Zaščitimo nočno nebo nad Slovenijo pred svetlobnim onesnaženjem
Protect the night sky from light pollution above Slovenia
Omogočimo nepozabno izkušnjo nočnega neba nad Slovenijo:
a) Uporabljajmo samo svetila, ki oddajajo 0% svetlobe nad horizontom.
b) Uporabljamo rumeno svetlobo (žarnice z barvno temperaturo pod 2400K);
bela svetloba povzroča trikrat več svetlobnega onesnaženja,
moti spanje in uničuje žuželke.
c) LED in metalhalogenidne luči oddajajo preveč belo-modre
svetlobe in so zelo škodljive.
d) Zmanjšajmo nočno svetlobo in ugasnimo luči, ko gremo spat.
e) Vse luči so lahko zastrte.
Če želimo zaščitili nočno nebo nad Slovenijo, je treba upoštevati
zgornja navodila v radiju vsaj 300 km od središča Slovenije.
If we want to provide an unforgettable experience of the night sky above Slovenia:
a) We have to use only lamps which emit 0% of light above the horizontal.
b) We have to use yellow light (lamps with colour temperature under 2400K);
white light causes three times more light pollution, disturbs sleeping
and destroys insects.
c) LED and metal hlide lamps emit too much blue-white light and are harmful.
d) Let us reduce lighting and turn out the lights when we go to sleep.
e) All lamps can be fitted with shields.
In order to protect the night sky from light pollution above Slovenia
it is necessary to follow the above instructions in the radius of 300 km
from center of Slovenia.
Slikanje Sonca skozi H-alfa filter
- Kranjska Gora, 28. december 2011
Člani AKGŠ&AD-Vega - Ljubljana, so se 28. decembra 2011
odpravili v Kranjsko Goro, kjer so organizirali
javno opazovanje naše zvezde - Sonca - skozi H-alpfa
filter - teleskop
"Lunt Solar System 60mm H-Alpha Telescope - B1200 - Pressure Tuner - Crayford Focuser".
Posneli so tudi nekaj imenitnih slik, na katerih se opazi del gozdnate pokrajine,
protuberance in filamente na Soncu.
Udeleženci mini odprave so bili: Klemen Blokar, Andrej Lajovic,
Dejan Kolarič, Ida Kraševec, ...
3. državno tekmovanje v znanju astronomije
- sobota, 17. december 2011 ob 10:00
Letošnje 3. državno tekmovanje v znanju astronomije
je za osrednjo Slovenijo tudi letos
uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana (sobota 17. december 2011),
z izdatno pomočjo astronomskega krožka.
Mentorja Klemen Blokar in Andrej Lajovic
sta
uspešno opremila 9 učilnic za tekmovanje,
po navodilih DMFA
Komisije za tekmovanje v znanju astronomije.
Sam sem pomagal predvsem na terasi in Astronomskem
observatoriju Gimnazije Šentvid, kjer nas je obiskalo kar nekaj
radovednih učencev in metorjev. Tudi tokrat nismo imeli
sreče z vremenom, bilo je oblačno - no vsaj snežilo ni - a nekoliko
višje hribčke v okolici šole je, v svarilo, v jutranjih urah že pobelil prvi sneg.
Na gimnaziji so tekmovali
tako osnovnošolci kot srednješolci.
Z nekaterimi mentorji smo se zmenili za sodelovanje - opazovanja,
uporaba teleskopa.
Sliki iz sestanka mentorjev pred začetkom tekmovanja.
Nekaj idej, kaj bi lahko ponudili mentorjem in tekmovalcem
v prihodnjem letu (kaj je letos zanimalo udeležence):
- prodaja prenovljene šentviške vrtljive zvezdne karte in navodil
(na zadnji strani vec objektov - morebiti vsi M oz. M+m), dodana Fresnelova lupa,
magnetna spojitev plasti ...,
- nekaj vaj, kako postavimo daljnogled na stojalo,
mdp - prodaja nastavkov, stojal, daljnogledov,
- postavitev žepnih teleskopov (firstscope, haritage, itn,
testiranje razlicnih okularjev ),
- ali torej povabiti ponudnike astronomske opreme ???
- projekcija lucke (Sonca) z daljnogledom - kako, postavitev vaje,
- astrofotografija kako, fotoaparat, adapterji, testiranje,
mdp - morebiti prodaja okularjev, adapterjev, spletnih kamer,
- naročanje in prodaja SPIKE, ostalih knjig - recimo DMFA,
- opazovanje Sonca skozi H-alpha filter,
- ,,,
Lunin mrk
- sobota 10. december 2011
Lunin mrk, v soboto 10. decembra 2011, se je v naših krajih videl,
ko je Luna že bila v večji meri izven Zemljine sence - Luna je ravno vzhajala.
Pa še oblačnost je nagajala - a na Štajerskem se je popoldne
začelo jasniti in tako smo bili priče še eni lepi
predstavi - čudoviti igri svetlobe in senc Zemlje, Sonca in Lune.
Posneto iz kraja Jastrebci ob 17:00 - 17:15 uri (slikano kar iz roke, Vičar Z.).
Bil je res čaroben prizor - začetek večera.
Sonce skozi Lunt 35 mm
- nedelja 13. november 2011
Posneto s kompaktnim dig. aparatom NIKON-COOLPIX (zoom),
kar iz roke (ni bilo druge moznosti) skozi
Lunta 35 mm (povečava teleskopa 30x, skozi zoom objektiv 7-21 mm), brez vodenja.
Foto: Zorko Vičar.
Astronomija v šoli – kaj pa sedaj?
- 6. oktober 2011 (Gimnazija Šentvid - Lj.)
Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije
vabi na delavnice
"Astronomija v šoli – kaj pa sedaj?"
Delavnice so namenjene učiteljem astronomskih predmetov v osnovni
šoli, mentorjem
astronomskih krožkov v osnovni in srednji šoli, mentorjem tekmovalcev
iz znanja astronomije in
tudi tistim, ki bi astronomijo v pedagoško dejavnost na svoji šoli radi
šele vpeljali.
Enodnevne delavnice bodo potekale v dveh sklopih.
1. sklop – teoretični del (popoldanski del delavnice)
• Kaj so osnove astronomije in kako jih poučevati.
• Kako izboljšati pouk astronomije s sodobnimi računalniški programi
in multimedijskimi
pripomočki.
• Praktično delo v razredu – aktivnosti učencev.
• Kaj morajo znati tekmovalci državnega tekmovanja v znanju astronomije.
• Literatura in drugi astronomski viri v tiskani obliki in na internetu.
2. sklop – astronomska opazovanja (večerni del delavnice)
• Uporaba teleskopov pri pouku astronomije.
• Primeri praktičnih vaj, njihova priprava,
izvedba in vrednotenje dela učencev.
• Primeri iz praktičnega dela tekmovanja v znanju astronomije.
Delavnice bodo v septembru in oktobru 2011, organizirane pa bodo regijsko.
Termini in lokacije
22. september – zahodna Slovenija (OŠ Koper)
29. september – severovzhodna Slovenija (OŠ Selnica ob Dravi) 6. oktober – osrednja Slovenija (Gimnazija Šentvid)
12. oktober – Prekmurje (Gimnazija Murska Sobota)
Zaželeno je, da udeleženci s seboj prinesejo šolske ali lastne teleskope.
Kotizacija je 30 evrov, za člane DMFA 20 evrov.
Račun za kotizacijo bomo poslali na šolo, kjer ste zaposleni, takoj po končanem seminarju.
Prijave in dodatne informacije na elektronskem naslovu gustinvesolje@gmail.com
Slikovita protuberanca skozi Lunt 35 mm
- nedelja 2. oktober 2011
Protuberanca desno spodaj (nedelja 2. oktober 2011 ob 14h UT) je
bila ena večjih zadnje tedne. Izbruh je bil lepo viden,
prizor v obliki dvigajoče se tančice,
zdelo se je,
da se je del plazme odtrgal (a temu ni tako - problem je zgolj 35 mm premera ...).
Fotografije so slabe - kažejo zgolj razsežnost izbruha in nič več.
Slika je bila v okularju neprimerno boljša, več ostrine - odtenkov, podrobnosti
- res slikovito.
Posneto s kompaktnim dig. aparatom NIKON-COOLPIX (macro),
kar iz roke (ni bilo druge moznosti) skozi
Lunta 35 mm (povečava teleskopa 40x), brez vodenja.
Razsežnost izbruha je bila velikosti nekje 15% Sončevega premera,
to je približno 15 Zemelj v vrsti.
Foto: Zorko Vičar.
Primerjalna slika -
posnetek SOHO Extreme ultraviolet Imaging Telescope (EIT) 304, to je v valovni dolžini
304 Angstromov (temperaturno območje 60000 do 80000 Kelvinov), vir:
http://sohowww.nascom.nasa.gov/data/realtime/eit_304/512/
http://sohowww.nascom.nasa.gov/data/realtime-images.html
Glej tudi:
http://mlso.hao.ucar.edu/cgi-bin/mlso_image.cgi?image=http://download.hao.ucar.edu/d5/www/fullres/latest/latest.chip.gif
in
http://sdo.gsfc.nasa.gov/
Sonce skozi H-alfa filter - Lunt 60 mm
- petek 30. september 2011
Dejan, Ida in Klemnom so 30.sep.2011 testirali kamero (CCD kamera Sony
"Imaging Source DMK 21AF04.AS, Colour 640 x 480, 1/4"),
kako se obnese pri snemanju skozi Lunta 60 mm. Rezultati so
kar vzpodbudni, kar kaže slika Sonca sestavljena
iz 6 slik. Vsaka je
sestavljena iz približno 300 sličic in obdelana v Registax-u.
Lepo se vidijo vzorci magnetnih silnic, filamenti (protuberance od zgoraj), na robu zaznamo
protuberance. Spodaj na robu, nekoliko levo, se vidi bakla (najverjetneje).
Zadnja slika ima intenzivirano barvno paleto,
da se lepše ločijo protuberance na robu
- opazijo se "povezave" med izbruhi (protuberancami), itn.
Astronomsko srečanje na Kisovcu
- v soboto 24. september 2011 od 14. ure dalje
Tradicionalno Spikino srečanje ljubiteljev astronomije.
VLJUDNO VABLJENI!
Lep prizor iz letošnjega imenitnega srečanja - 24./25. september 2011.
Sledi kratek opis in nekaj slik iz - na koncu - izjemnega srečanja.
Najprej je zagrozilo vreme,
a popoldne se je v oblakih
pojavilo ravno toliko vrzeli, da smo lahko uživali v
pogledu na, sedaj zelo aktivno, Sonce
v H-alpha svetlobi.
Na razpolago sta bila dva Lunta,
Coronado in izjemen - predelan - Coronado v kombinaciji
z Baaderjevim interferenčnim filtrom. Nekaj udeležencev je pokrilo
teleskope tudi z navadnimi filtri - a ko so videli
podobo Sonca skozi H-alpha filtre, so bili kar šokirani
- zagledali so do tedaj skrito podobo Sonca - zvezde
življenja na Zemlji.
Po zahodu Sonca pa so nebo v celoti zaprli oblaki.
V večernih urah so se sicer za slabe pol ure oblaki razkadili
(Zvezde na nebu žare, upanje svetlo bude ...), na kar se je
tja do 23:30 nebo spet popolnoma zaprlo.
Nekaj udeležencev je tako že do 23. ure nad vremenom dokončno obupalo
in odšlo v dolino,
večina pa je upala in za darilo dočakala uresničitev vremenske napovedi
o jasni noči
- in
tako uživala v odličnih pogojih (če odštejemo preosvetljen jugozahod
- svetlobo iz Ljubljane,
Kamnika, Mengša, ...).
Naš Sky Quality Meter je pokazal mejno magnitudo tam nekje okrog 21.3.
Glede opreme.
Če začnemo z malčki - bilo je veliko teleskopov do 15 cm, kot že rečeno,
tudi štirje teleskopi s
H-alfa filtri - prepuščajo rdečo svetlobo valovne dolžine 656.28 nm.
Presenetili so nas kolegi iz ZVEZDOGLEDA s svojim že omenjenim
predelanim refraktorjem,
Baaderjevim 11 cm-skim filtrom (filter sestavljata naparjeni
stekli med katerima pride
do interference za svetlobo H-alpha) ,
H-alpha etalon
in zaporni filter pa so vzeli iz starega Coronadota
[Meade Coronado Personal Solar Telescope (PST)]
- zadevo so združili - priredili na
s Skywacherjev refraktor - 100 mm, gorišča 900 mm).
Imeli so vsekakor najboljšo sliko Sonca (sploh zame, ko zaradi težav z vidom
rabim svetlo sliko - no nekateri so bili glede ostrine in ostalih podrobnosti,
nekoliko
drugačnega mnenja, bolj kritični
- a generalno je bila slika res svetla in nazorna)
in to za manj denarja
kot recimo stanejo manjše podobne naprave.
Po številčnosti so sledili vsestransko uporabni teleskopi
od 20 do 30 cm, večinoma Newton-i, od tega vsaj dva 30 cm-ska.
Kaj pa teleskopi večjih premerov?
No, vse so navdušili
trije velikani - prvi premera 40 cm, zbrušen v Sloveniji in dva 50 cm-ska
- eden je imel Bino nastavek - odlično za planete, kroglaste kopice, Luno, ...
Med vsemi pa je kraljeval trenutno največji teleskop v Sloveniji,
71 cm-ski teleskop velikan Uroša Steleta iz Kamnika - tudi domače delo.
Koliko astronomskega znanja se je v zadnjih 20-ih letih nabralo v Sloveniji,
res izjemen napredek - k temu veliko pripomorejo tudi astronomska srečanja,
kot je recimo to
Spikino na Kisovcu. Čestitke organizatorjem za vztrajnost,
predvsem pa obiskovalcem in seveda lastnikom teleskopov,
ki so pripravljeni deliti lepote neba z vsemi nami.
Še pred leti se je o podobnih optičnih velikanih govorilo samo v
povezavi z mednarodnimi srečanji ITT (Internationales Teleskop Treffen)
- recimo včasih na Dobraču ali na Emberger Almu - sosednja Koroška.
Danes pa je to tudi slovenska astronomska realnost
(Svet - Evropo - smo na področju amaterske astronomije vsekakor že ujeli,
da bi nam to uspelo še na kakem drugem področju ...).
Sedaj res verjamemo Tonetovim
pripovedovanjem (ZLEZEM NA LESTEV, POGLEDAM V OKULAR,
ME JE SKORAJ DOL ODNESLO, KER SEM VIDEL MAČJE OKO V BARVAH - iz:
http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/predstava-za-temno-nebo/),
da kaj se vidi v takih velikanih.
V 40 in 50 cm-skih teleskopih smo dobesedno srkali svetlobo in strukture Orionove
meglice M42 - a v Urošovem teleskopu smo pa kar plavali v barvah Orionove
lepotice. Odlično - hvala vsem, ki so nam omogočili ta izjemen sprehod skozi vesolje.
Na srečanju je bilo vsaj 30 teleskopov - seveda ocena čez palec.
Slika zgoraj -
Orionova meglica M42 v 71 cm-skem teleskopu - približek, kaj in kako vidiš
- subjektivna ocena (slika je sneta iz interneta).
Sam sem se občasno trudil z malčkom Firstscope
- flextube, 130 mm, f/5 - stane 140 eur,
toliko kot malo boljši okular. Njegova prednost je tudi mobilnost.
Za večje strukture - M31, razsute kopice, recimo HI-Ha, Plejade, itn,
je bil ta malček
v rahli prednosti pred velikani, saj ima spodnjo povečavo nekaj pod 20,
s tem pa polje okrog treh
stopinj in zato izjemno svetlo sliko - kar je mnoge navdušilo.
Lahko rečem, da sem imel občasno tudi
vrsto radovednežev ... - no pa ne prav dolge.
A tudi Jupiter je bil v tem žepnem teleskopu za mnoge presenečenje
- povečave do 200. Prijazen sosed s 40 cm-skim dobsonom mi je delal imenitno
družbo - lepo sva se optično in človeško dopolnjevala.
Tako približno se vidi galaksija M31 v Firstscopu - flextube
- 130 mm, f/5 - povečava 18x - polje okrog 3 stopinje.
M31 (tudi M32 in M110) - Kisovec, 13. 9. 2009.
Oprema: Canon 20D na piggyback, objektiv Tamron makro
180 mm f/5.6 (upoštevati je treba faktor za čip, ki
je 1,6 – ekvivalentna goriščna dolžina je torej 288 mm)
Ekspozicije za m31: 7s, 17s, 41s, 61s, 142s, 460s Ekspozicije
za m45: 27s, 97s, 143s, 330s
Algoritem za tonemapping je bil Reinhard '05.
Posneli: Klemen Blokar, Simon Čopar, Matija Kastelic, Andrej
Lajovic, Gaja Mraz, Jure Varlec.
Iz AD Vega se nas je letošnjega srečanja udeležilo sedem:
Klemen, Andrej, Ida, Matija, Zorko, Milena, Breda.
Poleg mojega malčka smo s sabo vzeli še Lunta 60 mm,
Matijatovega 25 cm-skega Newton-a
in šolskega 20 cm-skega Newton-a, ter obilo odličnih okularjev.
Nismo pa imeli gretja in ne fena,
tako da nas je vlaga v jutranjih urah kar namatrala ...,
a so sosedi, prijazni lastniki fena, zadevo rešili.
Ozračje je bilo izjemno mirno, povečave 300 in več niso bile noben problem.
Nekaj pred peto uro zjutraj nas je nizko nad smrekami vzhodnega obzorja
pozdravila stara Luna - načarala je izjemno pravljično vzdušje.
Čeprav nizko nad obzorjem, je bila mirna in lahko si videl prav fine
in ostre strukture daleč v konicah srpa v obliki črke C.
Svetloba, ki se je plazila
in osvetljevala višje kraterje, stene in gore daleč v konicah, je naredila
poseben vtis.
Na srečanju je bilo tudi nekaj šolskih skupin - odlično.
Vsako tako srečanje prehitro mine, sploh ne utegneš
obiskati vseh udeležencev s teleskopi - letošnje je bilo eno najuspešnejših.
Bilo je kar nekaj obiskovalcev, ki na novo začenjajo s tem
lepim hobijem - astronomskimi opazovanji, kar je zelo vzpodbudno.
Vožnja domov po peti uri zjutraj je bila posebno doživetje -
makadamska cesta in udarni valovi ter hudourniški
kanali te kar držijo pokonci - asvalt pa je že kar
huda skušnjava za pot med sanje na volanu, ...
Povzel in fotografiral Vičar Zorko
Firstscopa 130 in 76 mm ob Urošovem
teleskopu velikanu - zrcalo premera 71 cm, presek sekundarnega zrcala
130 mm.
Primerjava optičnega Davida z Goljatom - a iz malega raste
veliko. Postavil in fotografiral Vičar Zorko.
Interferenčni filter.
Testiranje Juretovega teleskopa
- 12. september 2011
Bivši dijak,
sedaj študent fizike, Jure Stare, nas je presenetil
z novo pridobitvijo - s teleskopom Newton, 20 cm premera, f/5
na HEQ5 montaži.
Andrej je takoj poslikal in pomeril zrcalo, Strehl 0.96,
odlično. Sedaj smo začeli opazovati, še prej smo vzeli osnove
postavitve, iskanja severnice, datuma z zamenjavo meseca in dneva (MM DD YYYY), ...
Polna Luna je delala preglavice, a dobra optika - zrcalo
in okularji, so dali dovolj informacij
o novem teleskopu. Rdeča pega in številne proge na Jupitru
so bile izrazite - odličen kontrast.
Testirali smo veliko okularjev - razlika v kvaliteti je bila očitna,
malo denarja - malo kontrasta in polja.
Morebiti bo potrebno zrcalo nekoliko
odpeti - Klemen je opazil astigmatizem.
Kometa Garradd in Obešalnik
- 3. sep. 2011
Na:
http://apod.fmf.uni-lj.si/ap110909.html
je prelepa podoba
Kometa Garradd in Obešalnika
Potujoč čez Zemljino nočno nebo je prejšnji teden komet Garradd (C/2009 P1)
obiskal to ljubko zvezdno polje v Rimski cesti, ki se nahaja v ozvezdju Lisičke.
Posnetek neba prikazuje zvezde v asterizmu, poimenovanem Obešalnik s kometovim repom,
usmerjenim proti jugovzhodu. Znan je tudi kot Al Sufijeva kopica. Pri kopici Obešalnik
("Al Sufi's Cluster ali Brocchi's Cluster") gre najverjetneje le za slučajno
orientacijo in ne za populacijo sorodnih zvezd.
Desno od Obešalnika, blizu roba slike krasi polje kompaktna odprta zvezdna kopica
NGC 6802. Komet Garradd trenutno še ni viden s prostim očesom, se pa bliža 7. magnitudi
in je dobra tarča za binokularje in manjše teleskope.
Zaradi svetle mesečine v tem tednu bo komet nekoliko težje najti.
Sledita sliki Poletnega trikotnik z Obešalnikom in kart poti kometa
Garradd.
Slikanje bliska satelita mreže Iridium (satellite flares)
- 29. avgust 2011
Blisk (odboj Sončevih žarkov) satelita Iridium posneli in sliko obdelali:
Dejan kolarič, Klemen Blokar, Andrej Lajovic, Jure Varlec, Matija Kastelic.
Odblesk je bil -8 magnitude (po Heavens Above).
Slika je obdelana s programom Luminance.
Odblesk s satelita Iridium
Avtor spodnejga teksta in obdelave je Andrej Lajovic
V sredo, 24. avgusta 2011 smo proti večeru sedeli na Dejanovem dvorišču
in preizkušali aplikacijo Heavens Above na mobilnem telefonu. Izkazalo se
je, da moramo posedeti le še kake pol ure, pa bomo priča odblesku z enega
od satelitov Iridium, in sicer kar -7 magnitude. Takšen dogodek smo seveda
želeli ujeti tudi na fotografijo, zato je Dejan prinesel svoj fotoaparat in
stojalo. Nato se nam je zastavilo zagonetno vprašanje: kako nastaviti občutljivost,
čas in zaslonko, da bo satelit dobro viden, ne pa tudi »prežgan«? Časa je bilo še nekaj,
zato smo pohiteli izumiti vsaj kako približno oceno, ki bi bila vsekakor boljša kot nič.
Sledilo je kakih petnajst minut mrzličnega razmišljanja, drznih poenostavitev in računov
»preko palca«, pa nato fotografiranje Vege iz roke med počasnim premikanjem fotoaparata
(simulacija gibanja satelita) in preračunavanje magnitud v vrednosti osvetlitve
(rezultat, ki si ga velja zapomniti: 3 magnitude ? 4 EV).
Rezultat našega truda je tale fotografija:
Na obeh slikah se vidi galaksija M31 v Andromedi.
Iridium je projekt 66 satelitov na višini 781 km.
Moralo bi jih biti 77, toliko ima element iridium tudi
elektronov - atomsko število iridiuma je namreč 77 - od tod tudi ime.
Satelite mreže Iridium po vsem svetu uporabljajo za govorne
in podatkovne komunikacije
preko satelitskih telefonnov in drugih oddajniških enot.
Snemanje Jupitra s CCD kamero
- 22. in 23. avgust, 11. september 2011
CCD kamera Sony
"Imaging Source DMK 21AF04.AS, Colour 640 x 480, 1/4".
Newton 20cm f/5, Barlowa leča 2*2 in 2*2*2.
Posneli Klemen Blokar, Andrej Lajovic, Matija Kastelic,
Dejan kolarič - obdelano z RegiStaxom.
Sledijo še štirje posnetki z veliko detajlov - trenutno naši najboljši
posnetki Jupitra.
Snemanje Jupitra - 11. september 2011.
Zložil Dejan Kolarič - orodje Registax 5.
Snemanje Jupitra - 11. september 2011.
Snemanje Jupitra - 11. september 2011.
Snemanje Jupitra - 11. september 2011.
Opazovanja, vulkanska zarja, testiranje teleskopa, ...
- 22. in 29. avgust 2011
Vulkanska zarja je delovala nadrealistično, 22. avgust.
Vid nam predstavi svoj nov imeniten teleskop, Newton na Dobsonovi
montaži, 15 cm, f/8 - 22. avgust.
Naučili smo se umeritve iskala, nekaj nebesnih objektov smo poiskali skupaj
in Vid je že kmalu tudi sam ponovil vajo:
M31, M57, ... Ura hitro mine in nadaljevali smo naslednji ponedeljek.
Vid hitro napreduje - malo ga mede obrnjena slika, a vaja dela mojstra.
Vid si vse marljivo zabeleži in skicira.
Z Vidom sva takole zapisala opazovanja
29. avgusta 2011 - kaj sva (smo) videla:
* M31 - galaksijo v Andromedi (pod desnim v-jem Kasiopeje),
* dvojno zvezdo gama Andromede (pod levim v-jem Kasiopeje),
* beta Laboda (Severni križ), lepa dvojna zvezda v kljunu Laboda (spodnja zvezda križa),
* dvojno zvezdo Mizar in Alkor v ojetu Velikega voza (v repu Velikega medveda),
* M27 planetarno meglico Rocka v Lisički, blizu beta Laboda (levo glede
na križ),
* M57 planetarno meglico v Liri,
* M13 kroglasto kopico v Herkulu,
* epsilon Lire, dvojno-dvojno zvezdo,
* Hi in Ha v Perzeju (dve razsuti kopici), pod Kasiopejo - 2x krak \//\/-ja ,
* Jupiter v Ovnu z lunami in progami na povrsini planeta - ob 22:40h,
* Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), eden je vodil teleskop,
drug pa gledal skozenj,
* blesk satelita Iridium - http://en.wikipedia.org/wiki/Iridium_Communications,
-- veliko za dve uri opazovanj (eno uro pa so nam nagajali oblaki)
!!!!!!!!!!!!!!,
Andrej nam predstavi glavo, zobnike, itn, stojala EQ5,
testiranje, čiščenje, ... - 22. avgust.
Prva uporaba Lunta
- 10. avgust 2011
Slike narejene z
"Lunt Solar System 60mm H-Alpha Telescope - B1200 - Pressure Tuner - Crayford Focuser",
AD Vega - prvi rezultati. Posneli člani AD Vega in AKGŠ.
Na slikah se vidijo granule in filamenti (filamenti so protuberance
ali tudi prominence vidne od zgoraj).
Sedaj bomo tudi nekoliko zamenjali ritem -
se dobili tudi čez dan (in ne samo zvečer)
za opazovanje Sonca ...
-----------------------------------
Nekaj pojmov
Protuberance (prominence) - so oblaki delno ionizirajočega plina,
ki se nahajajo neposredno nad Sončevo kromosfero in so
obdani z magnetnim poljem - segajo lahko do 150.000 km nad fotosfero.
Prominence se držijo sončeve
kromosfere z majhnimi "sidri". Včasih so siderne točke motene,
vsled magnetnega fluksa oz. obrnjene polarizacije "sidra" popustijo, se
pretrgajo in prominence se odtrgajo od kromosfere,
kot da bi vzhajale iz sončeve kromosfere.
Filamenti - ko gledamo protuberance (prominence) od zgoraj jih
imenujemo filamenti.
Filamenti so kot nekakšne "kače", ki se pojavljajo po Sončevi
površini so kot reke vroče plazme. Poznamo
filamente aktivnih in filamente mirnih področij.
Spikule - so majhni baloni plina ki se najpogosteje vidijo na ploskvi Sonca
v bližini kromosfere. Spikule so koncentrirane v mejah super
granulacijskih celic . Imajo omejeno življensko dobo in sicer
5-10 minut in so velike 1000 krat 10.000 kilometrov.
Granule (konvekcijske celice) v fotosferi Sonca so najmanjše
strukture pravilnega gibanja
Sončevega plina - plazme. Opazimo jih v osrednjem delu Sončevega diska.
Nahajajo se v globljih plasteh fotosfere, od koder prihajajo
s hitrostjo 1 km/s. Plin se zaradi vzgona dviga v osrednjem delu zrnc,
kjer je plazma toplejša. Plin se ohlaja
in se na robu celic spušča, posledica so nekoliko temnejši robovi
kot osrednji del.
Dimenzije celic so okoli 1000 km (tri Slovenije).
Bakle - so zelo svetla in močna sevanja, ki trajajo od nekaj minut
do okoli štiri ure. Bakle so močno nabite z energijo,
nahajajo pa se v sončevi kromosferi in so posledica močnega magnetnega polja.
Včasih se zgodi da kromosfero tudi zapustijo, kar pa je vidno skozi
teleskope kot oblake prahu nad soncevo kromosfero.
Bakle so poleg peg edini pojav na Soncu, ki ga je možno opazovati brez
posebnih sredstev (recimo brez H-alpha filtra, dovolj je navaden Sončev filter
za vse barve).
Pojavljajo se okoli peg, najbolj izrazite so pred in
po nastanku peg. Vidijo se le proti robu Sončeve ploskvice in to zaradi
pojava robne zatemnitve. Bakle so za okoli 400 K bolj vroče od okolice,
zato so videti svetlejše. Območja, kjer se pojavljajo bakle so velike
od okoli 10 km do nekaj 1000 km, kar predstavlja od nekaj
promilov do nekaj odstotkov površine navidezne Sončeve ploskvice.
Obisk Iva in Vere Vazzaz
- 25. julij 2011
Obiskala sta nas Ivo in Vera Vazzaz (za obisk sem se dogovoril na srečanju
na Golovcu 7.7. 2011 - opazovanja v okviru predavanj Sprehod skozi vesolje - FMF).
Vera in Ivo sta nam izjemno prijazno
predstavila odličen teleskop Ritchie Chretien - 8 palcev
in ostalo dragoceno opremo. Sledijo zgovorne slike ...
Vera in Ivo sta že sama od doma posnela odlično podobo Lune.
Strele
- 11. julij 2011
Klemen poroča.
Včeraj, 11. 7. 2011, smo z observatorija spremljali razvoj vremena v hribih.
Nevihte so bile
kar močne in dobro je bliskalo. S fotografiranjem nam je uspelo
ujeti nekaj lepih prizorov.
Poletni solsticij - zahod Sonca za Triglavom
- 21. junij 2011
Na filmu Sonce najprej zaide za
Triglavom in čez nekaj trenutkov spet pokuka na vzhodni strani.
Kmalu nato pa se dokončno skrije za Julijci.
Film ni pospešen in traja 5 minut. Posneto 21. junija 2011, Pentax K-x, 300mm.
Komentar.
Sonce, gledano iz Šentvida, zahaja ob poletnem solsticiju
točno za Triglavom. Aljažev stolp so skovali in na slovensko goro
ponesli prav kovači iz Šentvida (7. avgusta 1895). Slučaj? Kdo bi
lahko iskal kak globji razlog za tako lego Šentvida?
Sonce najprej zaide za Triglavom in čez nekaj trenutkov spet pokuka
na vzhodni strani, nakar se dokončno skrije za Julijci. Posneto 21.
junija 2011.
Sunset behind the highest Slovenian mountain Triglav (elevation
2864 m), 21th June 2011, between 18:30 and 18:45 UTC. If we observe
the sunset from Sentvid - Ljubljana (60 km far from Triglav) at
midsummer, the Sun sets exactly behind Triglav. It is very beautiful
scene and event, it is the beginning of the summer. The smiths and
villagers from Sentvid made a Faraday Cage (little tower named Aljazev
stolp) and they transported it on the top of Triglav (7th August 1895)
to prevent the alpinists of thunderbolts. So the Sun, midsummer,
mountain Triglav and villagers from Sentvid are in the authentic
natural connection.
Obiskala nas je Mojca P. s prijatelji iz I. Jožefa Štefana.
Med njimi sta bila tudi bivša dijakinja Tanja Arh in dijak Matic Pipan.
Vreme ni bilo ravno idealno, a med oblački smo ujeli kar nekaj
objektov pomladnega in poletnega neba. Zaradi vlage v zraku (oblačkov)
nas vsaj ni zeblo. Testirali smo tudi majčken a zmogljiv "žepni"
teleskopek, zložljivi Newton na namizni Dobsonovi montaži
- 130mm/650mm Heritage FlexTube DOB (145 eur).
Slika: iz Wiki
Slika te napravice je odlična, Saturn pri 130 ali 216 kratni povečabi je bil
imeniten - videla se je tudi Cassinijeva vrzel.
Nakar smo preskočili na Newtona 200mm/1000mm, kjer je bila slika seveda še svetlejša,
boljša ločljivost,
EQ6 montaža pa je poskrbela za udobno opazovanje,
vodenje (nič več iskanja objektov, ki vztrajno bežijo
iz vidnega polja teleskopov brez motoriziranega vodenja).
A "malček" Heritage FlexTube DOB je namenjen za terensko delo,
za nahrbtinik ali za na dopust, ko je v avtu ravno še
dovolj prostora, v kakem vogalu prtljažnika, za majhno stojalo
in zložljivo cev.
Pogovor je tekel o tem in onem, o videnih objektih, kako vemo kje je kak
planet, tudi o računalnikih,
podnebnih spremembah, kaj delamo in kako si pridobivamo delo, denar ...
Pevke na obisku
- 20. junij 2011
Obiskala nas je Mojca P. s prijateljicami iz
dekliškega zbora.
Poslovili smo se nekje ob polnoči, ko
nas je na jv že pozdravila Luna (na sliki se jo že vidi).
Bil je res prijeten večer, poln vprašanj
in razmišljanj. Ogledali smo si lepša dvozvezdja,
kopice, meglice.
Saturn je vse navdušil.
Pogovor je nanesel na verjetnost življenja
v vesolju, na težave pri morebitni komunikaciji z drugimi svetovi,
ki je praktično,
zaradi končne hitrosti elektromagnetnega signala, nemogoča
v realnem času. Do najbližjih zvezd (razen Sonca) se namreč
razdalje merijo v desetinah svetlobnih let ...
Zanimiv je bil odgovor, koliko stane spodobna astronomska oprema,
ki je šel do 10000 eur in toliko večje začudenje,
da se dobi zelo soliden teleskop že za 800 eur.
Razmišljali smo o nakupu in trajnosti astronomske opreme,
ki je lahko del družinske tradicije ...
Na hitro smo poračunali in pokazali, kje bo Saturn drugo leto
ob tem času - kako tečejo leta na drugih planetih, itn.
Popolni Lunin mrk
- zvečer 15. junija 2011
15. junija 2011, popolni Lunin mrk.
Prehod Lune iz Zemljine polsence v senco se začne približno ob 20:23,
Luna pa v Ljubljani vzide 24 minut pozneje, približno ob 20:46,
sredina mrka ("polna" Luna) se zgodi ob 22:13.
Mrk se dogaja v ozvezdju Kačenosca (Ophiuchus), nad Škorpijonom.
Spodaj so podatki o mrku, časi so podani po UTC
in lokalnem poletnem času.
umbra U = senca
penumbra P = polsenca
saros = 18 let in 11 dni
----------------------------------
Serija (in številka) saros 130 (34. mrk od 72 mrkov)
Trajanje (hr:mn:sc)
Popolna faza 1:40:52
Delna zamračitev 3:39:58
Penumbra (polsenca) 5:39:10
----------------------------------
Kontakti (UTC) lokalni čas
prvi dotik polsence P1 17:23:05 19:23:05
prvi dotik sence U1 18:22:37 20:22:37
drugi dotik sence U2 19:22:11 21:22:11
sredina mrka 20:12:37 22:12:37
tretji dotik sence U3 21:03:22 23:03:22
četrti dotik sence U4 22:02:35 00:02:35 (16.junij)
četrti dotik polsence P4 23:02:15 01:02:15 (16.junij)
Zbralo se nas je dobrih 20 navdušencev.
Najprej smo opazovali veličasten zahod Sonca
za Triglavom, nato pa smo z nestrpnostjo čakali, da že delno
zamračena Luna vzide nad Ljubljano. Nekaj minut pred 21 h se je Luna
res prikazala. Čudovito. A v mraku smo kmalu bili mešanih občutkov glede barve,
lepote prizora. Ko pa je Luna ob sredini mrka prišla dovolj visoko in
izven ljubljanskega smoga, ko se je dovolj stemnilo, po 22. uri, pa smo
vsi začeli uživati v izjemnem prizoru, nenavadnih barvah ...
Gregor je omenjal vpliv vulkanskega pepela ...
Zahodno od Lune je kraljeval Škorpijon, to je bil res izjemen prizor nad
veduto Šentvida.
Mnogi iz skupine Repatic in kometov so opazovališče zapustili že kmalu po 22. uri (škoda),
le Marko Skobrne je ostal in ni mu bilo žal.
Skozi njegov izjemen binokular 25X100 smo uživali v 3D prizoru
zamračene Lune. Noro - po 23. uri pa se je do Lune prikradlo še nekaj nežnih oblakov, tako da je
prizor postal še bolj pravljičen.
Sledi nekaj prikupnih slik Luninega mrka (avtorji:
Dejan Kolarič, Zorko Vičar, Gregor Vertačnik, Marko Skoberne, Sandi Brcar, ...).
Sledijo imenitne slike Sandija Brcarja.
Sledijo imenitne slike Dejana Kolariča.
20:56 utc+2
20:59 utc+2
21:17 utc+2, 5 minut do popolnega mrka.
21:22, začetek popolnega mrka.
22:24 utc+2, 12 minut po sredini popolnega mrka. Slikano čez Newtona f/5 20cm, 1500 mm gorišča.
Obisk učiteljev iz Nizozemske
- mednarodna izmenjava, 16. maj 2011
Prof. Vinko Horvat je pripeljal v observatorij
profesorja in profesorico iz Nizozemske, ki sta obiskala Gimnazijo
Šentvid - Ljubljana ob izmenjavi dijakov med šolama obeh
držav.
Na dotični nizozemski šoli nimajo
posebej razvite astronomske tradicije, zato
je bilo zanimanje za naše delo in opremo toliko večje.
Sledi nekaj posnetkov
iz opazovanj in skic ter slik projekcij Lune.
Foto: Dejan Kolarič.
Klemen Blokar je gostoma razkazal observatorij.
Projekcija Lune na pokrovček
"focalreducerja". Spodaj so skice projecirane Lune.
Hkrati je zgornja slika prva stran novega vpisnega zvezka
(dnevnika opazovanj), saj je
stari ubožec po 15-ih letih že čisto poln, oblepljen in je šel v
arhiv zaslužnih dnevnikov dogajanja na observatoriju AKGŠ.
Pogled na observatorij iz Šmarne gore, foto Dejan Kolarič.
Obisk na OŠ Vižmarje Brod
- sestavljanje teleskopa, opazovanja, 10. maj 2011
Z Dejanom sva obiskala, na povabilo prof. Maje Šivak,
OŠ Vižmarje Brod, kjer smo sestavli šolski teleskop
MLA2009 - stojalo go-to EQ5, Newton 20 cm, f/5.
Na šoli so naju pričakali učenci, ki so z veseljem
pomagali sestavljati stojalo in teleskop.
Bili so prav imenitni.
Sonce nam je kmalu zašlo za hribe, a Luna se je kazala
v vsej svoji razbrazdani lepoti.
Prihajalo je zmeraj več učenk in učencev, tudi kakšen sodelavec
šole, tudi mimoidoči so z veseljem pokukali
skozi odlično optiko in bili navdušeni nad videnim.
Malo nam je manjkalo napajanje, a je ročno premikanje cevi
bilo toliko bolj pedagoško - kako se vse hiro premika, je bila
pogosta ugotovitev.
Kmalu v mraku smo ujeli in opazovali gospodarja prstanov - Saturn je
navdušil prav vse (kot da bi bil narisan, so komentirali).
Mnogim učenkam in učencem je bilo žal, da že prej niso
opazovali - saj bodo nekateri kmalu zapustili OŠ (deveti razredi).
Na koncu sta najbolj navdušena fanta
vse skrbno pospravila - Vid je na škatle celo zapisal
vsebino paketov (okularji, iskalo, ...).
Sledi nekaj slik prikupnega druženja.
Ko so prihajali še ostali udeleženci, so se mlajši fantje
tudi malo posabljali, s kamni poskušali narediti
kraterje, itn.
Sledi še nekaj podob iz ponedeljka (9. maj 2011),
ko nas je obiskal bivši dijak,
sedaj študent fizike, Jure Stare. Malo je primerjal naše naprave s
svojim 6 cm-skim refraktorjem (probleme ima z majavim stojalom) in
naše delo, opazovanja, z opazovanji na Golovcu.
Razmišlja tudi o nakupu boljše opreme in mu bo testiranje naše
imenitne
zbirke teleskopov in okularjev prišlo zelo prav pri končni
odločitvi.
Jurij Ggagarin - 50 let prvega poleta v vesolje
- ogled razstave, 20. april 2011
V Ruskem centru znanosti in kulture je odprta
razstava ob 50-i obletnici prvega človeškega poleta v vesolje. Naslov razstave je
"Gagarin - nebo je črno, Zemlja modra" - lokacija:
Ciril-Metodove trg.
Pred petdesetimi leti, 12. aprila 1961, je v vesoljski kapsuli na 30 metrov visoki in 43 ton
težki raketi sedel Jurij Gagarin in se psihično pripravljal na zgodovinski
podvig - prvi človekov polet v vesolje.
Sedemindvajsetletni Gagarin
je verjetno poznal statistiko poletov v orbito z živalskimi potniki. Ta mu ni
mogla biti v prav veliko tolažbo - od 48 psov, ki so jih poslali v orbito, jih je 20 umrlo.
A ko je vesoljska ladja Vostok 1 s prvim človekom, ki je zapustil težnostni oklep Zemlje,
uspešno obkrožila domači planet, je Gagarin iz anonimnosti v trenutku preskočil
med najbolj znane osebnosti svojega časa. Njegova smrt v letalski nesreči sedem
let pozneje pa ga je dokončno postavila med velike junake obdobja hladne vojne.
Zgodovinski polet se je začel na kozmodromu Bajkonur v današnjem Kazahstanu in
trajal 108 minut. Od teh jih je Gagarin v orbiti preživel 89, preostalih
19 pa je bilo potrebnih za vzpon v vesolje in spust na Zemljo. Po takratni
Sovjetski zvezi je preko radijskih valov zadonela zmagoslavna in domoljubna
glasba in cela država se je ustavila, ko je napovedovalec razglasil:
“V Sovjetski zvezi je bila 12. aprila v zemeljsko orbito izstreljena prva vesoljska ladja s človeško
posadko, Vostok.”
Ker Vostokovi inženirji niso vedeli, kako bo breztežnostno stanje vplivalo na Gagarina, je bil polet popolnoma
avtomatiziran. A Gagarin je po vrnitvi njihove skrbi ovrgel in povedal, da z breztežnostjo ni imel težav: “Roke in noge
ne tehtajo nič. Predmeti lebdijo v kabini. Nisem sedel v svojem stolu kot prej,
ampak visel v zraku. Ko sem bil v stanju breztežnosti, sem jedel in pil,
in vse je bilo tako kot na Zemlji. Celo delal sem v tem stanju - pisal sem, si
zapisoval svoja opažanja. Moja pisava se ni spremenila, čeprav roka ni imela teže. Sem pa
moral držati zvezek, saj bi drugače odletel stran.”
Ko je Gagarin s padalom pristal na Zemlji, sta ga najprej opazili kmetica Ana Taktarova in njena štiriletna
vnukinja Margarita, ki nista bili čisto prepričani, s čim imata opravka. “Pogledala sem
naokoli in videla oranžno pošast z ogromno glavo, ki se nama je približevala,” se je pozneje “bližnjega
srečanja” v intervjuju spominjala Margarita: “Potem je babica pomagala Juriju Gagarinu sneti čelado
- pritisnila je nekakšen gumb. Ko sva pred sabo videli nasmejan obraz, sva doumeli, da imava pred sabo
človeško bitje."
V medvedjem objemu propagandne mašinerije
Seveda je veliki uspeh vesoljskega programa hitro pograbila tudi sovjetska
propagandna mašinerija. Gagarina so v Moskvi z vsemi častmi pričakali
partijski vodje, premier Nikita Sergejevič Hruščov mu je namenil tesen
medvedji objem, medtem ko so v kozmonavtovo čast izstrelili salvo iz
dvajsetih topov. Gagarin se je zahvalil za zaupanje in v skladu s pričakovanji
oblasti izjavil: “Ko sem bil v vesolju, sem razmišljal o naši partiji in naši domovini.”
Čeprav v sovjetski državi predtem sodelujočih v vesoljskem programu niso
porivali v ospredje, so Gagarinov podvig oglaševali na vse mogoče načine:
po njem so poimenovali ledenik, pojavile so se peticije, da bi ime po
njem dobil eden od moskovskih trgov, in začeli so tiskati že pripravljene
spominske znamke.
Po vsej državi so prenašali tudi precej prijateljski telefonski pogovor med
Gagarinom in premierjem Hruščovom kmalu po pristanku.
Hruščev: Torej si se počutil v redu?
Gagarin: Prav imaš, Nikita Sergejevič. Med poletom sem se počutil odlično.
Kot doma.
Hruščev: Postal si nesmrten, saj si prvi človek, ki je bil v vesolju.
Gagarin: Zdaj naj pa nas poskušajo druge države ujeti.
Hruščev: Tako je. Naj kapitalistične države skušajo ujeti našo, ki je utrla
pot v vesolje in izstrelila prvega kozmonavta na svetu.
Žena ni vedela ničesar
Ko so v Washingtonu izvedeli za vesoljsko in propagandno zmago svojih
hladnovojnih nasprotnikov, jim ni ostalo drugega, kot da so si nadeli
nasmeh in jim čestitali. Za navidezno vedrimi in dobrohotnimi čestitkami
predsednika Johna F. Kennedyja pa sta tleli sramota in jeza in dali še
večji zagon ameriškemu vesoljskemu programu, ki je svoje delo kronal
s pristankom človeka na Luni osem let pozneje.
Presenečeni pa niso bili zgolj Američani, tudi Gagarinova žena Valentina
o poletu v vesolje ni vedela ničesar. Pozneje je v intervjuju povedala,
da ni vedela niti, da je njen mož major v vojski, kaj šele, da ga bodo
izstrelili v vesolje. “Bal se je, da me bo vznemiril, ker sva takrat pričakovala
otroka,” je moževo skrivnostnost zagovarjala Valentina, s katero je imel Jurij hčerki Galijo in Leno.
“Novi sovjetski človek”
Ko je bila izdana uradna in avtorizirana Gagarinova biografija, so ga v njej seveda prikazali kot vzornega
“novega sovjetskega človeka”. Gagarin se je rodil leta 1934 na zadružni kmetiji v vasi Klušino pri
Gžatsku, ki so jo leta 1968 poimenovali po njem. Družina s štirimi otroki se je leta 1941 znašla pod
nacistično okupacijo, zato do leta 1943 ni mogel hoditi v šolo. Izučil se
je za livarja, pozneje pa se vpisal na tehnično šolo v Saratovu, kjer se
je pridružil letalskemu klubu in postal vojaški pilot lovskega letala.
Leta 1959 je letalstvo začelo iskati prostovoljce, ki bi se udeležili
usposabljanja za letenje z “novim modelom stroja”, kot so takrat skrivnostno imenovali
vesoljske ladje. Dvajset prostovoljcev je začelo leto dolge skrivne priprave, na koncu
pa so med njimi izbrali šest najprimernejših kandidatov. Med njimi je bil
tudi Gagarin, ki mu je v prid govorila tudi njegova manjša postava, saj je
bil visok okoli 160 centimetrov in zato lažji od višjih kandidatov,
kar je bila seveda prednost pri izstrelitvi v vesolje, kjer vsak
kilogram teže veliko šteje. Tudi ruska narodnost je igrala
pomembno vlogo pri končni izbiri - Rusi so bili namreč dominantni narod
Sovjetskega imperija.
“Vsi hočejo nazdraviti z Gagarinom”
Svetlolasi in modrooki mladenič je bil priljubljen med svojimi kolegi,
še posebej pa ga je vzljubil Sergej Koroljev, genialni vodja
sovjetskega vesoljskega programa."Gagarin ni bil vodja, pa
vendar prijatelj z vsemi. Koroljev je z njim delal kot s sinom,”
se je Gagarinove prijetne osebnosti spominjal njegov sodobnik, kozmonavt Boris Volinov.
Gagarina so za pilota določili le štiri dni pred izstrelitvijo Vostoka
in ga s tem poslali na pot svetovne slave in priznanja. Po vrnitvi
iz vesolja je Gagarin postal del sovjetske elite in svoje privilegije
delil s prijatelji, ki jih je oskrboval z zdravili, zdravniško
pomočjo ali vstopnicami za Bolšoj. Pozneje se je izkazalo, da
vzorni sovjetski državljan vseeno ni bil čisto brez napak. Že
leta 1961 naj bi skočil z balkona in se poškodoval, potem ko
ga je žena našla v hotelski sobi neke druge ženske. Nikolaj
Kaminin, ki je skrbel za trening kozmonavtov, je v svojem
objavljenem dnevniku pozneje zapisal, da Gagarin preveč
časa preživi na raznih sprejemih, kjer preveč pije: "Vsi
hočejo nazdraviti z Gagarinom - na prijateljstvo, na ljubezen in še
zaradi tisoč drugih razlogov. In vsi hočejo piti do dna.”
Kako je umrl Jurij Gagarin?
Televizijski posnetki iz let po poletu pričajo, da se je Gagarin poredil
in da ni bil v najboljši telesni pripravljenosti. Ker je
bil za sovjetsko oblast predragocen kot propagandna osebnost,
niso želeli tvegati njegovega življenja na novih vesoljskih
poletih. Gagarin je moral prositi oblasti, da so leta 1968
mu ponovno pustile leteti, najprej v spremstvu kopilota.
Na žalost se je ponovna oživitev pilotske kariere zanj
končala tragično. Še istega leta, 27. marca 1968, je skupaj
s kopilotom umrl, ko se je med vadbenim poletom lovsko letalo
mig ponesrečilo. Nesreča ni bila nikoli v celoti in zadovoljivo
pojasnjena, zato so njegovo smrt pograbili tudi teoretiki zarot
(ne brez temeljev).
Uradne razlage za nesrečo so različne: hitro spreminjanje
višine, da bi se izognil trku, trčenje z drugim letalom
ali
pomanjkanje kisika v kabini
Letalo Su-11 bi naj
letel le nekaj metrov od Gagarinovega letala Mig-15 in hkrati
prebilo zvočni zid, čeprav
tam ostala letala ne bi smela leteti. Gagarinovo letalo je imelo
tudi prazne dodatne rezervoarje, kar je še oteževalo
reševanje letala iz vrtinčastega padanja.
Teorije zarote pa za smrt krivijo
njegovega kopilota ali celo novega sovjetskega vodjo Leonida
Brežnjeva, ki naj bi insceniral nesrečo, ker je bil ljubosumen
in se je počutil ogroženega zaradi Gagarinove priljubljenosti.
Novo preiskavo nesreče je Kremelj leta 2007 zavrnil.
Njegova smrt je pomenila tudi konec prevlade Sovjetske zveze
v vesoljski tekmi, ki se je začela leta 1957 z izstrelitvijo
prvega satelita Sputnik-1 v orbito. Dobro leto pozneje so
primat nad vesoljskim raziskovanjem z Armstrongovim sprehodom
po Luni tudi uradno prevzele ZDA.
Za srečo - uriniraj!
A hladna vojna je že davna preteklost in ob 50. obletnici prvega poleta v vesolje se
Gagarina brez kislih nasmehov spominja ves svet. Ob obletnici iz
vesoljskega izstrelišča Bajkonur proti mednarodni vesoljski postaji
poslali Sojuz in na njem Rusa Aleksandra Samokutjajeva in
Andreja Borisenka ter Američana Ronalda Garana. Rusko plovilo
so v čast pionirju poimenovali Gagarin, na raketo pa natisnili
njegov portret.
"Pred petdesetimi leti je ruski narod v vesolje poslal človeka,
kar je bilo predvsem namenjeno tekmovanju. Danes pa mi trije
predstavljamo več narodov, ki v partnerstvu vodijo Mednarodno
vesoljsko postajo," je pred izstrelitvijo Sojuza povedal
Američan Garan. Vsi trije vesoljski potniki so v vraževerni
maniri astronavtov ponovili vse korake, ki jih je pred poletom
opravil tudi Gagarin. Ob izstrelitvi so tako kot Gagarin zavpili
“Pojehali!” (“Gremo!”), malce bolj nenavadno pa je drugo opravilo, ki naj bi po astronavtskih
vražah zagotovilo varen polet. Vsak član posadke namreč ustavi avtobus,
ki jih pelje proti izstrelitveni ploščadi, izstopi - in urinira
na zadnje desno kolo.
Na sovjetski strani so vztrajali, da je Gagarin pristal
v Vostoku. Takrat je namreč veljalo za vesoljski polet le, če so
astronavti pristali na zemlji v plovilu. Gagarin pa se je ("samovoljno")
izstrelil, na višini 7 km, iz kapsule "Šarikove krogle" in nato pristal s padalom.
Pristanek s padalom so priznali leta 1971.
Tudi izstrelitev se ni zgodila v Bajkonurju, ampak 250 km jugozahodno.
Delno povzeto po članku
Blaža Tišlerje (Ob petdeseti obletnici pionirskega poleta v vesolje
- RTV portal, april 2011) in članku Arturja Švarca (Zadnja meja
prvega človeka v vesolju - Reporter).
Ogled je izjemno slikovito in izčrpno vodil umetnik Dragan Živadinov.
Iz originalne literature klasikov poletov v vesolje
(Konstantin Ciolkovski, Robert Hutchings Goddard, Hermann Oberth,
Wernher von Braun, Sergej P. Koroljov, Arthur C. Clarke, ...),
je pokazal, kako pomembno vlogo je igral
v tej epopeji do vesoljskih poletov, v mešanici znanosti in predrznosti,
slovenski inženir Herman Potočnik,
s knjigo "Problem vožnje po vesolju - raketni motor"
(1929 - "Das Problem der Befahrung des Weltraums - der Raketenmotor").
Citirajo ga vsi (Wernher von Braun v doktoratu
„Konstruktive, theoretische und experimentelle Beiträge zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“.
iz leta 1934, Arthur C. Clarke in ostali).
2001: Odiseja v Vesolju (izvirno angleško 2001: A Space Odyssey)
je znanstvenofantastični film režiserja in producenta Stanleyja Kubricka
iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarkea.
Clarke je povzel vesoljsko ladjo po Hermanu Potočniku-NOORDUNGU.
Predstavil je tudi Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij,
ki se gradi v Vitanju. Projekt je tudi podprl sam José Manuel Durao Barroso
(predsednik Evropske komisije),
astronavtka slovenskega rodu Sunita Lyn Williams in ostali.
Projekt Celostne revitalizacije kulturnega doma Vitanje v Kulturno
središče evropskih vesoljskih tehnologij je vreden dva milijona evrov,
od tega je 85-odstotkov sredstev zagotovljenih iz evropskih strukturnih skladov,
15 odstotkov sredstev pa bo prispevalo ministrstvo za kulturo.
In kaj bo vsebina KSEVT (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij )?
Kulturno središče evropskih vesoljskih
tehnologij bo posvečeno kulturalizaciji vesolja ter združevanju znanosti in
umetnosti. Trenutno vesoljski programi po vsem svetu temeljijo na naravoslovnih znanjih,
skoraj nihče pa se ne posveča kulturalizaciji
vesolja. Čeprav je človek že
50 let v realnem vesolju, umetnik tja še ni poletel, je izpostavil Dragan.
Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij pa bo najprej prostor spomina na
Hermana Potočnika Noordunga. Slednji se je sicer rodil v Pulju, iz Vitanja pa je bila
družina njegove matere Marije Kokošinek. Oče, ki je bil po rodu iz Slovenj Gradca,
mu je umrl, ko je bil star dve leti, in mati je bila tista, ki je bila v njegovem
življenju pomembna in mu je tudi omogočila šolanje v dobrih šolah.
Sledi nekaj zgovornih slik.
Zbrali smo se ob Robovem vodnjaku.
Na koncu smo še malo posedeli v stari Ljubljani,
sanjali o bodočih ekskurzijah, itn.
Po srečanju nas je nekaj skočilo še do observatorija
na Šentvidu. Kjer so se nam pridružili Margaret,
Sandi in Anton T. s simpatično vnukinjo.
Opazovali smo Sonce (pege skozi filter), posebej zahod Sonca skozi teleskop (izjemno),
Saturna, M36, M44, M13, M3, M51, ... Testirali (primerjali smo)
okularje Explore Scientific in Sandijeve Hyperione.
Poučno!
Obisk otrok iz OŠ Vižmarje Brod
- 11. 4. 2011
11. 4. 2011 nas je obiskala mentorica
prof. Maja Šivak s simpatično skupinico nadarjenih otrok
iz OŠ Vižmarje Brod:
Tisa, Ana, Vid.
Nekoliko nam je ponagajalo vreme, spodnja slika kaže
kako vlažne so bile višje plasti atmosfere, pokrite s cirusi.
Baje je bilo v atmosferi tudi nekaj saharskega peska.
Sledi letal so bile izjemno goste - na sliki se vidi sled,
ki jo osvetljuje Luna in senca sledi. Izjemen
prizor, sploh ko je sled sekala Luno.
Vzdušje je bilo nadrealistično ...
---------------------------------------
A uspelo nam je opazovati in skicirati našo zvesto spremljevalko Luno,
tudi Orion z znamenito meglico M42 se je solidno razkril v izjemnih
100 stopinjskih okularjih
Explore Scientific (20 mm, 9 mm, 4.7 mm, osebna last
Andreja, Klemena in Matije).
Tisa in Ana sta na pot do observatorija narisali Luno in
jo tudi sestavili iz kamenčkov - zelo domiselno.
Vid se je ukvarjal s teleskopom, s pristankom na Luni,
iz kamenčkov je sestavil Sončev sistem,
ocenili smo velikost Luninih kraterjev,
na karti smo poiskali krater Vega, itn.
Sestavili smo tudi teleskopek FirstScope,
se pogovarjali o nakupu teleskopa, laserja, ...
Vid nas je tudi pohecal, da se iz Broda
zmeraj vidi "Merkur" (trgovina ...).
Pogovarjali smo se tudi o tekmovanjih, Juriju Vegi, Jožefu
Stefanu, motivaciji
otrok, težavah pri starejših učencih, ki
živijo samo še za Facebook, mobilne telefone,
virtualno prijateljstvo, itn ...
Kljub cirusom smo naredili eno zelo simpatično
astronomsko druženje.
Slike posnel: Vičar Zorko
Polna Luna 19. marca 2011 - primerjava
- halo okrog Lune
Imenitni halo, Luno je posnel in
sestavil primerjavo, Dejan Kolarič - 20. marec 2011.
Ocena razlike v navideznem polmeru je
10 %, kar pomeni za priblžno 20% večjo navidezno površino, ki odbija
svetlobo proti Zemlji. V resnici je absolutna površina Lune neodvisna
od razdalje do Zemlje - ko je bližje Zemlji pa je vidna površina
Lune celo manjša (primerjava: če smo daleč od gozda, vidimo cel gozd,
ko smo bližje gozdu, vidimo le nekaj dreves).
Orionovi LEPOTICI tudi mestna svetloba ne pride do živega,
- Šentvid, 7. marec 2011
Andrej Lajovic slikovito poroča o nastanku slike M42
GLEJ TUDI ANDREJEV ORIGINAL
V ponedeljek, 7. marca 2011, se nam je po nekaj mučnih mesecih oblačnega
pokrova nad Ljubljano končno nasmehnila sreča. Če citiram Cirila Kosmača,
"Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra
ulit." Odlično prosojnost atmosfere je dopolnjevala še neizrazita Lunina
mena (tri dni po mlaju) in seveda smo takoj izkoristili priložnost za
ponovno udejstvovanje s predelanim Canonom 350D.
Tokrat je bil "na muhi" največkrat občudovan objekt zimskega neba –
Orionova meglica M42.
Idealen čas za fotografiranje le-te je sicer že mimo,
saj Orion kulminira ravno, ko se dobro znoči, vendar jo je
vseeno še mogoče
ujeti za dovolj časa.
Stojalo in teleskop sta bila tokrat zaradi zagnanosti in želje po dobrih
fotografijah postavljena v rekordnem času. Naj omenim, da je svojo
"premiero" ob tej priložnosti doživelo tudi novo vpetje za sledilni teleskop
Maksutov-Cassegrain (do neke mere smo ga sicer preizkusili že prej, kar
smatram za predpremiero). Uporabili smo naslednjo opremo:
- montaža SkyWatcher EQ6,
- šolski teleskop SkyWatcher Newton 1000mm f/5,
- sledilni teleskop SkyWatcher Maksutov-Cassegrain 1300 mm f/12.7,
- sledilna kamera Logitech QuickCam Pro 4000,
- fotoaparat Canon 350D z Baaderjevim H-alfa filtrom,
- prenosni računalnik za proženje fotoaparata in sledenje.
Fotografije smo delali v serijah, in sicer smo v vsaki seriji posneli
naslednje ekspozicije: 10 s, 40 s, 160 s in 320 s pri občutljivosti senzorja
ISO 800. Preden je meglica zašla za Šentviškim hribom, smo uspeli posneti 12
serij, kar pomeni približno uro in tričetrt celokupne ekspozicije. Na koncu
smo teleskop zaprli in posneli še štiri serije temnih ekspozicij.
Fotografije sem obdelal s programi Iris, Luminance HDR in Gimp.
Rezultat, ki
je za Ljubljanske razmere kar soliden, je priložen k sporočilu [zgoraj]. Zaradi zelo
širokega razpona intenzitet v M42 se je težko odločiti, kako obdelati sliko,
da jo bo mogoče prikazati na računalniškem zaslonu. Pri obdelavi sem dobil
še nekaj drugačnih (včasih tudi divje drugačnih) prikazov, od katerih ima
vsak svoje prednosti. Malo jih moram sicer še urediti,
da bodo primerni za
poglede širših množic, potem pa bom poslal tudi te.
Vse krogce, packe in lise na sliki posvečam vsem tistim
astronomom širom
sveta, ki, tako kot mi, posnamejo temne ekspozicije, enakomerno
osvetljenega
polja (t.i. flat field) pa ne.
Prehod ISS čez Sonce
- Kranjska Gora, 5. marec 2011, 14:47:04
Zadnji polet raketoplana Discovery (tudi shuttle)
do ISS (Mednarodne vesoljske postaje),
je Klemenu porodil idejo, da bi ga posneli skupaj z ISS.
Prehod ISS čez Sonce je bil najavljen za 5. marec 2011 ( ob 14:46:46 ),
Kranjska Gora ( v resnici se je zgodil ob 14:47:04 ).
http://www.calsky.com/?Transitline=&showhome=&obs=69642095670952&tdt=2455626.07418913&sat=25544&interval=0.00011574&step=0.00000231&mainbody=0
V ekipi smo bili: Klemen Blokar, Andrej Lajovic, Dejan Kolarič,
Gaj Žižek in Zorko Vičar.
Slikali smo s tremi teleskopi. Težava, ki se je pojavila,
je bila, da se je prehod zgodil
kar 18 s po najavljenem terminu.
Toliko časa je uspel snemati samo
Dejan, saj je edini snemal filmček v HD resoluciji.
Slike v večji resoluciji so bile prazne - malo slabe volje -
pa vendar smo ujeli prehod in to na zelo aktivnem Soncu
s prelepimi pegami. Ali smo ujeli raketoplan Discovery (?),
težko kar koli rečemo glede na skromno
resolucijo, a na sredi ISS, med sončnim paneli,
bi se lahko slutil.
Za bodoče razmišljamo, da bi se razdelili
v dve skupini, prva (zgodnejša) skupina pa bi drugi
sporočila časovni zamik prehoda.
* Glej film - mp4 ,
* ali posamezne slikce na:
http://astro.sentvid.org/predavanja/iss_prehod_son/
V naselju
Čičare so si naše početje odgledali, nas obsikali,
nekateri bližnji stanovalci. Pogled skozi teleskop
na Sonce, polno peg,
je vse navdušilo. Pogovarjali smo se o tem in onem
(o jamarstvu, vremenu na Portugalskem, o letečih krožnikih,
seveda največ o Soncu in ISS, ..., eden izmed živahnih
malčkov nam je celo, z udarjanjem po teleskopu, odlepil sončev filter -
hm, kar prestrašil nas je, šola za drugič - k sreči
noben ni takrat gledal skozi teleskop, ...).
Ena izmed prijaznih družin
nam je tudi postregla z odlično belo kavo
in politankami - kavo smo v trenutku popili,
res je pasala, kajti zima v Kranjski Gori še traja.
Med pripravljanjem opreme in opazovanji,
smo se šli malo zgodnje astronomije -
v sneg smo zapičili palico - gnomon - in merili
premik sence. Določili smo tudi smeri neba.
Vse palice po vrsti so se v snegu počasi
povesile, bila pa je vseeno zanimiva vaja.
Sledi nekaj zgovornih slik.
Zgoraj sta dve odlični Dejanovi slik S. peg [izreza]
- posneto skozi Matijev
Newton, 25 cm, f/5.
Andrej med žicami ...
Sonce je že kar premočno.
Ogled rezultatov pod zastorom.
Za slovo nas je pozdravil čarobni Gozd Martuljk
s Špikovo skupino Julijskih Alp,
z osvetljenimi vrhovi zahajajočega Sonca.
Pomoč žrtvam potresa na Japonskem
- 9. stopnja po Richterjevi lestvici, 11. marec 2011
Naš planet je zelo stabilen, tako temperaturno,
kot geološko - ti izjemni pogoji so, seveda skupaj s Soncem,
omogočili razvoj
življenja, tudi NAS Ljudi.
A vendar se včasih majhna sprememba (tektonski premik - potres),
ki je iz vesolja ni opaziti, spremeni v katastrofo, tokrat
na Japonskem.
Tukaj so še cunami, jedrska nesreča, zima, ...
- glej slike in
še primerjave ...
POMOČ za PREŽIVELE:
Prispevek za pomoč prizadetim v potresu in cunamiju na Japonskem:
Slovenska karitas
Kristanova ulica 1
1000 Ljubljana 02140-0015556761
Namen:Japonska
Sklic: 00 6270
Rdeči križ Slovenije prosi in poziva vse, ki želijo pomagati
prizadetim ob katastrofalnem potresu na Japonskem, da svoj
prispevek nakažejo, s plačilnim nalogom BN 02, na TRR 03100-1111122296,
referenca ozirom sklic 00 937047,
s pripisom Potres Japonska.
Hitrost potovanja cunamija po potresu.
Oddaja Zanimivosti nočnega neba praznuje 10 let
- Kurešček 4. februar 2011
Oddaja Zanimivosti nočnega neba praznuje 10 let (Radio Ognjišče)
- v petek, 4. februarja 2011, smo se
na povabilo
avtorja oddaje Borisa Khama, dobili na prazničnem javnem astronomskem opazovanju
pri Domu na Kureščku. Vsi udeleženci so prejeli publikacijo Zvezdni sel iz
MLA2009
(prevedla dr. Andreja
Gomboc). Med srečanjem je potekalo tudi direktno javljanje v Radio Ognjišče.
Med drugim je bilo zastavljeno nagradno vprašanje (poimenovanje ozvezdij in najsvetlejših zved
Zimskega šesterokotnika). Boris Kham je pred začetkom opazovanj razrezal in razdelil
slavnostno torto in pred kočo
priredil javno predavanje o lepotah nočnega neba in pomembnih osebah iz zgodovine
astronomije, naravoslovja nasploh.
Posebej je poudaril prispevek slovenskih astronomov
in enega izmed očetov šolske in amaterske astronomije, Pavla Kunaverja.
Pavel Kunaver se je držal življenjske filozofije, da je znanje, dobro in lepoto potrebno
deliti z drugimi.
Na srečanju se je zbralo okrog 70 astronomov
amaterjev in ostalih ljubiteljev astronomije iz različnih koncev Slovenije.
Času primerno je Kurešček, za razliko
od doline, kazal, z 10 cm debelo snežno odejo,
pravi zimski obraz (nadmorska višina: 826 m). Res čarobna noč, pod nami belina, nad nami
zvezdno nebo, okrog nas pa idilična pokrajina z bližnjo romarsko cerkvico
posvečeno Mariji Kraljici miru.
To noč smo romali k zvezdam.
Zbirka teleskopov na opazovalnem prostoru je bila zelo imenitna, od majhnih, a priročnih
10 cm-skih teleskopov, pa do velikanov - to sta bila
teleskopa Newton 40 cm in 56 cm (f/3.6, lastnik zadnjega je Jernej Širok)
- v obeh smo slutili Konjsko
glavo (H beta filter - 486 nm, modrozelena barva ali tudi sinja barva - cian).
Srečanja se je udeležil tudi zadnji zmagovalec
M+M maratona David Grgič in predsadnik SAZ Rok Vidmar.
Iz ADV smo našli čas za srečanje: Dejan Kolarič, Gregor Vertačnik (zmagovalec
prvega M+M maratona), Klemen Blokar,
Matija Kastelic in Zorko Vičar.
S sabo smo vzeli znameniti Gregorjev teleskop (Newton 18 cm, lastna izdelava, izjemna slika),
Klemenov Newton 15 cm, f/5 in Matijev Newton 25 cm, f/5 - odlična slika.
V tem večeru smo se mnogi ljubitelji astronomije sploh prvič srečali - torej
je Slovenija v določeni meri še zmeraj neodkrita astronomska dežela.
Bilo je veliko zanimivih debat, domislic, izmenjav izkušenj.
Pogovor je nanesel tudi na ozvezdje v katerem
je bila rojena država Slovenija (lega Sonca na dan 25. junija glede na ozvezdje Zodiaka).
To je
ozvezdje Raka (če smo korektni, se je Slovenija v resnici "rodila" v ozvezdju Dvojčkov,
zaradi precesije Zemlje namreč antična znamenja časovno več ne veljajo, so se zamaknila glede
na koledar).
Ozvezdje Raka je tudi narisano na evrskem kovancu za 50 centov (skupaj s Triglavom).
Vsekakor zanimiva povezava astronomije in naše domovine.
Gospod, ki je to omenil, je hkrati razmišljal, da če bi ljudje več opazovali lepote
neba, se ne bi toliko sovražili in bojevali.
Presenetila me je številčna skupina
iz Bele krajine - naš prijazen sosed (na opazovališču)
je imel postavljen odličen
20 cm CPC Celestron (Celestron Professional Computerized GPS).
Omenil je, da ima zelo imenitno opazovališče - torej je potrebno
obiskati Belo krajino.
Imel sem čast spoznati tudi zakonca Jožeta in Ivanko Krašn iz
"Čudnega sela" (občina Črnomelj).
Gospa Ivanka, rojena Panjan, mi je povedala zelo zanimivo zgodbo povezano z zgodovino
slovenske astronomije
in sicer, da je njena mama Ana (rojena Matkovič) bila gospodinjska
pomočnica pri znamenitem slovenskem astronomu, fiziku, Lavu Čermelju (zamejski Slovenec,
pred fašizmom emigriral v Ljubljano).
Mama Ana je bila pri družini Lava Čermelja zelo zadovoljna.
Pravi, da je bil Lavo
zelo delaven, natančen in prijazen gospod.
Lavo Čermelj je slovenski fizik, astronom in publicist (pisec imenitnih učbenikov),
[* 10. oktober 1889, Trst, † 26. januar 1980, Ljubljana].
Povedala je tudi, da je njen oče bil zvest bralec Proteusa in
jim je zelo rad razkazoval Sončeve mrke
(skozi s sajami zatemnjeno steklo, pozneje skozi varilno
steklo)
in lepote nočnega neba, ozvezdja, planete,
komete, Lunine mrke ... Vsa opazovanja so opravili brez teleskopa ali daljnogleda,
na kmetih namreč
ni bilo dovolj denarja za takrat drago optično opremo.
Gospod Jože Krašn pa je kot strojnik kar dva meseca pomagal slovenskim
misijonarjem na Madagaskarju, kjer je popravil marsikateri
predragoceni gradbeni stroj - na Madagaskarju deluje tudi
misijonar Peter Opeka. Še zmeraj pošlje, po misijonarjih,
določene rezervne dele ali specialne ključe, ki jih sam izdela,
na Madagaskar.
Opazovanja
Sam mraz ni prehudo pritiskal, vlaga praktično ni nagajala,
samo nekaj koprenastih oblakov je sem ter tja motilo nočno idilo.
Na srečanju je bilo kar nekaj navdušenih otrok.
Eden je spraševal, skozi kateri teleskop se bo videla zvezda,
ki bo eksplodirala. Drug je na vprašanje, kakšne so zvezde,
ki jih je videl skozi teleskop, odgovoril da lepe, ...
Spet tretji je iskal teleskop za Konjsko glavo.
Otroci so zelo dobro razločili barve zvezd.
Kurešček ima, glede na bližino Ljubljane, proti jugu kar solidne pogoje
za astronomska opazovanja - glejte slike in nebo okrog Oriona.
Na severu moti Ljubljana, na vzhodu in jugovzhodu pa Trebnje, Vel. Lašče, Ribnica, ...
Lučka zraven koče pa je prav poseben problem, saj ni pravilno zasenčena
in je tudi premočna - na slikah je ta problem očiten.
V večernem mraku nas je navduševal Jupiter in mlada Luna za drevesi bližnjega gozda, ...
Proti polnoči pa so padali M in ostali eksotični objekti, predvsem zimskega
in pomladnega neba:
znamenita Konjska glava (Horsehead Nebula)
ali tudi Barnard 33 v emisijski meglici IC 434 - razdalja 1600 sv. let, mag. 11,
emisijska meglica NGC 2024 imenovana tudi Plamen (Flame), Mačje oko NGC 6543,
galaksija NGC 4565, ...
Okrog polnoči nas je pozdravil še Saturn.
Borisova oddaja, Zanimivosti nočnega neba, ne bi mogla praznovati svojih 10 let
na boljši način, kot pod jasnim zimskim nebom, z navdušenimi ljubitelji astronomije.
Res čudovit dogodek - čestitke Borisu in Radiju Ognjišče, naj oddaja še dolgo živi.
Sledi nekaj slikic (prvo, tretjo in četrto sem posnel Zorko Vičar, ostale Dejan Kolarič
skozi nov imeniten širokokoten objektiv, polje 180 ° po diagonali).
Priprave - Gregor postavlja teleskop.
Imeli smo čast spoznati zakonca Jožeta in Ivanko Krašn (prva iz desne) iz
"Čudnega sela" (občina Črnomelj). Povedala sta nam prijetno zgodbo o njuni družini
in Lavu Čermelju.
Boris se je lotil praznične torte.
Dejan je posnel odlično sliko celotne južne polovice neba (širokokotni objektiv).
Na sliki zaznamo Zimski
šesterokotnik, galaksijo M31, razsuto kopico M44 (Jasli), prelepe Gostosevce M45,
znamenito Orionovo meglico M42, "Ha-Hi" - razsuto zvezdno kopico (kopici) v Perzeju, ...
Ali tudi vi prepoznate omenjene objekte na sliki?
Večina udeležencev je Andromedino galaksijo M31 (NGC 224) videla kar s prostim očesom.
Gasilska, zadaj sveti Ljubljana. Na nebu je levo Jupiter, Pegaz, del Andromede, ...
Matija med opazovanjem, Newton 25 cm, f/5.
Snemanje Lune s spletno kamero
- 17. januar 2011
17. januarja 2011 so člani Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana
posneli Luno z novo spletno kamero. Panorama Lune je sestavljena
iz 21 posnetkov, ki so bili narejeni v primarnem gorišču Newtona f=1000mm, D=200mm.
Skupaj so bili zloženi s programom Hugin. Fotografije so posneli Nastja Marondini,
Gaj Žižek in Bor Mlekuž. Posnetke je obdelala Nastja Marondini. Na enem posnetku sta
Andrej in Klemen močno poudarila nasičenost barv,
ki nakazujejo na različno sestavo kamnin na različnih delih Lune (geološka karte Lune).
Temne in relativno brezoblične Lunine ravnine, ki jih lahko jasno vidimo
s prostim očesom, se imenujejo morja (latinsko mare), saj so starodavni
astronomi verjeli, da jih napolnjuje voda. Dejansko pa so obsežni
strjeni bazeni starodavne bazaltne lave. Čeprav so podobni zemeljskemu bazaltu,
je v bazaltu Luninih morij več železa in sploh nimajo mineralov, ki bi
jih spremenila voda. Večina te lave je izbruhnila ali pritekla
v vdrtine, ki so povezane z udarnimi kotanjami. Ob morjih leži več
geoloških področij, ki vsebujejo ščitne ognjenike in ognjeniške izbokline.
Morja skoraj večinoma ležijo na bližnji strani Lune, in pokrivajo 31 %
površja bližnje strani. Na oddaljeni strani je le nekaj raztresenih
krp morij, ki pokrivajo le 2 % površja. To je verjetno posledica
koncentracije toplotnotvornih elementov pod skorjo na bližnji strani,
ki jih je moč videti na geokemičnih kartah, posnetih s spektometrom
žarkov ? robotske sonde Lunar Prospector. Elementi so pozročili,
da se je spodaj ležeči plašč segrel, delno stopil, se dvignil na
površino in izbruhnil. Večina bazaltov iz Luninih morij
je izbruhnila med imbrijsko periodo, pred 3,0 do 3,5 milijardami let.
Nekateri vzorci, datirani radiometrično, so sicer stari celo 4,2
milijarde let. Prav tako so najmlajši izbruhi, datirani s
kraterskim štetjem, verjetno stari le 1,2 milijarde let.
Svetlejša območja na Luni se imenujejo višavja (terrae), saj so
višja od večine morij. Njihovo starost so ugotovili radiometrično
in so nastala pred 4,4 milijardami let. Verjetno predstavljajo
plagioklazne nagrmadene kamnine Luninega magmatskega oceana.
Z razliko od Zemlje verjetno nobena Lunina gora ni nastala kot
posledica tektonskih dogodkov.
Delni Sončev mrk
- 4. januar 2011
V torek 4. januarja 2011 je bil iz Slovenije viden delni Sončev mrk.
Začel se je ob 8h. Ta dan je Sonce vzhajalo ob 7:43, kar pomeni,
da smo si morali za začetek mrka poiskati primerno opazovališče (
mi smo izbrali Šmarno goro, Krim, Postojno, Katarino, ... ),
da smo ujeli vzhod Sonca. Največja faza je bila ob 9:21 (68,5%),
konec mrka pa ob 10:50. V dolini je bila megla, v hribih (nad inverzijo)
pa božansko sončno vreme za izjemen dogodek v čarobni zimski idili.
Iz Tacna smo začeli ta pravi zimski pohod na Šmarno goro ob
6:55 in prispeli na vrh ob 7:45, Sonce je ravno vzhajalo.
"Sam da ne blo tok mrzlo" - no ni bilo tako hudo.
Med spustom smo, po prihodu v meglo (nekaj m debela plast, 30 m pod kapelo),
lahko mrk opazovali kar skozi meglo.
Dve luštni gospodični sta dejali, da če bi vdedeli za mrk,
bi kar vrtec pripeljali na Šmarno goro. Mnogi so si
sposojali daljnoglede, očala, filtre za teleobjektive,
bilo je res imenitno vzdušje (kužeki pa so uživali v mrazu).
Nekateri so Sonce opazovali kar s prostim očesom - hm.
Večina "gostov" še ni videla popolnega Sončevega mrka
(11.8.1999 so ostali doma).
Po srečanjih in poštah naslednji dan smo izvedeli,
da so nekateri naši slušatelji (poleg Šmarne gore in Krima)
sli še na Katarino, do Postojne, itn, srečali zanimive ljudi, ...
Sledi nekaj slik.
Ekipa iz Šmarne gore (Gregor, Zorko, Marko, Meta, družina Ortar,
Vida, mnogi radovedni obiskovalci):
Rašica je še ravno obsijana s Sončnimi žarki.
Levo novoletna jelka.
Levo zadaj je Krim, kjer je opazovala naša druga ekipa.
Sonce in Luno smo "nosili" pod pazduho.
Animacija z miško.
Nekatere odlične slike še sledijo!!!!!!
Izjemne posnetke so posneli tudi
varovanci mentorice Marice Kamplet (Soncčev mrk Kalobje, avtor Robert Gajšek).
Takole pravijo:
"Na Kalobju smo danes doživeli sončno - zimsko pravljico.
V galeriji poglejte nekaj utrinkov z opazovanja."
http://gallery.me.com/robert.gajsek#100651
Zgornjo sliko mrka skozi meglo je poslala Sonja Feuš iz Ormoža.
Zgornjo sliko mrka je (brez filtra) posnel g. Bogomir Kraševec, Kranj,
fotoaparat Nikon coolpic.
Ekipa iz Krima (Klemen, Dejan, Ida, Matija, Bor):
Šmarna gora kuka iznad megle.
Tekmovanje v znanju astronomije
- šolsko leto 2010/2011
Šolsko tekmovanje - četrtek, 2. december 2010 ob 13:00
Državno tekmovanje - sobota, 18. december 2010 ob 10:00
Letošnje državno
Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo
uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana (sobota 18. december 2010),
z izdatno pomočjo astronomskega krožka.
Mentor Klemen Blokar je skupaj z ostalimi člani (Ida Kraševec - lanska srebrna nagrajenka,
Dejan Kolarič,
Matija Kastelic, ...)
uspešno opremil 9 učilnic za tekmovanje,
po navodilih DMFA
Komisije za tekmovanje v znanju astronomije.
Klemen je posebej pohvalil logistiko DMFA,
informacijski sistem za izvedbo
tekmovanja (vnos tekmovalcev, razredov, končna porazdelitev
tekmovalcev po razredih, ...).
Na gimnaziji so tekmovali
tako osnovnošolci kot srednješolci.
Dijak Bor Mlekuž iz Šentvida je na tekmovanju po točkah zasedel zlato sredino.
Spet je snežilo, kot pred letom in tako so na ta račun krožile
mnoge šale o korelaciji, začetku smučarske sezone, itn.
Tekmovanja se je udeležilo okrog 150 učencev, nekaj jih je zaradi
slabega vremena manjkalo (škoda za mlade nadebudneže).
Za tiste, ki so prej končali s tekmovanjem, je Gregor Vertačnik
pripravil zanimivo predavanje na temo astronomskih dogodkov v letu 2011.
Udeležence je v imenu organizatorjev pozdravil pomočnik ravnatelja
Gimnazije Šentvid g. Edo Hubad.
Poleg dobrih želja tekmovalcem in tekmovalkam, je
predstavil še bogato astronomsko tradicijo Gimnazije Šentvid.
Pridobili smo nekaj dragocenih izkušenj, kako z določenimi malenkostmi
izboljšati organizacijo v naslednjem šolskem letu - koliko ljudi
je potrebnih za organizacijo, kje in kako deliti malico, kdaj spustiti tekmovalce v
učilnico, itn.
Nadzor po razredih so vršili mentorji iz različnih šol.
Andrej Guštin, kot pobudnik tekmovanja, je pravočasno
prinesel na šolo naloge in sezname ter jih s pomočjo organizatorjev
razdelil po razredih. Nadzor nad tekmovanjem je vršil tudi
matematik doc. dr. Matjaž Željko, ki v okviru DMFA koordinira tekmovanja.
Tekmovanje se je začelo ob 10h in končalo ob 12h (sočasno z ostalima regijskima skupinama).
Letos bo naknadno za najboljše učenke in učence izveden tudi praktični del tekmovanja
(uporaba teleskopa, itn),
zelo smela in odlična poteza.
Po tekmovanju so si nekateri udeleženci ogledali
šolski astronomski observatorij. V ta namen je bilo potrebno vložiti
kar nekaj napora v kidanje snega. Nekateri so uživali v spuščanju (metanju)
"gromozanskih" kep snega iz terase šole na igrišče, kjer so tako nastajali
zaresni modeli kraterjev.
Sledi nekaj slik.
Andrej Guštin deli naloge.
Pogled skozi okono - še zmeraj sneži.
Sestanek z mentorji nadzorniki.
Tik pred tekmovanjem.
Še zadnji posvet.
Gospa iz DMFA je pridno prodajala učbenike in ostale publikacije.
Med malico (samo del tekmovalcev - 30) -
na vprašanje, koliko jih je že opazovalo skozi teleskop, sta roke dvignila samo dva.
Na vprašanje, ali imajo na šoli teleskop,
je roke dvignilo 10 učencev.
Gregor med predavanjem.
Ogled observatorija. Konec dober, vse dobro.
Tudi toplo Sonce je, nekaj pred dvanajsto,
posijalo na pobeljeno pokrajino
in tako ustavrilo izjemno idilično
podobo tega našega, trenutno EDINEGA poznanega planeta priemrnega
za življenje našega rodu in ...
Ustvarjalna igra - metanje velikih kep iz terase,
simulacija nastanka kraterja.
Desno, mentor g. Stane Arh iz OŠ Medvode je pripelja na tekmovanje
res navdušene in talentirane učence.