(rojen okoli 1100 – umre okoli 1160) - znane letnice delovanja + 1138 do + 1144
HERMAN IZ KARINTIJE (Herman Koroški)
Herman iz Karintije (Karantanije) je prvi znani znanstvenik slovenskega rodu. Ker je odlično obvladal jezike, se je ukvarjal s prevajanjem. Izvrstno se je znašel tudi na področjih matematike, astronomije, astrologije in filozofije.

Natančen čas in kraj njegovega rojstva nista znana. Vemo pa, da je bil po rodu iz Karantanije, zato ga tudi vsi poznajo po imenu Herman iz Karintije. Šolal se je po raznih samostanih in je najverjetneje bil menih. Študiral je tudi pri znanem Teodoriku v Chartresu, kjer je tedaj delovala najnaprednejša šola v Evropi. Tam je študiral jezike in filozofijo. Zatem se je napotil še v Španijo in se tam izpopolnil v matematiki in astronomiji. Nekaj časa je delal v prevajalski delavnici v Toledu, nato pa v prevajalski skupini Petrusa Venerabilisa v Leonu. Veliko je potoval. Ne le po Evropi temveč tudi po Aziji. Iz njegovega naslova »sholasticus« utemeljeno sklepamo, da je tudi poučeval. Kdaj in kje je Herman končal svoje plodno življeneje, ni znano. Njegova dela so bili sprva rokopisi, ki so jih širili s prepisi, tiskajo pa jih od 15. stoletja dalje.

Zanesljive podatke s časovno opredelitvijo imamo o Hermanu le za leta od 1138 do 1144. Leta 1138 je iz arabščine prevedel astrološki spis judovskega avtorja Saula ben Bišra Liber sextus astronomiae (Šesta knjiga astronomije). Leta 1140 je prevedel delo Abu Maašara Introductorium in astronomian (Uvod v astronomijo). V tem času je prevedel v latinščino tudi astronomske tablice Mohameda al Khwarizmija in iz arabščine Evklidove Elemente geometrije. Leta 1141 je Petrus Venerabilis, znameniti opat samostana v Clunyju, sestavil v Leonu delovno skupino za prevajanje korana v latinščino. K sodelovanju je pritegnil tudi Hermana, ki se je tedaj ob reki Eber ukvarjal z astrologijo. Najbolj znano Hermanovo prevodno delo je nastalo leta 1143. Gre za Ptolomajev Planispherium, ki se je ohranil le po tem njegovem prevodu.
Naslov slahko prevedemo kot "Nebesna ravnina" ali "Zvezda karta«. V tem delu je Ptolemaj raziskoval matematiko geodetskih točk na nebesni krogli projeciranih na ravnino. To obravnavo danes poznamo kot stereografske projekcijo. Ta Ptolemajeva metoda - projekcija - ohranja na ravnini kote (recimo ozvezdij).

Herman naj bi prevedel tudi Ptolomejave astronomske tablice in še nekatere druge prevode, ki so se pa verjetno izgubili, saj jih poznamo le po naslovih. Leta 1143 je izšla tudi Hermanova originalna filozofska razprava De essentis (O bistvih), ki jo je posvetil svojemu prijatelju Robertu (Robert Ketrensisom ali Robert iz Chestra). V njej razpravlja o petih Aristotelovih kategorijah.

Herman je takratno Karantanijo, iz katere je izhajal, v smislu tako družboslovne, kot naravoslovne znanosti, postavil v srce Evrope in nasploh v vrh takratne evropske znanosti. Z njim smo Slovenci plodno soustvarjali evropsko in svetovno zgodovino znanosti.

Chronica majora (Matthew Paris, 13. stol.): na levi Euclid, na desni Herman de Carinthia, ki drži v roki zvezdomer - astrolab.

Bernard Perger (okoli 1440 – okoli 1501)

Bernard Perger (nemško Bernhard Perger), slovenski pedagog, jezikoslovec, pravnik, matematik in astronom, * 1440, Zgornja Ščavnica, † 1501, Dunaj.

Pergerl je bil profesor na Univerzi na Dunaju. Na univerzi je skupaj s Perlahom spoznal Regiomontana.
Leta 1464 je dosegel licenciat na artistični (filozofski) fakulteti. Leta 1481 je dobil licenciat na Pedagoški fakulteti Univerze na Dunaju, kjer je do leta 1481 predaval geometrijo, optiko, matematiko in astronomijo ter latinsko slovnico, klasično književnost in pravo.
V letu 1470 je bil dekan artistične fakultete in leta 1471 rektor dunajske univerze. Vejetno sta se Pergerl in Regiomontan, oba profesorja matematike in astronomije z iste fakultete poznala. Regiomontan je od leta 1468 do 1471 tam sestavljal astronomske efemeride, ki so potem kot prve tiskane tabele izšle leta 1474 in zamenjale zastarele Alfonzove tablice.
V letih od 1492 do 1501 je bil Pergerl kraljevi superintendent na univerzi. Imel je ugledno mesto med dunajskimi humanisti. Pomembne so Pergerlove prenove pouka latinščine. Sestavil je latinsko slovnico Grammatica nova (Venetiis 1479), ki je prvi humanistični učbenik latinščine. Z njo se je odvrnil od tradicije srednjeveških sholastičnih slovnic in se oprl na italijanski humanizem. Doživela je vsaj 30 izdaj. Ob smrti cesarja Friderika III. je sestavil ter na Dunaju in v Rimu leta 1493 objavil nagrobni govor (Oratio in funere sancte memorie Friderici III.). Ukvarjal se je z astronomijo. V rokopisu je ostal koledar z astronomskimi podatki za obdobje 1482 - 1500.

Andrej Perlah (1490 – 1551)

Andrej Perlah, slovenski matematik, astronom, zdravnik in astrolog, * 17. november 1490, Svečina nad Mariborom, † 11. junij 1551, Dunaj.

Življenje in delo
Perlah je študiral matematiko na dunajski univerzi. Po artističnem licenciatu leta 1516 je bil več kot 30 let profesor na dunajski univerzi, sprva za matematiko in astronomijo na Filozofski fakulteti, po doktoratu iz medicine leta 1530 pa na Medicinski fakulteti.
Ko se je Perlah vpisal na dunajsko univerzo, je na artistični (filozofski) fakulteti še vedno vladala Aristotelova filozofija, glede astronomije pa po Peurbachu in Regiomontanu predelana Ptolemejeva teorija planetov. Morda so predavatelji astronomije v svojih predavanjih že nakazovali heliocentrične zamisli. Vsekakor je bil študij matematike zelo kakovosten in zahteven. Sodobno je bilo izdajanje astronomskih efemerid, raznih almanahov, koledarjev in letopisov, kjer se je kazal vpliv predhodnikov Peurbacha in Regiomontana. V teh spisih so se na splošno astronomski podatki (practica) mešali z astrološkimi dodatki - prerokovanji (prognostica) in zdravniškimi nasveti. Zato so bile knjižice uporabne, zanimive in zelo priljubljene (a je danes kaj drugače*). Dunajska univerza je imela bogato tradicijo dobrih matematikov in astronomov. Tak je bil navsezadnje tudi Perlah. Na tej univerzi sta neumorno delala Peurbach in Regiomontan, ki sta svoje znanje posredovala mlajšim, posredno tudi Perlahu in tako brez dvoma vplivala na njegovo astronomsko delovanje. Sicer pa je bil Perlah Tannstetterjev učenec. Perlah se je že kot študent ukvarjal z astronomijo. Prepisoval in prirejal je dela starejših avtorjev. Petkrat je bil dekan, enkrat rektor univerze (1549). Zavzeto je poskušal odpraviti kugo in objavil navodila za obrambo pred njo, ki pa niso ohranjena. Vsa njegova dela so pisana v latinščini in so izšla na Dunaju. Med astronomskimi deli je veliko almanahov (letopisi).

Jurij Sladkonaja - dunajski škof - ljubitel glasbe in naravoslovja.
Leta 1517 je izdal svoje prve astronomske efemeride, Novi almanah za leto 1518, skrbno preračunan za dunajski poldnevnik in s posvetilom dunajskemu škofu Juriju Slatkonji (Slovenec iz Ljubljane - 1498 ustanovi zbor dunajskih dečkov, cesarja uči slovensko), ki je bil velik prijatelj matematike in fizike. Leta 1518 je sledil Almanah ali knjiga efemerid, zajete iz komentarjev njegovega učitelja Tannstätterja in razporejen od Perlaha na 50 propozicij. Zadnjih 25 propozicij vključuje navodila, ki v smislu astrologije posredujejo nasvete za pravočasno puščanje krvi, striženje las in obrezovanje nohtov. Leta 1519 je izdal Novi almanah za leto 1520 (Almanach novum, Viennae Pannoniae 1520). Leta 1528 je objavil Efemeride za leto 1529, ki so že njegovo samostojno delo. V njem se Perlah ne sklicuje več na tablice svojih predhodnikov. Na povsem svojstven način posreduje preglednice z razporeditvijo in lego planetov med seboj in glede na svetlejše zvezde. Na tak način ni obravnaval planetov še nihče pred njim. V letu 1530 so izšle Efemeride za leto 1531. Te efemeride vsebujejo tudi Prognosticon. Da bi seznanil širšo javnost z astronomsko-astrološkim naukom, je efemeride zapisal v nemščini.
Za latinski prevod Perlahovih nemških efemerid za leto 1531, izdanih leta 1530 na Dunaju, je poskrbel Perlahov učenec, Belokranjec Kukec. Ta je bil leta 1535 profesor matematike in prokurator študentov ogrske narodnosti na dunajski univerzi, leta 1539 pa je postal dekan dunajske filozofske fakultete. Tako sta Slovenca Perlah in Kukec dekanovala istočasno kar na dveh od štirih fakultet dunajske univerze.
Perlahov prijatelj J. Taurrelus je leta 1551 izdal Komentarje k Perlahovim efemeridam (Commentaria ephemeridum, Viennae Austriae 1551). To so vse do danes zbrane Perlahove tiskane astronomske knjige. Verjetno pa je Perlah napisal vsaj še dve ali tri tiskana dela, tako letopisa za leto 1528 in leto 1530 ter izdal Peurbachove tablice mrkov.

Naslovnica Perlahovega Novega almanaha za leto 1520, ene najstarejših publikacij z astronomsko vsebino na svetu.

Bil je Kopernikov sodobnik. Perlah je prvi slovenski astronom, ki je zapustil tiskane knjige. V poznejših delih je uporabil nov način prikazovanja astronomskih podatkov, predvsem o razporeditvi in legi planetov. V podatkih je že obravnaval lege planetov med seboj in glede na zvezde. Sestavil je tudi nekaj inštrumentov ( po svoji zamisli astrolab (astrolabium arithmeticum) in trikveter (organum Ptholemei) ). S svojim astrolabom je opazoval planet Merkur, kar se je tedaj posrečilo le redkim. V Efemeridah za leto 1531 je omenjal še konstrukcijo dveh astronomskih naprav. Najbrž gre za kako od kotomernih priprav, ki so bile tedaj v praktični uporabi (torkvet, armila, kvadrant).
Ko je v njih omenjal te naprave, je dodal, da so ga sicer nekateri neuki zasmehovalci zbadali, a ga je tolažila misel, da so imeli celo največji zvezdoznanci svoje obrekovalce (danes imamo podobne izkušnje).
Zaradi njegovega matematičnega in medicinskega znanja ga včasih imenujejo slovenski Evklid in Hipokrat.

Prva in druga stran Perlahovega Novega almanaha za leto 1520.



Perlahov rokopis izrednih predavanj na Dunajski univerzi leta 1519 (Universitätsbibliothek Wien cvp S N 4265).


Naslovnica Perlahovega Traktata o kometih iz leta 1531.


Naslovnica Perlahovih Komentarjev Efemerid iz leta 1551 (leto njegove smrti).

Njemu na čast že nekaj let poteka Perlahov mladinski astronomski raziskovalni tabor - Svečina. Organizira dr. Igor Žiberna - zelo lepo.
Še misel o sodelovanju izpred 500 let.
Slovenci na Dunaju so takrat zelo podpirali drug drugega.

Jakob Strauss (1533-1590)

Jakob Strauss (astronom, filozof, fizik in zdravnik), uspešen pisec pratik S Pergerjevo in Perlahovo tradicijo koledarjev (almanahov) je nadaljeval deželni zdravnik Strauss. Pot k izobrazbi je začel v privatni šoli Budije v Ljubljani, ki je pozneje prerasla v protestantsko stanovsko šolo. Od leta 1552 do leta 1556 je Strauss študiral na dunajski filozofski fakulteti do stopnje magistra. Leta 1560 je končal študij z odgovori na 144 vprašanj. Nato se je leta 1565 odpravil na univerzo v Padovo in dobil doktorat iz medicine. Leta 1571 je postal zdravnik v Celju, občasno pa je zdravil še na Ptuju in v Radgoni. V prvi polovici življenja je držal s protestanti. Ti so se mu medtem zamerili, tako da je v drugi polovici življenja podpiral katoliško stran. Njegovo najpomembnejše astronomsko delo je bila knjižica, v kateri opisuje svetli komet v letu 1577: Descriptio novi et prodigiosi cometae, qui hoc anno supra 1577 … (Opis novega in čudnega kometa, ki je začel svetiti v tem 1577. letu, četrtega dne pred novembrskimi nonami (tj. 2. 11.) in je bil najsvetlejši komet stoletja). Knjižico je še istega leta 1577 natisnila ljubljanska tiskarna Janža (Janeza) Mandelca.

Skica lege kometa leta 1577 v Straussovi knjižici.


Veliki komet iz leta 1577 in naslovna stran Straussovega opisa izjemnega kometa iz leta 1577.

Janez Jakob Olben (1643 – 1725)

Janez Jakob Olben, slovenski astronom, * 1643, Kranj, † 1725.
Olben je najprej pridigal v Passauu, Freistadtu in Traiskirchenu. S prižnice ga je zvabila astronomska muza. Da bi se lahko bolj poglobljeno ukvarjal z matematiko, je leta 1702 vstopil k avguštincem, ki so imeli pri nas samostane v Velikovcu od leta 1250, v Ljubljani od leta 1312 in na Muti od leta 1329. Žal Olben ni izbral nobenega domačega samostana, temveč se je raje odpravil po Donavi navzgor v Gornjo Avstrijo. Dve leti po vstopu med avguštince je objavil efemeride za svoj samostan Sv. Florijana v okraju Linz (v latinščini napisano delo Novae Ephemerides … S. Floriani Meridianum, …), kjer navaja podatke o dnevni svetlobi, tj. o vzidu in zaidu Sonca glede na poldnevnik in obzorje Sv. Florijana za leto gospodovo 1704. Objavil je še nekaj drugih astronomskih in matematičnih del, tako da ga štejemo med naše uspešnejše astronome. Žal se mu ni posrečilo objaviti vseh napisanih raziskav. Njegovi številni rokopisi še danes čakajo na pridne raziskovalce v nekdanjem Olbenovem samostanu.

Ferdinand Avguštin Hallerstein (1703 – 1774)

Ferdinand Avguštin Hallerstein (kitajsko Liú Songlíng), slovenski jezuit, misijonar, matematik, astronom, kartograf in mandarin, * 27. avgust 1703, Ljubljana, † 29. oktober 1774, Peking.
Življenje
Mladost in študij
Ferdinand Avguštin Hallerstein se je rodil v plemiški družini očetu Janezu Ferdinandu baronu Hallerju pl. Hallersteinu (1669-1736) in materi baronici Mariji Suzani Elizabeti, rojeni Erberg, (1681-1725). Družinska rezidenca Hallersteinov je bil tedaj mengeški »Ravbarjev grad« (Hoffmannsburg), ki ga je Marija Rozalija Hohenwart dobila za doto ob poroki s Ferdinandom Ignacem baronom Hallerjem pl. Hallersteinom, Avguštinovim dedom. Ta ga je leta 1702 prepistil starejšemu sinu Janezu Ferdinandu, upravitelju kranjskega deželnega glavarstva, prisedniku deželne in dvorne pravde na Kranjskem in članu Dizmove bratovščine.
V Mengšu je hodil v osnovno šolo, v Ljubljani pa je dokončal jezuitsko gimnazijo in študij filozofije. Tako kot mnogi njegovi sorodniki je tudi on 27. oktobra 1721 vstopil v jezuitski red na Dunaju. V Ljubljani je med letoma 1722 in 1723 živel kot novic. Tu je študiral filozofijo. Naslednje leto je v Leobnu opravil repetitorij iz humaniora, v Celovcu 1725 predaval slovnico in s tem nadaljeval v letih 1726 in 1727 na Dunaju skupaj z matematičnim repetitorijem. V letu 1728 je v Ljubljani predaval retoriko in v letih 1729 in 1730 študiral v Gradcu teologijo. Matematično in astronomsko izobrazbo si je pridobil na Dunaju in Gradcu. Nato je bil po nekaterih podatkih vodja Jezuitskega kolegija v Temišvaru. Prošnjo za odhod v misijone je poslal z Dunaja, 8. oktobra 1727. Želja pa se mu je uresničila šele celih osem let pozneje.
Leta 1734 se je v Judenburgu pripravljal na redovno zaobljubo, nato pa odšel v Temišvar, kjer je vodil Kongregacijo smrtnega boja. Želja postati misijonar se mu je uresničila leta 1735.
Pot na Kitajsko
Zaradi neugodnih razmer za misijonarje na Kitajskem se je septembra 1735 sam ali skupaj z redovnim bratom, dunajskim jezuitom Lambeckhovnom, ki mu je bil tudi sopotnik na nadaljnji poti, odpravil preko Trsta v Genovo. Po dvotedenskem počitku sta zapustila Genovo 30. oktobra z angleško trgovsko ladjo Penelope, namenjeno v Lizbono na Portugalsko. Plovba mimo Balearskih otokov, skozi Gibraltar in ob atlantski obali Pirenejskega polotoka ni potekala brez težav. Laimbeckhoven in Hallerstein sta se morala zadovoljiti s kajuto na krmi, ki sta jo delila s 15. drugimi potniki. Hallersteina, ki ni bil vajen morja, je skoraj neprestano mučila slabost. Čeprav so prispeli v Lizbono že 18. novembra, sta morala ostati poldrugi dan v karanteni. Ko sta naslednji popoldan vendarle stopila na trdna tla, so jima v lizbonskem pristanišču priredili prijazen sprejem. Od profesorja matematike na Univerzi v Lizboni, patra Emanuela De Camposa, je Hallerstein izvedel za ponudbo enega od indijskih krajevnih vladarjev v mogulski državi. Ta je poslal podkralju v Goo pismo, v katerem je prosil za misijonarja, ki bi obvladal matematiko in astronomijo. Obljubil je, da mu bo dal zgraditi hišo in cerkev in mu omogočil nemoteno širjenje katoliške vere na svojem ozemlju. S pismom, napisanim v perzijskem jeziku, je bil seznanjen tudi portugalski dvorni astronom Giovanni Baptista Carbone (Battista), ki je poslal generalu jezuitskega reda prošnjo, da bi omenjeno mesto zasedla Hallerstein in Laimbeckhoven, ali vsaj eden od njiju. Tudi Hallerstein sam se je ogrel, posebno še, ker je tedaj na Kitajskem veljala prepoved misijonarskega dela. V pismu je bratu sporočil, da je med potjo v Genovi izvedel zelo spodbudne novice o širjenju krščanstva v južni Indiji. Misijonar iz sicilske province, ki je 14 let deloval v indijskem kraljevstvu Maduraj (to je bil po vsej verjetnosti Francesco Tambini, generalni prokurator Indije, s katerim se je Hallerstein srečal v Genovi), mu je povedal, da je v misijonih v Maduraju, Misoru in drugod po Karnataki kakšnih 150 tisoč kristjanov, ki jih oskrbuje 28 jezuitskih misijonarjev. Vsa njihova hrana sta le riž in voda in takšnega jedilnika se morajo strogo držati, ker bi sicer razjezili spreobrnjence in tudi preostale pogane. Vsako leto naj bi bili krstili vsaj 3 tisoč odraslih in veliko število njihovih otrok. Med čakanjem odgovora iz Rima se je Hallerstein učil portugalščino in se izpopolnjeval v astronomiji.
Po smrti kitajskega cesarja Yongzhenga sta se 24. aprila 1736 odpravila na Kitajsko. Vmesna postaja je bila portugalska kolonija Goa, kjer je končno opravil slovesno zaobljubo. Od tam je odpotoval naprej v Macao, od koder je bil 1. marca 1739 poklican na kitajski dvor v Peking.

Astronomski observatorij pri cesarskem dvoru v Pekingu, kjer je deloval Hallerstein - panoramska slika. Pozorno je treba pogledati opazovalno opremo tega observatorija, ki je značilen primer za vse stare zvezdarne. Na obširni z vseh strani ograjeni opazovalni ploščadi so zbrani skoraj vsi glavni tipi starih kotomernih inštrumentov: armila, kvadrant, gnomon (navpični steber), sekstant, nebesni globus in različne klepsidre.
Foto: Z. Vičar
Delo na Kitajskem
V tem času je bil za cesarja imenovan Qianlong (1736-1796). Hallerstein je sprva kot prisednik deloval v astronomskem in matematičnem oddelku, po smrti vodje oddelka misijonarja Ignaca Köglerja 3. junija 1746 pa je postal njegov predstojnik in mandarin 5. stopnje. V tem času se je Hallerstein preko misijonarja Gaubila, predstojnika francoskih jezuitov, seznanil in tesno sodeloval s predstavniki ruske akademije v Peterburgu. Po letih sodelovanja je 1762 postal njen častni član, 1765 pa zunanji član te akademije. Po povabilu londonske Kraljeve družbe pekinškim jezuitom o sodelovanju 1746 si je Hallerstein začel dopisovati tudi z njo, dve leti kasneje pa še s pariško akademijo.
V času njegovega službovanja na kitajskem dvoru je mnogo potoval in pri tem zbiral podatke o pokrajinah in prebivalstvu. Na podlagi statistike je ocenil število prebivalstva in njegov letni prirastek, kar je takrat vzbudilo mnogo razprav v zahodnem svetu. V cesarskem observatoriju je opravil številna opazovanja nebesnih pojavov, lege planetov glede na zvezde, objavil zvezdni katalog in karto zvezdnega neba.
V času portugalskega diplomatskega odposlanstva na Kitajskem leta 1753 je bil Hallerstein njihov svetovalec in posrednik. Po koncu obiska je postal mandarin 3. stopnje, sam cilj zagotovitve portugalskih interesov v Macau, okrepitev trgovskih stikov in zaščita misijonarjev pa ni bil dosežen. Z leti je število misijonarjev na Kitajskem upadlo, 12. novembra 1774, kmalu po njegovi smrti, pa je bil jezuitski red na Kitajskem ukinjen.
Poimenovanja
Po njem se od 6. avgusta 2003 imenuje asteroid 15071 Hallerstein, ki so ga 24. januarja 1999 odkrili astronomi z Observatorija Črni Vrh.
Delo
Carte de Macao et ses environs (Karta Macaa in okolice, 1739)
Popolne študije o astronomskih inštrumentih, 1744
Observationes astronomicae ab anno 1717 ad annum 1752 (Astronomska opazovanja od leta 1717 do 1752, izdano na Dunaju 1768)
I Hsiang Khao Chheng (zvezdni katalog, 1757)

Hallersteinovo poročilo o opazovanju Merkurjevega prehoda čez Sonce, objavljeno v glasilu Peterburške akademije nauk leta 1756.

Viri za zgornje 4 astronome:
splet,
wikipedia,
Astronomija na Slovenskem in slovenski astronomi na tujem - Stanislav J. in Marijan P. (2007)
zapiski, ...

+1783
Jurij Vega izda prvo knjigo tabel logaritmov in trigonometričnih funkcij, ki so bile dolga leta (do razvoja računalnikov) pomemben matematični pripomoček vsej znanosti. Število pi izračuna na 140 mest. Prvi je pravilno rešil problem gibanja telesa skozi tunel zvrtan skozi planet Zemljo, kar je enako projekciji kroženja satelita na pravokotno ravnino. Po njem se tudi imenuje eden izmed kraterjev na Luni. Oglej si karto Lune s kraterjem Vega. Oglej si tudi bankovec za 50 TOLARJEV.
Preberi Vegov življenjepis in delo
iz (http://vlado.fmf.uni-lj.si/sola/1995/vega/vega1.htm).
Vega se je tudi ukvarjal z izračunom mase planetov.

Baron Jurij Bartolomej Vega [júrij bartoloméj véga] (tudi Veha, uradno latinsko Georgius Bartholomaei Vecha; nemško Georg Freiherr von Vega), slovenski matematik, fizik, geodet, meteorolog, plemič in topniški častnik, * 23. marec 1754, Zagorica pri Dolskem, Kranjska, (danes Slovenija), † 26. september 1802, Nussdorf pri Dunaju.
Življenje
Vega se je rodil v revni kmečki družini polgruntarja Jerneja Vege. Tja se je iz bližnje Sv. Trojice preselil njegov ded. Njegov oče je umrl, ko je bilo Juriju šest let. Osnovno znanje si je pridobil pri domačem duhovniku in v Moravčah. Ko je dopolnil 13. let, je leta 1767 začel obiskovati 6. letne jezuitske nižje študije (»gimnazijo«) v Ljubljani. Jezuiti so prav v njegovem času začeli v zadnjih dveh humanitetnih letnikih dajati večji pomen matematično naravoslovnim predmetom. Vega ju je obiskoval leta 1772 in 1773. Poleg matematike in naravoslovnih znanosti so bili predmeti, ki jih je Vega poslušal: latinščina, grščina, religija, nemščina, zgodovina, geografija.
Med leti 1769 in 1785 sta na liceju v Ljubljani poučevala fiziko Gregor Schoettl (1732-1777) in Anton Ambschel (1746-1821). Jezuitska gimnazija in kolegij z dijaškim domom sta v tem času stala pri cerkvi sv. Jakoba pod Ljubljanskim gradom. Kompleks kolegija okoli cerkve je zajemal današnjo šolo, Levstikov trg ter Gruberjevo in Virantovo hišo.
Gimnazijo je obiskovalo nad 500 učencev. Šolnine ni bilo. Študij na gimnaziji je bil v tistih časih stanovski privilegij, ki so ga kmečki sinovi, kot je bil Vega, težko pridobili. Siromašni dijaki niso mogli plačevati kolegija, zato so stanovali pri podpornikih v mestu. Ta usoda je doletela tudi Vego. Njegov sošolec je bil Linhart, ki je bil gojenec kolegija v letih 1771 in 1772.
Schoettlovi študentje so morali poznati veliko optičnih naprav, ki jih je profesor gotovo imel tudi v svojem fizikalnem kabinetu. Med optičnimi napravami so v popisu iz tega časa našteti: Newtonov, Gregoryjev in nizozemski daljnogled.
Po končani gimnaziji je Vega dve leti od 1774 do 1775 študiral še filozofijo na liceju v Ljubljani. Dveletni filozofski študij je takrat imel stolice za filozofijo, matematiko in fiziko. Leta 1775 je Vega z odličnim uspehom končal študij filozofije na liceju skupaj s Kranjcema F. Poglajenom in M. Kalanom. Po koncu študija se je Vega med 1775 in 1780 zaposlil kot inženir za rečno plovbo pri regulacijskih delih na Savi in Ljubljanici. Domnevamo, da je sodeloval z nekdanjim jezuitom Gruberjem pri zasnovi kanala med Gradom in Golovcem. Seznam vprašanj obširnega izpita Tentamen philosophicum se je ohranil in je dostopen v Matematični knjižnici v Ljubljani. Področja, s katerih so bili problemi pri izpitu, so bila: logika, algebra, metafizika, geometrija, trigonometrija, geodezija, stereometrija, geometrija krivulj, balistika in splošna in posebna fizika.
Po službovanju v Ljubljani se je 7. aprila 1780 vpisal med topničarje cesarske armade na Dunaju. Ob tem je tudi spremenil svoj dotedanji priimek Veha v Vega. Po osnovnem usposabljanju je leta 1781 postal podporočnik in kmalu tudi učitelj matematike na topničarski šoli. Leta 1784, po izidu prvih dveh delov matematičnih predavanj, je napredoval v poročnika. Vega je napisal učbenik v štirih knjigah Predavanja o matematiki (Vorlesungen über die Mathematik). Prvi del je izšel leta 1782, drugi del 1784, tretji 1788 in četrti leta 1800. Njegovi učbeniki so vsebovali zanimive tabele. V drugem delu lahko najdemo izraze v zaprti obliki za sinuse mnogokratnikov 3. stopnje. Zapisani so v preprostih oblikah, s katerimi je lahko računati.
Leta 1781 se je Vega zavzemal za vpeljavo metrskega sistema v avstrijski habsburški monarhiji. Njegova zamisel ni prodrla in so jo uvedli šele kasneje leta 1871 za časa Franca Jožefa I.
Leta 1785 je pismeno zaprosil velikega mojstra brona Ignaza von Borna za sprejem v prostozidarsko ložo Zur wahren Eintracht. Usoda njegove prošnje ni znana, saj je Jožef II. kmalu zatem prepovedal tajne družbe.
Vega je leta 1786 prevzel profesuro na posebnem novoustanovljenem bombardirskem oddelku najboljših topničarjev avstrijskega poljskega topništva.
Leta 1787 se je poročil z malo plemkinjo Jožefo Swoboda (1771-1800) iz Budejovic na Češkem. Imela sta tri otroke.
Tik pred odhodom na bojišče je leta 1789 pripravil za tisk tretji del matematičnih predavanj, ki so govorila o mehaniki trdnin. Naslednje desetletje je bil topniški častnik in je večino svojega časa preživel na bojiščih po Evropi. Leta 1788 je služil pod poveljstvom avstrijskega kraljevega feldmaršala Gideona (1717-1790). Med 1789 in 1792 je kot stotnik sodeloval v bojih proti Turkom pri Beogradu. Njegovo poveljstvo nad možnarskimi baterijami je pripomoglo k padcu beograjske trdnjave.
Nato je služil na Moravskem. Leta 1793 se je za krajši čas znova vrnil k poučevanju matematike na Dunaju. Končno je kot major koalicijske vojske med leti 1793 in 1797 sodeloval v bojih proti francoskim revolucionarjem pod poveljstvom avstrijskega generala de Wurmserja (1724-1797). Boril se je pri Fort Luisu, Manheimu, Mainzu, Wiesbadnu, Kehlu in Dietzu. Leta 1795 je imel dva 13,6 kg (30 funtna) možnarja z dosegom do 2.998 m (3.280 jardov). Stari 27,2 kg (60-funtni) možnarji so imeli doseg le 1.791 m (1.960 jardov).
V Leipzigu je leta 1794 njegovo najpomembnejše delo, logaritmovniki Zakladnica vseh logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus). Inženir Franc Allmer, častni član senata Tehniške univerze v Gradcu je v Muzeju Carla Friedricha Gaussa v Göttingenu našel Vegove logaritemske tablice točne na 10 desetiških mest. Gauss je to delo uporabljal pogosto in je v njih zapisal več svojih izračunov. Našel je tudi nekaj Vegovih napak pri številih, večjih od milijona. Junija 1797 je bil Vega poveljnik topniške obrambe v Mainzu ob Renu.
Vega je napisal vsaj šest znanstvenih člankov. Neredno življenje aktivnega vojaka je znanstveniku Vegi pogosto onemogočalo uporabo potrebnih virov, predvsem med 1789 in 1798. Kjub temu je objavil 17 matematičnih, fizikalnih in astronomskih del v več ponatisih, ki so mu prinesle sloves tudi zunaj avstrijskih meja.
Leta 1794 je postal dopisni član Velikobritanske kraljeve znanstvene družbe v Göttingenu, 1797 član akademije v Mainzu, 1798 član Fizikalno matematične družbe v Erfurtu, 1800 pa član Kraljeve družbe znanosti v Pragi in akademije v Berlinu. Po najvišjem vojaškem odlikovanju za zasluge je 22. avgusta 1800 dobil dedni baronski naslov, pravico do lastnega grba in čin podpolkovnika.
Svoja zadnja leta je preživel na Dunaju. Septembra 1802 so ga začeli pogrešati. Po nekaj dnevih iskanja so njegovo truplo našli v Donavi pri Dunaju. Policijsko poročilo je zaključilo, da se je zgodila nesreča. Vendar resnični vzrok smrti ostaja nepojasnjen. Njegovo smrt razlagajo tudi kot umor in samomor.
Delo v matematiki
20. avgusta 1789 je Vega dosegel tedanji svetovni rekord in izračunal število PI na 140 (137) decimalk. Ta račun je predložil petrograjski akademiji v knjižici V. razprava, kjer je s svojo metodo našel v poprejšnjem de Lagnyjevem (1660-1734) izračunu iz leta 1719 127 decimalk napako na 113. mestu. Rekord je obdržal 52 let do leta 1841, njegovo metodo pa še danes omenjajo. Njegov članek je akademija izdala šele šest let pozneje leta 1795. Vega je izpopolnil Machinovo enačbo iz 1706 s svojo enačbo, ki je enaka Eulerjevi iz 1755 in, ki hitreje konvergira kot Machinova enačba. Dobljen rezultat je preveril s podobno Huttonovo enačbo. Pri tem je drugi člen razvil v vrsto le enkrat. Japonski matematiki so v njegovem času uporabljali dva približka in ki so ju verjetno dobili na podoben način kot John Wallis leta 1655 z razvitjem v neskončni verižni ulomek, saj je prvi 6. sodi približek neskončnega verižnega ulomka za PI, drugi pa se od prvega razlikuje v 9. členu in, ki se razlikujeta šele na 13. decimalki. Med temi japonskimi matematiki so bili verjetno Seki Kova, imenovan tudi Takakazu (1640-1708), ki je leta 1700 našel 10 pravilnih mest, Takebe Hikodžiro Katahiro Kenko (1664-1739), ki je leta 1722 našel 42 (41 pravilnih) mest za PI, Kamata Jošikijo (1678-1744), ki je leta 1730 našel 25 mest in Macunaga Jošisuke Riohicu, (okoli 1639-1744), ki je leta 1739 našel 51 decimalk PI-ja z isto metodo kot Newton leta 1665 z vrsto arc sin (1/2) = PI/6, kjer moramo za takšno točnost vzeti približno 140 členov.

Delo v fiziki
Med boji proti Francozom je dokončal razpravo o Zemlji in splošni gravitaciji. Na fronti seveda ni imel možnosti uporabljati obsežnejših virov, temveč se je zanašal predvsem na svoj spomin. Razpravo so prebrali na Akademiji uporabnih znanosti v Erfurtu 2. januarja 1798. Istega leta so jo tudi natisnili pod imenom Matematično raziskovanje o smeri sile teže. Imela je 30 strani, ki so bile tudi v knjižni izdaji oštevilčene od 133 do 162. Domnevamo, da so bila vsaj na straneh od 1 do 133 tiskana dela drugih avtorjev. Razprava iz leta 1798 je bila zapisana v obliki vprašanj in odgovorov. Na koncu je naštel še osem vprašanj, ki so bila deloma napotki za nadaljnje raziskovanje po zgledu Newtonove Optike iz leta 1704, deloma pa posledica pomanjkanja strokovnih virov na fronti. Vegova razprava ni imela poljudnega uvoda, temveč se je takoj začela z enačbami. Na straneh 141 do 143 do bile natisnjene tabele. Najpomembnejše stvari, ki se jih je lotil v razpravi so: Zaradi vpliva sile teže se površina vode pri vrtenju kaže kot krivulja. Sila teže bi vplivala tudi na površino stolpa vode, položenega od pola do pola skozi središče Zemlje. Zaradi vrtenja nekdaj vroče stopljene Zemlje okoli svoje osi je njena oblika sploščena na polih. Po njem naj bi bilo razmerje premera Zemlje na polih in na ekvatorju 578/579, kar je bila za 0,16 % prenizka vrednost in tako slabši približek od Newtonovega.
Na strani 156 je nanizal osem vprašanj, ki sledijo iz osnov nauka o (gravitacijskem) privlaku:

Kakšna je smer sile teže pri različni višini polov pri prostem, mirujočem, nevrtečem, popolnem elipsoidu enakomerne gostote in znane velikosti, mase in dolžine osi? (Upoštevamo le lastni privlak sile teže brez zunanjih motenj).
Kakšna je zveza med resnično višino polov in resnično (zemljepisno) širino?
Kakšna so razmerja med dolžinami enostavnega sekundnega nihala in z njim povezanim pospeškom sile teže na različnih (zemljepisnih) dolžinah?
Kolikšna je navidezna dolžina poldnevnika (meridiana) na različnih (zemljepisnih) dolžinah?
Kolikšna je ravnovesna površina vode v kanalu, postavljenem od enega do drugega pola takšnega elipsoida?
Kakšna je površina morij?
Če domnevamo, da se takšen popolnoma trden elipsoid enakomerno vrti, kakšni so potem odgovori na zgornja vprašanja?
Kakšni so vsi ti odgovori, če elipsoid ni sploščen, temveč podolgovat?
Leta 1800 je na Dunaju izšla razprava Poskus razkriti neko skrivnost v znanem nauku splošne gravitacije. Ta razprava je bila posvečena Albertu Saksonskemu, ki je pozneje Vego predlagal za viteški križec reda Marije Terezije. Obravnaval je »premočrtno centralno gibanje« telesa brez začetne hitrosti, ki pod vplivom gravitacijske sile, obratno sorazmerne s kvadratom razdalje, neovirano prileti v samo središče Zemlje. Razprava se navezuje na III. del matematičnih predavanj, kjer je Vega zapisal, da bo telo priletelo v središče z neskončno veliko hitrostjo in bo tam obtičalo s hitrostjo nič. Temu problemu je leta 1788 posvetil celo poglavje. Opisal je prosti pad telesa s površine proti središču Zemlje, če ni zračnega upora. Ugotovil je, da tir takšnega telesa ni parabola, temveč elipsa z najbolj oddaljenim goriščem v središču Zemlje. Takšna elipsa ima veliko ekscentričnost, kar ji daje videz parabole. Kakšno je nadaljnje gibanje telesa, se je vprašal Vega? Euler je v Scientia Motus menil, da se gibanje nadaljuje po zelo sploščeni elipsi s središčem Zemlje kot goriščem, zato se telo vrne, od koder je priletelo. Po Vegi Euler ni imel prav, saj telo v središču Zemlje izgubi vse gibanje, hitrost pa se mu poveča do neskončnosti. Po Francozu Simonu L'Huilierju (1750-1840), prejemniku nagrade pruske akademije znanosti leta 1786, neskončno velike in neskončno majhne količine niso možne in zato telo sploh ne more prileteti do središča Zemlje. V Dodatku k III. delu matematičnih predavanj iz leta 1790 je Vega predlagal spremembo Newtonovega splošnega gravitacijskega zakona, da bi odpravil težave pri računu prostega pada telesa skozi središče Zemlje. Ugotavljal je, da premočrtno centralno gibanje določa neki drug izrek centralne sile. Telo se ves čas vzdiguje nad središčem v dani smeri, tako med oddaljevanjem v nasprotni smeri, kot med vračanjem v izhodišče. Telo premočrtno niha na obeh straneh središča pod vplivom centralne sile. Pri enakih oddaljenostih od središča ima enako hitrost, saj je pospešek centralne sile funkcija potence oddaljenosti od središča. Potenca ima lahko cel ali racionalen, pozitiven ali negativen eksponent. Pri tem se je skliceval na delo profesorja Hindenburga, objavljeno v Leipziškem časopisu za čisto in uporabno matematiko. Leta 1800 je to zamisel opustil.
Odkril je računsko napako v svoji razpravi iz leta 1788 in dobil nov rezultat, po katerem telo leti skozi središče zemlje do razdalje, iz katere je vanj priletelo. Leta 1801 je dal na Dunaju natisniti latinsko delo Razprava o določitvi mase (masah) in razdalj nebesnih teles v Astronomskih Ephemeridah. Delo so natisnili tudi kot separat na 14. straneh. Na strani 15 in 16 je bil dodan popis njegovih dotedanjih del, vključno z najnovejšim. Vegova razprava je temeljila na drugi francoski izdaji Laplacovega Exposition du sisteme du monde. Poleg planetov je Vega izračunal tudi mase in oddaljenosti njihovih satelitov.
Čeprav je Vega s svojimi logaritmi zaslovel predvsem kot matematik, je bil večji del njegovih razprav in učbenikov posvečenih fiziki. Njegova dela v fiziki zajemajo vsa področja mehanike, predvsem teorijo gravitacije in z njo povezano astronomijo. Njegova fizika se tesno navezuje na licejska predavanja njegovega profesorja Schoettla. V zrelih letih ni bistveno spremenil svojih zamisli, ki jih je sprejel kot študent v Ljubljani. Zaradi prekinitve visokošolskega pouka fizike v Ljubljani med letom 1784 in 24. aprilom 1788 ter v 19. stoletju, Ljubljana pred drugo polovico 20. stoletja ni več obnovila kakovosti pouka fizike iz časa Vegovega študija.
Priznanja
Poimenovanja
Po njem so poimenovali:

ljubljansko ulico (Vegova ulica),
osnovno šolo v Moravčah,
gimnazijo in strokovno šolo Vegova Ljubljana,
idrijsko gimnazijo,
krater na Luni (krater Vega),
projekt veleposlaništva RS v ZDA in Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (projekt »Jurij Vega«),
priznanje za mlade matematike (Vegovo priznanje),
študentsko društvo MASS Vega klub,
od 9. maja 2001 asteroid 14966 Jurijvega, ki ga je 30. julijja 1997 odkril Herman Mikuž na Observatoriju Črni Vrh.
zvezda Vega ni poimenovana po Juriju Vegi, etimologija tega imena sega dlje v preteklost
Druge zanimivosti
Pisatelj Jakob Bedenek je leta 1891 izdal biografsko povest o Juriju Vegi z naslovom Od pluga do krone.
Njegov portret je na bankovcu za 50 SIT. Ob 250-ti obletnici rojstva je Slovenska pošta izdala spominsko poštno znamko z njegovim motivom.
Njegov rojstni dan, 23. marec, je bil izbran za občinski praznik Dola pri Ljubljani.
Magazin Žurnal ga je postavil na 5. mesto (od desetih) najpomembnejših Slovencev v zgodovini.

Filmska in hkrati prisrčna je zgodba, kako sta se spet našla ukradena Jurijeva sestra (kod majhno deklico so jo ukradli Romi) in Jurij Vega. Vega je sestro spoznal po podobici, ki ji jo je podaril, ko je obiskoval šole v Ljubljani.


Zgoraj je slika Vegovih tablic (logaritmi, trigonometrija, ...) iz leta 1794, ki jih hranijo v Kraljevi družbi - 'Royal Society' - London.
Foto, 25. maj 2012: Vičar Zorko.

+1879
Slovenec Jožef Stefan najde povezavo med izsevano gostoto energijskega toka črnega telesa in temeperaturo j=s *T⁴ . Ugotovil je, da je celotno sevanje sorazmerno s četrto potenco absolutne temperature. Ta zakon je izredno pomemben pri študiju razvoja in življenja zvezd. Takoj so lahko recimo določili temperaturo površja Sonca (temperatura fotosfere je okrog 6000 K, on jo je preračunal na 5400 K). Po njem se tudi imenuje eden izmed kraterjev na Luni. Oglej si še opis postopka s katerim je Stefan prišel do zakona j=s *T⁴.

Nekaj utrinkov iz Štefanovega življenja.
Jožef se je rodil materi Mariji Startinik (1815-1863), hčeri mizarja Gregorja Startinika in njegove žene Apolonije, rojene Olip iz Glinj pri Borovljah, dekli na posestvu Josipa Geigerja, in očetu Alešu (Aleksander) Stefanu (Stephan) (1805-1872), nezakonskemu sinu kmetice Elizabete iz Škocjana pri Podjuni, mlinarskemu pomočniku. Starša ob rojstvu še nista bila poročena.
Ko si je oče v Celovcu v Zgornji grajski ulici (nemško Obere Burggasse) 372 ustvaril skromno trgovino z mlinarskimi in pekarskimi izdelki, se je 25. avgusta 1844 poročil z Jožefovo materjo. Oče je formalno uveljavil očetovstvo šele 3. oktobra 1845, ko je Jožef že obiskoval benediktinsko gimnazijo. Ostal je edinec. Starša sta bila nepismena.
Leta 1841 je začel obiskovati celovško normalko, ki je tedaj zaradi učnega programa veljala za »nemško« šolo. V osnovni šoli je pokazal veliko nadarjenost in so mu priporočili da nadaljuje šolanje. Staršema je bil zelo hvaležen, ker sta mu to omogočila in ga podpirala tudi na univerzi.
Med počitnicami je učil mamo pisati in brati - res izjemna gesta.
Ker je kot otrok pomagal očetu mlinarju - na ramenu je nosil težke vreče - je imel celo življenje eno rame povešeno. Na Dunaju je postal takrat najmlajši redni profesor, sodelavci in študentje so ga imeli izreno radi.
Dobro leto pred smrtjo se je tudi poročil.
--------------------------------------

Kako je razmišljal osemnajstletni Jožef Štefan

Nevmerlost

Kako zalostno bi bilo
tu na zemlji nam ziveti,
ce bi morali po smerti
kakor drugo vse strohneti!

Ce bi nam zaperti bili
lepsi in srecnejsi kraji,
ce bi tudi nam neznani
vekomaj ostali raji.

Iz knjige Jozef Stefan, Fizik 1835 - 1893
(avtor Niko Ottowitz, Celovec 2010).

+1929
Izide knjiga našega rojaka Hermana Potočnika "Problem vožnje po vesolju", eno ključnih del začetka astronavtike, nekateri mu celo pripisujejo prvenstvo v načrtovanju geostacionarnega umetnega satelita. Za vzdrževanje umetne gravitacije predlaga vesoljsko plovilo v obliki velikega vrtečega kolesa - centripetalna sila nadomesti gravitacijo. Knjiga je vplivala na ruski film Pot k zvezdam režiserja Pavla Klušanceva, posnet leta 1958, pozneje pa še na veliko bolj slavni izdelek režiserja Stanleyja Kubricka, ki je leta 1968 v filmu 2001: Vesoljska odiseja (po istoimenski knjižni predlogi Arthurja Charlesa Clarkea) za prikaz vesoljske postaje uporabil (tudi) Potočnikove ideje. Glej življenjepis Hermana Potočnika.


Herman Potočnik [hérman potóčnik] (psevdonim Hermann Noordung) [nórdung], slovenski raketni inženir, častnik, pionir kozmonavtike (astronavtike), vesoljskih poletov in tehnologij, * 22. december 1892, Pulj, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 27. avgust 1929, Dunaj, Avstrija.
Življenje
Oče Jožef Potočnik se je rodil leta 1841 v Razborju pri Slovenj Gradcu in je služboval kot kirurg in visok mornariški častnik v Avstro-ogrski vojni mornarici, med drugim je bil tudi udeleženec bitke pri Visu. Mati Minka (Marija) se je rodila leta 1854 in je bila hči znanega trgovca z vini Franca Kokošinka (Franz Kokoschinegg), rojenega v Vitanju, ki se je že leta 1842 preselil v Maribor.
Oče je leta 1894 umrl, zato se je mati s štirimi otroki preselila v Maribor, kjer je še živela njena mati, Hermanova babica Camilla Kokoschinegg. Kot vdova po vojnem veteranu je dobila v najem novo stanovanje v drugem nadstropju leta 1894 zgrajene palače na vogalu sedanjega Slomškovega trga in Poštne ulice. Tako je Herman prve štiri razrede osnovne šole obiskoval v Mariboru, skupaj z bratoma Adolfom in Gustavom (kasneje oba mornariška častnika), ter sestro Frančko.
V šolskem letu 1903/1904 se je preselil v Bad Fischau pri Dunaju, kjer je obiskoval nižjo realko in prebival v deškem internatu. Njegov skrbnik je bil stric Josef Kokoschinegg, odvetnik v Gradcu. Vojaško šolo je obiskoval v Hranicah na Moravskem. Njegov stric Heinrich je bil generalmajor v vojski in mu je verjetno omogočil študij v avstrijskih vojaških šolah. Med letoma 1910 in 1913 je študiral na vojaški tehniški akademiji v Mödlingu pri Dunaju in postal inženirski poročnik.
Že naslednje leto je moral na fronto, kot strokovnjak za mostovne in železniške gradnje je deloval v Galiciji, Srbiji, Bosni, na soški fronti in naposled ob Piavi. Ker je zbolel za jetiko, so ga leta 1919 upokojili s stotniškim činom. Tedaj je na Tehniški univerzi na Dunaju začel študirati elektrotehniko in strojništvo, leta 1922 je absolviral, tri leta kasneje postal inženir - specialist za raketno tehniko. Naslednja štiri leta, ki so mu še preostala do smrti, je preživel z bratom Adolfom na Dunaju in se je popolnoma posvetil načrtovanju prodora v vesolje.
Pri 36 letih je na Dunaju umrl zaradi pljučnice, tam so ga tudi pokopali. Osmrtnica, ki ni omenjala njegovega dela o vesoljski tehnologiji, je bila objavljena v mariborskem časopisu.
Dela
Problem vožnje po vesolju (1986) (slovenski prevod) (COBISS)
Problem vožnje po vesolju - Raketni motor (2010) (2. izdaja slovenskega prevoda) (COBISS)
Objekti, posvečeni Hermanu Potočniku

8. septembra 2006 so v Vitanju, od koder je bil doma Hermanov ded, odprli spominsko sobo, posvečeno temu pionirju astronavtike.[1]
6. septembra 2012 je bilo v Vitanju odprtje Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij.[2]
Poimenovanja
Po njem se imenujeta ulici v Ljubljani in Gradcu. Predlagali so, da bi se mednarodna vesoljska postaja imenovala po njem, vendar predlog ni uspel.
Po njem se imenuje asteroid 19612 Noordung, odkrit 17. julija 1999 na Observatoriju Črni Vrh.


















Zgoraj je literatura, ki jo poseduje umetnik Dragan Živadinov. To originalna literatura klasikov poletov v vesolje (Konstantin Ciolkovski, Robert Hutchings Goddard, Hermann Oberth, Wernher von Braun, Sergej P. Koroljov, Arthur C. Clarke, ...). Iz te literature se vidi, kako pomembno vlogo je igral v tej epopeji do vesoljskih poletov, v mešanici znanosti in predrznosti, slovenski inženir Herman Potočnik, s knjigo "Problem vožnje po vesolju - raketni motor" (1929 - "Das Problem der Befahrung des Weltraums - der Raketenmotor"). Citirajo ga vsi:
- Wernher von Braun v doktoratu „Konstruktive, theoretische und experimentelle Beiträge zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“. iz leta 1934,
- Arthur C. Clarke
- in ostali.
"2001: Odiseja v Vesolju" (izvirno angleško 2001: A Space Odyssey) je znanstvenofantastični film režiserja in producenta Stanleyja Kubricka iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarkea. Clarke je povzel vesoljsko ladjo po Hermanu Potočniku-NOORDUNGU.

Potočnikov načrt vesoljske postaje.

20. stoletje (slovenski ustvarjalci v slovenščini)

* Lavo Čermelj (1889 – 1980) !
* Pavel Kunaver (1889 – 1988) !
* Silvo Breskvar (1902 – 1969)
* Fran Dominko (1903 – 1987) !
* Marijan Prosen (1937) !
* ...

1930
dr. Lavo Čermelj, LJUDSKA ASTRONOMIJA,
leto 1930, Založba Kmetijska matica, tiskali J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna, litografija in kartonaža D.D. v Ljubljani. Odgovoren Janez Vehar
Na naslovnici je Orion. Zanimiva knjiga, bogata vsebina, veliko skic, kvalitetnih fotografij galaksij, meglic, kopic. V knjigi so izrazi kot "Solnce", spekter ima "vpojne" črte, bralec je "čitatelj", "dvo - in večstroke zvezde" "premenljive" zvezde, "sijaj" zvezde, večkrat piše Mars kot Mart, "Meglice našega osvetja", ... V knjigi je tudi zanimivo poglavje "Kako so zgrajene Zvezde", kjer obravnava Eddingtonovo teorijo zvezd, skupaj z zlivanjem vodikovih jeder v helijeve ..., in da se del mase pretvori v energijo, ki jo zvezde sevajo. V teoriji se že omenja zlivanje (anihilacija) elektronov in protonov, kar vodi nevtronske zvzde (ta pojem v knjigi ni omenjen). V bistvu zelo moderna knjiga za tiste čase. Omenja tudi izbruhe nov, kjer pa išče razloge v trkih dveh zvezd (med trkom bi naj na površje izbruhnilo tekoče jedro) ali pa, da zvezda zaide v gost oblak plinov in prahu, kjer se segreje zaradi trenja - učinek utrinka. Teorija je seveda napačna, a vsako novo razmišljanje večinoma vodi bližje k resnici, k novim teorijam, ... Zanimivi so tudi viri ...
Uvod je "Beseda na pot", kjer je citat iz Davidovega psalma: "Nebesa pričajo o slavi božji ..."
In citat iz pesmi Lermontova:
"Samoten hodim po deželni cest
in v temi se mi sveti kamenita pot,
tiha je noč in ravnine šepetajo
h Bogu in zvezda k zvezdi. "
Zanimivo, že v uvodu govori o prikrajšanosti mestnih otrok, ki več ne vidijo zvezdnega neba.
Iz Wiki:

Lavo Čermelj [lávo čermélj],
slovenski fizik in publicist, * 10. oktober 1889, Trst, † 26. januar 1980, Ljubljana.
Življenje in delo
Čermelj je v Trstu končal nemško gimnazijo, študiral eno leto pravo v Pragi, nato matematiko in fiziko na Dunaju in tu leta 1914 doktoriral iz fizike.
Od leta 1914 do 1923 je poučeval na zasebni slovenski trgovski šoli, na slovenski gimnaziji in na tehniški srednji šoli v Trstu, nato je bil vodja slovenskih trgovskih in zadružnih tečajev. Leta 1929 se je izselil v Jugoslavijo, bil do leta 1937 gimnazijski profesor v Ljubljani, nato delal pri Manjšinjskem inštitutu. Leta 1941 so ga prijeli, na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt in pomilostili na dosmrtno ječo; v ječi je bil na Elbi do leta 1944, ko je odšel v partizane. Bil je podpredsednik PNOO za Slovensko primorje, član študijske komisije SNOS in tajnik komisije za zahodno slovensko mejo.
Po letu 1945 je deloval na Inštitutu za mednarodna vprašanja v Beogradu in kot izvedenec sodeloval na mirovnih konferencah v Londonu leta 1945 in Parizu leta 1946. Od leta 1947 do 1959 je bil znanstveni sodelavec, načelnik oddelka za zahodno mejo in ravnatelj Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) v Ljubljani. Bil je tajnik prosvetnega društva Prosveta v Trstu, soustanovitelj in sourednik revije Njiva, tednika Novice, soustanovitelj knjižne družine Luč in Biblioteke za pouk in zabavo v Trstu ter sodelavec mnogih publikacij. Načrtno je zbiral gradivo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem in ustvaril temelje za znanstveno proučevanje položaja Slovencev v Italiji.
Izdal je knjigo Life - and - death Struggle of a National Minority (1936, 1945). Izšla je tudi v francoščini, ruščini, italijanščini, nemščini in slovenščini ter imela velik odmev v takratnih strokovnih krogih. Med strokovnimi deli sta najbolj znani Materija in energija (1948) in V svetu atomov (1948).
Napisal je več knjig o življenju in delu fizikov Ruđerja Josipa Boškovića, Jožefa Stefana, Jurija Vege, Ignacija Klemenčiča, Nikole Tesle, Josefa Ressla idr. Pomembne so bile njegove učne knjige za astronomijo in geometrijo. Napisal je prvo obširnejše domače astronomsko delo. Njegova Ljudska astronomija (1930) je istočasno izšla pod psevdonimom Šlibarjev Polde tudi v Gorici z naslovom Osončje in osvetje, predelana za srednješolski pouk pa kot Kozmografija. Prevedel je znamenito Hoyleovo knjigo Astronomija.
Bil je med ustanovitelji in uredniki poljudnoznanstvene naravoslovne revije Proteus. Uredil je 23 letnikov in napisal številne sestavke, predvsem iz fizike. Prirodoslovno društvo Slovenije ga je izbralo za častnega urednika, DMFA SRS pa leta 1974 za drugega častnega člana.
1934

dr. Lavo Čermelj, Kozmografija (danes Kozmologija), priložena je zvezdna (+obzorna) karta, leto 1934, Založba Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.

1938
TAJNE SVEMIRA, avtor SIR JAMES JEANS 1929,
prevod 1938 Milena Mohoričeva (pomoč prof. Vladimir Premru),
ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI,
tiskarna Merkur v Ljubljani.
--------------
Zelo zanimiva knjiga, poglavja so:
Študij astronomije
Raziskovanje neba
Raziskovanje atoma
Raziskovanje časa
Oris Vsemirja
Zvezde
Začetek in konec
Vodič po nebu
V uvodu (1. maj 1929) prof. Jeans omeni, da je podobne vsebine že predaval na univerzi, laikom in na radiju. Znanost so torej že kmalu popularizirali tudi preko radijskega medija.


Izjemna vsebina in opremljenost takratnih knjig.


Še življenje in usoda prevajalke
Milena Mohorič-Premru, slovenska germanistka, pesnica, publicistka, pedagoginja in prevajalka, * 18. avgust 1905, Ormož, † 18. avgust 1972, Ljubljana.
Pred drugo svetovno vojno je postala članica Komunistične partije Slovenije; po okupaciji Jugoslavije je sodelovala z OF in bila zaradi tega internirana v italijansko taborišče.
Po vojni je postala profesorica na Visoki pedagoški šoli v Ljubljani, dokler je niso leta 1949 aretirali pod pretvezo, da se je opredelila za Informbiro. Zatem so jo poslali v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostala skoraj do smrti.
Mohoričeva se je v tridesetih letih 20. stoletja kot avtorica esejev uveljavila v reviji Modra ptica še bolj pa kot avtorica realistične in tudi socialnorealistične proze. Ukvarjala se je s psihologijo ženske in otroka v sočasni, predvsem meščanski družbi (Korenove Saše učna doba, 1940). Med vojno in po vojni je postalo njeno pisanje predvsem propagandistično (Slike iz partizanske bolnišnice, 1944; Motivi z Raba, 1946). Izdala je tudi pesniško zbirko Samotni breg (1947). Po dolgem premoru pa je bila po njeni smrti objavljena zgodovinska kmečka povest Hiša umirajočih (1975). Vir: Wiki.

+2012
Dr. Uroš Seljak je na Berkeleyju nasledil nobelovca




Intervju: Slovenec, ki je na Berkeleyju nasledil nobelovca
Dr. Uroš Seljak, astrofizik in kozmolog
19. avgust 2012 ob 09:46
Ljubljana/San Francisco - MMC RTV SLO


Uroš Seljak, najbolj citirani slovenski znanstvenik, ki ga NASA financira že dobro desetletje, bo od nobelovca Georgea Smootha prevzel vodenje Centra za kozmološko fiziko v Berkeleyju.


Dr. Uroš Seljak je astrofizik in kozmolog iz Nove Gorice, ki je po diplomskem in magistrskem študiju fizike v Ljubljani znanstveno pot nadaljeval v ZDA. Zadnja leta deluje na Univerzi Kalifornija v Berkeleyju in na Univerzi v Zürichu.

Je največkrat citiran slovenski znanstvenik – kolegi po vsem svetu so njegove strokovne ugotovitve uporabili 12.300-krat. Njegova vila in BMW v Kaliforniji sta dokaz, da je mogoče tudi od znanosti dobro živeti. Je živa reklama za študij naravoslovnih znanosti.
____________________________________________
Prevzemate položaj predstojnika Centra za kozmološko fiziko Univerze Kalifornija v Berkeleyju. Kaj ta dosežek pomeni za vas? Katere bodo vaše prioritete?
To je zame nov izziv in tudi odgovornost, saj smo pred kratkim prejeli večjo donacijo zasebnega donatorja iz San Francisca, ki nam je podaril sedem milijonov dolarjev. Donator pričakuje, da s tem denarjem naredimo nekaj smiselnega. Imamo precej idej: želimo povečati raziskovalne skupine z mladimi raziskovalci; druga smer je povečanje števila obiskov znanstvenikov iz drugih vodilnih skupin, zdaj lahko povabimo bolj znane ljudi, jim ponudimo boljšo plačo, da bodo lahko ostali dlje časa pri nas …

Tretja smer je, da bomo poskusili izboljšati vidnost Centra v širšem, bolj poljudnoznanstvenem krogu, in sicer na več načinov – povabili bi gostujoče profesorje iz drugih panog, recimo iz filozofije ali statistike, ki bi se pogovarjali z našimi raziskovalci. Mogoče bo vse skupaj imelo globlji pomen in preseglo meje našega raziskovalnega programa.

Ali potem donatorji določajo smer vaših raziskav?
Donatorji določajo teme, hočejo podpirati tisto, česar državne agencije ne podpirajo. Naloga nas znanstvenikov je, da pokažemo potrebe, ki jih ne moremo pokriti iz državnih virov. Moramo pokazati, kaj potrebujemo in kaj bi bilo koristno. Od države dobimo precej denarja, a le za določene projekte, ki pa ne omogočajo bolj špekulativne smeri. In tu pridemo do vloge zasebnih donatorjev.

So zanje predvidene davčne olajšave?
Vsekakor, vsaka donacija je neobdavčena, to je osnovni razlog, zakaj je donatorstvo v ZDA tako razširjeno: ker je davčno privlačno.

Kaj vas je pripeljalo v ZDA?
Študiral sem fiziko, diplomski in magistrski študij v Ljubljani, potem sem se odločil za študij v tujini, ker pri nas študija kozmologije ni bilo. Sprejet sem bil na Tehnološki inštitut Massachusettsa (MIT), po podoktorskem študiju na Harvardu (Harvard-Smithsonovo središče za astrofiziko) sem sprejel profesorsko mesto na Univerzi Princeton, od koder sem prišel v Berkeley.

Zakaj ravno kozmologija?
Zdelo se mi je, da ima največ možnosti za uspeh, da se to področje odpira in da so se sposobnosti, ki jih imam, dobro združile s področjem.

Katere?
Nisem hotel biti čisti teoretik, nisem hotel biti čisti, recimo temu »eksperimentalec«. Hotel sem biti teoretik, ki veliko uporablja podatke, ki se pojavljajo ob nekaterih meritvah. Druga stvar pa je to, da so kozmološka vprašanja, o katerih se vsi sprašujemo, zanimiva - zakaj je svet tako narejen, kakšno je vesolje, kakšna je njegova prihodnost …

Ste si ta vprašanja zastavljali že kot otrok?
Vsak bo to rekel, ampak to niti ni toliko pomembno. Pomembneje je, ali se ti zdi, da lahko prispevaš k odgovorom. To je bila prelomnica - da sem začutil nišo v smislu, da ni bila toliko razvita kot danes; zdelo se mi je tudi, da se moje sposobnosti dobro vklapljajo, in sem vskočil v to področje.

Kakšne razlike ste opazili v študiju v ZDA v primerjavi s Slovenijo?
Razlika je v tem, da je okolje v ZDA bolj stimulativno, ker je bilo preprosto veliko študentov, ki smo imeli podobne interese, ki smo bili bolj motivirani, imeli smo sposobnosti. Okolje je bolj stimulativno in te bolj povleče, da se v njem zavedaš, da potem najbrž dlje prideš. Če se zavedaš, da si najboljši v nekem okolju, te to ne stimulira v neko trdo delo, to je čisto naravna človeška reakcija. Nič ni narobe s študijem pri nas. Govorim samo o dveh okoljih.

So vas poskušali v Sloveniji porezati, da ne bi preveč štrleli?
V Sloveniji so me na fakulteti vedno podpirali, vedno so podpirali kakovost in jo še vedno.

Kako ste se znašli na plačilnem seznamu NASE?
NASA me financira od leta 1999, in sicer gre za redne naloge. Tako NASA kot evropska satelitska agencija, ki imata satelite na področju kozmologije, vlagata ogromno denarja v to. Prispevek nas znanstvenikov je, da računamo, kaj se bo dalo vse izmeriti, kako bomo določili parametre, izdelali modele, zalotili te dogodke, kakšna je atomska masa, kako se je izoblikovalo vesolje - vse, kar bo izhajalo iz satelitskih podatkov.

Zakaj se v Sloveniji sorazmerno malo mladih odloča za študij naravoslovja?
Ogromno je družboslovcev, ki po študiju ne dobijo služb. Temu problemu se tudi jaz čudim. Res je, da družboslovci ne morejo dobiti službe, tudi po naravoslovnem študiju se lahko pozneje ukvarjaš z aplikativnimi znanostmi ali računalništvom. Delo je zanimivo, izzivalno, vsak dan so nove stvari, vsekakor ni dolgčas. V bistvu ne vem.

Je krivda pri profesorjih v srednjih šolah, ki ne znajo približati zapletenih znanosti na zanimiv način ali kaj tretjega?
To ni samo slovenski problem, v Berkeleyju vidim podoben položaj, trikrat več dodiplomcev je na filozofiji kot na fiziki. Za tiste, ki končajo filozofijo, ni čisto jasno, kam lahko gredo naprej. To je splošen problem, raje ne bi špekuliral naprej.

Mogoče pa je kriva podoba »norega« znanstvenika, ki živi brez denarja; toda vi ste nasproten primer.
Plače na vrhunskih univerzah so precej konkurenčne, ne vem, kako je s tem pri nas. Ideja, da znanstveniki niso dobro plačani, ne drži, so precej dobro plačani … To ni razlog, da se mladi ne bi odločali za naravoslovni študij. Ne vem, kako je v Sloveniji, toda v zahodnem svetu to ni dejavnik. No, do neke mere sta izjemi Italija in Francija.

Kot predstojnik Centra za kozmologijo boste nasledili nobelovca Georgea Smootha, tudi vaš finančni direktor je Nobelov nagrajenec za fiziko Saul Peerchutter. Kako je delati z nobelovci?
S Saulom sva na redni liniji, pogovarjava se predvsem o tem, kako porabiti denar, ki smo ga dobili, kaj reči donatorjem. Ogromno komuniciram z nobelovci. Vsi ti ljudje so zelo prijazni, nobenega problema (smeh).

Ali ste Slovenec, ki je najbližje Nobelovi nagradi?
Niti ne, ker sem bolj teoretik. Običajno gredo Nobelove nagrade za eksperimentalno odkritje. Četudi teoretiki kaj napovemo, potem »eksperimentalci« to izmerijo, bo vseeno nagrada šla »eksperimentalcu« in jaz mislim, da je to čisto pravilno. Fizika in splošna znanost slonita na opazovanju in merjenju. Brez merjenja ne bi prišli nikamor. Mi imamo zadoščenje, da uživamo ob tem, da delamo nove napovedi. Sem popolnoma zadovoljen, če Nobelovo nagrado dobi tisti, ki izmeri.

Vi ste skromni.
(smeh) Oni imajo dejansko težje delo. Recimo, da mi nekaj napovemo, potem »eksperimentalci« dajo deset let svojega življenja v to, da nekaj izmerijo. Mi lahko napovemo deset bedarij, mogoče bo vsakemu desetemu uspelo kaj izmeriti … Delati teorije je zabavno, a to izmeriti je bistveno težje in bolj zahtevno, zahteva dosti več dela.

Tudi vi niste vedeževalec.
(smeh) Nisem, saj ravno zaradi tega morajo eksperimentalci vse izmeriti in zato je v redu, da tudi oni poberejo slavo.
---------------------------------------

Od države dobimo precej denarja, a le za določene projekte, ki pa ne omogočajo bolj špekulativne smeri. In tu pridemo do vloge zasebnih donatorjev.

Če se zavedaš, da si najboljši v nekem okolju, te to ne stimulira v neko trdo delo, to je čisto naravna človeška reakcija. Nič ni narobe s študijem pri nas. Govorim samo o dveh okoljih.

Se xy komentarja iz foruma:
V vsaki družbi mora biti razumno razmerje naravoslovja in družboslovja. Pri nas je družboslovnih fakultet BISTVENO preveč. Poleg tega je velika težava v Sloveniji prevelik vpis srednješolcev na univerze. Kar 80 % (!) dijakov se vpiše postane študentov. Ker je tudi nadarjenost razporejena po Gaussovi lestvici je nemogoče, da bi bilo toliko študentov bilo sposobno uspešno končati študij. Zaradi klientelizma in poznanstev pa bodo vendarle dobili službo, kjer pa bodo neuspešni, strokovno in osebnostno. V gospodarsko najbolj uspešnih državah (npr. Finska, Avstrija) je vpis na univerze le okoli 40-50 % srednješolske populacije. Veliko mladih tam konča 3-letne poklicne strokovne šole, a niti približno niso nezadovoljni, saj ponavadi ustanovijo podjetja, kjer so lahko osebnostno in finančno zelo uspešni.

Zakaj se v Sloveniji relativno malo mladih odloča za študij naravoslovja? Ogromno je družboslovcev, ki po študiju ne dobijo služb.
iz dveh razlogov:
ker je v sloveniji sramota karkoli ustvarjati, en FDVjevec je recimo nekemu prijatelju, ki je študiral strojništvo dejal, da pa on že ne bi 4 leta študiral zato, da bi lahko bil šloser. Poleg tega se je v Sloveniji zadnjih 20 let vzpodbujalo mešetarjenje, filozofiranje, trgovanje, pravdanje, tisti, ki so to delali so največ zaslužili, vsi ostali pa pobirajo drobtinice.

Opis še aktivnih astronomov - univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev (dr. Andrej Čadež, dr. Tomaž Zwitter, dr. Andreja Gomboc, dr. Andrej Prša, dr. Matjaž Vidmar [sateliti], dr. Igor Žiberna, ..., Herman Mikuž, Bojan Dintinjana, Andrej Guštin, Bogdan Kilar, Pavla Ranzinger, Anže Slosar, Jure Skvarč, dr. Mirjam Galičič, dr. Aleš Arnšek, dr. Ivan Šprajc, Matic Smrekar, ... ), raziskovalcev v tujini (dr. Anže Slosar [eden 10 briljantnih znanstvenikov v 2012], dr. Andrej Prša [Kepler Mission], Janez Zorec, dr. Maruša Bradač, dr. Simon Vidrih, dr. Rok Roškar, dr. Mirjam Cvetič, Marija Strojnik, dr. Bibijana Dobovišek Čujec, ...), urednikov (Bojan Kambič - revija Spika), itn, še sledi. Tudi amaterji (Srečko Lavbič, Tone Špenko, Gregor Vertačnik, Andrej Mohar, Samo Stopar, Gorazd Bizjan, Javor Kac, Aram karalič, Mihaela Triglav, David Grgič, Nikolaj Štritof, Ludvik Jevšenjak, Boris Kham, Sonja Jejčič, Samo Smrke, Bela Szomi, Jure Atanackov, Boštjan Guštin, Jurij Stare, Mitja Slavinec, Igor Grom, Jaka Pelan, Urška Pajer, seveda Franc Krek [brušenje zrcal], ...) bodo prišli na vrsto! Tudi prevajalci in pisci kot so dr. janez strnad, dr. Seta Oblak, dr. Alojz Kodre, Sandi Sitar, Dragan Živadinov, Marko Peljhan, itn, si zaslužijo več prostora. Tudi mentorjev učiteljev (astronomskih krožkov) ne smemo pozabiti, na njih sloni zelo zelo veliko ...!!! Eanko velja za konstruktorje letal: Ivo Boscarol, iz zgodovine brata Rusjan, Stanko Bloudek, ...

Glej tudi:
* ASTRO_slovenska_literatura
* KRATKA ZGODOVINA ASTRONOMIJE
* The School and the Astronomy in Slovenia
Slovenia and space: yesterday, today and tomorrow
Slovenija, Ljubljana, 20-21/10/2009, Tuesday 20th October 2009, Wednesday 21th October 2009
A workshop was held at the University of Ljubljana,
Faculty of Mathematics and Physics,
Jadranska 19, Ljubljana
* ...

---

VELIKOST VESOLJA IZRAŽENA V ČASU POTOVANJA SVETLOBE
ČE BI BIL DELEC SVETLOBE (FOTON), BI:

• prišel okrog Zemlje v 0,134 sekunde
• prišel do Lune v 1,3 sekunde
• prišel do Sonca v 8 minutah in 20 sekundah
• potoval do Jupitra približno tričetrt ure
• potoval do Plutona slabih 6 ur
• prišel do nam najbližje zvezde (če ne štejemo Sonca) Proksime Kentaura v 4,3 letih
• prepotoval našo galaksijo v 100 000 letih
• potoval do nam najbližje galaksije v Andromedi (M31) slabe 3 000 000 let
• prispel na "rob" Vesolja, če se le to ne bi spreminjalo približno v 15 000 000 000 letih
• 
  

---

Oglej si tudi:

• Slike in ostali podatki o zaslužnih osebah iz zg. astronomije.
• Slovensko stran kvarkadabra
• Astronomy lectures

Sestavil: Vičar Zorko (2000 - 2012)

Nazaj na svetovno zgodovino astronomije.

Nazaj na domačo stran.