Slovenska problematika - izvor Slovencev, jezika, dvojine, Veneti
Venet

Slovenska problematika - izvor Slovencev, jezika, dvojine - teorije in viri, Veneti ...

??? - 1000 pr. Kristusom - 600 po Kristusu - 900 po K. - 1400 po K. - 1500 po K. - 1800 po K. - 1918 po K. - 1991 po K. - 2004 po K.

Slovenska beseda, plemenita zgodovina, je zapisana z lastno pisavo (vsaj pred 3000 leti) in slovenska duša je rodila demokracijo (izbira karantanskih knezov) ŽE, ko so plemena, ki nas danes učijo lažne zgodovine in lažne demokracije, še darovala lastne sinove na oltar okrutne plemenske oblasti in je bila njihova edina "pisava" zapisana v spominih na nasilje nad lastnim in zavojevanimi ljudstvi, plemeni.

Najprej so Germani manipulirali s Slovenci in slovenščino, po letu 1900 pa Hrvati in Srbi. Kdo pa danes manipulira z nami, po letu 1990/91 (nesposobnost, KOS, janičarji, SDV, lastna nespamet, prodane duše, razredna ideologija, botri iz tujine, ...)?

DVE TEORIJI

TEORIJA I
Predniki današnjih Slovencev bi se naj prvič naselili na tem območju v 6. stoletju, nekaj (precej dvomljivih) argumentov:
skeletni pokop (a skeletni pokop je bil na našem ozemlju, poleg žar, prisoten tudi že v antiki - najdišča povsod v Sloveniji to dokazujejo), pokristjanjevanje (ni dober argument, staroselci v Rimu večinoma niso bili pokristjanjeni), v 7. stoletju se širi kolačinski, penkovski in praški tip posodja (Kaj poreči na črepinjske dokaze, ker se danes širijo kitajski izdelki, še to ne pomeni, da smo Kitajci; na drugi strani pa rimsko posodje - črepinje - najdene v domovih naših prednikov komentirajo kot slučajno prinešene rimske ostanke v domovanja t.i. prišlekov - res korektno ...).
Tukaj je še problem južnoslovanstva, ki ga Slovencem, probeograjski večinski zgodovinarji, še naprej brez sramu in argumentov vsiljujejo v učbenikih, na internetu in v medijih; enako velja za vse stranke, ki imajo izvor v nekdanji KPJ - SD, LDS, Zares, SNS, na žalost (po padcu Ivana Omana) vedno močneje tudi SLS. Zakaj na tem mestu omenjati realno politiko - narod, čigar stranke iščejo korenine v tujih centrih moči, nima prihodnosti. Načeloma je mešanje politike v stroko značilnost diktatorskih in nerazvitih držav, a mi smo, glede na dogajanja v humanistični znanosti, blizu diktaturi - v tem kontekstu tudi ni za podcenjevati zloveščih primerov iz preteklosti in sedanjosti, apokalipse Tibeta, kot kaže gre po njegovi poti Nepal, ki so si ga s silo podredili maoisti, Irska je izgubila lasten jezik, Belorusija je na tem, da ga izgubi (Belorusijo vodijo ruske obveščevalne službe, Slovenijo pa "bizantinske"), ...

TEORIJA II
Slovenci smo kulturno potomci starodavnega ljudstva Venetov - delno tudi gensko. Zakaj?
Na to kažejo sloVenetska imena in zapisani viri.
Na starost slovenščine kaže tudi velika podobnost sanskrta s slovenščino. Še kako desetletje nazaj so izvor sanskrtskega jezika (star indijski jezik) iskali v litvanščini. Toda ko so nekateri domoljubni Slovenci (Jožef Škulj, Kanada) opozorili, da je slovenščina mnogo bolj sorodna sanskrtu kot litvanščina (glej osupljive podobnosti), so bili osupli, saj slovenščine, kot primerjalnega jezika sploh nihče ni preučeval. Sanskrt se je skozi stoletja dokaj spreminjal, verjetno zaradi tega, ker se je s časoma pomešal s staroselskimi besedami indijskega podkontinenta. Zanimivo pa je, da starejši ko je sanskrt, večja je njegova sorodnost s slovenščino. Novejše študije ugotavljajo, da se je sanskrt, od takrat glavnega svropskega jezika, slovenščine, ločil pred najmanj 8.000 leti. Genske študije pa so pokazale še, da se genska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem času novih genov le 7 %. Tudi številna poznoantična naselja na hribih ("ajdne") kažejo, da se naše ozemlje s propadom Rima ni izpraznilo. V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve. So tudi dvomi, vendar je vsem genetskim raziskavam skupno dejstvo, da je večinsko današnje prebivalstvo na evropskih tleh avtohtono, in da v zgodovinskem obdobju ni prišlo do večjih preseljevanj po padcu Rimskega cesarstva. Minimalne selitve so sicer potekale, a znotraj istega jezikovno-kulturnega prostora Evrope, čeprav geografsko lahko tudi zelo oddaljenih skupin ... Jezikovne podobnosti sanskrta z današnjimi narečji, podobnost slovenščine z venetski napisi, imena krajev in rek, imena gora, pokrajin, dvojina, genetika, antični viri (pisec Jordanes, itn) - to so dokazi, ki so bližje resnici o izvoru Slovencev, kot zgolj pojavljanje nekih novih predmetov (trgovanje, itn) v 7. in 8. stoletju.
Potrebno pa je zelo odločno reagirati na tiste, ki nova spoznanja (dejstva o izvoru ljudi srednje Evrope) enačijo z nestrpnostjo (uporabljajo še hujše znane diskvalifikacije - če ni tako kot mi trdimo si pa *ist, itn). Takim je potrebno povedati, da so prav zgodovinske laži pripeljale do skrajnih dejanj, in da če še naprej zagovarjajo neresnico, so oni prav to, kar očitajo tistim, ki so za resnico argumentov. Argument moči v zgodovinski stroki še ni doživel prevetritve in posledice takih zavajanj režimskih zgodovinarjev in arheologov lahko kmalu pomenijo konec Slovenske kulture in države. Če je lahko laž stoletje veljala za nesporno, potem resnica ne sme poklekniti pod težo moči domačih starorežimskih in tujih neokolonialnih zgodovinarjev - ki, namesto da bi zgodovino gradili na dejstvih, delajo zgodovino po ideološki podobi tujih centrov (Zagreb, Dunaj, Beograd, Rim, Moskva).

Doc. dr. Primož Jakopin, vodja Laboratorija za korpus slovenskega jezika pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), po poklicu je matematik, je preko računalniške primerjalne jezikovne analize pokazal, da je slovenskemu jeziku najbližje slovaški jezik (sami ga imenujejo slovenski). To je še en dokaz, da so teorije, o Slovencih kot južnih Slovanih, bile politično motivirane.

Kaj nas lahko čaka, je zgovorna zgodovina. Naše poselitveno ozemlje se je skozi 1000-letja enormno zmanjševalo, sploh po koncu srednjega veka. Če smo si pod pokojno Avstr-Ogrsko komaj priborili lastne šole in tiskanje knjig, učbenikov v slovenščini, so nam Srbi po letu 1918 dovolili tiskanje učbenikov v slovenščini le do leta 1942 (Verbovšek, 1995, stran 157), a je njihov načrt dokončne rešitve vprašanja slovenščine in slovenstva zmotila druga vojna. Prav tako so Srbi ukinili slovenske vojaške enote in tako tudi poveljevanje v slovenščini. Bila je sicer ustanovljena univerza v Ljubljani (arheologijo in zgodovino so imeli pod popolnim nadzorom srbski nastavljeni izobraženci), a so jo Srbi želeli ukiniti že pred drugo vojno, kar je zvito preprečil inženir in šahist Milan Vidmar, ki je obiskal kralja in mu sporočil, da bodo univerzo poimenovali po njem (kralj tako ni mogel ukiniti svoje univerze). Vidmar se je sicer ponižal, a je rešil vsaj minimum. Prav tako je bilo v Srboslaviji spološno sprejeto - "učene" balkanske glave so trdile - da je slovenska dvojina znak zaostalosti (vir - Leopold Verbovšek, 1995, stran 152).

Valentin Vodnik pravi:
"Od prvega tukaj
stanuje moj rod,
če ve kdo za drujga,
naj reče, od kod."

Da smo Slovenci neposredni potomci prvotnih evropskih prebivalcev pričajo tudi izjemna slovenska narečja, ki vsa ohranjajo dvojino in so jezikovno zelo podobna sanskrtu (uporabljal je dvojino), bretonščini (SZ Francija), venetskim napisom, ... Še danes dvojino uporabljajo nekatera litvanska narečja, škotska gelščina, lužičani, ostanki pa so vidni tudi v nekaterih ostalih jezikih. Pravzaprav samo še domači strokovnjaki ne vidijo, da smo Slovenci s svojimi narečji in dvojino živi most med preteklostjo in sedanjostjo evropskih kultur, kar pa dojemajo mnogi tuji strokovnjaki. Dejstvo je, da omenjenih vsebin, ki utemeljujejo slovenski narod in jezik, ne obravnava noben učni program slovenskih šol in univerz. Vse to kaže na neavtonomnost slovenske kulturne, znanstvene in šolske politike.
Mentaliteta Slovencev je precej drugačna od germanskih, romanskih in južnoslovanskih narodov - smo izjemno nagnjeni k samomorilstvu, smo introvertirani, izjemno prilagodljivi, kjerkoli se nahajamo, nas radi sprejmejo, ker pridno delamo in spoštujemo gostiteljevo okolje. Vse te lastnosti, poštenost, skromnost, hkrati pa strašna naivnost, imajo sicer za preživetje posameznika blagohotne posledice, a kot kulturna entiteta smo tako skozi 1000 let izgubili tako rekoč večino etničnega ozemlja (kaj nas je pokončala tudi kuga) in se stopili z veliko agresivnejšimi ljudstvi iz soseščine (Germani, Italijani, Madžari, Hrvati). Ostal je še centralni otok, ki ga danes pokriva Slovenija in manjšine v sosednjih državah. Teza o izjemni podobnosti slovenščine in južnih balkanskih jezikov, je enaka kot teza o podobnosti recimo švedščine, danščine, nizozemščine z nemščino. Seveda so podobnosti med germanskimi jeziki, kot so podobnosti med slovanskimi jeziki - a so tudi ogromne razlike, saj prebivalci Balkana ne zastopijo slovenščine (eni pravijo, ker se ne potrudijo, a v resnici je razlika med slovenščino in ostalimi jeziki tako velika, da tudi, če se trudijo, slovenščine ne zastopijo). Tudi generacije Slovencev, ki niso bile ideološko, jezikovno, medijsko, vojaško in kulturno pod nadzorom srbskih služb (to je trajalo samo nekaj let 1990 - 1996), so na Hrvaškem tako zgubljene, kot recimo v Franciji, tako srbščine kot francoščine ne zastopijo. Ker pa smo Slovenci bili okupirani in zato prisiljeni prilagajanja srbščini, preko medijev (TV), vojske, balkanskih filmov, v šoli smo se morali učiti srbščino (Srbi ali Hrvati se nikoli niso učili slovenščine), se pri ponižnih, biču vajenih, Slovencih ustvarja lažni vtis, da je slovenščina najbolj podobna ostalim balkanskim jezikom. Danes se balkanske obveščevalne službe trudijo - saj držijo v šahu večino slovenskih medijev, univerz in ostalih kulturnih ustanov (skoraj vse politične stranke) - v slovenščino vnašati nove in nove srbizme (starim so se pridružile še besede: frka, kao, majke-mi, muzičari, trubači, valjda, car (ni več kralja ali cesarja), gužva, roditelji, džabe, slovenski 'ja' se v šolskih testih zamenjuje z 'da', dvojino se ukinja, ...) in to preko medijev, reklam, ciljna skupina so najstniki, ki jih najlažje osvojiš s tujo demagogijo (v šolah obstajajo posebne skupine, ki skrbijo, da se na zabavah, v šolah v naravi, itn, vrti zgolj srbska ali hrvaška glasba, namerno pa se zasmehuje slovenska glasba, ki je v tujini še kako uspešna, doma pa jo izganjajo iz sveta mladih, medijev, itn, tudi na mnogih družabnih dogodkih, študentskih srečanjih, modnih revijah, reklamah, spremljav v ozadju TV oddaj, je vse več "trubačev" in nič slovenske glasbe), časopisne hiše preko filmov obujajo kult stare unitarne srbske države (vračajo se srbske filmske ideološke pravljice), preko nastopov balkanskih glasbenikov, ki jih je na slovenskih odrih zdaleč več kot slovenskih ali iz ostalega sveta. V Ljubljani sme za novo leto nastopati kvečjemu kakšen "klovn" iz SV Slovenije s prijatelji kot predskupina "velikanov" iz Balkana. Prešernove nagrade prejemajo pisatelji, ki iz prve napišejo roman z vulgarizmi v stilu "jebena slovenščina - jebeš takav život, i ko ga izmisli, ..." in ves tekst je zaščiten s sprevrnjeno interpretacijo umetniške svobode - vsak pomislek glede zlorabe umetniške svobode ali nestrpnosti do slovenske (s krvjo prigarane) kulture in države, je zavrnjen z žalitvijo bralca, češ da bralec ne razume celote, sporočila, metafor, slenga, ... Vsaka kritična beseda o balkanskih agresorjih na Slovenijo 1918 - 1991 (in danes preko tajnih služb, lož in preko manipulacije z emigranti) pa se označi kot sovražni govor. Iz šol se izganja vera naših prednikov, o njej se grdo govori, hkrati pa se brez omejitev v šolo vnašajo druge religije (karme, krišne, mohamedizmi, new-agei, šarlatanska duhovnost za denar), ki da so boljše od evropske tradicije. V šolah se, spet, o "velikih" srbskih zmagah uči več kot o Slovenski zgodovini, otroci kaj malo slišijo o Maistru, o bitki za Radgono 1919, o junaštvu Šarha in njegovih otrok, o odločilni vlogi Celjanov v bitki proti Turkom na Nikopolju 1396, ki so rešili kar se je rešiti še dalo, rešili so cesarja Sv. rimskega cesarstva, Sigismunda Luksemburškega, Srbi pa so izdajalsko stopili na Turško stran, o trdoživosti Karantanije, o žalostnem porazu pri Mohaču (1526), o odločilni bitki proti Turkom pri Sisku (1593) in junaštvu slovenskega viteza Adama Ravbarja, o junaštvih Jurija Lamberga v bitki proti Turkom pri Monoštru-Modincih (1664), o Venetih, o rimski provinci Norik, ki je izpričano bila že okorog leta nič slovenska (nobenih večjih priseljevanj ni bilo v te kraje v 6. stoletju), itn. V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve.

Noriški konj.

Norik se je leta 16 priključil rimskemu cesarstvu (recimo, da sporazumno, ni tvegal uničujočega spopada z Rimom, s tem je ohranil delno avtonomijo). Izdelki noriških kovačev (tudi meči) so se zaradi kakovosti znašli tudi v latinskem pregovoru (cadentibus Haedis, durior et ferro, quod Noricus excoquit ignis, et saxo, quod ). Ovid pravi za Anaksareto (za ponosno grško princeso): "... durior [...] ferro quod noricus excoquit ignis ... " V prevodu: " ... trša kot železo, ki ga je skoval noriški ogenj." Ali tudi: "...harder than iron which Noric fire tempers [was Anaxarete towards the advances of Iphis]..." To dejstvo kaže na visoko tehnološko in tudi siceršnjo stopnjo razvoja Norika.

Keltsko-noriški meč iz noriškega jekla, približno 60 pr. Kr.



Norik v rimskem imperiju.¸V Norik je zagotovo spadalo tudi Celje s širšo okolico ..., meje so se seveda tudi takrat nekoliko spreminjale. Še danes se to pozna na dialektu Celjanov, ki je blizu koroškemu. Norik je praktično segal do Dunaja (Vindobone), na jugu pa vsaj do Krškega. Kdaj je recimo Norik segal skoraj do Ptuja.
Kralj Cincibilus sklene prijateljski sporazum z Rimljani (s tem se je izognil nasilju), pozneje postane Norik rimska provinca.


Samovo kraljestvo 1631 obsega večji del Norika (tudi v Sloveniji) in se dodatno globoko zajeda v severne dežele današnje Nemčije. To kaže na jezikovno sosrodnost teh dežel in na kontinuiteto.


Karolinški imperij.


Slovenske dežele, tudi marke 952 - 1180 in okolica - v Vojvodini Karantaniji.
Po novni osamosvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija; ta je sedaj temeljila na obmejnih grofijah (marke ali krajine). Koroška je leta 976 postala vojvodina, vlada cesar Oton II. Podvrgla si je sosednje mejne grofije: Karantanijsko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko, Furlansko marko in Veronsko marko. Ta napol samostojna tvorba je obstajala do 11. stoletja,
ko so začele nastajati province. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, sem se priselile pomembne plemiške družine, zgradili so prve gradove in vzpostavil sistem delitve obdelovalne zemlje. Freisinški rokopisi so prav iz tega obdobja.
Iz obmejnih držav in nekaterih zaprtih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se oblikovale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, ki so bile vključene v Sveto rimsko cesarstvo (visoki srednji vek).

https://www.quora.com/What-are-the-Slovenians-like

Naselitvena poglavja (teorije - pravljice) v učbenikih strogo pišejo srbski zgodovinarji ali pa s strani Beograda preverjeni kadri. Slovenska wikipedia ima več in daljših tekstov o srbskih znanstvenikih, zgodovinskih dogodkih, itn, kot o slovenskih. Tako ni čudno, da o kakem slovenskem matematiku na angleški wikipediji najdemo kar nekaj strani, na naši pa en stavek ali nič. Wikipedia je tudi zlorabljena za popolno ponarejanje zgodovine in jezika. Vpliv bizantinske lože v Sloveniji je celo tako velik, da so iz Prešernove Zdravice naredili "Zdravljico", jo skozi desetletja dodobra prepesnili (v bistvu so jo uničili, v njej smo Slovenci sedaj mevže s potrtimi prsmi, saj so nam zamenjali verz "veselo upanje budi." s ponižujočim verzom "v potrtih prsih up budi!") in iz nje celo vrgli eno celo kitico, vsebino katere smo se še učili v naši mladosti ("Ljubezni sladke spone. Naj vežejo vas na naš rod, V njim sklepajte zakone. De nikdar več naprej od tod. Hčer, sinov. Zarod nov. Ne bo pajdaš sovražnikov! ..."). Celo slovenska hrana je naenkrat kar vsa "premastna" in nekvalitetna (čevapčiči, burek, pljeskavica, pica, kebab, itn - to je naenkrat boljše od naših žgancev, zelja, repe, pese, ajdove kaše, fižola, tunke, šunke, pršuta, kranjske klobase, krvavice, jote, štrudla, potice, krofov, gibanice, ...). Zgodovina Slovencev je zgodovina genocida sosednjih kultur nad starim ljudstvom in to že stoletja in danes ni nič drugače, celo pospešuje se. Med Beogradom, Dunajem in Rimom celo obstaja dogovor iz leta 1918, da se Slovence uniči (sindrom Kurdov, Tibetancev, ...). Vsak od omenjenih bo dobil 1/3, dogovor ni bil nikoli preklican. Tako ni čudno, da se o koroških Slovencih veliko govori, a nič ne stori, na njih so pozabile šole - ni več ekskurzij, turistična društva, le cerkev kdaj malo pomiga s kakim romanjem ... Prišli smo celo tako daleč, da nam očitajo, da se ne dovolimo potujčit, samouničit, in da smo zato nestrpni. Njihovi argumenti se skrivajo v neki novi moderni civilizaciji, brez narodnega elementa - a to seveda ne velja za njih, bizantince, ampak zgolj za Slovenijo in Slovence, ki da naj pozabijo na svojo tradicijo in zgodovino in sprejmemo raje tisto iz Šumadije. V Jajcu je leta 1943 bila dana obljuba, da bomo Slovenci lahko po drugi vojni ohranili svojo vojsko, poveljevanje v slovenščini (slovenske enote in poveljevanje v slovenščini je bilo dovoljeno celo v Avstro-Ogrski), da bomo lahko vojaško obveznost služili v Sloveniji. Takoj po umiku nemških čet leta 1945, so slovenske partizane ukinili, jih poslali po Balkanu, zamenjali slovenske poveljnike ("Šarhe" so že med vojno po tihem zamenjevali A. "Jovanovići", itn). "Kralj" iz Kumrovca je takoj maja 1945 prelomil obljubo in uničil slovenske partizane - kot je pred drugo vojno pobil večino svojih političnih konkurentov za prestol jugo-partije iz internacionale (glej knjigo: Silvin Eiletz - Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935 – 1940). Ker Srbom leta 1942 zaradi vojne ni uspelo ukiniti slovenščine, so po drugi vojni spet poskušali s skupnimi programskimi jedri. Ni jim uspelo ne leta 1918, ne leta 1942, ne 1988, a vse delajo na tem, da jim to uspe v samostojni državi Sloveniji (so izjemno uspešni zaradi stare jugo obveščevalne mreže v slovenskih državnih inštitucijah, ki drži v šahu vse izdajalčke izpred leta 1991), večja mesta so za slovensko kulturo že izgubljena, kot v času Avstrije pred letom 1918. Biti Slovenec v Ljubljani je sedaj enako težko kot biti Slovenec v Celovcu ali Trstu. Slovenija postaja SAO krajina. Vse raziskave, ki odstirajo dejansko ozadje zgodovine srednje Evrope, so blokirane, so zavite v molk (kot v romanu Ime rože). Teza, da so prebivalci slovenskih pokrajin prišleki po propadu rimskega imperija, ne vzdrži. Naša dežela, zaradi zapletenega reliefa, klime, gozdov in sistema rek, ni prehodna po celem ozemlju, ampak le po določenih dolinah (rimske ceste). Tujci, Rimljani in drugi, so prehajali čez naše dežele, a nikoli niso poseljevali celotnega, za življenje in dostop težkega hribovitega in močvirnatega področja. Slovenija je prehodna dežela, kot je večina drugih, ni pa "prihodna" dežela - dokaz so: staroselci (genetske raziskave), veliko narečij in enkratna živa dvojina, vse to se ne bi ohranilo, če bi prihajalo do izrazitih migracij - Slovenci (preostanek) smo živi fosili. To pa je kvečjemu naša prednost, tudi prednost in bogastvo za evropsko in svetovno kulturo, ki nam jo dobronamerno zavidajo mnogi veliki narodi - mi pa (še) ne vemo kaj bi s tem lastnim zakladom počeli. Je pa res, da se nam lahko kmalu zgodi tibetanski sindrom - slovenskih "Pančenlam" nam ne manjka, v medijih se razkazujejo kot branilci nacionalnega interesa, "DalejLame" pa se izganja iz zavesti Slovencev - koliko časa še.

Zanimiva je izjemna pripoved o zakladu, ki so ga naši prednki pred tri tisoč leti zakopali na Debelem vrhu - meja med Poljansko dolino in Belo krajino in so ga ljudje zaman iskali vse do 20. stoletja (še ne dolgo tega je neotrudno kopala nek domačin). Kako bi lahko domačini vedeli za zaklad, če so se po "bizantinskogermanskih" teorijah vsi izselili in so prišli v nase kraje neki čisto novi ljudje. Zaklad so nehote razstrelili (odkrili) ob izgradnji nove ceste (veliko sekir, jantarja, se je kljub eksploziji vendarle ohranilo) in tako je legenda postala resničnost. Res je, da so bili določeni kraji redko naseljeni, a večina Slovenije je naseljene že od zadnje ledene dobe in to večinoma s Slovenci (kakor koli so jih že poimenovali v preteklosti: Veneti, Kelti, Entoi, Slovenci, Sklavi, Vindi, ...). O tem pričajo tudi krajevna imena iz srednje Evrope, imena rek, gora, arhitektura, zapisi, ki šele danes dobivajo domovinsko pravico, ... Tudi številna poznoantična naselja na hribih ("ajdne") kažejo, da se naše ozemlje s propadom Rima ni izpraznilo. Delno se je ohranila tudi krščanska tradicija in tudi predkrščansko izročilo. Pod Velikim Klekom (Großglockner 3798 - najvišji vrh Avstrije) je recimo znameniti ledenik Pasterze - kar praktično enolično spominja na slovenske pastirce (nekateri ga imenujejo tudi Pastirci, Pastirica). Kljub samoumevnosti (geografska bližina, slo. priimki v okolici, ostali toponimi, ledinska imena, imena živali ...) moramo biti pri takih sklepih vseeno previdni. Na spletu recimo piše: "The name Pasterze is possibly derived from Slovene: pasti, 'pasture'."
ali
"Der Name Pasterze bezeichnet ein Gebiet, das zur Viehweide geeignet ist. (Vergleiche dazu lateinisch pastor: der Hirte, englisch pasture: das Weideland, slowenisch pašnik: das Weideland.) Bis mindestens ins 19. Jahrhundert wurde er als Toponym für ein größeres almwirtschaftlich genutztes Gebiet im Talschluss der oberen Möll verwendet. Beziehungen zu dem ungarisch-slawischen Flussnamen Beszterce (der wilde Bach) können etymologisch noch nicht nachgewiesen werden. "

Še zanimive podobnosti z ostalimi kulturami, ki se omenjajo na naših tleh. Kelti recimo niso imeli vladarskih družin, voditelja so izbirali kar izmed ljudi - kot Karantanci, Slovenci svoje kneze (knežji kamen). Tudi keltski kralj Arthur za Kelte ni umrl, ampak je spal in so čakali, da se zbudi - to je podobnost z našim kraljem Matjažem (kralj Matjaž bi naj bil madžarski kralj - Slovenci očitno radi slavimo tuje vladarje, tudi novejše, ..., a to je še ena provokacija iz "Bizanca" - večina resnih zgodovinarjev pravi, da je to izvirno slovenski lik, mnogo starejši od madžarskega Korvina). Je pa zanimivo, da so ljudstva, ki so gojila demokratične vrednote (Slovenci, ostala venetska plemena, v Aziji Tibetanci, itn), v zgodovini počasi prehajali v podrejen položaj narodov z močnimi vladarskimi družinami - stare demokracije so izgubljale ozemlja, kulturni vpliv, asimilacija jih je krčila iz stoletja v stoletje, ... Tudi Marx in Hitler sta izražala zaničevanje do starih ljudstev (Baski, Slovenci, itn, zanimivo, kako sta se ta dva ekstremista ujela v genocidnosti)


Triglav - gora Slovenstva in naših prednikov. Slika je iz: veneti info.

http://us.geocities.com/ausslokon/prlekija.htm http://us.geocities.com/ausslokon/prlekija.htm
ATESTINSKE TABLICE VERSKI IN JEZIKOVNI POMNIKI NAŠIH PREDNIKOV. Atestinske tablice z označbami Es 23, Es 24, Es 25 in Es 26 iz antičnega mesta Ateste (danes Este pri Padovi) iz 5. stoletja pred Kristusom predstavljajo najbolje ohranjene venetske pisne spomenike. Znani venetologi so v svojih knjigah (1-3) te tablice predstavljali predvsem kot učni pripomoček. Njihovo razlago so iskali predvsem v latinščini in romanskih, zlasti italskih jezikih in jo poenostavljeno uvrščali v kentumsko skupino, pa čeprav za to niso imeli nobene jezikovne osnove. Zapise na tablicah so zgodovinarji in jezikoslovci obravnavali predvsem črkovno, medtem ko vsebine tablic niso uspeli razvozlati, saj so jim bila črkovna zaporedja, besede in njihova vsebina nerazumljivi. M. Bor je z uporabo slovanskih pomenskih elementov, zlasti slovenščine z narečji, pojasnil pomen različnih oblik glagola jekati in vsebino stavčnih zapisov na tablicah, kar je objavil v knjigi Veneti naši davni predniki (4). D. Kaplja (5) je prvi opazil v ponavljajočih se soglasniških skupinah v slovenščini razumljive korene. I. Tomažič pa je v knjigah (6,7) in na predavanju v organizaciji Univerzitetnega znanstvenega foruma z naslovom Čudovit spomenik naših prednikov (8) dodatno pojasnil smisel različnih oblik glagola jekati. Nepojasnjeni so ostali predvsem napisi VIR VIN VIL VI, ki sem jih pojasnil v časopisnem prispevku (9) in jih dodatno pojasnjujem tudi v tem prispevku. Pri analizi sem upošteval tablice Es 24, Es 25 in Es 26, ki so bile objavljene v knjigi Zgodovina Langobardov, kjer je B. Grafenauer dodal obsežen zapis o venetskih teorijah (10). Upošteval pa sem tudi tablico Es 23, ki je bila objavljena v knjigi Veneti naši davni predniki (4), saj je na njej prikazana tudi abeceda. Vse tablice so dobro ohranjene in so v različnih tehnikah prikazane v priloženi fotokopiji tako, da so dobro razvidne vse ohranjene črke posameznih zapisov. Iz podanih tablic je razvidna uporabljena venetska abeceda, ki šteje 19 črkovnih znakov in se zapisana v latinici glasi: 

abeceda           :           A   E   V   D   I   T   K   L   M   P   N   Š   R   Z   C   U   B   G   O

dvojniki                         J                                    Ž        S  Č               H


Brižinski spomeniki
Končno je izšla tudi knjiga, neke vrste slovar, Sanskrt in slovenščina [ Il sanscrito e la lingua slovena - Dizionarietto comparativo storico popolare ] (maj 2008), ki zelo lično primerja Sanskrt in slovenska narečja. Avtor je Ivo Petkovšek - JUTRO ZALOŽNIŠTVO D.O.O.
Knjiga argumentirano dokazuje, da je slovenščina, skupaj z litvanščino, ključ do razumevanja izvora Evropejcev v povezavi z severozahodno Indijo.


Konec koncev imamo Beneško Slovenijo (če odmislimo betatizem, je to Veneška Slovenija, pokrajina kjer živijo Veneti torej celo geografsko še danes obstaja in v njej se govori slovensko, beneško - veneško, venetsko), Italijani ji pravijo Slavia Veneta, je del pokrajine Veneto. V bližini živijo Furlani, ki se tudi hitro naučijo slovenščine. V času Marka Pola so v Benetkah živeli ljudje svetlih las, tako pričajo slike Benečanov iz 12. stoletja. To kaže, da so tam skoraj zagotovo živeli tudi ljudje z delno venetskim poreklom. Šesti beneški dož je bil Slovenec z imenom Dominik Monagar, o tem piše Anton Vramec v svoji Kroniki. Poznani so tipski ročaji mečev, imenovani Schiavon - Slovenk (najbrž tradicija vezana tudi delno na antične noriške meče - o tem priča že prej omenjeni latinski pregovor: "cadentibus Haedis, durior et ferro, quod Noricus excoquit ignis, et saxo, quod "). Krajevna imena kažejo na poselitev Slovencev tudi v notranjosti Italije in so tako živ dokaz, da smo Slovenci zares »stari prebivalci« Srednje Evrope in tu naseljeni že zelo dolgo:
Schiavonia (71 kilometrov jugo-zahodno od Benetk,okrožje Este)
Schiavon (94 kilometrov zahodno od Benetk)
Schiavo? (77 kilometrov od Benetk)
Monteschiavo (Iesi, Ancona)
Acqua Schiava (reka v dolini Brente)
Riva degli Schiavoni (obala Slovenov v Benetkah - obala Slovencev)


V Furlaniji imamo kar nekaj pričevanj, ki govorijo o tem, da je bila slovenščina v tej deželi ljudski jezik, ali jezik večine deželanov, še celo do sredine srednjega veka. To nam potrjuje Marcantonio Nicoletti, po polkicu notar v Čedadu, ki v svojem rokopisu Costumi e leggi pravi, da je bil v furlanskem srednjeveškem parlamentu v rabi poleg furlanskega tudi slovenski jezik. Poleg tega piše tudi, da je bil v furlanskih vaseh bolj v rabi slovenski jezik, kot pa furlanski, ki še ni bil izoblikovan. Podobno navaja tudi Giovanni Francesco de gli Olivi, v svoji knjigi Historia della provincial di Friuli. Pravi, “da se je v prejšnjih časih govorilo slovensko na podeželju, medtem ko je v mestih prevladoval furlanski jezik” (Il linguaggio schiavo nelle ville per l’ordinario si practicava, e l’idioma forogiuliese nelle citta haveva l’uso). Da je v Furlaniji obstajal slovenski jezik že v starodavnih časih, nam zraven zgodovinskih virov, potrjujejo tudi številni toponimi in seveda sam furlanski jezik. V srednjem veku so obstajala še številna krajevna imena Schiavons (Slovenski), ki so kasneje izginila, a nekaj se jih je vendarle ohranilo. Tam kjer so bila pogosta krajevna imena Schiavons, so bila navadno v bližini tudi krajevna imena Romans, kar kaže na to, da so bile nekatere vasi še slovenske, druge pa že romanske. Popolnoma v skladu s postopnim prodiranjem Romanov med Slovence. Furlanski jezik uporablja več kot dvesto besed iz slovenščine, skoraj nič pa germanskih (langobardskih) ter nobene keltske!

V 14. stoletju so bile na Koroškem, Kranjskem in celo na Dunaju, maše tudi v slovenskem jeziku (Windischer Sprache) brane. V Durandis »Rationale divinorum Officiorum«, (14. stoletje) je bilo to tako utemeljeno: » Ker nobeden drug jezik ni tako razširjen, kot ta, ki se imenuje slovenski«. Leta 1495 sta npr. mesti Ljubljana in Kranj, celo v Aachnu postavili duhovnika za slovenske romarje. Na južnem Bavarskem (t.i. Bavaria Slavica) so na podeželju še do 12. stoletja obstajala naselja s slovenskim pogovornim jezikom.

Tudi v precejšnjem delu Ogrske (današnje Madžarske) in zlasti v Slovenijeh (danes Slavonija) se je v glavnem govorilo slovensko. Zato imajo Madžari v svojem jeziku še vedno ogromno slovenskih besed ali pa slovenskih korenov. V delu današnje Hrvaške, nekdaj imenovanem Slovenijeh ali Slovenija, pa je obstajalo celo Slovensko kraljestvo ali Regnum Sclavoniae. Leta 1273 je bil v tej pokrajini (Sclavoniae/Slovenijeh) sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni zbor celotne kraljevine Slovenijeh. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava. Knezi ali vojvode oz. bani Slovenijeh so v virih zabeleženi kot Dux ali Banus Sclavoniae oz. Dux ali Banus Sclauonia. Domače prebivalstvo ni za svoj jezik nikoli uporabljalo izraza slavonščina ali kajkavščina, temveč vselej in izključno slovenščina. V tej deželi je bila slovenščina prevladujoč jezik vse do 17. stoletja, ko je pod vplivom hrvaškega in srbskega jezika novih naseljencev, beguncev pred Turki, njena vloga padla na raven narečja, imenovanega »kajkavščina«.

Je pa med Slovenci problem tudi kolektivno nezavedno, saj imamo privzgojeno samozaničevanje in občudovanje tujega gospodarja in tuje kulture. To je sindrom surovega gospodarja, ki ga prepoznamo v protislovju, ko ljudje najbolj jočejo za tistimi, ki so jih je najbolj pretepali, pobijali, ustrahovali, zaničevali (to je lahko sadistični oče, nek samodržec, poznamo sindrom Stalina, da ne omenjamo ostalih krutih gospodarjev iz naše preteklosti).

Še izlet v zadnja biološka dognanja, ki nekako posredno utemljujejo zgornje trditve o nezavednem v nas. Da kolektivno nezavedno ni zgolj fenomen prenosa kulturnih navad na potomce in na posameznike občestva, ampak se določene travme ali pozitivne izkušnje tudi biološko prenašajo - lahko preberemo v spodnjih odstavkih iz knjige Š. Dolenca (Zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah).

Imajo geni spomin?
Geni in genom (str.240-241)
[...] Najmanjši znani genom ima bakterija Mycoplasma genitalium, ki ga sestavlja samo 477 genov. Najmanjša znana »knjiga« živega bitja ima torej nekaj manj kot 500 zgodb in za njen zapis je narava porabila nekaj več kot 200.000. besed. Pred kratkim prebrani človeški genom je med rekorderji »romanov življenja«. V njem je s tremi milijardami črk zapisanih 30.000 zgodb. Če bi človeški genom bral s hitrostjo ene besede na sekundo osem ur na dan, bi mi branje vzelo celo stoletje. Če bi črka človeškega genoma merila milimeter, bi bilo besedilo dolgo kot Donava. To je orjaški dokument, velikanska knjiga, recept izjemne dolžine, ki pa je v mikroskopskem jedru majcene celice, ki bi jo zlahka postavili na bucikino glavico. Narava uporablja za pisanje svojih romanov zelo preprosto abecedo, v kateri so le štiri črke. Štiri dušikove baze, ki gradijo DNK, imenujemo: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T). Tudi njen besedni zaklad ni ravno bogat, saj so vse besede v »jeziku življenja« sestavljene iz vsega treh črk. Genomi so zapisani v dolgih molekulah DNK, ki se lahko v pravih razmerah prepisujejo, berejo in prevajajo. V jeziku narave velja preprosta kemijska slovnica, po kateri se »A rad pridruži T-ju, G pa C-ju«.[...]

Epigenetika (str.241)
[...]Genetiki odkrivajo vse več primerov, ko se informacije iz roda v rod ne dedujejosamo prek zapisa DNK. Takšno epigenetsko delovanje (epi pomeni v stari grščini zunaj) - se pravi kemijski prenos biološke informacije na naslednje generacije, pri čemer ne pride do spremembe zapisa DNK - proučuje epigenetika. Epigenetika se večinoma ukvarja s priveski na kodi DNK, ki lahko povzročijo vklop in izklop posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina (en ogljikov in trije vodikovi atomi), ki lahko povzroči, da se določen zapis gena ne bo prevajal v proteine in bo tako neaktiven.[...]

Lakota v švedski vasici (str.242)
[...] V devetnajstem stoletju je bilo to švedsko mestece izolirano od ostalega sveta in je bilo odvisno od hrane, ki so jo sami pridelali. V mestnih kronikah so bili natančni zapisi rojstev in smrti prebivalcev mesta, pa tudi pridelkov na poljih v vsakem letu posebej. Pembrey in Bygren sta ugotovila korelacijo med smrtmi za posledicami nekaterih bolezni in prehranjevanjem starih staršev. Nekatera ključna obdobja v mladostnem življenju starih staršev so bila, kot se je pokazalo, bistvena za pričakovano življenjsko dobo vnukov. Pri babicah je bilo ključno obdobje, ko so bile še v maternici, medtem ko sta za dedke ugotovila, da je ključno obdobje tik pred puberteto. To se je ravno ujemalo s časom, ko so pri ženskah in moških nastajala jajčeca in semenčice, ki prenašajo dedni material na potomce. Okoljski vplivi so se izakazali za pomembne ravno v obdobju, ko so se oblikovale spolne celice.[...]

Geni in okolje (str.243)
[...] Takšna odkritja postavljajo ustaljene predstave o dedovanju v novo luč. Vplivi okolja, ki so delovali na naše prednike nekaj generacij nazaj, lahko vplivajo na naše življenje po povsem biološki liniji. In to brez spreminjanja samega zapisa genetske kode v vijačnici DNK.[...]


POVEZAVE - na različne vire, tiste stare neokolonialistično obarvane in vire novih dognanj in dejstev:
  1. Deset kažipotov iz preteklosti v slovensko sedanjost (Ivan Tomažič)
    http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/publikacije/znanost/mzt/raziskovalec/1998-1/Clanek26.htm

  2. Zgodovina Slovenije v nekaj stavkih (Stane Granda)

  3. Od kod ime Slovenci?

  4. Veneti - raziskave

  5. Odzivi na vire in teza o Venetih

  6. Napisi/Inscriptions/Inschriften

  7. Primer državnih simbolov

  8. Študija o latiniziranju sloVendskih imen ("latinska" in slovenska imena)

  9. IMENI RAETIA IN SCHWYZ

  10. Povezave med Hetiti in paflagonskimi Veneti

  11. Jezik razkriva venetsko preteklost Slovencev

  12. Jezik razkriva venetsko preteklost Slovencev

  13. Hervardi - karantanska vojska

  14. Raziskavanja na polji staroslovanske zgodovine - spisal Davorin Trstenjak

  15. ZGODOVINA SLOVENCEV (Ivan Tomažič)

  16. SLOVENIAN HISTORY Concise History of Early Slovenians - Ivan Tomažič

  17. KRATKA ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA

  18. Zgodovina Slovenije na Internetu (linki), subjektivni pogled (gradivo v urejanju)

  19. Od brona do evra. Kratka denarna zgodovina Slovenije

  20. VLADA RS - Zgodovina - Nekaj pomembnejših mejnikov

  21. Stičišče avstralskih Slovencev, Slovenian Network in Australia

  22. Welcome to Carantha - Welcome to true Slovenian

  23. Deset kažipotov iz preteklosti v slovensko sedanjost, Dunaj, Ivan Tomažič

  24. http://www.thezaurus.com/sloveniana/veneti_ancestors.htm

  25. http://en.wikipedia.org/wiki/Adriatic_Veneti ?????????????

  26. http://en.wikipedia.org/wiki/Venedes

  27. http://www.veneti.info/english/venetie.htm

  28. http://www.veneti.info/

  29. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=blogsection&id=6&Itemid=187

  30. GENETSKE RAZISKAVE IN NJIHOV POMEN ZA PREUČEVANJE VENETOV

  31. Vuga - Devoto ... da analiza, ki sem jo opravil, nakazuje venetsko-slovensko prazgodovino tega območja. Izmed množice

  32. http://www.goriski-panterji.com/Nasjezik_sh.html

  33. http://www.mavrica.net/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=07&Dogodek=228 (Izjemen tekst!!!!!)

  34. http://category.nordland.na.licestudy.org/sl/Latin%C5%A1%C4%8Dina ???

  35. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=150&Itemid=58

  36. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=161&Itemid=58

  37. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=73&Itemid=58

  38. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=42&Itemid=165

  39. sanskrt in slovenščina

  40. PRIMERJAVA SODOBNIH EVROPSKIH, INDOEVROPSKIH IN NEKATERIH STARIH JEZIKOV - Vinko Vodopivec

  41. http://www2.ku.edu/~slavic/sj-sls/izvlecki97.htm

  42. http://www.hervardi.com/vindija.php

  43. 3. Paflagonija – anatolska dezhela ob Chrnem morju - Pogum Revija SRP 2006/1, Lucijan Vuga

  44. Knjizhnica Revije SRP
    Lucijan Vuga
    VENETI V TROJI
    SRP = Svoboda, Resnica, Pogum

  45. http://sloveneti.tripod.com/veg/s/Gr/grDilema_s.html#piramovi_zavezniki Troja in Veneti (Frizijci, Hetiti, ...)

  46. http://sloveneti.tripod.com/veg/s/Init/union_s.html

  47. sanskrt_slo_clanek

  48. BRETONCI - SLOVENCI - LETONCI - HRVATI

  49. http://www.joker.si/mn3njalnik/index.php?showtopic=53849&st=80

  50. http://www.carantha.net/world_slovenian_congress_on_venetology_at_ptuj_castle.htm
    PTUJ 2001 (Slovenci so zahodni Slovani)

  51. http://my.opera.com/ancientmacedonia/blog/show.dml/450563 - populacija v Indiji in Evropi - povezave

  52. http://www.carantha.net/forum_veneti_part_i.htm


  53. ATESTINSKE TABLICE VERSKI IN JEZIKOVNI POMNIKI NAŠIH PREDNIKOV
    Atestinske tablice z označbami Es 23, Es 24, Es 25 in Es 26 iz antičnega mesta Ateste (danes Este pri Padovi) iz 5. stoletja pred Kristusom predstavljajo najbolje ohranjene venetske pisne spomenike. Znani venetologi so v svojih knjigah (1-3) te tablice predstavljali predvsem kot učni pripomoček. Njihovo razlago so iskali predvsem v latinščini in romanskih, zlasti italskih jezikih in jo poenostavljeno uvrščali v kentumsko skupino, pa čeprav za to niso imeli nobene jezikovne osnove. Zapise na tablicah so zgodovinarji in jezikoslovci obravnavali predvsem črkovno, medtem ko vsebine tablic niso uspeli razvozlati, saj so jim bila črkovna zaporedja, besede in njihova vsebina nerazumljivi. M. Bor je z uporabo slovanskih pomenskih elementov, zlasti slovenščine z narečji, pojasnil pomen različnih oblik glagola jekati in vsebino stavčnih zapisov na tablicah, kar je objavil v knjigi Veneti naši davni predniki (4). D. Kaplja (5) je prvi opazil v ponavljajočih se soglasniških skupinah v slovenščini razumljive korene. I. Tomažič pa je v knjigah (6,7) in na predavanju v organizaciji Univerzitetnega znanstvenega foruma z naslovom Čudovit spomenik naših prednikov (8) dodatno pojasnil smisel različnih oblik glagola jekati. Nepojasnjeni so ostali predvsem napisi VIR VIN VIL VI, ki sem jih pojasnil v časopisnem prispevku (9) in jih dodatno pojasnjujem tudi v tem prispevku. Pri analizi sem upošteval tablice Es 24, Es 25 in Es 26, ki so bile objavljene v knjigi Zgodovina Langobardov, kjer je B. Grafenauer dodal obsežen zapis o venetskih teorijah (10). Upošteval pa sem tudi tablico Es 23, ki je bila objavljena v knjigi Veneti naši davni predniki (4), saj je na njej prikazana tudi abeceda. Vse tablice so dobro ohranjene in so v različnih tehnikah prikazane v priloženi fotokopiji tako, da so dobro razvidne vse ohranjene črke posameznih zapisov. Iz podanih tablic je razvidna uporabljena venetska abeceda, ki šteje 19 črkovnih znakov in se zapisana v latinici glasi: 
    abeceda           :           A   E   V   D   I   T   K   L   M   P   N   Š   R   Z   C   U   B   G   O

dvojniki                         J                                    Ž        S  Č               H

    Venetska pisava je praktično skoraj enaka feničanski pisavi izpred 1050 pr. Kr.. Kar je logično, saj so Feničani in Trojanci bili povezani. Ko je Troja padla, se je del preživelih naselil na sv Italije delno na ozemlju današnje Slovenije. Tako lahko preberemo, de je Didona, tudi Dido ali Elisa, bila mitološka ustanoviteljica Kartagine in njena prva kraljica. Opisana je recimo v Vergilovem epu Eneida. V epu ponudi zavetišče edinemu preživelemu trojanskemu junaku Eneju, sinu boginje Venere (Afrodite), ki že sedem let blodi po morju. Tam ji Enej pripoveduje o padcu Troje in o poteku vojne. Didona se vanj zaljubi (imela naj bi tudi otroke z Enejem). Ko Enej zaradi dodeljene naloge odide v Italijo (baje sodeluje pri ustanovitvi Rima), ga Didona prekolne in naredi samomor (vrže se na meč in se hkrati zažge). To se dogaja v 9. stoletju pr. Kr.

    Poglejmo si še zgodovinsko zgodbo o maksimalni ploščini lika pri danem obsegu.
     Znamenito legendo o prvi kartažanski kraljici Didoni in ustanovitvi mesta Kartagine najdemo v klasičnem delu Aneida, enega največjih pesnikov antičnega Rima, Virgila (70-19 pr. Kr.). Leto 815 pr. Kr. je feničanska princesa Didona pobegnila s svojimi podporniki pred bratom, ki je bil hkrati feničanski vladar in je tudi umoril njenega moža. S plovbo po Sredozemskem morju zahodno od svojega rojstnega mesta Tira je pristala na afriški obali, danes je to Tunizijski zaliv. Iskala je parcelo za izgradnjo skrivališča. Vendar ji lokalni vladar Jarb željene zemlje ni hotel prodati. Didona se je zelo zvito in spretno pogajala, prepričala je Jarba, ki je tako prisluhnil njeni "ponižni" želji, da ji proda zgolj košček zemlje, ki ga je mogoče omejiti s kožo vola. Didona pa je nato svojim podložnikom premeteno zapovedala, da naredijo zelo ozke trakove iz volovega usnja in z njimi označijo mejo parcele, ki bo imela čim večjo ploščino (površino). Na označeni, zaradi trika s trakovi, kar veliki parceli, je zgradila trdnjavo Birso (po feničansko koža) in tako je kmalu nastalo znamenito mesto Kartagina. Iz omenjenih zgodb je nastal t. i. Didonin problem in sicer: Kako določiti največjo ploščino, ki jo lahko omejijo pasovi iz volovskega usnja (omejena dolžina)? Pasove so sestavili v krog, saj so že v Antiki geometrijsko dokazali, da je krog lik z največjo ploščino pri danem obsegu (od vseh drugih možnih likov) - vir: Bandle, 2017. Danes ta problem matematično razrešimo preko variacijskega računa.
    Glje tudi:

    Optimalna oblika zleba - Uni. L., parcialni odvodi in ekstremi - ponovitev,
    - Didonin problem maks. površine pri danem obsegu lika.


    Kamen iz Nore, ki so ga v 18. stoletju našli na Sardiniji v Italiji (kraj Nora), je najstarejši feničanski napis, ki so ga kdaj našli zunaj feničanskega območja (približno osmo ali deveto stoletja pr. Kr.). Nakazuje razširjeno trgovsko mrežo, ki so jo Feničani ustvarili skozi čas. Nacionalni arheološki muzej Cagliari, Italija.


    Venetska pisava (levo) - različica iz Reitije v mestu Este. Desno pa je ena izmed najstarejših oblik feničanske pisave (1050 do 150 pr. Kr., mnogi viri navajajo letnico 1400 pr. Kr.).


    Opis pomena črk v feničanski pisavi (zgoraj in spodaj).


    Abecedni zapis besed, govora pomeni velikanski miselni in kulturni preskok človeštva. Soglasnike namreč težko izgovorimo direktno z glasilkami (kot samoglasnike: a, e, i, o, u), ampak jih izgovorimo z obliko ustnic ali vibrabcijo jezika (recimo r) in dodatkom polglasnika. Soglasnike izgovarjamo torej še z dodatkom samoglasnika (b recimo v angleščini z bi, v slovenščini pa recimo z bə, torej z dodatkom polglasnika [ki je samoglasnik in ga označimo z ∂, oz. ə]) - to so fonemi. Fonem je osnovna najmanjša glasovna enota. Nekaj, kar se je zdelu na začetku nemogoče (zato so starejše pisave z znakom opisali besedo, celo frazo, predmet, žival, osebo - recimo simbol, znak za človeka je bil razkoračen spodnji del človeka, konj je bila kar figura konja ..., zato recimo Kitajci morajo poznati okrog 8000 pismenk ..., vseh je več kot 50000), so Feničani razrešili problem pisave z zapisom fonemov (črk), ki jih ima večina jezikov od 25 do 30. Podobno pisavo so naši predniki uporabljali skoraj do konca antike. Venetska pisava je tako nekako sopotnica feničanske - katera je primarna, je nebistveno - ker se za nazaj ta razlika težko določi in razloči ...

  54. korenine_slo_povzetek_zbor06 (viri so samo za priselitev Hrvatov, Srbov in Bolgarov in nobenih za priselitev Slovencev)

  55. Veneti - skrivnostna ljudstva?

  56. Karantanija - odlomki (Jožko Šavli)

  57. http://www.slovenienhistoria.se/Sloveniens_historia_1.html
    Leta 1515 so bili natisnjeni tudi prvi slovenski tiskani stavki. Šlo je za geslo in bojni klic slovenskih upornikov »Stara prauda in »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«. Oboje je natisnjeno v nemški pesmi iz leta 1515 o zmagi nad slovenskimi uporniki. Izvod letaka se danes nahaja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

    Letak »Ain newes lied von den kraynnerischen bauern« iz leta 1515, natisnjen na Dunaju. Glej predzadnjo vrstico, desno polovico.

  58. SLOVENSKE KULTURNE DOBE - SRP

  59. Jurkloster in Orion

  60. Valvasorjevi potomci na Kogu in v Ormožu

  73. .

  74. . sanskrt_slo_clanek 2


    Med kritičnimi zgodovinarji priljubljen epigram pravi: "Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti. Za to je ustvaril zgodovinarje." John Stachel, 1983 (rojen leta 1928 - fizik in filozof znanosti)

    Kje je napaka v zlajnani trditvi: »Čudež je, da smo Slovenci sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod.«
    Resnica je prav nasprotna! Preživeli smo ravno zato, ker smo ostanek nekoč mogočnega in prevladujočega naroda, ki je v miru živel v večini srednje Evrope in to od pradavnine, ki je vsaj 1000 let pred Kristusom razvil tudi svojo pisavo (predhodnico latinice).     Do danes se je ozemlje skrčilo zgolj na Slovenijo, dokazi za prvobitnost, avtohtonost slovenskega kmečkega človeka so: enkratna dvojina, šest sklonov, številna (okrog 60) in izjemna narečja, arhaične besede (gučati, dveri, veda, gora, obrežje, drveti, jar, palica, kruh, štenge, kapura, upanje, vože, jama, čer-čeri, kal - kalce, vas, hrepenenje, otrok, kozarec, kupica, kup, gnoj, ogenj, kurent - korant, nor - norost, dež, graba, zobače, izgovorjava števil - najprej enice, ...), navade - običaji, legende, stara imena krajev, ki so jih od Slovencev prevzeli Rimljani, venetski napisi iz 10. - 6. stoletja pred Kristusom, starejši od rimske države (Atestinske tablice iz 5. stoletja pred Kristusom), podobnost slovenščine z bretonščino in sanskrtom, kozolci posejani do Švice. Bretonci se sami imenujejo Breizhiz - ljudje z obrežja - "Brežic". Naši izvirni priimki (čeprav so nastali, kot povsod po Evropi, v srednjem veku) pričajo o naši inovativnosti, demokratičnosti, tudi genski zapis (Y kromosom) je bližje Čehom in Norvežanom, kot nekaterim, ki nas hočejo na silo pobratiti (kot kaže imajo "bratski" vsiljivci med "politiki" kar velik uspeh - a zadaj je nečloveška mašinerija kolonialnih obveščevalnih služb - podobno kot v Ukrajini in Belorusiji). Naša narava je izrazito drugačna od sosedov, je introvertirana in prilagodljiva (tudi naivna), kar sicer tujci cenijo, a prav ti lastnosti sta nas hkrati, skozi stoletja, stali izgube večine etničnega ozemlja. Naš temperament je zelo slovaško-češki ... Lep primer naše duše je zadnja prevara, ki so jo za svojo "kupili" Rezijani, ki se zmanipulirani večinsko odrekajo slovenstvu. Naj razume kdor more.



    V napisu beremo:
    (TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU
    Ali FONETIČNO :
    KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM.
    Kar je v slovenetskem originalu izgledalo:
    XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII DONOM
    Zgornja najdba je iz Karnijskih Alp iz 2. stoletja pred Kristusom - v Karnijskih Alpah, ki imajo ime po Karnih, enem izmed venetskih plemen, v današnji severovzhodni Italiji, je kraj z imenom Lagole di Calalzo. Ime kraja že samo pove, da je povezano z vodo - lagole je jezerce, medtem ko je Calalzo (fonetično Kalalco) poitalijančena beseda kalce, ali manjšalna oblika slovenske besede kal. Kal je namreč v slovenščini kotanja s stoječo vodo. Že v davnini so ljudje zahajali v ta kraj, zaradi njegovega zdravilnega slovesa. Učinek vode so pripisovali enemu izmed venetskih božanstev Trumužijadu, Trumusijatu ali Trumuskatu, kar v sodobni slovenščini pomeni Tromožje. Venetsko božanstvo Tromožje ali Trumožijat nedvomno kaže na najtesnejšo jezikovno sorodnost Slovencev in Venetov, ki je ni moglo izbrisati niti 2500 let. V kraju so našli več venetskih napisov posvečenih Tromožju, saj je predstavljal središče čaščenja tega venetskega božanstva. Na enem izmed napisov na ročaju posode za zajemanje vode, pa je tudi napis KALO DIBA (DIVA), kar pomeni KAL ČUDEŽA ali čudežna kotanja s stoječo vodo. V staroslovenski besedi DIBA namesto DIVA, zaradi betatizma v rodilniku ednine, namreč gre za pomen "čudeža". Za nas Slovence pa je še pomembnejši napis na ročaju Ca 62, prav tako iz tega najdišča. Napis izhaja iz pozne venetske dobe, ko so Veneti že prevzeli latinsko abecedo in bili že podvrženi postopnemu raznarodovanju. Če so črke že latinske, pa je jezik še zmeraj venetski oz. slovenetski, kar je razvidno iz pomena besed. Prav tako pa je venetski tudi način pisanja, kar kaže punktiranje pri nekaterih črkah in pisanje brez presledka (“in continuo”).

    Še izjemen napis - 4. stol. pred Kr., atestinska žara.

    V OUGON TAJ VUGISON JAJ BRIGDINAJ JEGO
    In Slovenian:
    V ogenj ta, ugašene, naj gredo, brige in skrbi njegove. In English:
    Into this fire, extinguished, let them pass: his cares and sorrows.


    Škocjanski napis - OSTI JAREJ (Ostani mlad.) iz časov pred prihodom Rimljanov.
    Ostali smo mladi, "kar nas je sinov slovenske matere!" (pravi Prešeren v originalu Zdravice, uradna verzija je s strani "šumadijske" klike cenzurirana) - Slovenci smo torej živi fosili, kako dolgo še? To kar (nas) niso pokončali Nemci, Italijani in Madžari bodo, kot kaže, dokončali bratje "brača". Mesta so že padla, vasi pa se hitro praznijo - in to je razlika med današnjim časom in starimi časi (Avstrija, Rim) - takrat so kmetje ohranili staro kulturo za nas, mi pa jo bomo dokončno zapravili za potomce. Tako kot smo izgubili svoj jaz v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem - no, ni še vse izgubljeno, a biološko in kulturno smo na psu. In to ravno v trenutku, ko se je zdelo samoumevno, da bomo preživeli, ko smo Obre in Avare, ki smo jih vojaško premagali že v 9. stoletju, dokončno pregnali leta 1991 - a kot kaže, temu ni tako - ta zmaj v miru in po tihem pod krinko novoreka moderne sociologije neizprosno melje svoje žrtve (pod krinko človekovih pravic žre kulturo, ki ga je sprejela, oziroma so mu jo dodelile velesile po prvi vojni) ... Smo v popolni paralizi neobizantinskega zmaja - in kdo so Obri in Avari, tisti iz 8. in 9. stoletja in kje so danes? Avari in Obri so Bolgari in ostali prišleki, ki jih danes imenujemo "južni Slovani", a to so v resnici ljudstva iz srednje Azije, ki so prevzela slovanski, venetski (lingua franca), jezik, podobno kot so vsa priseljena ljudstva v ZDA sprejela angleški jezik. Zadnji svoje vrste smo in ... Tako malo nas je ostalo (mini evropski rezervat starega ljudstva z dvojino), a brutalnim kolonizatorjem smo še zmeraj odveč in sedaj pripravljajo dokončno rešitev slovenskega vprašanja (podobnost z Judi) - ta rešitev je znana iz sporazuma Stalin-Hitler, Hitlerjev načrt je hvala Bogu propadel, a kaj, ko je njemu enak, preživel Stalinov načrt (v navezavi z muslimanskimi fundamentalisti, ki javno zanikajo holokavst) in njegova brutalna politika bo pokončala, ne samo nas, ampak vse EU naivneže. No - EU kultura ne bo prvič propadla. Protislovno a resnično, izobilje bolj škoduje kot skromno trdo življenje. Evropa je, zaradi neprijaznega podnebja - klime, posledično težkega življenja, zmeraj znala, zaradi naravne želje po preživetju, razviti, protislovno, nek navidezni kulturni, socialni in ekonomski raj, ki nato kot magnet privlači ostala ljudstva (ki zmeraj znova uničijo, požgejo in razrušijo "Rim"), a to izobilje hkrati pomeni konec zagona, pomeni propad generacij rojenih v izobilje truda staršev - in taki cikli se v Evropi pojavljajo skozi tisočletja. Tisto, kar je poučno, je, da so Slovenci v tem kaosu trpljenja, izobilja in pohodov raznih hord, uspeli ohraniti prvobitno izročilo, jezik, itn, izpred vsaj 3000 let. No, tudi ostala ljudstva so naslednice svojih prednikov, a redka so uspela ohraniti toliko avtohtonega (arhaične besede, zgodbe, dvojino, sklanjatve, ...) - res smo živi fosili.
    Slovenska beseda, plemenita zgodovina, je zapisana z lastno pisavo (vsaj pred 3000 leti) in slovenska duša je rodila demokracijo (izbira karantanskih knezov) ŽE, ko so plemena, ki nas danes učijo lažne zgodovine in lažne demokracije, še darovala lastne sinove na oltar okrutne plemenske oblasti in je bila njihova edina "pisava" zapisana v spominih na nasilje nad lastnim in zavojevanimi ljudstvi, plemeni.

    Pričevanja o Slovencih v Rimskem imperiju in pred tem.

    Zgodovinska pričevanja in jezikovne sledi govorijo o nepretrganem obstoju slovenske etnije in slovenskega jezika v rimskem obdobju. Izmišljena teorija o "romaniziranih staroselcih" nima nobene podlage.
    V rimski dobi so znana slovenska imena, kot so n. pr. Trgeste (tržišče), Oterg (otržje), Dravus (Drava), Saloca (Zaloka), Longaticum (Logatec), Poetovio (Ptuj), AdPirum (Hrušica) itd.
    Po odhodu Rimljanov in potem leta 568 Bizantincev je v Noriku zgodovinsko izpričana slovenska država, ki jo leta 593 in 595 napadejo Bavarci z ropskimi nameni. Pa pravijo, da so ta čas komaj prihajali neki Slovani... V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve.
    Zanesljive priče so:
    Sv. Jeronim, ki okoli leta 400 s poudarkom prevaja slovensko besedo v latinščino.
    Sv. Severin, ki okoli leta 480 išče v Noriku med domorodnim ljudstvom preostale Rimljane.
    Zgodovinar Jordanes, ki leta 551 obširno opisuje "Slovene" in druge Slovane.
    Jona Bobbiensis, ki okoli leta 612 v življenjepisu sv. Kolumbana izrecno imenuje Slovence Venete.
    Fredegarii Chronicum, ki večkrat imenuje Slovence Vinedi (Veneti).
    Pavel Diakon, ki ne ve ničesar o kakem prihodu Slovanov ob koncu 6. stoletja prav do meje Langobardov, čeprav omenja vsako podrobnost iz tistega časa.

    Pavel Diakon na miniaturi iz 11. st.

    Se iz foruma: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=forum&op=viewtopic&topic_id=4132&forum=118&start=750

    75. Napis na žari (1):
    original: VOUGONTAJOSTINAJ - VOUGONTAJTOTIONAJ
    smiselno: VO.UGON.TAJ.O.STINAJ - VO.UGON.TAJ.TOT.I.ONAJ
    pomensko: V ogenj ta mi o izliti, v ogenj ta kot bomo vsi!

    Napis na žari (2):
    original: VUGONTAJVUGISONJAJ BRIGDINAJ JEGO
    smiselno: V.UGON.TAJ.VUGISON.JAJ BRIGDI.NAJ.JEGO
    pomensko: V ogenj ta, ugašene, naj gredo, brige in skrbi njegove.

    Napis na žari (3):
    original: VIOUGONTAJ VIOUGONTNA DONASTOREJTIJAJ
    smiselno(1): VI.OUGON.TAJ.VIOUGONTNA.DONASTO.REJTIJAJ
    pomensko(1): V ogenj ta, upepeljenca donašam Retiji.
    smiselno(2): VI.OUGON.TAJ.VIOUGON.TNA.DO.NAS.TO.REJ.TI.JAJ
    pomensko(2): V ogenj tajni (skrivnostni), v ogenj tna (tenj, senc) ob nas tu pojdi v raj.


    Retija in Triglav v zvezi z revmatizmom (najdišče: Lagole di Calalzo - »venetske toerme« :

    smiselno: ŠAJNATEI.REJTIAI
    pomensko: Šajnati Retiji.

    original: VDANDONASTOREJTIAJ
    smiselno(1): V.DAN.DONASTO.REJTIAJ
    pomensko(1): V dar prinešeno Retiji.
    smiselno(2): VDAN.DO.NAS.TO.REJ.TI.AJ
    pomensko(2): Vdan ob nas tu v raj ti pojdi.

    original: KARAN.MN.REJTIAI
    pomensko: Na zle duhove misleč, Retiji.

    original: MEGO.DONASTO.VANT.S.MOLDONKEO
    pomensko: Jaz darujem ventan z molitvijo. (ventati=zaklinjati, uročiti, začarati)

    original: SURO.S.RESUN.KO.S.TONA.S.TO.TRIBUS.IIATIN
    smiselno: SUROS.RESUN.KOSTONASTO.S.TO.TRIBUSIIATI
    pomensko(1): Nesreča resna kostenica (je) - k trem možem.
    pomensko(2): Z rožami se reši te kostenice pri treh možeh.

    original: VOTO.S.NA.I.SO.N.KO.S.TONA.S.TO.REIBUS.IIATIN
    smiselno(1): VOTOSNAI.SON.KOSTONASTO.REI.BUSIIATIN
    pomensko(1): Pritoži se nad kostenico Retiji božji.
    smiselno(2): VO.TOS.NAISON.KOSTONASTO.REI.BUSIIATIN
    pomensko(2): V to nesi kostenico Retiji božji.

    original: HUTTO.S.ALLISIKO.S.TRIKIKOS.TOLER.TRUMUSKATEI.DONO.M
    smiselno(1): HUTTO.SAL.LISIKOS.TRIKI.KOSTOLER.TRUMUSKATEI.DONOM
    pomensko(1): Kdorkoli šel loščiti/mazati si tročo kostenco trem možem prinešeno
    smiselno(2): HUT.TOS.ALLISIKOS.TRIKI.KOSTOLER.TRUMUSKATEI.DONOM
    pomensko(2): Pojdi s to boleznijo trojici kostenico Triglavu prinešeno.

    original: O.P.O.PO.S.APLISIKO.S.DOTO.DONO.M.TTRUMUSKATEI
    smiselno: O.PO.POS.APLISI.KOSDOTO.DONOM.TTRUMUSKATEI
    pomensko: O poslal za bolezen kostenico prinešeno Triglavu.

    original: AVIRO.BRO.I.COKO.S.DOTO.DONOM.(Š)AINATE.I
    smiselno: AVIRO.BROI.COKOSDOTO.DONOM.ŠAINATEI
    pomensko: V veri prosi za kostienico prinešeno svetli (Retiji).

    smiselno: KUI.CUTA.AME.TI.KOSTOLER
    pomensko: Kdor čota, ome ti kostenico

    smiselno: TI.UTU.SLOUONICU.S.TRUMUSIATEI.TIJ.DONOM
    pomensko: Ti od Sloveneca z darom k Triglavu


    2013 je v zgolj 300 izvodih izšla odlična knjiga dr. Antona Perdiha - IZVOR SLOVENCEV IN DRUGIH EVROPEJCEV.

    Zadnjih trideset let spet potekajo razprave o tem ali smo Slovenci na svojih ozemljih prvotni prebivalci ali pa so se naši predniki priselili sem izza Karpatov v 6. stoletju. Take razprave niso nekaj novega, saj so potekale že v 19. stoletju in so izzvenele po 1. svetovni vojni. V začetku prejšnjega tisočletja so nedvoumno vedeli, da živimo Slovenci na svojih ozemljih že od nekdaj in to vedenje se je nadaljevalo do prevlade naselitvene teorije v akademskih krogih. Domneva o kasnem prihodu z vzhoda se je pojavila pred okoli 500 leti ob tedanjem razumevanju antičnih spisov in so jo počasi razvijali do trditve o prihodu iz Pripjatskih močvirij. Že pred tridesetimi leti so tvorci Venetske razlage o izvoru Slovencev pokazali, da je razlaga o prihodu izza Karpatov le domneva, ki nima neposredne opore v znanih virih in temelji le na razlagah nekaterih opisov dogajanj v nekaterih virih. Nasprotno pa da ima védenje o prvobitnosti Slovencev neposredne podatke v zgodnjih virih. V zadnjih petih letih so na podlagi rezultatov genetskih raziskav razvili novo vejo genetike – DNK rodoslovje, katere rezultati dajejo podatke, ki v mnogočem pojasnjujejo izvor raznih evropskih ljudstev, njihove selitve in razvoj. Ti podatki pojasnijo veliko doslej neznanih ali spornih stvari in temu je posvečen del te knjige. Ob tem se lahko vprašamo, ali so morda naši zgodovinarji, ki zagovarjajo domnevo o zgodnjesrednjeveškem prihodu naših prednikov izza Karpatov, zgrešili poklic, jim bije zadnja ura, jih čaka propad?
    NIKAKOR!
    Čaka jih le nujnost opustitve preživelih paradigem in zamenjave z novimi, boljšimi.
    V tej knjigi so zbrani novi podatki, ki bodo podlaga nove paradigme, katere zasnove so tu predstavljene.
    Knjiga ima veliko znanstveno vrednost, saj njene teze izhajajo direktno iz objektivnega vrednotenja DNK rodoslovja. Določene mutacije na Y-kromosomu se namreč prenašajo samo iz očetov na sinove - preko zaporedja mutacij pa se da našemu globalnemu praočetu slediti tam nekje do 200 000 let v preteklost.
    Pri iskanju pramame pa se uporablja mitohondrijska DNK (mtDNK), ki se prenaša na otroke zgolj preko mame. Tudi ta raziskava je prišla vsaj do 200 000 let v preteklost in sicer na področje Afrike.


    dr. Antona Perdiha na predstavitvi knjige "IZVOR SLOVENCEV IN DRUGIH EVROPEJCEV", sreda 13. november 2013 v prostorih SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA na Cankarjevi cesti 1/IV v Ljubljani.

    Avtor je na predstavitvi knjige dal velik poudarek tudi zunanjim dejavnikom, recimo izbruhu vulkana Toba (Sumatra - Indonezija) pred približno 70 000 leti - ki je bil eden najhujših izbruhov v času prevlade sesalcev. Izbruh je pomenil zdesetkanje naših prednikov - neke vrste evolucijsko sito. Preživelo naj bi le 15000 naših prednikov ( to je recimo št. prebivalcev občine Ormož - iz njih je danes človeštvo narastlo na 7 milijard) - na to kažejo mutacije Y-kromosona ter mitohondrijska DNK in seveda razmeroma nizka stopnja genske variacije med današnjimi ljudmi.

    "Evine" hčere malo podrobneje.
    Pri raziskavah ženske dedne linije je genetikom v pomoč zapis DNK, ki ni shranjen v celičnem jedru, ampak v mitohondrijih. V daljni preteklosti je neki naš evolucijski enocelični prednik požrl bakterijo, ki je bila, kot se je pokazalo, koristna, saj je znotraj celice proizvajala energijo. Daljni potomci te požrte bakterije so mitohondriji v naših celicah, ki, povedano zelo poenostavljeno, delujejo kot nekakšne celične elektrarne. Za genetike pa so mitohondriji zanimivi, ker imajo svoj genom. Ta je sicer majhen, saj se je med evolucijo veliko pomembnih genov iz mitohondrija preselilo v celično jedro, a zapis, ki je ostal, je zanimiv, saj se pri dedovanju ne premeša, ampak se deduje nespremenjen iz roda v rod. Vsaka mutacija, ki ni smrtna, se ohrani tudi pri potomcih. V nasprotju s kromosomom Y se mitohondriji dedujejo samo po ženski liniji. Podobno kot pri kromosomu Y so tudi variacije mitohondrijske DNK največje med današnjimi prebivalci Afrike. Ocenjujejo, da je mitohondrijska Eva živela v Afriki pred približno 200.000 leti.
    Nekaj o DNK najdete tudi na:
    http://rodoslovje.si/index.php/sl/domov/16-drevesa/122-slovenski-dnk-bazen-znotraj-balkana-in-evrope

    Perdih je tudi povedal, na kak način ga ljudje iz univerze želijo diskreditirati (na srednjeveški način) - kaj vse se torej valja po naših akademskih krogih ..., grozljivo in to v 21. stoletju v "razsvetljeni" Evropi.

    Izredno zanimanje obiskovalcev za predavanje Antona Perdiha o izvoru Slovencev in drugih Evropejcev, je dokaz, da hočejo ljudje slišati tudi drugo plat uradne zgodovinske teze o izvorih in naseljevanjih Evropejcev.
    Anton Perdih pravi: “Ne poznamo niti enega zgodovinskega vira, ki bi govoril o množičnem naseljevanju prednikov Slovencev v 6. in 7. stoletju našega štetja. Ni verjetno, da bi Rimljani, Bizantinci in drugi, ki so zabeležili tudi manjše vdore, spregledali in ne zabeležili večjih naseljevanj. Imamo pa vir, ki govori o nerimskem prebivalstvu, katerega pa ne opredeli bolj podrobno. Po odhodu Rimljanov so ti ostali tam, kjer so bili prej, in kmalu so bili poimenovani kot Sloveni ali Veneti,”
    Univerzitetni profesor za kemijo, doma iz Zatolmina, se v pokoju, posveča raziskovanju izvora Evropejcev. Anton utemeljeno dvomi v uradno zgodovino - teorijo, ki so jo že zastopali germanski zgodovinarji, ker jim je to nekoč ustrezalo. “Skladno s teorijo kontinuitete je večina evropskih arheologov že zavrnila domnevo o invaziji Indoevropejcev v bakreni dobi, opuščajo jo tudi uradne evropske institucije. Vedno več evropskih strokovnjakov za prazgodovino zavrača tudi domnevo o prihodu Slovanov v 6. stoletju in sedaj razpravljajo le še, ali so Slovani na svojih sedanjih ozemljih od mlajše ali starejše kamene dobe.” Zavrnil je tudi očitek, da se ukvarja s tematiko, ki ni blizu njegovi stroki: “Seznam mojih številnih strokovnih objav, ki je javno dostopen na Cobissu, priložil sem ga tudi na konec knjige, priča o nasprotnem.”
    Pomen N skupine
    V svojem nizanju argumentov v prid tezi, da Slovani na območje današnje Slovenije niso prišli v 6. stoletju, se je oprl zlasti na izsledke populacijske genetike in DNK rodoslovja, ki temeljita na analizi tipičnih genetskih markerjev. Ti se dedujejo po moški ali ženski liniji. “Z vsakim letom imamo z njihovo pomočjo bolj jasno sliko o pogostosti posameznih rodovnih skupin, oziroma tako imenovanih haploskupin, ki so značilna za določena geografska področja. Z njimi je mogoče tudi ugotavljati, kako je potekalo preseljevanje skupin ter ugotavljati čas do skupnega prednika posamezne skupine,” je razložil. V Sloveniji naj bi bilo tretjina ljudi iz haploskupine (HS) I, ki naj bi bila stara vsaj 46.000 let in ima izvor v Evropi. Druga tretjina pripada HS R1a, ki naj bi nastala pred 20.000 leti v srednji Aziji, od koder naj bi prišla v Evropo pred 9.000 do 8.000 leti in s sabo prinesla kmetijstvo, četrtina ljudi iz HS R1b naj bi tudi imela 20.000 let starega skupnega azijskega prednika, čigar potomci so prišli v Evropo pred 4.500 oziroma 3.500 leti. “Poleg ostalih manj zastopanih skupin pa na območju Slovenije skoraj ni skupine N. Ta je močno zastopana pri Slovanih, ki živijo na drugi strani Karpatov, kar je neposreden dokaz proti priselitvi od tam. Celo nasprotno: te raziskave kažejo, da so se predniki Slovanov po vdoru bojevitih plemen iz zahoda (pred dobrimi 4000 leti), nekaj pa tudi pozneje zaradi širjenja Rimskega imperija (nekaj pa tudi v času Karla velikega), selili iz zahoda proti vzhodu (v nasprotno smer od danes politično predpisane doktrine). Anton je pritrdil, da je vzorec testiranj DNK sicer majhen in pojasnil, da se ta sčasoma povečuje, in da razmerje med glavnimi tremi skupinami ostaja podobno.


    Tabela zgoraj kaže, da na območju Slovenije skoraj ni skupine N. Ta je močno zastopana pri Slovanih, ki živijo na drugi strani Karpatov (Rusih), kar je neposreden dokaz proti priselitvi iz Rusije. Selitve so večinoma potekale iz zahoda proti vzhodu.


    Haploskupine po starosti.


    SELITEV ZAHODNOEVROPEJCEV - HS R1b1.


    SELITEV SLOVANOV PRED PRIBLIŽNO 10000 LETI V EVROPO - HS R1A.


    BEG DELA SLOVANOV IZ EVROPE PRED 4000 LETI - HS R1A - PROTI VZHODU V UKRAJINO, RUSIJO. Ljudje HS R1b1 napadajo srednjo Evropo - prebivalce HS I in R1A - ki se umikajo na vzhod.



    Še raziskava iz: http://smit.wz.cz/zrcadlo/rservice.php?akce=tisk&cisloclanku=2013090001




    Kaj pravi zgodovina o kralju Matjažu.

    Kot smo povedali, tudi keltski kralj Arthur za Kelte ni umrl, ampak je spal in so čakali, da se zbudi - to je podobnost z našim kraljem Matjažem. A zaradi vpliva madžarskih zgodovinarjev, se kdaj sklepa, da bi naj bil kralj Matjaž kar madžarski kralj Korvin. A to je še ena provokacija iz nabora "bizantinskih" zgodovinarjev, novinarjev. Večina resnih zgodovinarjev pravi, da je to izvirno slovenski lik, mnogo starejši od madžarskega Korvina.
    Vir in povzetki iz teksta "Prezrti zgodovinski kontekst izročila o kralju Matjažu" (avtorica MARIJA KLOBČAR, 2023).
    Plemič Anton Auersperg - Anastazius Grün (1806 - 1876), je med prvimi opozoril na razhajanja med biografskimi podatki Matije Korvina in motiviko kralja Matjaža.
    Ferdo Kočevar je tudi videl te velike razlike med nasilnim Korvinom in ljudskim kraljem Matjažem. Arheolog in geograf Simon Rutar je že leta 1879 opozoril na to, da se nobeno dejanje kralja Matjaža ne sklada z značajem in življenjem Korvina, saj ga bojevanje s Turki ni mikalo, nikoli ni bil v turškem ujetništvu, Turki mu niso ugrabili nobene od žena, svoje življenje pa je mirno sklenil na Dunaju.
    Pritisk po jezikovni identifikaciji Slovencev z Ogrsko domovino, ki ga je bilo močno čutiti že v osemdesetih letih 19. stoletja, se je najbolj stopnjeval leta 1896, v pripravah na praznovanje tisočletnice prihoda Madžarov v Panonsko nižino. Ljudske šole so bile tedaj že v celoti madžarske (Jerič 2001: 8–9), javno izobešenje slovenske zastave na Kleklovi novi maši leta 1897 pa je kot velik prekršek obravnaval parlament v Pešti ([Baša] 1992: 102).
    Tudi ljudsko izročilo o madžarski vojski v času Matije Korvina je nasprotno enačenju kralja Matjaža in Korvina. To izročilo je bilo živo predvsem na Koroškem: »Narod govori o Ogrih kot o Turkih; menda je bilo njihovo vedenje precej turško.« (Podgorc 1901: 101).
    Josip Gruden je v Zgodovini Slovencev negativni spomin na vojsko Matije Korvina zabeležil z zapisi, da je na Koroškem pobirala »hude davke v denarju in živilih« s pretvezo, da bo deželo branila pred Turki, pri čemer v času turških vpadov kmetov ni
    varovala (Gruden 1910: 124) in je celo požigala po deželi (Gruden 1910: 318), na spopad med ogrsko vojsko in domačini, ki so se utaborili pri Gospe sveti, pa je stoletja spominjala ogrska krogla, obešena v cerkvi (Gruden 1910: 124).
    Tudi zbiralec koroških ljudskih pesmi, Janez Scheinigg, je namreč v slovenskem prispevku o koroških ljudskih pesmih zelo jasno poudaril, »da narod ni imel Matjaža za ogrskega kralja Matijo Korvina«. To je dokazoval z motivom spečega pravičnega vladarja, ki s svojo vojsko »čaka na čas, ko se bo vzdignil nad sovražnike »svete vere katoliške«, in s pesmijo »Lepa je krona vogerska, še lepši je Matijava« (Scheinigg 1885: 93–94).


    Povezava med Karlom Velikim (Karolus Magnus) in kraljem Matjažem (Magnus)


    Relikviarij Karla Velikega (zakladnica) - katedrala v Aachnu.

    Karel Veliki (2. april 742/747/748 – 28. januar 814, letnica rojstva je torej negotova) je bil najstarejši sin Pipina Malega, ustanovitelja Karolinške rodbine in Betrade Laonske. Karel Veliki je bil »prvi cesar na Zahodu po propadu rimskega cesarstva, velik vojskovodja in osvajalec, spreten politik, zaščitnik Cerkve in spodbujevalec pokristjanjevanja, podpornik znanosti in umetnosti, mitični pater Europae, simbol evropske identitete in enotnosti« (Strmole 2013: 151) ter obnovitelj nekdanje zahodnorimske države (Malmenvall 2016: 60). Njegovo življenje, ki ga je opisal njegov dvorjan, zaupnik in soustvarjalec karolinške renesanse, Einhard (Strmole 2013: 151), kaže izjemne značilnosti. Bil je Frank – beseda dobesedno pomeni svobodni (Heer 1977: 37) in je skupaj z bratom Karlomanom nasledil očeta Pipina, prvega iz rodu, ki so kot dotedanji upravitelji dvora, majordomi, nasledili Merovinge. Po bratovi (brat Karlman I. umre leta 771) smrti je bil ustoličen za kralja (Strmole 2013: 155–158).


    Priključena ozemlja Karla Velikega k frankovskemu kraljestvu. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Charlemagne

    Karantanci so prišli v okvir Frankovskega kraljestva leta 788: takrat je Karel Veliki odstavil še zadnjega bavarskega plemenskega vojvodo Tasila III., s čimer so pod njegovo neposredno oblast poleg Bavarcev prišli tudi Karantanci (Štih, Simoniti, Vodopivec 2008: 33). Ko so prišli Karantanci neposredno pod Franke, jim je Karel Veliki pustil domače kneze oz. vojvode in župane, da so ljudem še naprej vladali; s tem se je med njimi hitreje razširjevalo in utrjevalo krščanstvo (Kos F. 1882: 598), kar so olajševale tudi nižje dajatve. Ta čas je na Koroškem zaznamovalo delovanje Inga (nav. delo: 598), vodje Arnovega karantanskega misijona (Wolfram 1995: 288), s katerim je povezan tudi spomin na ustoličevanje koroškega vojvode in na najstarejši slovenski napis na vojvodskem prestolu, ki ga je verjetno dal napraviti Ingo sam (Kos F. 1882: 599). V Panoniji so živeli Slovenci pod oblastjo Avarov oz. Obrov (Kos F. 1882: 399). Vojna proti Avarom, v kateri je bila pomembna tudi Karantanija kot mejna marka proti vzhodu (prim. Strmole 2013: 151) in sta jo zaznamovali leti 791 in 796 (Kos F. 1882: 530–532), je bila Karlova »zrela strateška mojstrovina in delo starosti« (Braunfels 1972: 55). Frankom je – tudi ob pomoči Slovencev – ob zavzetju avarskega Ringa prinesla izjemen plen, nakopičen v dvesto letih (Kos F. 1882: 532), »legendarni avarski zaklad«: Franki so v Aachen odpeljali petnajst velikih voz zlata, srebra in svile (Heer 1975: 108). Karlov kronist Einhard je o tem zapisal: »Seveda je vse do sedaj veljalo, da so Huni revni, toda toliko zlata in srebra se je našlo na kaganovem dvoru in toliko dragocenega plena je bilo odvzetega v bitkah, da se lahko po pravici verjame, da so Franki upravičeno odvzeli to, kar so Huni prej odvzeli drugim plemenom.« (Strmole 2013: 169) Ta zaklad, ki so ga Avari naropali, je postal največje bogastvo Karla Velikega (Heer 1975: 108). Nekaj tega bogastva je vladar podaril rimskemu papežu, nekaj cerkvam in samostanom, drugo pa je razdelil med svoje zveste služabnike (Kos F. 1882: 532). Osvojeno ozemlje vzhodno od Ennsa so Franki označevali z različnimi imeni, med drugim tudi kot Sclavinia ali Vinidorum marca, pri čemer je bila Panonija vključena (Kaemmel 2017: 4, 12–13). Razširitev frankovske države na Panonijo je odprla tudi vprašanja pokristjanjevanja, pozneje pa zaslug zanj. Leta 811 Karel Veliki razmejil območji med Salzburgom in Oglejem, meja je bila reka Drava (Kos F. 1882: 656). Pri ljudstvih, ki so mu bila podrejena, je Karel Veliki veljal za nosilca vrhovne posvetne oblasti, kar pa ni pomenilo absolutne vladavine. Čutil se je odgovornega za vsa področja družbenega življenja in prava v vseh delih svojega imperija. Izdajal je plemiške okrožnice, v katerih naj bi pravice revnih in šibkih zavaroval pred posegi plemstva (Braunfels 1972: 113). V karolinškem obdobju so bili namreč Franki kot ljudstvo podvrženi procesu, ki je vse več ljudi vodil v različne oblike suženjstva (Heer 1977: 37). Vzpostavil je celoten sistem odposlancev (missi domici – gospodovi odposlanci), duhovnikov in laikov, ki so kot potujoči dvor po vsej državi skrbeli za izvajanje njegovih odlokov (Braunfels 1972: 113). Z odloki, imenovanimi kapitularji, tako ni spodkopaval »niti partikularnih pravnih običajev niti moči lokalnih in regionalnih voditeljev«. Temeljna vloga vladarja je bila namreč »v usklajevanju osebnih vezi med njim in plemstvom, temelječih na medsebojni zvestobi in povračilu za usluge.« (Malmenvall 2016: 60) Ob upravičenih pritožbah o neustreznem ravnanju oblastnikov se je zavzel tudi za podrejene: furlanskemu vojvodi Ivanu, ki se je boril proti Avarom, je vzel njegovo častno mesto in dovolil istrskim prebivalcem, da so smeli sami voliti svoje škofe, opate, svetne glavarje, župane in druge uradnike (Kos F. 1882: 602). Postavni Karel Veliki, ki je – razen v izjemnih primerih – nosil oblačila »po izročilu svojih očetov, torej Frankov« (Strmole 2013: 181), in beneško tuniko, pa ni bil spoštovan le kot državni voditelj in vojskovodja, temveč tudi kot vladar, ki je v cesarstvu oz. kraljestvu skrbel za širjenje znanja, duhovnosti in umetnosti. Karolinška renesansa, ki je udejanjila ta načela, je pomenila »vračanje k starim avtoritetam, pogojeno s praktičnimi potrebami v službi utrjevanja novega krščanskega cesarstva« (Malmenvall 2016: 61). V vseh škofijah in samostanih so ustanavljali šole, namenjene poučevanju mladih v gramatiki, aritmetiki, glasbi, govorništvu in petju (Thenen 2000: 193), Karlova dvorna »akademija« v Aachnu pa je postala kulturno središče frankovske države (Malmenvall 2016: 61). Pomembni sta bili tako formalna izpiljenost kulturnih oblik – jezika, pisave, liturgije in arhitekture – kot izboljšanje celotnega cesarstva (nav. delo: 60). Čeprav je bil slabo pismen, se je Karel Veliki tudi sam učil tujih jezikov in izjemno gojil svobodne umetnosti (Strmole 2013: 183–184). Največ pozornosti sta bili deležni historiografija in pesništvo, ki je vključevalo tudi slavilne pesmi (Malmenvall 2016: 68). Velel je zapisati dotlej nezapisane zakone vseh narodov, ki so bili pod njegovo oblastjo, prav tako pa je, kot je zapisal njegov kronist, »dal zapisati in ohraniti v spominu barbarske in prastare pesmi, ki so opevale dejanja in boje starodavnih kraljev« (Strmole 2013: 188). Predanost krščanski veri je izrazil s postavitvijo bazilike v Aachnu, s podpiranjem Cerkve v Rimu in papeža ter s prizadevanjem, da bi se bogoslužje opravljalo s čim večjimi častmi, vključno z zglednim petjem psalmov (Strmole 2013: 185–186). Njegova skrb za to, da bi bila verska besedila vernikom razumljiva, so pri Slovencih pustila sled v Brižinskih spomenikih: z zakonodajnim odlokom Admonitio generalis (Splošni opomin) (Aachen, 23. marca 789) je namreč zapovedal, da morajo biti osnovna verska znanja vernikom razumljiva (Šekli 2022: 15), zato je možno predpostaviti, da so prva nabožna besedila, katerih prepisi so v Brižinskih spomenikih, nastala že na prelomu iz 8. v 9. stoletje (Šekli 2022: 15–16). Izjemne značilnosti Karla Velikega, ki so ga, čeprav je imel več žena in priležnic (Strmole 2013: 176), kanonizirali (Thenen 2000: 225–252), so vključevale tudi druge ravni (Strmole 2013: 151–158). Med drugim je skrbel za podpiranje revnih, in sicer tako doma kot drugje (nav. delo: 185–186); v spomin na dvanajst apostolov je na svojem dvoru vsak dan nahranil dvanajst revežev (Thenen 2000: 213), za reveže pa je izjemno poskrbel tudi v oporoki (Strmole 2013: 194).
    V obdobju pred Karlovo smrtjo se je zvrstilo veliko čudnih nebesnih znakov in nenavadnih dogodkov, povezanih s potresi in požari (Thenen 2000: 197; Strmole 2013: 191–192). Karel Veliki je umrl pri dvainsedemdesetih letih, 28. januarja leta 814 (Thenen 2000: 199 - je pa letnica rojstva negotova), ali – kot je zapisal njegov kronist Einhard – »sedmega dne, odkar je obležal, ob tretji uri« (Strmole 213: 189). Pokopali so ga istega dne, in sicer v achenski cerkvi, ki jo je dal sam zgraditi, kronist pa je o tem zabeležil: »Telo so po slovesnem običaju umili in oskrbeli ter ga ob velikem žalovanju vsega ljudstva prinesli v cerkev in ga pokopali.« (Nav. delo: 190) Einhard je morda s svojim poročilom namerno želel odvrniti pozornost poznejših roparjev od pravega mesta pokopa, saj je o tem navedel le, da so nad grobom postavili pozlačen obok z njegovo podobo in napisom (Braunfels 1972: 112). Smiselnost zakritja mesta groba Karla Velikega se je pokazala predvsem ob vdoru Normanov leta 880 (Braunfels 1972: 103) oz. leta 881 (Thenen 2000: 218). Smrt Karla Velikega je povzročila izjemno žalovanje: »Nepojemljivo je in s človeškim jezikom ne more biti opisano, kakšno srce parajoče neusmiljeno kričanje, objokovanje in žalost so se razlegali ne le po kraljestvu, temveč tudi med divjimi Ajdi. Vsi so ga objokovali kot skupnega očeta vsega sveta.« (Thenen 2000: 200) Ob smrti Karla Velikega sta namreč prišli do izraza njegova izjemna priljubljenost in slava: »Vsa ta ljudstva, ki so se po dejanjih, jezikih, navadah in nraveh tako razlikovala, so slavila njegova viteška junaštva, predana kraljestvu, in nikogaršnja čast in slava ga ni presegla, niti med njegovimi nasledniki.« (Thenen 2000: 201)
    Karizmatičnost Karla Velikega, ki je označevala njegovo življenje, z njegovo smrtjo ni zbledela. Ob ugibanjih o natančnem mestu njegovega groba, ki so se pojavila po njegovi smrti, so se izoblikovale tri domneve; ena od njih je bila lokacija v tleh preddverja in pod prestolom, ki je verjetno pripomogla k razlagi, do katere je prišlo ob odprtju groba (Braunfels 1972: 112). Oton III. se je namreč leta 1000 odločil poiskati in odpreti grob Karla Velikega. Iskali so ga na različnih krajih, »dokler niso prišli do oboka, v katerem je mogočni vladar Karel sedel na kraljevem prestolu s krono, žezlom in mečem ter s priloženim okrasjem« (Thenen 2000: 218–219). Poročilo, ki naj bi se sklicevalo na pričevanje samega Otona III., pa je ohranilo tudi opis domnevnega dogodka: ko so predrli tla, pod katerimi je bil obok iz marmorja in malte, so pod njim našli kralja, sedečega na prestolu, kot bi bil živ, z zlato krono na glavi in žezlom v roki, skozi rokavice pa so mu rasli nohti. V prostoru je bil močan vonj. Popadali so na kolena in kralja počastili, potem pa popravili, kar je bilo potrebno. Nobena okončina mu ni odpadla, manjkala je le konica njegovega nosu, ki so jo na vladarjev ukaz nadomestili z zlatom (Chamberlin 2020: 316).


    Aachenska stolnica - katedrala. Zgrajena je bila po naročilu cesarja Karla Velikega, v njej je bil potem tudi pokopan po smrti leta 814. 595 let, od 936 do 1531, je bilo v stolnični palatinski kapeli kronanih 31 nemških kraljev in 12 kraljic. Od leta 1802 je bila matična cerkev Aachenske škofije.

    Kljub uradni in danes veljavni razlagi, da »je bil Karel pokopan v dragocenem sarkofagu Proserpina, ki ga danes hranijo v Aachnu« (Braunfels 1972: 112), je podoba Karla Velikega, najdenega v grobu v sedečem položaju, s krono, drugimi vladarskimi simboli in okrasjem ter nabožnimi predmeti, nadaljevala izročilo o karizmatičnem vladarju. To izročilo se je še stoletja pozneje sklicevalo tudi na sam pokop: »Karlovo telo so ustrezno oskrbeli z dragocenimi dišavami in ga, opremljenega z vsem okrasjem in z vladarskimi in verskimi atributi, sedečega na zlatem stolu namestili v obokan grob.« (Thenen 2000: 199–200)
    Na romanjih v Porenje, v Aachen, Düren, Köln, Kornelimünster in Trier (Thoemmes 1937: 7), ki so imela kot romanja v Kelmorajn v slovenski zgodovini izjemen pomen, so namreč Nemci Slovence imenovali Ungern (površnost ali neznanje, delno se to navezuje tudi na panonske Slovence), torej Ogri, pogosto tudi Wener, Weiner, Wiener in Slavonier (Stabej 1965: 9–12), pozneje pa z ustreznicami pojma slovenska nacija (Kočevar V. 2022: 324–332). S to ustreznico so Slovence najjasneje opredelili ob ukinitvi teh romanj, v spisu z dne 13. oktobra 1775, ko je dunajska dvorna pisarna prepovedala »windische Procession«, slovensko procesijo (nav. delo: 340).
    Zakaj je prišlo do mešanja Ogrov in Slovencev v zgodovinskih raziskavaha?
    Raziskovalka Elisabeth Thoemmes je vse vire o Ogrih, ki se nanašajo na romanja v Porenje, pripisala Madžarom oz. potomcem nemških kolonistov na Madžarskem, zaradi tega enačenja je zavrnila tudi domnevo, da bi se romanja Ogrov začela v času Karla Velikega (Thoemmes 1937: 12–13) - takrat še ogrov namreč ni bilo na današnjem ozemlju.
    Z izročilom Karla Velikega so se tako nedvomno na romanjih v Aachen srečevali tudi Slovenci, na romarskih poteh v Porenje imenovani Ogri (površnost ali neznanje, delno se to navezuje tudi na panonske Slovence). To pa ni bila edina povezava Slovencev z Aachnom v tem času: Oton III., ki je dal poiskati in odpreti grob Karla Velikega, je imel v svojem evangeliariju iz časa okrog leta 1000 posebno ilustracijo, na kateri je med personifikacijami ljudstev, ki se mu poklanjajo (Hirsch: 42), upodobljena tudi Sclavinia.
    Ob tem so se razmere za slovensko prebivalstvo kmalu po smrti Karla Velikega spremenile. Medtem ko so imeli Karantanci dotlej pod vodstvom domačih knezov »neke vrste notranjo samoupravo«, po vstaji panonskega kneza Ljudovita (819–822) o njihovi samostojnosti ni bilo več govora. Na reformo frankovskega vzhoda je vplivala tudi obramba pred Bolgari (Kos M. 1936: 71). Že leta 828 so bili tako v listini Ljudevita Pobožnega za samostan Kremsmünster slovenski kmetje označeni kot hlapci, »servi vel Sclavi« (Rutar 1882: 32). Temu samostanu je leta 777 bavarski vojvoda Tasilo podelil okrog deset slovenskih vasi, ki so jih vodili župani, in trideset slovenskih družin pri Dietachu (Kos F. 1882: 399, 463), kar je leta 791 kot vladar potrdil Karel Veliki (nav. delo: 529). Območje Vzhodne marke, imenovane tudi Sclavinia ali Vinidorum marca (Kaemmel 2017: 4, 12–13), je bilo kot vzhodna meja frankovske države vedno v nevarnosti pred napadi nomadskih ljudstev, zato so se za obrambo meja na tem območju naseljevali Bavarci. Nemška kolonizacija med Slovenci se je zelo stopnjevala po bitki na Leškem polju pri Augsburgu leta 955, v kateri so bili Madžari premagani (Rutar 1882: 31). Izgubljanje družbene moči Slovencev je bilo od 9. stoletja naprej prepoznavno v germanizaciji, vidni v spreminjanju toponimov (Kaemmel 2017: 12–22), v podatkih, kot je še leta 1111 omenjena vas Windischendorf blizu Kremsa (Kaemmel 2017: 21), vzhodno od Badna v začetku 13. stoletja naveden Windischdorf,7 poznejši Wienersdorf, pa tudi v zaznamku suženjstva sredi 9. stoletja (Kaemmel 2017: 17) in drugih pričevanjih. Suženjstvo je imelo pomembno ekonomsko ozadje: v 9. stoletju je vnovič zaživela trgovina z Orientom, ki je potekala po Donavi. V arhivih avstrijskih mest, posebno v arhivu obdonavskega mesta Stein, kjer je bil deželnoknežji carinski urad, sta se med dokumenti ohranili carinski tarifi iz let 1177 in 1178, ki kot izvozno blago navajata tudi »wendisch-slavische Mädchen«, slovenska dekleta (Kanitz 1868: 391; Rutar 1882: 32). Medtem ko je bilo v cerkvenoupravnem pogledu pol stoletja po smrti Karla Velikega v ospredju vprašanje vloge salzburškega misijona v Karantaniji in Panoniji (Wolfram 1995: 193), je prebivalstvo vedno bolj trpelo zaradi vpadov Madžarov. Madžarski konjeniki so namreč »do odločilnega poraza pri Augsburgu leta 955, ki zaznamuje konec njihovih plenilnih pohodov in začetek njihovega prilagajanja zahodnim oblikam življenja, več kot petindvajsetkrat prečkali slovensko ozemlje« (Štih, Simoniti, Vodopivec 2008: 50). Ob stiskah, s katerimi so se Slovenci srečevali v nadaljnjih stoletjih, so se kot romarji v Porenje vedno znova srečevali s podobo in izročilom Karla Velikega. Karel Veliki je s svojim imenom tudi v slovenskem jeziku postal sinonim za vladarja, kralja (Snoj 1997: 268; prim. Grdina 1999: 29). V blišču aachenske katedrale se je ohranjala podoba blagostanja v času njegovega vladanja, v zgodbah o odkritju njegovega groba pa upanje, da se bo nekoč prebudil in podjarmljenim prinesel rešitev. Karel veliki je tako med Slovenci lahko postal Kralj Matjaž, morda tudi s prilagoditvijo njegovega latinskega poimenovanja Karolus Magnus: medtem ko je njegovo ime postalo obče poimenovanje za kralja, se je lahko pridevnik Veliki, ki ga sam ni uporabljal, z jezikovno transformacijo preoblikoval v ime Matjaž, v pesmih tudi Matija. Podoba Karla Velikega pa se je v spominu Slovencev zlahka prepletla s časom, ko so na Gosposvetskem polju ustoličevali svoje kneze, ali z voditelji, ki so jih spominjali nanj. Ob stalnem stiku z Aachnom Slovencem lik Karla Velikega ni bil tuj, tako kot jim ni bil tuj frankovski trgovec Samo, ki jih je pred Avari ščitil več kot poldrugo stoletje pred njim (prim. Štih, Simoniti, Vodopivec 2008: 22). Morda jim ni bil tuj tudi zato, ker se je izročilo skrbi za revne, ki ga je vzpostavil Karel Veliki, v Aachnu za Slovence ohranjalo: omogočala ga je nadarbina Arme-Wiener-spende, namenjena revnim Ogrom (Thoemmes 1937: 88). Glede na siceršnje preganjanje beračev, tudi potujočih muzikantov, z natisom zadnjič dokumentirano leta 1514 (Thenen 2000: 207–208), je bila to pomembna ugodnost. Po ukinitvi romanj – dunajska dvorna pisarna je 13. oktobra 1775 s prepovedjo »slovenske procesije« romanja Slovencev v Porenje prepovedala (Kočevar V. 2022: 321)8 – so ta sredstva namenili ubožcem mesta Aachen (Thoemmes 1937: 88). Med Slovenci pa se je ohranilo poimenovanje za plačilno valuto, kot jo je poznal Karel Veliki: kot med drugim dokazuje kovanec iz časa približno med 794–814, ki ga hrani Staatliche Münzsammlung München, se je denarna valuta Karla Velikega imenovala denar (Denar …, dostop 10. 3. 1923).
    Možnost, da je slovenskega kralja Matjaža zaznamoval Karolus Magnus, Karel Veliki, poleg nekaterih zgodovinskih dejstev, predvsem zmage nad Avari, ki je rešila Slovence v Spodnji Panoniji, in ohranjanja veljave domačega plemstva v njegovem času, kaže tudi slovensko ljudsko izročilo. Po eni strani gre za razširjenost in vsebinsko raznolikost folklornih pripovedi o kralju Matjažu – zgodb, ki z motiviko konfliktov z Bogom oživljajo čas pokristjanjevanja, ter povedk o dobrem kralju, ki spi v svoji podzemni votlini, kot je veljalo za Karla Velikega, in o ljudeh, ki po naključju zaidejo k njemu oz. pridejo na sled njegovih zakladov. Kralja Matjaža v votlini prikazuje tudi podoba s panjskih končnic.


    Lik Kralja Matjaža v votlini, kot je upodobljen na slovenski panjski končnici, se lahko naslanja na zgodbe o odkritju groba Karla Velikega, to so dogodki s katerimi so slovenski romarji v Aachnu prihajali v stik.
    Po drugi strani je na vlogo Karla Velikega v podobi kralja Matjaža mogoče sklepati tudi na podlagi pesmi. Za pesem o Matjažu in Alenčici, znano kot tip 3 oz. »Kralj Matjaž reši svojo ugrabljeno ženo« (SLP I, 1970: 18–26), je že Ivan Grafenauer ugotavljal sorodnost s provansalsko-gaskonjsko-katalonskimi inačicami kancone II Moro Saracino (Grafenauer 1950/1951: 192–195). Eni so mnenja, da so Alenčico ugrabili lastniki turov, posebne govedi (po njih se imenuje tudi grad Turjak), še preden so tukaj ropali in pobijali Turki. Pozneje pa so zgodbo navezali na Turke. Madžarski Korvin ni rešil nobene svoje neveste izpod Turkov ... Pri pesmi tipa 5, »Kralj Matjaž rešen iz ječe«, so bile v nabor variant (SLP I, 1970: 28–51) vključene tudi na novo odkrite rezijanske različice. Milko Matičetov, ki jih je našel, je ob objavi povabil »k ponovni preučitvi razmerja slovenskih pesmi tega tipa do tujih, ki so (neenakomerno, ne pregosto) raztresene od jugovzhoda do zahodne in severne Evrope«; nujnost preučevanja teh prepletanj je med drugim podkrepil s šesto različico, kjer »rešiteljica pelje ujetnika iz turške ječe proti meji skozi francoski predor« (Matičetov 1970a: 50). Na razširjenost te pesmi v širšem evropskem prostoru je pozneje vnovič opozoril z zgledi iz izročila raznih evropskih narodov (Matičetov 1991: 218–219; Dapit 217: 185–186).
    Pesem o kralju Davidu je bila še v 18. stoletju zelo razširjena tudi v osrednji Sloveniji: v uvodu k Stržinarjevi pesmarici je namreč kot versko neustrezna navedena tudi »ena sila douga Peissem od Psalmista Davida« (Stržinar 1729: 9). Naslanjanje na izročilo kralja Davida so Slovenci izpričali tudi na samih romanjih v Porenje, kjer so plesali ples po »zgledu kralja Davida« (Feistritzer 1993; Stabej 1965: 41–43; Simetinger 2021: 84–87); v Kölnu so dvakrat ali trikrat tedensko »na slovenski način« plesali ob navzočnosti oseb tamkajšnjega višjega stanu (Kočevar V. 2022: 321). Na to, da bi kralj David v pesmi o godcu pred peklom prvotno lahko predstavljal Karla Velikega, je mogoče sklepati na podlagi idejnega ozadja karolinške renesanse. Povezanost med karolinško dinastijo in Cerkvijo se je namreč naslanjala na idejo o povezavi med Staro in Novo zavezo, iz te interpretacije pa je izšlo tudi »pojmovanje Karla Velikega kot novega oz. krščanskega kralja Davida«. Ta primerjava se je odražala na različne načine, med drugim tudi »v slavilnih formulacijah dvornih učenjakov«. (Malmenvall 2016: 73) Pesmi o godcu pred peklom in plesi Slovencev »po zgledu kralja Davida«, morda ohranjeni v romarskem vrtcu (Ramovš 1975: 74; Simetinger 2021: 86–87), so torej najdlje obdržali sledi slavilnega obredja karolinške renesanse in sámo podobo Karla Velikega. Ukinitev romanj v Porenje je sčasoma močno zabrisala socialni spomin, vezan na Karla Velikega, oz. oslabila pomene izročila, povezanega z njim. Pri tem so bile prezrte pomembne vezi s srednjeevropskim prostorom, v katerega smo bili Slovenci vključeni v času Karla Velikega, in preslišani pomembni izrazi družbene veljave v času vključitve v Sveto rimsko cesarstvo. Predkorvinovska podoba kralja Matjaža, prepoznavna v teh vezeh, pa nas vodi ne le v čas pred Matijo Korvinom, temveč v čas pred prihodom Madžarov v Panonsko nižino. Ob tem pa hipoteza, da je temeljno podlago za podobo kralja Matjaža dal Karel Veliki, ne pomeni, da smo Slovenci to izročilo prevzeli od Nemcev, temveč da smo bili stoletja del istega prostora, ki smo ga zaznamovali tudi s svojo ustvarjalnostjo.
    Dejstvo, da je izročilo o kralju Matjažu najbolj razširjeno prav med Slovenci, in domneva, da je njegovi podobi po vsej verjetnosti dal pomemben pečat Karel Veliki, nas zavezuje k poglobljeni preučitvi umeščenosti Slovencev v srednjeevropski prostor. To je toliko bolj potrebno zato, ker so stoletja asimilacije Slovencev spremenila tudi dojemanje etnonimov, posebno tistih, ki so na romanjih v Porenje označevala Slovence (Stabej 1965: 9–11). Terminološko sovpadanje namreč zlahka povzroči zavajajoče interpretacije. Prenosi, vezani na različne pomene istega pojma, pa so mogoči ne le pri ustnem gradivu, temveč celo ob gradivu, oprtem na pisni vir. Dokaz za to je vnovična izdaja knjižice, namenjene slovenskim romarjem v Kölnu, ki je bila z naslovom Alt-Wenden oder Ungarn-Ordnungsbüchlein leta 1993 v Aachnu izdana kot madžarsko izročilo (Feistritzer 1993). Kar je seveda narodostno (zgodovinsko in kulturno-govorno) napačno, a Madžari se povsod promovirajo, Slovenci pa skoraj nikjer.

    »Spoštljiv raj po prastarem hvale vrednem običaju in čednostni navadi, enako zgledu kralja Davida«, omenjen v slovenski romarski knjižici, je lahko ohranjal predstavo o povezavi med kraljem Davidom in Karlom Velikim, znano iz karolinške renesanse. Odlomek iz kopije romarske knjižice AltWenthen oder Ungern Ordnungs Büchlein, v katerem je naveden omenjeni ples; NUK, R 286834; izvirnik hrani Bischöfliches Diözesanarchiv Aachen. Povzeto po: MARIJA KLOBČAR
    Izraz Wenden (Vendi) so kot nemško poimenovanje za Slovence, ki se je pojavljalo poleg izraza Winden (Vindi), v starejši literaturi prevajali kot Slovenci. Slovenski prevod naslova omenjene knjižice je bil torej Starih Slovencev ali Ogrov rédovna knjižica (Stabej 1965: 41)

    Po nekaterih pričevanjih naj bi se romanja Slovencev oz. Ogrov v Aachen začela že v času Karla Velikega (Thenen 2000: 129), torej v času, ko se evropski prostor še ni soočil z vpadi Madžarov. Da so imela ta romanja za Slovence poseben pomen, dokazuje postavitev Slovenskega oltarja v Ogrski kapeli; ta oltar je bil sprva kot Oltar štirih doktorjev posvečen sv. Hieronimu, Ambrožu, Gregorju in Avguštinu (Stabej 1965: 15; Kočevar V. 2022: 311), od 16. stoletja naprej pa sv. Metodu in Cirilu (nav. delo: 341). Listina z dne 26. junija 1495, ki potrjuje ustanovitev slovenske nadarbine, torej zagotovitev službe duhovnika, veščega slovenskega jezika, navaja, da so ta oltar slovenski romarji postavili na svoje stroške že zdavnaj. Šlo je torej za potrditev »davno jim pripadajočih pravic« glede na njihovo »preteklost, številnost in vnemo med rednimi ahenskimi romarji«. Denar sta dali mesti Ljubljana in Kranj, ki sta imeli s tem pravico do nameščanja nadarbinarja (Stabej 1965: 15). Ta listina (z dne 26. junija 1495) je torej potrdila dolgo tradicijo slovenskih romanj, ki pa se je dokazovala tudi s številčnostjo: vsakih sedem let je prišlo v Köln in Aachen okrog 300 slovenskih božjepotnikov, po nekaterih pričevanjih celo 400 oz. 500 (Stabej 1965: 28). Povezanost s tem prostorom je bila vidna tudi v gospodarstvu, saj so slovenski kmetje trgovali do Rena (nav. delo: 13), trgovanje do Aachna pa je bilo pomembno tudi za kranjske trgovce (nav. delo: 15). Slovenci, označeni kot Ogri, so imeli torej na romanjih v Aachen, pozneje tudi v Köln, zelo pomembno mesto. Ob ugotovitvi, da je imela na vzpostavitev romanj v severne dežele najpomembnejši vpliv vladavina Karla Velikega (Thoemmes 1937: 12),4 velja razmišljanje usmeriti v vlogo tega vladarja med Slovenci.

    Če povzamemo zgodovinski kontekst
    Primeri kralja, ki spi nekje v gori, skupaj s svojimi bojevniki in čaka na nov prihod in odrešitev svojega ljudstva, vključujejo legende tako o kralju Arthurju, Fionnu mac Cumhaillu, Karlu Velikem, Dancu Ogierju, Viljemu Tellu, o kralju Davidu, cesarju Svetega rimskega cesarstva Frideriku Barbarossi pri Kyffhäuserju, Džingiskanu, Konstantinu XI. Paleologu, Sebastijanu Portugalskem, kralju Matjažu ...
    V različicah bratov Grimm se junak (recimo kralj) pogovarja s pastirjem. Njun pogovor običajno vključuje junaka, ki vpraša: "Ali orli (ali krokarji) še vedno krožijo po vrhu gore?" Pastir ali skrivnostni glas odgovori: "Da, še vedno krožijo po vrhu gore." "Potem pa odidi! Moj čas še ni prišel."
    Kralj David je bil drugi kralj Izraelskega kraljestva in naslednik kralja Savla, vladal je od leta 1005 pr. pr.n.št., do leta 965 pr.n.št. Kr. Bil je kralj, ki je združil 12 izraelskih rodov, nasledil pa ga je njegov sin Salomon. Njegov oče je bil Jesse iz Betlehema. Spominjajo se ga kot najpravičnejšega od vseh starih izraelskih kraljev, pa tudi kot velikega vojskovodjo, glasbenika in pesnika (napisal je veliko psalmov).
    Kralj David je v zgodbi Hayima Nahmana Bialika "Kralj David v votlini" prikazan, kako spi skupaj s svojimi bojevniki globoko v votlini in čaka na zvok roga, ki jih bo prebudil iz tisočletnega spanja in jih spodbudil, da odrešijo Izrael.

    Naše poimenovanje kralja je prišlo od imena Karla Velikega (Karolus Magnus). Če se ozremo na ime Matjaž, je le to tudi lahko povezano z imenom (Magnus), tudi nikjer drugje po Evropi ni tega imena v podobnih zgodbah (ni Matjaža). Ime Matjaž sicer izhaja iz grškega korena (Matthaios), ki je izpeljanka hebrejskega imena Mattityahu - pomeni pa "darilo od Boga". Lahko pa, da je kombinacija latinske besede (Magnus) in Mattityahu. Tako, da je naš kralj dar božji (kralj Matjaž). Je tudi blizu zgodbam, ki so jih najverjetneje prinesli domov romarji iz Aachna glede Karla Velikega. Sploh pa, ko se je kralj Oton III leta 1000 odločil poiskati in odpreti grob Karla Velikega, v katerem je mogočni vladar Karel sedel na kraljevem prestolu s krono na glavi, z žezlom v roki in mečem ter s priloženim okrasjem« (Thenen 2000: 218–219).
    Madžari o svojem Korvinu nimajo takih pripovedi, pesmi. Je pa Korvin bil prej krvnik Slovencev kot zaščitnik, saj je kmalu prestopil na stran Turkov in pobiral visoke davke, ter ljudstvo prepustil Turkom v nemilost (rec. leta 1478). Tako, da je tako mešetarjenje s Korvinom, kot našim junakom, prej zgodovinska zabloda, kot kaka resna teza. Sicer pa je večina uradnih zgodovinarjev po univerzah žal hlapcev beograjske in ruske politike. Če to niso, ne morejo dobiti službe v teh ustanovah. Zato se ni čuditi, da nas prepričujejo, da Slovenci nimamo zgodovine - smo za njih le hlapci tujih kraljev in ideologij ...


    VOJSKA SLOVENSKEGA KRALJA MATJAŽA IZ LETA 1478

    “Julija leta 1478 je ob Soči navzgor prodirala velika turška vojska iz Bosne. Pri Kokovem ob Ziljici ji je pot zaprla vojska slovenskega kmečkega kralja Matjaža s Koroškega. Imel je okoli 3000 mož. Odločil se je, da bo Turke pričakal pri Kokovem, vasici na naravno zavarovanem hribu nad dolino in reko. Noč pred bitko, ko se je razvedelo, kako velika turška sila prodira proti njim, je okrog 2400 kmetov pobegnilo. Tistim, ki so ostali, se je pridružilo še 200 rudarjev. Do odločilnega boja s Turki je prišlo 26. julija 1478. Slovenski kmečki bojevniki naj bi prvi turški napad odbili, potem pa so Turki čez hrib prišli kmetom za hrbet in jih vse pobili. Nato so Turki neovirano prodirali dalje proti Koroški in ropali ter požigali po vaseh. Ljudje niso mogli verjeti, da bi lahko podlegla vsa njihova vojska in da njihovih mož in fantov ne bo nikoli več nazaj. Takrat je po slovenskih vaseh zaživela legenda, da se je Matjaževa vojska rešila, saj jo je v svoje okrilje sprejela gora. Ne, niso umrli, v gori le spijo in ko se bo brada kralja Matjaža devetkrat ovila okoli kamnite mize, tedaj se bo prebudil, se vrnil in za Slovence bodo napočili srečni časi.
    Vir: https://www.vml.si/vojska-slovenskega-kralja-matjaza-iz-leta-1478/
    Turki so nato divjali po Koroški, trpeli sta zlasti Ziljska in gornja Dravska dolina. Po zadušitvi kmečkega upora na Koroškem so se Turki z 8.000 do 10.000 ujetniki pomikali skozi Podjuno, nato mimo Slovenj Gradca in Celja na Hrvaško. Štajerski plemiči niso bili zainteresirani za upor, zato Turki na Štajerskem niso naleteli na nobene ovire (tudi ogrski Matija Korvin ni napadel Turkov, torej ni bil dobri kralj za Slovencev). Dolgo kolono ujetnikov, ki se je počasi pomikala proti Bosni, sta na Hrvaškem napadla najprej Peter Zrinski in nato še poveljnik trdnjave v Jajcu. Turkom sta vzela del plena in tako rešila precej ujetnikov. Slovenci so tako zamudili priložnost, da prvič premagajo Turke - žal, a izgubili so več svojih ljudi, kot če bi se uprli.


    Ko je kralja Matjaža zamenjala kraljica "Matjažka" (ali kraljica Vida) - pogumne ženske Slovenskih goric

    Kraje med Muro in Dravo so ropali tako Madžari, Turki in Hrvati. Te kraje so branili tudi vitezi križarji skupaj s krajani. Friderik Ptujski je za obrambo mejnega ozemlja leta 1190 poklical na pomoč nemški viteški red (začetki segajo v leto 1118) in ta je z njihovo pomočjo v bitki pri Veliki Nedelji ok. leta 1199 premagal Madžare (na praznik - velika nedelja). Nato jih je približno do leta 1200 potisnil na črto današnje meje in zato dobil v fevd to ozemlje.

    Sliki sta iz: www.slovenia.info/?muzej=4558&lng=3 in www.vinograd-lunovec.net/hausundhof2.php
    Ne smemo pa pozabiti na prleške ženske ("babe"), ki so na Jeruzalemu, leta 1664, v klancu porazile roparske Turke, ki so se besni vračali iz bitke pri Monoštru (Sv. Gothardu) - nanje so zlivale krop, lug, smolo, metale kamne in baje so med nje pognale celo hudega bika. Na grob ubitih Turkov so posadili kostanje. Na čast pogumnim prleškim ženskam, se je ta klanec imenoval Babji klanec (po drugi vojni so ga zadružniki zasuli, a izjemnega dogodka - to je na nek način svetovna legenda - niso uspeli zasuti v pozabo). Turki so zagotovo ropali po Slovenskih goricah v letih: 1479, 1487, 1531, 1562, 1600, 1601, 1603, 1605, 1664. Bitka pri Monoštru, 1. avgusta 1664, je zadala Turkom hud udarec, k zmagi so veliko prispevali tudi Slovenci. Armada turškega velikega vezirja Ahmeda Köprülüja, je poleti 1664 prodirala iz smeri Velike Kaniže proti madžarsko – štajerski meji. Cilj okrog 120.000 glave turške vojske, je bil prečkati reko Rabo ter nadaljevati osvajalni pohod proti Dunajskemu Novemu mestu in samemu Dunaju. Nasproti se jim je postavil grof Montecuccoli s svojo »združeno evropsko« armado, ki pa je bila pet krat manjša od turške. »Evropsko vojsko« so sestavljale avstrijske cesarske čete, med katerimi so pomemben del predstavljali Slovenci - Štajerci, Kranjci in Korošci ter zavezniki Nemci, Francozi in Madžari (med slednjimi so bili tudi panonski oz. ogrski Slovenci ter Hrvati). Bitka se je odvila na slovenskem ozemlju (še danes živijo tam Porabski Slovenci), pri vasi Modinci, 3 kilometre zahodno od Monoštra. Turki so razvrstili svoje čete zahodno od Slovenske vesi, na desnem bregu reke Rabe. Boj se je pričel ob 9. uri dopoldan in je trajal sedem ur.
    Da so se tudi Slovenci borili proti Turkom v bitki pri Monoštru, priča dejstvo, da so se po glavni bitki proti umikajočim Turkom na Jeruzalemu (Bitka proti Turkom v babjem klancu, leto 1664) borile večinoma ženske, saj so bili možje iz štajerske že prej vpoklicani v cesarske čete.


    Okrog desete ure so bile nemške čete razbite in zavladala je panika. Tudi Francozi na vzhodnem krilu so se pričeli postopoma umikati pod turškim pritiskom. V tem kritičnem trenutku je grof Montecuccoli osebno popeljal v boj štiri regimente cesarske avstrijske vojske, ki jih je do takrat še držal v rezervi in z njimi napadel Turke v jugovzhodni smeri. Istočasno so v spopad iz vzhoda posegle tudi čete grofov Hohenloheja in Colignya. Spahije in Janičarji so se pričeli umikati. Bitka je bila odločena v naslednji uri in pol, ko so krščanske čete potisnile Turke v reko Rabo, ki je zelo narasla zaradi predhodnega močnega deževja v gorah. Tisoče Turkov je utonilo v Rabi, ko so se skušali rešiti na drugo stran, več kot 10.000 pa jih je obležalo na bojnem polju. »Združene evropske čete« so v bitki izgubile nekaj čez 2.000 mož, Turki pa čez 16.000 vojakov. Ker pa je bila Montecuccolijeva vojska precej manjša in je v boju bilo precej njegovih mož ranjenih, ni prišlo do nadaljevanja bitke južno od Rabe. Veliki vizir Ahmed Köprülü, prav tako ni poskusil z novim napadom čez Rabo, čeprav je imel na razpolago vsaj še 30.000 spočitih konjenikov, kar je pomenilo večjo silo od celotne krščanske armade, pred bojem. V boju so se posebno izkazali, tako Štajerci pod poveljstvom grofa Carla Trautmannsdorfa, kot tudi Kranjci pod poveljstvom barona Jurija Lamberga, kateri je bil zaradi zaslug v bitki pri Monoštru povišan v grofa. Vsekakor pomemben delež v bitki pripada tudi panonskim Slovencem. Zmaga evropskih krščanskih čet je rešila Štajersko in Gradiščansko (posredno še Kranjsko in Koroško), prav tako pa tudi Dunaj. Po bitki pri Monoštru so se naslednji boji med krščanskimi četami in Turki preselili na ozemlje južne Ogrske, kjer je leta 1687 prišlo do druge bitke pri Mohaču. Ta se je končala z zmago krščanskih čet, kar je pomenilo dokončno zaustavitev turških osvajanj in postopno zmanjševanje osmanskega imperija.

    Vir slike: http://www.prlekija-on.net/components/com_joomlaboard/uploaded/images/111.jpg
    Lahko bi sklepali, da je večina mož iz štajerske bila vpoklicana v boj proti Turkom in tako so se lahko bežečim roparskim Turkom postavile po robu večinoma ženske, kak otrok ali starček. A ni žalostno, da imamo to resnično zgodbo zapisano v nemščini in ne tudi v slovenščini (Der Kampf gegen den Türken in Babji klanec).


    Babji klanec na Zemljevidu (rumene črke) - Jeruzalem, Slovenija. Po drugi vojni ga je zadruga žal zasula. Zgodb, kako je ta napad žensk na roparsko Turško četo potekal, je več. A zagotovo se je zgodil in poveljnik čete je v bitki padel, kot še nekaj turkov (kje so turki pokopani – recimo da v brebrovniški grabi pod kostanjem, a je več možnih krajev).

    V "Urkunden von der Filialkirche von Jerusalem" piše, da so po bitki pri Monoštru, oz. Sv. Gothardu (1664) - kjer je združena evropska krščanska armada, vodil jo je Montecucoli, premagala Turke - nekatere turške razpršene tolpe prišle tudi v te kraje ropat in požigat. Ženske so jih počakale v tisti soteski [klancu] in jih pobijale s kamni in polivale s kropom. Dvanajstleten deček pa je s staro puško pogumno in z veliko sreče ubil vodjo turške čete. Preživeli Turki so se razpršili. Soteska pa se imenuje "Weiberschlucht" (Ženska soteska, Babji klanec). Kronike tudi pravijo, da ljudstvo še zdaj o tem dogodku pripoveduje (tudi v moji mladosti je bilo tako). Lepo urejene mame so na poti k maši rade razkazovale svojim otrokom dolinico, Babji klanec, kjer so njihove prababice premgale Turke in Kruce. Nekateri namreč ta klanec pozneje povezujejo tudi z napadi na Madžare [Kruce], ki so prodrli iz Lendave. O tem nam pripoveduje Krempel v "Dogodivščinah Štajerske zemle" (str. 191), "Dogodivščine ..." so izšle l. 1845. Krempel je črpal iz rokopisov župnišč in ostalih kronik. Najverjetneje je ta klanec (dolinica) bil obramba proti vsem vpadom. Podoben sklep lahko razberemo tudi iz zgodovine Josipa Brinarja - Zgodovina za meščanske šole II. del: Novi Vek, izdana l. 1922 (strani 28 in 29). Še beseda o knjigi, zgodovini iz leta 1922. Knjiga je ubrana na strune takratne srbske prevlade v SHS (določene neslavne dele balkanske zgodovine - srbsko sodelovanje s Turki - kar zamolči, recimo Hasana-pašo Predojevića [v knjigi je na 13. strani poimenovan samo s Hasan, priimek Predojević pa je izpuščen]; "Lepi" Predojević je napadal predvsem Slovenijo, umre pa v bitki pri Sisku l. 1593, večina vojakov nasproti Turkom je bila Slovencev - bojeviti Niko Predojević je prešel na stran islama - Turkov, kjer so mu dali ime Hasan, kar pomeni "Lep" [ali je angleška beseda handsome kaj v povezavi z besedo hasan = lep ???], zanimiva je ta zgodovina ...; v bistvu so turške enote, ki so plenile po Sloveniji v veliki meri sestavljali Bosanci, Hrvati in Srbi ..., pozneje še Madžari.

    Kaj pravi lokalni zgodovinar?
    »Boj s Turki v Babjem klancu« - Zgodovinski listi, leto 2000, Srečko Pavličič pravi.
    Ženske so zgoraj, ob stari križarski kapeli čakale Turke… Ženske so gledale svojo dolino s ploščadi ob cerkvi, mehko preprogo brezkončne daljave svojega kraja. Kadar se njihov svet sploh ni zmenil za grozo… Turki so tulili: džihad, Alah in Alah. Strelci so zgornji del klanca zasuli z ognjenimi puščicami.
    Ali od zgoraj je bil molk in kamenje. Molka ne moreš zadeti z nobenim strelnim orožjem. Molk od zgoraj je bil močnejši od krikov v podnožju. Ženske niso izdale skrivnosti, da zgoraj ni moških…
    Turki so v tolpi drli po klancu naprej in navkreber…
    Ostre vile in kose so letele na glave… Naprej so padali konji. In v hipu se je na vsakega Turka obesil klobčič razjarjenih prleških žensk, ženske so klale Turke z noži, dušile z rokami, mnoge so glave razklale s sekiro na dolgem ročaju. Preostali Turki so se pognali nazaj čez greben iz teles žensk, vojakov in konjev. Mnogi so skakali in se kotalili s pobočja v dolino.«
    Turki so se vrnili nazaj in poskusili drugič. »Lezli so po pobočju, prislanjali lestve k obzidju, glave pokrivali s ščiti… Ženske na zidu so segle po svojem zadnjem orožju. V črne lončene duklje, ki so tod v rabi še danes za mleko in zbiranje mezdre za maslo, so babe sipale vrelo olje pomešano s kisom. Zgoraj so duklje zaphale s coto premešano z glino…Olje je žgalo rane, jesih je pekel neznansko…«
    Ampak bitke še vedno ni bilo konec.
    »Ko so babe zagledale novi val janičarjev, brž so izvlekle nekaj velikih hlodov ob vhodu. V to odprtino so v klanec pognale velikega bika. Težka žival je pred seboj zmendrala nekaj vojakov. Ko pa je bil zagledal bleščico orjaka, ki je stal z jataganom v rokah in ni se zmaknil, je divja žival napadla. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah.«
    Ranjen vodja, ki ga je bik napičil na svoje rogove in ga je nosil, ni stokal. »Dal je zapoved naj se s trobentami zaustavi boj.« Tako je bitka bila končana.
    »Gori v jeruzalemski cerkvi je zvonilo. Tokrat k zmagi in novemu upanju.
    Pod kostanjem tam spodaj v brebrovniški grabi pa so pokopali truplo turškega poveljnika. Ob njem še konja in tiste, ki bi ga morali v boju braniti.
    Pravijo, da je nekdo s Turškega prinesel zlat handžar in ga pod kostanjem na rdečezeleni preprogi zabodel v zemljo. Takrat bo Turkom odpuščeno gorje, ki so ga storili našim ljudem. A prej… prej bo morala kostanj zadeti strela…
    Klanec pa, kjer so ženske iz Slovenski goric, Jeruzalemčanke in mame iz okolice, premagale Turke, se od takrat imenuje Babji klanec.«

    »Visoko nad gorami stoji cerkvica. Prlekija že spi, ko se prvi jutranji sončni žarki dotaknejo zvonika. Jeruzalem, sveto ime! Spominja na deželo, kamor so skozi naše kraje vitezi šli osvajat božji grob. Romarji pokleknejo pred oltarno podobo Žalostne matere božje. Tiho molijo in prosijo za zdravje in srečo. Po goricah pa zorijo gozdne jagode in srkajo neizmerno sončno moč, da jo bodo v vinu podarile ljudem. Že stoletja je tako.«

    Naše ženske so vzele obrambo domačega kraja, zaščito otrok, starčkov, domačij in sebe presneto zares - poznala so namreč že storjena grozodejstva maščevalnih umikajočih Turkov. Bile so izjemno organizirane in taktično briljantne - svetovna zgodba, tudi za vojaške akademije.

    Zelo luštno branje o naših prednikih je tudi v knjigici     7 slovenskih ljudskih junakov (zbrali in uredili: Dušica Kunaver, Igor Ribič, Brigita Lipovšek; oprema in ilustracije Igor Ribič, Andrej Potrč, Imprimo d.o.o. 2007 - žal knjige ni več na tržišču ..., kako pričakovano ...
    Zgodbe:
    - 1 Kraljica Vida,
    - 2 Kralj Samo,
    - 3 Jegričeva Marinca,
    - 4 LOVEC JERMAN,
    - 5 Peter Klepec,
    - 6 Miklova Zala,
    - 7 Kralj Matjaž.
    )
    Še o strašnih Krucih. Kruci so se formirali na začeku 16. stoletja kot gibanje predvsem madžarskih upornih kmetov, ki so se imeli za križarje v boju proti Turkom. A so ti Kruci skupaj z nekaterimi plemiči kmalu stopili na stran Turkov (za skromno avtonomijo) in so neizprosno plenili tudi po Štajerski deželi. Na prsih so imeli rdeč križ in odtod ime Kruci (v latinščini je crux = križ). Župnik Martin Stariha iz Miklavža (omenja se tudi župnik Petek), je leta 1704 zbral farane na utrjenem Jeruzalemu, skupaj so premagali Kruce (Kruci Franca Rakocija so bili roparski Madžari, pridružili so se jim delno Hrvati in tudi nekaj Slovencev čez Muro - najverjetneje pod prisilo, nekaj tudi iz želje po plenu). Spet je pomembno vlogo odigral znameniti Babji klanec. To leto so recimo Kruci uničili, požgali, kraj Cven. Napadli so tudi SrediŠČe ob Dravi in Ormož. Poznate kletvico, medmet, "kruci fiks", če se Prleki razjezijo, kruci fiksi kar letijo. Obstaja še izpeljanka za otroke - kruci buci. Kot že rečeno - "krucifiks" je tudi križ, razpelo, a v Prlekiji nas ta beseda spominja na Kruce, kot tudi medmet krucinal.

    Od kod ime Jeruzalem?
    Ko so se križarji vračali z obrambe Jeruzalema na Bližnjem vzhodu, jih je v naših krajih zajela zima. Eden od nemških križarjev je zelo zbolel in se je zaobljubil, da če mu uspe preživeti to zimo in če se bo še kdaj vrnil v palestinki Jeruzalem, bo prinesel od tam nek spominek na današnji slovenski Jeruzalem. Vitez je preživel - morebiti tudi zaradi dobrega vina in dobrih ljudi.
    Ta vitez je torej (naj bi) v zahvalo prinesel iz Jeruzalema sliko Žalostne Matere Božje in s tem določil ime kraja. Tako se glasi ena od različic razlage imena Jeruzalem (vse pripovedi so si zelo podobne). Vse popotnike je tudi prevzela (enako kot danes) okolica, vinski hribi, dobro vino, prijazni ljudje in preprosto je to bil in je Jeruzalem - lepši od originala.
    Lepa zgodba - in vsekakor vsaj po imenu (povezava z vitezi križarji in Jeruzalemom) tudi resnična.
    Nemški vitezi so imeli tudi navado postavljati na hribe stolpiče z določenimi nabožnimi relikvijami - enako so storili na Jeruzalemu.
    Tudi cerkev, ki sedaj stoji tam, je povezana z zgodbico. V 17. stoletju je namreč v teh koncih prevladovala kuga, zato so se ljudje zatekali po pomoč k Mariji. Prišla sta tudi gospodarja radgonskega gradu in se zaobljubila, da bosta na Jeruzalemu postavila cerkev, če se kuga umakne. Obljubo sta izpolnila in na kraju križarskega stolpa leta 1655 postavila cerkev.


    Jeruzalem - Slovenske gorice - zima, 20. jan. 2024. Foto: Zorko Vičar.
    Cerkev Žalostne Matere božje je iz leta 1652 (nekateri viri govorijo o letu 1655).

    Kristjani že od začetka krščanstva posebej častijo ostanke mučencev, pozneje pa tudi drugih svetnikov. Tudi v cerkvici na Jeruzalemu so relikvije, kosti domačinke, ubogega dekleta, ostanki mučenice (kosti se da videt in nekateri prepoznajo v njih obliko ozvezdja Orion). Pogumno dekle so zlorabili in ubili Turki. Od tod tudi najbrž pogumen upor ostalih žensk proti Turkom v Babjem klancu.




    Mučenka 'Lepa Vida' z Jeruzalema, Slovenske gorice. Mučili in ubili so jo Turki.
    Foto. Zorko V., 20. jan. 2024.

    Kristjani pogosto pripisujemo relikvijam svetnikov, mučencev čudodelno moč - tudi relikvijam nesrečnega dekleta z Jeruzalema. Domačini jo imenujejo kar Lepa Vida (tako pravi prijazna ključarka). Vsaj simbolično se torej večkrat spomnimo na to, kaj vse hudega so prestali naši predniki, da so ohranili našo kulturo - in to nam še danes daje moč preživetja.

    Ali je bila "Vida" žrtev Turkov, ki so izgubili bitko pri Monoštru, oz. Sv. Gothardu (1664) in so med umikom ropali in pobijali tudi okrog Jeruzalema (kjer so jih v klancu premagale izjemno pogumne Jeruzalemčanke in okoličanke), se ne ve. A bilo bi kar verjetno, saj je bil odziv domačink na Turške grozote leta 1664 izjemen - ženske so vzele obrambo domačega kraja, zaščito otrok, starčkov, domačij in sebe presneto zares. Bile so izjemno organizirane in taktično briljantne - svetovna zgodba, tudi za vojaške akademije.



    Žal tudi v Slovenskih goricah zelo propada kulturna dediščina. Na sliki je dvorec Železne Dveri, ki se je žalostno porušil leta 2023 - ta slika je iz 20. jan. 2024. Tako se ruši tudi naša samobitnost.
    Poslopje, ki je vedno slovelo po vrhunskih vinih, so sicer že v 13. stoletju imeli v lasti benediktinci, po drugi svetovni vojni so posestvo izgubili - socializem namreč ni dovoljeval večjih posesti v privatni lasti.