Nenaden curek na kometu 67P 
Kam pa letos? 10. oktobra se odpravljamo na Dunaj, gledat ljudsko zvezdarno Urania. Zvezdarna Urania je najstarejša in obenem najmodernejša avstrijska ljudska zvezdarna. Opremljena je z močnim samodejnim dvojnim teleskopom, s katerim je mogoče zaradi sodobne tehnike opazovati nebo kljub razsvetljeni okolici. Pod kupolo je 12-kotna dvorana, ki ji rečejo “laterna” in jo uporabljajo za predavanja, saj Urania slovi po živahnem izobraževalnem delu. Za javnost so jo odprli maja 1910. Nastala je kot splošno izobraževalna ustanova (neke vrste ljudska univerza) po vzoru berlinske. Prvo, provizorično stavbo so postavili leta 1897 v dunajskem zabaviščnem parku Prater v čast 50-letnice cesarja Franca Jožefa.
Temeljni kamen za današnjo Uranio so postavili šele leta 1909 in jo, še preden je bila povsem dograjena, naslednje leto že odprli zaradi napovedanega ponovnega pojava Halleyevega kometa. Načrte zanjo je izdelal slovenski arhitekt Maks Fabiani (1865-1962), učenec slavnega arhitekta Otta Wagnerja. Novembra 1944 je bila zvezdarna bombardirana in skoraj v celoti uničena z glavnim refraktorjem vred. Leta 1956 so jo v obnovili (prvič v Evropi so postavili aluminijasto kupolo) in za glavni inštrument kupili teleskop tipa Cassegrain z odprtino 26 centimetrov ter goriščno razdaljo 528 centimetrov. Leta 1980 je posebej za to zvezdarno njen direktor Hermann Mucke zasnoval dvojni teleskop, ker ga je potrebovala za izobraževalne namene. Gre za reflektor tipa Cassegrain in refraktor. Posredovanje točnega časa 1. oktobra 1891 so Cesarsko-kraljeve državne železnice uvedle srednjeevropski čas (SEČ) (mesto Dunaj pa šele 1. maja 1910!). Železniškim postajam so točen čas posredovali telegrafsko. Osnovo za točen (zvezdni) čas so določali s pasažnim inštrumentom; merili so ga vsako peto do šesto noč. Za uradno uro med merjenji pa je bila pooblaščena ura na Uranii.
Na izletu, ki bo potekal 10. oktobra 2015 si bomo ogledali zvezdarno in njene inštrumente, prisluhnili bomo krajšemu predavanju, če bo vreme dopuščalo pa bomo opazovali še Sonce.
Cena izleta je samo 53,00 EUR. Prijavo na izlet lahko enostavno oddate preko kontaktnega obrazca ali pokličite na telefon 040 551 957 (Bojan).
- 25. september 2015
Noč raziskovalcev je projekt iz programa Horizon 2020 katerega cilj je predstaviti poklic in življenje znanstvenika. »Raziskovalci in znanstveniki v središču vsakdanjega življenja« je fokus vseh aktivnosti v okviru letošnje Noči raziskovalcev 2014.
Letos že tretje leto zapored "Noč raziskovalcev 2015" tudi na observatoriju Gimnazije Šentvid - Ljubljana.
V okviru Noči raziskovalcev 2015 (25. septembra) ob 19. uri vabimo vse zainteresirane na streho Gimnazije Šentvid. Skozi teleskop si boste lahko ogledali oddaljene predele naše galaksije in še dlje – vsaj do sosednje galaksije, velike galaksije v ozvezdju Andromede (planet Saturn je viden do 20h). Držimo pesti za lepo vreme!
Vhod iz zadnje strani – nasproti zdravstvenega doma.
Pogled na izjemen planet Saturn nobenega ne pusti ravnodušnega.
Primerjava slik galaksije M31 (navidezna velikost na nebu okrog 3°) skozi daljnogleda premera leč 50mm, povečavi 7 in 10, zorni polji okrog 6 in dobre 4 ločne stopinje.
V okviru (LETA SVETLOBE - IYL - International Year of Ligh) MLS2015_SLO je zadnji nekoliko razširjen konec tedna v septembru 2015 poimenovan tudi kot "Vikend svetlobe".
Štirje dnevi od 25. do 28. septembra 2015 so izbrani za "Vikend svetlobe". Po svetu in delno tudi v Sloveniji, bo veliko raznolikih dogodkov. Nekaj od teh najdete tudi na strani light2015: Join the Global celebration of the Weekend of Light over 25-28 September 2015
Tudi popolni Lunin mrk 28. septembra 2015, bo kot višek "Vikenda svetlobe", vsem nam pričaral enkratno igro svetlobe in nebesne mehanike, v kateri se skrivajo temelji razumevanja življenja na Zemlji - njene podnebne stabilnosti in naše enkratnosti v vesolju.
a)
Na šentvidu bomo v ta namen imeli v petek 25. sep. 2015 (od 19h naprej - ob lepem vremenu) javna opazovanja na terasi Gimnazije Šentvid - Prušnikova 98, Lj.
b)
Javno opazovanje Luninega mrka pa bo 28. septembra 2015 potekalo tudi na terasi Gimnazije Šentvid Ljubljana in sicer od 00:05 naprej.
- 21. 09. 2015
Bila je izjemna noč in obiskalo nas je, poleg dijakov, kar nekaj zunanjih opazovalcev - od dveh let naprej. Saturn je bil pri povečavah nad 150x še zmeraj izjemno miren in jasen - Lunin prvi krajec pa se je bogato razkazoval na zahodnem nebu. Rimska cesat je bila to noč očitna. Messierjevi objekti so bili prav svetli, enostavno vidni. Uspelo nam je (kar nismo verjeli, da nam bo) ujeti planetarno meglico Heliks - a o tem pozneje ...
Kaj pa nova pridobitev. Teleskop za na Kredarico - Explore Scientific Ultra Light Dobson, premera 254 mm, 1270 mm gorišča, f/5. Če povzamemo prve izkušnje:
- optika si zasluži oceno 10,
- koncept in izvedba montaže pa komaj 6.
Sestavljeni deli so bili zelo slabo priviti, delno zviti, fokuser in sekundarno ogledalo sta strigla za okrog pol cm, po azimutu se telskop težko obrača in se lahko hitro prevrne (preskromne tritočkovne nogice - prekratke), lega fokuserja je bila v nemogoči poziciji za opazovanja, iskalo (rdeča pikca na prozornem zaslonu) se zgolj natakne (zelo vibrira), svetlobni ščit se pritrdi zgolj z muckami na obroč pajka, sam fokuser rabi za določene okularje vmesnik (obroček) ...
Andrej je torej zadevo vzel v svoje roke in je s pilo dodobra obdelal odprtino za fokuser (naredil jo je nekoliko ovalno - hrup obdelave je bil podoben tistemu iz kakšne kovačnice), prestavil - zasukal je tudi samo lego fokuserja na obroču (za enostavnejše položaje med opazovanji), vijake trdno privil, kolimiral teleskop (zanimivo, s kolimirno palico za primarno zrcalo) in sedaj je teleskop bil že do te mere popravljen, da je uspešno preživel prva testiranja. Po prvih razočaranjih zaradi šlampaste montaže in tovarniških finalnih del, smo pa, po prvih pogledih v nebo, lažje zadihali. Epsilon Lire se je krasno razločila že pri povečavi 91x, pri povečavi 141 pa brez težav - nobenih repkov, žarkov, tema med pari zvezd. Na hitro smo popotovali po jesenskem nebu (Hi-h je bila pri povečavi 63 krasna, M31 izjemno svetla, M57, M27, M11, M38 ...). Ko smo pokukali proti jugu, zagledamo Južno ribo (Fomalhaut je bil izjemno svetele), ali ujamemo Heliksa - pa dajmo (povečava 42x,izstopna zenica 5.9 mm in seveda UHC filter). In Klemenu je uspelo - prvič zares smo ujeli NGC7293, planetarno meglico Heliks iz Ljubljane - v obeh teleskopih, tudi v Ciki.
Cika je ime naše večje mrcine - teleskop Dobson 300 mm, f/5. In kako poimenovati nov teleskop za na Kredarico? Padale so različne ideje, imena - od gamsa, koze, kozla ... in smo zaključili - naj bo Kozorog - primerno obliki, velikosti, namenu (uporaba v visokogorju), pa še ozvezdje Kozorog je znamenje nekaterih članov ADV. V Kozorogu sem leta 1992 tudi prvič opazoval Saturn(a).
Kaj pa ostale pomanjkljivosti teleskopa Kozorog - ja, naš še čakajo, da jih odpravimo - premajhno vrtljivo podnožje, novo iskalo, "obleka" za cev ...
Sledi nekaj slik iz tega nadvse poučnega večera.
Korekcija novega obroča teleskopa (Andrej s pilo veča odprtino fokuserja) Explore Scientific Ultra Light Dobson, premera 254 mm, 1270 mm gorišča, f/5. Odprtina za fokuser ni imela toliko rezerve, da bi lahko poravnali fokuser in sekundarno zrcalo - čeprav odprtine za vijake imajo možnost vzdolžnega premikanja fokuserja.
Spreminjanje nagiba zrcala med kolimacijo s posebej prirejenim ključem na dolgi palici - zanimiva rešitev ...
- 19. 09. 2015
ZARADI SLABEGA VREMENA JR SREČANJE ODPADLO - a nekaj astronomov se je vseeno udeležilo popoldanskega in večernega druženja (tudi skupina iz AD Vega) - Spika obljublja novo srečanje v spomladanskem terminu.
Nekaj spodnjih prikupnih podob iz Pristave nad Stično (Spikino srečanje ljubiteljev astronomije) je posnela Gaja Mraz.
Dobri stari astronomski znanci spet skupaj.
AD Vega člani (Andrej, Ida, Klemen, Gaja) testirajo novo pridobitev, našo donacijo za slovensko astronomijo, ki je namenjena za opazovanja nad 2515 m nad morjem - teleskop Explore Scientific Ultra Light Dobson, premera 254 mm, 1270 mm gorišča, f/5 .
Opazovalni prostor izgleda prav posrečen - moramo ga še testirat ob jasnem večeru.
Prodali smo tudi 3 ADV A3 zvezdne karte.
Letošnje Tradicionalno Spikino srečanje ljubiteljev astronomije bo potekalo v Turistični vasi Pristava nad Stično od sobote 19. septembra 2015 od 12. ure dalje do zgodnjih nedeljskih ur. Vabljeni!
Letošnji program predvideva popoldansko opazovanje Sonca v vidni in H-alfa svetlobi, zvečer bo čas za Luno in njene kraterje, ponoči pa poleg galaksij, meglic, zvezdnih kopic, dvojnih zvezd bodo na vrsto prišli planeti Saturn, Pluton, Neptun in Uran. Za Sonce, Luno in planete bo prikazan tudi postopek slikanja in osnovne obdelave fotografij. Na srečanju bo predstavljena tudi uporabna astronomska oprema, od literature, teleskopov do planetarnih kamer itd.
Popoldne, od 12. do 18. ure, bo možen vstop v planetarij, kjer bo vodeno predavanje in poseben video prikaz našega neba in širnega vesolja. Vsaka predstava traja približno 20 minut, vstop je brezplačen.
Vstop na srečanje, delavnice, ogled neba skozi različne teleskope in vstop v planetarij so brezplačni za vse obiskovalce, organizatorji pa bodo zelo veseli prostovoljnih prispevkov (1 € bo dovolj, 2 € bosta super).
Na srečanju bo mogoče kupiti toplo hrano in pijačo (za pogostitev bo poskrbela ekipa turistične vasi Pristava).), kdor bo na srečanju prisoten celo ali večji del noči bo lahko na prizorišču taboril (potrebujete lastno spalno vrečo in šotor).
Dodatne informacije o srečanju dobite po e-pošti ali na telefonu 031 733 225.
Vstop prost!
Za pokušino nekaj slik izjemne protuberance na robu Sonca - 17. sep. 2015. Posneto s H-alfa teleskopom Lunt 35 mm, zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400 skozi okular.
|
|
|
|
|
|
|
- 7. september 2015
Prvi ponedeljek v novem šolskem letu 2015/16 nas ni razočaral. Transparenca je bila do te mere ugodna, da smo celo očitno slutili Rimsko cesto, mejna magnituda je bila 19.8 izmerjena, izmerjena s SQM (Sky Quality Meter). Zbralo se nas je lepo število mladih in malo manj ... Uporabili smo nov filter UHC in večinoma okular 14 mm (100° polja) ter si privoščili opazovanje objektov v Srelcu (kar je za Šentvid redkost) in tudi v otalih predlih neba. To noč smo opazovali: M11, M17, M16, M8, M20, M22, M27, M57, M97, M51, M91, M82, M31, M32, M110, M34, M15, Hi-h, ...
Jesen je že potrkala na duri in kar pošteno nas je zeblo ..., a vseeno je bil to prav lep uvod v novo šolsko leto.
Meglici Orel in Labod pokrivata to obširno zvezdno pokrajino, teleskopski pogled na Strelčev spiralni rokav v smeri središča naše Galaksije. Orel, znan tudi kot M16 je na levi nad središčem, Labod ali M17 je spodaj desno. Globok posnetek z velikim poljem prikazuje vesoljske oblake kot svetlejša območja aktivnega nastajanja zvezd. Nahajajo se vzdolž spiralnega rokava prelitega z rdečkasto emisijo, značilno za atomarni plin vodik in prašne temne meglice. Pravzaprav sta središči obeh meglic lokaciji dobro znanih bližnjih posnetkov nastajanja zvezd, ki ju je posnel Hubblov vesoljski teleskop. M17, imenovana tudi meglica Omega je oddaljena okoli 5500 svetlobnih let, M16 pa je oddaljena kakih 6500 svetlobnih let. Na sliki, ki pokriva na nebu 3 stopinje se raztegnjena krila meglice Orel raztezajo na razdalji 120 svetlobnih let.
Ob dobrih pogojih in teleskopu vsaj 20 cm, lahko zaznamo podobo laboda (tudi račke) - meglica M17 v Strelcu (Swan Nebula - Labod).
- 28. avgust 2015
Ob praznovanju 60-letnice meteoroloških opazovanj na Kredarici (z enoletno zamudo), se nas je nekaj kolegov iz Urada za meteorologijo odpravilo na Triglav. Pot: Konec ceste na Pokljuki (izhodišče 1340 m ob 14 h) - Konjščica (1438 m) 30 minut, Konjščica - Studorski preval (1892m) 1:30, Studorski preval - Vodnikov dom (1817m) 1:00, Vodnikov dom - Konjsko sedlo (2020m) - Triglavski dom na Kredarici (2515m) 2:00, Kredarica - Mali Triglav (2725m) - Triglav (2864 m) 1:00.
Višinska razlika: 1524 m
Višinska razlika po poti: 1650 m
Petek in sobota sta bila popolnoma sončna in že precej jesenska dneva - na poti so nas spremljale izjemne barve in prelepe vedute vrhov, gozdov, travnikov. Bili smo različnih starosti in temu primerno smo porazdelili ritem ... Nekaterim nam je manjkalo kar nekaj kondicije, a smo s postanki le nekako, praktično že v temi in svetlobi polne lune, prisopihali čez Kalvarijo do Kredarice - kjer sta nas res toplo sprejela kolega meteorologa Marjan in Rado. Na koncu Kalvarije so nas v soju lune tiho pričakali kozorogi - lep in zaslužen prizor. S sabo sem tovoril še manjši teleskop Skywatcher Skymax-102 OTA Maksutov-Cassegrain, 102 mm (4 Inches - palci) f/1300 na namizni enoročni Dobsonovi montaži (skupaj z okularji okrog 4 kg dodatnega tovora ...).
 |
 |
Praktično smo bili dan pred polno Luno, tako da smo si (iz ploščadi heliodroma) ogledali zgolj Saturna, ki se je ob 20:30 že kar bližal Malemu Triglavu (bil je spokojno miren, oster kot britev - povečavi 148x in 217x) in nekaj dvozvezdij (odlična razločljivost dvozvedij, višina 2515 m ima res svoje prednosti - manj motenj). Na drugi strani, ob Velikem Triglavu pa je v biserni podobi svetil Arktur. Tako je bilo pogorje Triglava na eni strani okrašeno z Volarjem, na drugi (ob Malem Triglavu) pa s Škorpijonom in Saturnom. Pogled na Mali in Veliki Triglav je bil prav čaroben, saj so žarki polne lune tvorili izjemne sence - vzorce na skalnih stenah očaka.
Slika Kredarice in Triglava v svetlobi polne lune je iz strani:
http://rokerzen.blogspot.si/2014/09/triglav-sonce-na-eni-in-luna-na-drugi.html
Pogled na nebo nad Triglavom in izkušnja prvih pravih astronomskih opazovanja na tej višini sta odtehtala res težak nahrbtnik in potenje v potokih.
Glede opazovalnega prostora.
Jug je kar odprt (do azimuta 220°), jz in precej zahoda pa zakriva Triglav (do azimuta 260°, a Kredarica je majhna planota, ki nudi kar nekaj možnosti premikanja na ustrezno lokacijo). Iz Heliodroma zakriva Triglav nebo do višine nekje 26° - kar ni prehudo. Sever in vzhod sta lepo odprta.
Moj namen poti je bil tudi, da se pogovorimo glede teleskopa, ki bi ga morebiti častilo AD Vega in bi ga imeli na Kredarici (dobrih 2500 m nad morjem je za as. opazovanja že res lepa višina). Teleskop pa bi lahko uporabljali vsi zainteresirani obiskovalci ... Dežurna opazovalca sta bila navdušena nad idejo. Padla je tudi beseda o as. taboru - ne bi bilo slabo!!! Če so šentviški kovači pred 120 leti (7. avgusta 1895) za na Triglav zastonj skovali (in ga nanj ponesli) Aljažev stolp - pa lahko šentviški astronomi častimo in ponesemo na slovensko goro spodoben teleskop in astronomijo.
V ta namen smo že naročili teleskop Explore Scientific Ultra Light Dobson, premera 254 mm, 1270 mm gorišča, f/5 in tri okularje. Prejeli smo ga 18. sep. - sliki spodaj - sedaj ga moramo še testirati in "obleči" ... Še malo simbolike - ko smo prejeli paket, sta domača radovedna mucka brž skočila na nov teleskop in začela "opazovati" okolico ...
|
Slika: Zahod Sonca za Triglavom – poletni solsticij - 21. junija 2012, terasa Gimnazije Šentvid. To so prekrasni dogodki, ki iz leta v leto naznanjajo začetek poletja. Na vrhu Triglava brez težav zaznamo Aljažev stolp. Foto: Zorko Vičar.
 |
Foto: Zorko Vičar Nagrajeni cikel fotografij (Ptica in Triglav - posneto iz Šentvida nad Lj., 19. junij 2013). |
Še beseda o poti na Triglav. Triglav je praktično postal evropska romarska pot, človek pri [na] človeku ..., najprej se jeziš, ker med klini nikamor ne prideš - a po svoje si vesel, da srečuješ toliko in toliko različnih ljudi vseh starosti, bolj ali manj prestrašenih, kamni so namreč popolnoma zlizani ...
Sledi nekaj komentarjev in slik, ki sem jih posnel na poti na Kredarico in Triglav (28. in 29. avgust 2015).
Prvi rahli znaki utrujenosti ob prihodu na romantično planino Konjščica (13:25) - še nismo slutili, kaj nas čaka ... Pred nami se vidi Studorski preval.
Levo Mali Draški vrh, desno Viševnik - spodaj "Jezerca".
Prelep pogled iz Studorskega prevala (1892m, 15:00) po dobrih dveh urah hoje. Pot nadaljujemo proti Vodnikovemu domu ( Rudno polje in Velo polje).
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
k vodam počitka me vodi.
Pod Toscem.
Pot proti Vodnikovemu domu - zadaj se že razkrivajo vrhovi okolice Hribaric, Mišelj vrh, Škednjovec.
Vsem čevljem pa ne uspe pridet na vrh ...
Pogled iz poti Konjsko sedlo - Kredarica proti vršacem nad dolino Krme.
Luna nad gorami kot znak upanja - že v dolini smo razmišljali, da nam bo v primeru pozne ure na poti pomagala svetloba Lune.
Svetloba lune nam je kazala pot.
Sodelavec Marjan na meteorološki postaji Kredarica izpolnjuje dnevnik opazovanj. Prostori so (pre)skromni (sliki spodaj) - a prijetni zaradi dobrih ljudi. Zelo zanimiv pogovor (recimo, da so opazovalci hkrati prvi reševalci poškodovancev - in tega jim nihče ne prizna ..., o nedodelanih kriterijih za priznanja opazovalcem, o tujih gorstvih, ljudstvih, o astronomiji, ...) je tekel do ene ure zjutraj. Večina na višini 2500 m tako zelo slabo spi, a počitek je zalegel toliko, da smo si nabrali moči za nov dan in za 8 ur dolgo pot na Triglav in v dolino. Mnogi gorniki so že ponoči ali pred vzhodom sonca, odromali na vrh Triglava.
Pogled iz koče na Triglav ob vzidu sonca - tudi Luna je op popolnem mrku rdeče barve iz enakih razlogov kot Triglav - atmosfera namreč najmanj sipa prav rdečo barvo, ki tako ob vzidu sonca uspe prodreti čez atmosfero. Bo treba vstati, se na pot podati.
Del naše ekipe pred vzponom na vrh Triglava.
Kaj je še ostalo od Triglavskega ledenika? Ko sem bil leta 1978 prvič na Triglavu, je bil ledenik še velik, bel ...
Prelep pogled proti Kredarici preden se začnemo strmo vzpenjati na Mali Triglav.
Prva huda strmina (zlizane skale) iz Kredarice na Mali triglav je za nami.
Na poti smo morali zaradi gneče večkrat čakati na sestopajoče gornike.
Pogled iz Malega Triglava proti Šmarni gori in Ljubljanski kotlini. Šentvid, kjer so izdelali in od koder so tudi ponesli Aljažev stolp na Triglav, se skriva desno od Šmarne gore v rahli meglici.
Gneča na vrhu Triglava.
Sodelavci Urada za meteorologijo pred Aljaževim stolpom - 120 let po postavitvi (1895 - 2015).
Levo zadaj je Veliki Klek (Grossglockner: 3798 m, smer SZ).
Najvišji na južnem obzorju je Snežnik.
Pogled proti Karavankam in Kamniškim Alpam - vidi se tudi Peca - v ospredju pa Rjavina in pod njo Staničev dom.
Pogled iz vrha Triglava na Kredarico z okolico.
Pogled na Prehodavce (pot do Sedmerih jezer) in v ozadju izstopajoč Krn (smer proti JZ) s spomini na tragiko prve vojne.
Pogled proti zahodu na Trento in pogorje Kanina.
Pogled proti severu na Škrlatico.
Ptice z neizmernim užitkom lovijo pobočne vetrove.
V ozadju Vogel s smučarskimi tereni ... pogled proti jugu.
Proslava ob 60-i obletnici meteoroloških meritev na Kredarici. Ravno, ko smo se spuščali iz Malega Triglava, je Orketser Slovenske vojske zaigral triglavsko Aljaževo himno - "Oj, Triglav moj dom" - take poti iz Triglava zlepa ne doživiš.
"Oj, Triglav, moj dom" je pesem, ki jo je radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič (* 25. januar 1873, Gornja Radgona, † 26. julij 1934, Tomaž pri Ormožu.) leta 1894 pod imenom »Slavin« objavil v mariborskem bogoslovnem glasilu Lipica. Leta 1895 je to pesem odkril in uglasbil dovški župnik in skladatelj Jakob Aljaž ( * 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem). Pesem so v originalni zasedbi Jakob Aljaž, Matej Hubad, Andrej Gassner, Janez Klinar in Tomaž Košir prvič izvedli 22. avgusta 1895 ob uradnem odprtju Aljaževega stolpa.
Druženje po prireditvi - udeležil se je je tudi prof. Andrej Hočevar, ki je bil po študiju nekaj časa tudi sam meteorološki opazovalec na Kredarici.
Razmere za bivanje so na Kredarici v vsakem primeru zelo zahtevne (velika višina - redek zrak, viharni vetrovi, nevihte, snežni piši, plazovi, nizke temperature, led, ivje, megla, pridobivanje energije, vzdrževanje komunikacij - prostorov in vremenskih inštrumentov, občasna popolna odrezanost od sveta, soočanja s samoto in s sodelavcem, ...). To ni romantika - koča v zimskem času tudi ni odprta in hočeš, nočeš morajo meteorologi poskrbeti tudi za zimske obiskovalce Triglava. Prvi morajo poskrbeti tudi za poškodovance, kar je fizično in duševno zelo naporno.
Opazovalec Rado menjuje trak heliografa, zadaj levo je vrh Triglava.
Heliograf s preslikavo Malega Triglava.
Helikopter pelje nekatere udeležence proslave v dolino.
Pogled iz Kredarice na triglavske "romarje".
Pogled proti domu na Kredarici in Triglavu (levo je meteorološka postaja).
Čudovit pogled na Triglav iz Vodnikovega doma.
Prelepa veduta Rudnega in Velega polja s Triglavom na desni - barve in kontrasti so naravnost božanski.
Pot pod Toscem od Vodnikovega doma proti Studorskemu prevalu - zadaj so "Bohinjske gore".
Podobe iz poti na Triglav.
"Podobe iz sanj" - povzeto po Cankarju.
Gustav Pirc - avtor prve fotografije
Aljaževega stolpa na Triglavu
KMETOVALEC
10/2015
V letu 2015 praznujemo visoki jubilej - 120-letnico postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, danes simbola slovenstva. Velika rodoljubnost je gnala župnika in skladatelja Jakoba Aljaža k načrtovanju in financiranju stolpa, ki so ga slavnostno odprli in blagoslovili v mesecu avgustu 1895. Ob tem dogodku se spominjarno tudi izjemnega slovenskega kmetijskega strokovnjaka tistega obdobja Gustava Pirca. Med številnimi funkcijami, ki jih je opravljal, je bil tudi amaterski fotograf in fotografijo Aljaževega stolpa je naredil že v mesecu njegove postavitve.
Župnik in skladatelj Jakob Aljaž se je dobro zavedal prodiranja tujih vplivov v slovenske gore in 15. aprila leta 1895 je od ohčin Dovje in Mojstrana odkupil vrh Triglava. Njegovo delo, takrat skromno ovrednoteno v finančnem smislu, a danes neprecenljive vrednosti z vidika prispevka k slovenski kulturni dediščini, je obrodilo hogat sad. Aljažev stolp na Triglavu je hil kot izjemen krajinski motiv, nenadomestljiv simhol Slovenije leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Tudi Gustav Pirc je hil med velikimi slovenskimi domoljubi iz druge polovice 19. stoletja in to se je odražalo v njegovih delih na področjih, kjer je deloval. Bil je kmetijski strokovnjak, potGvalni učitelj za kmetijsri·o na Kranjskem (1884-1914), tajnik (1884-1894), ravnatelj (1894-1917), generalni ravnatelj (1917-1919) c. kr. kranjske kmetijske družhe in predsednik ( 1921-1923) Kmetijske druibe za Slovenijo tcr urednik Kmetijskih in rokodelskih novic (1884-1893). V drugi polovici 19. stoletia in na začetku 20. stoletja je hil posebno zaslužen za razcvet kranjskega kmetijstva. Strokovno revijo Kmetovalec, izhaja še danes, je urejal 35 let. Nastanek Kmetovalca in pomen Pirca za kmetijsko stroko kot urednika in pisca strokovnih člankov je podrohno obdelal Šalehar (2011) v sestavku "Pirčev Kmetovalec, strokovna revija še danes«. Ohsežno delo je 1'irc opravil na predava- teljskem in publicističnem področju. O tem ie Šalehar (2011) v knjigi o Gustavu Pircu v poglavju, "Prispevki k bibliografiji: Gustav Pirc« zapisal: "Gustav Pirc je veliko pisal. Nikoli ne bo mogoče sestaviti njegove popolne bibliografije, ker po takratni navadi žal pri številnih člankih ni napisan avtor. Njegovo razumevanje potreb slovenskega kmetijstva in kmeta pa se jasno zrcali v sestavkih, ki so zapisnni v tej bibliograjiji. V njih rnzberemo njegova strokovna prepričan ja in izhodišča, ki so ga vodiln pri njegovem delu. l3ibliografija je razeteljena v poglavja: Monogrnfije in tiski (16 zapisav), objave v serijskih publikacijah (skupaj 206 zapisov; od tega v Novicah 27, Kmetovalcu 161, Vrinarju 1, Dolenjskih novicah 10 in ostalih publikacijah 7 zapisov), FotograJije (8 zapisov) ir~ Urednik (3 zapisi)«. Gustav Pirc je opisoval tudi nekatere slovenske pasme domačih živali. Pisal je o bohinjskem govedu, bohinjskem kGnju, bohinjski kozi in slovenskih pasmah ovc. Pri vseh je opisal nastanek pasme, njene morfološke značilnosti, standard, prirejo, stanje in potrebne ukrepe za ohranjanje pasme. Mnogo je Pirc tudi prevajal iz tujih jezikov. Ril je neutruden organizator kmetijstva in zadružnišri·a. Na njegovo pobudo so ustanovili sadno drevesnico v Ljubljani, kmetijsko kemijsko preskuševališče v Ljuhljani (današnji Kmetijski inštitut Slovenije) in Kmetijsko-gospodinjsko šolo. Sodeloval je pri ustanavljanju ntlekarskih in živinorejskili zadrug, bil pa je tudi pobudnik za usfanovitev čebelarskega drušria. Veliko se je udejstvoval na kulturnem in političnem področju.
Odkrite fotografije Gustava Pirca dokazujejo, da je bil tudi amaterski fotograf. Do sedaj je hilo najdenih osem njcgovih fotografij, med katerimi je prva iz Icta 1890, ki prikazuje obdarovanje konj v Št. Jerneju na Dolenjskem. Obstaja verjetnost, da je to tudi najstarejša fotografija v slovenski živinoreji. Gustav Pirc je hil tudi Ijuhitclj slovenskega gorskega sveta. V prvem zvezku knjige »1~0 let fotografije na Slovcnskent«, ki so jo napisali Kamhič in drugi ( 1989), je o njegovih gorskih motivih zapisano: "Gustav Pirc, odbornik kluba iz leta 18R9, je postal znan po svojih motivih iz Julijskih Alp, ki jih je že leta IR9S objavil Planinski vestnik ...«. Njegova fotogratija Aljaževega stolpa na Triglavu je prva in Planinski vestnik jo je objavil v deseti številki leta 1895.
Aljažev stolp na vrhu Triglava (2864 m) (Foto: Gustav Pirc, 1895)
Poleg fotogratije Aljaževega stolpa je Planinski vestnik objavil tudi fotografijo Vodnikove koče na Velem polju in na koncu članka je zapisano: "Naši sliki sta posneti po krasnih fotografijah g. ravnateljn Gustava Pirca, kateri ju je velikodušno izdelal za "Slov. plan. društvo". Srčna mu hvala naša in gotovo vseh slovenskih domoljubov!« Fotografija Aljažev stolpa je bila objavljena tudi v monografiji ,"150 let fotografije na Slovenskem« (2008), v Filozofskem cestniku (1994), drugi del, na strani 229, in v Slocencu (1995), št. 181, na 16. strani. Gustav Pirc je bil znan in priznan kmetijski strokovnjak z velikimi zaslugami za napredek kranjskega kmetijstva.
Kranjsko kmetijsko družbo je prihližal kmetu. Tudi kot amaterski fotograf je veliko prispecal k strokovnemu vidiku živinoreje in poudarjanju lepot slovenskega gorskega sveta. Je avtor prve fotografije Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, ki jo je posnel leta 1895, in to že v mesecu, ko so stolp postavili. Zapis o njegovem takratnem obisku Triglava je objavljen v Planinskem vestniku iz leta 1951: "Po otvoritvi zaznamuje knjiga samo še tri obiskovalce, in sicer 21.08.1895 ravnatelja Kranjske kmtetijske družbe Gustava Pirca ...«. Ob letošnjem jubileju postavitve simbola slovenstva se Gustavu Pircu spoštljivo poklanjamo.
dr. Metka Žan Lotrič
- 20. avgust 2015
Zjutraj ob 2 h sem se s tremi daljnogledi lotil opazovanja najlepše in največje planetarne meglice NGC7293 (Heliksa v Vodnarju). Meglica Heliks je Zemlji najbližja planetarna meglica, nahaja se le okoli 700 svetlobnih let od nas v smeri ozvezdja Vodnar in meri v premeru približno 3 svetlobna leta. Vsebuje dva skoraj pravokotna diska, kot tudi loke, udarne valove ... Pozornost vzbuja tudi veliko nenavadne geometrijske simetrije. Kako je zvezda podobna našemu Soncu ustvarila tako čudovito zamotano geometrijo je še predmet raziskav. Problem tega prekrasnega "nebeškega očesa" je, da je kljub spodobni svetlosti (magnituda 7.6), zaradi svoje velikosti (16' × 28' - več kot pol Lune), zelo difuzna (ima majhno površinsko svetlost). Tako predstavlja kar nekaj težav nekomu, ki vse stavi na magnitudo. V bistvu je kar težak objekt, sploh ker je pod ekvatorjem in zato nizko nad obzorjem (jeseni ga v večernih urah zaznamo na jugu).
Če strnem lastno izkušnjo - rabimo zenico 4 do 6 mm in povečavo vsaj 15x ali bolje več. Še beseda o izstopni zenici daljnogleda. Zenica poda premer izstopnih žarkov iz daljnogleda in se izračuna kot kvocient med premerom objektiva in povečavo (recimo za daljnogled 16X80 je izstopna zenica enaka 80mm/16 = 5mm). Izstopna zenica seveda ne sme biti večja od zenice očesa opazovalca - drugače izgubljamo svetlobo. Večja je zenica, svetlejša je slika objekta - a zato tudi manjša (vstopna svetloba je zbrana na manjši površini). Velike zenice rabimo torej pri velikih in šibkih objektih (meglicah, kopicah, nekaterih galaksijah ...). A tudi povečava je kdaj zelo pomembna - da sploh zaznamo nebesni objekt.
Sam sem opazoval planetarno meglico Heliks z daljnogledi:
15X70 (Celestron - SkyMaster, masa 1.4 kg, vidno polje 4.4°, zenica 4.7 mm)
20X80 (Celestron - SkyMaster, masa 2.1 kg, vidno polje 3.7°, zenica 4 mm)
16X80 (Vixen, masa 2.39 kg, vidno polje 4.3°, zenica 5 mm)
Po vrsti si sledijo daljnogledi po kvaliteti opazovanja meglice Heliks:
na vrhu je slika daljnogleda 15X70 (Celestron - SkyMaster) [ocena 6], na sredi 20X80 (Celestron - SkyMaster) [ocena 8],
spodaj 16X80 (Vixen) [maksimalna ocena 10].
Slika ponazarja, kakšna je približno (z daljnogledom 16x80) podoba planetarne meglice Heliks v Vodnarju. Seveda ob solidnih pogojih, nič Lune in kar se da malo svetlobnega onesnaženja.
Kako pa najdemo Fomalhaut - ena možnost je, da najprej na nebu poiščemo (očitnega) Pegaza in se nato pomikamo v smeri od Beta do Alfa Pegaza in naprej proti jugu - po recimo treh razdaljah "Beta - Alfa" Pegaza zagotovo zadanemo zvezdo Fomalhaut.
Kako najdemo planetarno meglico Heliks - NGC7293 - v Vodnarju. Namig - zvezda Fomalhaut v Južni ribi je za večino začetek poti do meglice. Ko vzide Južna riba s Fomalhautom, se ve, da je Heliks že vsaj dobrih 10 stopinj nad obzorjem - a je dobro počakati do kulminacije.
Pot do Heliksa v štirih korakih (1, 2, 3, 4).
Seveda sem najprej poiskal svetlo zvezdo Fomalhaut (mag. 1,2) v Južni ribi, ki jo najlažje najdemo, če se pomikamo v smeri od Beta do Alfa Pegaza in naprej proti jugu. Nato sem v štirih korakih poiskal lokacijo, kjer bi naj "prebival" znameniti Heliks. Od Fomalhauta (1) sem šel do Epsilon Južne ribe (2), nato (3) do zvezde HIP 111515 in v četrtem koraku (4) do Ni Vodnarja - zraven "desno" pa leži Heliks. Seveda so možne tudi druge poti do Heliksa.
Tako je v teoriji - a z daljnogledom 15X70 (zenica 4.7 mm) sem taval in taval v temi okrog zvezde "Ni Vodnarja" - in kje je sedaj ta lepotica? A sem vztrajal - in po nekaj minutah se mi je zazdelo, da le s stranskim vidom zaznam nek madež - a je to Heliks? Če je, bi ga moral enostavneje zaznati z Vixnom 16X80. Težjo mrcino (zenica 5 mm = 80/16) vzamem torej v roki in glej, ni bil potreben stranski vid - kar v centru polja in očesa je zasvetila planetarna kraljica NGC7293. Bila je velika in svetla - skoraj bela, enako zvezde - kako enostavno. Meglica se je zdela nekoliko ovalna. Vixen se je tudi tokrat izkazal kot izjemen daljnogled - je nekoliko težji (2.39 kg) - a ob impresivni sliki se opazovalec podzavestno umiri - vidno polje ima tudi zelo spodobno 4.3°. Naenkrat se je zazdelo, da se Heliks takoj in očitno zazna - a oči morajo biti res dobro prilagojene temi.
Kaj pa Celestron (SkyMaster) 20X80? Ima kar 20X-no povečavo (zenico 4 mm) - je nizkocenovni velikan - in med eksperti velja fraza: "Za ceno veliko nudi (Great value for the money)." Ima pa tudi zelo solidno polje 3,7 °, kar pa odtehta kakšno pomanjkljivost. In presenečenje - kljub najmanjši zenici od treh uporabljenih daljnogledov, sem planetarko Heliks tudi z daljnogledom 20X80 zaznal kar direktno - bila je velika, očitna, le bolj rumena in nekoliko šibkejša (kot da bi jo opazoval skozi kak filter). Spet se je izkazalo, da tudi povečava nekaj šteje.
Če povzamem. Če nimate denarja za kaj dražjega, je daljnogled Celestron (SkyMaster) 20X80 zelo solidna izbira - a teža in povečava zahtevata določene kompromise (tudi slika ni ravno biser - a je dovolj dobra in svetla, da nam nudi precej več kot bi razbrali iz cene [160 EUR, 2014 je stal zgolj 130 EUR] in kot to piše na nekaterih forumih).
In zlato medaljo dobi ... Vsekakor pa je Vixen 16X80 zmagovalec - je izjemna naprava - v sebi skriva ogromno posrečenih kompromisov: veliko vidno polje 4.3°, solidno povečavo 16X in izjemno zenico (5 mm) ter seveda kvalitetno izdelavo ohišja in odlično optiko. Vixen ima protirosni ščit, z očali se odlično opazuje (pomaga enostavno nastavljivi distančni obroč, SkyMaster ima zgolj gumo, ki pa se za očala ne da nastavljati), torba je kvalitetna in dovolj kompaktna. Slika na sredi polja je odlična (nekateri ločijo celo komponenti Mizar A in B) - čisto na robu pa je opaziti nekaj astigmatizma, a to ne moti. Slika je svetla - naravna - pri SkyMasterju pa je precej "rumena" ... A vse to proizvajalci in trgovci precej drago zaračunajo - a še zmeraj je ta daljnogled v zmernem cenovnem razredu in ga vsekakor toplo priporočam (če se seveda "prašiček" dovolj napolni). Če ne - pa sta po vrsti Celestron (SkyMaster) 20X80 in seveda malček med velikani Celestron (SkyMaster) 15X70, zelo solidna nadomestka. 15X70 ima prednosti glede teže in velikosti ter cene in še zmeraj solidnih optičnih lastnosti. Heliks je za 15X70 kar težaven objekt - a se ga zazna. Problem daljnogleda 15X70 (SkyMaster) je, da ima v resnici efektivni premer objektiva velik "le" okrog 63 mm in ne 70 mm (efektivno je zmanjšan zaradi korekcije napak objektiva v samih okularjih - s "field stop" - sliki spodaj). A to je še zmeraj solidna odprtina (63 mm) in daljnogled 15X'70' (bolje 15X63) je za mnoge megličaste objekte izjemen.
Pri velikosti izstopne zenici se to ne pozna (to je trik ...), pozna se pa seveda pri skupni količini svetlobe. Razen dražjih daljnogledov, imajo vsi praktično do 10% manjše efektivne premere objektivov (da se pomeriti z vzporedno svetlobo skozi okular, kjer se "field stop" (zaslonka) korekcija projecira na bel papir pred objektivom - in če je osvetljen del papirja manjši od premera objektiva, se tako oceni efektivni premer naprave). Vixen teh težav praktično nima.
Vir slik: http://www.garyseronik.com/?q=node/117
Heliks kot ga je posnel teleskop Hubble - veličastna podoba.
- 8. in 9. avgust 2015
Izjemna magnetna loka "okrašena" s plazmo - Sonce - 8. avgust 2015.
Podatki o opremi, snemanju in obdelavi Sonca (Ida pravi).
---------------------------------------------
Datum: 8. 8. 2015
Prisotni pri smemanju: Andrej, Ida, Jure
Snemali smo s črno-belo kamero Basler acA 1300 - 20gm (1280pix, 960pix) skozi H-alfa teleskop Lunt Solar System 60 mm na EQ6 montaži, skozi 2x Barlowo lečo. Ločeno smo posneli površino in protuberance (pri različnih časih ekspozicije), po delih - zaradi velike povečave. Upravljanje kamere s programom QArv, filtriranje slik po kvaliteti s programom Arif, poravnava in seštevanje s programom Lycklig, ostrenje s Kinky. Andrej je posnetke površine zložil v panoramo v programu Hugin, Martin je dodal še protuberance v Photoshopu. Barva je umetno dodana v GIMPu.
RES ODLIČEN POSNETEK.
Precej maj imenitne slike Sonca, manj podrobne, seveda s slabšo opremo - a še zmeraj dovolj zgovorne glede dogajanja na Soncu - pa sem sam isti dan posnel iz Štajerske - slike spodaj.
Izjemna magnetna loka "okrašena" s plazmo - Sonce posneto iz roke s kamero COOLPIX S6400 skozi H-alfa teleskop (Lunt 35 mm), 8. avgusta 2015 - Jastrebci (Sv. Bolfenk - Kog).
Posneto iz Ljubljane - 9. avgust 2015. Še zmeraj se ohranjata protuberanci iz 8. avgusta.
- 3. avgust 2015
Ta ponedeljek smo po dolgem odlašanju - tudi zaradi financ - le prejeli novo opremo, ki smo jo načrtovali že kakšno leto. Klemen je v imenu ADV naročil:
- UHC (Ultra-high contrast) filter,
- H-beta filter,
- Explore Scientific 14mm 100°,
- Baader Hyperion Mark-III Clickstop Zoom Eyepiece 8-24mm (AFOV 68° pri 8mm - 50° pri 24mm), z "milijoni" uporabnih adapterjev.
Na slikah je nekaj podob in karakteristik nove opreme (prepustnost filtrov za določene valovne dolžine, itn).
Manjka nam še O3 filter pa še kaj - debata je vroča ... (sploh, ker je O3 že vključen v Explore Scientific UHC filter ...).
Nove opreme smo se seveda zelo razveselili. Andrej je odprl okular (Explore Scientific 14mm 100°, med lečami je žlahtni plin argon) in pripomnil, da tako čist ne bo nikoli več (z njim smo na Ciki pridobili povečavo 107x in polje 0.93° - odlično za mnoge meglice, galaksije, kopice, ...). Zvezda večera je torej bil okular ES 14 mm 100° - Saturn je pokazal skoraj vse kar se da, planetarka Obroček M57 je pri tej povečavi (107x) izjemno kontrastna in dovolj velika tudi za oči, ki nekoliko slabše zaznavajo. V kombinaciji z UHC filtrom pa je zaslužila oceno +10 planetarka Ročka M27 v Lisički. Ob skoraj polni Luni, skromni transparenci, mestni svetlobi pa smo kmalu nehali iskati lepote poletnega neba - sploh po izjemni opazovalni izkušnji iz Slivnice. Tako smo se lotili testiranja filtrov in okularjev. Hyperionov zoom okular na dvojno-dvojni zvezdi epsilon Lire (1 in 2) je pokazal odlično razločljivost na sredi polja (obe komponenti epsilon 1 in 2 sta bili razločljivi tudi pri povečavi 63x), na robu pa pričokavano nekoliko manj. Pri hitrem zoomiranju pa se je pojavil tak nadrealistični občutek - opazi se tudi sprememba polja. Ima pa Hyperion izjemno transparenco - svetlo sliko. Naredili smo nekaj nenavadnih testiranj filtrov na Saturnu in Luni - noro - a kontrast in podrobnosti na Luni, posebno skozi H-beta filter, so bile izjemne - hkrati pa smo v ES 14 mm pri povečavi 107x videli v polju okularja celotno Luno in še zajeten rob črnine ob robu. Ena barva seveda odpravi barvno napako ... Komaj čakamo, da novo opremo testiramo kje izven ljubljanske svetlobne kurje astronomske slepote.
In kako se je končala pot iz vesolja v vsakdanjo realnost? Ko sva z Martinom stopila iz šole, ura se je bližala eni, so v hipu mimo šole pridivjali policaji in spraševali po smeri pobega (nama nevidnega) mladca na skuterju ..., eni lovimo skrivnosti nočnega neba, drugi pa ..., a vse to je vesolje ...
Ta dan je Andrej vzpostavil tudi klicno linijo do observatorija preko št. 0 VI VIII VI V 0 III IX IV (sim kartica - Subscriber Identity Module, itn) - aparat je star Iskrin telefon na vrtečo številčnico (iz naše mladosti) - rdeče barve ...
Avtorstvo slike: NASA, Johns Hopkins University/APL,
Southwest Research Institute - Izdelava stero posnetka: Brian May
Pojasnilo:
Ta dva podrobna posnetka Plutona v pravih barvah sta bila narejena med zgodovinskim mimoletom plovila
New Horizons prejšnji mesec.
Prebivalcem planeta Zemlja sta na ogled na tem prvem zelo kvalitetnem
stereo paru iz nekoliko različnih perspektiv
na zdaj razpoznavne površinske oblike.
Slika na levi (levo oko) je mozaik, posnet ko je bilo vesoljsko plovilo oddaljeno
od Plutona okoli 450.000 kilometrov.
Slika na desni je bila narejena prej in je zadnji celovit pogled pred največjim zbližanjem plovila
s Plutonom.
Kljub razliki v ločljivosti tvorita sliki osupljivo 3D dojemanje oddaljenega
sveta.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/
Vzami 3D očala (rdeča - modra) in si oglej prostorsko
podobo plutona - zložil Z. V.
ISS in barvita Luna
Avtorstvo slike & Copyright: Dylan O'Donnell
Pojasnilo:
Nocojšnjo polno Luno, drugo polno Luno v juliju bi
v skladu z moderno folkloro
lahko imenovali modra Luna.
Vendar ta oster podroben mozaik, posnet s teleskopom in digitalno kamero tik pred julijsko prvo polno Luno
dejansko prikazuje pisano Lunino površino.
Na obdelanem posnetku so barve poudarjene in
ustrezajo resničnim razlikam v kemični sestavi Luninega površja.
Prav tako so z lahkoto vidni, posebno ko je Luna blizu polne faze, svetli žarki iz 85 kilometrskega kraterja Tycho
zgoraj desno, segajoči daleč čez Lunino površje.
Nad južnimi lunarnimi planotami zgoraj desno od kraterja Tycho je osupljivo podrobna silhueta
Mednarodne vesoljske postaje.
Opazovan 30. junija iz kraja Byron Bay, NSW Avstralija, je prehod ISS trajal okoli
1/3 sekunde in je bil posnet s kratkimi zaporednimi osvetlitvami.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/
- od 17. do 22. avgusta 2015
V Ljubljani je od 17. do 22. avgusta potekala konferenca Lepton Photon 2015. V okviru konference je imel prof. Alan Guth (MIT), oče inflacijske teorije, javno predavanje z naslovom Inflacijska kozmologija: ali je naše vesolje le eno izmed številnih. Predavanje je bilo v četrtek, 20. 8. ob 19:30 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Alan Harvey Guth, ameriški fizik in kozmolog, * 27. februar 1947, New Brunswick, New Jersey, ZDA.
Prof. Alan Guth je ameriški teoretični fizik in kozmolog. Leta 1981 je objavil članek, v katerem je formalno predstavil idejo inflacije v zgodnjem vesolju. Ta pravi, da je šlo mlado vesolje skozi fazo eksponentnega širjenja. V svoji karieri se je Guth ukvarjal s številnimi teoretičnimi problemi, med drugimi z umeritveno teorijo in vprašanju magnetnih monopolov. Za svoje delo je prejel številne nagrade in odlikovanja.
Povzetek predavanja:
Pol ure pred predavanjem ameriškega fizika Alana Gutha je pred dvorano (na Gospodarskem razstavišču) stala množica ljudi (vsaj 1200 ). Za nekatere nenavadno dogajanje pred predavanjem fizika. Neverjetni odziv, ki je presenetil tudi organizatorje konference Lepton Photon 2015, najpomembnejše konference na področju fizike visokih energij, ki je letos potekala v Ljubljani. Tudi sam predavatelj je po predavanju strnil svoje občutke v besedo neverjetno.
Ideja o inflaciji vesolja je v osnovi preprosta. Inflacijska kozmologija prepričljivo pojasni številne opažene lastnosti Vesolja, kot so njegova enakomerna narava, izmerjena masna gostota in vzorci, opaženi v mikrovalovnem sevanju ozadja.
Kmalu po velikem poku, ki je splošno sprejeta teorija nastanka vesolja, naj bi se zgodila inflacija vesolja, ki razloži razvoj zgodnjega vesolja. Vesolje naj bi se kmalu po velikem poku iz nepredstavljive majhnosti (milijardinski velikosti protona) nepredstavljivo hitro (10-38 sekunde) zelo povečalo na velikost frnikole (za vsaj 1028 X ) ali več.
To idejo je dobil leta 1979, vendar teorija do danes še ni potrjena. Je pa kar nekaj dokazov, da drži. Ena takih je homogenost vesolja. Vesolje je povsod ne glede na svojo velikost enako in to so znanstveniki do zdaj lahko razložili le s teorijo inflacije, s hitrim širjenjem ob njegovem nastanku. Vesolje je tudi ravno, to pomeni, da je geometrična lastnost našega vesolja ravnost. In teorija inflacije pravi, da je ne glede na to, kakšno je bilo na začetku, zaradi inflacije vesolja to danes (skoraj) ravno.
Sam Guth pravi, da je bil zanj dan, ko se mu je utrnila ideja o teoriji inflacije, čaroben, ko pa bo dokončno potrjena, bo čudovit dan. Veliko meritev različnih satelitov je že potrdilo določene dele teorije inflacije. Lansko leto pa je bilo še posebej zanimivo leto za inflacijo. Objavljeni so bili rezultati senzorskega načina polarizacije v kozmičnem ozadju. To bi bil neposreden dokaz Guthove teorije. Pozneje so ugotovili, da so izmerili tudi kozmični prah v naši galaksiji, kar je lahko vplivalo na rezultat merjenja (Merilo se je s teleskopom BICEP2 - Background Imaging of Cosmic Extragalactic Polarization 2 ali Snemanje ozadja kozmične izvengalaktične polarizacije 2 - SOKIP 2 v bližini južnega tečaja, Antarktiki - še zanimivost - kako izmeriti gravitacijske valove velikega poka, je kot prvi leta 1996 napovedal slovenski kozmolog prof. dr. Uroš Seljak, vodja Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyju). Tako dokončnega dokaza še vedno ni. Guth torej še čaka na popolno potrditev svoje teorije in Nobelovo nagrado, ki mu jo z veliko verjetnostjo napovedujejo.
Zadnji del predavanja je bil za občinstvo še posebej zanimiv. Iz Guthove teorije inflacije vesolja izhaja tudi to, da je naše vesolje samo eno izmed več vesolj (večvesolje - ang. multiverse) . Vesolje se je začelo širiti iz majhne točke. Pozneje so se v tem prostoru pojavljale nove točke, ki se širijo enako, kot se je to dogajalo ob začetku vesolja. Tako se pojavljajo nova vesolja. Gre za zanimivo teorijo, ki jo je za zdaj nemogoče dokazati ali zavrniti. Zato da bi se občinstvo lažje opredelilo, ali je verjetna ali ne, nam je postregel s tremi citati znanih fizikov. Martin Rees, angleški astrofizik, astronom in kozmolog, je rekel, da stavi življenje svojega psa, da teorija več vesolj drži. Rusko-ameriški teoretični fizik Andrei Linde je rekel, da je tako prepričan o teoriji več vesolj, da stavi svoje življenje. Ameriški fizik in dobitnik Nobelove nagrade za fiziko Steven Weinberg, tudi veliki vzornik Alana Gutha, pa je rekel, da bi stavil oboje, življenje Reesovega psa in življenje fizika Andreija Linda. Po tem je v dvorani odmeval glasen in za fizika precej dolg aplavz.
Povzeto po RTVS in http://www.portalvvesolje.si
Še kratek povzetek v angleščini.
Speaker: Alan Guth
Title: "Inflationary Cosmology: Is Our Universe Part of a Multiverse?"
Abstract:
Inflationary cosmology gives a plausible explanation for many observed features of the universe, including its uniformity, its mass density, and the patterns of the ripples that are observed in the cosmic microwave background. Beyond what we can observe, most versions of inflation imply that our universe is not unique, but is part of a possibly infinite multiverse. The speaker describes the workings of inflation, the evidence for inflation, and why he believes that the possibility of a multiverse should be taken seriously.
Še opozorilo
glede teorije več vesolij (večvesolje) - ta teorija je nekoliko v konfliktu z znanstveno metodo. v znanosti velja le to kar se da pomeriti in če bo teorija "večvesolja" kdaj potrjena z meritvami, bo to le pomenilo, da obstaja zgolj eno bolj strukturirano vesolje (stvarstvo) in nič več.
Vesolje je najprej bil naš Sončev sistem s sfero "drobnih" zvezd na obodu (antika), nato naša Galaksija (19. stoletje - 100000 sv. let velik prostor), nato prostor večih galaksij (po letu 1917 predvsem pa po 1925 - milijone in milijarde let velik prostor) - in tako se skozi "čas" postopoma gradi naše poznavanje stvarstva in posredno sebe ...
Torej je potrebno biti previden z izrazom "multiverse".
Večvesolje je tema mnogih področij, ved: kozmologije, fizike, filozofije, teologije, znanstvene fantastike, ezoterike, ...
Zgodovina razvoja vesolja z inflacijo po prapoku.
Po obdobju kvantne gravitacije, sledi obdobje velikega poenotenja, obdobje elektrošibke sile (kvarki), leptonsko obdobje, fotonska doba, obdobje, ko je vesolje postalo prozorno, obdobje razvoja galaksij in sedanja razvojna faza. Bitja na Zemlji so do te kompleksne, a začasne, slike vesolja in njegove dinamike porabila milijarde let truda in razvoja.
- 24. avgust 2015
Observatorij je obiskal pedagog Frank van Doremalen iz Nizozemske (izmenjava med šolama - G. Šentvid Lj. in Udens College iz Udna). Naše delo ga je tako navdušilo - da so tudi na Nizozemskem začeli graditi svoj radijski teleskop. Prav prijetna izkušnja ... Lahko, da kdaj oba teleskopa tudi povežemo.
- 10. avgust 2015
Na to prelepo noč se je zbralo izjemno veliko dijakov (tudi kak iz druge šole) ter študentov - obiskala nas je tudi raziskovalka iz "Štefana". Testirali smo UHC (Ultra-high contrast) filter, H-beta filter in okular Explore Scientific 14mm 100°. Tančica v Labodu je bila za večino lepo vidna in to iz Šentvida, enako velja za vse ostale megličaste objekte - oprema je torej izpolnila vsa pričakovanja ... - to je bil izjemen - ustvarjalen - ponedeljek. Gostje zmeraj prinesejo nov zagon in radovednost med nas, ki že dolga leta preživljamo ponedljkove večere na terasi G. Šentvid - Lj.
Zmeraj znova, z gosti (naravoslovci) odprega duha, tudi ugotavljamo, kako malo so nas o osnovah narave, vesolja, koledarja, o temeljih naše civilizacije naučili v dolgih letih šolanja ... Če so včasih ("grdi mračni" srednji vek) zvezde uporabljali vsaj za orintacijo, danes še tega ne znamo. Svet pa je tako danes za večino ploščat (saj bulijo zgolj v ploščate tablične računalnike in mobilce) ...
- 1. avgust 2015
Po nekaj tednih zatišja je bilo Sonce na robu spet bolj aktivno. Posnetki v H-alfa svetlobi, Lunt - 35 mm: 1. avgust 2015 (od 15. do 18. h). Plazma se je dvigala 8 do 10 premerov Zemlje nad kromosfero (vsaj 140 000 km "visoko"), spremembe v vzorcu izbruha so bile očitne že po nekaj minutah. Po 18 h se je udarni val plazme oddaljil od Sonca vsaj na razdaljo 15 premerov Zemlje.
- 18. in 19. julij 2015
Minili sta kar dve leti od zadnjih astronomskih opazovanj šentviških krožkarjev in članov ADV izven Ljubljane - na temni lokocaji, daleč od mestnih in primestnih luči.
In - dogodek je tako astronomsko kot družabno uspel bolje kot smo lahko sploh upali (vreme, mirnost ozračja - seeing, lokacija, načrtovanje, druženje). Prosojnost ozračja morebiti ni bila idealna, sta pa izjemna mirnost atmosfere (odličen seeing) in nadmorska višina 1100 m naredili astronomsko noč za oceno +10. Tudi južno nebo je bilo izjemno temno - seveda glede na dane razmere v Evropi - kljub hribom na jugu pa severnojadrabska mesta precej očitno svetlobno zaznamujejo nebo vsaj do 15° višine.
Zaradi družinskih in službenih obveznosti (tudi dopustov) je mini astronomski tabor dolgo visel v zraku. A se nas je le zbralo 8 članov in prijateljev - za dva prepolna avta opreme in potnikov. Zbrali smo se okrog 17:30 na Šentvidu in času primerno je bila vročina na parkirišču neznosna - ko smo se premaknili na teraso gimnazije (delno prosta atmosfera) smo takoj lažje zadihali. Opremo za na pot sta že dan prej zbrala (sortirala po kovčkih) marljiva Klemen in Andrej. Čakalo nas je torej "samo" še tovorjenje težke Cike (teleskop Dobson 300 mm, f/5), stojala EQ6 z dodatnimi utežmi za Ciko, okularjev, kart, akumolatorja, daljnogledov, raznih stojal ... po terasi in nadvse ozkem stopnišču do avtomobilov. Pri takem delu šerp boli križ, roke, prsti - a smo veseli, če nič ne polomino, zgubimo, ... No - jutranje "šerpanje" opreme nazaj na teraso, po neprespani noči, je še toliko bolj naporno, nadrealistično. To je samo še zadnja pika na i v zagotovljen trden dnevni spanec ...
In kako vidijo naše pakiranje mimoidoči (doživel Klemen)?
Ko mimoidoči zagledajo ogromen kup opreme pred avtomobiloma, in ko na koncu vidijo, da nam je vse te cevi, uteži, stojala, kovčke, "rukzake" ... uspelo zbasati v avtomobila in še 8 potnikov zraven, je čudenje nad spretnostjo zlaganja zagotovljeno.
Na Slivnico smo po solidni makedamski cesti pridrveli nekaj po 20. uri in še ujeli simpatičen zaid Sonca - spodaj pa sta kraljevali Cerkniško in Planinsko polje z Javorniki v ozadju. Gozd ob cesti je še zmeraj poln polomljenega drevja - posledica lanskega žleda. Na opazovališču, ob simpatični koči radioamaterjev, je bila zelo visoka trava, ki smo jo najprej pokosili (bolje rečeno posekali) s koso, ki že dolgo ni videla kladiva in nakovalca - ja čas "Koscev" (Orionov pas na jutranjem nebu) prihaja avgusta. Andrej je koso sicer sklepal z orodjem, ki smo ga imeli na razpolago - je kar ropotalo ... a košnja je bila tako za nekaj razredov lažja.
Dodani vrednosti tokratnega astronomskega srečanja sta bili:
* - Cika (cev Newton 300 mm premera in gorišča 1500 mm), ki smo jo namestili na "goto" montažo EQ6 in smo tako lahko v miru opazovali nebesne objekte skozi odlično optično cev premera 300 mm; tokrat smo si zares vzeli čas za posamezne izjemne objekte (predvsem) južnega neba,
* - prevladalo je mnenje, da ne bomo slikali meglic, kopic, galaksij, planetov ..., ker slikanje praktično pomeni konec opazovanj za dano noč; in odločitev je bila še kako prava ...
Iz didaktičnih in tudi opazovalnih razlogov nam je manjkal še kak "preprost" teleskop (recimo Dobson 200 mm). Sam sem za primerjavo postavil namiznega Maksutova 100 mm premera, 1200 mm gorišča. Klemen pa je postavil že zelo zmogljivega MLA2009 Newtona, premera 150 mm na stojalu EQ3 (s povečavo 25X je blestel z izjemno podobo nam najbližje galaksije v Andromedi M31 in s podobama njenih spremenljevalk M32 and M110, tudi planetarka M27 ter galaksija M33 sta bili zelo solidni, sta kar žareli). Saturna si sploh nismo ogledali - razen nekateri z mojim namiznim 100 mm-skim teleskopom Maksutov. Morebiti smo nekoliko prepozno začeli postavljati opremo ... Uran in Neptun pa sta prišla na vrsto proti jutru - kot eksotika, Pluton z magnitudo 14 pa je seveda bil skrit našim očem - imeli smo ga v polju teleskopa, a vizualno ni bil dosegljiv (Cika nam razkrije objekte nekje do mag. 13, teoretično sicer tudi 14, a ...).
Kot je bilo že omenjeno - je bilo nebo mirno in objekti tudi okrog 20° višine so bili v okularjih Cike jasni, krotki - mirni (okularja Explore-Scientific 9 in 20 mm, 100° polja - last Klemena in Andreja - sta res izjemna). Kroglasta kopica M22 je bila pri povečavi 167X presenetljivo mirna, smaragdna, le redko tako razločljiva. Mnoge je izredno, pri povečavi 167x, navdušila razsuta kopica Divja raca (Wild Duck Cluster) - M11 v Ščitu - opazilo se je izjemne vzorce med zvezdnimi biseri. Tudi Tančica v Labodu se je razkazovala v vsem svojem razkošju. Objekt M17 (izjemna meglica v podobi laboda, race - Swan Nebula ali Labod) sta Andrej in Klemen hotela celo narisati - a je bila gneča pred telekopom prehuda ...
Navajeni slabih Šentviških pogojev, smo na Slivnici spet vsi osupnili nad lepotami nočnega neba - vesolja.
Vsekakor nam niso ušli objekti kot so: M11 (v Ščitu), M16 (Stebri stvarjenja - Pillars of Creation), M17 (izjemna meglica v podobi laboda, race), M8, M20, M57, M27, M13, M31, NGC6992/5 + NGC6960 (Tančica), NGC7293 (Heliks), Hi-h [NGC 869 in NGC 884] (v Perzeju), Cr39 (v Perzeju), NGC7000 (Severna Amerika), ...
Zelo so nam koristili daljnogledi 15X70 mm ... (sprehodi po Rimski cesti so s takimi daljnogledi pravo razvajanje). V bistvu nam je zmanjkalo časa za vse željene objekte, še en dodaten teleskop res ne bi škodil. Martin je naredil nekaj lepih posnetkov nočnega neba.
Redko se zgodi, da se optika ne zarosi, in da smo lahko bili celo noč v kratkih rokavih (zgolj srajcah) - meni se je to zgodilo sploh prvič (podnebne spremembe imajo tudi pozitivne učinke) ... Zjutraj je bila temperatura na 1100 m še zmeraj 19°C. Andrejev kolega Andrej (radioamater) je zjutraj sprjemal radijski signal iz ISS (zelo zanimivo) - v spomin na 40 let združitve Apolla in Sojuza (17. julija 1975: "Apollo je potoval na krovu rakete Saturn 1B, ki je poleg komandnega in servisnega modula nosila na vrhu druge ali zadnje raketne stopnje še modul za združevanje ali spajanje. Na krovu so bili trije astronavti. Poveljnik je bil Thomas Stafford, ki je tako izvedel četrti in zadnji polet v vesolje, pilot komandnega modula je bil Vance Brand, ki je prvič letel v vesolje, pilot modula za spajanje je bil Donald Slayton, ki je takrat opravil edini polet v vesolje. Na krovu sovjetske vesoljske ladje Sojuz 19 sta bila dva kozmonavta. Poveljnik je bil Aleksej Leonov, ki je takrat opravil drugi in zadnji polet v vesolje, inženir poleta je bil Valerij Kubasov, ki je drugič poletel v vesolje. Obe vesoljski ladji sta bili izstreljeni v razmiku sedmih ur in pol. Prvo nalogo pri tem poletu je imel Apollo, ko je iz vrhnjega ali tovornega dela druge raketne stopnje izvlekel modul za združevanje in spajanje, nato sta se začeli zasledovanje in združitev z vesoljsko ladjo Sojuz. To se je zgodilo 17. julija, ko sta se oba poveljnika Stafford in Leonov tudi rokovala. To naj bi se zgodilo takrat, ko sta obe vesoljski ladji potovali nad francoskim mestom Metz." (povzeto po spletu)).
Bili smo priča prelepim utrinkom in tudi nenavadnemu satelitu, ki je močno neperiodično bliskal (odbijal svetlobo Sonca) z magnitudo vsaj do -5. Morebiti je bil to satelit nad katerim so izgobili kontrolo in "počasi" pada v atmosfero ...
No - eden od gostov se je začudil, kako to, da opazujemo celo noč ...
Zjutraj smo pospravili opremo in tako dočakali še vzid Sonca - nepozabni trenutki. Naredili smo še nekaj izjemnih panoramskih posnetkov in se odpravili proti Šentvidu ...
Sledi nekaj slik.
Najprej opis in slike objektov
OPOZORILO
Kdaj so podatki o nebesnih objektih, ki sledijo v opisu, različni - odvisno od vira!!!
Razen Saturnovih prstanov je verjetno meglica Prstan (M57) najbolj znameniti nebesni obroč. Njen klasičen izgled je seveda zaradi naše perspektive. Nedavno kartiranje razširjajoče se 3-D strukture meglice, ki je delno osnovano na tem jasnem Hubblovem posnetku nakazuje, da je meglica razmeroma gost svitek, ovit okoli središča oblaka sijočega plina v obliki nogometne žoge. Pogled iz planeta Zemlja je v smeri daljše osi nogometne žoge, pravokotno na prstan. Seveda na tem dobro proučenem primeru planetarne meglice sijoča snov ne prihaja iz planetov. Namesto tega predstavlja plinasti pajčolan zunanje plasti, odnešene iz umirajoče, nekoč Soncu podobne zvezde, ki jo zdaj vidimo kot drobcen izvor svetlobe v središču meglice. Močna ultravijolična svetloba iz vroče središčne zvezde ionizira atome v plinu. Na sliki je modra barva v središču ionizirani helij, turkizna barva notranjega prstana je sij vodika in kisika, rdečkasta barva zunanjega prstana pa je od dušika in žvepla. Meglica Prstan ima premer okoli enega svetlobnega leta in je oddaljena 2000 svetlobnih let.
Bo naše Sonce nekoč podobno tej meglici? Tako kaže. Meglica M57 je ena lepših primerov planetarne meglice, plinastega oblaka nastalega ob koncu življenja zvezde podobne Soncu.
Seveda - mi planetarne meglice M57 nismo videli tako slikovito, barvito in na veliko, a obroček se je izvrstno razločil na temnem nebesnem ozadju.
Vir: APOD
M27: meglica Ročka
Prvi namig, kaj bo ostalo od našega Sonca je bil slučajno odkrit leta 1764. Takrat je Charles Messier sestavljal seznam megličastih objektov, da jih ne bi zamenjal s kometi. Sedemindvajseti objekt v Messierjevem seznamu, danes poznan kot M27 ali meglica Ročka je planetarna meglica. Je primer meglice, ki jo bo naredilo naše Sonce, ko se bo v njegovem jedru ustavilo zlivanje jeder. M27 je ena najsvetlejših planetarnih meglic na nebu in jo lahko z binokularjem vidimo v ozvezdju Lisičke. Svetloba iz M27 potrebuje okoli 1000 let, da nas doseže. Prikazani posnetek je digitalno izostren v treh standardnih barvah. Razumevanje fizike in pomena M27 je bilo izven zmožnosti znanosti 18. stoletja. Tudi dandanes ostajajo mnoge stvari o bipolarnih planetarnih meglicah neznane, kot pri M27, vključno s fizikalnim mehanizmom, ki odnese zvezdno zunanjo plinsko ovojnico in pusti vročo rentgensko belo pritlikavko.
Planetarna meglica M57, [M56] - Lira.
Planetarna meglica M27 - Lisička.
Izjemen trojček: prekrasna dvojna zvezda Albireo (Labod, zgoraj), planetarna meglica M27 v Lisički (levo spodaj) in desno spodaj kopica Obešalnik ("Al Sufi's Cluster ali Brocchi's Cluster"), tudi v Lisički. Razsuta kopica Obešalnik, se nam je v časovni stiski to noč izmuznila.
Albireo, beta Laboda.
Kroglasta kopica M13, [M92] - Herkul.
Kroglasta kopica M13 v Herkulu.
Leta 1716 je Angleški astronom Edmond Halley zapisal: "To je majhna packa, ki jo vidimo s prostim očesom ko je nebo vedro in ni Lune". Seveda je M13 zdaj znana kot Velika kroglasta zvezdna kopica v Herkulu in ena najsvetlejših kroglastih zvezdnih kopic na severnem nebu. Pogled skozi teleskop razkrije spektakularne stotine tisoče zvezd. Na razdalji 25.000 svetlobnih let se zvezde v kopici drenjajo na območju s premerom 150 svetlobnih let. Ko pa se bližamo jedru kopice lahko njihovo število naraste na 100 zvezd v kocki, katere stranice merijo le 3 svetlobna leta. Za primerjavo, Soncu najbližja zvezda je oddaljena preko 4 svetlobna leta. Skupaj z gostim jedrom kopice so tudi
zunanji deli M13 poudarjeni na tem
ostrem barvnem posnetku.
Razvite rdeče in modre
zvezdne orjakinje so na sliki v rumenkastih in modrih odtenkih.
M11 (razsuta kopica), [M26] - Ščit.
M 11 v Ščitu - ena najlepšik razsutih kopic. Brez težav jo vidimo v daljnogledu, a za razkritje njene celotne (izjemne) strukture potrebujemo teleskope premera 20 ali več cm in povečave 80 ali več.
Podatki:
M11 (Ščit)
Oddaljenost 6200 sv.l.
Število zvezd 2900
Magnituda 5,8
Dimenzije v loč minutah 14.0'
Velikost 24 sv.l. Starost 220 milijonov let
-------------------------------
Vir: http://scienceblogs.com/startswithabang/2011/03/28/do-you-know-your-nearest-star/
Galaksiji M81 in M82 v Velikem medvedu. Tudi v daljnogledu 15x70 sta bili galaksiji lepo razpoznavni.
Skupina galaksij okoli M81 skozi meglico Integrated Flux
Velike galaksije in šibke meglice poudarjajo ta globoki posnetek skupine galaksij okrog M81. Prvo in predvsem je na tem širokem 12 ur dolgem posnetku veličastno oblikovana spiralna galaksija M81, največja galaksija, ki jo vidimo na sliki. M81 je v gravitacijski interakciji z M82 tik pod njo, veliki galaksiji z nenavadnim halojem vlaknastega, v rdeči barvi sijočega plina. Na sliki vidimo mnoge druge galaksije iz skupine galaksij okrog M81, kot tudi slučajen blisk satelita, ki je pustil sled na levi strani posnetka. Skupaj z drugimi skupinami galaksij, vključno z našo lokalno jato in jato v Devici je skupina M81 del obsežne superjate galaksij v Devici. Vso to menažerijo galaksij gledamo skozi nežen sij meglice Integrated Flux, malo proučevanega kompleksa oblakov razpršenega plina in prahu v naši Galaksiji.
Veliki medved - galaksije: M82, M81, M101, ...
Lovski psi - galaksiji M51a in M51b.
Galaksija Vrtinec M51 je klasična spiralna galaksija. Oddaljena je le 30 milijonov svetlobnih let in meri v premeru celih 60 tisoč svetlobnih let. M51, znana kot NGC 5194, je ena izmed najsvetlejših in najbolj slikovitih galaksij na nebu. Zgornja slika je digitalna kombinacija zemeljskih posnetkov z 0.9 metrskim telescopom na Kitt Peak National Observatory in vesoljskim posnetkom Hubblovega vesoljskega teleskopa, ki poudarja ostre značilnosti, ki so navadno preveč rdeče, da bi jih lahko videli. Vendar lahko vsakdo z dobrim binokularjem vidi tale Vrtinec, če se ozre proti ozvezdju Lovskih psov (Canes Venatici). M51 je spiralna galaksija tipa Sc in je glavna članica celotne skupine galaksij. Astronomi menijo, da je spiralna struktura M51 primarno posledica gravitacijske interakcije z manjšo galaksijo (NGC5195), ki se nahaja na zgornji polovici slike.
Ti dve galaksiji sestavljata znak našega Astronomskega društva Vega - Ljubljana (slika spodaj).
Andromedina galaksija M31. Skica - kako najdemo nam najbližjo galaksijo (2.5 milijona sv.l.) s pomočjo ozvezdij Kasiopeje, Andromede in Pegaza.
Primerjava Lune (navidezna velikost na nebu 0.5°) in galaksije M31 v Andromedi (velikost okrog 3°, to je navidezno kar 6 Lun).
Primerjava slik galaksije M31 (navidezna velikost na nebu okrog 3°) skozi daljnogleda premera leč 50mm, povečavi 7 in 10, zorni polji okrog 6 in dobre 4 ločne stopinj
Z daljnogledom smo uživali v klsičnih nebesnih objektih (galaksija M31 v Andromedi, dvojna razsuta kopica HI-h v Perzeju, Obešalnik v Lisički, dvojno zvezda Albireo v Labodu, Severna Amerika, sprehodi po Rimski cesti ... ), ki smo jih seveda brez težav ujeli in so v 70 mm-skem daljnogledu za nas na novo zažareli kot enkratni nebesni biseri. Brez večjih težav smo v daljnogledu zazanali tudi objekte kot so: M13, M11, M27, M31, M81, M82, M33 ...
Dvojna razsuta kopica HI-h Perzeja v 15 cm teleskopu naravnost zažari - povečava 25x. Tako čez palec lahko torej rečemo naslednje (primerjamo teleskope in različne pogoje) - premer objektiva 150 mm (bolje 200 mm) izven svetlobnega onesnaženja da opazovalno podobne rezultate kot 300 mm na robu Ljubljane (ne v mestu, ampak na robu mesta). V resnici nudi 150 mm (200 mm) v hribih več kot 300 mm na Sentvidu nad Ljubljano.
Slika, ki kaže lego dvojne kopice Hi-h [NGC869, NGC884] v Perzeju.
Dvojna zvezdna kopica
Obstaja malo zvezdnih kopic, ki jih lahko vidimo tako tesno skupaj. Čeprav je oddaljen le 7000 svetlobnih let, je ta par razsutih galaktičnih zvezdnih kopic enostavna tarča za binokularje. Nahaja se v ljubkem zvezdnem polju severnega ozvezdja Perzej. Kopici sta vidni tudi s prostim očesom iz temnih lokacij, tako da ju je leta 130 pred n. št. grški astronom Hiparh vključil v svoj katalog. Poznamo ju z imenom h in hi Perzeja, oziroma NGC 869 (zgoraj desno) in NGC 884. Zvezdni kopici sta med seboj oddaljeni le nekaj sto svetlobnih let in ju sestavljajo zvezde, ki so veliko mlajše in bolj vroče od Sonca. Poleg tega, da sta tesno skupaj, sta starosti obeh kopic razbrani na podlagi posamičnih zvezd podobni - to predstavlja dokaz, da izhajata obe kopici iz istega območja nastajanja zvezd.
(poletni raj za navdušence opazovalne astronomije)
Ozvezdje Strelca z okolico - je zaradi lege in poletne kratke noči, velikokrat manj opazovan del neba. V resnici pa je Strelec območje z največ zanimivimi nebesnimi objekti.
Kroglasta kopica M22, ki jo vidimo na zgornji sliki vsebuje nekaj 100.000 zvezd. Te zvezde so nastale skupaj in so gravitacijsko povezane. Krožijo okoli središča kopice, slednja pa kroži okoli središča naše Galaksije. Do sedaj je znanih okoli 140 kroglastih kopic, ki se nahajajo v približno sferičnem haloju okoli Galaktičnega središča. Gledano iz Zemlje, kroglaste kopice niso enakomerno razporejene po nebesni sferi in to dejstvo je bilo ključno pri ugotovitvi, da naše Sonce ni v središču naše Galaksije. Kroglaste kopice so zelo stare. Obstaja enostavna metoda za določitev njihove starosti, ki skoraj dosega 13.7 billijonov (milijard) let - starost vsega vesolja. M22 je ena najsvetlejših kroglastih kopic.
M8 - Laguna (spodaj, 6 mag.) in M20 - Trifid (zgoraj, 9 mag.) - izjemna bisera v Strelcu. Vidna tako z daljnogledom kot teleskopom, M8 tudi s prostim očesom. Vir: http://www.atlasoftheuniverse.com/nebulae/m08m20.html.
Poimenovanje Trifid (M8) izhaja iz latinske besede trifidus (tridelen, razcepljen na tri dele), zato jo lahko poimenujemo tudi Trojica. Meglica je namreč sestavljena iz treh delov.
Vir:
http://apod.fmf.uni-lj.si/ap130712.html
Pojasnilo: Petnajst stopinj širok posnetek obsega natrpano zvezdno polje v ozvezdju Strelec v smeri središča naše Galaksije. V resnici leži Galaktično središča blizu desnega kota tega bogatega zvezdnega polja, v sredini katerega opazimo enajst svetlih zvezdnih kopic in meglic. Vseh enajst je označenih v katalogu, ki ga je sestavil kozmični turist 18. stoletja Charles Messier. M8 (Laguna), M16 (Orel), M17 (Omega) in M20 (Trifid), ki so za zvezdne raziskovalce pridobile status zvezdnika, se bahajo z rdečkastimi odtenki emisijskih meglic, ki so vezane na področja nastajanja zvezd. V malih teleskopih pritegnejo pozornost ,v tem natrpanem zvezdnem območju,tudi zvezdne kopice: M18, M21, M22, M23, M25 in M28. M24 je tisoče svetlobnih let dolg oblak Galaktičnih zvezd, ki zavzema širše območje od posamičnih kopic, in ga vidimo skozi režo v zatemnilni tančici prahu. Postavite kurzor na posnetek (ali kliknite sem) za pomoč pri identifikaciji Messierjevih enajst.
»Kopica alfa Perzeja«, imenujejo jo tudi Melotte 20 ali Collinder 39, se čarobno svetlika – razkrije nam bogastvo zvezd in novih vzorcev, ki jih v manjših daljnogledih ne zaznamo.
M33: galaksija v Trikotniku
V majhnem severnem ozvezdju Trikotnik se nahaja ta veličastna galaksija M33, ki ji gledamo naravnost v lice. Njeno priljubljeno ime je galaksija Vetrnica ali pa galaksija Trikotnik. Njen premer je preko 50.000 svetlobnih let in je tretji največji v lokalni jati galaksij za galaksijo Andromeda (M31) in našo Galaksijo. Z oddaljenostjo okoli 3 milijone svetlobnih let od naše Galaksije za M33 smatrajo, da je satelit Andromedine galaksije in astronomi v obeh galaksijah bi verjetno imeli spektakularne poglede na veličastne spiralne zvezdne sisteme drug drugega. Kot je videti na pogledu iz Zemlje ta oster sestavljen mozaik iz 25 posameznih posnetkov lepo prikazuje modre zvezdne kopice in rožnata območja nastajanja zvezd v M33, ki sledijo galaksijinim ohlapnim spiralnim rokavom. Pravzaprav je votlikava NGC 604 najsvetlejše območje nastajanja zvezd, ki ga vidimo tukaj na položaju urinega kazalca ob 1h, gledano iz središča galaksije. Podobno kot pri M31 je populacija dobro izmerjenih spremenljivk v M33 pomagala, da je ta bližnja spirala postala vesoljsko merilo za določanje razdalj v vesolju.
V Labodu je žarela Tančica (Veil Nebula) - a se ji nismo uspeli posvetiti.
V Pegazu se nahaja lepa galaksija NGC7331 in kroglasta kopica M15.
M16 - od daleč je objekt podoben Orlu (nekateri meglico imenujejo tudi Stebri stvarjenja - Pillars of Creation). Pogled na meglico Orel od blizu pa razkrije svetlo območje, ki je v resnici okno v središče večje temne ovojnice prahu. Skozi to okno vidimo močno osvetljeno delavnico, kjer je nastala celotna odprta kopica. V tej votlini so visoki stebri in okrogle globule temnega prahu ter hladnega molekularnega plina, kjer še vedno nastajajo zvezde. Vidnih je že nekaj mladih svetlih modrih zvezd, katerih svetloba in vetrovi povzročajo izgorevanje preostankov vlaken ter sten plinov in prahu. Emisijska meglica Orel z oznako M16 se nahaja okoli 6500 svetlobnih let od nas, premer ima okoli 20 svetlobnih let in je vidna z binokularjih v smeri ozvezdja Kače (Serpens, to je v bistvu drugi del ozvezdja Kače, tudi Telo kače - Serpens Cauda).
Meglici Orel in Labod pokrivata to obširno zvezdno pokrajino, teleskopski pogled na Strelčev spiralni rokav v smeri središča naše Galaksije. Orel, znan tudi kot M16 je na levi nad središčem, Labod ali M17 je spodaj desno. Globok posnetek z velikim poljem prikazuje vesoljske oblake kot svetlejša območja aktivnega nastajanja zvezd. Nahajajo se vzdolž spiralnega rokava prelitega z rdečkasto emisijo, značilno za atomarni plin vodik in prašne temne meglice. Pravzaprav sta središči obeh meglic lokaciji dobro znanih bližnjih posnetkov nastajanja zvezd, ki ju je posnel Hubblov vesoljski teleskop. M17, imenovana tudi meglica Omega je oddaljena okoli 5500 svetlobnih let, M16 pa je oddaljena kakih 6500 svetlobnih let. Na sliki, ki pokriva na nebu 3 stopinje se raztegnjena krila meglice Orel raztezajo na razdalji 120 svetlobnih let.
Ob dobrih pogojih in teleskopu vsaj 20 cm, lahko zaznamo podobo laboda (tudi račke) - meglica M17 v Strelcu (Swan Nebula - Labod).
Ozvezdje Strelca z okolico. Objekti: M22, M8, M20, M17 in (M16) v Kači so res impozantni, poleg kopice ostalih razsutih in kroglastih kopic ...
SEZNAM NEKATERIH OBJEKTOV Z OSNOVNIMI PODATKI
Dvojne zvezde
- beta Laboda
Razmik (34,4")
Magnitudi 3,1 in 5,1
Oddaljenost 430 ± 20 sv.l. (svetloba, ki jo danes sprejemamo v oči, je bila oddana v času Trubarja)
Ker je bila noč prekratka, si nismo uspeli ogledati naslednjih dvojnih zvezd (pa drugič):
zeta Velikega medveda ali Mizar in Alkor (82 sv.l., 720", [Mizar A, B - 14.5"]), Karlovo srce (110 sv.l., 19.4", 2.9 in 5.5 mag), beta Škorpijona (400 sv.l., 13,6", 2,6 in 4,9 mag), epsilon Lire (dvojno-dvojna, 162 sv.l., 208", [2,6", 2,3"], 5 in 5 mag) alfa Tehtnice (75 sv.l., 3'51", 2.8 in 5.2 mag), gama Leva (130 sv.l.), gama Andromede (350 sv.l., 9.7", 2,3 in 4,8 mag).
Galaksije
M31(Andromeda)
Oddaljenost 2.54 ± 0.11 milijonov sv.l.
Rdeči premik z=-0.001001
Magnituda 3.44
Dimenzije 190' × 60'
NGC5195 ali M51b (Lovski psi)
Oddaljenost 25 ± 3 milijonov sv.l.
Rdeči premik 465 ± 10 km/s
Magnituda 10.5
Dimenzije 5.8' × 4.6'
M51a ali NGC 5194 - Vrtinec (Lovski psi)
Rdeči premik 463 ± 3 km/s
Oddaljenost 23 ± 4 milijonov sv.l.
Dimenzije 11.2' × 6.9'
Magnituda 8.4
M81 (Veliki medved)
Oddaljenost 11.8 ± 0.4 milijonov sv.l.
Rdeči premik z = -0.000113 ± 0.000013
Magnituda 6.94
Dimenzije 26.9' × 14.1'
M82 (Veliki medved)
Oddaljenost 11.5 ± 0.8 milijonov sv.l.
Rdeči premik 203 ± 4 km/s
Magnituda 8.41
Dimenzije 11.2' × 4.3'
IN seveda Rimaska cesta, do središča v Strelcu je približno 24000–26000 sv.l.
Kroglaste kopice
Ogledali smo si:
M3, M13, M4, M22
M3 (Lovski psi) Oddaljenost 33.9 tisoč sv.l.
Število zvezd 500 000
Magnituda +6.2
Dimenzije 18.0'
Premer 180 sv.l.
M13 (Herkul) Oddaljenost 22.2 tisoč sv.l.
Število zvezd 300 000
Magnituda 5.8
Dimenzije 20'
Starost 11.65 milijart let
Premer 168 sv.l.
M4 (Škorpijon) Oddaljenost 7.2 tisoč sv.l.
Število zvezd 100 000
Magnituda 5.9
Dimenzije 26.0'
Premer 70 sv.l.
M22 (Strelec) Oddaljenost 10.6 ± 1.0 tisoč sv.l.
Število zvezd 500 000
Magnituda +5.1
Dimenzije v loč minutah 32'
Premer 100 sv.l.
Razsute kopice:
M11, Hi-h
M11 (Ščit)
Oddaljenost 6200 sv.l.
Število zvezd 2900
Magnituda 5,8
Dimenzije v loč minutah 14.0'
Velikost 24 sv.l. Starost 220 milijonov let
Hi-h [NGC 869 in NGC 884] (Perzej)
Oddaljenost 7.5 tisoč sv.l.
Število zvezd 600
Magnituda 3.7 in 3.8
Dimenzije v loč minutah 60'
Planetarne meglice:
M27, M57
M27 (Lisička)
Oddaljenost 1360 sv.l.
Magnituda 7.5
Dimenzije v loč minutah 8.0' × 5.6'
Premer 2.88 sv.l.
Eksplozija nove se je zgodila pred približno 3500 leti
M57 (Lira)
Oddaljenost 2300 sv.l.
Magnituda 8.8
Dimenzije v loč minutah 1.4' x 1.0' (ali pri. 4' x 4' - zunanji del) - 1'/stoletje
Premer 2.6 sv.l.
Eksplozija nove se je zgodila pred 7000 leti
Meglice v Strelcu in okolici (okrog 3h zjutraj):
M8, M20, M17, M16
M8 [Laguna] (Strelec)
Oddaljenost 4100 sv.l.
Magnituda 6.0
Dimenzije v loč minutah 90' × 40'
Dimenzije 55 × 20 sv.l.
M20 [Trifid ali meglica Trojica] (Strelec)
Oddaljenost 5200 sv.l.
Magnituda 6.3
Dimenzije v loč minutah 28.0' x 28.0'
M17 [Labod] (Strelec)
Oddaljenost 5000 sv.l.
Magnituda 6.0
Dimenzije v loč minutah 11.0' x 11.0'
Dimenzije 15 - 40 sv.l.
M16 [Orel] (Kača)
Oddaljenost 7000 sv.l.
Magnituda 6.0
Dimenzije v loč minutah 35.0' x 27.5'
Dimenzije 70x55 sv.l.
DRUŽENJE, PANORAME ,,,
Sledi Martinova galerija.
Nekaj ostalih slik.
- 15. julij 2015
Vir: http://www.nasa.gov/sites/default/files/thumbnails/image/pluto-observations-through-the-years.gif
Opazovanja - slikanja - Plutona skozi čas.
Avtorstvo & Copyright: NASA, Johns Hopkins Univ./APL, Southwest Research Inst.
Pojasnilo: Na 50 milj (80 kilometrov) dolgem potovanju preko Plutona bi prepotovali razdaljo, ki je označena z merilom na tej vznemirljivi sliki. Podrobna slika ledenega sveta oz. njegovega hrapavega ekvatorialnega področja je bila posneta, ko je bila sonda New Horizons oddaljena približno 77.000 kilometrov od površja, t.j. 1.5 ure pred trenutkom najmanjše oddaljenosti. Gore, ki se po prvih ocenah dvigujejo 3.500 metrov visoko, so predvidoma sestavljene iz vodnega ledu. Odsotnost kraterjev nakazuje na presenetljivo geološko aktivnost, torej so gore najverjetneje zelo mlade, njihova starost pa je ocenjena na približno 100 milijonov let. Področje na sliki se nahaja blizu Plutonove široke in svetle značilnosti v obliki srca.
Avtorstvo & Copyright: NASA, Johns Hopkins Univ./APL, Southwest Research Inst.
Pojasnilo: Sonda New Horizons je preživela srečanje s Plutonom in zdaj nadaljuje s pošiljanjem slik in podatkov na Zemljo. Robotsko plovilo se je oglasilo pravočasno, vsi sistemi delujejo, shranjena je pričakovana količina podatkov. Tu je slika Plutona z najvšjo ločljivostjo, ki je bila posneta tik preden je bila sonda najbližje Plutonu. Ta slika prav zares prikaže Plutona z veliko ostrino. Na prvi pogled je Pluton rdečkast in ima številne kraterje. Na spodnjem delu slike je presenetljivo enolično svetlo področje, ki spominja na srce, spodaj levo pa lahko vidimo hribovito področje. Vendar pa je ta slika šele začetek. Ko bo tekom današnjega dne, v naslednjem tednu in preko celega leta vedno več slik in podatkov prihajalo na Zemljo, se bo razumevanje Plutona in njegovih lun prav verjetno revolucioniralo.
Še nekaj podatkov o planetu in sondi "New Horizons":
- planet je 18. februarja 1930 odkril Američan Clyde William Tombaugh (4. feb. 1906 – 17. jan. 1997); nekaj njegovega pepela so vgradili v sondo "New Horizons",
- ime "Pluton" je predlagala Venetia Burney, 11-letna šolarka - umrla je aprile 2009 in je tako še doživela prekvalifikacijo Plutona v pritlikav planet (to prekvalificiranje se je zgodilo po izstrelitvi sonde "New Horizons" in je povzročilo kar nekaj vroče krvi med znanstveniki - zadaj je poleg znanstvenih argumentov tudi nekaj "neznanstvenih" ...) - šolarka je baje najprej poimenovala nov planet Pluton in šele naknadno je po planetu tudi Walt Disney poimenoval svojega psa - risanega junaka - Plutona (spremljevalca Miki Miške), Burney leta 2006 pravi: "The name had nothing to do with the Disney cartoon. Mickey Mouse's dog was named after the planet, not the other way around."
- električna moč "New Horizons" je "samo" 200 W (dve 100 W žarnici), vir energije je gorivo plutonij (zanimiva kombinacija imen Pluton - plutonij),
- ko so sondo izstrelili, je bila orbita Plutona še dokaj nenatančno določena, a so to nedoločenost med časom poleta popravili in so tako imeli nekoliko manj skrbi ali bo slikanje (lovljenje) planeta uspelo,
- veliko nevarnost za sondo pomenijo tudi delčki ("kamenčki", lune, ...) ob planetu (v Kuiperjevem pasu), nevarnost trka se torej ne da izključiti, ...
Iz Wiki - Tombaugh na kmetiji ob njegovem doma izdelanem teleskopu (1928).
Novice iz drugih virov
"Končano prvo obdobje razgledovanja po Osončju"
Pluton, vogelni kamen Kuiperjevega pasu
Ljubljana - MMC RTV SLO
Nasina sonda New Horizons je opravila oblet Plutona, predtem še nikoli obiskanega (pritlikavega) planeta. Zgodovinski dosežek je zaokrožil prvo veliko ero raziskovanja Osončja.
4,7 milijarde kilometrov stran od Zemlje lebdi za manjši klavir velika kovinska škatla, polna zapletenih znanstvenih instrumentov. Po devetih letih in pol potovanja je dosegla, obletela in zapustila pritlikavi planet Pluton.
Najbližji oblet je New Horizons opravil natanko ob 13.49 po našem času. Od površja je bil oddaljen 12.430 kilometrov. Za primerjavo: navigacijski sateliti Galileo so od Zemlje oddaljeni 23.200 kilometrov. Zgodovinski obisk Plutona bo tema tokratnega podcasta Številke. Pogovor z astrofizikom Juretom Japljem vas bo pričakal v petek zjutraj.
Sonda je opravila meritve Plutona in njegovih pet lun, pri tem pa pridobila najboljše podatke o sistemu, kar jih bo imelo človeštvo na voljo v prihodnjih desetletjih.
Vprašljivo je namreč, kdaj – in če sploh v za zdajšnji rod oprijemljivem času – bo katera vesoljska agencija spet poslala sondo po tej poti ... pa četudi je na tiskovni konferenci po dosežku prvi mož misije Alan Stern napol v šali dejal, da "na skrivaj" že razvija pristajalnik.
Konec neke dobe ...
Pluton je prvič po letu 1930, ko je bil odkrit, dobil svoje mesto v albumu planetov, s čimer je konec prve, velike ere raziskovanja Osončja. Človeštvu je naposled uspelo obiskati vse (znane) planete oziroma vse, kar se je še do nedavnega uvrščalo med planete. Pluton je sicer danes uradno – po klasifikaciji Mednarodne astronomske zveze – pritlikavi planet, vendar ga Stern še vedno obravnava kot planet. In prav on je tisti, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sploh prišel na dan z domislico "pritlikavi".
Znanstveniki in inženirji na Nasi so dosežek sprejeli z glasnim ploskanjem in vzkliki. Stern je vzdušje opisal kot "elektreče". "Čas je za praznovanje. Končano je prvo obdobje razgledovanja po Osončju. Začelo se je s Kennedyjem, končuje se z Obamo. Ponosni smo na to, kar je ZDA uspelo doseči, in ponosni smo, da je ekipa NH-ja lahko del tega," je povedal.
"Gre za prelomnico v zgodovini človeštva," je izjavil eden glavnih ljudi agencije, John Grumsfeld. "Navdušen sem. In poudariti moram, da je bil ključ do dosežka skupinsko delo. To je odlika Nase," je dodal. Z videnim je zadovoljen. Planet bi bil lahko meglen in zelo oblačnat, in znanstvena skupina bi se "praskala po glavi", kaj lahko s tem naredi. Ampak najnovejša fotografija (na vrhu desno) kaže, da gre za "zelo kompleksen in zanimiv svet".
Nazadnje je sonda obiskala kak planet leta 1989 – protagonista pa Voyager in Neptun.
Izjemna natančnost
Na voljo je Nasina aplikacija, ki v živo prikazuje pot in delo sonde – tudi v videu na dnu novice. Očitno so trajektorijo načrtovali izjemno natančno, saj je NH – tako Nasa – ciljni čas prihoda zgrešiil le za 72 sekund (prezgodaj), in za 70 kilometrov bližje planetu od načrtovane točke. Nasin administrator Charles Bolden je zahtevnost podviga primerjal z golfskim udarcem z ene obale ZDA v luknjo na drugi obali Amerike.
Hipnih izsledkov ne bo
Sonda je bila večji del torka povsem zaposlena z meritvami. Dragocena je bila vsaka sekunda približevanja. Ko je namreč NH prešel na drugo stran planeta, se je Sonce v njegovi perspektivi preselili za Pluton. Od 15. ure naprej NH gleda le oddaljeno, temno stran, ki za opazovanja ni več kaj prida. Kvečjemu za kakšno eksperimentalno fotografijo južnega pola v "mesečini" lune Haron.
NH je tako rekoč vse zmogljivosti osredinjal v opazovanje Plutonovega sistema. Komunikacijska antena ni bila usmerjena proti Zemlji, zato obilice podatkov in fotografij danes, v torej, ni bilo.
Šele okoli 22.20 bo sonda spet obrnjena proti domu in poslala pozdravni ping. Če je sonda še cela in funkcionalna, bo ping prejet sredi noči na sredo.
Dež fotografij v sredo
Nasa je že objavila ponedeljkovo fotografijo. A tudi ta je namenjene predvsem hitri informaciji, zadovoljitvi radovednosti znanstvenikov in javnosti po podobi planeta, zato je precej pomanjšana in podatkovno stisnjena.
Obilica visokokakovostnih posnetkov bo nazaj na Zemljo curljala še dolgo. A Stern obljublja, da bo glavna pošiljka "začela deževati" že jutri, v sredo.
Vsi zbrani znanstveni podatki pa bodo na domačih trdih diskih precej kasneje. "V naslednjih 16 mesecih pričakujte neprekinjen slap podatkov," je povedal prvi mož NH-ja.
Hitrost prenosa znaša ob šibkem signalu, ki ga lahko lovijo le posebne 70-metrske antene, najmanj 125 bajtov na sekundo, največ pa pol kilobajta na sekundo, so pojasnili na tiskovni konferenci po obletu.
Vsekakor se bo pravo znanstveno delo – analiza in interpretacija meritev – po končanem prvem obisku šele začelo. Tako je torek začetek plaza ugotovitev o tem pritlikavcu. Do zdaj smo o njem vedeli zelo malo, večina podatkov je bila iz nenatančnih, oddaljenih opazovanj izpeljana špekulacija.
Uradno: Največji v Kuiperjevem pasu
Denimo, sama velikost Plutona. O tem so astronomi desetletja dolgo in na široko razpravljali, in komaj zdaj je ta popolnoma osnovni podatek zanesljiv. Kot so sporočili z Nase, Plutonov premer znaša 2370 kilometrov – nekoliko več od dozdajšnjih ocen, z mogočo napako do 20 kilometrov.
S tem je Pluton trdno zasedel tron največjega poneptunskega objekta – nebesnega telesa, krožečega po orbiti Neptuna na 30 AU-jih (AU je astronomska enota, približna razdalja med Soncem in Zemljo). "Velikost Plutona je predmet razprav vse od leta 1930. Vprašanje smo z zadovoljstvom pospravili v zgodovino," je povedal NH-jev znanstvenik Bill McKinnon.
Nekoliko večji obseg pomeni, da je Plutonova gostota še nekoliko manjša od dozdajšnjh izračunov. V modelu sestave planeta je najbrž še več vodnega ledu; in nižji deli atmosfere (troposfera) so plitvejši. Ravno atmosfera je kot moteči dejavnik povzročala preglavice pri meritvah z Zemlje. Ker Haron nima plinskega ovoja, je lahko NH le potrdil obstoječi izračunani premer: 1208 kilometrov.
Pluton po masivnosti ostaja na drugem mestu – pred njim je še naprej pritlikavi planet Erida.
Kaj pa preostale štiri lune? Na Nasi zagotavljajo, da se je visokoločljivostna kamera LORRI že uspešno osredinila na Niks in Hidro. Fotografije še pridejo, velikosti so že tu: premer Niksa znaša 35 kilometrov, Hidre pa 45. Znanstveniki iz teh podatkov sklepajo, da sta površji precej svetli (odbijata veliko svetlobe) – bržkone zaradi ledu.
Zadnj par lun, Kerber in Stiks, je precej manjši in temnejši. Njuna natančna velikost bo znana pozneje, s časovno bolj oddaljenimi pošiljkami podatkov, še napovedujejo na Nasi.
Atmosfera
Po poročanju Planetary Society je NH že pred dnevi zaznal dušik, ki se iz Plutonove atmosfere razliva v vesolje. Takšno zaznavo so pričakovali kvečjemu na dan obleta, zato sklepajo, da je hitrost erozije atmosfere precej večja od dozdajšnjih modelov. Razžira in izpihuje jo sončni veter, podobno kot tisto na Marsu. Po enem izmed modelov naj bi na tak način erodiralo celo površje Plutona. Na najnovejši fotografiji atmosfera sicer ni vidna (saj naj bi bila prosojna), prav tako ni vidnih oblakov. A to še ne pomeni, da jih ni, pravi Stern. Počakati je treba na boljšo ločljivost.
Površje
Zadnje meritve z oddaljenosti okoli milijon kilometrov omogočajo prve domneve o površinskih značilnostih (galerija desno). Infrardeči spektrometer je potrdil domnevo, da je Plutonov severni pol prekrit z metanovim in dušikovim snegom in da so temnejše lise zagotovo sestavljene iz neke druge snovi, poroča Planetary Society.
Optični posnetki nekaj povedo o oblikovanosti površja, pečinah in kraterjih. Na osnovi teh fotografij bodo geofiziki sklepali, kakšna je geološka preteklost planeta ter ali je morebiti še danes aktiven. Neaktivni planeti, kot je npr. Merkur, so namreč polni kraterjev. In če je teh na Plutonu malo, potem se mora njegovo površje sproti razobličevati. Najbrž tudi s procesi tektonike in klime.
Vsekakor pa kraterjev ne manjka na Haronu. Največji, 100-kilometrski, je blizu ekvatorja. Nastal naj bi v zadnji milijardi let. Sveže fotografije še kažejo, da je luna razrvana, polna vdolbin in prepadov. Največji med njimi je daljši in več kilometrov globlji kot Veliki kanjon na Zemlji. Severni pol lune je prekrit z nenavadno, 320-kilometrsko črno liso. Njen izvor je neznan.
Portal v svet pritlikavcev
In kaj bo po obletu Plutona? Potrjenih pritlikavih planetov je za zdaj pet, s kopico kandidatov na čakalni listi. Na Nasi menijo, da bi se jih lahko v Kuiperjevem pasu, katerega del je Pluton, in v širšem razpršenem disku lahko skrivalo na tisoče. Če vključimo še precej večji Oortov pas, ki naj bi se raztezal do oddaljenosti 100.000 AU-jev od Sonca, bi lahko bili pritlikavci najštevilnejša "družina" objektov Osončja. In s tem zajeten seznam ciljev za nadaljnje raziskovanje.
Prvi obisk pritlikavega planeta v zgodovini je sicer letos opravila sonda Dawn. Pristala je na Cereri, ki je v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom.
Po Voyagerjevih stopinjah
New Horizons bo v naslednjih letih predvidoma odbrzel do enega izmed teh temačnih objektov v Kuiperjevem pasu. Energije in pogonskih kemikalij za preusmeritev ima še dovolj.
Po Sternovih besedah bo sonda delovala nekje do srede tridesetih let tega stoletja in šele takrat naj bi ji zmanjkalo elektrike za delovanje najpomembnejših instrumentov. Električno energijo zagotavlja izotop plutonija. Ta razpada, oddaja toploto, in posebna naprava jo pretvarja v elektriko – trenutno 202 vata. In mimogrede, element plutonij so poimenovali prav po planetu ... Pluton.
Stern upa, da bo sonda še pred ugasnitvijo dosegla vsaj 100 astronomskih enot oddaljenosti od Sonca in da bo s precej boljšimi instrumenti kot Voyager 1 merila mejo heliosfere. Izpostavljeni komentar MMC-jevih uporabnikov: Danes jih bodo par na Plutonu odpeljali v ustanovo na hribu, ker bodo za sveto trdili, da so videli NLP. :) Drugače pa fascinantna misija. To je praktično krona naše civilizacije, za katero še vedno ne vemo, zakaj točno se je znašla v tem 'neskončnem prostoru', kje smo, kam gre univerzum, zakaj smo, in kaj je bilo preden se je vse začelo. Nič gotovo ne. (Machete)
PRITLIKAVI PLANET PLUTON
Odkrit je bil 18. februarja 1930, ko je postal deveti planet Osončja. Ime je dobil po rimskem bogu podzemlja. Prvotna ocena je bila, da je velik in masiven kot Zemlja. Skozi desetletja raziskovanj je postalo jasno, da je manjši in precej lažji.
PLUTON V ŠTEVILKAH
1.185 km
Razdalja srednjega polmera (to pomeni 18 % polmera Zemlje).
13 trilijard kg
Masa objekta (0,22 % Zemljine mase).
248 let
Čas v zemeljskih letih, ki je potreben za en obhod okrog Sonca.
16.809 km/h
Povprečna tirna hitrost (15,7 % Zemljine).
Od -233 do -223 st. Celzija
Razpon temperature na njegovem površju.
0,66 m/s
Gravitacija na površju pritlikavega planeta. Če na Zemlji tehtate 100 kg, bi na Plutonu 7.
NOVI OBJEKTI, NOVA KVALIFIKACIJA V začetku stoletja so odkrili nekaj podobnih objektov v območju za Neptunom, v t. i. Kuiperjevim pasom. Na konferenci v Pragi 2006 je bila sprejeta nova kvalifikacija, po kateri je Pluton izgubil status planeta in bil uvrščen med t. i. pritlikave planete. Razlaga je v spodnjem videoposnetku.
SONDA NEW HORIZONS
Ideje o sondi, ki bi obletela Pluton, so prvič zaživele že v 90. letih prejšnjega stoletja. Nasa je 19. 1. 2006 v vesolje poslala sondo New Horizons. Hitrost ob izstrelitvi je bila 58.536 km/h (najvišja v zgodovini izstrelitev). Na sondi je 7 instrumentov.
700 milijonov dolarjev
Ocena stroškov celotne odprave (2001-2016).
9 let, 5 mesecev in 25 dni
Čas od izstrelitve do točke, ko se je sonda Plutonu najbolj približala. To je skoraj 300 milijonov sekund.
12.430 km
Najmanjša razdalja med sondo in Plutonom, ki je bila dosežena 14. julija 2015.
72 sekund
Sonda se je Plutonu najbolj približala 72 sekund pred načrtovanim časom. Izjemen podvig v okviru skoraj desetletja dolge poti.
PRVE UGOTOVITVE
Zaradi počasne povezave med sondo in Zemljo bodo ugotovljeni podatki kapljali leto dni, kljub vsemu pa so znanstveniki že sporočili nekaj spoznanj.
VELIKOST
Pluton je nekoliko večji od prvih napovedi (r = 1185 km), v nasprotju s prvimi ocenami je večji od Eride (r = 1168 km), s tem je postal največji odkriti pritlikavi planet.
GOSTOTA
Ker je bila njegova masa že prej dobro znana, pomeni, da je njegova gostota še manjša. Na Plutonu naj bi bilo tako še več ledu.
KRATERJI
Njegova največja luna Haron je posejana s kraterji, Pluton jih ima malo, kar pomeni, da je geološko aktivno telo.
DRUGI DEL MISIJE
Sonda z nezmanjšano hitrostjo nadaljuje svojo pot. Trenutni cilj je, da bi nekje v letih 2018 ali 2019 analizirala še kakšen objekt v Kuiperjevem pasu. Analizirani objekt naj bi bil v velikosti približno 50 kilometrov. Uradna in dokončna odločitev še ni bila sprejeta. Sonda naj bi delovala nekje do leta 2026, ko bo zmanjkalo njegovega goriva - plutonija.
30. junija 2015 nas je v večernih urah na zahodu čakala čudovita konjunkcija Venere in Jupitra, pod stopinjo polja (celo pod pol stopinje - manj kot je velika navidezna ploskvica Lune). Občudovali smo lahko tako površino Jupitra, njegove lune in Venerino meno.
Uporabili smo širokoktna okularja (polja 100°) in povečave 75x ter celo 167x, za vidnost obeh planetov v istem vidnem polju sistema "telekop Cika 300mm/1500mm - okular".
Na terasi Gimnazije Šentvid je bil prizor srečanja Venere in Jupitra nad Polhograjskimi Dolomiti - sv. Jakobom, Katarino, ... prav romantično pomirljiv. Luna na jugu ni prav nič motila predstave - nasprotno - občasno se je sramežljivo skrivala med tankimi oblaki in z irizacijo polepšala svečano podobo zmenka med Venero in Jupitrom. Tudi Saturn se je pokazal v svoji lepši podobi - proge na planetu so bile očitne, enako velja za senco na obročkih. Cassinijeva vrzel je bila lepo vidna. Vreme je bilo skoraj idealno. Tudi 1. julija 2015 je razdalja na nebu med planetoma še zmeraj pod stopinjo. Sledi galerija slikic (foto: Z. V.).
Pogled proti jugu. Luna - zvonik - Saturn tvorijo skoraj enakokraki trikotnik. Antares je tik zraven zvonika - desno.
Ko je bilo še dovolj svetlo, se je dalo s fotoaparatom skozi okular ujeti tudi Jupitrove pasove in Venerino meno. Ob mraku pa so izstopale Jupitrove (Mariusove) lune.
Slika podobe konjunkcije je iz Stellariuma.
Spodaj pa sta prekrasna posnetka približevanja Jupitra in Venere iz 20. junija 2015 - podobi je posnela naša članica Nastja Marondini - okolica Zbiljskega jezera. Planeta z Luno tvorita prekrasen večerni prizor.
Priporočamo širokoktne okularje (polja okrog 70° ali več) in povečave 70x do 120x, za vidnost obeh planetov v istem vidnem polju sistema "telekop - okular".
Še slike iz 25. in 26. junija 2015 - Venera in Jupiter se približujeta - foto: Z.V.
Še iz avta - slika iz roke - sledi na nebu sta od Jupitra in Venere.
Sledi nekaj posnetkov aktivnega Sonca ...
Izjemen filament na Soncu - H-alfa svetloba, Lunt - 35 mm: 24. maj 2015.
Konjunkcija Venere in Jupitra 1. julija 2015.
Ta noč je, kjub slabim popoldanskim obetom (oblaki), bila še za razred primernejša za astronomsko udejstvovanje (zgolj za planete - saj je polna Luna praktično onemogočala opazovanja megličastih objektov). Saturna se je to noč dalo opazovati tudi s povečavami nad 400X - izjemno. Jupiter pa se je glede na Venero, pomaknil nekoliko proti Soncu, a še zmeraj se je dalo oba planeta čudovito opazovati v istem polje s povečavami 75x ter 167x. Sledi nekaj slik iz 1. julija 2015. Najprej sem užival v prelepem zahodu Sonca.
ASTROFOTOGRAFIJA IZ ROKE ZGOLJ ZA NEKAJ 100 EUR!!!
Sledi nekaj posnetkov Saturna iz roke s kompaktnim digitalnim fotoaparatom pri povečavah 170X in 300X (skozi okular in še nekaj zooma).
In kako so nastale te slikice?
Taki avtomatski aparati (50 do 100 eur) so večinoma brez vsakih možnosti ročne nastavitve časa, zaslonke in občutljivosti. Tako se zdijo čisto neuporabni, saj vam recimo pri slikanju skozi okular pri planetih samodejno nastavijo predolg čas in slika se zatrese in tudi osvetljitev je neustrezna, planet je "prekurjen" ... A so določeni triki, kako to preprečiti in ki delujejo dokaj solidno ... Kvaliteta slik je lahko celo na nivoju grafike iz starih astronomskih učbenikov - recimo izpred 40 let ... Eden od možnih trikov samodejnega aparata, da omejimo čas, je, da pri izbiri scene vključimo opcijo "Landscape" (slikanje pokrajine), kjer se samodejno vključi fleš (če je čas nekje pod 1/60 s). In sedaj lahko ujamete svetel planet iz roke skozi okular. Fleš posveti mimo okularja, čas pa je dovolj kratek, da recimo slika Saturna ni premaknjena. Velja za večino kompaktnih dig. fotoaparatov (v tem primeru je uporabljen Nikon COOLPIX S6400 - cenovni razred 100 EUR). Tako lahko posnamete vrsto slik skozi okular (Luna, Sonce - rec. H_alfa ali navaden filter, Jupiter, Saturn, Venera, Mars, dvojne zvezde, nekatere svetlejše kopice, ...). Seveda si lahko kupite nastavek za pritrditev aparata na okular in tudi kak boljši ročno nastavljiv aparat.
A že za okrog 500 eur dobite spodoben zrcalni teleskop Newton (250 mm premera ali celo 300 mm) na Dobsonovi montaži in s prenosnim telefonom (odvisno od tipa) ali kompaktnim digitalcem lahko posnamete solidne astrofotografije. Kvaliteta ni ravno vrhunska - a za začetek je to lep uvod v astrofotografijo. Če vam je tak hobi všeč, pa se seveda odločite za dražjo opremo. Kaj to pomeni - teleskop na vodeni polarni montaži, adapterji za kamere, spletna kamera, zrcalno-refleksni fotoaparat, CCD kamera. V Spiki imate nekaj imenitnih člankov na to temo. A to cenovno pomeni takoj 3000 do 5000 eur ... A kvaliteta je seveda ceni primerno boljša.
Za povečanje kakovosti posnetkov pa lahko uporabite recimo kak program za zlaganje in obdelavo slik. Posnamete recimo 10 slik in jih zložite s programom RegiStax (dobite ga zastonj na spletu) ali s programi, ki jih dobite na ADV strani: https://www.gitorious.org/adv. Tako lahko presenetljivo povečate kvaliteto vašega preprostega slikanja, saj tako sfiltrirate napake posameznih slik.
Tak način dela, malo stroškov, hitra postavitev opreme, je recimo zelo primeren za šolske skupine. Kar opazujte mlade, ko pridejo kam opazovat - takoj molijo mobilne telefončke k okularjem in slikajo. Prav je, da se to "nagonsko" željo nekoliko nadgradi. Sistem okular - fotoaparat je v bistvu optično enak sistemu okular - oko.
Kolega nam je v pogled prinesel del turbine letala DC-9 (letalo je strmoglavilo, od tod tudi poškodbe na površini).
- 29. junij 2015
Že dan pred konjunkcijo smo lahko skupaj (v polju okularja) občudovali Venero in Jupitra pri povećavi 70X - odlično. Ozračje je bilo stabilno in Jupiter z Medičejskimi lunami je mirno "lebdel" ob kristalnem Venerinem srpu.
Če je le možno, še pred zahodom Sonca, naredimo tekmovanje, kdo prej na nebu zagleda Venero. Izkazalo se je, da ima naš nov kolega Martin, med vsemi nami, najbolj natančen vid - redno zmaguje (pride, vidi in zmaga) ... Njemu je uspelo videt tudi Mizar B z daljnogledom 16X80.
Sledi nekaj slikic zahoda Sonca ter Venere in Jupitra (narazen pod stopinjo) ...
- 20., 21. in 22. junij 2015
Čeprav je to leto vreme astronomiji zelo naklonjeno, nam kljub dokaj jasnim večerom ni uspelo ujeti zahoda Sonca za Triglavom. Vse tri dni je pogled na ta izjemen prizor preprečila oblačnost na zahodnem obzorju. Sledi nekaj slik večernih zarij, zelo pestrih oblakov, slik našega druženja ob "parnem stroju". V nedeljo so nas obiskali tudi slušatelji univerze za tretje življenjsko obdobje. V ponedeljek pa je bilo prav posebej delovno vzdušje - Klemen je animiral krožkarje za izdelavo led razsvetljave naše zvezdne karte (spajkanje ledic, ...), Jure in Andrej pa sta napeljala elektriko in rač. omrežje na zunanji del stene observatorija.
Dogovor o postavitvi razsvetljave nad ADV zvezdno karto.
Parni stroj deluje s polno paro!!!
Letos mineva 120 let postavitve Aljaževega stolpa na vrhu očaka Triglava. V ta namen so v Šentvidu postavili maketo stolpa - zakaj? Aljažev stolp so skovali in na slovensko goro ponesli prav kovači iz Šentvida (7. avgusta 1895). Slučaj? Kdo bi lahko iskal kak globji razlog za tako lego Šentvida?
Aljažev stolp je edinstvena stavba v svetu gorništva, poznana tudi v Evropi. Za Slovence ima Aljažev stolp tudi močan simbolni pomen.
Zamisel o stolpu se je Jakobu Aljažu (1825, 1927), župniku na Dovjem, porodila ob njegovem prvem obisku Triglava leta 1887. Takrat je na njem stala stara, lesena triangulacijska piramida. Ko je propadla, so hoteli nemški planinci prehiteti slovenske in postaviti novo.Toda Jakob Aljaž je bil hitrejši. Zemljišče, vrh Triglava, je odkupil od dovške občine za pet goldinarjev, kar je bila takrat vrednost 60 žemelj. Podaril ga je Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil »slovensko lice slovenskim goram«.
Načrt za stolp je naredil sam, bila je kombinacija valja in stožca. Stolp je izdelal kipar Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani, celotno akcijo pa je vodil Janez Klinar-Požganc, stalni sodelavec pri realizaciji Aljaževih načrtov.
Dele stolpa, ki je znan kot Aljažev stolp, so znosili na vrh Triglava Aljaževi farani in 7. avgusta 1895 sta Belec in njegov pomočnik v petih urah postavila in učvrstila stolp. Imel je 1,25 m premera, bil je 1,90 m visok, imel je štiri okenca in v njem so bili prvotno 3 štirinožni stolčki, vpisna knjiga, kuhalnik na špirit in Triglavska panorama slikarja Pernharta.
Nemški planinci so Aljaža tožili zaradi samovoljnega posega v naravo, toda brez uspeha. Župnik je bil na pravdo dobro pripravljen in jo je z verodostojnimi pričami tudi dobil.
Leta 1908 je Anton Knafelc, oče slovenske planinske markacije (rdečega kroga z belo piko v sredi), ob svojem petindvajsetem vzponu na Triglav s seboj prinesel belo barvo in z njo pobarval stolp. V naslednjih desetletjih so stolp barvali s slovenskimi in italijanskimi narodnimi barvami. Knafelc je to »vojno« sklenil s tem, da ga je spet prebarval srebrno-sivo-črno. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali rdeče in mu dodali rdečo zvezdo, ko pa so snemali nadaljevanko o Juliusu Kugyju, so ga spet prebarvali v prvotne barve (in tak je sedaj zaščiten).
Leta 1999 je bil Aljažev stolp z vrhom po odloku Vlade Republike Slovenije razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in nato po zakonu o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lasti podržavljen.
Danes varuje Aljažev stolp na Triglavu varstven režim Triglavskega narodnega parka, zanj pa skrbi pod okriljem Planinske zveze Slovenije Planinsko društvo Ljubljana matica.
Slika: Zahod Sonca za Triglavom – poletni solsticij 21. junija 2012,
terasa Gimnazije Šentvid. To so prekrasni dogodki, ki iz leta v leto
naznanjajo začetek poletja. Na vrhu Triglava brez težav zaznamo Aljažev
stolp. Foto: Zorko Vičar.
- 15. junij 2015
To je bil eden redkih oblačnih ponedeljkov v letu 2015. Taki popoldnevi so kot naročeni za razna opravila v observatoriju in v tem primeru tudi za druženje ob koncu šolskega leta. Fantje so se odločili, da observatorij povežejo s prirejenim telefonom na številčnice (malo tehnične nostalgije) - razlog - klicanje obiskovalcev iz parkirišča, itn.
Hkrati pa je kolega prinesel na teraso nadvse imenitno igračko izpred dvajsetih let - delujoč parni stroj - pogon iz začetka industrijske revolucije. Res didaktično dodelana igrača - ki jo sestavljo naslednje komponente:
kotel za vodo, merilec tlaka, kurišče, dimnik, ventil, cilinder z batom in samodejnima ventiloma, ročični mehanizem, vztrajnik - veliko kolo, celo signalna parna piščal, prenos vrtenja na električni generator, prenos elektrike na majhno žarnico.
Izjemen prikaz delovanja toplotnega in električnega stroja, ki je navdušil prav vse prisotne. Taki didaktični strojčki manjkajo po šolah, ...
Kaj ima prikaz takega tehnološkega kroga z astronomijo?
Veliko več kot je v naši zavesti ... Tehnološki razvoj je namreč šel z roko v roki z znanostjo, tudi z astronomijo, ki nam je dala koledar, osnovne zakone narave, satelite, v perspektivi oddaljene bodočnosti in razvoja Sonca (ki ne bo večno sijalo z enako močjo) tudi možnost preživetja ... Brez industrijske (r)evolucije tudi ni modernih teleskopov v vseh valovnih dolžinah EM spektra, ni telekomunikacij, ni moderne informatike, ni novih materialov, zlitin, goriv, ni vesoljskih plovil, ni satelitov, ... Seveda je tehnologija dvorezen meč, brez smotrne uporabe, je lahko okoljsko in s tem bivanjsko pogubna ...
- 3. junij
Značilnost tega izbruha je bila izjemna dinamika ob robu Sonca - porazdeljena na kar velik del robnega loka; vmes so se tvorile magnetne pentlje obdane s plazmo, itn. Opazovalci smo lahko brez težav v realnem času spremljali sprmembe v vzorcu kar uro in pol dolgega izbruha.
Animacija iz SDO slik - 3. junij 2015, 07:30 h do 09:45 h UTC.
Dve značilni poodobi dinamike izbruha - sploh nastanek izrazite magnetne pentlje proti koncu dogodka..
Posnetki spodaj spremljajo dinamiko izbruha od 08:00 h do 09:30 h UTC. Smer je na spodnjih slikah obrnjena - če se primerja animacijo in zaporedje spodnjih slik, se da izluščiti enake vzorce - sploh nastanek izrazite magnetne pentlje proti koncu dogodka. Problem satelitskih posnetkov je kdaj tudi preozek okvir okrog Sonca - a spodnje preproste slike pokažejo kdaj izvrženo plazmo na večji oddaljenosti od Sonca - tja do polovice polmera.
Izbruh je posnet skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm, zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400 (cenovni razred 100 EUR) skozi okular. Foto: Vičar Z., 3. junij 2015.
Na spletu so napovedovali C tipe izbruhov - videti je bilo, da bi lahko bil ta izbruh tipa M, a meritve so pokazale tip C. Vsekakor je bil ta izbruh vizualno izrazitejši od tistega iz 8. maja 2015. Izbruh se ni zgodil na robu Sonca ampak pribižno za desetino premera znotraj Sončeve ploskvice - smer izbruha sploh ni bila radialna. Zraven tudi ni bilo izrazitih peg.
Klasifikacija Vrh gostote energijskega toka pri intervalu valovne izbruha dolžine 100-800 pikometrov (0,1 do 0,8 nm) A < 10-7 (W/m2) B 10-7 - 10-6 C 10-6 - 10-5 M 10-5 - 10-4 X 10-4 - 10-3 |
* Še zanimivost takega preprostega slikanja
Na večini slik se zelo lepo razloči kromosfera - vijoličasta tanka plast na robu Sonca.
* Kromosfera
Kromosfera (dobesedno "barvna krogla") je tanka plast Sončeve atmosfere nad fotosfero in je široka približno 2000 km. Gostota se ji zelo spreminja po višini - od 2 x 10-4 kg / m3 v bližini fotosfere do 1 x 10-11 kg / m3 v bližini prehoda v območje korone. Iz ne čisto znanih razlogov, je temperatura kromosfere višja od temperature fotosfere. Temperatura fotosfere se giblje med 4500 in 6000 K, temperatura kromosfere pa se giblje v razponu od 3800 do 35000 K.
Ime kromosfera prihaja iz rdečkaste barve, ker v spektru svetlobe prevladuje rdeča H-alfa spektralna črta (vodikova črta valovne dolžine 656.281 nm). Rdečo barvo je mogoče videti neposredno, brez teleskopa, med popolnim sončevim mrkom. Običajno kromosfere ne moremo opazovati, ker jo presvetli fotosfera. Za opazovanje moramo uporabiti filtre z ozkim pasom, ki zajema H-alfa spektralno črto (enako kot v našem primeru). Tako si lahko ogledamo tudi protuberance (pramena) in koronalne izmete plazme.
V kromosferi se dokaj enostavno opazi "spicule", dolge tanke cevi sijočega plina, ki izgledajo kot šopi trave, ki rastejo iz fotosfere. "Spicule" se dvignejo na vrh kromosfere in se približno po 10 minutah spuščajo nazaj. Obstajajo še nekoliko drugačne oblike "Spicul", ki so bolj podobne pramenom in trajajo dvakrat dlje.
Vendar pa so najbolj spektakularne protuberance, ki se prebijejo skozi kromosfero in ti svetlobni prameni segajo tudi do 700 000 km nad Sončevo fotosfero - čez "rob" Sonca (premer Sonca je približno 109 Zemelj - to je 1 392 000 km). Nad kromosfero pa se nahaja prehodno območje, kjer se temperatura do korone hitro dviga, približno od 35 000 K do skoraj 1 000 000 K.
* Kako nastane H-alfa svetloba in zakaj (večinoma) opazujemo ravno njo?
Svetloba H-alfa nastane v atmosferi Sonca, ko ionizirani vodikovi atomi (plazma) za nekaj časa sprejmejo elektrone in le ti preidejo iz kvantnega stanja n=3 v stanje n=2 (zgoraj je poenostavljen Rutherford-Bohrov model atoma vodika - H).
Vodika je v vesolju in seveda tudi na Soncu največ - to je razlog, da je H-alfa svetloba tako pomembna in s tem tudi H-alfa filtri.
Zakaj je H-alfa svetlobo najlažje opaziti pri najprej ioniziranem vodiku (plazmi)?
Ker je za vodik potrebno skoraj toliko energije, ko gre elektron iz osnovnega energijskega kvantnega stanja n = 1 v višje stanje n = 3, kot za ionizacijo atoma vodika, je verjetnost, da elektron ostane v položaju n = 3, ne da bi ga odstranili iz atoma, zelo majhna.
Veliko večja verjetnost izsevanja H-alfa črte je zato pri ioniziranem atomu, ko se elektron in proton rekombinirata v nov atom vodika. Nov atom se lahko začne pri kateremkoli nivoju energije in nato elektron kaskadno prehaja v osnovno stanje (n = 1), z vsakim prehodom pa odda foton. Približno polovico časa v kaskadnih prehodih vključuje prehod iz stanja n = 3 v stanje n = 2 in tako atom izseva H-alfa svetlobo. Zato se H-alfa črta pojavi večinoma, ko je vodik ioniziran (recimo na Sončevi "površini" - v atmosferi).
* Nekaj besed o ozkopasovnih filtrih
Primer interferenčnega filtra za zeleno barvo.
H-alfa filtri so večinoma interferenčni, ko je razdalja med dvema polprepustnima plastema filtra enaka polovici valovne dolžine H-alfa (656.281 nm) ali lihemu mnogokratniku polovice valovne dolžine. Za dober filter je potrebnih več delno odbojnih plasti, kjer pride do interference delnih curkov. Spodaj pa je primer filtra v obliki klina za več valovnih dolžin - ti so cenejši, a pokrijejo le del slike (Sonca).
Sledi nekaj slik, ki kažejo interferenčne ojačitve in oslabitve odbitih valov na tankih plasteh - voda, olje, steklo, ...
Interferenca na tanki plasti - milnica.
Spodaj je interferenca predstavljena preko dveh barv - to je bolj nazoren rezultat, ki razloži, zakaj vidimo pod različnimi koti različne barve na prehodu skozi tanko plast.
Prerez interferenčnega filtra.
* Potek gostote in temperature v Sončevi atmosferi
Skylab je izmeril temperaturo (polna krivulja) in gostoto (črtkana krivulja) v kromosferi, v prehodnem območju in spodnji fotosferi (temnejše oranžno polje).
Še beseda o Skylabu: http://en.wikipedia.org/wiki/Skylab
Presek in opis "preprostega" H-alfa teleskopa Lunt 35 mm na "etalon tuner" - v obliki nastavljivega klina.
- 8. junij 2015
Tudi ta ponedeljek se ni izneveril - bila je dokaj jasen večer - brez Lune. Astronomskega krožka se je udeležilo veliko članov - se pozna, da se šolske obveznosti manjšajo. Obiskal nas je tudi Bojan Robic iz tretje univerze, tako da smo bile na terasi gimnazije zbrane skoraj vse generacije. Z Bojanom smo opazovali tudi M104, znameniti Sombrero (galaksijo v Devici) - a lubljanska svetloba ga je precej pohrustala (prečko smo le slutili).
Naša 2mX1m velika zvezdna karta svetlejših objektov na steni observatorija se je zelo izkazala - veliko jo uporabljamo.
Atmosfera je občasno dopuščala povečave tudi do M=300x (za planete), a so se pogoji zelo spreminjali. Klemen je predlagal, da je smiselno postaviti stojalo EQ6 s cevjo Newton 300 mm na teraso pred observatorij. Prvič zares smo torej Ciko uporabili na goto montaži. Izkušnje izpred dveh tednov so nam prišle zelo prav. Že majhen Newton na nemški montaži zahteva vratolomne položaje opazovalca - Cika gorišča 1500 mm pa še toliko bolj. Na lojtri nam je kdaj zmanjkal kak "klin". A problem niso bili položaji, ampak dejstvo, da se je "seeing" precej poslabšal - a za kroglaste kopice je bil še zmeraj znosen. Spet smo dojeli, kako razkošje so astronomska opazovanja s sledenjem, ki človeku omogočajo zaznavanje podrobnosti, vzorcev, barv, razmerij ..., ne da bi se bali, da nam objekti zbežijo iz polja teleskopa (okularja).
- 1. junij 2015
Na povabilo kolega je šentviške astronome obiskal gospod Janez Kotar (http://www.janezkotar.com) in nam predstavil izjemno zanimivo tehnologijo multikopterjev. Posnel je tudi nekaj motivov iz naše terase in okolico. G. Janez nam je tudi zelo slikovito predstavil širšo uporabo te izjemno uporabne tehnologije: filmi, dokumentarci, poplave, gasilci, vojska, kmetijstvo, sondaže, pomorstvo, pošta, ...
Seveda je pri novi tehnologiji zmeraj veliko pasti - vodenje, baterije, varnost, zlorabe ... Sledi nekaj zgovornih slik - po demnonstraciji multikopterja smo, v okviru pogojev, g. Janezu predstavili nočno nebo - planete (Venera, Jupiter, Saturn) in nekaj svetlejših M objektov (M3, M81, M82), dvojne zvezde, ... Še prej pa smo si ogledali nadvse dinamično Sonce skozi H-alfa teleskopa (Lunt 60 mm in Lunt 35 mm) - naredili smo tudi nekaj posnetkov naše zvezde. Ko je g. Janez zagledal v H-alfa svetlobi protuberance na Soncu, je takoj omenil, da so le te (Sončev veter) velikokrat vir težav pri komunikaciji multikopterja s sistemom satelitov GPS.
Bil je res zanimiv popoldan - večer - uraden zaključek astronomskega krožka za šolsko leto 2014/15. V letu 2015 smo imeli do junija skoraj same jasne ponedeljkove noči - izjemno.
Sledijo zračni posnetki terase Gimnazije Šentvid - Lj. in okolice, ki so last Janeza Kotarja.
- 25. maj 2015
Po dolgem čakanju smo le prejeli obročka, ploščico in vijaka za pritrditev cevi Newton 30 cm, f/5, na stojalo EQ6. Iskanje, vodenje, opazovanje, slikanje - predvsem planetov, ... bo tako bolj elegantno, oz. sploh možno. Obročki so se izkazali kot izjemna rešitev, le naša odprtina v observatoriju ni bila mišljena za velike optične cevi tipa Newton. Kako bomo to "težavico" rešili, še ni čisto jasno - a vseeno smo 1,5 m dolgo optično cev testno namestili na EQ6 stojalo v observatoriju in v okviru dovoljenih kotov (glede na odprtino strehe) opazovali Luno in Jupitra. Še prej pa smo morali prav vse razpoložljive uteži montirati na EQ6 stojalo, drugače je naša Cika kar zavrtela glavo go-to montaže. Kljub dodatni masi pa sta EQ6 motorčka prav gladko tekla. Ker je bil okular sedaj praktično izven roba strešne odprtine, smo se zabavali z nadvse nenavadnimi opazovalnimi položaji. Najbolj udobno je bilo opazovanje leže in tako smo se kaj hitro vživeli v svet astrohedonizma. Spodnje slike kažejo naš astronomski večer, eden bolj poučnih in hkrati zabavnih ponedeljkov (navdušanje ob montaži obročkov, opazovanjih, ...).
Mlade generacije krožkarjev so precej mlajše od teleskopa MEADE LX200, s katerim smo leta 1993/94 začeli novo poglavje šentviške šole astronomije (odprl se nam je svet v globoko vesolje, dogradili smo prepotreben astronomski observatorij, na katerm stoji druščina mladih astronomov - slika zgoraj). Vse pa se je začelo s slučajno najdeno zaprašeno "Kunaverjevo" zapuščino (opremo) leta 1990 in z astro-fizikalnim krožkom leto prej.
Iz slike je razvidno, da obročki in povezovalna ploščica nič ne motijo uporabe optične cevi na Dobsonovi montaži (obročki morajo imeti tak položaj, da se del, kjer se obročke privije na cev, izmakne iz smeri vilic montaže - drugače bi le ta izboklina na obroču zadela ob stene Dobsonove montaže). Celo nasprotno, prenos cevi Newton je sedaj enostavnejši (primemo kar za prečko) in bolj varen. Cika je sedaj še bolj domača in prijazna.
Hkrati smo ta dan še "popeljali" sliko SC teleskopa MEADE 25 cm, f/10 na rob optične cevi (2x prizma in vmesnik ter še reducer) - testiramo namreč možnost izgradnje binokularja MX250. Doživeli smo nekaj optičnih šokov - ki so odprli burno razpravo na temo gorišča in več optičnih elementov glede na njihovo medsebojno oddaljenost.
- 18. maj 2015
To noč je Mojca P. povabila na teraso Gimnazije Šentvid - Lj. sodelavke in prijatelje iz različnih ministrstev. Nekoliko so nam ponagajali oblaki, a smo vseeno opravili imenitna opazovanja majskega nočnega neba. Trije planeti hkrati na nebu - Venera na severozahodu (Dvojčka), Jupiter na zahodu (Rak), Saturn na vzhodu (Škorpijon), so tvorili prekrasen venec na ekliptiki. Atmosfera je bila zelo mirna. Poleg planetov smo si ogledali še nekatere dvojne zvezde, megličaste objekte, galaksije, kopice:
M3, M13, M51, M65, M66, M104, M53, C45, C53, M57, M27, Albireo, Karlovo srce, Poluks, ...
Trojček v Levu
Avtorstvo & Copyright: Philippe Durville
Pojasnilo: Ta popularna skupina je znana kot Trojček v Levu - skupina treh veličastnih galaksij v istem zornem polju, ki že v skromnih teleskopih navduši množice. Posamezne članice skupine so NGC 3628 (levo), M66 (spodaj desno), and M65 (zgoraj). Vse tri so velike spiralne galaksije, ampak ne izgledajo enako, ker so njihovi galaktični diski nagnjeni pod različnimi koti glede na nas. NGC 3628, ki jo prekrivajo prašni pasovi v galaktični ravnini, vidimo od strani, medtem ko sta diska M66 in M65 ravno dovolj nagnjena, da prikažeta svojo spiralno strukturo. Gravitacijske interakcije med galaksijami znotraj skupine so prav tako pustile svoja znamenja, kot sta zakrivljen in napihnjen disk NGC 3628 in izvlečeni spiralni rokavi M66. Ta sijajen razgled na to območje pokriva približno eno stopinjo (dve polni luni) na nebu. Vidno polje prekriva preko 500 tisoč svetlobnih let na razdalji Trojčka, ki je ocenjena na 30 milijonov svetlobnih let.
Požar v Zalogu 12. maja 2015 iz satelita - širitev in pot dima. Dodan je tudi pogled iz Lisce, ki kaže, kako se je nekje pred Kumom smer dima obrnila proti jugu - kar kaže tudi satelitsko zaporedje slik.
Zelo zgovorni posnetki požara
- 8. maj 2015
Animacija iz SDO slik.
|
|
|
|
Izbruh so opazovali tudi kolegi iz ARSO.
Spodaj je pravilno obrnjena SDO animacija iz: http://sdo.gsfc.nasa.gov/data/aiahmi/browse/
Tudi majših izbruh na desni (okrog 11:40) se je lepo opazil.
Animacija iz SDO slik.
V primerjavi z ekstremnim izbruhom 24. avgusta 2014 je bil ta manj razsežen, a še zmeraj je fasciniral kolege z dinamiko, ki se je opazila v realnem času - ni bilo potrebe po kaki animaciji ...
Današnji izbruh je bil najbrž tipa C (v rentgenski svetlobi) in sicer kot posledica izjemne kopice peg pod številko 2339.
Pege na Soncu 8. maja 2015. Izjemna je skupina (kopica peg) pod številko 2339, kjer se je tudi zgodil izbruh.
Vir: http://www.solarham.net/
Na spletu sicer današnji dan imenujejo kot zatišje (glede aktivnosti Sonca z "zgolj" C tipi izbruhov) pred "nevihto", ki se lahko zgodi ob razmeroma zapleteni gruči peg 2339. Pričakujejo se izbruhi tipa M in celo X izbruhe.
Klasifikacija Vrh gostote energijskega toka pri intervalu valovne izbruha dolžine 100-800 pikometrov (0,1 do 0,8 nm) A < 10-7 (W/m2) B 10-7 - 10-6 C 10-6 - 10-5 M 10-5 - 10-4 X 10-4 - 10-3 |
Več o Sončevih izbruhih preberite na strani:
|
 |
|
- 24. avgust 2014 (samo enkrat v življenju)
( strani 366 - 367, Spika 9 [2014] )
Zanimive in izstopajoče protuberance na Soncu - 13. maja 2015 - "ris pleza po Soncu" (H-alfa svetloba).
Izjemne protuberance na Soncu - 14. maja 2015 (H-alfa svetloba, UTC: 9h 49min).
Podrobnosti protuberance.
- 7. maj 2015
- po dolgih letih smo spet opazovali s teleskopom MEADE LX200
Noč je bila spet izjemna - smo se že kar razvadili. Obsikali so nas učenci OŠ - izbirni predmet iz astronomije. Opazovalo se je Venero, mlado Luno, Jupitra, M81, M82, M35,NGC 2903 (manjkajoči dragulj v Levu, v Ciki izjemno kontrastna, v 200 mm pa skoraj nič od nje), Mizar - Alkor, ... Preden smo zaključili igranje z LX200 in primerjavo Cike (300 mm) in SC (250 mm) smo občudovali še M13, M3, Saturna, ...
Še enkrat se je izkazalo, da ni vse v svetlosti objekta, ampak je veliko tudi v velikosti ...
Po nekaj letih smo spet opazovali z Meadeom LX200, 10", f/10. A tokrat z napravo, ki je bila prvič uporabljena v Franciji - koordinate so na pokrovu (podaril Luka - hvala!!!).
Za sedanje mentorje je bil spet slišan zvok motorjev LX200 hkrati spomin na zvok mladosti na poti v astronomijo.
Cev in tipkovnica sta veliko bolj ohranjeni kot pri našem LX200 iz let 1993/94. Razmišljamo, da bi iz njiju (dveh SC cevi LX200, 250 mm) naredili binokular Mx250!
Meadova optika iz tistih let se ne da primerjati z novejšimi Newtoni, ki so veliko bolj kontrastni - a še zmeraj je LX200 odličen teleskop, preprost za uporabo in za povečave do 200 še zmeraj dokaj primerljiv z Newtoni - do 100x pa praktično ni razlik.
Primerjali smo lahko tudi slike (na M3 in M13) skozi optiko premera 200 mm, 250 mm, 300 mm in seveda je razlika očitna.
- 22., 23. april 2015
---------- seldi 22. april 2015-----------------------
---------- seldi 23. april 2015-----------------------
Igor Mavec nam je poslal tole zanimivo novico. 8.4.2015 ob cca 20:40 je bil opažen lep utrinek (meteor, morebiti padec meteorita) v trajanju 1 sekunde. Zažarel je v zeleni barvi. Padel je skoraj vertikalno med Venero in ozvezdjem Oriona, opazovano iz Dolskega proti ljubljani.
Našel sem ga tudi na arso kameri v Ljubljani ( spodaj ).
Posnetek arso kamere v Ljubljani - meteor: 8.4.2015 ob cca 20:40.
Če bi bilo na voljo še kako opazovanje, kamera, bi morebiti lahko locirali kraj padca in šli iskat potencialni meteorit (izpodnebnik).
Danes zjutraj okrog 8 h je bilo Sonce zelo aktivno, na vhodni strani je bil zaznan dokaj velik izbruh (v H-alfa svetlobi), velik približno 25 premerov Zemlje, viden okrog 30 minut. Opazoval iz Lj.: VZ (objavljeno ob 8:45).
- 20. marec 2015
Ta delni Sončev mrk je bil poseben iz večih razlogov. Najbolj pa so ga zaznamovali H-alfa teleskopi, ki za astronome v letu 2015 niso več nobena posebnost - so pa izjemna novost za vse ostale radovedneže. 20. marca 2015 je bilo Sonce zelo bogato s prominencami, oz. protuberancami (plazma sledi magnetnemu polju, silnicam in daje občutek eksplozij). Med opazovanjem Sončevega mrka tako za čuda večine ni presenetilo Lunino prekrivanje Sonca, ampak so čudenje izzvali res izjemni "ognjeni zublji" na robu Sonca (pravilneje protuberance ekstremnih dimenzij, tudi do 10 zemeljskih premerov). O tako dinamičnem Soncu se večina ni učila, kaj šele, da bi ga opazovali skozi H-alfa teleskope. Ta mrk je tako mnogim radovednežem odprl povsem nov pogled na Sonce - na zvezdo, ki živi izjemno dinamično življenje (bruha na tone plazme v vesolje) ... in nam hkrati daje vse - daje in ohranja nam življenje. Res imeniten nenadejan rezultat Sončevega mrka (še dobro, da je bil le delni mrk - da niso vsi samo čakali na popolno fazo s korono ...).
Posnetek Sončevega mrka skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm (leva slika) z nizkocenovnim žepnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom - ARSO, 20. marec 2015. To samo kaže, kako dostopna je danes oprema za astronomsko udejstvovanje.
To, da je bil mrk dopoldan in še v petek med šolskim letom, je pomenilo - da si je ta dogodek ogledalo ogromno učencev osnovnih in srednjih šol. Res lep uvod v Mednarodno leto svetlobe 2015. Po Sončevem mrku 11. avgusta 1999, je bil to najbrž najbolj opazovan mrk v zadnjih desetletjih. Tako smo lahko prebrali, da so v Berlinu pošla vsa očal za opazovanje Sončevega mrka, na "črnem trgu" pa so jih prodajali za kakšnih 40 evrov.
Ob tem ni napak omeniti, da je prav naš Jožef Stefan prvi na svetu pravilno zapisal zakon o sevanju črnega telesa (j = σ*T4) - in kaj mislite, da je doktor Jožef takoj po zapisu zakona izračunal? Leta 1879 je kot prvi na svetu izračunal smiselno vrednost temperature Sončevega površja. Na wikipediji lahko preberemo:
"With his law Stefan determined the temperature of the Sun's surface and he calculated a value of 5430 °C. This was the first sensible value for the temperature of the Sun."
Danes si brez Stefanovega zakona ne moremo predstavljati smiselne razlage fenomena Sončevih peg, ne astrofizike, ne prasevanja, ne razlage življenja vesolja - kozmologije, ne energijske bilance Zemlje, ne dogajanj v njeni atmosferi (vreme), ... Z njim računamo tudi temperaturo vesolja, razdalje do zvezd, naselitvene cone okrog zvezd (iščemo planete primerne za življenje), itn.
In prav je, da se ob takem dogodku, in ker je leto 2015 posvečeno svetlobi, spomnimo na velikega znanstvenika Jožefa Stefana, ki je s svojim zakonom (j = σ*T4) svetlobi in vesolju dal popolnoma novo razumevanje - ključe do prapoka.
Po njem se imenuje tudi krater na Luni in seveda Institut "Jožef Stefan" v Ljubljani.
Jožef Stefan, slovenski fizik, matematik in pesnik, prof. fizike na dunajski univerzi,
* 24. marec 1835, Šentpeter pri Žrelcu (sedaj predel Celovca), † 7. januar 1893, Dunaj. Prvi pravilno izračuna temperaturo Sonca iz lastnega zakona o sevanju črnega telesa (j = σ*T4). Dojel je, da mora biti elektromagnetni izsev teles zaradi temperature povezan z gibanjem molekul, atomov, elektronov in torej z absolutno temperaturo teles (
).
To je Stefanu prineslo velik uspeh pri interpretaciji meritev temperature in sevanja,
kar je rezultiralo v zakon, ki ga danes imenujemo "zakon
o sevanju črnega telesa". To je edini fizikalni zakon imenovan
po kakem Slovencu. Njegov zakon je pozneje teoretično utemeljil še
njegov učenec Boltzmann, zato ta zakon večinoma poimenujejo kot
Stefan-Boltzmannov.
Še nekaj zgovornih podatkov iz Stefanovega življenja (le trud rodi sadove, Stefanov značaj je nekoliko podoben Keplerjevemu). Starša sta bila nepismena. Leta 1841 je začel obiskovati celovško normalko, ki je tedaj zaradi učnega programa veljala za »nemško« šolo. V osnovni šoli je pokazal veliko nadarjenost in so mu priporočili da nadaljuje šolanje. Staršema je bil zelo hvaležen, ker sta mu to omogočila in ga podpirala tudi na univerzi.
Med počitnicami je učil mamo pisati in brati - res izjemna gesta. Tudi sam je pisal poezijo v slovenskem jeziku. Ker ga je Levstik zelo slabo ocenil kot poeta, se je mladi Jožef raje lotil "poezije narave" - to je študija fizike, kjer je postal eden največjih znanstvenikov vseh časov.
Ker je kot otrok pomagal očetu mlinarju - na ramenih je prenašal težke vreče - je imel celo življenje eno rame nekoliko povešeno.
Na Dunaju je postal takrat najmlajši redni profesor, sodelavci in študentje so ga imeli izredno radi.
Dobro leto pred smrtjo se je tudi poročil.
Če hočeš mlade peljati v kako Stefanovo spominsko sobo, kjer ti predstavijo znanstvenika, ki je prvi izračunal temperaturo Sonca, je to nemogoče (ne v Sloveniji in ne A. Koroškem ni nobene take spominske sobe, zbirke, ...). Ali lahko v Mednarodnem letu svetlobe 2015 na tem področju naredimo korak naprej v smeri Stefanove spominske sobe, zbirke? Lahko!
Letos (24. marca) mineva tudi 180 let od rojstva fizika Jožefa Stefana.
Šentviška ekipa se je na dan mrka razpršila. Del šentviške astronomske ekipe je ostal na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana, del na ARSO (nekaj pa po ostalih službah).
Sledi galerija slik S. mrka posnetih na ARSO in G. Šentvid - Ljubljana, 20. marec 2015. Izjemno poučen je tudi graf poteka globalnega obsevanja in temperature na dan mrka. Vse skupaj pa lepo zaokroži animacija zaporedja satelitskih slik in na koncu še prikupen posnetek mlade Lune 2 dni po mrku.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Ocenimo lahko, da se je ob času delnega Sončevega mrka nad Slovenijo sončno obsevanje zmanjšalo za okorog 300 W/m2 (rdeča krivulja). Ekstraterestrično (izvenzemeljsko) obsevanje - obsevanje zunanjega roba zemeljske atmosfere - je podano za Ljubljano z rumeno krivuljo. Temperatura je dodana zgolj s potekom krivulje - brez skale (tanka modra krivulja). Med mrkom se opazi, da temperatura zraka ni več naraščala z enako stopnjo, kot pred mrkom - ob maksimumu delnega mrka se je celo za nekaj časa ustalila (na 7,7 °C). Temperaturni maksimum 14.4 °C pa je bil izmerjen ob 15h (dobri 2 uri po maksimumu globalnega obsevanja - fazni zamik je posledica energijske bilance med segrevanjem tal s strani energije Sonca in izsevom tal po Stefanu: j = izsevnost*σ*T4 in posledično segrevanjem in mešanjem zračnih mas, prevajanje toplote, absorpcija, konvekcija, advekcija, ...). Po 11:30 so se pojavili koprenasti oblaki, kar se odraža v manjšem prirastku energije globalnega obsevanja. Graf za met. postajo Ljubljana - Bežigrad. Izrisal: Vičar Z.
Graf (v bistvu naravni "eksperiment") kaže, kako občutljiva je energijska bilanca Zemlje na že zelo majhno spremembo izseva Sonca (tokrat zmanjšanega zaradi vmesne ovire - Lune). Večinoma pa seveda pride do nihanj obsevanja Zemlje zaradi spremembe aktivnosti samega Sonca, gibanja po elipsi in spremembe same orbite Zemlje, če seveda odmislimo nagib Zemljine osi (posledično letne čase) in seveda spremembo albeda našega planeta - zadaj so oblačnost, prašni delci, velikost zasneženih površin, variabilnost sestave atmosfere (človek), človeški vpliv s posegom v rabo tal, velikost in temperatura vodnih površin (kemijska in biološka variabilnost oceanov - alge) .... Že po desetih minutah od začetka mrka (9:41), se je globalno obsevanje zaznavno zmanjšalo - s časovnim zamikom se sprememba pozna tudi na temperaturi.
Luna je v Ljubljani začela zakrivati Sonce ob 9. uri in 31,6 minute po srednjeevropskem času. V tem trenutku je bilo Sonce 32 stopinj nad obzorjem. Največja stopnja mrka je nastopila ob 10. uri in 40,2 minute, Sonce pa je bilo 40 stopinj nad obzorjem. Mrk se je končal ob 11. uri in 52,0 minute s Soncem 44 stopinj nad obzorjem. Ob največji stopnji je bilo zakritega 68 odstotkov Sončevega premera oziroma 60,4 odstotke njegovega površja.
Graf globalnega son. obsevanja iz met. postaje Brnik (Let. J. Pučnika), izrisali sodelavci ARSO, 20. 3. 2015. Čas: UTC.
Primerjava 19. in 20. marca 2015 - potek globalnega son. obsevanja na met. postaji Ptuj. Z rumeno barvo je označeno polje, ki kaže oceno umanjkanja energije zaradi Sončevega mrka 20. marca 2015. Izrisal: Vičar Z.
Primerjava 19. in 20. marca 2015 - potek globalnega son. obsevanja na met. postaji Gačnik. Izrisal: Vičar Z.
Pogled na Lunino senco iz satelita - ARSO.
Dva dni po mrku, 22. marec 2015 - Luna in ptica. Foto: Vičar Z. (glej galerijo)
Sončev mrk 20. marec 2015 (zgoraj) - posnet iz ARSO, foto: ZV.
Sledijo prikupne slike iz Gimnazije Šentvid - Ljubljana, kjer je glavno breme nosil mentor Klemen Blokar - postavitev opreme, koordinacija, ... Pomagala sta mu Nastja Marondini in Oskar Mlakar ter nekateri mlajši člani astronomskega krožka.
Vir: http://viola.bz/solar-eclipse-2013/
V primeru lepega vrmena bo opazovanje Sončevega mrka potekalo tudi na terasi Gimnazije Šentvid - Ljubljana, Prušnikova 98.
Na terasi se dobimo 20. marca 2015 pol ure pred začetkom mrka - ob 9h in končamo okrog 12h. Vsi radovedneži so prisrčno vabljeni na ogled tega fascinantnega dogodka.
Na razpolago bo, med drugim, tudi teleskop H-alfa za opazovanje Sončevih površinskih struktur - dinamike (protuberance, vlakna oz. filamenti, konvekcijske celice, ...).
Obetamo si lepe in poučne prizore ob Luninem prekrivanju Sonca (slika zgoraj).
Luna bo v Ljubljani začela zakrivati Sonce ob 9. uri in 31,6 minute po srednjeevropskem času. V tem trenutku bo Sonce 32 stopinj nad obzorjem. Največja stopnja mrka nastopi ob 10. uri in 40,2 minute, Sonce pa bo 40 stopinj nad obzorjem. Mrk se konča ob 11. uri in 52,0 minute s Soncem 44 stopinj nad obzorjem. Ob največji stopnji bo zakritega 68 odstotkov Sončevega premera oziroma 60,4 odstotke njegovega površja.
To bo zares lep dogodek in to prav na prvi pomladni dan.
Več na:
http://astronomska-revija-spika.si/20-marec-2015-delni-soncev-mrk/
Karta Sončevega mrka na prvi pomladni dan - 20. marec 2015.
Shematski prikaz nastanka Sončevega mrka 1.
Shematski prikaz nastanka Sončevega mrka 2.
Shematski prikaz nastanka Sončevega mrka 3.
Sledi nekaj posnetkov iz opazovanja delnega Sončevega mrka na prvi pomladni dan,
- 20. marec 2015, Vojkova 1 b (skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm).
Dva dni po mrku, 22. marec 2015 - Luna in ptica. Foto: Vičar Z.
Galerije slik potpežljive ptice ob Veneri in Luni.
Korona iz Svalbarda (Norveška) - Sončev mrk 20. marec 2015.
Vir: http://apod.nasa.gov/apod/ap150331.html
- 30. marec 2015
To je bil letos (2015) komaj tretji ponedeljek, ko so bili pogoji za astronomska opazovanja - vsaj do 22h - nemogoči. A se je dogajalo veliko zanimivega. Mlada ekipa z novimi krožkarji je prestavila radijski teleskop na začetek terase - 30 metrov proti SZ - kjer pričakujemo manj motenj iz oddajnika v bližnjem zvoniku (j ... 1/r2) in tudi nekaj sence samega dimnika. Obiskal nas je tudi dijak Vid iz sosednje gimnazije, ki za projektno nalogo gradi lasten radijski teleskop in je s Klemenom in Andrejem naredil intervju.
- 23. marec 2015
Opazovanje mrka 20. 3. 2015 na terasi šole je poleg lepega dogodka imelo za posledico, da se je astronomskemu krožku priključilo kar nekaj novih članov. Ta ponedeljek je bil kot nalašč za lep uvod v astronomijo. Na nočnem nebu je svetila romantična mlada Luna in zraven Venera, Jupiter se je razkazoval visoko na južnem nebu (bila je vidna tudi rdeča pega), Orion pa je na JZ še zmeraj lepo krasil nebo. Tudi z daljnogledom smo opravili nekaj imenitnih opazovanj - po vrsti smo si ogledali: Luno, Plejade, Jasli (M44), M35, M42, zaznali smo celo Mizaraja B (enkratno, daljnogled Vixen 16X80), tudi slikanje mlade Lune skozi daljnogled je bilo zelo uspešno, ...
Prejšnji ponedeljek (16. marec) je bil eden izmed dveh v letu 2015, ko zaradi slabega vremena nismo opazovali. Res uzjemno astronomsko leto 2015 - vsaj zima in pomlad.
Ob tej priložnosti pa objavljamo zelo prikupno sliko Lune, Venere in Marsa. Izjemen trojček se je srečal v Ribah. Podobo je pred mesecem - 20. 2. 2015 - ujela naša članica Nastja Marondini z Nikonom (f/5.6, 1 sek., ISO 500) in to kar iz roke.
Na motivu ni moč sprgledati pepelnate svetloba Lune (odboj Sončeve svetlobe od Zemlje proti Luni in spet nazaj v naše oči), oranžnega Marsa in izjemno svetle Venere (86X svetlejša od Marsa - izračun: j1/j2=10-0,4(m1-m2) = 86, saj je mag. Venere m1 = -3.38 in Marsa m2 = 1.46). Planeta sta narazen le 0,8 stopinje, to je približno 1,5X premer Lune. Venera in Mars sta bila tudi manj kot 1 stopinjo oddaljena od pomladišča, kjer je na dan mrka (v petek 20. 3. 2015) Luna prekrila Sonce.
Na sliki je dokaz iz Stellariuma (za lego Venere in Marsa 20. 2. 2015), pomladišče je v sečišču nebesnega ekvatorja (modra krivulja) in ekliptike (rdeča krivulja).
- 18. in 19. marec 2015
18. marec 2015
Sledijo slike iz 19. marca 2015
- 9. marec 2015
Ponedeljki leta 2015 so kot naročeni za astronomsko udejstvovanje. Tudi ta nam je ponujal prav razkošen pogled na zvezdno nebo. Orion se je že kar pomaknil proti zahodu, na južnem nebu pa kraljujeta dvojčka, Rak in na jv Lev. Obiskal nas je tudi Marko S. in po nekaj nerodnosti z vijaki in napajalnikom smo le testirali njegovo odlično optično cev - Klevtsov–Cassegrain, 20cm, f/8. Dimenzije take kompaktne praktične cevi nudijo pravo optično razkošje. Na koncu smo primerjali še Markotov daljnogled Nikon (10x50) in našega Skymasterja. Nikon je vsekakor vreden svojega denarja - a smo se že kar navadili na večjega SkyMasterja 15X70 in nam je daljnogled 10x50 že kar prelahek in po dimenzijah premajhen.
- 6. marec 2015
Čudovite protuberance.
Posnetek Sonca skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm, zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400 skozi okular. Foto: Vičar Z., 6. marec 2015.
5 ur pozneje.
PREPROSTA ANIMACIJA - pojdi z miško na sliko, počakaj trenutek, in nato 1x klikni (zaporedje podobe Sonca 6. marca 2015).
- 2. marec 2015
Na krožek smo se pripeljali z vključenimi brisalci - zdelo se je, da bo to drugi zaporeden deževen (oblačen) ponedeljkov večer v letu 2015. A ob 20:15 so se oblaki začeli trgati in visoko na južnem nebu sta drug zraven drugega zasvetila Jupiter in Luna. Z Andrejem postaviva teleskop Ciko na teraso - sledili so kratki trenutki razočaranja - "seeing" ni bil ravno primeren za opazovanje s povečavami nad 100x. A komet Lovejoy je v Kasiopeji še zmeraj krasno žarel, enako je veljalo za Orionovo meglico M42, Hi-h, M35, Plejade, M31, Deževnice, Gostosevce ... Jupitrova luna Kalisto se je od planeta oddaljila kar na okrog 10 ločnih minut.
V petih minutah se je nebo skoraj popolnoma otreslo oblakov. Doživeli smo krasen prizor - Kamniške Alpe, Karavanke, Julijske Alpe so kar, v svoji snežni belini, žarele na severnem in severozahodnem nočnem obzorju. Očak Triglav je bil krasno viden - njegove bele piramide se ni dalo zgrešiti na ozadju teme. Zdelo se je, kot da smo v gorišču polvenca zasneženih gora.
- 23. februar 2015
Osmi ponedeljek v letu 2015 je bil prvi, ko so nam oblaki popolnoma zaprli pogled na zimsko nebo. Malo zimskega počitka ne škodi.
A že v petek 20. feb. 2015 je ekipa ADV&AKGŠ Dejan, Ida, Jure in Andrej posnela dobro uro rotacije Jupitra. Kvaliteta posnetkov se sicer ni izkazala za posebej dobro, ampak je Andrej iz njih vseeno sestavil spodnjo animacijo.
Andrej pravi: "Kaj so tiste flekaste sence, ki se ob koncu animacije priplazijo čez spodnjo stran planeta, ne vem; domnevam pa, da so smeti na Barlowi leči. Kljub temu, da smo uporabili "samohodni sledilnik" se je namreč Jupiter tekom ene ure malce premaknil v polju in je očitno prišel nekam, kjer so bile packe na optiki. Bo pa drugič bolje."
- 16. februar 2015
Sedmi ponedeljek leta 2015 je bil spet zelo jasen - z relativno dobrim "seeingom" (tudi pri povečavi 600x so bila obdobja s precej ostro in mirno sliko). To noč je popestril Jupiter s prehodom Ganimeda čez planetovo ploskvico. Luna in senca sta bili dokaj očitni že pri povečavi 170x, pri 340x pa smo ju brez težav takoj prepoznali. Pregledali smo tudi zimska ozvezdja in nekaj dvozvezdij.
Obiskal nas je tudi študent Andrej Brešan, ki izdeluje seminarsko nalogo na temo radijske astronomije (z Andrejem sta premerila nekaj rokavov Rimske ceste v valovni dolžini 21.1 cm).
Jupiter in luna Ganimed 16. feb. 2015 - snemali so Andrej, Klemen, Ida, Jure, Nastja, Dejan in Oskar.
V teh dneh še zmeraj zelo očitno med zvezdami žari komet Lovejoy. Opazoval sem ga iz jasne zimske Štajerske - Kog - prizor je bil pravljičen. Iz Sevnice je njegov sij že nekoliko bledel v razsvetljavi majhnega mesteca. V preosvetljenem Šentvidu je bil komaj zaznaven.
Ko si primoran večino časa opazovati nebo iz poraznih mestnih in primestnih preosvetljenih okolij, je opazovanje zvezdnega neba iz temnih lokacij Štajerske pravi raj za oči in duha.
Sonce 13. feb. 2015 - vlakno (filament) se je zaradi rotacije Sonca premaknil na rob - zelo lepo se vidi, da je vlakno v resnici protuberanca. Oprema: H-alfa teleskop Lunt 35 mm, kamera Nikon.
Andrej je Luno, ki smo jo posneli 26. januarja 2015, še enkrat obdelal z najnovejšo verzijo programa lycklig.
box60_k1.6596e+05_sigma0.250_noise0.556
Andrej pravi:
"Krater z goro na sredini je Piccolomini: širina kraterja 88 km in višina gore 2 km. Primerjalno sem pomeril še enega od kraterčkov, ki so znotraj njega in so na meji ločljivosti. Iz podatka o velikosti kraterja Piccolomini in upoštevajoč dejstvo, da sem iz meje med svetlobo in temo lahko ravno še razločil, kje je polovica malega kraterčka, sem izračunal, da na naši sliki razločimo približno 2 km velike značilnosti na površju Lune. Ni slabo."
- 9. februar 2015
Šesti ponedeljek leta 2015 je bil najslabši do sedaj, a tudi ta ponedeljek se je po 22h toliko zjasnilo, da so bila opazovanja mogoča. Čez Jupiter je potovala luna Kalisto. Podoben prekrasen prizor pa je ujel tudi teleskop Hubble 24. januarja 2015 - slika spodaj. Drugače pa se je ta večer nameščalo programsko opremo na nov PC - še kako koristna pridobitev astronomskega krožka.
Konjunkcija treh Jupitrovih lun
Avtorstvo slike: NASA, ESA in Hubble Heritage Team (STScI/AURA)
Pojasnilo: Največji planet Osončja Jupiter in njegove 3 od 4 velikih Galilejevih lun so posnete na tej enojni Hubblovi sliki, narejeni 24. januarja. Premikajoč se pred Jupitrovimi pasovi vrhov oblakov so Evropa, Kalisto in Jona posneti od zgornje leve do zgornje desne strani v redki konjunkciji treh lun. Razlikujoče se po barvah je ledena Evropa skoraj bela, Kalistovo s kraterji posuto površje je videti temno rjavo in vulkanska Jona rumenkasta. Prehajajoče lune in njihove sence lahko identificiramo s premikom kurzorja nad sliko ali s sledenjem tej povezavi. Presenetljivo je, da lahko na tem ostrem Hubblovem pogledu najdemo tudi dve notranji Jupitrovi luni Amaltejo in Teba, skupaj z njunima sencama. Galilejeve lune imajo premere od 3000 do 5000 kilometrov in so po velikosti primerljive Zemljini Luni. Vendar sta Amalteja in Teba čudne oblike in s premerom komaj okoli 260, oziroma 100 kilometrov.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap150206.html
Nekaterim je uspelo tudi opazovanje velikanskega filamenta (vlakna), na površini Sonca (skozi H-alfa teleskop) - lahko da se bo zgodil tudi kak večji izbruh. Res veličastna podoba naše zvezde. Več spodaj - apod.
Zelo dolgo vlakno na Soncu
Avtorstvo slike & Copyright: Oliver Hardy
Pojasnilo: Včeraj je bilo na Soncu vidno eno od do zdaj zabeleženih najdaljših vlaken. Lahko je danes še vedno tam. Vidno kot temna sled tik pod središčem prikazane slike, se velikansko vlakno razprostira čez Sončevo lice na razdalji, ki je celo večja od Sončevega polmera -- preko 700.000 kilometrov. Vlakno je pravzaprav vroči plin, ki ga na višini drži Sončevo magnetno polje in ob pogledu od strani bi izgledal kot dvigajoča protuberanca. Posnetek prikazuje vlakno v svetlobi, ki jo oddaja vodik in tako poudarja Sončevo kromosfero. Teleskopi, ki spremljajo Sonce, vključno z Nasinim Solar Dynamics Observatory (SDO), sledijo tej posebnosti, pri čemer je SDO včeraj zabeležil spiralno magnetno polje, ki obdaja vlakno. Ker vlakna tipično trajajo le nekaj ur ali dni se lahko njegovi deli zrušijo ali izbruhnejo kadarkoli, pri čemer vrnejo vročo plazmo nazaj na Sonce ali pa jo odpihnejo v Osončje. Je vlakno še vedno tam? S klikom na trenutno sliko iz SDO lahko to preverite.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap150210.htmlSledi nekaj slik Sonca (H-alfa teleskop Lunt 35 mm) iz 11. 2. 2015
Desno zgoraj na Soncu je izjemna protuberanca - na površini pa se enostavno opazi velikanskega filament (vlaknao), opazujem ga že 5 dni. Kaj bo čez kakšen dan, ko pride na rob Soca?
- 2. februar 2015
To je bil že peti ponedeljek novega leta, ko so vremenski pogoji dopuščali vsaj opazovanje Jupitra. Komet Lovejoy se je že približal dvojni zvezdi gami Andromede, a nam ga zaradi oblakov na sz ni uspelo zaznati. Je pa bila to prava zimska noč, kjlub cirustratusom prav imenitna. Skoraj polna Luna je tvorila imeniten halo (obroč), na robu katerega je svetil velikan Jupiter. Andrej in Klemen sta izdelovala hladilnik na termočlen za našega Canona, Oskar pa je izdelal nekaj kep velikank za "tvorjenje" kraterjev na šolskem dvorišču. Dijaki so tudi narisali podobo Jupitra, kot so jo videli pri povečavi 170x - poučna izkušnja.
Ko Luna 'sije' skozi cirustratuse (iz ledenih kristalov) se opazi halo efekt. Levo od Lune, nekoliko spodaj, sveti Jupiter.
Foto: Dejan - 2. 2. 2015.
Geometrija nastanka haloja.
Slika: Rauber.
Nastanek haloja, 22° in 46° stopinj. Iz: http://hyperphysics.phy-astr.gsu.edu/hbase/atmos/halo22.html#c1
in www.rpdp.net/sciencetips_v3/P8C1.htm
Nastanek sosonca (Sundog) je posledica enake orintacije šestkotnih ledenih kristalov. Če so orientirani tako kot kaže slika, z robovi pokončno (z osnovno ploskvijo horizontalno), nastane sosonce (Sundog), če so orientirani po vseh smereh pa halo (mogoča je kombinacija obojega).
- 31. januar 2015, 14 h
 |
 |
 |
Posnetki Sonca skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm, zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400 (cenovni razred 100 EUR) skozi okular. Foto: Vičar Z., 31. januar 2015. Lepo se zazna nekaj filamentov ter predvsem protuberanc in na levem robu Sonca vrzel v eni izmed njih.
Januar 2015 je bil za astonome vremensko zelo ugoden, veliko jasnih noči.
- 26. januar 2015
VIR:http://www.jpl.nasa.gov/news/news.php?feature=4459
"Čudež" je stvar verovanja - a vsi jasni ponedeljki v januarju 2015 so resnica.
Do sedaj smo torej lahko (nepričakovano) vsak ponedeljek leta 2015 opazovali skrivnosti nočnega neba.
Življenje, narava presenečata. To noč so se nam pridružili trije gostje (Vid P. - izdeluje radijski teleskop, navdušenka ga. Darja in študent ..., ki še ni opazoval skozi teleskop). Noč nas je bogato nagradila - čeprav "seeing" ni bil tako dober kot pred tednom - a vendar, povečava 300x je pri Jupitru bila še uporabna. Doživeli pa smo nenavaden efekt (prispevek ozračja k ostrini), ko si izostril sliko, je le ta po nekaj sekundah postala neostra in po ponovnem ostrenju se je zgodba ponovila (a ne z enako stopnjo) - res nenavadno. A to je bil problem pri povečavah nad 200x.
Na nebu so razkazovali svoje lepote štirje dominantni objekti - še zmeraj izjemen komet Lovejoy (baje magnitude 4.8, tokrat že v Trikotniku), prvi krajec Lune v Ribah, Jupiter v Levu in zmeraj prikupna podoba Oriona z meglico M42. Kljub Luni je komet Lovejoy bil odlično viden (v daljnogledu kot v teleskopu, kjer se je videl tudi rep). To noč smo se posvetili snemanju Lune - ki je bila res impozantna (izrazit relief), tako v teleskopu, kot na posnetkih.
Izsek Luninega površja posneli in obdelali: Klemen, Andrej in Jure.
Spodaj je pomanjšan posnetek.
Opazi se res veliko podrobnosti.
Mimolet asteroida 2004 BL86 (še en imeniten dogodek)
VIR:http://www.jpl.nasa.gov/news/news.php?feature=4459
Asteroida 2004 BL86 ima lino - vir: NASA/JPL.
"NASA's 230-foot-wide (70-meter) deep Space Network antenna at Goldstone, California" je objavila prve radarske slike asteroida 2004 BL86 in tako hkrati odkrila njegovo "majhno" luno. Ločljivost radarja je 4m na "pixel" (svetlobni element). Lahko, da je zraven še kakšna luna.
Pot asteroida 2004 BL86 po zimskem nebu - časi so UTC.
To noč je relativno blizu Zemlje potoval asteroid 2004 BL86 (velik okrog 500 m). Približal se nam je na 1,2 milijona kilometrov, kar je približno trikratna dolžina poti do Lune. Ob 16:19 UTC (ob 17:19 po CET) je bil najbližje in je svetil približno z deveto magnitudo - torej objekt za zelo velik daljnogled ali že kar za teleskop.
Vir: http://neo.jpl.nasa.gov/news/news188.html
Še dve sliki obiskovalcev
Tako (toplo) se je potrebno "uštimati" (urediti) za astronomska opazovanja:
bunda, kapa, šal, rokavice, topla obutev ("in tri pike") ...
Klemen razlaga dijaku Vidu zgradbo radijskega teleskopa.
Še malo astro spletarne
Prav poučna stran je na naslovu (The In-The-Sky Planetarium):
https://in-the-sky.org/skymap.php?day=27&month=1&year=2015&hour=5&min=30&ra=2.33881&dec=11.7606
Podoba zimskega neba s kometom Lovejoy.
Vir: http://apod.nasa.gov/apod/ap150128.html
Komet Lovejoy na zimskem nebu
Pojasnilo: Katere od teh ikon nočnega neba lahko najdete na tem lepem globokem posnetku severnega zimskega neba? Med nebesnimi lučmi so zvezde v Orionovem pasu, Orionova meglica, zvezdna kopica Plejade, svetli zvezdi Betelgeza in Rigel, meglica Kalifornija, Barnardova pentlja in komet Lovejoy. Zvezde Orionovega pasu so skoraj pokonci na vertikali med obzorjem in sredino slike, z najnižjo zvezdo pasu zastrto z rdečo meglico Plamen. Levo od pasu je rdeči lok Barnardove pentlje, ki ji sledi svetla oranžna zvezda Betelgeza. Desno od pasu je barvita Orionova meglica, in desno od nje svetla modra zvezda Rigel. Modra kopica svetlih zvezd blizu gornjega roba v sredini so Plejade, rdeča meglica levo od njih je meglica Kalifornija. Svetla oranžna pika nad sredino slike je zvezda Aldebaran, zelen objekt z dolgim repom na njeni desni je komet C/2014 Q2 (Lovejoy). Prikazani posnetek je bil narejen pred približno dvemi tedni blizu vasi Palau v Španiji.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap150127.html
Galaktično magnetno polje s Plancka
Pojasnilo: Kako zgleda magnetno polje naše Galaksije? Že dolgo časa vemo, da šibko magnetno polje prepreda našo Galaksijo, saj poravnava orientacijo malih prašnih delcev, ki polarizirajo svetlobo iz ozadja. Šele pred kratkim je satelit Planck v orbiti okrog Sonca naredil visokoresolucijsko karto tega polja. 30-stopinj širok zemljevid v barvah potrjuje med drugim, da je galaktični medzvezdni magnetizem močnejši v središču diska. Magnetizem povzroča kroženje ioniziranega plina okrog galaktičnega središča in če bi nanj gledali iz vrha, bi videli magnetno polje Galaksije kot spiralni vrtinec katerega izvor je v središču. Kaj povzroča vse detajle na tej in podobnih Planck-ovih kartah -- ter na splošno kako je magnetizem učinkoval na razvoj naše Galaksije -- bo zelo verjetno ostalo zanimiva raziskovalna tema tudi v naslednjih letih.
Zadnji žebelj v krsto "zgodovinskemu odkritju" !!!!!
Primer delovanja znanosti
Vir: 31. januar 2015 Ljubljana - MMC RTV SLO
Lansko "odkritje desetletij", ko so znanstveniki na Antarktiki ujeli "odmev velikega poka" oziroma dokaz za izjemno hitro širjenje prostora na začetku časa samega, je dokončno spodkopano.
Dokončni udarec odkritju, za katerega so največja svetovna imena znanosti napovedovala Nobelovo nagrado, ni padel povsem nepričakovano.
Ko je lanskega marca ekipa za teleskopom BICEP2 razglasila, da je našla neposredne dokaze za obstoj prvinskih gravitacijskih valov, so bili odzivi večinoma navdušeni. A marsikdo je - med drugim tudi slovenski kozmolog Anže Slosar - opominjal, da bo za dokončno potrditev potrebnih še veliko meritev.
Le nekaj mesecev zatem so se pojavila opozorila, da morda ugledna ekipa na čelu z Johnom Kovacem ni dovolj upoštevala učinka oblakov vesoljskega prahu, ki se pnejo po naši Galaksiji in zastirajo pogled na bolj oddaljena prostranstva. Zdaj je dokončno jasno, da je bilo opozorilo na mestu. Še toliko bolj zato, ker so to ugotovili in potrdili sami avtorji izvorne raziskave.
Kaj je šlo narobe
Ekipa za BICEP2 je več let na Antarktiki, kjer je zrak precej suh in posledično manj moteč za opazovanja, teleskop usmerjala v majhen košček neba in natančno analizirala sevanje ozadja oziroma prasevanje.
Prasevanje je najstarejša svetloba v vesolju sploh. Je najstarejši vir, po katerem lahko "arheologi" vesolja še brskajo pri iskanju odgovora na vprašanje, kako je -vse- nastalo. Najnatančneje do zdaj ga je izmeril evropski teleskop Planck, ki je sicer že v pokoju.
Svetlobni metuzalemi
A to sevanje obenem ni tako staro kot vesolje oziroma je nastalo šele 380.000 let po velikem poku. Predtem je bilo vesolje tako vroče, da se delci še niso mogli povezovati v atome in so se skupaj s fotoni kaotično gibali po "prajuhi". Šele ko se je ta dovolj ohladila, je svetloba lahko prvič ušla. Površini, s katere se je takrat odbila, pravimo površina zadnjega sipanja.
O dogajanju prej ni dostopnih popolnoma nobenih podatkov. Tako tudi o dogajanju v prvih trenutkih vesolja, pri velikem poku, človeštvo nima drugega kot teoretiziranje. Ostaja le to, kar lahko kozmologi kot kriminalisti natančno in počasi razberejo iz prasevanja.
Hitro širjenje prostora, inflacija
Kovac pa je lani razglasil, da je v tej svetlobi zaznal neposredne dokaze za prvinske gravitacijske valove. Ti so se v skladu s teorijo inflacije sprostili v najzgodnejših trenutkih velikega poka, ko se je vesolje iz skoraj neskončno zgoščene točke v nekaj trenutkih razširilo za 10 bilijon bilijon bilijonkrat in se posledično širilo precej hitreje od svetlobe same. S tem je ustvarilo razmere za poznejši, vroči del velikega poka. Tam so nastala semena galaksij in vsega drugega, kar danes obstaja.
Tako hitro širjenje prostora je v skladu s teorijo relativnosti Alberta Einsteina neizogibno povzročilo valovanje v času in prostoru, tako ogromno, da je en sam val velik kot vesolje samo in da odkar čas obstaja, njegovo polje ni niti dvakrat zanihalo.
Odmev v odmevu
A če se je to res zgodilo, je val pustil posledice tudi na svetlobi, nastali 380.000 let pozneje. Kovac in ekipa sta v njej zaznala polariziranost svetlobe, nekakšen prstni odtis, tipa B. Ta lahko nastane zaradi prej omenjenih valov. Težava je v tem, da je Zemlja pač postavljena na določeno točko v vesolju, ki je obkrožena s stotinami milijard motilcev. Kot bi plavali po jezeru, ki je polno mulja in blata.
Učinek "mulja in blata", torej zvezd, planetov in druge medzvezdne materije, tudi sevanja, je treba odstraniti z zapletenimi statističnimi metodami. "Ko smo prvič zaznali polarizacijo tipa B, smo se zanašali na modele delovanja vesoljskega prahu, ki so bili takrat na voljo," je pojasnil Kovac. "Kazali so, da je bil učinek prahu na opazovani zaplati neba precej manjši od celokupno zaznane polarizacije," je nadaljeval. Poenostavljeno: menili so, da je prašnata polarizacija na dani zaplati precej šibka, in zato napačno ugotavljali, da so izmerjene številke posledica precej bolj oddaljenih kozmoloških dejavnikov.
Samokritika
Težava je bila tudi v tem, da so na Antarktiki polarizacijo merili pri eni sami frekvenci svetlobe. Po drugi strani je Planck izmeril celotno nebo pri številnih frekvencah. A šele septembra lani je Planck izdelal in izračunal učinek vesoljskega prahu za celotno vesoljsko mapo. BICEP2 je takrat, tudi pod težo (samo)kritike, skupaj s konzorcijem Planck primerjal odčitke in na koncu priznal: z odkritjem je konec.
Učinek polarizacije, izmerjen na sevanju ozadja, je večinoma skladen z učinkom vesoljskega prahu; manjše neujemanje pa sploh ni statistično pomembno.
Lekcija in nov zagon
S tem teorija inflacije seveda še ni ovržena. Znanstveniki bodo še naprej poskušali najti sledi prvinskih gravitacijskih valov in pri tem gradili na lanskem, precej odmevnem poduku. Aljoša Masten
Z belo je označena zaplata neba, ki jo je meril BICEP2. Foto: ESA/Planck
Oblaki prahu v naši Galaksiji, kot jih je posnel Hubble. Foto: NASA, ESA, The Hubble Heritage Team
Vrtinci na zemljevidu prasevanja NE nakazujejo inflacije. "Skodran" vzorec v sevanju ozadja, ki ga je izmeril BICEP2. Polariziranost pomeni, da fotoni namesto kaotično vsi - ali pa pretežen delež snopa - nihajo v podobni ravnini. SLIKA ZGORAJ JE PRAVILNO IZMERJENA, A NAPAČNO INTERPRETIRANA, JE POSLEDICA UČINKOV PRAHU - TO JE DOKAZALA MISIJA PLANCK.
A kot smo že omenili - TO JE lekcija za nov zagon iskanja inflacije in tozadevno posledičnega gravitacijskega vala, kjer zagotovo prasevanje (v iskanju prstnih odtisov) še ni odpisano!!!
- 19. januar 2015
....................... |
....................... |
....................... |
|
Čudež čudežev, tudi tretji ponedeljek novega leta 2015 smo lahko opazovali lepote zimskega neba. Tokrat se je po nebu občasno valilo nekaj oblakov, prosojnost ni bila ravno idealna, a atmosfera je v takih nočeh večinoma izjemno mirna (dober seeing). Kot naročeno za opazovanje planetov - Jupitra.
Najprej sva z Nastjo (na njeno pobudo) odvlekla "ciko" na teraso in strašila oblake, ki so se dejansko umaknili. Zagledava Gostosevce in glej - komet Lovejoy krasno žari zraven "sester", čudovit prizor. V daljnogledu še zmeraj lepo sveti (rep se sluti), v teleskopu pa se opazi eleganten ozek rep in svetlo jedro. Ja - vsi meseci čakanja v gnilem vremenu se na koncu povrnejo.
Pogledava še Jupitra in že pri povečavi 75x se lepo ločijo proge - znak za dober seeing. Nato ciko navijeva do povečave 167x in vidiva prizor, ki ga že kako leto nisva - Jupiter je izjemno kontrasten, ozračje res mirno. Nato pokličeva kolege iz našega toplega gnezda. Takoj navdušenje in trditev, da vidijo rdečo pego - moje borne (-10) oči seveda rabijo vsaj faktor 1.5x več, da zaznajo podrobnosti, ki so mladim kolegom samoumevne. Ciko navijemo na 319x-no povečavo - "vau", Jupiter je še zmeraj kot na plakatu - sedaj pa tudi jaz vidim Jupitrovo oko z obrobami, veliko ostalih prog, podrobnosti. Tudi kolegi so izjemno navdušeni nad prvovrstnimi podrobnosti rdeče pege in ostalih predelov plinskega velikana. Klemen kmalu zagleda še luno Io, ki se počasi plazi iza Jupitra - krasno. Ekipa (Klemen in Andrej) se loti postavitve opreme za snemaje - že prvi posnetki na ekranu so res bogati raznih detajlov.
Kaj če 300 mm-sko ciko popeljemo do povečave 640 - ta operacija večinoma ne da dobrih rezultatov (izhodna zenica je pod 0.5 mm, ločljivost je na meji, slika je že zelo temna, atmosfera redko dopušča take povečave) - a zakaj ne? Ja - to noč nam atmosfera uresničuje vse sanje, nas razvaja. Tudi pri tej mejni povečavi je Jupiter v ciki krotek, miren, jasen, a hkrati ogromen - vsi smo se čudili in uživali ob razkošni podobi velikana. Sedaj bi še "slepec" opazil rdečo pego. Kaj bi šele bilo, če bi imeli teleskop premera 400 ali več mm ... - ja škoda ...
Človek se hitro razvadi - zakaj tukaj ponavljamo to staro resnico? Ko smo šli nazaj na povečavo 319x se je zdel Jupiter majhen, komaj kaj ..., pri povečavi 167x pa že skoraj pritlikavec.
|
................................................... |
................................................... |
................................................... |
|
Slike zgoraj prikazujejo, kako približno vidimo Jupitra pod povečavami:
75x, 170x, 320x, 640x.
Če je ekran oddaljen od naših oči približno 60 cm in opazujemo na resoluciji 800X600. Uporabil sem formulo za zorni kot (αok), ki ga da okular glede na povečavo (αok = αobjekta*ftel/fok). Kot pod katerim smo videli ta dan Jupitra, je bil okrog αobjekta = 45". Goriščna razdalja naše cike, našega teleskopa tipa Dobson, meri ftel = 1500 mm, premer zrcala pa D = 300 mm. Maksimalne smiselne povečave so za premer objektiva D = 300 mm nekje do M = 700x, pri večjih pridemo do meje ločljivosti (zaradi uklona svetlobe na objektivu). A atmosfera morebiti samo 3x na leto omogoča tako ekstremne povečave. Posnetki so iz 19. jan. 2015 - posneli AKGŠ&ADV.
Na tej sliki se kaže pomen povečave in ne toliko pomen same svetlosti slike (ta razmislek velja predvsem za planete in Luno).
Izstopne zenice (IZ = D/M) po povečavah za premer objektiva 300 mm so:
IZ1 = 300mm/75 = 4 mm
IZ2 = 300mm/170 = 1.76 mm
IZ3 = 300mm/320 = 0.94 mm
IZ4 = 300mm/640 = 0.47 mm
Zakaj tabela izstopnih zenic? Ker je gostota svetlobnega toka (j), svetlost slike na očesni mrežnici, sorazmerna z zenico na kvadrat: jna_mreznici ∝ (IZ)2 ∝ (D/M)2
Jupiter 19. januarja 2015 sta posnela Klemen in Andrej.
Oprema:
teleskop SkyWatcher Newton 20 cm, f/5
montaža SkyWatcher EQ6
10x Barlowa leča
CCD kamera Basler acA1300-30gm
zaporni filter za UV in IR
Že kako leto sanjamo, da bi ciko (300 mm) pritrdili na SkyWatcher EQ6 - več svetlobe, boljša ločljivost, ...
Spodaj je nekaj slik iz imetnega januarskega večera.
- 12. januar 2015 (zmrzuje)
MAGNETNA NEVIHTA NA KOMETU LOVEJOY? Od kod odcepljen ionski del repa?
Vir (2015-01-09): http://www.spaceweather.com/
Pravi čudež, tudi drugi ponedeljek novega leta 2015 smo lahko opazovali lepote zimskega neba - noč je bila prav kristalna. Komet Lovejoy se je tokrat videl že s prostim očesom - tudi iz Šentvida. V daljnogledu smo slutili rep, v teleskopu pa smo ga nedvoumno vsi zaznali (rep v obliki razkošne pahljače).
Imeli smo tudi nekaj gostov - od 14 do 60 let - prav vsi so bili navdušeni na kometom Lovejoy, Jupitrom, Orionovo meglico, Andromedino galaksijo, Gostosevci, dvojno kopico Hi-h, M1, M35, M81, M82, ujeli smo še dvojno lepotico Albireo, ... Posneli smo tudi nekaj imenitnih slik kometa Lovejoy, slike spodaj.
Gostje so kmalu spoznali, kako zares so opozorila o topli obleki na astronomskih opazovanjih ...
Slike kometa Lovejoy 12. jan. 2015 - posnela Klemen in Andrej.
- fotoaparatom Canon EOS 350D,
- teleobjektiv Canon 400 mm f/2.8,
- montaža SkyWatcher EQ6,
- samodejni sledilnik Lacerta MgenII.
- 10. januar 2015 - Gimnazija Šentvid - Lj.
- že petič zaporedoma smo bili organizatorji.
Državno tekmovanje RS - sobota, 10. januar 2015 ob 10:00 - 12:00
Letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana (sobota 10. januar 2015), z izdatno pomočjo astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in Andrej Lajovic sta skupaj z ostalimi člani (pridružili so se tudi Peter Mihor, Jure Varlec, Gaj Žižek, Nastja Marondini, zjutraj še Ida Kraševec) uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje v znanju astronomije. Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci. Letos se je zbralo okrog 160 mladih tekmovalcev. Letos nam je vreme bilo naklonjeno (za razliko od lani). Skozi teleskope smo si ogledali bližnje vzpetine, recimo Šmarno goro - na njej smo brez težav zaznali številne pohodnike. Najbolj pa je mentorje in tekmovalce navdušil H-alfa teleskop in pogled na dokaj aktivno Sonce - zaznalo se je dve dokaj izraziti protuberanci in veliko filamentov.
To leto je Astronomsko društvo Vega prodajalo lastno A3 zvezdno karto celotnega neba. Prodali smo 28 kart, kar je za prvo tako akcijo dober uspeh. Karta na eni strani prikazuje, poleg ozvezdij, svetlejših dvozvezdij, še zanimivosti za daljnogled, oziroma manjši teleskop, na drugi strani pa so označeni vsi objekti Messierjevega, Caldwellovega, M+M kataloga in nekateri Collinder objekti (tudi v tabelaričnem zapisu). Na karti so še kratka navodila in razlaga nekaterih osnovnih pojmov. Karto je prodajal Peter Mihor, radijski teleskop pa je v živo predstavljal Jure varlec, pomagali pa so tudi ostali člani astronomskega krožka in AD Vega.
Sledi nekaj zgovornih slik iz terase (slike je posnel Jure Varlec).
Klemen Blokar pozdravlja tekmovalce in mentorje ter daje navodila o poteku tekmovanja.
Gaj Žižek, Nastja Marondini vpisujeta tekmovalce v seznam.
Pred tekmovanjem.
Andrej Lajovic občasno pomaga na terasi pri opazovanju Sonca skozi H-alfa teleskop. Dve izraziti protuberanci sta večino prisotnih prepričali, kako uporaben in zmogljiv je H-alfa teleskop.
Peter Mihor uspešno prodaja našo novo A3 zvezdno karto. Karta na eni strani prikazuje, poleg ozvezdij, svetlejših dvozvezdij, še zanimivosti za daljnogled, oziroma manjši teleskop, na drugi strani pa so označeni vsi objekti Messierjevega, Caldwellovega, M+M kataloga in nekateri Collinder objekti (tudi v tabelaričnem zapisu). Na karti so še kratka navodila in razlaga nekaterih osnovnih pojmov.
Testiranje Cike (teleskop Dobson 30 cm, f/5).
Mnogje je navdušil tudi šolski radisjki teleskop, ki ga je predstavljal Jure Varlec.
Pogovor med mentorji - vsako leto se tekmovanja s svojimi varovanci udeleži tudi prof. Lojze Vrankar (na sredi) - predsednik Astronomskega Društva Komet - Kamnik.
- 5. januar 2015 (minus 4 °C)
Nekaj časa so nam nagajali tanki oblaki (kaj sedaj), a podoba s tančico rahlo prekrite Lune z daljnogledom 20x80 je bila izjemna - odtenki srebrne in zlate "barve" so bili pravljični. Enako velja za okolico, kjer sta uklon in lom svetlobe ustvarila nebesno predstavo mavričnih odtenkov.
Komet Lovejoy (C/2014 Q2) ujet (v okvirju) s kompaktnim fotoaparatom - avtomatika.
Komet Lovejoy (C/2014 Q2, nesestavljena in sestavljena slika) ujet s:
- fotoaparatom Canon EOS 350D,
- teleobjektiv Canon 400 mm f/2.8,
- montaža SkyWatcher EQ6,
- samodejni sledilnik Lacerta MgenII.
Posneli člani AKGŠ&ADV - 5. januar 2015 (Andrej, Klemen, Jure, ..., okrog 22 h). Rep kometa se sluti, a svetloba Ljubljane in Lune naredita svoje.
Še negativ kometa Lovejoy (C/2014 Q2) - 5. januar 2015. Rep kaže levo navzdol - slika ni pravilno orientirana.
Orbita kometa kometa Lovejoy (C/2014 Q2). Vir:
http://astrobob.areavoices.com/2014/12/13/ho-ho-ho-comet-lovejoy-q2-brings-christmas-joy/
Odkril - Terry Lovejoy
Datum odkritja - 17. avgust 2014
Ekscentričnost - 0.99811
Perihelij - 1.29077 AE
Afelij - 1148.97 AE
Orbitalna perioda - okrog 8000 let
Inklinacija - 80.301°
Prihod v perihelij - 30. januar 2015
Zemlji bo najbližje - 7. januar 2015 in sicer na razdalji 0,469 astronomske enote (43.6 milijonov milj; 70.2 milijonov kilometrov)
Vir: http://www.dailymail.co.uk/sciencetech/article-2896278/What-tail-Incredible-photo-shows-ice-Comet-Lovejoy-turning-stream-gas-gets-closer-sun.html.
- 29. december 2014 (zaključek leta pri minus 12 °C)
To jesen smo pri astronomskem krožku zgolj 3x opazovali nočno nebo, vsa ostala srčanja je namreč "popestrilo" oblačno nebo, kdaj tudi padavine. A zadnje opazovanje 29. decembra 2014 je bilo vseeno obliž na nepredvidljivo jesen. Dan je bil kristalno jasen in tako smo se skoraj cel dan veselili večernega druženja na terasi šole. A, da se ne bi izneverili tradiciji, se je nebo od 19:30 h pa do 21 h skoraj popolnoma zaprlo. Na naše veliko veselje pa se nas je vreme po 21. uri le usmililo - nebo se je solidno očistilo odvečne koprene (kar po ritmu aladina). Za krožkarje novince smo tako do 19:30 h lahko na hitro preskenirali nebo. Orionova meglica M42 je veličastno žarela, "sestre" v Plejadah (M45) pa so v daljnogledu razkazovale vse svoje čare (daljnogleda SkyMaster 15x70 in 20x80). Prvi krajec Lune pa nas je s svojim reliefom popeljal v Galilejeve občutke iz leta 1609, ko je odkrival nov zelo oddaljen svet posejan z gorami, dolinami, kraterji, puščavami, ...
"Zvezda" večera pa bi moral biti komet Lovejoy (C/2014 Q2). In po 21h je dejansko postal. Na Stellariumu sva z Andrejem locirala lego kometa (v Zajcu blizu kroglaste kopice M79) in šla na mraz lovit repatca. Najprej ga je ulovil Andrej v daljnogleu 15x70, nakar sva z laserjem in daljnogledom komet ujela še v Ciki (teleskop Dobson 30 cm, f/5). Torej, kljub legi nad preosvetljeno Ljubljano, smo komet lepo zaznali v daljnogledu. V daljnogledu 20x80 je komet že prav žarel (magnituda 5.5), v Ciki pa se je lepo razločilo svetlo jedro od kome. Rep kometa nam iz Šentvida ni bil usojen.
Prekrasen posnetek kometa Lovejoy, C/2014 Q2. Komet je videti kot kozmično božično drevo z zvezdnimi okraski - posnet 16. decembra (Image Credit & Copyright: Damian Peach/SEN). Vir: http://apod.nasa.gov/apod/ap141225.html
Pot kometa Lovejoy (C/2014 Q2) v letu 2015.
C / 2014 Q2 bo najbližje Zemlji 7. januarja 2015 in sicer na razdalji 0,469 astronomske enote (43,6 milijonov milj; 70,2 milijonov kilometrov). Lep prizor za astrofotografijo pa bo 18. januarja, ko se komet C / 2014 Q2 približa Plejadam na 9 °.
Približno tako pa smo videli komet Lovejoy (C/2014 Q2) v teleskopu - ozračje se namreč ni povsem zbistrilo, tukaj sta še problema preosvetljene Ljubljanje in prisotnosti Lune.
Tako smo leto dokaj optimistično zaključili s kometom in na koncu nam je kolega ustvaril še nekaj svetlobnih vragolij. Na zasneženi terasi pri temperaturi minus 12 °C - sam, da ne bi bilo tok mrzlo ... Zbralo se nas je 12 ljubiteljev astronomije in zimskih radosti.
Opazovanje je zaradi mraza bilo zelo otežkočeno. Okularji, daljnogledi so se zarosili, delno se je začel nabirati led in s fenom smo reševali kaj se je rešiti dalo.
Radijski teleskop pod snežno odejo.
APOD 31. dec. 2014: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap141231.html
Komet Lovejoy pred kroglasto zvezdno kopico
Avtorstvo slike & Copyright: Dieter Willasch (Astro-Cabinet)
Pojasnilo: Komet Lovejoy je postal viden s prostim očesom. Za ogled kometa pojdite na prosto kako uro po sončnem zahodu in poiščite megličast objekt desno od Orionovega pasu. Pomagate si lahko z binokularji in zvezdnimi kartami. Na tej sliki je komet C/2014 Q2 (Lovejoy) posnet pred tremi dnevi, ko je šel skoraj natanko pred M79, kroglasto zvezdno kopico, vidno kot svetlo piko malo nad in levo od kometove zeleno obarvane kome. Jedro kometa Lovejoy je velikanska umazana ledena gora, ki ob približevanju Soncu spušča plin v dolg in zamotan ionski rep, ki se razteza čez sliko. Pričakujejo, da bo komet v januarju postal opazovalcem iz severne poloble še lažje viden, saj bo vzhajal vedno prej in bo po pričakovanjih vedno svetlejši.
- 22. december 2014
Obiskali so nas kolegi iz Urada za meteorologijo (Sektor za daljinske meritve): Tone Z. (pobudnik srečanja), Marjan D. in vzdrževalec ter konstruktor radarjev g. Rudi Vran (kot zanimivost, v mladosti je Rudi izdelal lasten teleskop, tudi zrcalo je zbrusil sam ...). To noč nas je obiskal tudi študent astronomije Andrej B., ki se bo učil osnov praktične radijske astronomije na šolskem 1,9 m-skem teleskopu, ki je prirejen za sprejemanje vodikove črte dolžine 21.1 cm.
Večina obiskovalcev je bila presenečena nad našim observatorijem, opremo in predvsem nad enostavnostjo in izjemnimi rezultati radijskega teleskopa. Andrej je predstavil osnovne komponente radijskega teleskopa in algoritem za obdelavo signala ter postopek za odstranitev šuma, itn. Hkrati pa so bile predstavljene nanjovejše slike neba v vodikovi črti 21.1 cm (najbrž prva slika neba - Rimske ceste - v radijskem spektru narejena v Sloveniji).
- oktober in november 2014
Animacija kaže enega izmed možnih načinov meritev z radijskim teleskopom. Usmerimo ga recimo v zenit in merimo spremembo signala zaradi navideznega vrtenja neba.
Spodnje nazorne meritve in grafe je izdelal Andrej Lajovic.
Deklinacija antene 46 °, 24 h beleženje signala iz vesolja na dan 2014-10-27.
Beleženje signala v zaporednih časovnih korakih (antena je usmerjena proti zenitu) - nebo se zaradi vrtenja Zemlje premakne in s tem se (v novem časovnem koraku) zabeleži nov signal (ali umanjkanje signala) vodike črte - 21.1 cm. Seveda se zaradi relativnega gibanja (gibanje spiralnih rokavov Galaksije, gibanje Sonca in Zemlje okrog Sonca) valovne dolžine (frekvence) premaknejo - Dopplerjev pojav.
Brez Dopplerja je frekvenca 1420.40575 MHz.
Odstopanje od nosilne frekvence je tudi do 0.5 MHz, kar da relativne hitrosti do 100 km/s ( 3*108m/s) * 0.5 MHz / 1420 MHz = 100 km/s ).
S tangentami so narisane smeri gibanja, rumene puščice pa kažejo na točke rokavov Rimske ceste, ki so prečkale zenit konec oktobra. Datume je pomemben zaradi vektorja hitrosti potovanja Zemlje okrog Sonca, katerege velikost je kar 30 km/s. Hitrost Sonca pri potovanju okrog jedra Galaksije je okrog 220 km/s, hitrosti rokavov so med 210 do 250 km/s.
Zgornje slike kažejo v centru zenit (deklinacija približno 46 °), kamor je bila usmerjena antena radijskega teleskopa skozi interval 24 h. Na zgornjem grafu je označena rektascenzija (y-os) in frekvenca na x-osi. Pri rektascenziji okrog 21 h prečka zenit del Rimske ceste v Labodu in 7 ur pozneje prećka zenit del Rimske ceste z rektascenzijo okrog 4 h (bližina Perzeja). Povečana signala (rdeča barva) se torej ujema s prehodom krakov Rimske ceste čez polje radijske antene.
Spodnji graf kaže smer antene okrog 60 ° višine glede na jug (deklinacije 16 °) in tam je razlika v času prehodov ravnine Rimske ceste večja - dobrih 11 ur. Lahko preverite s kakim izmed programov za prikaz zvezdnega neba.
Deklinacija antene 16 °, 24 h beleženje signala iz vesolja na dan 2014-10-28.
Eden izmed ciljev je karta neba v vodikovi črti - 21.1 cm. Recimo kot je na strani: http://oceancolor.gsfc.nasa.gov/AQUARIUS/DinnatEtAl2010/.
Slika iz: http://oceancolor.gsfc.nasa.gov/AQUARIUS/DinnatEtAl2010/
Na sliki je resolucija 0.5 °, naš radijski teleskop pa ima resolucijo okrog 8 ° (to je precej manj), a pričakujemo vsaj osnovni vzorec (Rimsko cesto). Kot kažejo zgornje meritve, smo na pravi poti. Zagotovo bomo težko ujeli (pustimo se presenetiti) galaksijo M31, ki se vidi na zgornji sliki kot madež na koordinatah (00h 42m 44.3s [10.68458 °], +41° 16' 9"), a zagotovo lahko pričakujemo sled Rimske ceste in vsaj rokav pri Hijadah. Na zgornji sliki se zazna tudi galaksija M33 (01h 33m 50.02s [23.45842], +30° 39' 36.7").
FitzGeraldovo okno - proti Hijadam, ...
Nastanek vodikove črte 21.1 cm.
ADV karta in Rimska cesta v H21.1 cm, sestavil Andrej (zvezdna osnova Klemen in Zorko, slika v H21.1 cm pa http://oceancolor.gsfc.nasa.gov/AQUARIUS/DinnatEtAl2010/).
- 25. december 2014
Redko lahko opazujemo Sonce v začetku zime, sploh okrog Božiča in novega leta. 25. decembra 2014 je bil viden prav imeniten prizor, izbruhi v vrsti (kot drevored) na levi pa še praznični ognjemet.
- APOD 2. december 2014
Eta Gredlja in raztezajoča meglica Človeček
Avtorstvo slike: Hubble, NASA, ESA; Obdelava & Copyright: First Light, J. L. Dauvergne, P. Henarejos
Pojasnilo: Kako je sistem Eta Gredlja ustvaril to nenavadno raztezajočo meglico? Nihče zagotovo ne ve. Pred okoli 170 leti je južni zvezdni sistem Eta Gredlja (Eta Car) skrivnostno postal drugi najsvetlejši zvezdni sistem na nočnem nebu. Dvajset let kasneje, potem ko je izbruhal več snovi, ko jo ima naše Sonce pa je Eta Car nepričakovano ugasnila. Nekako izgleda, da je ta izbruh ustvaril meglico Človeček. Video sestavljen iz treh slik prikazuje posnetke meglice s Hubblovim vesoljskim teleskopom iz let 1995, 2001 in 2008. Središče meglice Človeček osvetljuje svetloba osrednje zvezde, okolico pa obdajata raztezajoča ovala plina, prepletenega z vlakni temnega prahu. Curka razpolavljata ovala, izhajajoča iz zvezde v središču. Razširjajoče razbitine vsebujejo curke in udarne valove, ki so posledica trkov s prej obstoječo snovjo. Eta Car še vedno doživlja nepričakovane izbruhe, njena velika masa in nestanovitnost jo uvrščata med kandidate za eksplozijo v obliki spektakularne supernove, enkrat v naslednjih milijonih let.
- 16. november 2014
Sončev blišč iz ostrejšega Sonca
Avtorstvo slike: Martin Pugh Solar Dynamics Observatory/AIA, NASA
Obdelava: NAFE, Miloslav Druckmuller (Tehnička univerza v Brnu)
Pojasnilo:
Aktivno Sončevo področje AR2192
predstavlja največjo skupino Sončevih peg zadnjih 24-ih let.
Predno je območje konec oktobra zašlo s strani Sonca, ki je
obrnjena proti Zemlji,
je proizvedlo
šest močnih bliščev razreda X.
Na tem osupljivem posnetku
je najintenzivnejši blišč, ki ga je 24. oktobra zaznal
observatorij Solar Dynamics Observatory.
Posnetek je
barvna kombinacija
slik v treh različnih valovnih dolžinah ekstremne ultravijolične svetlobe:
v modri barvi je prikazana svetloba z 193 Angstromi, v beli svetloba z 171 Angstromi in v rdeči svetloba z 304 Angstromi.
Emisija zaradi visoko ioniziranih atomov železa in helija
označuje silnice magnetnega polja, ki se vijejo čez vročo
plazmo
Sončeve zunanje
kromosfere
in korone.
Pod njimi opazimo hladnejšo Sončevo fotosfero, ki v
ekstremnih ultravijoličnih valovnih dolžinah zgleda temnejša.
Ta izjemno ostra sestavljena slika je bila obdelana z novim matematičnim algoritmom
(NAFE),
ki se prilagodi šumu in svetlosti podatkov v ekstremni ultravijolični svetlobi,
da na končni sliki poudari detajle.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap141122.html
PREPROSTA ANIMACIJA - pojdi z miško na sliko, počakaj trenutek,
nato 1x klikni in na koncu še 2x klikni na sliko (zaporedje podobe
Sonca 16., 19. in 22. novembra 2014).
Skupina peg AR2192 se je vrnila - 22. november 2014.
Lahko da se rojeva nova skupina peg velikih dimenzij (levo od AR2192).
Skupina peg AR2192 se je vrnila - 19. november 2014.
Skupina peg AR2192 se je vrnila - 16. november 2014. Opazoval sem jo že
15. novembra. Skupina začenaja torej novo potovanje - nov krog.
"Returning sunspot AR2192."
Posneto zgolj skozi
filter, zoom 40x - kamera Sony (100 ISO, 1/1000 s,
zaslonka 8.0): 16. nov. 2014. Foto: Zorko V.
Spodaj je Površina Sonca s skupino peg posnetih 27., 28., 29., 30. oktobra 2014.
 |  |
 |  |
 |  |
 |  |
 |  |
 |  |
|
DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995! Čestitke ali - zvezdi si  izmenjujeta gravitone.
Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani! |
Za astronomski krožek: ZORKO Vičar
E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.
Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
----------------------------------------------------------
1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10. julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
4) Rekord za Kredarico drži.
5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.