PREDLAGAMO: Slovenija pod skupnim nebom 2020, velika kojunkcija Saturna in Jupitra 19. - 23. dec. 2020 (VIII) / Potepuhi
[ VK2020 Spika 1 | VK2020 Spika 2 | VK2020 Spika 3 | VK2020 Spika 4 | VK2020 Spika 5 | VK2020 Spika 6 | VK2020 Spika 7-8 | VK2020 Spika 9 | VK2020 Spika 10 | VK2020 Spika 11 | VK2020 Spika 12 | VK2020 Spika (1/2021) | VK2020 Spika (3/2021) ]

S P I K A,
strani 364 - 366, Spika 9 (2020)

Slovenija pod skupnim nebom
Velika konjunkcija 2020 (VIII)
Keplerjeva genialna ideja

POBUDA JE NADALJEVANE TISTE IZ 2019

Slovenija pod skupnim nebom Saturn in Jupiter 21. dec. 2020 - Spika
Vičar Zorko

J. Kepler »Astronomia nova« (1609), stran 285: "Ergo ellipsis est Planetae iter ..."

Do sedaj smo na krilih velike konjunkcije 2020 (srečanje Saturna in Jupitra zgolj na razdalji desetine stopinje) preleteli pomen in lepoto spremljanja potovanja planetov na nočnem nebu – Bojan pa je v ta namen sestavil nekaj imenitnih vaj. Tokrat pa si oglejmo izjemen Keplerjev trud – in vztrajno dolgoletno iskanje prave ideje - kako iz Brahejevih (in delno svojih) meritev lege planetov na nočnem nebu razrešiti uganko staro vsaj 10000 let. Praktično noben ni tekmoval s Keplerjem, ker se sodobnikom še sanjalo ni, »kako prijeti bika za roge« - kako matematično obdelati meritve gibanja planetov po nočnem nebu.
Johannes Kepler in Tycho Brahe sta bila oba politična begunca – zatočišče sta našla v Pragi pri cesarju Rudolfu II. Kepler je bil Brahejev pomočnik od leta 1600, bil je navdušen nad njegovim delom in je nekoč pripomnil, da je Brahe mislil v kotnih sekundah. Brahe leta 1601 umre, njegove meritve lege planetov pa tako podeduje njegov pomočnik, izjemen astronom in matematik Johannes Kepler (vsaj zame največji genij vseh časov).

Genialna zamisel – preko Lege Marsa je Kepler našel obliko Zemljine tirnice
Kepler je seveda na začetku sprejemal Kopernikova krožna gibanja Zemlje in ostalih planetov – nakar so ga same meritve končno le odvrnile od Kopernikove slike. Pri iskanju tirnice Zemlje je naletel na razlike med krožnico Zemlje, ki jo je napovedoval Kopernik in tirnico Zemlje (kmalu je ugotovil, da je to elipsa), ki je izhajala iz Brahejevih in lastnih meritev gibanja Marsa napram Zemlji. Sledita izjemni sliki rojstva moderne nebesne mehanike iz 24. poglavja Keplerjeve knjige »Astronomia nova« (Nova astronomija iz leta 1609, stran 132 in del strani 133). A do zapisa tretjega Keplerjeva zakona je minilo še celih 9 let iskanja. Če vam latinščina ni tuja, se lahko poglobite v tekst ob skicah. Vsi bistveni podatki, ki jih bomo zapisali iz Keplerjeve knjige »Astronomia nova«, so iz teh dveh strani – preverite.



Vir: https://archive.org/details/Astronomianovaa00Kepl

Osredotočili se bomo na skico poimenovano 'COPERNICI' (stran 132, kopija strani je zgoraj), ki (delno) izhaja iz Kopernikove slike Osončja (torej, ne na Brahejev in ne na Ptolemajev model »vesolja«, ki sta prikazana na isti strani). Slika se zdi nekoliko zapletena, a po Keplerjevi »pravi ideji« bomo zapopadli njeno preprostost in izjemen pomen.

Kepler je poznal obhodni čas Marsa okrog Sonca glede na zvezde (ta čas imenujemo tudi siderski čas), ki je bil takrat ocenjen na 687 dni (danes na 686.971 dni). Najprej je uporabil zelo zvito metodo iskanja Zemljine tirnice - orbite. Geometrijsko je iskal položaj Zemlje na njeni tirnici tako, da je narisal položaje Zemlje za datume, ko se je Mars po 687 dnevih spet vrnil v izbrano referenčno točko - ko je naredil en obhod okrog Sonca. Uporabil je tri Marsove cikle po 687 dni. V bistvu je iskal paralakso Marsa gledano iz Zemlje. Tako je dobil štiri točke na tirnici Zemlje. Še beseda o Zemlji. Obhod Zemlje okrog Sonca glede na zvezde traja 365.25636 dni, to je 20 min in 24.5 s dlje od tropskega koledarskega leta (razloga razlike se skriva v precesiji Zemlje). Kepler je privzel za Zemljo Kopernikovo krožno tirnico (na sliki je to polni krog), katere center je ekvant, ki je nekoliko odmaknjen od Sonca. A ko je iz Brahejevih meritev določal lege Marsa glede na zvezdno ozadje, je ugotovil, da iz Kopernikove Zemljine tirnice ne dobi enakih leg Marsa, ampak nekoliko izmaknjene. Če je torej hotel na sliki dobiti Brahejeve izmerjene lege Marsa, je moral Zemljo prestaviti na novo tirnico (na sliki je to črtkana orbita - tirnica). In kaj je sklepal iz novih leg Zemlje (leg na novi tirnici)? Na razpolago sta bili dve možnosti:

* - da tirnica Zemlje okrog središča ni napovedana Kopernikova krožnica, ampak neka druga,
* - ali pa, da tirnica sploh ni krožnica ampak recimo neka druga stožnica (bližal se je torej konec že od antike idealiziranih krožnic).

Kot bomo videli, se je izkazalo, da je tirnica v resnici elipsa s Soncem v enem izmed gorišč. A še prej se posvetimo izjemni Keplerjevi oceni razmerij relativnih razdalj od središča kroženja (takrat ekvanta) do Zemlje in Marsa. Še enkrat prerišimo skico z imenom »COPERNICI« in jo opremimo z barvami ter Keplerjevimi oznakami, da bo naše razmišljanje enostavnejše (skica spodaj).


Vir: https://archive.org/details/Astronomianovaa00Kepl

Obravnavajmo, s Keplerjevimi oznakami, trikotnik 'αεκ' (zeleno obarvana površina). Kotu 'εκα' nasproti stranice 'αε' je izmeril vrednost 42°21'30" in kotu 'κεα' nasproti stranice 'ακ' vrednost 96°22'14". Kapler ni poznal pravih oddaljenosti v Osončju, zato je razdalji 'ακ' (ekvant – Mars) pripisal 100000 enot. Z uporabo sinusnega izreka [sin(εκα)/αε = sin(κεα)/ακ] je ocenil razdaljo 'αε' ('ekvant – Zemlja') na vrednost αε = 67794 enot (sem preveril in drži do ±1/100000 natančno, podatek nas kar začudi, kako natančni so bili izračuni že pred dobrimi 400 leti). Kepler je izračunal še ostale relativne razdalje do ekvanta:
αθ = 66774 enot
αη = 67467 enot
αε = 67794 enot
αζ = 67478 enot
Njegovi rezultati so pokazali razlike med dolžinami, ki bi jih pričakovali v primeru Kopernikove krožnice – vse bi morale biti enake polmeru kroženja. To je pomenilo (poudarimo še enkrat), bodisi da ekvant (α) ni središče Zemljine krožnice ali pa, da tirnica ni krog. Njegovi prvi izračuni so bili že zelo blizu oceni pravilnih razmerij razdalj 'Sonce-Zemlja' (67794 enot) , 'Sonce-Mars' (100000 enot) – to je bil (je) izjemen uspeh.

Ali so Keplerjeve skice omogočale take sklepe – ali so bile dovolj natančne? Ja so – in zakaj? Brahe je meril kote, kot smo že omenili, še brez teleskopa, a že zelo blizu ločljivosti človeškega očesa, ki znaša približno eno ločno minuto (1' = 1°/60). Za potrditev našega sklepanja, si oglejmo trikotnik 'γεκ', ki kaže paralakso, oziroma razliko med Kopernikovo predvideno krožnico in Keplerjevo tirnico določeno iz Brahejevih meritev. Kot 'εκγ' meri približno 3.5° = 3.5*60' = 210' (lahko sami preverite) in glede na natančnost meritev od 1' do 2' [ločni minuti], je to skica, ki ji gre popolnoma zaupati (napaka je okrog enega odstotka: 2/210).

To je bil velikanski dosežek za čase, ko so teleskopi bili še zgolj Keplerjeva želja (čeprav jih je teoretično že sam napovedal), zagotovo pa Braheju še nedosegljivi (Brahe je umrl leta 1601 - prvi uporabni daljnogledi so prišli v javno uporabo leta 1608 – zasnoval naj bi jih Hans Lippershey – a veliko je indicev, da jih je vojska uporabljala že leta prej).

Ena izmed lepših zgodb, kako bi naj Lippershey prišel na idejo za daljnogled pravi, da je v trgovini (delavnici) opazoval, poslušal, dva otroka med igranjem z lečami. Slišal je njuno komentiranje, da kako blizu je vremenska pristaniška vetrnica, če jo gledaš skozi dve leči. Tudi, če je zgodba zgolj mit pa je za mlade lahko imeniten izziv - in sicer, kako lahko mladi s svojo radovednostjo in hkrati ustvarjalno igro, prispevajo prvovrstne izume za celotno človeštvo. Vrnimo se k nebesni mehaniki.

Kot smo že omenili, se Tudi Kopernik ni prav dobro znašel s tirnico Marsa (gibanje je, podobno kot Ptolemaj, zapletel z epicikli). A Mars ima (kot vemo danes) precej ekscentrično tirnico (e = f/a = 0.0935±0.0001) napram Zemlji, ki ima ekscentričnost e = 0.01671022. Orbita - tirnica - Zemlje je torej zelo blizu krožnice. Tako je problem določitve pravilnih orbit planetov počakal (skozi tisočletja) na brihtnega Keplerja, ki pa mu je, z izjemnimi meritvami, k uspehu evidentno pomagal Brahe - kar pa seveda Kepler v knjigi večkrat jasno prizna, zapiše. Kepler tudi sicer spada med najbolj dobronamerne, poštene, garaške in seveda genialne znanstvenike celotne človeške zgodovine.

Če povzamemo.
Ko je torej Kepler izboljšal obliko Zemljine tirnice po metodi paralakse Marsa - jo tako rekoč prvi pravilno določil (glede na natančnost meritev) - se je lotil Marsove poti s precej ekscentrično lego (sedaj je poznal umerjen položaj opazovalca, tirnico Zemlje okrog Sonca). A kot se je izkazalo, je prav zaradi ekscentričnosti Marsove tirnice, lažje prišel do končne pravilne eliptične oblike.

Metoda in pot do tirnice Marsa je bila odprta.
Z enako metodo (paralakso), kot je ocenil tirnico Zemlje, je poiskal še razliko med tirnico Marsa glede na napačno napovedano Kopernikovo krožnico - tokrat že z referenco v Soncu, to kažejo naslednje skice. Pot do nebesne mehanike je bila tako na široko odprta avtocesta – po kateri se še danes vozimo presenetljivim odkritjem nasproti.


»Astronomia nova« - iz leta 1609, Stran 149, poglavje XXVII – odstopanje tirnice Marsa od krožnice.
Vir: https://archive.org/details/Astronomianovaa00Kepl


»Astronomia nova« iz leta 1609, Stran 248, poglavje LI – določanje tirnice Marsa preko lege Zemlje z referenco v Soncu in nič več v antičnem ekvantu.
Vir: https://archive.org/details/Astronomianovaa00Kepl


Slike paralaks Marsa gledano iz orbite Zemlje, po večih obhodih Marsa okrog Sonca, ki trajajo po 687 dni. Tam kjer se pari smeri Zemlja - Mars - zvezdno ozadje sekajo, so točke na orbiti Marsa. Če je pri Zemlji imel Kepler še dileme o obliki orbite, se je pri Marsu elipsa izkazala kot zadetek v polno. Slika je modernizirana podoba Keplerjeve geometrije plesa Marsa (po obhodih okrog Sonca) na zvezdnem ozadju gledano z Zemlje. Obdobje od 17. feb. 1585 do 25. okt. 1595, skoraj 11 let - pet parov premic se seka na orbiti Marsa (vsak par ima svojo barvo). Keplerjeve slike seveda vsebujejo še povezave do Sonca, da je potrdil goriščno lego. Najprej pa je določil orbito Zemlje in seveda je računal z lastnimi relativnimi razdaljami - pravih ni poznal. A to je zadostovalo za zapis nebesne mehanike.



Od Keplerja do Newtona
To je hkrati zametek poti do oblikovanja pojma gravitacijske sile, Kepler jo poimenuje kar »magnetizem« (v kontekstu časa zelo brihtno). Teža je namreč tako domača človeku, da je skoraj ne opazimo (to dilemo, da je teža, ki nas ljudi veže na Zemljo, hkrati tudi sila s katero Sonce veže nase planete, je v bistvu v veliki meri razrešil Newton – no potem pride Einstein ...). Glede samoumevne teže, ki jo čutimo na Zemlji, in je ne opazimo, velja znana prispodoba - »da smo kot ribica, ki ne opazi oceana in ga ves čas vsa zmedena išče, plava sem ter tja ..., ko ji povedo, da vendar tudi ona plava v oceanu, odgovori, da ne, da je to vendar samo navadna voda in vsa razburjena plava naprej ...«.

In magnetna sila je bila v kontekstu časa za Keplerja prava prispodoba za moderno silo gravitacije (teže) – in Einstein jo je upravičeno nadomestil z ukrivljenostjo prostor-časa. Pojem sile se je takrat komaj počasi rojeval in nikakor ni samoumeven.

Keplerjev uvod v poglavje 33 se glasi: "Moč, ki premika planete prebiva v telesu Sonca ..." Kepler tudi navaja, da "moč [danes sila] slabi z razdaljo", in da je to podoben pojav kot pri »moči« svetlobe, ko se, z večanjem razdalje od svetila, žarki drug od drugega oddaljujejo in zato »moč« (gostota žarkov) pada. Tukaj je torej Kepler že na sledi inverznemu kvadratnemu zakonu gravitacije - izjemno. A tega eksplicitno ne zapiše, saj je bil matematični zapis sile pri krivem gibanju takrat še v povojih. A Kepler je pravilno sklepal, da je sila odvisna od razdalje (v svojem 3. zakonu čez 10 let to tudi implicitno zapiše, a je končno teoretično definicijo prepustil naslednikom, njegovo delo je nadaljevala veriga naravoslovcev vse do Newtona in seveda tudi naprej v današnji čas, zanamci pa se bodo morebiti smejali tem našim teorijam ..., vsekakor jim privoščimo).

Vrnimo se v Keplerjev svet. Po vseh preračunih, skicah, razmišljanjih, vmesnih rezultatih - po zavrnitvi krožnice, ko se je nekaj časa zdelo, da je tirnica Marsa poljuben oval - je Kepler na kocu le prišel do pravilne krivulje gibanja planetov (elipse), torej tudi do povezave med hitrostjo in oddaljenostjo planeta od Sonca (danes vemo, da tirnica ni ravno elipsa, saj le ta rotira okrog centralne mase in skozi čase nariše »cvet« - relativistični efekti, tudi motnje sosednjih teles). Čez 10 let pa je zapisal še povezavo med veliko polosjo elipse in obhodnim (siderskim) časom planeta med gibanjem okrog Sonca. Danes njegove sklepe (zakone) zapišemo z naslednjimi besedami.

I. Keplerjev zakon: Tirnica (pot) planeta je elipsa s Soncem v enem od gorišč.

II. Keplerjev zakon: Zveznica med Soncem in planetom opiše v enakih časovnih intervalih enake ploščine. Ohranja se torej ploščinska hitrost (vrtilna količina).

III. Keplerjev zakon : Kvadrat obhodnega časa (T) planeta je sorazmeren kubu velike polosi (a) elipse.

Nekateri zapišejo III. zakon tudi v obliki razmerij kvadratov časov in kubov polosi:
(T1/T2)2 = (a1/a2)3
Ali v obliki – da je količnik kvadrata siderične periode 'T' in kuba velike polosi elipse 'a' za vse planete enak:
T2/a3 = konst.
Pri tretjem zakonu je najbolj korekten prvi zapis (sorazmernost med kvadratom obhoda in kubom velike polosi), druga dva zapisa sta približna, a dokaj dobro veljata, ker je masa planetov 'm' precej manjša od mase Sonca 'M'. V splošnem pri dveh telesih velja, da potujeta okrog skupnega težišča in v tem primeru se danes tretji Keplerjev zakon zapiše v pravilnejši Newtonovi verziji:
T2/a3 = 4π2/(G(M+m))
G je gravitacijska konstanta (G = 6.67*10-11m3kg-1s-2).

A ker ima večina planetov precej skromne mase 'm' (kot smo že omenili) napram masi Sonca M, je poenostavitev enačbe T2/a3 ≈ 4π2/(GM) v določenih okoliščinah smiselna.

S Keplerjem smo tako ljudje prejeli dragoceno vedenje, ki nam omogoča točna napovedovanja mrkov, navideznih prehodov Venere in Merkurja čez Sonce, okultacij, načrtovanje vesoljskih poletov, določanje mas v vesolju, oblikovanje kozmoloških modelov, napovedovanje dogodkov praktično milijone let v bodočnost ...

*

Naslednjič pa nakažemo pot do gravitacijskega zakona – in ne pozabimo, vse to zaradi potepuhov!

Zorko Vičar

Maj 2020 (zametek 2015)


Dodatki:
Po zavrnitvi krožnih in ovalnih orbit je Kepler zaključil, da mora biti Marsova orbita eliptična. Na vrhu strani 285:
"Ergo ellipsis est Planetae iter; …
"(Torej je elipsa pot planeta [to je Marsove] poti;…)
Beri spodnji latinski tekst.

Vir: https://archive.org/details/Astronomianovaa00Kepl

Spodaj je še drugi Keplerjev zakon - zveznica med Soncem in planetom opiše v enakih časovnih intervalih enake ploščine. Ohranja se torej ploščinska hitrost (vrtilna količina).
Zapisan kot: "Arcum ellipseos, cujus moras metitur area AKN, debere terminari in LK, ut sit AM."
"(Lok elipse, katerega trajanje je določeno [izmerjeno] s površino AKN, je treba zaključiti v LK, tako da je [lok] AM.)"

Vir: https://archive.org/details/Astronomianovaa00Kepl

Tretji Keplerjev zakon:
Harmonices Mundi [Harmonija (ubranost) sveta], tiskana 1619, stran 189: "Sed res est certissima exactissimaque quod proportio qua est inter binorum quorumcunque Planetarum tempora periodica, sit pracise sesquialtera proportionis mediarum distantiarum, … "
Popolnoma gotovo pa je in natančno, da je delež med periodičnimi časi katerih koli dveh planetov ravno "seskvialteralni" (sesquialteral) delež [tj. Razmerje 3: 2 = 1.5] njune srednje razdalje, ... "), Pri elipsi je to velika polos. Zapišimo povedano še z matematično simboliko.
T1 : T2 = a11.5 : a21.5



Stran 189, zadnji odstavek.




Nekaj utrinkov iz Keplerjeva življenja.
V knjigi Kepler in General, avtorjev Wilhelma in Helge Strube, lahko preberemo, da so v njegovi prtljagi našli naslednje verze:
"Meril nebo sem, sedaj merim zemeljske sence, nebeško življenje uživa mi duh, senca samo je telo, ki tukaj počiva."


Johannes Kepler (27. dec. 1571 Weil der Stadt, Würtenberg, Sveto rimsko cesarstvo (sedaj Nemčija) - 15. nov. 1630 Regensburg, Bavarska).
Keplerjeva mama je bila baje nepismena, a jo je Kepler izjemno spoštoval. Keplerja se je navdušil nad dogajanjem na nebu, ko mu je pri šestih letih pokazala komet in oče tri leta pozneje Lunin mrk - to vedoželjnost je ohranil do konca svojih dni (oče je bil najemniški vojak in tudi župan mesteca Weil der Stadt).

Veliki komet C/1577 V1 iz leta 1577 nad Prago 12. novembra (ta izjemno svetel komet pokaže malemu Keplerju njegova mama). Grafiko je izdelal Jiri Dašitzki. Je iz družine Kreutzovih blizusončevih kometov.

Torej mu je mamina radovednost, ki jo je prenesela na majhnega krhkega Keplerje (bil je prezgodaj rojen in je nekoliko slabše videl, imel je tudi težave z rokami), ko mu je pokazala komet in oče Lunin mrk, začrtala življenjsko pot. Pa ne samo to - starša sta posredno preko vzgoje mladega Keplerja - zaznamovala, vplivala na dinamiko in razvoje znanstvene misli, na razvoj zahodne civilizacije. Poglejmo še zanimivo podobnost. Tudi naš veliki rojak, fizik Jožef Stefan je imel nepismeno mamo, ki jo je kot študent med poletnimi počitnicami učil brati in pisati. Res humana gesta.
Leta 1615 je Kepler zvedel, da so njegovo mater obtožili čarovništva. Tedaj je bilo preganjanje čarovnic na višku. Obtoženke so pogosto mučili, navadno od njih izsilili priznanje in jih obsodili na grmado. Dokumenti o čarovniškem procesu Keplerjeve matere so ohranjeni in razkrivajo zadeve, ki jih je mogoče zaslediti pri tovrstnih procesih: škodoželjnost in maščevalnost nekdanje znanke, nespretno obrambo Keplerjeve matere, pristranskost sodišča in praznoverje vrhovne oblasti. Zato je leta 1620, ko so mater zaprli, dvakrat za dalj časa bival v rojstnem kraju. Tedaj je Linz zasedla bavarska vojska, kar je protestante spravilo v neprijeten položaj. Ko je Kepler odšel materi na pomoč, je družino napotil v Regensburg. Zavzeto, a premišljeno je branil mater in uspelo mu je, da jo je rešil grmade. Umrla je leta 1622.

Ker je imel Brachejev starejši pomočnik Longomontanus težave z opisom orbite Marsa, je nalogo prevzel talentirani in zagret Kepler. Ta celo obljubi, da bo parametre poti določil kar v 8 dneh (celo stave so padle). A rešitev naloge se je podaljšala, ne boste verjeli, na neverjetnih 6 let. To je takrat zmogel le Kepler! Srečna okoliščina je, da Kepler začne z Marsom, ker ima najbolj eliptično orbito - kar je po dolgih šestih letih tudi dokazal. Kepler nato pod Brachejevo, ne prav nežno roko, opravi svojo prvo sezono meritev. Deset mesecev, ki sta jih preživela skupaj kot merilca gibanja planetov (od skupno 18), je bilo dovolj, da je Kepler končal šolanje. Lahko bi trajalo še krajše, če Kepler dvakrat ne bi odšel v Gradec, da bi v Prago pripeljal ženo. Medtem Brache predlaga cesarju, naj vzame Keplerja v službo.
Dva dni po Brachejevi smrti, 6. novembra 1601, je bil Kepler imenovan za cesarskega matematika. Star je bil 30 let. Na smrtni postelji je Brache prosil, kar rotil Keplerja, da naj obljubi, da ja ne bo pozabil sistema, ki ga je zagovarjal, da se namreč Sonce vrti okoli Zemlje, in da so se vsi drugi planeti vrtijo okrog Sonca. Kepler je obljubil, da tega ne bo pozabil, čeprav se je zavedal, da se ta sistem kar bistveno razlikuje od Kopernikovega in je skoraj zagotovo napačen. Vseeno se je v poznejših pisnih delih vestno držal obljube.
Pomembno je poudariti, da je bil Brache zelo stroge in tudi kdaj neugodne narave in vsak, ki je delal z njim, je bil občasno zasut z žaljivkami. Zaradi tega je Keplerjeva obljuba še toliko pomembnejša in je hkrati odlično pričevanje o dobrodušnem Keplerjevem značaju (in neizmernem spoštovanju Tycha Bracheja - takih pomiritvenih primerov je v zgodovini zelo malo). O Keplerju samo po sebi govori tudi dejstvo, da je 25 let pozneje svoje velike planetarne tabele (tablice) "Tabulae Rudolphinae" posvetil spominu na svojega izjemnega mentorja in praktika Tycha Bracheja. Podobno je Kepler ravnal tudi v dialogu z Galilejem. Galilei ga je prosil za pomoč pri potrditvi njegovih opazovanj glede odkritja in potovanja Jupitrovih lun okrog Jupitra. Kepler je, ne da bi preveril Galilejeva opazovanja, pritrdil njegovim trditvam - in ga hkrati prosil za teleskop. Toda medtem, ko se je Galileo s Keplerjevim pismom hvalil Velikemu vojvodi in drugim, se Keplerju ni niti zahvalil.
Mesece po Keplerjevi disertaciji se je spor o Galilejevih odkritjih razvil do viška in prijatelji so Keplerju očitali, da je besedo zastavil za stvari, ki jih sam ni videl. Niti en sam ugleden astronom v tem času ni potrdil obstoja Jupitrovih lun. 9. Avgusta je ponovno pisal Galileju »...V meni ste vzbudili veliko željo, da bi videl vaš inštrument, da bi tudi sam, tako kot vi, užival v nebesni predstavi. Najboljši inštrumenti, ki jih imamo na razpolago, povečajo vsega desetkrat, drugi komaj trikrat...«
Pisal je tudi o svojih opazovanjih Marsa in Lune in tudi o perečem vprašanju, ki se je dotikalo Jupitrovih satelitov: »Sprašujem se, kako je mogoče, da številni zanikajo njihov obstoj, vključno s tistimi, ki imajo daljnoglede... Potemtakem vas prosim, moj Galileo, čim prej mi imenujte priče. Glede na pisma, ki ste jih pisali drugim, sem spoznal, da vam takih prič ne manjka. Toda sam ne poznam nikogar razen vas...«
Tokrat je Galileo pohitel z odgovorom, saj se je očitno prestrašil, da bo izgubil najmočnejšega zaveznika: »Padova, 19. avgust 1610. Prejel sem vaša pisma, moj nadvse učeni Kepler. Na prvo, ki ste ga že objavili, bom odgovoril v drugi izdaji mojih opazovanj. Medtem bi se vam rad zahvalil, da ste bili prvi in skoraj edini, ki ste povsem sprejeli moje trditve, čeprav niste imeli nobenega dokaza zanje, zahvaljujoč le vašemu čistemu in plemenitemu duhu.«
Galileo nato Keplerju pove, da mu svojega daljnogleda ne more posoditi, ker ga je dal Velikemu vojvodi, ki ga je želel »razstaviti v svoji galeriji kot večni spomenik med največjimi dragocenostmi.« Navedel je številne izgovore glede izdelave inštrumenta enake kakovosti in zaključil z medlo obljubo, da bo, najhitreje kot je mogoče, naredil nove in jih » poslal prijateljem«. Kepler ga ni nikoli dobil.
Galileo ni nikoli odgovoril na Keplerjeve goreče prošnje za mnenje o njegovih knjigah Mysterium in Novi astronomiji, ki mu jih je poslal. Galileo se ni niti potrudil, da bi na Keplerja naslovil osebno prošnjo glede Jupitrovih lun, temveč jo je ustno povedal toskanski ambasador v Pragi, Julian de Medici. Čeprav Kepler ni bil v stanju, da bi preveril Galilejeva odkritja, saj ni imel daljnogleda, je njegovim trditvam slepo zaupal. Navdušeno in brez oklevanja se je v sporu ponudil kot »ščitonosec« - on, Imperialni matematikus, za do pred kratkim neznanega italijanskega učenjaka. To je bila ena najbolj plemenitih gest v analih znanosti.


--------------------------------------------------------------------------------------

Iz Spikine uradne strani o vsebini septemberske stevilke 2020.
Vir: http://astronomska-revija-spika.si/spika-september-2020/
Spika, september 2020
Objavil e-Spika dne 8. 9. 2020 Spika 2020

Če bi bili astrološka revija, bi vedeli, ali javno opazovanje bo ali ne bo. Ker pa smo astronomska, ne vemo, kam bo zavila epidemija, zato smo letošnje tradicionalno Spikino srečanje ljubiteljev astronomije odpovedali. Pranje in razkuževanje okularjev za vsakim, ki pogleda skozi teleskop, žal ne pride v poštev. Družili se bomo spet v nekih boljših časih, ki upamo, da pridejo čim prej.
Zato pa je tu bogata septembrska številka, ki prinaša same zanimive prispevke.
Naša mehiška dopisnica Marija Strojnik je pripravila vajo, ki govori o tematiki, o kateri zagotovo še niste razmišljali.
Zorko nam nazorno predstavi genialno Keplerjevo idejo, kako iz meritev dobiti tirnico Zemlje in Marsa. Ja, se strinjam, Kepler je kar malo po krivici v senci Galileja in Newtona. Slednji je stopil na Keplerjeva ramena, da je pogledal tako visoko, kot je in to velikokrat pozabljamo. Ne spreglejte!
Matej predstavlja Mars v opoziciji, ki je letos nekoliko višje nad obzorjem. Čeprav je planet navidezno manjši, pa je manj moten z atmosferskimi dogajanji. Vsi, ki imate teleskope in kamere, v nizki start. Mars je tu!
Lunatiki se še naprej sprehajajo po Luni in jo predstavljajo s svojimi duhovitimi domislicami. Poglejte, kaj so ušpičili tokrat.
Tu je še nekaj zapisov o kometu NEOWISE, ki nas je razveseljeval poleti in nepozabna galerija, ki jo bodo naši zanamci čez nekaj tisoč let, ko bo komet znova v prisončju, z zanimanjem pogledali. Ste prispevali kakšno fotografijo za zgodovino?
Čisto za konec pa še Gorazdovi NLC-ji, ki so bili letos, morda tudi zaradi kometa, bolj opaženi in opazovani. Če so se pred leti na fotografijah komaj kaj pokazali, so na letošnjih čudovito razgibani, eterični in še vedno zelo skrivnostni.
Počasi se začnite pripravljati na decembrsko konjunkcijo. Čas beži! Mi pa že pripravljamo naslednjo Spiko.

Kazalo september 2020:
357 uvodnik: Naš vesoljski statistik sporoča: 10.000 dni Spike!
357 novice
363 svetlobno onesnaženje: Javna razsvetljava in astronomija – boj za temnejše nebo
364 velika konjunkcija 2020: Keplerjeva genialna ideja
367 astronomska vaja: Enakonočje, koledarji in astronomija
370 filozofija astronomije: Astronomija in matematika
372 efemeride za oktober
380 planeti: Mars – (malo manj) VELIKA opozicija
384 amaterji: Zvezdni oblak v Strelcu
386 kometi v poletju in jeseni
387 efemeride: Rdeča pega v septembru in oktobru
388 luna in jaz: Bili, Zupi in Hans ali Bradati motorist z razbitimi sončnimi očali na nosu
392 kometi: Presenečenje leta: komet C/2020 F3 (NEOWISE)
394 galerija: C/2020 F3 (NEOWISE) – komet z veliko začetnico!
398 zanimivosti: Misija NLC 2020
399 društva/dogodki/srečanja: 18. astronomska noč na Prevorju


--------------------------------------------------------------------------------------

Naš vesoljski statistik sporoča: 10.000 dni Spike!

Objavil Gregor Kralj dne 11. 9. 2020 Novice

17. septembra 2020 bo preteklo 10.000 dni od začetka izhajanja do sedaj prve in edine slovenske astronomske revije Spika, ki je luč sveta ugledala 3. maja 1993. To je revija, s katero slovenski astronomski navdušenci potujemo po vesolju in v njej (vsaj nekateri) objavljamo svoje prispevke. Velika zahvala in krepak stisk roke Bojanu Kambiču, ki jo je prikrmaril do 10.000 Zemljinih dni oziroma 27,37 leta. Kot bo Sonce sijalo še približno 5 milijard let in je na polovici poti svojega 10 milijard let dolgega življenja in kot nas Zemljane razveseljuje s prijetnimi in manj prijetnimi trenutki, nas tudi Spika že 10 tisoč dni navdušuje in spodbuja, da opazujemo razne nebesne pojave in širi obzorje astronomskim navdušencem.
Aktualne številke čakajo nove naročnik!
Naj omenim samo nekatere najbolj pomembne. Kar nekaj je bilo v tem času Sončevih mrkov, a nobeden se ne more kosati s popolnim Sončevim mrkom 11. avgusta 1999, za katerega je izšla tudi posebna izdaja Spike. Opazovali smo Merkurjev prehod prek Sončevega diska leta 2016 in dva Venerina prehoda v letih 2004 in 2012 … Vsakoletno Spikino srečanje ljubiteljev astronomije je doslej privabilo na tisoče udeležencev. V okviru astronomske založniške dejavnosti sta izšla dva Zvezdna atlasa (leta 2000 in 2018), izvrsten priročnik za opazovalce neba z naslovom Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10×50, vrtljiva zvezdna karta, ki ji ni para, od leta 2013 pa pod okriljem Spike izhaja tudi iz francoščine prevedena brošura z naslovom Glej jih zvezde.

Vprašanje je, kaj bi počeli astronomski navdušenci in kako bi delili te prijetne občutke, če ne bi bilo naše Spike ali če bi jo digitalna doba odplavila. In ker mene osebno najbolj navdušujejo Sonce in planeti, naj posebej omenim nekaj dogodkov. Poleti leta 2015 nas je Spika razveselila z novicami o preletu sonde New Horizons mimo Plutona na oddaljenosti vsega 12.500 kilometrov, 1. januarja 2019 pa s preletom najbolj oddaljenega in zelo majhnega telesa v transneptunskem pasu, Ultima Thule.

Pogosto nas razveseljuje z novicami o Marsu, z njo smo lahko občudovali dve njegovi veliki opoziciji leta 2003 in 2018. Občudovali smo prekrasne posnetke Saturnove sonde Cassini in Merkurjeve Messenger, pa Jupitrovih Galileo in Juno. Letos pa bomo 21. decembra priča še veliki konjunkciji Jupitra in Saturna.
Spika, maj 2018 – 25 let od izida prve številke!
Zato, Spika, še enkrat, četudi se po svetu širi koronavirus in nas Zemljane drži v primežu ene najtežjih življenjskih preizkušenj, vse najboljše za 10.000 dni izhajanja. To je 27,37 Zemljinega, 113,6 Merkurjevega, 44,5 Venerinega, 14,55 Marsovega, 2,3 Jupitrovega in 0,92 Saturnovega leta. Sonce pa se je od tvojega rojstva na ekvatorju glede na zvezde zavrtelo 394-krat.
Vir: https://astronomska-revija-spika.si/nas-vesoljski-statistik-sporoca-10-000-dni-spike/