenstva začeli prav z neposrednim opazovanjem, dojemanjem narave.
Razlogov za prepad med nami in naravo, vesoljem, je več. Večina ljudi živi v soju luči, živi v že omenjnem prenasičenem nekritičnem informacijsko-medijskem babilonu moderne družbe, ki človeku vzame čas zase, za družino, za sočloveka, za neposredno doživljanje stvarstva.
Smo posrkani v past lastnega razvoja. Hrano kupujemo kar v trgovini, ali se hranimo v restavracijah, nekateri otroci celo mislijo, da hrana raste v hladilnikih, večina se zabava preko računalnikov in opazuje zgolj virtualno naravo, svet dojema preko zaslonov svetovnega spleta ali preko TV “plazemskih” ekranov. Otroci tako niso več del dogajanj na vrtovih, na poljih (niso vključeni v verigo naravnih ciklov, ne poznajo setve, žetve), niso direktno povezani s procesi, ki so posledica dogajanj na nebu, ki so povezani z letnimi časi, itn. Danes otroci v šolah preživijo sicer več časa kot smo ga včasih mi, a to ni kaka prednost.
Otroci niti zjutraj na poti v šolo ali zvečer iz nje, v soju mestnih in vse bolj tudi vaških luči, ne opazijo Lune, zvezd, kaj šele da bi vedeli za Orion, Velikega medveda, Severnico, planete, itn.
Večina otrok več ne hodi peš v šolo, saj jih peljejo starši ali javni promet. Tako so mladi ločeni, tudi ti na vasi, od primarnega dojemanja sveta, od potepanja po naravni in kulturni dediščini nekega okolja.
Da ne bo zvenelo, kot da je napredek, vse dobrine modernega časa (mediji, informatika, znanost, tehnologija, trgovoske verige, ...), nekaj slabega. Ne, le njih uporaba je napačna, nesorazmerna, večinoma zlorabljena. Moderne dobrine in razvade so kot zdravila, v zmernih količinah nam lajšajo življenje, v velikih ga uničujejo. Na to nas opozarja tudi stroka, medicina, psihologija, psihiatrija, nobelovci (maj 2011, Stockholmski memorandum) - a v hrupu prekomerne medijske reklamne mašinerije, glas stroke ne prodre do ljudi. Ljudje pa tudi nismo vzgojeni v duhu filtriranja medisjkih zrn od plevela!!!!!!
Mnogi raziskovalci, pa tudi večina staršev instiktivno ve, da je za človekov razvoj najpomembnejše zgodnje obdobje odraščanja - tja do šestega, sedmega leta starosti. Kar otrok ne doživi in ne dojame v tem obdobju, je večinoma za zmeraj izgubljena izkušnja sveta, odnosov, razmišljanja. Stik otrok z naravo, z nebom, je izjemno pomemben - abeceda neba je kot govorjena beseda, kot črke abecede. Če se otrok ne nauči govoriti ali brati do določenaga leta (mu okolje ni dalo: recimo odraščanje s psi, v divjini, v osamelosti), je to sposbnost večinoma za vedno izgubil. Enako je z odnosi, s socializacijo do sočloveka, vrstnika in tudi do narave, vesolja. Realnosti, izkušnje narave, neba, otroku ne more pričarati noben ekran, ampak le naše vsakdanje delo (vsaj na vrtu) in sprehodi v naravo, tudi pod zvezdnim nebom, v temni noči - brez motečih luči. Ko se otroku predstavlja narava, recimo zvezdno nebo, se mu seveda ne teži z nekim učenjem na pamet, itn, vse je (naj bo) igra - recimo preštejemo najsvetlejše zvezde (določimo barvo), morebiti svetlejši planet, če je takrat na nebu, kako zvezdo predstavimo po imenu, v postavitvi zvezd najdemo določene oblike, like - jih poimenujemo. Zanimivo je iskanje (razlikovanje) dvojnih zvezd (Nizar in Alkor), svetlejših meglic, kopic, utrinkov, satelitov, opazovanje Mednarodne vesoljske postaje, ... Če smo več kot uro pod zvezdnim nebom, lahko opazimo, kako se je nebo zavrtelo - na zahodu so določene zvezde izginile, na vzhodu so se pojavile nove. Tukaj je še živalski krog, ozvezdaja zodiaka, po katerem potujejo Luna, Sonce (navidezno), planeti - in vsak človek ima ozvezdje, kjer je bilo Sonce ob njegovem rojstvu, ta ozvezdja so:
1. Oven
2. Bik
3. Dvojčka
4. Rak
5. Lev
6. Devica
7. Tehtnica
8. Škorpijon
9. Strelec
10. Kozorog
11. Vodnar
12. Ribi
Zanimivo, ogromno poimenovanj nebesnih vzorcev (ozvezdij) izhaja iz sveta živali - na nebu se še pojavi kakšen junak, inštrument, itn. Izkaže se, da skoraj ni otroka ali odraslega (jaz ga še nisem srečal), ki se ne bi navdušil nad ozvezdjem v katerem je bilo Sonce ob njegovem rojstvu. Seveda bi se kar se da izogibal navezave na horoskop, horoskop namreč ni del atronomije. Drugače je z mitologijo v navezavi z ozvezdji, ki jo otroci radi poslušajo.
Danes se mnogi praskajo po glavi, da zakaj je večina mladih tako odtujena, jih nič ne zanima, ne v šoli, ne doma, razen hrane in tipkovnice ob displeju, ... V resnici mladi niso odtujeni zaradi nekaj zadnjih let, ampak so bili že v zgodnjem otroštvu odtujeni, ločeni, od narave, opravil, ki smo jih mi v mladosti doživljali kot samoumevne. Starejše generacije so bile v otroštvu prisotne, udeležene pri oranju, košnji, delu na vrtu, sejanju, spravilu pridelkov, skupaj so opravljali dela na poljih, šli v gozd, uporabljali so vzvod za dvigovanje hlodov, popravili so kolo, voz, uporabljali so orodja (sekiro, žago, klešče, vrtalni stroj, ključe, ...), ..., ponoči se je šlo domov iz trgatve, kolin, ponoči so opravili živini, spremljali so nastajanje mraka, teme, jutranje zarje, javne razsvetljave skoraj ni bilo, ... Vse te izkušnje dela in DRUŽENJA v naravi so srkali tudi otroci. Danes je tako doživljanje sveta, delo in druženje v naravi, za večino mladih bolj virtualno življenje - kot moderni virtualni svet interneta, mobilnih telefonov, t.i. socialnih omrežij svetovnega spleta. Otrokom smo ukradli realni svet, na katerega je prilagojena narava, obnašanje človeka. Večina današnjih otrok torej ni doživela socializacije z naravo, v naravi in se temu primerno vede. To je cena napačnega načina življenja, potrošništva in naivnosti odraslih. To je rakrana "razvitega" sveta. Zanimiv je primer neke srdenješolske skupine, ki je sicer sestavila računalniško vodeni teleskop, ga je znala upravljati - upravljanje avtomatskega teleskopa je podobno kot pri mobilnem telefonu ali računalniku - a jih na koncu sploh ni zanimal pogled skozi optično cev na nebesne objekte (zanje svet neba ne obstaja). Svet, po katerem je človeštvo hrepenelo in se je preko raziskovanja (recimo vesolja) tudi duhovno, znanstveno in materialno razvijalo, za velik del populacije več ne obstaja.
Da to ni govorjenje na pamet (in da zavrnemo očitek, kliše, da spet govorimo neresnice o t.i. pokvarjeni mladini, pa da mi nismo bili tako dekadentni, kot današnja maldina, itn), se vprašajmo po fenomenu kulturnega in socialnega bazena, iz katerega črpa zahodni svet mlade strokovnjake, recimo naravoslovnih strok? Pričakovali bi, da bo svet, ki je vpeljal znanstveno metodo v raziskovanje narave, tudi produciral največ mladih fizikov, matematikov, računalničarjev, kemikov, strojnikov, biologov, ... A temu ni tako. Dogaja se ravno obratno, razvite družbe črpajo mnoge mlade doktorje znanosti predvsem iz Kitajske, Indije, itn, iz dežel, kjer še zmeraj večina otrok odrašča v kontaktu z naravo, z nebesnim svodom, kjer mladi še imajo to, kar večina mlade populacije v Evropi izgublja. Ali smo pri nas sposobni stopiti korak nazaj (v naravo) in tako dva koraka naprej. Temu je namenjen tudi ta tekst. To pa ne pomeni, da je potrebno mladim težiti, pojdite v naravo, ata pa mama pa doma gledata mehiške nadaljevanke. Ne, vzgled je za otroke edino kar podzavestno priznajo in sprejmejo - delo in življenje staršev z otrokom v naravi, pod nebesnim svodom, je pot do naravnega razvoja otroka.

Našteli smo nekaj pasti potrošniške kulture, podali smo diagnozo modernih časov - predvsem s poudarkom na najbolj ranljivi skupini našega občestva - na mladih. Sedaj pa na kratko poglejmo zgodovino razvoja človeštva skozi optiko dogajanja na nebu. Tekst bo zajel le nekatere drobce iz zgodovine in zato bomo nekoliko neurejeno skakali od arhitekture, do nekaj pomembnih posameznikov (Galilei, Kepler, Kuzanski, anonimnih raziskovalcev - otrok, ...), malo na arheoastronomijo, koledar, na "snov" življenja, preprost model vesolja, dotaknili se bomo tudi komunikacije in človeške narave, kako dojemamo ta svet, itn. Vse z namenom, da si približamo pot do spoznanj, vedenj, ki se danes zdijo samoumevne (pa temu ni tako) in tudi z namenom vrnitve pod zvezdno nebo. Zgodovina naravoslovja, astronomije, je lahko dobra učiteljica, tudi in predvsem za današnji čas.


K sliki zgoraj. Geneza - "Veliki Pok" (Big Bang), tudi "Pra Pok" - pred približno 13 milijardami let - je začetek današnjega vesolja in sveta, časa, materije, energije, temne snovi, temne energije, kot ga dojema trenutna znanost - preko meritev, modelov in napovedi.


Že v starejši kameni dobi, paleolitiku, so naši predniki upoštevali in na svoj način beležili zakonitosti gibanja svetlejših nebesnih teles. Paleolitik je najstarejše in najdaljše obdobje prazgodovine, za katerega je značilna uporaba ognja, lov in nabiranje hrane. Začel se je pred milijonom let, v Evropi pa končal z mezolitikom, okoli 10 000 let pr. Kr. (konec ledene dobe). Glede začetka in konca zgodovinskih obdobij ni enotnega dogovora, nova arheološoka dognanja pa tudi zmeraj znova premikajo datumske meje med obdobji.

Kot že rečeno, nekatere osnovne zakonitosti gibanja najsvetlejših nebesnih teles so znane že človeku starejše kamene dobe ali paleolitika.


Dolmen - Carnac, Bretanija.


Menhir (4500 - 3000 pr. Kr.) - Carnac, Bretanija.

Na južni obali Bretanije (Francija, letovišče Carnac), je moč najti izjemne ostanke megalitske kulture. Poimenovanje megalit izhaja iz grščine (mega - velik, lithos - kamen)


Megaliti iz Carnaca, Bretanija. Izjemne dimenzije in pravilna mreža menhirjev.

Škotski arheolog Alexander Thom (1894 - 1985) je raziskal veliko število megalitskih najdišč na Britanskem otočju, v Franciji, predvsem v Bretanji. Potem ko je raziskal več kot šeststo megalitskih svetišč, je ugotovil, da je večina spomenikov postavljena tako, da sovpadajo s točko vzhoda ali zahoda Sonca ali pa s točko vzhoda ali zahoda neke zvezde ali pa Lune … Ponavadi so kamne (menhirje ali dolmene) postavili v ravni črti ali pa v krogu. V številnih zahodnoevropskih megalitskih svetiščih so izkopali tudi kamnite sekire, s katerimi so tesali te velike kamne. Večina teh sekir je izdelanih iz dolerita in vse izvirajo iz istega kamnoloma v bližini vasi Seledin na severu Bretanje. Analiza z radioaktivnim ogljikom je pokazala, da so ta kamnolom izkoriščali med leti 3300 in 2100 pred Kr.. Vendar pa se je megalitska kultura začela že precej pred tem.
Velikost megalitskih spomenikov, njihova mogočna navzočnost in trud, ki je bil potreben, da so jih postavili, kažejo tudi na to, da so bili spomeniki - vsaj nekateri - pomembni kot osrednja prizorišča obrednih slovesnosti, ki so jih prirejale prve poljedelske skupnosti v Evropi v neolitiku in zgodnji bronasti dobi. Nekatere postavitve menhirjev pa so zagotovo bile v službi astronomije - določanje letnih časov, koledarja, itn. V Carnacu v Bretaniji se vrste pokončnih kamnov vlečejo več kilometrov daleč po pokrajini. Od prvotnih 10.000 kamnov se jih je do danes ohranilo 3000. Vse od tedaj te kamnite velikane zagrinja skrivnost, ki jo obdajajo legende in pravljice. Te že stoletja privabljajo trume oboževalcev.
Dolmen v keltskem jeziku pomeni miza, v bretonskem pa izraz za grob. Preprost dolmen sestavljajo štirje kamni pokriti s kamnito ploščo. Dolmeni so kot grobovi značilni za Anglijo, Škotsko, Irsko, tudi Indijo.



Menhir iz Krkavč (v slovenski Istri), je na ozemlju Slovenije eden najbolj prepoznavnih. Je 2,5 m visok neizglajen kamniti monolit. Na njem je izklesana gola človeška (po nekaterih mnenjih božanska) podoba z razširjenima rokama in sončnim halojem okrog glave. Skoraj polovica kamna je pod zemljo. Kamen lahko z veliko gotovostjo pripišemo našim prednikom, ki so slavili Sonce - domačini ga namreč poimenujejo tudi Troglav ali tudi Belina. Belina pa je v bistvu bog Sonca. Nekateri domnevajo, da je to ena najstarejših zavestno nastalih kulturnih podob v kamnu, namenjena čaščenju boga Sonca - starejša od egiptovskih piramid. Poimenovanja domačinov kažejo na kulturno, jezikovno, kontinuiteto od neolitika do danes - da smo Slovenci v veliki večini ostanki prebivalcev, ki so tukej živeli že pred 7000 leti. Zelo zanimiva je tudi velika sorodnost bretonskega in slovenskega jezika.
V Sloveniji je, po pričevanjih mnogih, moč najti tudi kamne zložene v like ozvezdij - Orion, itn. A uradna stroka se izogiba tem raziskavam. Zakaj?

Kje vse torej srečamo povezavo nas in naših prednikov, kulture kot take, z dogajanjem na nebu?

Naštejmo nekatere direktne povezave:

 - koledar, število dni v letu (vezan na Sonce, kdaj tudi na Luno - recimo muslimanski, delno koledar Judov, Venero - starodavni egipčanski, ...)

- število dni v tednu (7 dni je vezanih na svetlejše nebesne objekte, ki potujejo med zvzdami),

- beleženje in interpretacija dogodokov na nebu, je bil prvi korak v znanstveno metodo opisovanja sveta,

- grobovi in grobnice (grajeni glede na "vzhod - zahod" Sonca, ostalih zvezd),

- arhitektura bivališč, svetišč, observatorijev (grajeni glede na pot Sonca, Lune, planetov, zvezd),

- orientacija (navigacija) popotnikov, lovcev, vojakov, trgovcev glede na položaj Sonca, ostalih zvezd,

- ritem sezonskih opravil je bil delno pogojen glede na pojav nebesnih znamenj, zvezd, ozvezdij, Lune, vsekakor Sonca,

- praktično vsa energija, ki jo človek danes črpa za potrebe civilizacije, energija ki hkrati omogoča razvoj in obstoj življenja na Zemlji, prihaja iz Sonca,

- znanstvena metoda (merjenja, analiza, sklepanje, dokazovanje, matematični pristop, timsko delo, ...) se je v veliki meri kalila preko iskanja razlage dogajanj na nebesnem svodu, tudi razumevanje delovanja narave kot take, nastanek življenja, povezava med vesoljem in Zemljo, izvor kemijskih elementov, itn, je seveda delno tudi plod truda raziskovanja astronomov; vesolje je na nek način tudi laboratorij, ki ga na Zemlji ni moč poustvariti,

- moderne tehnologije, komunikacije, lociranje preko GPSa, beleženje vremena, stanja tal, stanja oceanov, itn, so vezane na satelite, ki potujejo po orbitah okrog Zemlje (Meteosat, Kepler), določene sonde pa proti drugim objektom v Osnčju (Cassini–Huygens), v vesolju (Voyager 1, Voyager 2, Pioneer 10),

- misije s človeško posadko ali brez nje, na ostala telesa Osončja (projekt Apolo na Luni, Spirit and Opportunity na Marsu),

- tudi umetnost išče navdih v vesolju: Sonce, Luna, zvezde, kometi, nova spoznanja o vesolju, navdihujejo tako slikarje, pesnike, pisatelje, filmske ustvarjalce, glasbenike, ...,
France Prešeren v "Zdarvici" uporabi izjemno posrečeno metaforo "Solnca":
 "Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
da, koder solnce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan, "

Še bi lahko naštevali. Nekatera našteta prepletanja človeka in vesolja bomo podrobneje obdelali,
- tudi preko vloge že omenjenih izjemnih raziskovalcev, fenomenov: Gelileja, Keplerja, Kuzanskega, "otrok", povezave na "snov" življenja, preprost model vesolja, ... Vsebina ne bo ravno urejena.
A povezovalna nit bo (naj bi) skozi tekst sledila prirojeni radovednosti, večnemu hrepenenju, "otroški" želji po dotiku neba, Sonca, zvezd, planetov, kometov, ... dotiku preko arhitekture, preko razumevanja nebesne dinamike, preko želje po videti zmeraj dlje in več, preko poezije, ... A vse to nam je dano le, če bivamo, živimo pod in z nebesnim svodom, če nismo zasljepljeni z množico luči in medijsko lahkotnostjo bivanja.

Še nekaj misli, kako opisati razliko med naravoslovjem, znanostjo in "neznanostjo" (duhovnost, poezija, slikarstvo - umetnost kot taka, humanistične vede, pravo, ...). Večina smeri človeškega delovanja, razen znanosti, vsaj teoretično nima omejitev, je svobodna v domišliji, v delovanju - ukrepanju, smo svobodni v svojem izraznem svetu. No omejitev je sam obstoj lastne civilizacije, atributi kulture, jezika, omejitev je tudi svoboda drugega (naj bi bila) - recimo zradi preživetja vrste in seveda zakonitosti fizičnega sveta - recimo arhitektura ima svoje meje v sami gravitaciji in ostalih vplivih iz okolice, neba ... Poglejmo si še dva primera, kjer se zdi, da ni omejitev in sicer poezijo in raznolikost družbenih sistemov. Poezija nas recimo kar kliče k svobodi izražanja, je njeno bistvo; na drugi strani pa je tudi zanimiva raznolikost, poljubnost, družbenih ureditveh, ko lahko na enem koncu sveta dovoljujejo umor sočloveka - recimo za potrebe prehranjevanja, drugje pa je tak dogodek tretiran kot zločin (seveda velja velika kulturna variabilnost v času in prostoru), itn.
V znanosti je prostor delovanja, je metoda, precej bolj zaprt(a). V svoji strogi omejenosti na aksiome, pravila, zakone, matematični opis, eksperimente in meritve, se zdi znanost na prvi pogled trivialna, preveč omejena - a v resnici ji ta omejenost omogoča "neskončo" pot v poglabljanju razumevanja narave, človeka, vesolja. Da ne bomo samo teoretični - znanost nam tudi lajša življenje, in da ne bi ostali zaslepljeni zgolj z modernimi tehnološkimi spoznanji, napravami, omenimo danes samoumevno napravo, nosimo jo na nosu (to so očala) - dobesedno pred očmi - kako veliko dobrino že stoletja predstavljajo ljudem očala. Zamislite si svet brez optike!!! Je pa seveda potrebno videti tudi negativne učinke znanstvene paradigme - t. i. kolateralno upostošenje, predvsem strašno degradacijo okolja, nebrzdano potrošništvo in informacijsko pohabljanje človeštva. A znanost ne more čez realnost, da je naša kultura še vedno kultura (predvsem vzorci obnašanja) jamskega človeka - ko nas lahkotnost bivanja zapelje, zaslepi, pred strankimi učinki novih tehnologij. V življenju in kulturah ni bližnjic - tako je naredila narava - je že vedela zakaj.
Kaj poreči o t. i. konfliktu znanost - humanistika? Napetost med znanostjo in recimo filozofijo, je zgolj manifestacija človeške nevednosti, kot pa objektivna nujnost (kdaj nezmožnosti posameznika po dojemanju šrine duha, objektivna omejenost razmišljanja). Velikokrat so napetosti tudi dobre, peljejo v nova spoznanja, če le niso razdiralne ali plod različnih nivojev znanja in s tem povezanega napuha, zlorabe moči. Danes je moderno, da ljudje, ki še spodobne gimnazije niso končali, zanikajo spoznanja znanosti, recimo fizike, čeprav vsak dan s pridom jahajo (uporabljajo) dobrine te iste znanosti, recimo preko mobilnih telefonov, satelitske tehnologije GPS. itn. No v resnici je ta konflikt, med znanjem in neznanjem, "večna" mantra. Naši predniki so to zagato izrazili v prispodobi: "- da tisti, ki ne zna, uči druge", in tukaj ni pomoči (tako je bilo in bo). A glavna težava je, da danes to šarlatanstvo pospešeno pokrivajo, zlorabljajo mediji. Tako se zdi, da nismo kaj boljši od raznih starih "groznih" vekov. Nasprotno, na tem področju komuniciranja celo, po merilih objektivnosti, nazadujemo. Danes smo svobodo govora zamenjali s pravico do očitne laži in ljudje, ki to vedo (znanstveniki) še komaj utegnejo zanikati debele nesmisle, laži po medijih. Če že znanost komaj brani spoznanja o delovanje narave, kakšne težave imajo potem šele humanistične in družboslovne veje človeškega delovanja, da branijo človeka pred samim seboj. A naš spomin nas uči, da so to cikli, protislovja (ko laž prevlada nad dejstvi, nad logiko), ki v zgodovini niso nobena posebnost - so del logike življenja. In v nadaljevanju bomo to zagato, protislovje, tudi poskušali razložiti, saj delno razumeti (glej poglavje: "Kako se sploh razumemo skozi komunikacijo?").
Čas je, da presekamo debato znanost-neznanost in se posvetimo naši poti do zvezd - najprej arhitekturi.


Astronomija in arhitektura

Ustavimo se najprej pri arhitekturi in želji po stiku z nebesnim zvezdnim svodom. Kot smo delno že omenili v uvodu - tako grobovi, kot svetišča, cerkve, katedrale, imajo v večini primerov orientacijo stranic, zidov, poravnano glede na smeri neba, kdaj tudi na točke zahodov (vzhodov) Sonca ob poletnem ali zimskem solsticiju (obratu), ali ob datumu rojstva določenega svetnika (ali na smer vzhod-zahod ostalih nebesnih teles, Lune, Venere, ...). Solstitium je latinska beseda, ki izhaja iz zveze "Sol stat", kar bi prevedli "Sonce stoji". Pojem zveni zelo slovensko, kar kaže na povezanost starih kultur, jezikov, in da je slovenščina eden najstarejših jezikov. Beseda "veda" pa eden najstarejših pojmov za človeško raziskovalno naravo, željo po znanju - vedenju. Vedenje povezujejmo tudi z besedo videti, kar pomeni, da moraš najprej nekaj videti (recimo zvezdno nebo), da lahko nekaj veš, razumeš. To je bogastvo slovenskega jezika in hkrati starodavno izročilo za cel svet - to je arheologija človeškega duha, narave, skozi jezik. Besedo veda vsebujeta slovenščina in sanskrt. Vrnimo se k arhitekturi.
Osnovno geometrijska orodja zidarjev so (bila): palica, kotnik, šestilo, "plajba", pozneje tudi vodna tehtnica.
Palica ali gnomon, je s senco dolčila glavno smer zgradbe (bivalne hiše, sakralnega objekta, gradu, šole, grobnice, ...). Palica je tudi že zametek sončne ure.


Astronomija in orientacije zgradb. Slika prikazuje sončni kompas Vikingov – v resnici metodo, kako so naši predniki določali smeri neba. Ta metoda je bila osnova za gradnjo hiš, templjev, observatorijev v smeri vzhod – zahod, sever – jug. Pot vrha sence navpične palice (gnomona) se označi s kamenčki, s kredo ali kako drugače. Krivulja vrha sence je pri nas hiperbola; senca vrha palice pa je v splošnem, glede na geografsko širino, če pade na ravno površino, stožčasti presek - hiperbola, elipsa ali na severnem, oz. južnem polu krog. Kako pa določimo smeri neba iz poti (krivulje) sence? Iz središča, ki ga določa palica, z vrvico narišemo krog, ki 2x preseka pot sence. Smer obeh presečišč, kroga in poti sence, je smer vzhod – zahod. Pravokotnica na premico EW pa določa smer sever – jug. Vemo, da so mnoge največje in najstarejše zgradbe (piramide, katedrale, observatoriji ...) usmerjene v smeri vzhod – zahod pod stopinjo natančno (res občudovanja vredno).


"Sveta modrost", Aja Sofija - bazilika dveh civilizacij.

Fenomena vzhod in zahod Sonca, sta radovednemu, raziskovalnemu, mislečemu in hkrati simbolnemu (presežnemu) človeku od nekdaj predstavljala prispodobo začetka in konca življenja. Rojstvo je vzhod, onostranstvo pa zahod Sonca - drug dan pa spet novo rojstvo, nov cikel, novo upanje. Večina glavnih oltarjev cerkva je umeščena na vzhodni del glavnih ladij, tja, kjer se rojeva nov dan, nova svetloba, novo življenje. Pot do nebesnih teles, neba, je bila, je in bo večna človeška želja. Tako se ni čuditi, da so svetišča, katedrale gradili v vrtoglave višine, "do neba". Pa ne zaradi razgleda na morebitnega sovražnika, ampak predvsem, da se približamo zvezdam, nebu, Bogu - kar koli že posameznik razume, čuti pod to besedo - imenom. Zagotovo ni napak hipoteza, da so religiozne razlage sveta hkrati prve kozmologije - želje po razlagi nastanka sveta, vesolja, življenja, človeka. Z današnjega vidika se nam kdaj zdijo stare razlage naivno preproste, a že sama želja in poskus razlage vesolja, je prvi temelj za vse ostale bolj ali manj uspešne napore, teorije o nastanku in življenju vesolja, človeka. Vrnimo se k arhitekturi - kot enem izmed temeljev do razumevanja vesolja in samega sebe.

Tukaj je izstopala gotika (začetek ima v 12. stoletju - Francija), ki je iz kamna in izkušnej zidarjev ter arhitektov, s svojimi elegantnimi vitkimi stebri in podporniki, ustvarila izjemne umetnine - sakralne objekte, ki še danes vzamejo dih, še zmeraj presenečajo s svojo estetitiko, statiko, predrznostjo, elegantnostjo, igro svetlobe in senc. Nekatere katedrale gradimo še iz srednjega veka ... V katedralah smo ujeli (bolje sprostili) tudi posebno akustiko in igro barv preko vitražev, ki pojejo hvalo nebesom - vesolju, Soncu, človeškemu hrepenenju in upanju po presežnem.

Še zanimivost.
V srednjem veku je bila gotika imenovana (lat.) "opus francigenum" kar pomeni “francosko delo” ("French work"), saj izhaja iz Francije. Beseda gotika izhaja iz italijanske besede "gotico", ki jo je skoval Giorgio Vasari v 16. stoletju. Renesančna umetnost je trdila, da je bila gotika slabšalen izraz za opis grobe in barbarske kulture (prinesla bi jo naj gotska plemena), ki je bila v nasprotju s klasično. Beseda je izgubila svoj negativni pomen v prvi polovici 16. stoletja, ko je v Angliji in Nemčiji doživela ponovno rojstvo, kot neogotika.



Ptujska Gora - romarska cerkev Matere božje (biser slovenske gotike). Postavili so jo Celjani - Friderik II - v zahvalo preživetja v bitki proti Turkom pri Nikopolju (1396). Friderik II je takrat tudi rešil cesarja Sigismunda gotove smrti (njegovi vitezi so bili v glavnem pogumni slovenski fantje - borili so se tudi za svoj dom in s svojo nesebičnostjo bistveno zaznamovali zgodovino Evrope).
Režiser Friedrich Christian Anton "Fritz" Lang je najverjetneje dobil navdih za določene prizore v filmu Metropolis prav v simboliki Marije iz Ptujske Gore, ki pod plaščem varuje, ščiti ljudi pred hudim.

Zanimivo - Celjani imajo v svojem grbu tri zvezde - so tudi del slovenskega grba in zastave.


Naša razmišljanja in nizanja dejstev ter interpretacije, se že od samega začetka dotikajo dveh izjemno občutljivih kulturnih fenomenov, religije, duhovnosti in znanosti. Sploh za naš kulturni prostor, zgodovinsko travmatičen, je to zelo občutljiva tema. Skušal sem se, se bom, izogibati enostranskim interpretacijam, hkrati pa vse vidike odnosa "človek - vesolje" obravnavati kot del naše kulturne dediščine. Vsaj do 17. stoletja je bila ločnica znanost-religija zelo zabrisana in so do takrat ljudje v pojmu Boga videli tako stvarnika sveta, kot garanat za resnico, logiko, smisel, pravico in dobroto. Hkrati pa se človeško čustvovanje v nekaj zadnjih 1000 letih ni bistveno spremenilo in iskanje smisla našega bivanja, iskanje odgovorov na večna vprašanja, zakaj ..., ni veliko drugačno kot pri jamskem človeku. Zatorej gradnje katedral in drugih mogočnih stavb, grobov z dodatki, itn, ne bomo gledali v optiki gospodar, suženj, praznoverje, ampak kot hrepenenje človeka, kot iskanje odgovorov, kot na predrznost v raziskovanju Zemlje, vesolja in seveda samega sebe.

Katedrale, predvsem gotske (Ptujska Gora, številne v Franciji - mati vseh gotskih katedral je tista v Sensu - 12. stoletje), so torej na nek način lahko razumljene tudi kot pot do zvezd. Enako velja za vsa ostala svetišča, pokopališča - sploh tista na hribih (za Slovenijo tako značilen fenomen - kot recimo pri Tibetancih) - so simbolna pot do neba.
Skoraj ni cerkvice na Slovenskem, da ni strop vsaj simbolno posejan z zvezdicami ali lučkami. V naši bližini - v Padovi (Cappella degli Scrovegni) - je ena najbolj znanih sakralnih poslikav na svetu. Znameniti genij, slikar Giotto je celotno kapelo (Cappella degli Scrovegni) v začetku 14. stoletja poslikal s svetopisemskimi motivi. Strop je modre barve, posejan z zvedami. Slika številka 17 pa prikazuje Jezusčka v hlevčku, nad njim pa znamenito Betlehemsko zvezdo.


Giotto upodobi prihod in poklon kraljev iz vzhoda - "Jutrovega" (modrih, tudi učenjakov) pred novorojenčkom Jezusom. Slika (v katalogih pod zaporedno števiko 17) je iz "Cappelle degli Scrovegni" - Padova. Na nebu je upodobljen komet, ki bi naj naznanil Jezusov prihod in hkrati tudi kazal pot kraljem, modrim, do hlevčka - porodnišnice božjega sina. Avtor: Giotto di Bondone, italijanski slikar in arhitekt, * 1267, Vespignano, Italija, † 8. januar 1337 Firenze, Italija. Ne vemo točno, kaj bi lahko bila ta zvezda iz Betlehema (več možnosti, lahko da je tudi samo prispodoba), za astronome pa je pomembno, da se je zgodovinski dogodek (rojstvo) skliceval na nebesni pojav, kar kaže na prvobitno človeško povezanost z dogodki v vesolju!



Astronomija in zametek koledarja



Dolžina dneva in letni časi, sever, jug.


Beseda koledar ima izvor v latinski besedi "kalendae" prvi dan v mesecu (lahko pomeni tudi mlado Luno). Koledar sestavljajo pravila, kako organiziramo čas, dneve v določene intervale, recimo v tedne, v mesece, v leta. Koledar je časovni števec, ki pomaga urejati socialno, administrativno, religiozno, ekomsko življenje ljudi. Vsak zapis dneva v koledarju predstavlja datum, ki je enolično določen (neponovljiv, recimo z zaporedjem: leto, mesec, dan ['2011-06-14'] ). Danes je skoraj ves svet sprejel koledar, ki je vezan na periodično pot Zemlje okrog Sonca - če smo še bolj natančni, na ponovitev letnih časov. Ljudje namreč želimo vedeti kdaj sejati in kdaj žeti, kdaj podirati drevje, kdaj graditi, kdaj kositi, ... in o tem bistveno odločajo letni časi, ki so posledica nagnjenosti Zemlje za 23,5 ° glede na normalo ravnine (ekliptike) - po kateri potuje Zemlja okrog Sonca.



http://e-shopping-center.com/si/larsen-puzzle-stirje-letni-casi-i2469.shtml
Letni časi.


Kot smo že omenili, pa je koledar lahko vezan tudi na periodično gibanje Lune, Venere, ostalih nebesnih teles, itn, a so ti koledarji s stališča letnih časov precej bolj nerodni. Torej če smo odprtih oči in misli, vidimo, da v naših geografskih širinah, narava (rastline, živali) "upoštevajo" zgolj koledar višine Sonca, to je letnih časov. Moderni človek je tukaj morebiti ena mala "napaka", saj si želi tudi pozimi poletja in se zaradi te želje kdaj zelo neprimerno vede. Še zanimivost - določena ljudstva so štela za leta tudi obdobja med dvema padavinskima dogodkoma, od dežja do dežja - kar pa danes mnogi napačno zastopijo. Recimo, ko v kaki stari knjigi puščavskih ljudstev preberejo, da je nekdo pred tisoče leti živel dvesto ali več let, se iz tega norčujejo - a v resnici to pomeni, da je v življenju dotična oseba doživela približno toliko padavinskih obdobij in ne Sončevih let. Bližje ekvatorju so tudi letni časi manj izraziti in ni bilo potrebe po štetju Sončevih let.

Oglej si animacijo zahoda Sonca - kaj opazimo, če večkrat letno spremljamo zahod Sonca iz istega kraja? Označite si točke zahoda ...


Zapisani koledarji segajo dobrih 4000 let pr. Kr.
Pojav koledarja in njegove reforme kažejo, da je bilo življenje na Zemlji zadnjih 10000 let (po zadnji ledeni dobi) zelo stabilno - kjub slikanju zgodovine, kot zgodovine vojn in trplenja. Znanje je kljub vsem "zapletom" prehajalo iz civilizacije na civilizacijo, iz roda v rod.
Egipčani so bili verjetno med prvimi, ki so sprejeli in zapisovali koledar na podlagi periodičnega navideznega (letnega) gibanja Sonca. Preko Sonca in tudi zvezde Sirij, so vedno pravilno napovedali poplave Nila in to na nekaj dni natančno.
Na podlagi natančnega spremljanja neba, so uvedli 365-dnevni koledar - leto 4236 pr. Kr. pa je najverjetneje najstarejše zabeleženo leto v zgodovini pisane besede.
Egipčani pa so naredili še korak naprej - iz Sotisove (Sirijeve) periode 1460 let (vzhod, pojav Sirija pred Soncem na jutranjem nebu je bil pomemben za najavo poplav Nila, v tem Sotisovem obdobju se koledarski dogodki, letni časi, spet ponovijo glede na lego Sonca - v 365x4 leta = 1460 ) so spoznali, da je Sončevo leto dolgo 365 dni in še 6 ur (danes vemo, da je dobrih 11 minut manj). To je bil izjemen dosežek, a svojega koledarja niso nikoli reformirali s prestopnimi leti. To so storili "šele" Aleksandrijci v zatonu starega Egipta in sicer 7. marca 238 pr. Kr. Približno 200 let pozneje (45 pr. Kr.) pa so to pravilo privzeli v julijanskem koledarju, z uvedbo prestopnih let (4x6ur=24ur=1dan, vsako četrto leto so dodali ena dan). To je obdobje vladavine rimskega vojskovodje in reformatorja Gaja Julija Cezarja. Strokovna zasluga za uvedbo tega koledarja pa gre tudi Grku Sosigenu, ki je prišel v Rim v Kleopatrinem spremstvu učenjakov Muzeona. Tudi julijanski koledar ima kar veliko napako (primerjajte veljavni in julijanski koledar), saj leto ni dolgo točno 365 dni in 6 ur, ampak, kot že rečeno, dobrih 11 minut manj. To razliko je dokaj dobro upošteval Gregorijanski koledar. Gregorijanski koledar v 400 letih izpusti tri prestopna leta in jih šteje kot navadna (zavrže odvečne tri dni). To so leta, katerih letnice se na koncu pišejo z dvema ničlama (prehodi med stoletji) - so sicer deljiva s 4, a niso deljiva s 400 (ostanek ni nič) - leta 1700, 1800 in 1900 niso bila prestopna, leto 2000 pa je bilo, ker je deljivo s 400. Prenovljen koledar je vpeljal papež Gregor XIII. Mesec oktober so leta 1582 "skrajšali" za 10 dni - dnevu 4. 10. 1582 (četrtek) je sledil datum 15.10. 1582 (petek). A tudi temu koledarju se v dobrih 3000 letih nabere napaka enega dneva - zaenkrat se ne bomo sekirali. Ni problem toliko v izdelavi boljših in boljših koledarjev, problem je zmeda, ki jo taka koledarska reforma lahko prinese - že sedaj imamo kar nekaj težav glede julijanskega in gregorijanskega koledarja.

Kaj smo povzeli po ljudstvih iz Mezopotamije?
Zakaj ima krog 360 stopinj, zakaj ne 100 stopinj? Zakaj ima stopinja 60 minut in minute 60 sekund?

Krog s 360-stopinjsko razdelitvijo je star približno 4400 let.
Poglejmo v zgodovino, v čase starih ljudstev (Sumerci, Akadčani in Babilonci), ki so živeli v Mezopotamiji (danes jug Iraka). Ta ljudstva so iznašla pisavo, opazovala so nebo, planete, in razdelila krog na 360 delov. Okoli 3000 pr. Kr. so vpeljali pisavo. Koledar so poznali že vsaj leta 2400 pr. Kr. - leto so delili na 12 mesecev po 30 dni, to je 360 dni.
Babilonci so najverjetneje že poznali sončno uro.
Opazovali, spremljali so Sonce, Luno in pet vidnih planetov (Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn) - tudi z namenom napovedovanja bodočnosti. Dogajanja na nebu niso poskušali razumeti preko fizikalnega modela, a vendar so dojeli pot Sonca po nebu kot krožno (ciklično) in hkrati izmerili, da Sonce potrebuje približno 360 dni za letni obhod (gledano iz Zemlje). Tako smo torej dobili 360-stopinjski krog. To se je verjetno zgodilo 2400 pr. Kr.
Okoli leta 1500 pr. Kr. so Egipčani dan razdelili na 24 ur, a so dolžino ur spreminjali glede na letne čase. Grški astronomi so ure izenačili. Med 300 in 100 pr. Kr. so Babilonci razdelili uro na 60 delov - minut in minuto na 60 sekund. Osnova njihovega številskega sistema je bila številka 60 (sexagesimal numeral system), njihov številski sistem tako, preko geometrije in radelitve časa, živi naprej v naš čas.
Mogoče ima za nas, ki smo navajeni desetiškega sistema, krog s 100 stopinjami ali celo 400, smisel, toda babilonska številska osnovna 60 in 360 stopinjski krog je astronomsko in matematično smiselna razdelitev, ki se je oklepamo še po 4400 letih. Enako velja za število dni v tednu (7) in delno za poimenovanja dnevov v tednu.

Če povzamemo - zakaj smo krog razdelili na 360 stopinj(?) - to je zaokroženo število dni v letu, ko Zemlja naredi en krog, obhod, okrog Sonca.

Še beseda o šestdesetinskem številskem sistemu (sexagesimal numeral system)
Številka 60 se da imenitno razčleniti, ima 12 deliteljev in sicer {1, 2, 3, 4, 5, 6, 10, 12, 15, 20, 30, 60} od katerih so delitelji dve, tri in pet praštevila. S tako veliko deliteljev se ponudi veliko konbinacij, ki vključujejo šestdesetinski številski sistem. Na primer - ura je enakomerno razdeljeno na 30 minut, 20 minut, 15 minut, 12 minut, 10 minut, šest minut, pet minut, itn. Šestdeset je najmanjše število, ki je deljivo z vsako številko od 1 do 6. Velja 60 = 1 × 60 = 4 × 3 × 5 = 2 × 6 × 5.

ZAKAJ IMA TEDEN 7 DNI, POIMENOVANJE DNEVOV?

Babilonci so teden vpeljali preko nebesnih teles in sicer na naslednji način:
Skupaj s Soncem in Luno sestavlja pet planetov, vidnih s prostim očesom (Merkur, Venera, Mars, Jupiter, Saturn), sedem najsvetlejših periodično premikajočih se nebesnih teles glede na zvezde. Babilonci so jih imeli za božanstva, vsakemu izmed njih so posvetili en dan in so to brez konca ponavljali. Tako so ustvarili tudi našo nepretrgano verigo tednov.

Sedanja evropska imena za dneve v tednu razodevajo, kateremu nebesnemu božanstvu je bil posvečen kateri dan v tednu.

  1. Nemški Sonntag ali angleški sunday nam pove, da je bila nedelja posvečena Soncu.
    Italijanska imena (pa tudi podobna francoska) lunedi, martedi, mercoledi, giovedi, venerdi razodevajo,
  2. da je bil ponedeljek posvečen Luni,
  3. torek Marsu,
  4. sreda Merkurju,
  5. četrtek Jupitru-Jovu,
  6. petek Veneri,
  7. angleški saturday pa kaže, da je bila sobota posvečena Saturnu.

Pravijo, da so imeli tudi astronomski stolpi Babiloncev po sedem nadstropij.

Zgoraj je današnja skica (ni v merilu) podobe Sončevega sistema. Stara ljudstva so poznala samo 5 planetov, ki se vidijo s prostimi očmi (Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn). Ker zvezde v času človeškega življenja zadržijo svoje lege na nebesnem svodu, planeti pa se očitno premikajo med zvezdami (Jupiter naredi obhod okrog Sonca približno v 12 letih in se v eneme letu premakne med zvezdami približno za 360°/12 = 30°, torej zamenja ozvezdje), so Grki planete poimenovali kar "potepuhi". "Planétes" v grščini namreč pomeni popotnik, lahko tudi potepuh, itn.

Zgornja animacija lepo razloži premik planeta (Saturna) na zvezdnem ozadju (klikni osveži - refresh ali kar tipko F5).

Podrobnejši opis koledarja zahteva veliko več pojasnil in ga bomo morebiti obdelali v kakem izmed naslednjih prispevkov. O koledarju odloča tako dinamika obhoda Zemlje okrog Sonca, kot sama precesija Zemlje - pa tudi definicija, kaj koledar sploh je.

Soncev mrk 29.3.2006
Razpoloženje ljudi in narave v trenutku popolne faze Sončevega mrka - 29. marec 2006, Turčija, kraj Side. Avtor zgornje umetnine je arhitekt Mirko Brezar.


Navigacija (orientacija) glede na položaj Sonca in ostalih zvezd


Navigacija je znanost in veščina vodenja ladje, letala ali drugih naprav (raket) iz ene točke do druge. Na Zemlji po kopnem, zraku ali morju. V vesolju skozi prostor med nebesnimi telesi.
Osnova navigacije je določanje smeri, oddaljenosti med dvema točkama in določanje trenutnega položaja plovila (potnikov), zaradi preverjanja napredovanja potovanja. Razvoj navigacije je striktno povezan z razvojem astronomije, matematike, hidrologije, tehnike, ...

Orientacija (navigacija) popotnikov, lovcev, vojakov, trgovcev glede na položaj Sonca, ostalih zvezd, je človeka opogumila, da se je odpravil na dolga potovanja - z dokaj veliko gotovostjo, da tudi najde pot domov. Smer gibanja je lahko na morju, v puščavi, v gozdu, ... zelo relativna, če ne poznamo oddaljenih referenčnih točk za orientacijo. Orientacijske točke pa so lahko zvezde, tudi Luna in to so razvitejše civilizacije kmalu spoznale. Čez dan nam je generalno smer določal trenutni položaj Sonca, ponoči pa zvezda blizu severnega nebesnega pola, trenutno je to Severnica (Polaris, Stella del nord) v ozvezdju Malega medveda (Ursa minor). Piloti še danes morajo poznati orientacijo po zvezdah. To je bil stari "GPS".

Pisne vire o navigaciji z uporabo zvezd, ali nebesni navigaciji, je moć najti že v Homerjevi Odiseji (Grčija od 12. do 8. stoletja pr. Kr.), kjer Calypso svetuje Odiseju, da naj ozvezdje Medveda ostane na njegovi levi strani, če hoče odpluti proč od njenega otoka.
Zvezde blizu nebesnega pola (recimo severnega) so idealne navigacijske točke, saj nikoli ne zaidejo. Ker Zemljina os opleta, precesira (čas precesije je približno 26000 let), se tudi menjavajo ozvezdja, ki so blizu nebesnih polov.




Tako je okrog leta 1000 pr. Kr. del ozvezdja Zmaja bil bližje severnemu polu kot današnja Severnica (Polaris, ozvezdje Malega medveda). O tem poroča pesnik Aratus (3. stoletej pr. Kr. v delu Phainomena), ki omenja Eudoxosov opis neba, a postavitev ozvezdij ne ustreza takratni podobi neba (Aratusovega ali Eudoxosovega časa). To je najbrž opis iz Krete, iz času Bronaste dobe, ko je del ozvezdja Zmaja (zvezda Tuban) bil bližje polu kot današnji Mali medved. Grki so v tretjem stoletju pr. Kr. namreč že začeli uporablajti za navigacijo zvezdo Severnico (ozvezdje Malega medveda, Ursa Minor - danes velikokrat uporabljamo asterizem Mali voz, ki je del Malega medveda).


Ali je evropski človek v novo "odkrite" svetove prinesel napredek ali pa več slabega kot dobrega, je veliko in tehtno vprašanje. A zagotovo je bistveno določil usodo celotne Zemlje in to predvsem po zaslugi orientacije preko zvezd - ladijske ekspedicije, itn, so bile uspešne predvsem zaradi uspešne navigacije.


Vsekakor pa so tudi v Evropo prihajale novosti (hrana, nakit, papir, svila, knjige - znanje, itn) iz Afrike in Azije preko vojakov in trgovskih karavan, ki so v veliki meri uporabljale enako metodo za potovanje, to je zvezdno navigacijo.

Pomenljivo je, da je Evropski prostor, zahodni svet, kjub vsem zgodovinskim zablodam (nekateri menijo, da ravno zaradi njih), enormno vplival na razvoj znanosti, mišljenja, tehnike itn. Ali bo to za Evropo in Svet morebiti celo pogubno? Dejstvo je, da skoraj ves svet želi posnemati Evropo, po razvitosti, mišljenju, dobrinah, večina ljudi bi se kar preselila v Evropo - nasprotnega toka, iz zahodnega sveta v ostale civilizacije, pa zaenkrat skoraj ni. Kaj je to na Evropi, ki je tako notranje razklana in se mnogi hudujejo nad njeno "mračno" preteklostjo in sedanjostjo, da vsi želijo prav k "nam"?

Poslovimo se za nekaj časa od arhitekture, koledarja in navigacije ter njenih posledic in se posvetimo nekaterim pomembnim raziskovalcem neba - vesolja. A to je samo jagodni izbor po moji izbiri.

Galileo Galilei (1564 - 1642)



Galileo Galilei kardinalom demonstrira uporabo teleskopa.
Koestler o Galileju in Keplerju - zelo človeško.
Glej prispevek o Galileju v MLA2009.

Posvetimo še nekaj besed Galileju in tudi "otrokom", ki so imeli v razvoju astronomije še kako vidno vlogo. Hkrati pa bomo iz anekdote o odkritju teleskopa razbrali, kako pomembna je resnično sproščena, nezavedno ustvarjalna igra otrok v povezavi z delom odraslih (v našem primeru v optični delavnici). Kaj se je torej dogajalo pred 400 leti, v letih 1608/09?
Italijanski fizik, matematik, astronom in filozof Galileo Galilei je bil rojen 15. februar 1564 v Pisi, umrl je 8. januarja 1642 v Arcetri pri Firencah. Galilejev oče je bil italijanski skladatelj Vincenzo Galilei. Kakor je Galilejev delež k razvoju astronomije neprecenljiv pa velja tudi za njega, kot za vse ostale velike duhove, da brez prenosa znanja in informacij prejšnjih generacij in sodobnikov na njega, Galileo ne bi postal to kar je, ne bi bilo očitne dodane vrednosti. Nekateri Galileju pripisujejo izum teleskopa, a temu ni čisto tako. Daljnogledi, v astronomiji jih imenujemo teleskopi, so bili že nekaj časa poznani nizozemskim in španskim mornarjem, trgovcem, saj so z njimi veliko prej odkrili morske razbojnike, piratske ladje in so jim tako lažje odjadrali, popihali z vetrom. Daljnogled je bil za tiste čase nekaj podobnega kot danes radar, strateška naprava za zaznavanje oddaljenih teles in zato nekaj časa skrbno varovana skrivnost.

“Napaka” narave, slabovidnost, nas pripelje bližje k zvezdam - do teleskopa

Prva uporabna očala za daljnovidne je izdelal leta 1284 Italijan Salvino D'Armate. Čeprav so že v antiki (starem Egiptu) poznali neke vrste lup, očal - pa so le te zaživele l. 1284, oziroma v Evropi množično okrog leta 1400. Očala za kratkovidne so bile trši oreh. Problem očal za kratkovidne je razrešil kardinal Nikolaj Kuzanski (Nikolaus Chrifftz ali Krebs iz mesta Kues, slovensko iz Kuze), o tem piše v knjigi De Beryllo (Očala) iz leta 1441. Kardinal, filozof, fizik in astronom Nikolaj Kuzanski, se je leta 1458 mudil tudi na Bledu (tudi) z namenom, da pospeši razvoj kraja. Še beseda o Kuzanskem.

  Nikolaj Kuzanski je bil najbrž zadnji veliki filozof srednjega veka in prvi filozof, mislec in znanstvenik prihajajoče renesanse. V svoji knjigi iz leta 1440 (»O učeni nevednosti« - De docta ignorantia) je zatrjeval, da se Zemlja obrača okrog osi in kroži okrog Sonca, da v vesolju ni nobenega »zgoraj« ali »spodaj«, da je svetovje brezmejno, da so zvezde druga sonca in vežejo nase druge naseljene svetove. Izjemna in pravilna razmišljanja. Na drugih področjih je Nikolaj pokazal enako intuicijo. Kepler je Kuzanskega v prvem poglavju svojega prvega objavljenega dela označil kot "božansko navdahnjenega". Njegovi spisi so vplivali na Leibnizovo odkritje diferencialnega računa in tudi na Cantorjevo poznejše delo o neskončnosti. Kuzanski je rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz Bizanca, Konstantinopla, ki je leta 1453 padel v roke Islama (Turkov - Seldžukov). Pred Turki je bilo rešenih okrog 3000 knjig, spisov, recimo znamenita Diofantova knjiga Aritmetika - večino teh knjig so prevedli v latinščino.

Od otroške igre pa do zvezd

Tudi sama zgodba o odkritju teleskopa je zelo zgovorna, lahko bi jo opisali kot pot od otroške igre do zvezd.


Hans Lippershey (1570 - 1619), nizozemski brusilec leč, je menda po "naključju", ko je opazoval dva otroka, ki sta se igrala z lečami v njegovi delavnici, odkril teleskopski učinek, do katerega pride, če pogledamo zaporedno skozi dve leči različnih goriščnih razdalj. Torej znanosti ni brez igre in to je še en dokaz, kako pomembno je svobodno ustvarjalno okolje za slehernega otroka, tudi za nas odrasle. Packanje, čečkanje, risanje, potepanje, druženje, kreganje, zlaganje, mešanje, opazovanje, razstavljanje in sestavljanje predmetov, strojev, igrač je nekaj kar preko nabranih izkušenj in sistematičnega beleženja dogodkov, vodi do novih odkritij, spoznanj.


Originalno je Lippershey sestavil dva tipa daljnogledov (takrat "Dutch perspective glass") - prvi tip, z obrnjeno sliko, je bil sestavljen iz dveh konveksnih (izbočenih) leč, drugi tip, s pokončno sliko, je sestavljala koveksna leča za objektiv in konkavna (vbočena) za okular. Povečava je bila tri-kratna. Leta 1608 prosi za patent. A zgodba se v resnici prične veliko prej.



In kje je tukaj povezava med Galilejem, Lippershejem, Kuzanskim? Galilei je prav za teleskop lastne izdelave uporabil okular z vbočeno lečo Kuzanskega (enako kot Lippershey) - zorno polje takega teleskopa je nekoliko manjše, a slika je pokončna.

Novica o odkritju teleskopa je prispela tudi v Italijo. Ko je Galileo izvedel za osnovna gradnika teleskopa, leči, in ko je v Italijo že prispel konkurenčni nizozemski trgovec z daljnogledi, je takoj začel z izdelavo lastnega teleskopa, z brušenjem leč. V samo nekaj dnevih mu je uspelo sestaviti boljši teleskop, kot ga je imel takrat kdorkoli drug na svetu. Po prvih opazovanjih s teleskopom v zimi 1609/10, je že marca leta 1610 objavil natančno analizo opazovanj v znameniti knjigi z latinskim naslovom Sidereus Nuncius (Zvezdni sel, glasnik).
Galilejevi prvi zapisi, skice Jupitrovih lun iz začetka leta 1610.

V njej med drugim poroča, kako je 7. januarja 1610 blizu Jupitra v teleskopu zagledal tri »zvezde«, lune (pravi da so ležale na premici z Jupitrom), in da so le te v naslednjih nočeh spreminjale lego, in da se je 10. januarja ena izmed lun najverjetneje skrila za Jupiter. Galilejevo knjigo Sidereus Nuncius, izšla je v 500 izvodih, so takoj pokupili in enako je bilo z naslednjimi izdajami. Naročila so prihajala iz cele Evrope in Galileo je v hipu postal prava znanstvena zvezda, resnični nebesni ambasador. Enotni evropski trg deluje torej že stoletja. Jezuiti so knjigo le nekaj let po izidu prevedli celo v kitajščino - globalizem je bil na delu že takrat.

Galilei je skiciral Sonce vsak dan, od 2. do 26. junija 1612. Danes smo njegove skice animirali, impresivno - res prepričljiv dokaz, da se Sonce premika, vrti. Povzeto po: http://www.thursdaysclassroom.com/index_03feb00.html,

Po prvih nepričakovanih uspehih ni odnehal, še naprej je opazoval planete, Luno, tudi Rimsko cesto v kateri je celo razločil zvezde. Galilei je tako večini takratnih razumnikov, preko trdega dela, tudi pisanja in izjemno prepričljivih razlag dogajanja na nebu, dokazoval, da so Zemlji podobni svetovi tudi drugod v vesolju, da je Lunin relief na moč podoben Zemljinemu, da vsa telesa nikakor ne krožijo okrog Zemlje, dokaz so Jupitrove lune, da so Venerine mene posledica gibanja Venere okrog Sonca, itn.


Galilei je tako bil vedno bližje dokazom v prid Kopernikovi teoriji heliocentrizma. To možnost so že prej dopuščali in zapisali (že omenjeni) Nemec kardinal Nikolaj Kuzanski (15. stoletje), pa Francoz škof Nicole Oresme (14. stoletje) in nekateri (stari) Grki, recimo Aristarh, bilo je še nekaj vmesnih opisov podobe vesolja (Tycho Brahe, itn) - a o tem kdaj drugič.
Vrnemo se v 17. stoletje - kaj nam je Galilei razkrival z opazovanji, z risanjem in merjenji na nabu? Zemlja naenkrat ni bila več središče vesolja okrog katerega se vse vrti. Svetovi podobni Zemlji so tudi drugod in zvezde na nebu so v resnici sonca, mnoga tudi s planetnim sistemom podobnim našemu. In to je ta zgodovinski obrat izpred stoletij, sprememba, kateri je bilo tudi posvečeno leto astronomije 2009.
Kmalu po odkritju Jupitrovih lun so mornarji uporabljali planet Jupiter kot nebesno uro, katere “kazalci” so kar znamenite Galilejeve lune. Zaradi zgodovinske korektnosti je potrebno zapisati, da ja najverjetne še pred Galilejem nebo, Jupitrove lune, z daljnogledom opazoval Nemec Simon Marius, ki je 4 najsvetlejše lune tudi poimenoval (Io, Evropa, Ganimed in Kalisto).

Zakaj je Galileo v ospredju, zakaj je znanstvena zvezda? Galileo je prvi objavil in pravilno razlagal videno dogajanje v vesolju - zavedal se je moči tiska. Bil je tudi bolj univerzalen raziskovalec na različnih področjih fizike, kot večina sodobnikov. Znal je tudi oglaševati svoje raziskave, a bil je ostrih in neizprosnih besed do sogovornikov - danes bi temu rekli sovražni govor. Najbrž je bil tudi zato žrtev zarote, a je zaroto dokaj uspešno prestal. Del karizme pa mu je prinesel tudi spor s cerkvijo, omenjena zarota - kar je eminentna ideološka zgodba, ki je neverjeten motivator tistega dela (tudi aktualne) zgodovine, ki bi ga radi, zaradi destruktivnosti, če že ne odpravili, saj malce omilili. Njegovo življenje še danes deli ljudi, nekateri ga kujejo v zvezde, nekateri ga postavljajo na trdna tla. Oba pristopa imata nekaj soli.

Hitrost svetlobe smo najprej ocenili iz astronomskih opazovanj

Danski astronom Olaf Christensen Römer je leta 1670, prav s pomočjo Jupitrovih lun, prvi pravilno ocenil hitrost svetlobe. Izmeriti hitrost svetlobe v laboratoriju še danes ni enostavno. To je bil trd oreh, a eksperiment, ki ga v bistvu za nas v celoti izvede narava - sistem Sonce, Zemlja in Jupiter z lunami - je bilo potrebno pravilno interpretirati. Perioda Jupitrovih lun je znana, a napoved časa zakritja (odkritja) lun iza Jupitra, gledano iz Zemlje, je odvisna od oddaljenosti Jupitra (če je hitrost svetlobe končan). Premer Zemljine orbite deljen z razliko med časoma zakritij lun glede na opozicijo in konjunkcijo Jupitra, je kar hitrost svetlobe. Zakasnitev zakritja lun v konjunkciji je namreč posledica dejstva, da mora svetloba prepotovati dodatno razdaljo, ki je približno enaka premeru Zemljine orbite. To je bil velik uspeh, a hkrati še ena nekoliko grenka zgodba - Römer je zaradi pravilnega sklepanja, napovedi, bil degradiran s strani astronoma Cassinija. No, vam se kaj takega zagotovo ne bo zgodilo.


Skica Römererjeve metode za določitev hitrosti svetlobe (Jupiter z lunami, Zemlja in Sonce).


spekter Sonca
Ali ste vedeli? Tudi element Helij smo najprej odkrili na Soncu, preko spektroskopije in šele nato na Zemlji.


Sprememba slike in dinamike vesolja ni bila lahka in danes ne smemo kar obsojati večine astronomov in ljudi tistega časa, ki niso mogli sprejeti nove razlage in takratnih, še kljub vsemu skromnih argumentov - glede na današnje vedenje, da Zemlja ni center vesolja. Če smo odkriti, je takrat v heliocentrizem - torej da planeti potujejo okrog Sonca, tudi Zemlja - verjela zgolj peščica astronomov, pravijo da manj kot 10. Če bi danes iskali odgovore ljudi, ki nimajo zahodne izobrazbe, na vprašanji ali se svet vrti in je okrogel, bi dobili enake odgovore kot od večine ljudi pred stoletji. Martin Luther je očital Koperniku, da bodo bedaki (Kopernik in njemu podobni) vso astronomsko znanost postavili na glavo.
Izkušnja vsakdanje statičnosti je namreč premočna, da bi človek kar tako potegnil iz žepa na dan pravilno sliko gibanja teles v Sončevem sistemu in obliko Zemlje. Leto 2009 so zato še kako posrečeno izbrali kot Mednarodno leto astronomije. Prav je, da zaupamo besedam iz knjig in ust profesoric in profesorjev, a še bolje je, če ponovimo Galilejeva opazovanja izpred 400 let in se sami prepričamo, kako se naš svet in mi znjim, Sončev sitem, vesolje, vrtijo, premikajo, spreminjajo.
Na začetku nam lahko pomagajo številna astronomska društva (od leta 1991 pa do 2011 je število društev iz enega naraslo kar na 20).
Astronomija je v samostojni Sloveniji zadihala s polnimi pljuči in z "velikimi očmi" zre v vesolje.

Johannes Kepler (1571 - 1630)


Johannes Kepler je leta 1609 izdal izjemno pomembno knjigo Astronomia nova (Nova astronomija – zveni zelo domače, le zakaj). V njej, preko opazovanj periodičnega pojavljanja Sončevih peg, sklepa da Sonce rotira okrog lastne osi. K razmisleku, da se zvezdno nebo v resnici ves čas spreminja, ni statično, sta v veliki meri prispevali tudi dve eksploziji supernov (leta 1572 v Kasiopeji, opazuje jo Brahe in 1604 v Kačenoscu, opazuje jo Kepler). Kepler je iz Brahejevih izjemnih ročnih meritev položaja Marsa na nebu tudi dokazal, da je mogoče orbite planetov obravnavati kot elipse s Soncem v gorišču. Ta ugotovitev je danes znana kot prvi Keplerjev zakon. V knjigi je bil zapisan tudi njegov drugi zakon: "Premica med planetoma in Soncem opiše v enakem času enake ploskve, med tem ko se planet pomika po orbiti." To pomeni, da se planet premika toliko hitreje, kolikor bliže je Soncu. Pozneje je Kepler zakona uporabil tudi pri Jupitrovih lunah. Keplerjeve elipse so tako pokončale grško astronomijo. Poteptale so nedotakljivost krožnega gibanja in zavrgle nebeške sfere, ki jih je pred dva tisoč leti postavil na nebo Evdoks in jih je zadržal tudi Kopernik. Za zvezde je Kepler mislil, da so vse na tankem, kake tri kilometre debelem obodu daleč zunaj Osončja. Danes ne smemo biti preveč kritični do tistih časov, ko se je današnja podoba vesolja šele sestavljala. Vsak od teh velikih mož je imel tudi kakšno napačno predstavo. Galilei recimo ni hotel sprejeti argumenta, da ima Luna odločilno vlogo pri plimovanju oceanov, kar se da oceniti že iz periode plimovanja. Ker je Sonce vselej v enem od gorišč eliptičnega tira in vselej v ravnini orbite, ker je gibanje planeta toliko hitrejše kolikor bliže je Soncu, je postalo Keplerju jasno, da Sonce nekako obvladuje gibanje planetov. Predvideval je, da gre za nekakšen magnetizem, vendar je bila razlaga, ki jo je skušal ustvariti na teh temeljih, nezadovoljiva.


Kepler je leta 1618 prišel še do tretjega izjemnega zakona nebesne mehanike: »Količnik kvadrata siderične periode T in kuba velike polosi elipse a je za vse planete enak: T2/a3 = konst.«
Ta zakon je marljivega Angleža Roberta Hooka pripeljal zelo blizu gravitacijskemu zakonu. A Newtonu je bilo prepuščeno, da je pol stoletja zatem predložil zadovoljivo razlago in zapisal gravitacijski zakon. Tudi pri tem znanstvenem duetu je ostalo odprto vprašanje, koliko je Hook pomagal Newtonu do gravitacijskega zakona. Če nas je Galileo s teleskopom popeljal med »zvezde«, do drugih svetov, pa nas je Kepler s svojimi zakoni o gibanju nebesnih teles približal starim človeškim željam – približal nas je »božanstvom«. Zakaj? Kepler je namreč lahko sedaj s pomočjo lastnih zakonov izračunal prehode Merkurja, Venere čez Sonce, dokaj dobro napovedal gibanje vseh ostalih teles (še danes je Keplerjevo delo osnova za izračune orbit vseh vesoljskih misij, poti satelitov, itn) in zazdelo se je, kot da ljudje obvladujemo naravo, brezhibno napovedujemo dogodke. Obvladovanje narave, vesolja, pa smo ljudje od nekdaj pripisovali »božanstvom«. Danes vemo, da se nam zalomi že na Zemlji, recimo pri napovedovanju vremena, podnebja. To pa še ne pomeni, da moramo obupati nad iskanjem boljših matematično-fizikalnih modelov, da moramo obupati nad znanostjo, nad samim sabo. Ravno nasprotno, znanost in naš stil življenja moramo prilagoditi v smeri ohranitve ravnotežja na edinem znanem z življenjem poseljenem planetu, ki nam že milijone let nudi izjemno gostoljubje.
Zaključne besede o pomenu Keplerja. Kepler, z nebesno mehaniko, predstavlja izjemen mejnik v zgodovini naravoslovja, a nekako ostaja v ozadju "velikih" imen, ki jim je dodobra postlal posteljo, posteljo imenovano znanost. Gravitacijski zakon je bil namreč izpeljan iz njegovih zakonov in tudi napovedovanje dogodkov na nebu je bilo s Keplerjem rešeno. Od takrat naprej znamo napovedovati poti in prehode planetov, kometov, asteroidov, danes poti raket, satelitov itn. To je izjemno delo enega človeka, seveda ob pomoči Brahejevih natančnih meritev. Zakaj je Kepler v ozadju? V zapletenih časih je bil dokaj nekonfliktna pridna povezovalna oseba, lahko bi nam bil vzor. Pa ne zato, ker je nekonfliktnost zmeraj ustrezna drža na izzive časa, ampak ker je v danem trenutku, ko bi (so) mnogi nasedli pastem časa, potegnil iz arzenala možnosti tako človeški kot znanstveni maksimum. Skrivnostna je tudi zgodba med Keplerjem in Galileijem glede dobave teleskopa. Kepler je bil pravzaprav po mentaliteti pravo nasprotje Galileja.
Še zanimivost iz Keplerjevega zasebnega življenja. Leta 1613 se je na novo poročil. Vzel je siroto brez premoženja in poklical k sebi otroka, ki ju je pustil na Češkem. Rodilo se mu je več otrok, od katerih so nekateri mladi umrli. Leta 1615 je Kepler zvedel, da so njegovo mater obtožili čarovništva. Tedaj je bilo preganjanje čarovnic na višku. Obtoženke so pogosto mučili, navadno od njih izsilili priznanje in jih obsodili na grmado. Dokumenti o čarovniškem procesu Keplerjeve matere so ohranjeni in razkrivajo zadeve, ki jih je mogoče zaslediti pri tovrstnih procesih: škodoželjnost in maščevalnost nekdanje znanke, nespretno obrambo Keplerjeve matere, pristranskost sodišča in praznoverje vrhovne oblasti. Keplerja bi materina obsodba onemogočila kot cesarskega astronoma. Zato je leta 1620, ko so mater zaprli, dvakrat za dalj časa bival v rojstnem kraju. Tedaj je Linz zasedla bavarska vojska, kar je protestante spravilo v neprijeten položaj. Ko je Kepler odšel materi na pomoč, je družino napotil v Regensburg. Zavzeto, a premišljeno je branil mater in uspelo mu je, da jo je rešil grmade. Umrla je leta 1622.

Še zgovorni odlomki o odnosu Kepler - Galilei iz Spike, strani 309 – 311, julij-avgust 2009, članek Mesečniki 
 ŠČITONOSEC
Prvi in nekaj časa edini, ki je svoj učeni glas povzdignil v prid Galileia, je bil 
Johannes Kepler. Bil je tudi najmočnejši glas, saj je Kepler nosil mesto prve 
avtoritete v astronomiji, pa ne zaradi svojih dveh zakonov o gibanju 
planetov, temveč zaradi mesta imperialnega matematikusa in Brahejevega 
naslednika. 

Kepler je prve vesti o Galilejevih odkritjih dobil okoli 15. 
marca 1610. V tednih po tem je nestrpno čakal na podrobnejše novice. Prve 
dni aprila je imperator dobil izvod zvezdnega sla, ki je bil pravkar natisnjen 
v Benetkah in Keplerju je bilo dobrohotno dovoljeno, da si ga ogleda in 
nahitro prelista. 8. Aprila je končno dobil izvod od Galileja s prošnjo za 
mnenje. 

Galileo ni nikoli odgovoril na Keplerjeve goreče prošnje za mnenje 
o njegovih knjigah Mysterium in Novi astronomiji, ki mu jih je poslal. 
Galileo se ni niti potrudil, da bi na Keplerja naslovil osebno prošnjo, temveč 
jo je ustno povedal toskanski ambasador v Pragi, Julian de Medici. Čeprav 
Kepler ni bil v stanju, da bi preveril Galilejeva odkritja, saj ni imel 
daljnogleda, je njegovim trditvam slepo zaupal. Navdušeno in brez 
oklevanja se je v sporu ponudil kot »ščitonosec« - on, Imperialni 
matematikus, za do predkratkim neznanega italjanskega učenjaka. To je bila 
ena najbolj plemenitih gest v analih znanosti. 

Kurir je iz prage v Italijo 
odpotoval 19. aprila. V enajstih dneh, ki jih je imel Kepler na voljo, je 
napisal pamflet Pogovori z nebesnim slom v obliki odprtega pisma Galileju. 
Naslednji mesec so pamflet tiskali v Pragi in piratski prevod se je kmalu 
nato pojavil v Firencah. Prav tako podporo je v tistem trenutku potreboval 
Galileo. Teža Keplerjeve avtoritete je odigrala pomembno vlogo pri zasuku 
bitke v njegov prid, kar kaže tudi Galilejeva korespodenca. Nestrpno je želel 
zapustiti Padovo, da bi postal dvorni matematik Cosima de Medici, velikega 
toskanskega vojvode, v čigar čast je Jupitrove satelite poimenoval 
»Medičejske zvezde«. V njegovi prošnji za to mesto izstopa Keplerjeva 
podpora. »Vaša ekselenca, vedeti morate, da sem prejel pismo, bolje rečeno 
osem strani dolgo razpravo Imperialnega matematika, ki potrjuje vsako 
podrobnost v moji knjigi, brez najmanjšega dvoma ali nasprotovanja 
čemerkoli. In lahko vrjamete, da bi od vsega začetka na enak način govorili 
tudi vodilni učenjaki v Italiji, če bi bil jaz v Nemčiji ali kje daleč stran.« 
Toda medtem, ko se je Galileo s Keplerjevim pismom hvalil Velikemu 
vojvodi in drugim, se Keplerju ni niti zahvalil. 

Poleg strateške vloge v 
kozmološkem spopadu je Pogovor z zvezdnim slom brez velike znanstvene 
vrednosti. Bere se ga kot baročno arabesko, kot okraske okoli trdega jedra 
Galilejeve razprave. Kepler je instiktivno začutil »krog resnice« v Zvezdnem 
slu in to naj bi bilo zanj dovolj. Ne glede na to, kaj je Galileju zameril zaradi 
njegovega predhodnega obnašanja, se je čutil poklicanega »da se vrže v 
prepir« za resnico, Kopernika in pet popolnih geometrijskih teles. Potem ko 
je končal promotejsko delo z Novo astronomijo, je ponovno zapadel v 
mistični somrak pitagorejskega vesolja, zgrajenega okoli kock, tetraedrov, 
dodekaedrov in tako dalje. To je tudi vodilni motiv njegovega dialoga z 
Zvezdnim slom, omenjene niso niti eleptične orbite, niti prvi niti drugi 
zakon gibanja planetov. Njihovo odkritje je zanj pomenilo le utrodljiva 
stranpota pri lovu za fiksno idejo. 

Profesorji Magini, Horky in celo Maestlin, 
ki so živeli v sovražnem vzdušju, niso mogli vrejeti svojim ušesom, ko so 
slišali, da Kepler poje hvalnico Galileju. Poskušali so odkriti kako skrito 
bodico v Keplerjevi razpravi. Škodoželjno so uživali v tistem delu, kjer  
Kepler pokaže, da je princip daljnogleda že dvajset let pred Galilejem orisal 
Italjan Giovanni Della Porta, kakor tudi sam Kepler leta 1604 v delu o 
optiki. Ker pa Galileo ni izrazil prvenstva pri izumu  daljnogleda, mu 
Keplerjeva zgodovinska ekskurzija ni mogla škodovati. Poleg tega je Kepler 
poudaril, da sta Della Porta in on pisala o zadevi le teoretično »kar ne more 
zmanjšati slave izumitelja, pa kdor si že to bodi. Kakor vem, vodi dolga pot 
od teoretičnega načela do praktičnih dosežkov, od Ptolomejeve omembe 
Antipodov do Kolumbovega odkritja Novega sveta, in še daljša od 
inštrumentov iz dveh leč, ki so v uporabi v tej deželi, do naprave, s katero si, 
o Galileo, prodrl v samo nebo.« 

Kljub vsem nasprotovanjem je Keplerjeva 
disertacija spodbudila nekatere Galilejeve nasprotnike, da so pogledali skozi 
izboljšane daljnoglede, ki so bili že na voljo. Prvi med konvertiti je bil jezuit 
Clavius. Kasneje rimski jezuiti niso le potrdili Galilejevih opazovanj, temveč 
so jih bistveno izboljšali.

ORBITI SE RAZIDETA
Galilejev odziv na Keplerjevo uslugo je bila popolna tišina. Toskanski 
ambasador na dvoru je Galileju svetoval, naj Keplerju pošlje daljnogled, da 
bi odkritja, ki jim je vrjel na besedo, ta preveril vsaj »post factum«. Galileo 
tega ni storil. Daljnoglede, ki so prišli iz njegove delavnice, je podaril 
različnim aristokratskim pokroviteljem. 

Mesece po Keplerjevi disertaciji se 
je spor o Galilejevih odkritjih razvil do viška in prijatelji so Keplerju očitali, 
da je besedo zastavil za stvari, ki jih sam ni videl. Niti en sam ugleden 
astronom v tem času ni potrdil obstoja Jupitrovih lun. 9. Avgusta je ponovno 
pisal Galileju »...V meni ste vzbudili veliko željo, da bi videl vaš inštrument, 
da bi tudi sam, tako kot vi, užival v nebesni predstavi. Najboljši inštrumenti, 
ki jih imamo na razpolago, povečajo vsega desetkrat, drugi komaj trikrat...« 

Pisal je tudi o svojih opazovanjih Marsa in Lune in tudi o perečem 
vprašanju, ki se je dotikalo Jupitrovih satelitov: »Sprašujem se, kako je 
mogoče, da številni zanikajo njihov obstoj, vključno s tistimi, ki imajo 
daljnoglede... Potemtakem vas prosim, moj Galileo, čimprej mi imenujte 
priče. Glede na pisma, ki ste jih pisali drugim, sem spoznal, da vam takih 
prič ne manjka. Toda sam ne poznam nikogar razen vas...« 

Tokrat je Galileo pohitel z odgovorom, saj se je očitno prestrašil, 
da bo izgubil najmočnejšega zaveznika: 
»Padova, 19. avgust 1610. 
Prejel sem vaša pisma, moj nadvse 
učeni Kepler. Na prvo, ki ste ga že objavili, bom odgovoril v drugi izdaji 
mojih opazovanj. Medtem bi se vam rad zahvalil, da ste bili prvi in skoraj 
edini, ki ste povsem sprejeli moje trditve, čeprav niste imeli nobenega 
dokaza zanje, zahvaljujoč le vašemu čistemu in plemenitemu duhu.« 

Galileo nato Keplerju pove, da mu svojega daljnogleda ne more posoditi, ker ga je 
dal Velikemu vojvodi, ki ga je želel »razstaviti v svoji galeriji kot večni 
spomenik med največjimi dragocenostmi.« Navedel je številne izgovore 
glede izdelave inštrumenta enake kakovosti in zaključil z medlo obljubo, da 
bo, najhitreje kot je mogoče, naredil nove in jih » poslal prijateljem«. Kepler 
ga ni nikoli dobil. 

V nadaljevanju se je tudi dotaknil Keplerjeve prošnje po 
očividcih obstoja jupitrovih satelitov, a ni navedel imena niti enega 
astronoma. »V Pisi, Firencah, Bologni, Benetkah, in Padovi so številni 
videli Medičejske zvezde, a so tiho in oklevajo.« Namesto tega je imenoval 
Velikega vojvodo in še enega člana družine Medičijev (od njiju bi težko 
pričakovali, da bi zanikali obstoj zvezd, ki nosijo njuna imena). »Kot 
dodatnega očividca ponujam sebe, ki mi je naša univerza dala doživljensko 
plačo 1000 florinov, kakršne ni imel noben matematik, in ki jo bom dobival, 
tudi če nas bodo Jupitrove lune ogoljufale in izginile.« To je bilo drugo in 
zadnje pismo, ki ga je Galileo pisal Keplerju ...
Kako aktualno zvenijo podrobnosti iz razmerij med raziskovalci izpred 400 let. Dotaknimo se še zadnjih treh tem, oziroma naslovov: "Iz takšne smo snovi kot zvezde", nastanek vesolja in "Arheoastronomija in arheologija v Sloveniji".

Iz takšne smo snovi kot zvezde

Iz "smrti" zvezd se rodi življenje - človek

planeti
Majhni in z današnje perspektive kdaj nerodni koraki raziskovanja narave, vesolja, so nas skozi tisočletja pripeljali do neverjetne povezave med drobnimi lučkami na nočnem nebu - z zvezdami in nami, z življenjem, s človekom. To poglavje je izjemno pomembno za dojemanje astronomije in delno odgovarja na vprašanje od kod prihajamo, kaj smo (na vprašanja odgovarja z znanstvenga vidika, ki pa še tako zvestega nasprotnika znanosti, ne pusti hladnega), a je zelo obširno in zato zahteva nek nov tekst. Da pa ne bi ostali brez osnovnih razmišlanj in dognanj, se bomo omejili zgolj na nekatere osnovne principe razlage vesolja in predvsem na fenomen eksplozij zvezd z imenom supernove. Supernova je ena izmed faz življenja zvezd (masivnejših od Sonca). Še prej pa si postavimo eno pomembnejših vprašanj.
Kaj omogoča Soncu, da nam milijarde let daje energijo, kdo povzroča vsa ta burna dogajanja v vesolju : visoki tlaki, temperature, kopičenje ogromnih mas, močni elektromagnetni valovi, močna magnetna polja, eksplozije zvezd, ukrivljanje žarkov - gravitacijske leče, da ne omenjamo belih pritlikavk, nevtronskih zvezdah in t.i. črnih lukenj ...?




Supernova (ena zvezda) za trenutek zasveti z močjo galaksije - kot 100 milijard zvezd. Tako se rodijo najtežji kemijski elementi. Eksplozija supernove pomeni, da zvezda odvrže veliko (dragocenega) materiala, plinov, v vesolje (ga obogati a težkimi elementi), del zvezde pa se skrči v nevtronskom zvezdo - polmera samo kakih 10 km. Hkrati pa udarni val izvržene snovi lahko povzroči gostenje plinov in prahu v okolici, kar ob določenih pogojih sproži procese nastajanja mladih zvezd. To samo kaže, koliko energije se sprosti ob takem dogodku. Nekaj podatkov o tipični nevtronski zvezdi:
M = 1.4 * Msonca, R = 10 km, g = 2.43 * 1012 m/s2, gostota = 7 * 1017 kg/m3.
Na nevtronski zvezdi bi se vsa materija človeka zgostila na nekaj tisočink mm, Zemlja pa bi se skrčila na polmer dobrih 100 m. Seveda bi prej svoje opravile plimske sile ...

Problema se lotimo kar se da preprosto, in sicer začnimo kar doma na Zemlji z vprašanjem : "Kaj nas zadržuje na Zemlji?" Newton in Einstein sta našla odgovor v sili gravitacije - seveda v verigi odkritij, razmišljanj, spoznanj vseh ostalih raziskovalcev. Einsteinove teorije (sploh gravitacijsko) prihranimo za kdaj drugič, omenimo pa vendarle njegovo znamenito povezavo med Energijo (E), Maso (m) in hitrostjo Svetlove (c). Povezava je:

E = m*c2
ali bolj uporaben zapis, spremeba energije (dE): dE = dm*c2

Enačba med drugim pove, če poenostavimo, da je masa le ena izmed oblik energije, ki se lahko pretvori recimo v elektromagnetno valovanje (recimo svetlobo) - sproščena energija je pri tem enaka dm*c2. Velja tudi obratno. V enačbi igra pomembno vlogo tudi hitrost telesa, a se v podrobnosti relativistične razlage ne bomo spuščali. V vsakdanjem življenju niti ne slutimo, kje vse se ta lastnost narave (pretvorba energije) odraža - kot bomo videli, je izraz dE = dm*c2 tisti, brez katerega ne znamo razložiti življenja (razvoja) zvezd in ne nastanka življena. Za začetek si poglejmo bolj preprost primer iz življenja na Zemlji. Tako recimo nek predmet pridobi na masi, če ima višjo temperaturo (več energije). a te razlike v masi so tako majhne, da jih ne zaznamo - so daleč izven natančnosti tehtnic. Primer, enemu kilogramu zlata se masa poveča za 1.4 ×10-14 Kg, če mu z dovajanjem toplote ali obsevanjem povečamo temperaturo za 10 °C. Lahko bi našteli še veliko primerov, a bodi dovolj. Tole znamenito Einsteinovo povezavo bomo še s pridom uporabili. Z njo bomo razložili, zakaj nam Sonce milijarde let "zastonj" pošilja skoraj vse kar rabimo - energijo.

Še beseda o energiji - kratka ponovitev znanega. To je pojem, katerega naravo so fiziki, astronomi, kemiki in ostali iskali do 19. stoletja. Razlago bomo zelo poenostavili - pod tem pojmom se skriva količina, ki se nekemu opazovanemu sistemu ohranja. Sistem naj bo izoliran od okolice, čeprav, kot bomo videli pozneje, to praktično ni mogoče - če drugo ne, nam sevanje zmeraj prinaša ali odnaša energijo. Če podamo primer. Recimo da imamo neko škatlo, znotraj katere skačejo žogice. Kaj lahko rečemo o energiji sistema škatla, kroglice? Malo se spomnimo na šolo, v sistemu so naslednje energije: energijo zaradi gibanja (kinetična energija, mv2/2), prožnostno energijo zaradi elastičnosti žogič, pa še notranjo energijo žogic in sten škatle, ki jo določa vrsta snovi, predvsem pa temperatura (gibanje molekul). Kaj se dogaja v sistemu, recimo da trki niso čisto prožni (žogice zato izgublajo kinetično in prožnostno energijo - se ustavljajo) - posledica je, da se kinetična in prožnosta energija počasi pretvorita v noranjo energijo žogic in sten škatle, poveča se jim temperatura (molekule, atomi, itn imajo večje hitrosti). A skupna energija sistema se ohrani - ena oblika energije gre v drugo obliko. Mehanična v notranjo energijo, itn. To - pretvorba energije iz ene oblike v drugo in s tem ohranitev skupne energije - je izjemno pomembno spoznanje - utemeljeno na meritvah in izračunih!
Seveda poznamo še več vrst energij - recimo potencialno, ki je vezana na težo - gravitacijo (gibalo vesolja), energijo elektromagnetnega valovanja, itn. Kot smo videli, se ena izmed oblik energije skriva tudi v sami masi. In značilnost sveta kot takega je, da se v njem izmenjujejo energije, pretvarjajo se iz ene oblike v drugo. Poznamo fotosintezo, ki jo poganja energija Sončevih žarkov - to je zelo pomembna pretvorba energije za obstoj življenja na Zemlji. Tudi samo vreme poganja energija iz Sonca - zemlja se segreva (absorbira žarke iz Sonca), posledično zrak, tudi voda zato izhlapeva, sila vzgona potisne topel in vlažen zrak navzgor, višje so temperature nižje, vodni hlapi se kondenzirajo, nastanejo oblaki, padavine in tako dobimo za življenje izjemno pomemben vodni krog.
Vsako telo ima določeno temperaturo in zato oddaja energijo v obliki sevanja - tudi zvezde. Zakaj je temu tako? Osnovni gradniki atomov so električni delci, ki se zaradi termičnega gibanja premikajo pospešeno in tako delujejo kot majhni oddajniki (recimo "antence", čeprav so zadaj kvantni procesi, prehodi), ki oddajajo elektromagnetno valovanje - s tem telo, snov izgubljajo energijo. Matematično-fizikalni zakon, ki povezuje temperaturo in energijo sevanja, je prvi odkril veliki Slovenec, fizik (tudi pesnik) Jožef Štefan (večinoma pišejo Stefan). Njegov učenec Boltzman je pozneje še podrobneje teoretično utemeljil (izpeljal) zakon. Stefan-Boltzmanov zakon o sevanju črnega telesa se glasi:




Ugotovil je, da je celotno sevanje sorazmerno s četrto potenco absolutne temperature. Ta zakon je izredno pomemben pri študiju razvoja in življenja zvezd. Stefan je takoj (kot prvi na svetu) izračunal temperaturo naše zvezde (plinaste žareče krogle), ki nam daje energijo za življenje, temperaturo površja Sonca (temperatura fotosfere je okrog 6000 K). To je edini naravni zakon (Stefan-Boltzmanov zakon) poimenovan po kakem Slovencu. Sorazmernostni koeficient (sigma) se imenuje Stefanova konstanta.


Jožef Stefan (* 24. marec 1835, Sveti Peter pri Žrelcu, sedaj predel Celovca, † 7. januar 1893, Dunaj).
Morebiti ni slabo, da bi današnje generacije mladih slišale, da sta Stefanova oče in mama bila nepismena, da je mladi Stefan očetu mlinarju ves čas pomagal - prenašal težke vreče in je zato imel eno ramo celo življenje povešeno - da je Stefan med počitnicami učil mamo brati in pisati, ...
Vse to ga ni ustavilo, da ne bi postal eden največjih znanstvenikov vseh časov, predavatelj, ki so ga na Dunajski univerzi vsi spoštovali - čeprav je bil Slovenec iz revne družine (morebiti ravno zato, živel je z naravo, ki jo je preko dela dodobra razumel).

Po njem se tudi imenuje eden izmed kraterjev na Luni. Tudi Jurij Vega ima na Luni svoj krater. Recimo, da je bilo dovolj besed o energiji. Za konec ni odveč povedati, da pretvorbo energije iz ene oblike v drugo obliko večkrat uporabimo za delo, za poganjanje vozil, strojev (kdo ne pozna mlinov na vodo, mlinov na veter, parnih strojev, ...), itn. Večinoma je zadaj energija Sonca, tudi ko kurimo les, premog, ...
O pogojih, zakaj je na Zemlji sploh lahko nastalo tako kompleksno življenje, nam nekaj povedo analize in porazdelitve vremenskih spremenljivk. Oglej si nekaj površne teorije o povratnih dobah, verjetnosti, itn.

Vrnimo se k modelu vesolja - izhajajmo iz vsakodnevne izkušnje - večinoma nam je tako imanentna, da se je sploh ne zavedamo. Ta izkušnja je sila teže (gravitacija) in iz nje potegnimo (ne bi verjeli) razumevanje življenja vesolja, zvezd, delno samega sebe.
Newtonova empirična enačba (pot do nje so zagotovo tlakovali T. Brahe, J. Kepler, R. Hooke) za privlačno gravitacijsko silo med dvema točkastima telesoma (z masama m1 in m2) na razdalji r, se glasi:

F = Gm1m2/r2


G je gravitacijska konstanta ( G » 6.67428(67)×10-11 m3/(kg·s2) ).

Sila gravitacije ali kar gravitacija je torej obratno sorazmerna s kvadratom razdalje. Bližje sta si telesi večja je sila in obratno. Enačba velja tudi za homogena krogelna telesa ali, če je snov krogelno simetrično porazdeljena (zvezde, planeti, lune).

Ali je torej tudi gravitacija odgovorna za "druženje" atomov v zvezde? Primerjava ljudi (ki smo vezani na Zemljo s silo gravitacije, tudi mulekule zraka, ostali objekti) z atomi, ki vztrajajo v in na zvezdah zaradi enakega razloga, se zdi logična.

Zamislimo si kar se da preprost model vesolja, oziroma fiziko zvezd. Še prej, v nekaj stavkih, ponovimo sile med atomskimi delci. Atom (eden izmed stabilnih gradnikov našega materialnega sveta, velikost atoma je okrog 10-10 m) si v splošnem predstavljamo kot majčekono jedro protonov (+), lahko v družbi nevtronov, okrog jedra pa se podijo "oblaki" elektronov (-). Nabiti delci istega predznaka se odbijajo, sile jih silijo narazen (negativni elektroni se odbijajo, pozitivni protoni se med sabo odbijao). Delci različnih predznakov pa se privlačijo - vsak se spomni iz šole, da se proton (+) in elektron (-) privlačita. Verjamem pa, da so nam v šolah večinoma zamolčali navidezni paradoks (pozabili povedati) in sicer - zakaj pa lahko v atomskem jedru vztraja več protonov skupaj, čeprav se protoni med sabo odbijajo. Razlog za "ljubezen" med protoni v atomskem jedru je, da poleg odbojne sile, obstaja še močna jedrska sila, ki pa prevlada odbojno silo, če se delci dovolj približajo drug drugemu (na radaljo velikosti atomskega jedra, 10-15m, kar je približno 10.000-krat manj od premera atoma). Ta groba ponovitev vedenja iz sveta atomov, nam bo pomagala do razumevanja našega sveta iz perspektive dogajanja v vesolju.
Vrnimo se torej k preprostemu modelu vesolja, zvezd - postavimo se v vlogo kreatorejv. Vzemimo oblak vodika, skupna masa naj bo nekaj Sončevih mas (element vodik smo izbrali zato, ker ga je v vesolju največ - kako so to ugotovili?). Plin je na začetku redek, vendar se začne gostiti. Kaj ga gosti? Gosti ga lastna gravitacija - teža. Znotraj oblaka je namreč zbrana velika masa, ki z lastno silo gravitacije krči oblak plina (kot nas pritiska sila gravitacije na Zemljo). Posledično se, poleg večanja gostote, viša še tlak (P), narašča temperatura (T)...! Zvezda (zvezde) se rojeva. Postavi se vprašanje, zakaj naraščanje temperature, gostote, tlaka ne gre v "neskončnost". Odgovor bomo poiskali recimo pri odbojnih silah med atomi, tudi v sevalnem tlaku, ki se sprosti v središču zvezd pri (fuziji) zlivanju lažjih, recimo vodikovih, jeder v težja jedra, npr. helij (fuzijo znamo sprožiti tudi na Zemlji, vendar na žalost večinoma v nekontrolirani obliki eksplozije vodikove bombe - fuzijske reaktorje [tokamake] zaenkrat gradimo zgolj za eksperimentalne namene). Zakaj se zlivanje jeder sploh zgodi? Uporabimo vedenje, ki smo ga zapisali nekaj stavkov nazaj. V središčih zvezd, oblakov plina, se pritisk, temperatura (temperatura v sredici Sonca je okrog 15 milijonov K in tlak 1016 Pa) in s tem hitrost atomskih delcev, tako povečajo, da odbojne sile med jedri več ne zadržujejo jeder ločenih, ampak se jedra atomov približajo do tako majhne razdalje, da prevlada močna jedrska sila (nad odbojno), ki lažja jedra poveže v večja. Med zlivanjem, združevanjem, jeder pa se zgodi še en pomemben pojav. Po združevanju dobimo (zelo poenostavljeno povedano), recimo iz vodikovih jeder, helijevo jedro (He), ki vsebuje 2 protona in 2 nevtrona. A 4 združena vodikova jedra v helijevem jedru imajo zaznavno manjšo maso kot ločena jedra. Razlika mase je dm = masa_heleija - 4 x masa protonov. Temu pojavu pravimo tudi masni defekt.



ppchain.GIF

In kaj se zgodi s to maso? Kot smo povedali, je masa samo ena izmed oblik energije. V tem primeru se ta pretvori v glavnem v sevanje, elektromagnetno valovanje (energija sevanja = dE = dm * c2 ). In to sevanje drži zvezdo stabilno, se zoperstavlja gravitaciji (dokler so v sredici izpolnjeni pogoji za zlivanje lažjih jeder v težja) in del te energije črpamo tudi mi na Zemlji. Izračunajmo, koliko mase se v Soncu v eni sekundi pretvori v energijo, izsev Sonca na sekundo je:
Dmc2/s=4*1026J/s ==> Dm=4*1026J/(9*1016)(m/s)2=4,44*109kg.
Več kot štiri milijone ton shujša naše Sonce v eni sekundi. Zvezde, recimo Sonce, zgubijo v stabilnem obdobju okrog 8% mase.

Vir: http://ie.lbl.gov/education/glossary/Glossary.htm

Hitrost zlivanja jeder v sredici zvezde je odvisna od mase zvezde. Sonce ima v sredici približno za 10 milijard let "goriva" (v glavnem vodika H). Polovico tega stabilnega obdobja je naš Sončev sistem že preživel.

Pa še nekaj je izjemno pomembno in sicer, da se v sredicah zvezd z zlivanjem tvorijo težji elementi (helij, ogljik, dušik, kisik, ...). Težji elementi pa se tvorijo tudi med eksplozijami zvezd, ki se zgodijo, ko v sredicah zvezd zmanjka lažjih atomskih jeder za zlivanje v težja. Takrat pade temperatura v sredici, posledično pade tlak, zvezda se začne zaradi teže (gravitacije) ponovno krčiti in pride spet do zlivanja že nastalih elementov v še težje. Najtežji elementi pa se tvorijo pri eksplozijah imenovanih supernove - zvezde masivnejše od Sonca. Ti elementi, odvrženi v vesolje, pa se spet lahko združijo v zvezde naslednje generacije, recimo v zvezde s planeti. Planeti bližje zvezdam sčasoma, zaradi zvezdnega vetra s centralne zvezde, izgubijo večji del lažjih elementov (plina) in tako nastanejo t.i. kamniti planeti. Če so ti planeti na poselitveni razdalji (coni) od zvezde (to pomeni, da je temperatura na planetu okrog 0 °C, torej se lahko na planetu pojavi tekoča voda), se na teh planetih lahko razvije življenje. No, tak scenarij je doživelo naše Sonce in naš planet - torej smo rojeni in zgrajeni iz elementov (ogljik, kisik, dušik, železo, seveda vodik, ...), ki so nastali v zvezdah in ob njihovih eksplozijah.

HeBurning.GIF
CNO.GIF


Quantum mechanical Hawking radiation from a black hole (GIF animation).
Poučni animaciji.

Pred očmi astronomov se torej rojevajo nove zvezde in "umirajo" stare (nimajo več jedrskega goriva). Meritve, ki so nam dostopne, potrjujejo naš modelček, ki išče ravnovesje med gravitacijsko in jedrsko energijo.

Zdaj bi vsaj v grobem znali pojasniti odkod zvezdam (sredicam galaksij) visoki tlaki, temperature, ogromne sevalne moči... Marsikaj smo zanemarili, recimo vpliv mase na življenje zvezd itn., vendar nam gre tukaj predvsem za preprost model - princip.



Življenje Sonca. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Sun

Supernove so torej dejansko gravitacijsko nuklearne "kovačnice" težkih elementov, brez katerih ni življenja na Zemlji, ni živali ni ljudi, ni nas, ki danes raziskujemo, "oblikujemo" ta svet. Iz strašne eksplozije, "smrti" neke zvezde nastane nekaj, kar je nujni del življenja. Zanimivo je, da nas o izvoru težkih elementov v šolah v glavnem niso poučili, a tudi danes ni veliko bolje. Študentje fakultete, kjer se največ ukvarjajo z atomi in molekulami, pravijo, da o izvoru težkih elementov med študijem ni govora. Atomi in molekule pač so in jih zanimajo samo odnosi med njimi. Res zanimivo - čemu tak ozek pogled na opis narave na določenih izobraževalnih ustanovah, kjer bi to najmanj pričakoval?

ŽIVLJENJE - velika uganka, igra ogljika, vodika, kisika, ...



Zakaj so težji kemijski elementi tako pomembni, recimo ogljik (C), kisik (O), dušik (N)? Več različnih atomov pomeni več možnih kombinacij vezave v različne molekule. Več atomov in molekul pa omogoča strukture, ki so na Zemlji pripeljale do življenja (strukture, ki so zmožne reprodukcije) - do nas ljudi.

Vodik (H) je najenostavnejši atom (proton in elektron) in ga je v vesolju največ. Recimo dva vodika se lahko vežeta s kisikom v molekulo vode H2O. Za vodo skoraj organsko (podzavestno) vemo kaj nam pomeni - kjer je voda, je življenje. Poglejmo v kaj se še družijo atomi? Osnovni gradniki življenja so ogljikove spojine,

Molekula vode H2O.

Ogljikove spojine poleg ogljika vsebujejo tudi mnoge druge elemente, med katerimi so najbolj pogosti vodik, dušik, kisik, halogeni elementi, fosfor, silicij in žveplo.

Struktura najenostavnejšega ogljikovodika metana

Organske molekule, naši osnovni gradniki, so tako recimo kombinacija ogljika in vodika (ogljikovodiki), tudi kisika, dušika, itn.
Gradniki življenja, kot jih poznamo danes na Zemlji so recimo:
- celice,
- beljakovine,
- aminokisline.


  • Celica je strukturna in funkcionalna enota vseh živih organizmov. Celice so najmanjši deli organizmov, ki jih obravnavamo kot žive, zato jim pogosto pravimo tudi gradbeni elementi življenja.

  • Beljakovine ali tudi proteini, so poleg vode, najpomembnejše snovi v telesu. Izjemnega pomena so za rast in razvoj vseh telesnih tkiv. Glavni vir materiala za gradnjo mišic, krvi, kože, las, nohtov in notranjih organov, vključno s srcem in možgani. So sestavni deli vsake celice, ki je osnova življenja na Zemlji. Beljakovína je kompleksna organska molekula, sestavljena iz najmanj 100 verižno povezanih aminokislin.

    Reprezentacija trirazsežnostne strukture mioglobina z obarvanimi alfavijačnicami. Mioglobin je bil prva beljakovina, katere strukturo so razvozlali z rentgensko kristalografijo.

  • Aminokisline so osnovni gradniki beljakovin. Amínokislína je na splošno vsaka molekula, ki vsebuje tako aminsko (–NH2) kot karboksilno (–COOH) funkcionalno skupino. V biokemiji se ta krajši in splošnejši termin pogosto uporablja za alfa-aminokisline – aminokisline, pri katerih sta aminska in karboksilna skupina vezani na isti ogljikov atom.

    Fenilalanin je ena od esencialnih proteinogenih aminokislin.


    Miller-Ureyev eksperiment iz leta 1953 (ZDA, University of Chicago) - simulacija nastanka življenja, osnovnih gradnikov (voda, metan, amoniak in vodik)
    Na koncu tedna sta dobila zanimive rezultate - 10-15% ogljika se veže v organske oblike. 2% C tvori aminokisline, 13 od 22 tvori proteine v celicah z glicinom na čelu. Formirani so bili tudi: sladkorji, lipidi in nukleinske kisline (kot so navzoči v DNA [DNK], RNA in ATP pri prisotnosti fosfatov). Skorajda vse aminokisline izkazujejo optično izomerijo (polarizirajo svetlobo) in tudi v tem primeru je bilo tako - kreirani so bili tako levosučni in desnosučni izomeri.

    Slika DNK (Dezoksi-ribonukleinska kislina) iz:http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/8/81/ADN_animation.gif/180px-ADN_animation.gif

    Dezoksiribonukleinska kislina (DNK oziroma DNA) je dolga molekula, ki je nosilka genetske informacije v vseh živih organizmih (z izjemo nekaterih virusov, ki imajo genetsko informacijo shranjeno v obliki molekule RNK). DNK skupaj z RNK spada med nukleinske (jedrne) kisline.
    http://en.wikipedia.org/wiki/Miller-Urey_experiment
    http://de.wikipedia.org/wiki/Miller-Urey-Experiment



    Brez kisikove atmosfere ni visoko razvitih bitij – a komaj pred 600 milijoni let je Zemlja ustvarila atmosfero, ki nam omogoča dihanje

    Kako je prišla voda na naš planet, še ni čisto dorečeno, preko kometov, asteroidov, delno vulkanov ..., tudi prostega kisika na začetku ni bilo v atmosferi (saj se zelo rad veže, recimo v vodo H2O, ogljikov dioksid CO2 in druge molekule, tudi v našem telesu je masno gledano največ kisika). Za kisik v atmosferi so poskrbele, saj vemo kdo in kako, rastline preko fotosinteze (se spomnimo še iz šole, poenostavljeno velja: nepogrešljivo sonce da energijo, svetloba razbije molekule vode => voda kot donor elektronov 12H2O + ogljikov dioksid 6CO2 = ogljikov hidrat, npr. glukoza C6H12O6 + kisik 6O2 + 6H2O – v resnici je proces malo bolj zapleten). Ko živali ali ljudje pojemo tako rastlino pa je proces obraten – poteka oksidacija glukoze. Povedano je formula prehranjevanja in rasti. Kisika je bilo »naenkrat« v zraku zelo veliko in kaj sedaj? Nastal je recimo zaščitni ozon O3 pred UV sevanjem in ker je bilo v zraku še zmeraj ogromno odličnega oksidanta kisika, so se lahko pojavile nove zelo uspešne oblike življenja, veliki vretenčarji (in to pred približno 600 milijoni let), ki so vezane na kisik. Tudi ljudje smo potomci teh prvih preprostih živali na kisik. Z merjenjem izotopov selena v kamninah se je razkrilo, da je bilo potrebnih 100 milijonov let, da se je količina kisika v atmosferi povzpela z manj kot 1% na več kot 10 % današnje ravni (danes blizu 21 % O2). To je bil najpomembnejši dogodek oksigenacije v zgodovini Zemlje, ker je sprožil obdobje življenja velikih živali, ki traja do danes (kisik je zelo dober oksidant, vsi poznamo energijo ognja in je torej energijsko pomemben tudi pri oksidaciji hrane, glukoze - C6H12O6, v ogljikov dioksid in redukcija kisika v vodo). Zemlja je torej rabila okrog 3 milijarde let za tvorbo kisikove atmosfere, ki nam omogoča življenje. Življenje sicer obstaja že vsaj 3,5 milijarde let (spet nekateri trdijo, da se je kemija, ki vodi v življenje, morda začela kmalu po velikem poku, pred 13,8 milijarde let, v dobi, ko je bilo vesolje staro komaj 10 – 17 milijonov let). Ocenjuje se tudi, da je več kot 99% vseh vrst (število vseh vrst presega pet milijard), ki so kdaj živele na Zemlji, izumrlo. Vsaj petkrat je sam obstoj življenja na Zemlji visel na tanki nitki. Sedanjo geološko dobo pa nekateri celo imenujejo »antropocen« – saj je človek tisti, ki v temelju spreminja obraz planeta in z ekološko spornimi lomastenji po krhkem ravnotežju planeta ogroža tako sebe, kot mnoge ostale oblike življenja (nas je že 8 milijard ...). Znanost - človek, je tokrat pred največjim izzivom – če bomo še hoteli sanjati o raziskovanju vesolja, oddaljenih svetovih, civilizacijah, bomo najprej morali rešiti življenje na Zemlji, v temelju spremeniti naše navade (zaščititi svoj genom in »genom« celotnega ekosistema) in poiskati neinvazivne energetske vire (zvezde nam kar na pladnju ponujajo eno izmed rešitev – fuzijo, reaktor ITER je žal zaradi odlašanja še daleč od testnega delovanja, grafen (čisti ogljik v atomski ravnini iz heksagonov) pa se trenutno kaže kot potencialni kandidat za zmogljivejše in manj invazivne baterije), enako velja za brutalno rudarjenje – tudi tukaj se bomo morali samo omejiti. Veliko se tudi razmišlja o rudarjenju na Luni – a zadaj je še zmeraj veliko zelo slabih energijskih (transport) in pravnih rešitev.

    Trenutno ni znanstvenega soglasja o tem, kako je nastalo življenje. Vendar večina sprejetih znanstvenih modelov še zmeraj temelji na Miller-Ureyjevem poskusu in delu Sidney Fox, ki kažeta, da so že prvotni pogoji na Zemlji bili dovolj ugodni za ustrezne kemijske reakcije. Te reakcije sintetizirajo aminokisline in druge organske spojine iz anorganskih snovi in se tako spontano tvorijo fosfolipidi iz lipidnih dvojnih plasti, ki tvorijo osnovno strukturo celične membrane. Zadaj stojijo zapletena in predrzna ugibanja, kako je sploh prišlo do (samo)organizacije celic in njihove delitve – genetskega zapisa DNK (v obliki dvojne vijačnice, heliksa), predpisa ki posamezni vrsti pove, kako se razvije, raste, rodi in živi. Nekateri poudarjajo sebični gen, drugi spet sodelovanje med celicami in solidarnost med pripadniki posamezne vrste, seveda v naravi opazimo obe skrajnosti ... Zanimiva je tudi hipoteza, da po vsem vesolju obstaja mikroskopsko življenje - ki ga recimo s sabo nosijo kometi, asteroidi in druga majhna telesa Osončja (nekateri celo iščejo vzor - stavijo na tardigrade, t. i. počasne "medvedke", ki so izjemno odporne mini živalce, ki so skoraj 'neuničljive', saj jih lahko skuhamo, zamrznemo ali zmečkamo, pošljemo v vesolje, v vakuum, pa bodo še vedno preživele – o tem je pisala tudi stran APOD). Tukaj je še »čudež« t. i. negativne entropije (uvedel jo je znameniti kvantni fizik Erwin Schrödinger). Zakaj? Princip življenja je namreč ravno nasproten procesom v mehaničnem, neživem svetu, kjer se entropija (nered) samo povečuje (poznana je zgodba o toplotni smrti vesolja – izenačenje temperatur) – a pri življenju se začuda lokalno in začasno entropija manjša in posledično veča red. Zakaj? Vsako bitje je namreč »maksimalno« urejeno, povečuje red – recimo, ko se delijo celice, ko odrašča … Na ta stara vprašanja »od kod vis viva (življenjska sila – nastanek življenja)« nimamo odgovorov – so pa ta vprašanja ključna za naše preživetje, za samo raznolikost narave. O problemu entropije v vesolju smo v Spiki že pisali (Spika 12/2013). Nekateri vidijo ravno v ustvarjalnem življenju varovalko pred entropijskim koncem vesolja, koncem časa v mrazu niča. Vrnimo se k življenju – nastanku le tega! No - nekateri trdijo, da je že vse jasno, odgovorjeno zgolj s pojmom samoorganizacije atomov …, da torej (samoorganizacija) vse pojasni! Ali res? Za mnoge je to tak odgovor, dokaz, kot če bi recimo na vprašanje, zakaj je juha hladna, odgovorili, zato ker ni vroča. S temi vprašanji bivanja, nastanka bivajočega - osebka, skupnosti in zavedanja, so se ukvarjali praktično vsi pomembnejši fiziki, kemiki, biologi, zdravniki, misleci … v zgodovini človeštva (in se na nek način zavestno ali podzavestno ukvarjamo praktično vsi, ki nam je dano živeti in skozi vzgojo ujeti nit zgodovine, ki nas povezuje tako z vedenjem in vprašanji prednikov in seveda sodobnikov)! A so vzorci morebitnega življenja na »eksopotepuhih« podobni – a tudi tam odloča o življenju visoko razvitih bitij kisik …? Zagotovo je to velika verjetnost – a ni nujno!

    Supernove so torej del rešitve uganke, od kod prihajamo - dale so gradnike za življenje. Pojem in razvoj življenja je tako širok in kompleksen, da smo se te skrivnosti le bežno dotaknili - zgolj s stališča nastanka kemijskih elementov, ki so produkt dogajanja v vesolju, v zvezdah. In to spoznanje nas z vesoljem veže močneje, kot smo o tem lahko slutili še pred 100 leti. Hkrati pa kaže, da so vsa hotenja in hrepenenja naših prednikov iskala odgovore v pravi smeri - v vesolju, ki so ga ljudje poimenovali in razumeli (razumemo) na različne načine (nebesa, raj, pekel, kot usodo, ki prihaja z neba, ...). Tukaj se pojavi večna dilema duhovnosti in znanosti - a kot kažejo dogodki, se ti dve veji človeškega udejstvovanja lahko na neki točki približujeta. A zloraba duhovnosti ali znanosti je večna nevarnost in realnost, ki od človeka zahteva veliko napora, prave mere in tudi "sreče" ("usode") - kdaj in v kakšno okolje smo rojeni - da to zlorabo sploh lahko razumemo, dojamemo in se ji izognemo, koliko se zlorabam sploh da izogniti, ...

    Mlade puhaste lastovičke s široko odprtimi kljunčki čakajo na hrano - gnezdo v hlevu nad kravo.


    * Če vas zanima kaj več o ekstremnih dogodkih na našem planetu in povratnih dobah ter razlogih zakaj je na Zemlji tako in ne drugače, si oglejte stran s s kalkulatorjem za izračun povratnih dob, itn. Zna biti zelo poučno in "celo uporabno".

    Ali smo v vesolju sami - ocena števila vesoljskih civilizacij
    Bivanjska stiska "razumnih" bitij, ali si sploh želimo srečanj z bitji drugih civilizacij (svetov)?

    Odgovor na vprašanje, ali smo v vesolju sami, je lahko samo ocena narejena iz primerjave (iz merjenj) drugih zvezdnih planetnih sistemov, ki vključujejo planete podobne Zemlji. Pa še cel kup dejavnikov je potrebno upoštevati, recimo glede verjetnosti razvoja inteligentnega življenja, koliko jih razvije zmožnost komunikacije, itn.

    Naselitveno področje (habitable zone)





    Območje naselitvene cone neke zvezde je:
    Rnp = Rae(Lzve/Lson)1/2


    ae = astronomska enota (pov. razdalja Zemlja - Sonce, znaša pa 150 milijonov km)
    Rnp - srednja razdalja naselitvenega področja (cone) za zvezdo z izsevom Lzve,
    Širina je Rnp ± 0.2*ae
    Lson - 3.827×1026 W
    Štefan - Boltzmannova konstanta: s = 5.67 x 10-8 W/m2 K-4


    Zveza izhaja iz gostote energijskega toka (j) zvezd, ki mora biti okrog 1400 W/m2 pri planetu, da je na njem mogoča tekoča voda, in da tako lahko nastane življenje.

    j = L/(4*p*R2)

    L = 4*R2*s*T4

    j = L/(4*p*R2) = s*T4

    Lson/(4*p*Rae2) = Lzve/(4*p*Rnp2)

    - iz zgornje zveze sledi: Rnp = Rae(Lzve/Lson)1/2
    Primer, zvezda s 25% izseva Sonca bo imela srednji del naselitvenega področja na razdalji okrog 0.50 ae od jedra, zvezda z dvakratnim izsevom Sonca pa na razdalji 1.4 ae.

    Dr Frank Drake (rojen 1930. ZDA, astronom, poda enačbo civilizacij, ustanovitelj projekta SETI - Search for Extraterrestrial Inteligence).

    Dr Frank Drake, 1960/61 - Univerza v Kaliforniji, oceni število vesoljskih civilizacij, ki eksistirajo vzporedno z našo civilizacijo v naši galaksiji in bi morebiti z njimi lahko komunicirali:

     

        
N = R* x f_p x n_e x f_l x f_i x f_c x L 


    * R*  = 10/leto (10 zvezd se formira na leto v naši galaksiji)
    * f_p = 0.5 (polovica novih zvezd formira planete)
    * n_e = 2 (2 planeta na zvezdo sta primerna za razvoj življenja)
    * f_l = 1 (100% vsi planeti razvijejo življenje - se razvije)
    * f_i = 0.01 (1% jih razvije inteligentno življenje)
    * f_c = 0.01 (1% od teh razvije zmožnost komunikacije)
    * L  = 10,000 let (trajale bodo 10 000 let)

Drake dobi vrednost:
 N = 10 × 0.5 × 2 × 1 × 0.01 × 0.01 × 10,000 = 10.0

Torej skupaj bi naj bilo 10 civilizacij v naši galaksiji, ki
bi se morebiti lahko sporazumevale.
Problem so razdalje - 100 000 sv. let je premer naše galaksije,
gostota inteligentnih bitij pa je tako majhna, da je zelo mala verjetnost,
da se v obdobju razcveta zaznamo (hitrost elektromagnetnih valov je namreč
"samo" 300 000 km/s)
    Nastale so različne ocene, več informacij najdemo na:
    http://en.wikipedia.org/wiki/Drake_equation

    R* = 10/leto, fp = 0.5, n_e = 2, f_l = 1, f_i = f_c = 0.01, and L = 50,000 years
    N = 10 × 0.5 × 2 × 1 × 0.01 × 0.01 × 50,000 = 50

    Optimistične ocene predvidevajo 10% takih civilizacij, ki so zmožne komunicirati, se širiti in preživeti 100, 000 let:

    R* = 20/leto, f_p = 0.1, n_e = 0.5, f_l = 1, f_i = 0.5, f_c = 0.1 in L = 100,000 let
    N = 20 × 0.1 × 0.5 × 1 × 0.5 × 0.1 × 100,000 = 5,000
    -----------------------------------------------
    Današnje ocene: 
        
N = R* x f_p x n_e x f_l x f_i x f_c x L 


    * R*  = 6/leto (10 zvezd se formira na leto v naši galaksiji)
    * f_p = 0.5 (polovica novih zvezd formira planete)
    * n_e = 2 (2 planeta na zvezdo sta primerna za razvoj življenja)
    * f_l = 0.1 do 0.33  (10 do 33% planetov razvije življenje)
    * f_i = 1*10-7 (0.00001% jih razvije inteligentno življenje)
    * f_c = 0.01 (1% od teh razvije zmožnost komunikacije)
    * L  = 420 let (trajale bodo 420 let), ali od leta 1938, to je 2007-1938 = 69 let


    R*  = 6/leto, f_p = 0.5, n_e = 2, f_l = 0.33, f_i = 1×10-7 , f_c = 0.01, in L = 69 let
    N = 6 × 0.5 × 2 × 0.33 × 1×10-7 × 0.01 × 69 = 1.3 ×10-7 = 0.0000001
    Ocena o številu planetov v celotnem Vesolju, podobnih Zemlji, je približno N = 5 * 1015 (se spreminja glede na nove meritve). Ocena razdalje med njimi:
    a3 = 4*Pi*Rves3/(3*N)
    Rves=1010 sv. let
    sv. leto = c*t = 3*105km/s * 365,25*24*3600s = 9,46 * 1012km = 9.460.730.472.580.800 metrov, oziroma 9,46 petametrov
    1 pc = 3,26 sv. let

    a = Rves*(4*Pi/(3*N))1/3 = x*105 sv. let
    Povprečna razdalja med sonci je torej okrog 100 000 sv. let, velikost povprečne galaksije. Verjetnost, da so življenja na njih razvita v enakih fazah kot na Zemlji je majhna. To in bližina planetov, sta pa poglavitna za srečevanje vesoljskih civilizacij. Iz povedanega sledi, da je verjetnost srečanja, komunikacija z morebitnimi bitji iz drugih planetnih sistemov, res malo verjetna!!! Lahko pa pošljemo podatke o nas in Zemlji v vesolje in se gremo vesoljsko arheologijo - čakamo, da kdo najde naše podatke (znamenja prisotnosti, ali, da smo obstajali) in obratno.



    Leta 1972 so izstrelili sondo Pioneer 10 s ploščo z vsebino za morebitno sporazumevanje z "razumnimi" bitji iz ostalih delov vesolja. Na plošči so označene smeri 14 pulzarjev z binarnimi oznakami njihovih frekvenc, glede na sevanje vodikovega atoma pri spremembi spina. Zmanjšanje frekvence bo mera za čas, ki bo potekel po izstrelitvi. Na plošči sta še Zemlja z Osončjem, Pioneerjeva pot ter moški in ženska v istem merilu kot sonda. Sonda je šla leta 1973 mimo Jupitra in leta 1983 mimo Plutona. Je prva, ki je zapustila Osončje. Oglej si angleški tekst.



    Razlaga slike: Recimo, da smo bitja iz vesolja, iz kroglaste kopice M13 in iz Zemlje prejmemo zgornjo informacijo. Kaj nam hočejo ti navadni smrtniki, Zemljani povedati? Zgornje sporočilo je bilo odposlano iz Zemlje, leta 1974, v smeri kroglaste zvezden kopice M13. Med sprejemanjem še zmeraj največjega radijskega teleskopa Arecibo - je bilo hkrati poslano zgornje sporočilo (1's in 0's). Ta poskus komunikacije z izvenzemeljskimi bitji je bil bolj simbolne narave - človeštvo namreč redno na široko in naključno pošilja v Vesolje radijske in televizijske signale. Tudi če bi to sporočilo sprejeli v M 13, je le ta kopica tako daleč, da bomo "morali" čakati 50000 let na odgovor morebitnih civilizacij iz M 13. Seveda bi ta bitja morala zaznati in razumeti naše sporočilo. Sporočilo podaja preprosta dejstva o človeški civilizaciji in našem znanju: od leve proti desni so števila od 1 do 10, atoma vodika in ogljika, nekaj zanimivih in pomembnih molekul, DNA, opis človeka, osnove našega Sončnega sistema in osnove teleskopa, ki je poslal sporočilo. Nekaj raziskovalcev izvenzemeljske inteligence ravno "zdaj" sprejema mnoge osebe, ki lahko sodelujejo pri projektu iskanja, tako da vključujejo (vključujemo) lastne računalnike v raziskovalno mrežo.
    Glej tudi: http://antwrp.gsfc.nasa.gov/apod/

    Vrnimo se k supernovam.

    Supernove imajo tudi velik pomen, kot standardni nebesni "svetilniki" (supernove tipa Ia), pri določanju razdalj v vesolju in s tem posredno tudi gostote vesolja, kar je odločilno za modeliranje bodočnosti, dinamike vesolja. Preko supernov so konec 20. stoletja razkrili, da se vesolje širi pospešeno, da v vesolju, poleg vidne materije in temne snovi, obstaja še temna energija (odkritje bo skoraj zagotovo deležno Nobelove nagrade).
    Krasno je, da danes tehnologija za 1000 ali nekaj več EUR, omogoča amaterjem, da se tudi oni ukvarjajo s takimi meritvami, raziskavami. Vesolje nam je bližje kot kadar koli, a ga ne vidimo - nekaj je krivo svetlobno onesnaženje, še več pa onesnaženje naših možganov s potrošniškimi dobrinami in odraščanje v nenaravnem fizičnem in socialnem okolju.


    Še nekaj besed o nastanku vesolja

    model vesolja
    Ameriški astronom Edwin Hubble je leta 1929 znanstveni svet šokiral s presenetljivo novico. S takrat največjim teleskopom na svetu je z gore Mont Wilson v Kaliforniji opazoval svetlobo oddaljenih galaksij. Zaradi pojava, ki je danes znan kot rdeči premik (v bistvu je to Dopplerjev pojav, ki nastane zaradi gibanja opazovalcev ali teles, katera oddajajo valovanje in se zato spremeni valovna dolžina, pri svetlobi se to odraža v barvi), je lahko iz spremembe barvne sestave svetlobe ocenil hitrost oddaljevanja galaksij.

    model vesolja
    Po mnogih neprespanih nočeh je prišel do prelomne ugotovitve o zgradbi vesolja. Kot prvi je opazil, da vesolje ni statično, ampak se razširja, galaksije bežijo stran druga od druge. Iz te osupljive ugotovitve je hitro potegnil upravičen sklep, da so bile nekoč vse galaksije mnogo bolj skupaj. Iz poznavanja njihovih hitrosti in oddaljenosti je lahko izračunal, kdaj se je začelo razširjanje. Kasneje so drugi astronomi z natančnejšimi merjenji ocenili, da se je ves proces začel pred 13 do 20 milijardami let. Danes vemo, da se vesolje širi pospešeno. Takrat se je z Velikim pokom rodilo naše vesolje v eksploziji, s katero se je ustvarila vsa snov, ki nas danes obkroža. Ampak, kaj neki je povzročilo Veliki pok?

    Sledi eden izmed možnih odgovorov na vprašanje - kaj neki je povzročilo Veliki pok


    Startna opora je kot vedno kvantna teorija. Ena od možnih posledic Heisenbergovega principa nedoločenosti je, zmožnost nastanka nekaj energije iz "niča". Načelo nedoločenosti v kvantnem svetu določa, da je nemogoče istočasno poznati s poljubno natančnostjo določene pare spremenljivk, kot sta na primer lega ali gibalna količina izbranega telesa, oziroma natančneje delca, recimo za energijo in čas bi naj veljalo:



    V izrazu se pojavi dilema definicije, interpretacije časa. "h" je Planckova konstanta, h = 6,62606896(33) 10-34 Js, h nastopa recimo v izrazu za energijo "delcev" svetlobe, fotonov:
    Vrnimo se k začetku vesolja, kvantni fluktuaciji energije in časa. Edina omejitev je, da ta energija ne obstoji predolgo. Heisenbergov princip določi samo, koliko časa lahko določena količina energije obstaja, preden ponovno izgine. Po znani Einsteinovi enačbi E=mc2 se lahko energija pretvori v določeno količino mase. Tako je ugotovitev, da se lahko nenadno pojavijo vzniki energije iz niča enakovredna nenadnim vznikom materije. Sliši se neverjetno, vendar se povsod okoli nas iz niča vsak trenutek pojavijo milijarde delcev, ki ponovno izginejo, še preden prekršijo Heisenbergovo pravilo. Pojavljajo se vedno v parih delec-antidelec, in ker nastanejo iz niča, jih imenujejo vakuumske fluktuacije. Kvantna teorija je polna presenečenj, vendar se zdi ta še posebej nenavadna. Že leta 1947 sta pojav vakuumskih fluktuacij v laboratoriju opazovala Willis Lamb in Robert Rethenford. Pokazala sta, da pari delec-antidelec ustvarijo majhno, a opazno spremembo v spektru vodika, ki se do devete decimalke natančno sklada s predvidevanji kvantne elektrodinamike.
    Kmalu po velikem poku je vesolje poleg sevanja, napolnil večinoma vodik, nekaj helija in še manj litija. Vsi ostali elementi so produkt zlivanja lažjih jeder v težja v zvezdnih sredicah in tudi eksplozij supernov.



    Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap110701.html
    V 20. letih prejšnjega stoletja je s proučevanjem fotografskih plošč, posnetih z 2,5-meterskim teleskopom     observatorija Mt. Wilson, Edwin Hubble določil razdaljo do Andromedine meglice in prepričljivo demonstriral obstoj galaksij daleč onkraj Rimske ceste. Njegove opombe so vidne na zgodovinskem posnetku, vstavljenem spodaj desno, prikazanem v povezavi z zemeljskim ter posnetki s Hubblovim vesoljskim teleskopom, narejenimi skoraj 90 let kasneje. Z medsebojno primerjavo različnih plošč je Hubble iskal nove, zvezde ki doživijo nenadno povečanje sija. Nekaj jih je našel na tej plošči in jih označil z "N". Kasneje, ko je odkril da je zvezda blizu zgornjega desnega kota (označena s črticama) v resnici spremenljiva zvezda, poznana kot kefeida, je prečrtal "N" in napisal "VAR!". Zahvaljujoč delu Harvardske astronomke Henriette Leavitt, lahko zvezde kefeide, ki enakomerno spreminjajo sij uporabimo kot standardne svetilnike za določanje razdalj. Identifikacija tovrstnih zvezd je omogočila Hubblu, da je pokazal, kako Andromeda ni majhna kopica zvezd in plinov znotraj naše Galaksije, ampak velika samostojna galaksija, precej oddaljena od Rimske ceste. Hubblovo odkritje je omogočilo uveljavitev modernega koncepta vesolja, napolnjenega z galaksijami.


    Okrog in v nas vse samo valovanje (to poglavje je v izdelavi)

    Fizikalno je komunikacija prenos energije iz ene točke v drugo, z namenom prenosa določenega sporočila (vsebine), v splošnem pa je to tudi lahko odziv na signale iz okolice. Kot kažejo izkušnje in analize, se v večini primerov komunikacija prenaša z valovanjem.
    Kaj smo ljudje? Nekaj malega smo, s stališča znanstvenih dognanj, empiričnih in analitičnih "resnic" (logike, matematike, fizike, merjenj in analiz), že povedali. Omenimo še, da so mikroorganizmi večinski prebivalci našega planeta, v pesti prsti je več mikroorganizmov kot je ljudi na našem planetu. A to še ni vse, so tudi večinski po številu gradnikov človeškega telesa. Naše telo sestavlja približno 1010 mkroorganizmov in 109 celic. Mikroorganizmi so ključni za obstoj življenja v taki obliki, kot ga poznamo danes - tudi za ljudi. Kaj smo torej ljudje (organizem iz več milijard mikrorganizmov, ki sobivajo z nami in brez njih ni moč preživeti)?
    A v mozaiku dojemanja življenja je še ogromno dejavnikov - eden izmed najpomembnejših atributov vseh živih bitij je komunikacija. Tudi neke vrste komunikacija človeka z mikroorganizmi in obratno. Med ljudmi poteka komunikacija (sporazumevanje) vsaj na tri načine, preko pogleda (svetlobe - elektromagnetno valovanje), sluha (zvočno valovanje), dotika (dražljaji preko čutnic na telesu), pa še kaj bi se našlo (posredno preko vonja, okusa, ali še kaj bolj subtilnega, ...).
    Brez komunikacije ni socializacije.

    Model energisjkega paketa svetlobe - elektromagnetno valovanje je transverzalno valovanje - to pomeni, da električno in magnetno polje nihata pravokotno na smer širjenja valov.


    Bistveni del sporazumevanja je torej valovanje. Za zvok rabimo medij po katerem se širi. Širi se kot longitudinalno (vzdolžno) valovanje - do naših ušes potujejo razredčine in zgoščine zraka, ki jih kot spremembo tlaka zazna uho, interpretirajo pa možgani.



    Shematski prikaz sluha:
    modro - zvočni valovi,
    rdeče - bobnič,
    rumeno - polž,
    zeleno - avditorni receptorji,
    vijolično - frekvenčni spekter slušnega odziva,
    oranžno - živčni impulz.
    Slušni organ je eden temeljev komunikacije med ljudmi, omogoča sprejemanje zvokov, govora; simbolično lahko rečemo in slišimo - "najprej je bila beseda".

    Za kopenska bitja je ta medij zrak, za vodna bitja, recimo kite, je to voda, ... Kako pa je s komunikacijo v vesolju? Vesolje je v resnici zelo prazno, medzvezdni in medgalaktični prostori so praktično prazni, vakuum (boljši kot ga sploh uspemo ustvariti v naših laboratorijih). V povprečju je v vesolju samo nekaj atomov, recimo vodika, na kubični meter, kar pomeni da direktna komunikacija z zvokom v vesolju ni mogoča. Nad atmosfero Zemlje (pa še kakšnega planeta) je praktično "večna tišina". Razni zvočni efekti v znanstvenofantastičnih filmih v medzvezdnem prostoru (izven vesoljskih ladij), ali kdaj tudi v poljudno-znastvenih oddajah, so izjemno popačena podoba vesolja. Bistvo "komunikacije" v vesolju torej ne more biti zvok, ampak je to elektromagnetno valovanje, svetloba in ostali deli spektra. Elektromagnetno valovanje pa (za razliko od zvoka) za širjenje ne potrebuje nobenega medija. Hitrost širjenja (recimo svetlobe) je v vakuumu približno 300 000 000 m/s in sploh ni odvisna od hitrosti opazovalca. To je največja hitrost, s katero sploh lahko pošiljamo energijo in s tem sporočila v vesolju - vsaj tako kažejo dosedanje izkušnje in predvsem meritve, ki so edine relevantne v znanstveni paradigmi. Nekateri so zato, ker nič ne more potovati hitreje od svetlobe, zelo nesrečni (to pa seveda ne pomeni, da se s tem "problemom" ne smejo ukvarjati, če že, potem z meritvami in analizo, nikakor pa ne zgolj z miselnimi eksperimenti in šarlatanstvom). Drugi pa v končnosti hitrosti ne vidijo nič posebnega, oziroma so veseli, da smo to izmerili, dojeli in izpeljali ustrezne zakonitosti - recimo teorijo relativnosti, ki nam, med drugim, pomaga pri delovanju satelitskega navigacijskega sistema GPS.
    Še zanimivost, tako kot telesa z maso čutijo gravitacijo, jo čuti tudi svetloba in se ob prehodu mimo masivni zvezd odkloni. To možnost je podal že leta 1784 angleški duhovnik John Michell. Spraševal se je, ali gravitacija vpliva na svetlobo, ali imajo nekatere zvezde tako veliko maso, da svetloba ne more pobegniti z njih. To je osnova za teorijo črnih lukenj in Einsteinove izračune več kot 120 let pozneje. Do enakega zaključka je nekaj let pozneje prišel francoski matematik Pierre Simon de Laplace. Signal, ki ga sprejmemo, moramo znati torej tudi pravilno interpretirati (recimo, od kod prihaja svetloba, ali je na poti do naših oči doživela spremembo smeri, valovne dolžine, itn).

    Lečenje in uklon svetlobe ob masivnih objektih je predvideval tudi Albert Einstein (1879 – 1955) v svoji splošni teoriji relativnosti.


    Gravitacijska leča je masivno telo ali sistem teles, ki zaradi svojega gravitacijskega polja ukrivlja pot elektromagnetnemu valovanju (lahko svetlobi). Podobno ukrivlja pot svetlobi navadna optična leča. Kot masivno telo lahko nastopa jata galaksij ali podobno telo z veliko maso. Rezultat lečenja je, da zaznamo več slik istega telesa, slike so lahko ukrivljene, itn.

    Večino energije v obliki svetlobe nam na Zemljo pošilja Sonce. Vemo da zato skrbijo jedrske reakcije (fuzija) v sredicah zvezd. Zanimiv je podatek, da je foton, ki je recimo danes zapustil Sonce, bil produkt energije, ki se je iz sredice Sonca na površje prebijala kar milijon let. Torej danes uživamo svetlobo, katere energetski izvor je v povprečju star milijon let. To kaže na izjemno stabilnost zvezde v fazi jedrskih reakcij. Sonce je plinski fuzijski reaktor, ki deluje že 5 milijard let in približno toliko let bo še deloval. Vrnimo se h komunikaciji. Skoraj vse barve tega sveta, podobe te naše Zemlje, naše umetnosti, vizualne začaranosti, so torej posledica fotonov, svetlobe, ki nam jo v večinskem deležu pošilja Sonce. Ta svetloba se na Zemlji delno absorbira (in posredno spet emitira nazaj v vesolje v drugih valovnih dolžinah), delno odbija od teles, delno siplje na molekulah. Katera valovna dolžina (katera barva) pride v naše oko, v kakšnih barvah torej vidimo ta naš svet, odločajo atomi, molekule snovi, ki odbijajo, sipajo ali sami oddajajo svetlobo (recimo ogenj). Seveda tudi sestava, masa, starost in posledično temperatura zvezde določajo, katere dele elektromagnetnega spektra in v kakšnem deležu pošilja recimo Sonce v vesolje, tudi na Zemljo.


    Energija terestičnih Sončevih žarkov (tistih, ki se prebijejo do površine Zemlje) je najizrazitejša pri valovnih dolžinah, ki so značilne za rumeno in zeleno barvo. Evolucija je naredila tako, da so tudi naše oči najbolj občutljive na ti dve barvi. Nanometer (nm = 10-9m) je enota za merjenje valovnih dolžin, recimo svetlobe (valovne dožine, ki jih zaznamo ljudje, so od približno 380 do približno 780 nm).


    Nebo je modro, ker se modra svetloba na molekulah zraka najmočneje sipa. Rdeča zarja ob sončnem zahodu, vzhodu je posledica dejstva, da se skozi debelo plast atmosfere (žarki ob zahodu, vzhodu, padajo tangentno na Zemljo, zato se jim podaljša pot skozi atmosfero do opazovalca) do nas prebije le rdeča, oz. oranžna svetloba - modra svetloba se namreč že prej siplje.
    Tudi vsa ostala komunikacija, radijski in TV signali, so elektromagnetno valovanje. Še več, z eksperimenti v svetu atomov, so dokazali, da se gibajočemu delcu lahko pripiše valovna dolžina. Delci se namreč v interakciji med sabo delno obnašajo tudi kot valovanje. Med njimi recimo pride do interference, kot pri valovanju na vodi, kot pri svetlobi, itn.
    Z vesoljem komuniciramo (čeprav ga seveda ne štejemo kot živo bitje) skoraj izključno preko svetlobe in ostalega dela elektromagnetnega spektra. Šibka sbvetloba iz zelo oddaljenih zvezd, galaksij, itn, ki nam polepša noč, s sabo nosi neizmerno veliko informacij - zapisov, kaj je vesolje in kaj smo mi. Ko gledamo v naši galaksiji Rimski cesti (združba 200 do 400 milijard sonc - zvezd) na stotine in tisoče svetlobnih let daleč, gledamo hkrati toliko let nazaj v preteklost. Vesolje je torej neke vrste časovnis stroj. Iz bližnje galaksije M31, v ozvezdju Andromede, pa potuje svetloba do naših oči več kot dva milijona let. Torej, ko so se na Zemlji pojavljali prvi človečnjaki, so že bili iz Andromedine galaksije emitirani fotoni za njihove potomce, za nas. Gledamo torej galaksijo, kot je bila videti pred milijoni let. Teleskop Hubble, ki kroži nad atmosfero okrog Zemlje (tako vidi dlje in še bolj fine strukture), pa snema celo 13 milijard let stare strukture, galaksije, blizu "roba" vesolja. Preko Dopplerjevega pojava, premaknitve valovnih dolžin svetlobe zaradi gibanja zvezd, galaksij, smo ugotovili, da se vesolje širi - smo prišli do koncepta "Velikega poka". Iz barv, ki jih absorbirajo atomi v zvezdnih atmosferah, smo spoznali iz kakih elementov so zgrajene zvezde, kako temperaturo imajo, koliko so stare, ... Iz "prstnih" odtisov svetlobe smo torej razkrili mnoge skrivnosti zvezd, galaksij, vesolja, itn, čeprav nanje nikoli ne bomo stopili (bi se takoj uplinili), kaj šele, da bi se jim kdaj fizično približali. Že polet na Mars traja približno pol leta, a Mars je naš sosed.

    Nastanek emisijskega in absorbcijskega spektra. To je metoda ("prstni" odtisi svetlobe) s katero spoznavamo sestavo, "naravo" zvezd, galaksij, planetov, tisoče, milijone in milihjarde svetlobnih let daleč - tako vesolje "komunicira" z nami. Spoznavamo dinamiko vesolja, spoznavamo tudi samega sebe, odkod naši gradniki, naš svet svetlobe.

    Če povzamemo, da bitja sploh zaznavajo druga drugo, so zato razvila posebne organe - recimo oči za vid, ki zaznajo svetlobo. A hkrati smo iz sveta barv izluščili več resnic o vesolju, kot kdaj to zmoremo za kraje na materi Zemlji, recimo precej slabo poznamo življenje v globinah oceanov, itn. Oddaljeni svet nam je kdaj, paradoksalno, preko analize svetlobe, bližji kot se to zdi na prvi "pogled", je bližji kot svet pred našim nosom.

    Zgoraj je preprost (Bohrov) model vodikovega atoma, ki shematično prikazuje, zakaj atomi svetijo le točno v določenih barvah - valovnih dolžinah ("diskretno"). Elktroni v atomih (molekulah) namreč lahko zavzamejo samo diskretne orbite točno določenih energij, in ko se elektroni spustijo iz višje orbite na nižje, oddajo svetlobo, foton(e). Valovne dolžine (frekvence) emitiranih fotonov (energijskih paketov) so odvisne od razlike energij elektronov na posameznih orbitah. In vsak element ima sebi lastne energijske nivoje, ki se razlikujejo od drugih elemetov. Torej seva (in absorbira) sebi lastne valovne dolžine ("barve") - seveda atomi sevajo (absorbirajo) elektromagnetno valovanje tudi izven vidnega dela spektra. V resnici elektroni niso na nekih fiksnih krožničah ("orbitah"), ampak govorimo le o verjetnosti lege elektrona v okolici jedra. To lastnost atomov spridom izkoriščamo, da preko barve določimo element, ki je svetlobo izseval (ali absorbiral fotone - recimo absorbcijske črte v spektru neke zvezde - spodaj Sonca).





    Kako se sploh razumemo skozi komunikacijo?


    To poglavje bo zelo poenostavilo različne smeri človeškega razmišljanja in odzivanja na okolico, naravo, sočloveka, v relacijski kvadrat: komunikacija - interpretacija - zavedanje - odzivanje:
    - komunikacijo smo že bežno obdelali (na fizikalni in delno na fiziološki ravni),
    - v interpretaciji se skriva logika, raziskovanje, tudi del etike,
    - v zavedanju lovimo smisel našega življenja, naš položaj v svetu ljudi in narave, tudi duhovnost,
    - odzivanje pa so naši odnosi - trda realnost, vsakdanje življenje.
    Zakaj vplesti to poglavje v naslov "Nazaj pod zvezdno nebo"? Ker je naše čutenje in delovanje, relacijski kvadrat: komunikacija - interpretacija - zavedanje - odzivanje; bistveno določen(o) z dogajanjem na nebu in se spreminja s samim raziskovanjem in dojemanjem vesolja.

    Hermenevtika je veda, ki se ukvarja z razumevanjem besed in besedil. Ljudje smo kmalu spoznali t.i. hermenevtični paradoks, in sicer da s končnim naborom pojmov, nikoli ne moremo popolnoma razložiti, definirati, nekega pojma - besede. Iz tega bi sledilo, da se v komunikaciji pravzaprav nikoli do konca ne razumemo, ne dogovorimo - ne v medsebojnih odnosih, ne v znanosti, ne v umetnosti (kjer pa je nerazumevanje kdaj celo zaželjeno). A vendar izkušnje kažejo, da to ne pomeni, da je naš trud zaman. Da vendarle ubesedenje razmišljanja, videnega, čustvovanja, pelje človeški rod v vesolje kulturne in znanstvene raznolikosti. Kdaj smo s stopnjo razvoja civilizacije, kulture zelo razočarani. A pogled nazaj, od kod in kdaj smo štartali, kaže na pravi čudež. Na pravi čudež, saj smo o marsičem zmožni povedati toliko relevantnega - spoznati izjemne povezave, delno odgovoriti na vprašanja do take stopnje razumevanja, da še desetletja nazaj o tem nismo upali sanjati. Da je razumevanje pravilno ali na poti k boljšemu opisu sveta, je dokaz v uporabi našega vedenja. Kdaj pri novih spoznanjih prednjači teorija, kdaj meritve - eksperimenti, a oboje se prepleta v nujno ujemanje. Raziskovanje, dojemanje vesolja in povezava globin nebesnega svoda z življnem na Zemlji, recimo da so zvzede na nek način naši predniki, je že tak izjemen korak našega truda, komunikacije, na tem Svetu.

    Kako razumemo videno, pomen protislovij.
    Človek je skozi evolucijo razvil določene predstave, občutke, brez katerih ne bi preživel (kaj je spodaj, kaj je zgoraj, kaj se premika, kaj miruje, kaj je globina, kako reagirati na agresijo, kaj je grenko, kako razlikovati predmete, kako sobivati, določeno mero želje po učenju, itn). A človek zmore določene samoumevne predstave tudi obrniti na glavo in to ni zmeraj napačna pot, tudi ni enostavna, tudi ne zmeraj zaželjena pot. Zato je takih obratov v zgodovini človeštva zelo malo in večinoma terjajo visoko ceno - izobčenje (duhovno, socialno, fizično), pa še kaj več.
    Ali je nekaj, kar se zdi na prvi pogled samoumevno, tudi pravilno, a je napaka (drugačnost) zmeraj nekaj slabega? Ali občutki zmeraj kažejo pravilno sliko sveta? Kaj je kje prav in kaj narobe, do katere mere? Kaj so kriteriji?
    Omenimo nekaj protislovij.

    P1
    Večini se zdi trditev, da je Zemlja ravna, samoumevna, pravilna - a vemo da je Zemlja geoid (skoraj okrogla) - pot do tega spoznanja ni bila lahka.

    P2
    Večini se zdi, da Zemlja miruje - a danes vemo, da v resnici rotira, tudi potuje okrog Sonca, skupaj s Socem potuje okrog središča naše galaksije - Rimske ceste, skupaj z galaksijo potuje skozi vesolje, ... pot do tega vedenja je bila še težja.

    P3
    Poglejmo svet odločitev, dilemo - kaj opazovati, raziskovati.
    Kaj se zdi najbolj logično, da bomo opazovali, ko se odpravimo na opazovanje ali slikanje neba? Odgovor je približno tak - opazovali bomo najsvetlejše objekte ali vsaj tiste zanimivejše. To je do neke mere logično in na začetku tudi nujno, a poglejmo rezultat prav nasprotne ideje - slikajmo najbolj temne dele neba, kjer na prvi pogled ničesar ne opazimo. In v resnici je dala ideja, da teleskop Hubble, ki kroži okrog Zemlje, slika najbolj temne predele neba, izjemne rezultate. Na najbolj temnem delu neba je Hubble videl najdlje, posnel je galaksije na razdalji približno 13-ih milijard svetlobnih let. Tako rekoč je ujel strukture mladega vesolja - skoraj začetek Vesolja.

    Poglejmo še nekaj protislovij iz sveta matematike, fizike in zgodovine

    P4
    1. Gödlov izrek - vse matematike ne moremo zaobjeti z nobenim končnim sistemom aksiomov. V vsakem takem sistemu bodo ostali izrazljivi paradoksi, podobni paradoksu lažnivca ali Russllovemu paradoksu. A to še ne pomeni, da matematika ni uporabna veda. Ravno obratno velja - brez matematike si današnjega sveta več ne znamo predstavljati.

    Z logičnega vidika je zanimiv paradoks Lažnivec, ki ga poznamo v več različicah. Glasi se takole:
    "Epimenid s Krete je rekel : 'Vsi Krečani lažejo!'"
    Ker je Krečan ( in vsi Krečani lažejo!) tudi sam govorec, nastane zapletena situacija: če je govoril resnico, potem je lagal (ker vsi Krečani lažejo), če pa je lagal, je govoril resnico (zaradi zakona o dvojni negaciji!). IZHODA NI VIDETI. Iz vsake postavke sledi njeno protislovje. Danes se temu paradoksu izognemo tako, da stavke, ki govorijo o lastni logični vrednosti (resničnost ali neresničnosti), razglašamo za nesmiselne.

    P5
    Russllov paradoks
    Ali vsebuje množica A, ki vsebuje vse množice, tudi samo sebe. Primer iz knjižnice - ali je katalog tudi del knjižnice, ki jo opisuje?
    Še primer brivca.
    Če ima brivec na vratih napisano: "Brijem vse tiste može iz mesta in samo tiste može, ki se ne brijejo sami." Kdo potem brije brivca?

    P6
    Konec zgodovine (eno izmed razmišljanj filozofa)
    G. W. F. Hegel izhaja iz paradigme, da ko se skozi zgodovinski proces konstituira država, je hkrati s tem dejanjem tudi zgodovinski proces končan, to je konec zgodovine, saj je dosežena najvišja stopnja svobode.
    Seveda se lahko o tej misli na veliko pogovarjamo, prepiramo, ..., a ta misel ima za merilo začetne pogoje (recimo 40000 let nazaj, lahko jo tako interpretiramo), iz katerih se še slutiti ni dalo, da je človek zmožen višje stopnje organiziranosti - da zmore oblikovati državo - pa kar koli si že danes mislimo o pojmu in funkcioniranju države (urejeno šolstvo, zdravstvo, kultura, infrastruktura, sodstvo, ...). Večina ljudi, ki živi neurejeno življenje, kar hrepeni po urejeni državi, pa naj se to sliši še tako banalno, ... To kažejo tudi smeri migracij na našem planetu in tudi pozitivna čustva večine Evropejcev, ko se vračajo domov iz sveta, kjer države ne funkcionirajo (so le približek zahodnega sveta).
    A vsak človek je vesolje zase - zato je pri tehtanju različnih kultur, vrednot tega sveta, veliko je odvisno od kraja in časa prebivanja, karakterja, vzgoje, vrednot, starosti posameznika. Seveda je vmesno vprašanje, zakaj take razlike med ljudmi, kulturami? Vsekakor je imela klima (lokalno podnebje) velik vpliv na razvoj različnih kultur, a tudi ostali dejavniki imajo pomembne posledice - mnogi bodo najbrž za zmeraj ostali zastrti našemu razumevanju. Je pa veliko vprašanje, katere kulture bodo preživele? Kakor smo lahko navdušeni nad "naprednim" zahodnim svetom, pa le ta biološko izgublja napram t.i. tretjemu svetu. Pa ne zgolj zaradi manj rojstev - tudi čustvovanje, želja po preživetju, veselje do živlljenja, se v razvitem svetu krha. Ali sta tehnološki in kulturni razvoj hkrati zanka okrog vratu zahodnega sveta? Ali plačujemo hud davek nezmožnoti prilagajanja hitremu razvoju dobrin? Ali je to konec zgodovine t.i. zahodnega sveta? Na te dileme delno odgovarja naslov - "Nazaj pod zvezdno nebo".

    P7
    Heisenbergovo načelo nedoločenosti v kvantnem svetu določa, da je nemogoče istočasno poznati s poljubno natančnostjo določene pare spremenljivk, kot sta na primer lega ali gibalna količina izbranega telesa, oziroma natančneje delca. Iz tega, med drugim, sledi, da absolutno natančnih meritev fizikalnih količin sploh ni mogoče doseči.
    A to še ne pomeni, da ne merimo, oziroma, da so meritve ničvredne - še kako merimo in meritve, z upoštevanjem negotovosti, uporabljamo za iskanje, razumevanje naravnih zakonitosti (tudi Heisenbergovega načela nedoločenosti), meritve uporabljamo takorekoč povsod (astronomija, arhitektura, medicina, strojništvo, elektrotehnika, agronomija, vse ostale naravoslovne znanosti ...).

    P8
    "Razštelani" svet, kaj z znanjem?
    Vsak znanstvenik, znanstvenica, skupine raziskovalcev so izjemno vesele, ko pridejo do novega spoznanja - a kaj sedaj s tem znanjem? Vsaka veja znanstvenega udejstvovanja, vsaka veda, vidi na svojem podroćju le košček sveta, večinoma le vejo na kateri sedi in ne drevesa, kaj šele gozd. To dilemo "razštelanega" sveta doživljamo v šoli iz ure v uro - recimo za biologinjo je njena znanost sveta - prva, za matematika prav tako, fizik se tudi ne da in z vso silo želi motivirati učence, kemičarka zagotovo brani svoj svet atomov in molekul, učiteljice materinega jezika se čudijo, zakaj jih učenke in učenci ne poslušajo in zakaj jim zmeraj znova servirajo: "Hej stara, kaj težiš, pa saj znamo govoriti", ... Najbrž ni idelane rešitve pri podajanju znanosti, vedenja, na sočloveka, mlade, a zagotovo je paradoks razbitosti ved (enega sveta) za mnoge zelo moteč in na koncu je rezultat lahko porazen - neznanje, zmedenost, zavračanje vedenja ... Didaktika (predvsem motivacija), oziroma metodika prenosa znanja na mlade je nekaj, kar še čaka na boljše čase. Pedagogika je očitno še zmeraj zgolj na stopnji primata, ki skače iz veje na vejo - je preveč ločena od vsakdanjega življenja, od logike - narave našega dojemanja.
    Če smo danes tehnološko in v razumevanju narave naredili velik korak, pa to ne pomeni nujno tudi napredka v medčloveških odnosih - v dojemanju človeške narave. Zdi se ravno obratno, poglejmo današnjo delo z mladimi. Včasih so ljudje iskali pri mladih talente in poklicanost za določen poklic. Danes pa se zdi, kot da nas je narava vse naredila za univerzalne genije. Pa temu ni tako in to lažno upanje dela iz mnogih mladih reveže. Kmalu po končanem šolanju, ali po neuspešnem študiju, spoznajo da jih izbran poklic ne zanima, ali jim zaradi neuspeha samopodoba strmo pade. Velikokrat določene študijske smeri izobrazijo preveč kadrov glede na povpraševanje v neki skupnosti. Določene poklice pa se kar podcenjuje.

    P9
    Zakaj z večanjem znanja ne upada vraževerje?
    Pričakovali bi, da se s kopičenjem znanja manjša navzočnost vraževerja, polresnic, neresnic. No v resnici je ta konflikt, med znanjem in neznanjem, "večna" mantra. Naši predniki so to zagato izrazili v prispodobi: "- da tisti, ki ne zna, uči druge", in tukaj ni pomoči (tako je bilo in bo). A glavna težava je, da danes to šarlatanstvo pospešeno pokrivajo, zlorabljajo mediji. Revije, ki se ukvarjajo z napovedovanjem bodočnosti, z vražjeverjem, t. i. ezoteriko, imajo 10x višjo naklado, kot resne revije, za katerimi stojijo eksperti, šolani strokovnjaki. Nobelovce se danes kdaj obravnava kot pivske kolege iza šanka. No kdaj je kriva tudi znanstvena stroka, ki se ne potrudi dovolj, da bi lastna spoznanja znala predstaviti ljudem, predvsem mladim, ... Zadnja dilema je nadaljevanje prešnje dileme: "'Razštelani' svet, kaj z znanjem?". Kmalu lahko pričakujemo trditev, da imamo preveč znanja? Ali imamo pripravljen odgovor na tako vprašanje?
    -----------------------------------------------------------------------

    Še bi lahko naštevali protislovja, ki so človeku odgrnila neverjetna spoznanja, oddaljene svetove vesolja, a tudi spoznanja iz sveta celic, molekul, atomov, osnovnih delcev narave - dojemanje samega sebe. Tudi na področju razvoja tehnolgij in medčloveških odnosov smo zmožni reševanja problemov z uporabo t.i. protislovij, no ne zmeraj uspešno, pa vendar. Vemo, da sama ideja evolucije temelji na t.i. napaki (izraženi drugačnosti), ki je lahko postala prednost v želji po preživetju. A vemo tudi, da vsaka napaka sama po sebi tudi še ne pomeni prednosti za nek osebek - tako da je zloraba tega pojma, napake kot prednosti, lahko zelo škodljiva - sploh če se nekritično aplicira na odnose med ljudmi, probleme v ekolgiji, tehnologiji, itn. Velikokrat se zgodi, da se pri našem aktivnem iskanju določenih rešitev (iskanje novih zdravil, novih strojev, pri poljubnih eksperimentih, vsakdanjem delu, ...) zgodi nepričakovan obrat, butalska logika: "Če bo špičasto, bodo vile, če bo ploščato, bo pa lopata …" Torej najdemo nekaj kar nismo iskali ali načrtovali, a tudi zato, da spoznamo uporabno vrednost v nepričakovanem, potrebujemo bister in izkušen um, bolje kar tim ljudi.

    Končajmo to poglavje o komunikaciji in razumevanju sporočil, signalov z iluzijo - "optično prevaro" in s kulturnim paradoksom "grdi - umazani - zli".



    ...rdeče, horizontalne linije – ali so paralelne ali ne?


    Kako razumeti, dojeti ta svet, vesolje? Odgovorov je veliko, navedena dejstva, spoznanja, nam lahko dodatno pomagaju k novemu kamenčku v mozaiku razumevanja našega položaja v (na) tem svetu. Lahko bi recimo svet razumeli zgolj kot igro prisluhov, barv in iluzij, tudi to je seveda mogoče. A tega našega sveta, vesolja, še zdaleč ni potrebno razumeti zgolj kot iluzijo videnega, čutenega, zgolj kot igro barv, ampak ljudje na nek način soustvarjamo ta svet - radovednost, ter um, pa nam nudita veliko več kot zgolj iluzijo ... A veliko tega bogastva smo deležni le, če polno odraščamo s sovrstniki v naravnem okolju in hkrati v bogatem svetu ustvarjanja odraslih, ... Danes je odraščanje v naravi, s starši, privilegij redkih otrok in posledice tega novega kulturnega vzorca so zelo nepredvidljive.

    Kulturni paradoks "grdi - umazani - zli",
    - v resnici nam gre dobro, glede na izhodiščni položaj

    Najverjetneje si ljudje pripovedujemo napačno pravljicio o, v bistvu dobrem človeku in gojimo lažno upanje, da je potrebno premagati samo še nekaj "malih" ovir do trenutka, ko bomo izkoreninili "zlo", ko se bomo znebili "sovražnikov" (to so t.i. grdi - umazani - zli, a kaj, ko si jih vsak predstavlja po svoje, jih vidi v drugem) in bo na tem svetu vse lepo in prav.

    Zdi se, da bi ljudje lažje živeli, če bi obrnili optiko in izhajali iz zakonitosti narave, del katerih smo in kot jih dojemamo že nekaj časa. V resnici so nam mnoge podrobnosti delovanja narave poznane še izpred časa razsvetljenstva.

    Če poenostavimo in gremo na bistvo - odveč je jamranje, da kakšen je ta svet, "pokvarjen", "lažnjiv", "krut", za posameznika minljiv - ampak je na mestu čudenje, kako smo sploh lahko z naravo džungle (ki smo jo nujno potrebovali skozi evolucijo), ustvarili to, kar danes spremlja naše vsakdanje življenje - visoko strukturirana civilizacija.

    Poglejmo v kakšnem okolju se je razvijalo življenje in kaj je življenje ter človek v njem. Če poenostavimo, v naravi se vsi prehranjujemo iz samopostrežne prehrambene verige in smo hkrati vsi del te verige. V tej verigi vsak hoče preživeti in je hkrati tudi na uslugo drugim za preživetje. To je eno izmed imanentnih lastnosti življenja, tako da so tukaj odveč pojmi plenilec, žrtev in plen, slabo in dobro. Ta primarni atribut življenja - banalno in grobo povedano, vsi smo člen prehrambene verige, skupaj s kombinacijo želje po preživetju in reprodukciji - je skozi evolucijo ustvaril neverjetne lastnosti rastlin, živali, primatov, človeka. Minilo je samo nekaj desettisoč let, odkar smo iz docela preprostega življenja v naravi - lov, prebivanje pod milim nebom, pod drevesi, v jamah, ko je bilo sporazumevanje zelo preprosto, ko je bila edina etika braniti lastno pleme, družino, ... razvili civilizacijo, ki se je sicer radi sramujemo - a je že ta stopnja razvoja vsekakor pravi "čudež" (beseda čudež je razumljena kot nekaj malo verjetnega).

    Spoznati in sprejeti realno človeško naravo, ter izhajati iz nje, vodi do spoznanja, da kaj vse zmoremo, kljub vsem atributom džungle. Če se nam zgodi kaj hudega (krize) - je to le padec na temelj iz katerega smo skočili do današnje stopnje razvoja. Iz tega realističnega zornega kota lažje razumemo pojav kriz, ki jih imenujemo ekonomske, moralne, politične, itn, krize, saj so neodtuljivi del dogajanj v naravi, kjer vsak išče prostor preživetja, ki je nujno tudi prostor "konflikta" z drugim, s sočlovekom, naravo kot tako. Pa ne zato, ker je drugi nujno absolutno zlo, ampak ker je iskanje prostora pod Soncem del logike narave.

    Povedano ni relativiziranje moralnih vrednot - Bog ne daj - vrednote dobrote so temelj evropske civilizacije. Je pa človek kot fizično in duhovno bitje v nekem protislovju z lastnim družbenim soglasjem, normami, ki bi jih rad spoštoval - a tega po logiki narave ne zmoremo izvajati do te mere, kot se nam zdi potrebno. Narava nam, v želji po preživetju, ni dala zgolj fizične moči, ampak tudi prebrisanost, um (David premaga Goljata z umom in "mali" človek z umom dojame, dojema oddaljeni svet nebesnih teles [se trudi in uspehi so osupljivi], samega sebe). Velja stari izrek: "Preko trnja do zvezd (Per aspera ad astra)".

    Optimistični - realni - pogled na svet nam lahko lajša življenje.
    Torej glede na temlje, na katerih smo začeli graditi civilizacijo - in glede na kriterije, kaj je razvoj, lahko rečemo, da smo prišli zelo daleč (v kolikor je pojem napredka sploh relevanten). Pa naj se to sliši še tako cinično napram "žalostnim" usodam posameznikov, majhnim ogroženim ali že izginulim kulturam. Tudi Slovenci smo na tem, da nas zalije val časa, zgdovine - a se splača vztrajati pri naši raznolikosti, enkratnosti, jeziku, izročilu, ki bogati ta svet - kot vsaka zvezdica na nebu. Ker se vse spreminja - razen, zdi se, da princip spreminjanja ostaja zmeraj enak - ker torej ni nič večno, je ravno to neko upanje - smisel fenomena, ki se mu pravi življenje v vesolju - za vesolje samo.

    Life is a wonderful "conspiracy" of spacetime - življenje je čudovita "zarota" prostor-časa, Zorko V..


    Arheoastronomija in arheologija v Sloveniji


    Zgornja skica kaže glavne smeri, ki so večinoma značilne za gradnjo sakralnih objektov, orientacijo grobov, itn.

    Kaj je arheoastronomija nam lepo opiše dr. Ivan Šprajc v "Arheološkem vestniku (Arh. vest.) 52, 2001, str. 385-392" (odlomek spodaj):
    " Diskusije in polemike, ki so se v zvezi s tako imenovano “megalitsko astronomijo” v prazgodovini Evrope razvnele v šestdesetih letih - predvsem kot posledica objave Hawkinsove (1965) interpretacije Stonehengea - so vzpodbudile študije in debate, katerih rezultat je bil ne le oblikovanje nove discipline, za katero je leta 1969 Euan MacKie (1981; Baity 1973, 390) skoval ime arheoastronomija, temveč tudi utrditev njenih teoretskih in metodoloških osnov. Arheoastronomijo je mogoče definirati kot vedo, ki preučuje vse tiste kulturne elemente v arheološko dokumentiranih družbah, ki so tako ali drugače povezani z opazovanjem nebesnih teles. Predmet preučevanja torej niso le posamezne oblike eksaktnega astronomskega znanja, temveč tudi mnogi drugi vidiki kulture, od gospodarstva do religije. Upoštevajoč posebnosti konkretnega naravnega okolja, geografski položaj, načine preživljanja, družbenopolitično strukturo in specifiko kulturnozgodovinskega razvoja preučevane družbe, arheoastronomija išče odgovore na vrsto vprašanj: Kakšne so bile družbene funkcije astronomskega znanja? Zakaj so določeni astronomski pojavi dobili prevladujoč pomen? Kakšne so bile observacionalne osnove konceptov, ki se odražajo v mitih, ikonografiji, atributih božanstev itn.? Poseben pomen ima seveda ugotavljanje odvisnosti teh pojmovanj od naravnega okolja in kulturnega konteksta ter pojasnjevanje njihovega pomena v splošnih procesih kulturne evolucije (cf. Aveni 1980; 1989; Iwaniszewski 1995a; Ruggles, Saunders 1993; Šprajc 1991, 3; 2000, 80 s)."

    Da je arheoastronomija v Sloveniji že nekaj desetletij izven fokusa stroke nam pove dr. Ivan Šprajc (citat spodaj).

    dr. Ivan Šprajc v "Arheološkem vestniku (Arh. vest.) 52, 2001, str. 385-392", v članku "Arheoastronomija in arheologija
    Razmišljanja ob knjigi Clivea Rugglesa, Astronomy in Prehistoric Britain and Ireland*" razmišlja takole o slovenski arheoastronomiji (stran: 389):
    "Spričo navedenih dejstev je jasno, da je slovenska arheologija v primerjavi z razvojem drugod v občutnem zaostanku. Njen nesporni napredek, ki se odraža v vrsti kvalitetnih raziskav, opravljenih v zadnjih letih, je v očitnem nesorazmerju s pomanjkanjem zanimanja za preučevanje orientacij in arheoastronomska vprašanja nasploh. Prav je, da se spomnimo, da je Božo Škerlj (1952) pisal o orientacijah zgodnjesrednjeveških grobov v Sloveniji že v petdesetih letih, torej v času, ko je Alexander Thom sicer že opravljal sistematične raziskave na megalitskih najdiščih Zahodne Evrope, drugod pa so bile tovrstne študije docela sporadične in bolj v obliki ugibanj in neutemeljenih spekulacij kot pa na ravni resnih znanstvenih prizadevanj. Škerlja lahko zato z vso pravico uvrstimo med pionirje arheoastronomskih preučevanj nasploh, žal pa njegovo delo pri nas ni vzpodbudilo nadaljnjih in sistematičnih iskanj v tej smeri in tudi ni bilo kritično ovrednoteno. Omeniti velja le, da v zadnjem času Pleterski (1997; 2000) išče osnove za svoje kompleksne interpretacije tudi v nekaterih astronomskih elementih.
    Morda se zdi, da je v Sloveniji sorazmerno malo arheoloških ostankov, katerih zveza z astronomskimi pojavi bi bila očitna, vendar tak izgovor ne more opravičiti pomanjkanje zanimanja za arheoastronomska vprašanja, saj je ne le apriorističen, temveč tudi neustrezen. Kot dokazuje omenjena Škerljeva študija in podobne raziskave drugod, so orientacije grobov gotovo lahko predmet tovrstnih preučevanj. Drugo zanimivo temo predstavljajo orientacije poznoantičnih in srednjeveških cerkva; glede na dognanja v sosednjih deželah (povzetek teh raziskav in zadevno literaturo daje Iwaniszewski 1998, 189), ekvinokcijska orientacija ostankov poznoantične cerkve na Rifniku najbrž ni naključna (Ciglenečki 1992, 51 s), seveda pa je jasno, da bi za prepričljivo sodbo o njeni namernosti in pomenu bile potrebne sistematične meritve orientacij dovolj velikega števila sakralnih objektov iz istega obdo-bja. Na osnovi omenjenih primerov, pa tudi zgledov od drugod, lahko upravičeno pričakujemo, da bi bile sistematične arheoastronomske raziskave plodne tudi pri nas. Seveda ne gre le za študij orientacij, temveč za preučevanje najrazličnejših materialnih ostankov, ki bi utegnili imeti astronomske konotacije: tudi ikonografija, razporeditev posameznih arheoloških elementov v prostoru in celo naselbinski vzorci lahko odsevajo kozmološke in druge koncepte, povezane z opazovanjem neba.


    Še bolj kot pomanjkanje zanimanja za ta vprašanja pri nas je zaskrbljujoče dejstvo, da se pri samih arheoloških izkopavanjih niti ne zbirajo podatki, ki bi bili za tovrstne študije relevantni. Gre seveda predvsem za orientacije, ki sicer niso edini, vsekakor pa najbolj tipični predmet arheoastronomskih raziskav."
    Iz povedanega sledi, da so v Sloveniji posamezniki sicer že vlagali in vlagajo veliko truda v arhoastronomijo, a da stroka kot taka v svoj program raziskovanj, v samo metodo dela, ne vključuje arheoastronomskih meritev, raziskav.

    Bežno omenimo še jezikovno bogastvo. Tudi samo astronomsko izrazoslovje smo večinoma povzeli po prvih poimenovanjih, predstavah naših prednikov, recimo nebo, nebesni svod, ... "Nebesni svod" je prelep izraz, pojem, ki ga pa danes nekateri najbolj naivni čistuni poskušajo vreči iz slovenskega astronomskega pojmovnika. Vrnimo se k arheološkin najdbam, ugotovitvam.


    So pa tudi amaterski raiskovalci prišli do določenih ugotovitev, recimo do neolitskih pozidav v obliki ozvezdij na področju Slovenije. Ali so dokazi dovolj prepričljivi, so mnenja deljena - a zagotovo je prav neverjetno, da ta področja, ki ti že na prvi pogled padejo v oči, ostajajo v popolni ignoranci slovenske arheološke in zgodovinske stroke - molči tudi SAZU. Vsekakor pa je arheoastronomija področje, ki v Sloveniji še čaka na mlade raiskovalce - na diplome, doktorate. Primer - ljubiteljski raziskovalec gospod Karel Gržan poroča o izjemnem odkritju neolitskih gradišč (morebiti venetskih?), postavljenih v točkah, ki skupaj tvorijo ozvezdja. Odkritje je locirano na področje samostana Jurklošter in okolice - Slovenija. O tem kdaj drugič.

    Zaključek prvega dela. "Pomen in vloga astronomije, neba, za človeštvo" je izjemno široka tema, ki se je bomo še delno dotaknili v naslednjih prispevkih. Ta uvodni tekst se je podrobneje osredotočil le na nekatere vidike, vplive dogajanja v vesolju na naše vsakdanje življenje, znanost, filozofijo, čustvovanje, kulturo kot tako. Nekateri vplivi so nam tako blizu, da se zdijo samoumevni, pa niso. Če povzamemo, dotaknili smo se koledarja, dnevov v tednu, vloge Galileja, Keplerja, Kuzanskega in nekaterih njunih sodobnikov, nekaj malega smo povedali o nastanku vesolja, nastanku atomov, življenja, o arheoastronomiji in arheologiji v Sloveniji, ... Veliko kamnov v mozaiku smo izpustili (mnoge znanstvenike, Einsteina in J. Stefana smo le bežno omenili, izpustili smo slovenske velikane astronomije in astronavtike: J. Stefan, H. Potočnik, J. Vega, Herman iz Karantanije, Sunita Lyn Williams, Ronald Šega, Jery Linenger, ...), a z nekaterimi od njih se bomo še srečali.

    K zgornji sliki in kmečki arhitekturi Sonca. Otroci Slovenskih goric, sv Slovenije, smo odraščali v zavetju hiš v obliki črke L. Dvorišču smo rekli kar dvor. Na dvoru se je dogajalo skoraj vse. Skriti pred vetrom, v toplem zavetju s Soncem obsijanega dvora, smo se igrali med kurami, racami, mucki, kužek je po svoje urejal dvoriščni red, babica in dedek sta počasi stopicala do štale ali sta mirno sedela in se grela na toplem soncu, občasno pa je tudi kak gudek z noskom ril po zemlji in tako spreminjal relief dvora ... V mrzlih mesecih smo bili skoraj prikovani na dvor, kajti samo da si pokukal iza vogala, že te je objel mrzel severni veter, in ne da bi kaj veliko razmišljal, si stekel nazaj v varno zavetje toplega dvora. Na dvoru smo se počutili nadvse varne - zavarovane pred raznimi klateži, cigani, divjimi živalmi, ... Na dvoru so potekala mnoga kmečka dela, koline, ličkanje, obrezovanje korenja, pese, čiščenje buč, itn. Po dvoru je prikorakala babica, ki je naznanila rosjtvo sestrice ali bratca, dvor je bil zadnje slovo od pokojnih, a bil je predvsem prostor pogovorov, srečevanj, veselja na porokah, ob praznikih, ... Pozimi ga je zmeraj stražil kar se da velik trebušast snežak z brezovo metlo v roki, s starim počenim loncem na glavi, z velikim nosom iz "rucka", ...

    Zaključimo pa v domačih krajih - s preprosto, a dragoceno gradbeno dediščino, ki je tudi vezana na vesolje, čeprav se temu na prvi pogled ne zdi tako. Sama postavitev hiš naših prednikov je zmeraj upoštevala smiselno arhitekturo in orientacijo. Kaj to pomeni (?) - da so pozimi polovili čim več sevanja iz nam najbližje zvezde - Sonca, se zavarovali pred vetrom, z izolacijo, s primerno kritino, pa so preprečili izgubo energije ali pregrevanje. Taka značilna arhitektura je hiša iz Slovenskih goric v obliki črke L. Dvorišče hiše L je bilo vedno usmerjeno proti jugu, nikoli proti severu. Izjemno domiselno - in to naj bo zaključek, ki kaže da so naši ljudje na tem ozemlju zelo dolgo, saj so postavili avtohtono arhitekturo prilagojeno naravnim danostim. Tudi ritem opravil so iskali na nebu - o tem naslednjič.

    Prepletanje poezije z vesoljem smo le bežno nakazali. Naj bo pika na i znana ponarodela pesem - "Zvezde na nebu žare".

    Zvezde na nebu žare,
    upanje svetlo bude,
    kakor srebrno zvonenje,
    pride najlepši večer.
    V srcih je luč upanja,
    polni smo dobrih želja,
    čar iz otroštva se vrne,
    srečni smo, ker smo doma.
    Zvezde, zvezde, srečni smo,
    ker smo doma.


    Skrivnostni svet nebesnih teles, vesolje, je največji laboratorij, ki zmeraj je in bo puščal odprta vrata naši radovednosti, domišljiji, kjer bomo isakli rešitve in napovedovali dogodke za čase, ki presegajo trajanje našega rodu ... To je Svet, ki nobenega ne pusti ravnodušnega.

    Junij 2011, Vičar Zorko


    Viri:
    - Fiziki I,II,III - prof. Janez Strnad
    - http://www.wonderquest.com/circle.htm
    - http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/
    - revija Spika
    - Arheološki vestnik
    - http://www.fpp.uni-lj.si/
    - Zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah - Š. Dolenc
    - wikipedia
    - ...

    Foto:
    - včinoma Vičar Zorko
    - http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/
    - wikipedia
    - ...