AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | |

Pojasnilo: Komet Lovejoy je postal viden s prostim očesom. Za ogled kometa pojdite na prosto kako uro po sončnem zahodu in poiščite megličast objekt desno od Orionovega pasu. Pomagate si lahko z binokularji in zvezdnimi kartami. Na tej sliki je komet C/2014 Q2 (Lovejoy) posnet pred tremi dnevi, ko je šel skoraj natanko pred M79, kroglasto zvezdno kopico, vidno kot svetlo piko malo nad in levo od kometove zeleno obarvane kome. Jedro kometa Lovejoy je velikanska umazana ledena gora, ki ob približevanju Soncu spušča plin v dolg in zamotan ionski rep, ki se razteza čez sliko. Pričakujejo, da bo komet v januarju postal opazovalcem iz severne poloble še lažje viden, saj bo vzhajal vedno prej in bo po pričakovanjih vedno svetlejši.

Pojasnilo: Kako je sistem Eta Gredlja ustvaril to nenavadno raztezajočo meglico? Nihče zagotovo ne ve. Pred okoli 170 leti je južni zvezdni sistem Eta Gredlja (Eta Car) skrivnostno postal drugi najsvetlejši zvezdni sistem na nočnem nebu. Dvajset let kasneje, potem ko je izbruhal več snovi, ko jo ima naše Sonce pa je Eta Car nepričakovano ugasnila. Nekako izgleda, da je ta izbruh ustvaril meglico Človeček. Video sestavljen iz treh slik prikazuje posnetke meglice s Hubblovim vesoljskim teleskopom iz let 1995, 2001 in 2008. Središče meglice Človeček osvetljuje svetloba osrednje zvezde, okolico pa obdajata raztezajoča ovala plina, prepletenega z vlakni temnega prahu. Curka razpolavljata ovala, izhajajoča iz zvezde v središču. Razširjajoče razbitine vsebujejo curke in udarne valove, ki so posledica trkov s prej obstoječo snovjo. Eta Car še vedno doživlja nepričakovane izbruhe, njena velika masa in nestanovitnost jo uvrščata med kandidate za eksplozijo v obliki spektakularne supernove, enkrat v naslednjih milijonih let.

Pojasnilo: Aktivno Sončevo področje AR2192 predstavlja največjo skupino Sončevih peg zadnjih 24-ih let. Predno je območje konec oktobra zašlo s strani Sonca, ki je obrnjena proti Zemlji, je proizvedlo šest močnih bliščev razreda X. Na tem osupljivem posnetku je najintenzivnejši blišč, ki ga je 24. oktobra zaznal observatorij Solar Dynamics Observatory. Posnetek je barvna kombinacija slik v treh različnih valovnih dolžinah ekstremne ultravijolične svetlobe: v modri barvi je prikazana svetloba z 193 Angstromi, v beli svetloba z 171 Angstromi in v rdeči svetloba z 304 Angstromi. Emisija zaradi visoko ioniziranih atomov železa in helija označuje silnice magnetnega polja, ki se vijejo čez vročo plazmo Sončeve zunanje kromosfere in korone. Pod njimi opazimo hladnejšo Sončevo fotosfero, ki v ekstremnih ultravijoličnih valovnih dolžinah zgleda temnejša. Ta izjemno ostra sestavljena slika je bila obdelana z novim matematičnim algoritmom (NAFE), ki se prilagodi šumu in svetlosti podatkov v ekstremni ultravijolični svetlobi, da na končni sliki poudari detajle.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap141122.html


PREPROSTA ANIMACIJA - pojdi z miško na sliko, počakaj trenutek, nato 1x klikni in na koncu še 2x klikni na sliko (zaporedje podobe Sonca 16., 19. in 22. novembra 2014).


Skupina peg AR2192 se je vrnila - 22. november 2014. Lahko da se rojeva nova skupina peg velikih dimenzij (levo od AR2192).


Skupina peg AR2192 se je vrnila - 19. november 2014.


Skupina peg AR2192 se je vrnila - 16. november 2014. Opazoval sem jo že 15. novembra. Skupina začenaja torej novo potovanje - nov krog.
"Returning sunspot AR2192."
Posneto zgolj skozi filter, zoom 40x - kamera Sony (100 ISO, 1/1000 s, zaslonka 8.0): 16. nov. 2014. Foto: Zorko V.

Spodaj je Površina Sonca s skupino peg posnetih 27., 28., 29., 30. oktobra 2014.



PREPROSTA ANIMACIJA - pojdi z miško na sliko, počakaj trenutek, nato 1x klikni in na koncu še 2x klikni na sliko (zaporedje podobe Sonca 27., 28., 29. oktobra 2014 in 16. novembra 2014).


Posnetek Sonca skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm, zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400 (cenovni razred 100 EUR) skozi okular. Foto: Vičar Z., 16. november 2014. Glede na opremo se vseeno lepo zazna protuberance, filamente in pege (desno skupina peg AR2192). Spodaj je še nekaj slik, ki kažejo, da so pogoji takega slikanja zelo spreminjajo.

"Opazovanja pod marelo",
- 17. november 2014


Obiskala nas je skupina tabornikov in "opazovali smo kar pod marelo", seveda Šmarno goro. Za leto 2014 nič posebnega, Šmarna gora zaenkrat še ni otok.


Odličen portret astronavtke Sunite Lyn "Suni" Williams je šentviškim astronomom podaril gospod Janez Vlachy - iskrena hvala.
* http://www.vlachy.com/gallery/nasa-astronaut-sunita-williams/

Misija Rosetta - v živo: Sonda Philae na poti proti površju kometa (uspešen pristanek, prve slike iz kometa),
- 12., 13., 14., 15. ... november 2014

Prisrčno vabljeni na komet!


Komet 67P / Churyumov-Gerasimenko v 3D podobi.
3D image of Comet 67P/C-G taken during the descent of Philae on 12 November 2014. Credit: ESA/Rosetta/Philae/ROLIS/DLR

* 2014-12-11
Rosetta prinesla prvo pomembno odkritje: razmerje med izotopi vodika
MMC RTV SLO
Večina vode na Zemlji ne izvira s kometov, kažejo podatki, ki jih je pridobila sonda Rosetta. Verjetneje je, da so jo k nam prinesli asteroidi.
Phiale je pred mesecem dni ugasnil, sonda Rosetta pa še naprej kroži okoli kometa 67P/Čurjumov - Gerasimenko in mu pri hitrosti več kot 65.000 kilometrov na uro dela družbo na poti proti Soncu. Od Zemlje sta oddaljena 525 milijonov kilometrov, kar ju umesti nekje med Jupitrom in Marsom.
Trdno "v sedlu" orbite kometa pri dvajsetih kilometrih oddaljenosti nadaljuje znanstvena opazovanja, so sporočili iz Evropske vesoljske agencije.
Dokler se prah ne dvigne
Cilj Esinih znanstvenikov je Rosetto držati čim več časa čim bližje kometu. Za zdaj to pomeni izmenjevanje 20 in 30 kilometrov oddaljenosti. Sonda mora izkoristiti čas, dokler je komet še nizko dejaven. Bolj kot se približuje toploti zvezde, bolj ta v njem budi pline, ki naposled razvijejo znani rep. Od tod tudi slovensko ime repatica. Fazo intenzivnih znanstvenih opazovanj bo Esa vzdrževala, vse dokler ne postane kometov odvrženi material preveč nevaren za vesoljskega robota.
Prvi sadovi dela medtem prihajajo in so objavljeni v znanstveni publikaciji Science. Postavljajo eno ključnih vprašanj, zaradi katerih se je odprava sploh zgodila: so kometi prinesli vodo na Zemljo?
Kometi kot prinašalci vode
Hipotez o njenem izvoru je kar nekaj. Ena poglavitnih pravi, da je bila Zemlja ob nastanku pred 4,6 milijarde let tako vroča, da je kakršen koli tamkajšnji H2O enostavno izparel. To je v precejšnjem nesorazmerju z današnjim stanjem, kjer voda prekriva dve tretjini planeta. Model pravi, da ko se je planet ohladil, se je zgodilo "veliko obstreljevanje" z manjšimi vesoljskimi telesi, ki so prinesla dragoceno tekočino - tako kometi kot asteroidi.
Trikrat več devterija
Aktivni 67P s površine izpareva svojo vodo, ki jo je analiziral Rosettin instrument Rosina. Ta je zelo različna od Zemljine vode, kar kaže njen "prstni odtis", razmerje med izotopi. Voda je sestavljena iz atoma kisika in dveh atomov vodika, pri čemer je vodik lahko običajen ali pa nekoliko spremenjen. Če ima dodan en nevtron, gre za devterij, in takšna molekula sestavlja težko vodo. V naših oceanih so na 10.000 molekul navadne vode tri molekule težke vode. Na 67P jih je trikrat več.
Poudariti je treba, da članek v Scienceu dokončno ne izpodbija hipoteze niti ji v celoti ne pritrjuje, ampak dodaja pomemben delček v mozaik velike slike o izvoru vode; delček, ki je bolj kot kometu podoben asteroidu.
Znanilci starih časov
Kometi so arheološki ostanki praosončja, ki so nastali v drobirju protoplanetarnega diska iz materiala, ki se ni uspel zlepiti v večje kepe. Večinoma so ostali zamrznjeni, tako dobesedno kot v času, zato načeloma verno pripovedujejo o razmerah pred 4,6 milijarde let.
Niso pa vsi nastali na popolnoma enak način. Del kometov je dolgoperiodičnih in danes prihajajo iz oddaljenega Oortovega oblaka. Nastali so v regiji protoplanetarnega diska med današnjim Uranom in Neptunom, še vedno dovolj stran od Sonca, da to ni uničilo ledu. Razgibano dogajanje med formacijo planetov, še posebej gravitacijski vplivi plinskih velikanov, jih je raztreslo daleč naokoli.
Za drugo družino kometov, Jupitrovo, velja nasprotno. Znanstveniki menijo, da so ti nastali še precej dlje, onkraj Neptunove orbite v Kuiperjevem pasu. Del jih je polovila Jupitrova težnost in jih spremenila v kratkoperiodične komete, ki Sonce obkrožijo enkrat na največ 20 let. Član te družine je tudi 67P s periodo 6 let in pol.
Obe družini se razlikujeta po do zdaj izmerjenih razmerjih med devterijem in pravim vodikom, kar kaže 11 do zdaj opazovanih repatic. Le na eni se razmerje ujema z Zemljino vodo, gre za 103P/Hartley 2, ki pripada Jupitrovim.
Asteroidna voda je bolj podobna Zemljini
Našim oceanom je še najbolj podobna (do zdaj znana) voda na asteroidih. Ti sicer vsebujejo zelo malo vode, zato se bo razprava, od kod osnova za življenje na Zemlji, še nadaljevala. Rosetta bo k njej še prispevala, saj so do zdaj objavili le manjši del pridobljenih podatkov, ki čakajo na dodatne interpretacije.
Eno je ponudila Kathrin Altwegg, glavna raziskovalka na instrumentu ROSINA. "Presenetljivo odkritje lahko razlagamo s precej bolj razgibanim rojstvom družine Jupitrovih kometov. Morda so nastajali na precej širšem področju, kot smo do zdaj domnevali," je povedala glavna avtorica raziskave v Scienceu. "Naše odkritje podpira model, po katerem so bili asteroidi poglavitni transportni mehanizem za prenos vode na Zemljo," je dodala.
Strmeti v Sonce
Soncu bosta komet in sonda najbližja 13. avgusta prihodnje leto pri 168 milijonih kilometrov. Misija Rosetta bo takrat postavila nov zgodovinski dosežek: bo prva sonda, ki bo spremljala komet na burno in vroče potovanje okoli Sonca.
En zgodovinski dosežek, prvi pristanek na kometu v zgodovini človeštva, je opravila sonda Philae pred mesecem dni. Na površju je delovala 64 ur, nato pa ostala brez električne energije. Po kilometrskem odboju ob pristanku je namreč končala v senci pečine, ki je onemogočila dovolj učinkovito napajanje s sončno energijo. Ker se komet bliža zvezdi, utegne povečano obsevanje Philae ponovno prebuditi. Možnosti za to sicer niso velike.
Kemično sestavo asteroida bo in situ (na kraju samem) preverjala japonska sonda Hajabusa2, izstreljena na začetku meseca.

* 2014-11-17

Kamera OSIRIS je odlično videla kako se je sonda Philae pomikala čez komet.
Te neverjetne slike prikazujejo osupljivo potovanje Rosettine sonde Philae, kako se je obrnila in nato odbila od svojega prvega mesta pristanka na kometu 67P / Churyumov-Gerasimenko - 12. novembra 2014.

* 2014-11-16

Še ena analiza pristanka sonde Philae - popravek spodnje. Sonda je pristala v polju zgornjega desnega krogca.

* 2014-11-15


Credits: ESA/Rosetta/NAVCAM – CC BY-SA IGO 3.0
Prvi pristanek (kontakt) sonde Philae na kometu 67P/C-G posnet iz Rosette ("Philae’s first touchdown seen by Rosetta"). Nato se je sonda odbila na trenutno še ne detektirano lokacijo, najverjetneje izven polja animacije. A na žalost na precej senčni del kometa.
Animacija vsebuje slike posnete z navigacijsko kamero (NAVCAM) iz Rosette, ko je orbiter preletel načrtovano točko pristanka Philae 12. novembra 2014.
Slike so bile posnete v intervalu:
2014-11-12 T15:30:32 UTC
2014-11-12 T15:35:32 UTC
Prva slika je posneta, ko je sonda Philae bila oddaljena 250 m od površine kometa.
Druga slika je posneta 1 min. 26 sek. po prvem dotiku. Na sliki se pojavi temno območje. To temno območje lahko štejemo kot točko prvega dotika, ki je je najverjetneje dvignil prah iz površine kometa. Tretja slika je enaka kot druga, vendar kaže še zeleni kvadrat, ki predstavlja izračunano - planirano - lokacijo pristanka.
Posnetki so bili narejeni iz razdalje približno 15 km od površine kometa, kar da resolucijo 1,3 m na pixel (svetlobni element). Zdi se, da je točka pristanka manj kot 10 m oddaljena od točke planiranega - izračunanega - dotika.


Philae gre v zgodovino kot evropski "Apollo te generacije". Sonda se lahko še prebudi, zaenkrat pa lahko noč.
Sonda Philae je v zadnjih trenutkih pred padcem v hibernacijo končala znanstveno misijo na kometu. Pozornost se zdaj preusmerja nazaj k Rosetti, lovcu na repatice.
Laboratorij na kometu 67/P Čurjumov - Gerasimenko je v noči na soboto ob 1.36 potrošil še zadnje zaloge električne energije za delovanje instrumentov in stik z njim je bil za Zemljo izgubljen. Tik predtem je sondi uspelo odposlati vse pridobljene podatke na znanstveni misiji.
Philae je tako opravil svojo primarno znanstveno nalogo, so sporočili z Evropske vesoljske agencije, in "zaspal". Ostal je v stanju pripravljenosti, kar pomeni, da so vsi instrumenti na krovu izključeni, prav tako velika večina sistemov razen najnujnejšega.
Verjetnost, da bi se sonda še kdaj prebudila, je zelo majhna. Kljub temu so na Esi tik pred koncem izvedli še nekaj ukrepov, ki bi lahko to možnost okrepili. Sondo jim je uspelo nekoliko obrniti na način, da imajo njene sončne celice potencialno večjo površino na voljo žarkom.
Leteča sonda Rosetta bo v soboto zjutraj ob 11. uri opravila oblet in za vsak primer poskušala vzpostaviti stik z robotom. Ta ima še sekundarni paket baterij, namenjenih polnjenju s fotovoltaiko, in če bo Sonce Philae še kdaj prebudilo, bo Rosetta to zaznala. Vsekakor na Esi ocenjujejo, da le 1,5 ure obsevanja na 12-urni kometov dan ni dovolj za delovanje laboratorija in komuniciranje po radijski zvezi.
Računajo še na (spet precej majhno) možnost, da se bo zaradi približevanja Soncu svetloba polagoma krepila in tako morda še za kratek čas prebudila po otoku na reki Nil poimenovano napravo. To bi se lahko zgodilo okoli božiča letos.
"Stroj je v težkih pogojih deloval sijajno in zelo smo ponosni na neverjeten znanstveni dosežek, ki nam ga je zagotovil," je izjavil vodja pristajanja Stephan Ulamec. Ekipi je kljub omejeni električni energiji iz Philaeja uspelo izvabiti še zadnji dve nedokončani operaciji. Radijski instrument Consert je poslal valove skozi notranjost kometovega jedra in zaznal njegovo strukturo, SD2 pa je zavrtal v tla in poskrbel za pridobitev vzorca tamkajšnje prsti.
Komet 67P je po prepričanju astronomov precej povprečen primerek, zato računajo, da bodo na njegovi podlagi lahko sklepali o lastnostih precej velike populacije.
Harpun na koncu niso izstrelili, tako da je speči Philae od zdaj naprej povsem prepuščen lastni težnosti in silam kometa, ki bo sčasoma postajal vse bolj dejaven z izpihi plinov in prahu.
Delo se šele začenja
V vsakem primeru bo okoli marca 2015 vročina že premočna za njegovo delovanje. Ne pa za letečo Rosetto: ta bo 67P spremljala tudi okoli Sonca, najmanj do začetka leta 2016. Delo se za Eso na tej zgodovinski misiji pravzaprav šele začenja.
A v nadzornem središču, kjer so upravljali Philae, so v nasprotju s prejšnjimi to noč ugasnili luči.
Ameriški mediji so v poročanju spomnili na učinek misij Apollo na generacije druge sredine prejšnjega stoletja (Apollo je pristal na Luni). Pogoste so ocene, da misija Rosetta skupaj s pristajalnim modulom Philae pomeni "trenutek Apollo" za Evropo in za zdajšnjo generacijo. Na strokovnih portalih kljub nekaj tehničnim zapletom in odpovedi podaljšane znanstvene misije Philae označujejo kot velik uspeh.
Rosetto čaka še najmanj en veliki trenutek: oblet Sonca skupaj s kometom poleti prihodnje leto.
Še prej se začenja še en zanimiv podvig: konec tega meseca bo Japonska vesoljska agencija v nebo pognala misiji Hayabusa 2, ki vključuje pristanek na asteroidu.
Al. Ma.

* 2014-11-14
Stroški misije Rosetta so sicer visoki (1.4 milijarde €), sploh če vemo, da je proračun Evropske vesoljske agencije bil lani 4.28 milijarde €. A dodana vrednost znanstvenih spoznanj se dolgoročno vsaj potroji glede na vložene stroške - in pri taki misiji gre za iskanje temeljev našega obsotoja.
Pred Philae morebiti zadnja noč
Sonda Philae je opravila skoraj vse načrtovane meritve. Danes jo čaka še vrtanje v komet, ponoči pa ji bodo po vsej verjetnosti zmanjkalo električne energije.
Laboratorij na kometu 67P/Čurjumov - Gerasimenko je dočakal še eno jutro in še eno radijsko komunikacijsko zvezo z letečo sondo Rosetta, ki signale posreduje na Zemljo.
Kot besede znanstvenikov na Evropski vesoljski agenciji navaja Emily Lakdawalla s Planetary Society: Philae je celo noč izvajal znanstvene meritve in podatki zdaj uspešno premagujejo pol milijarde kilometrov razdalje do modrega planeta.
A kot kaže, je pred Philaejem le še ena zagotovljena komunikacijska seansa z Rosetto - danes zvečer. Zaloga električne energije bo enkrat v noči s petka na soboto po vsej verjetnosti pošla in po otoku na reki Nil poimenovani robot bo končal svojo primarno znanstveno misijo.
Po poročanju Planetary Society so na Esi zagotovili, da so do zdaj opravljene skoraj vse načrtovane znanstvene meritve - tiste, ki niso vključevale fizičnega premikanja modulov.
"Čas za tveganja"
Preostali dve, vrtanje v površje in orodje MUPUS, nameravajo izpolniti čez dan. Prihranili so jih zato, ker sta energijsko bolj potratni. Pa tudi zato, ker bi sicer krhko ravnotežje sonde (ena noga moli "v zrak") lahko porušili. Gravitacija na repatici je tako šibka, da bi na njej stoječi astronavt v vesolje poletel z malo močnejšim skokom.
Zdaj, ko je večina misije izpolnjena, se bodo lotili še teh podvigov. "Čas je za tveganja," so dejali na Esi. Sonda bo zavrtala v tla, nazaj v ohišje potegnila vzorce in jih analizirala.
Senca pečine
Sekundarna znanstvena misija torej po vsej verjetnosti odpade. Podaljšane meritve so odvisne od sončne svetlobe (prek sončnih celic na sondi). A ker je Philaeja odneslo skoraj kilometer stran pod pečino, dobi le uro in pol obsevanja na kometov dan (ki traja dobrih 12 ur), to pa za polnjenje sekundarnih baterij ne bo dovolj.
Na Esi sicer še niso vrgli puške v koruzo. S precej omejenimi zmožnostmi bodo sondo poskušali še malo premakniti ali vsaj tako nagniti, da bodo sončne celice dobile več fotonov.
Ko bo Philaeju skoraj zmanjkalo električne energije, pa njegove zgodbe še ne bo nujno konec. Takrat bo vstopil v stanje hibernacije. Ker komet potuje proti Soncu, bo sevanje zvezde vse močnejše in robot se bo lahko še prebudil, računajo na Esi, in opravil še kakšno dodatno meritev.
V vsakem primeru bo okoli marca 2015 vročina že premočna za njegovo delovanje. A ne za letečo Rosetto: ta bo 67P spremljala tudi okoli Sonca, najmanj do začetka leta 2016. Delo se za Eso na tej zgodovinski misiji pravzaprav šele začenja.
Komet 67P je po prepričanju astronomov precej povprečen primerek, zato računajo, da bodo na njegovi podlagi lahko sklepali o lastnostih precej velike populacije.
Nasa prispevala tri instrumente
Ena ključnih hipotez, ki jo bo odprava prihodnje mesece preverjala, je izvor vode na Zemlji. Pretežen del naj bi jo na modri planet prinesli prav kometi. Voda ima "prstni odtis" (razmerje med izotopi), zato bo Rosetta lahko točno preverila, ali se H2O na 67/P ujema z zemeljskim. Druga hipoteza pravi, da so tudi organske snovi, gradnike življenja, na Zemljo prinesli kometi. Od skupno 21 znanstvenih instrumentov je tri prispevala Nasa. Sodelovala je tudi v pripravljalni fazi za misijo kot celoto, a je nazadnje odpovedala sodelovanje zaradi proračunskih rezov.

Prvi posnetek iz kometa 67P/Churyumov-Gerasimenko.

* 2014-11-13
Rosettina sonda Philae je relativno varno "nameščena" na površini kometa 67P / Churyumov-Gerasimenko, kar dokazujeta prvi dve združeni sliki. Na eni je zabeležena tudi pristajalna noga sonde (ena izmed treh, desno spodaj je del antene). Ali smo torej pristali na telesu, ki nam je (seveda več njih - kometov) v preteklosti prineslo vodo in življenje na naš planet (na očetu repatcu)?
Znanstveni instrumenti Philae delujejo kot je bilo načrtovano in podatki se prenašajo med komunikacijskim oknom, ko je vesoljsko plovilo Rosetta nad novim obzorjem (nova "Agilkia") pristajalnega modula Philae.
VIR: http://blogs.esa.int/rosetta/2014/11/13/welcome-to-a-comet/


NAVCAM top 10 a t10 km - 3, europeanspaceagency.

Še podrobnosti o vratolomnem pristajanju.

Dva skoka, trije pristanki
Zadnja kaže, da je Philae na 67/P pristal kar trikrat. Instrument ROMAP, ki meri magnetno polje, je tri različne pristanke umestil na 16.33, 18.26 in 18.32. Prvi odboj oz. skok je trajal skoraj dve uri in pri hitrosti 38 centimetrov na sekundo Philae ponesel skoraj kilometer daleč. Drugi polet je trajal sedem minut pri hitrosti tri centimetre na sekundo, znašal pa je približno 20 metrov.
Na natančni določitvi nove lokacije še delajo, a na popoldanski tiskovni konferenci je Esa potrdila, da je to približno kilometer od prvotno načrtovane lokacije in v bližini t. i. točke B, ki so jo bili obravnavali kot možno kandidatko.

Sonda zdaj (in zaenkrat) stabilna
Esa zagotavlja, da je sonda trenutno stabilna - pa čeprav ena noga ni na tleh - in izvaja meritve. Besede je podkrepila s prvo fotografijo s površja kometa sploh (naslovna v novici) ter s tomografijo jedra kometa. Obenem na agenciji ocenjujejo, da dolgoročno ni stabilna. Harpun zaenkrat ne namerava sprožiti, saj bi to lahko povzročilo nove težave.

Deluje 8 od 10 instrumentov
Kljub odbojem ni znakov kakršnih koli poškodb. Vsi znanstveni instrumenti na krovu delujejo in na Zemljo pošiljajo dragocene podatke. Izjema sta zaenkrat dva, ki vključujeta premikanje modula - tudi tisti za vrtanje. Primarna znanstvena misija Philae traja 2,5 dneva, kar sovpada z baterijsko zalogo.

Senčno zatočišče
Na voljo so sicer še sekundarne baterije, ki se polnijo prek sončnih celic, zato lahko sekundarna znanstvena misija traja še mesece. V skrajnem primeru jo bo prekinila vročina Sonca nekje marca prihodnje leto. Zaenkrat je večja težava v tem, da se Philae nahaja v bližini klifa, ki večji del kometovega 12-urnega "dneva" ustavlja sončno svetlobo.
Namesto načrtovanih sedem ur "dnevnega" obsevanja so robotove sončne celice obsijane le uro in pol. "To ni ravno situacija, ki smo si jo želeli," so izjavili na Esi. Pomanjkanje sprotne energije bo odločilno vplivalo na dolgoročne znanstvene operacije, zato zdaj strokovnjaki računajo, kaj lahko z obstoječim energijskim "proračunom" še postorijo. Energijsko bolj potratne dejavnosti, kot je vrtanje, vseeno nameravajo izvesti v prihodnjih dneh.
Esa ima v arzenalu še nekaj manevrov, s katerimi namerava optimizirati lego robota na način, da bo dobil kolikor je le mogoče sončne svetlobe.

Hibernacija
Če bodo sekundarne baterije blizu izpraznjenosti, se bo robot pogreznil v hibernacijo. Po tem scenariju ga lahko čez nekaj mesecev, ko se bo komet bolj približal Soncu, naraščajoča intenzivnost svetlobe ponovno prebudi.

Rosetta deluje brez napak
Medtem leteča sonda Rosetta deluje kot načrtovano in bo v vsakem primeru 67P spremljala na poti okoli Sonca. Delovala bo predvidoma (najmanj) do začetka leta 2016. V vsakem primeru bo marca 2015 vročina že prehuda za delovanje in takrat bo v vsakem primeru podviga Philae konec.

Prvi pravi pristanek sonde na kometu
Misij s to tematiko je bilo že veliko, a vse dozdajšnje sonde so le letele skozi rep kometa (na razdalji nekaj tisoč kilometrov od jedra). Ena izmed njih, Nasina Deep Impact, pa je med približevanjem repatici vanjo izstrelila bakren predmet, s tem dvignila prah in ga na oddaljenosti analizirala. Philae je prva sonda, ki je na kometu dejansko pristala.


Rdeča točka nakazuje pristajalno mesto, na katerega so merili. Zadeli naj bi ga z natančnostjo +-100 metrov. Modra točka pa je približno področje, kjer naj bi pristal po dveh odbojih.

* 2014-11-12
Sledijo napeti trenutki pristajanja sonde Philae na kometu.


* http://blogs.esa.int/rosetta/

Pristanek je tvegan, ker ga bo moral izvesti več kot pol milijarde kilometrov oddaljen računalnik. Zaradi oddaljenosti ga Esa ne more voditi v živo in tako sproti odpravljati morebitnih zapletov. Površje kometa pa je tudi precej neravno, relief skriva nevarnosti, ki lahko občutljivo opremo poškodujejo. Možnosti za uspešen pristanek so 50 proti 50, je ocenil Thomas Reiter, Esin direktor za misije v vesolju.

Pristanek na 67P/Čurjumov - Gerasimenko je predviden ob 16.30 po našem času. Pristajalni postopek bo trajal 7 ur, tudi zato, ker se bo sonda Philae proti kometu spuščala s hitrostjo en meter na sekundo. Pristanek bo moral biti zelo mehek, saj je kometova gravitacija zelo šibka in premočan trk (in posledično odboj) bi lahko sondo odbil nazaj v vesolje.
Ali je bil pristanek uspešen, bomo izvedeli nekaj minut po 17. uri. Prve fotografije s površja kometa so predvidene še kakšne dve uri kasneje.

PRISTAJALNI MODUL: Philae je poimenovan po otoku na reki Nil, kjer so našli kamen Rosetta (kamen Rosetta je pripomogel k razpoznavanju pomena egipčanskih hieroglifov).
KOMET Čurjumov - Gerasimenko: Velik je 4 km x 3,5 km.
MENJAVA: Rosetta je bila sprva namenjena na komet Wirtanen, a so zamude pripeljale do nove tarče.
PIONIRSTVO: Je prvo vesoljsko plovilo, ki mu je uspelo doseči Jupiter samo s pogonom na sončne celice.
CENA: 1,4 milijarde evrov.
POGON: Dve 14-metrski krili, prekriti s sočnimi celicami.
MASA: 2.900 kilogramov (Philae 100 kg).
ISTRELITEV: 2004 (izstrelišče v Francoski Gvajani).

Cilj misije je na mestu samem (in situ) proučevati komet v celotnem potovanju od zamrznjenega stanja, do toplotno aktiviranega. Philae bo preveril kometovo sestavo in posnel panoramske fotografije s površja, Rosetta pa bo analizirala odvržene prašne delce in pline. Ena ključnih hipotez, ki jo bo odprava naslednje mesece preverjala, je izvor vode na Zemlji. Pretežen del naj bi jo na modri planet prinesli ravno kometi. Voda ima prstni odtis (razmerje med izotopi), zato bo Rosetta lahko točno preverila, ali se H2O na 67/P ujema z zemeljsko. Druga hipoteza pravi, da so tudi organske snovi, gradnike življenja, na Zemljo prinesli kometi.

Čurjumov - Gerasimenko je poseben tudi zato, ker prihaja iz (sicer hipotetiziranega) Oortovega oblaka, ogromnega oblaka ledenih teles, ki se razteza še daleč naprej od orbite Neptuna. Do zdaj so vesoljske agencije od blizu proučevale že veliko kometov, a vsi ti prihajajo iz precej bližjega Kuiperjevega pasu.
http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/v-zivo-sonda-philae-na-poti-proti-povrsju-kometa/350943


Philae poizkuša pristati na jedru kometa
Pojasnilo:
Danes bo naredilo človeštvo prvi poskus pristanka sonde na jedru kometa. V nadaljevanju dneva se bo pristajalni modul Philae ločil od vesoljskega plovila Rosetta in usmeril navzdol proti površju kometa 67P/Čurjumov–Gerasimenko. Ker je tekstura kometovega površja neznana in njegova površinska gravitacija zagotovo majhna se bo Philae po pristanku zasidrala v tla, nekaj kar še nikoli prej ni bilo izvedeno. Tukaj je prikazana umetniška ilustracija modula Philae, velikosti pomivalnega stroja, kot bo lahko izgledal na površini kometa Čurjumov–Gerasimenko, skupaj s pojasnjevalnimi balončki, ki opisujejo znanstvene inštrumente na krovu. Mnogo ljudi na modrem planetu bo nestrpno pričakovalo novice in posodobitve. Ali bo Philae v resnici pristal, ali bo pristal na gladkem delu površja, ali bodo sidra prijela in kako globoko se bo robotiziran pristajalni modul pogreznil v površino bo vse znano med današnjim razvojem dogodkov.
Avtorstvo slike: ESA
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap141112.html


Rosetta je ujela Philae med spustom. Dobro je vidna odprta in pripravljena pristajalna oprema.

Misija Rosetta je postavila nov mejnik v raziskovanju vesolja. Na komet Čurjumov - Gerasimenko je poslala laboratorij Philae, ki je kot prvi uspešno, mehko pristal na kometu.
Uspeh je bil daleč od samoumevnega. Šlo je za korak v neznano, v doslej še nikoli doseženo in z opremo, razvito le za ta primer. Za Rosetto, delo Evropske vesoljske agencije (ščepec je dodala tudi Nasa), je dvajset let dela, načrtovanja in potovanja, možnosti za dober konec pa so ocenjevali na 50:50.
Naposled so malo po 17. uri z Esinega nadzornega središča sporočili: sonda Philae se je kometu Čurjumov - Gerasimenko približala, na njem mehko pristala.
Tudi napaka na pristajalnem sistemu na koncu ni bila usodna. Med preverjanjem sistemov so na Esi ugotovili, da je zatajil potisnik na mrzli plin. Ta bi moral sondo držati "prilepljeno" na površje ter preprečiti, da bi se ali odbila nazaj v vesolje ali pa se prevrnila. Gravitacija kometa je namreč zelo šibka. Imeli so tudi nekaj sreče, da jih ob takšni zatajitvi tehnologije ni presenetilo preveč strmo pobočje ali nepričakovana skala.
Potrditveni signal so na Esi pričakali z vzkliki veselja, nedvomno gre za velik uspeh agencije. Dogajanje v kontrolni sobi lahko spremljate tudi v neposrednem videoprenosu (na dnu novice). Dogajanja na kometu se ne da neposredno prenašati, saj signal potuje slabe pol ure - tudi zato smo morali na potrditev pristanka čakati.
Prvo fotogradivo naj bi začelo kapljati po 19. uri.

Arheološki ostanki
Kometi so skupki skal, prahu in zaledenele vode. So arheološki ostanki praosončja, tisti material, ki se v protoplanetarnem disku ni uspel zlepiti v večja telesa in naposled planete. Najstarejši med njimi štejejo 4,5 milijarde let, nekateri so ves ta čas preživeli skoraj popolnoma nespremenjeni (zaledeneli v oddaljenem Oortovem oblaku) in so posledično bogat vir informacij o tem zgodovinskem obdobju.


Komet je glede na mesto Rim zelo velik - umetna primerjava je poučna.

Slovenija je v uspehu udeležena le posredno. Ni namreč polnopravna članica Ese, temveč le sodelujoča.

**** Oglej si dolgotrajno pot Rosette.

Določene težave

Brez harpun
Okoli 17.45 pa so sledile tudi slabše novice na podlagi novih informacij o telemetriji robota. Vse kaže, da se harpuni nista sprožili, torej je naprava le deloma pritrjena na površje. To naj bi bilo mehko, saj se je Philae vanj pogreznil za štiri centimetre in se rahlo premika.
Na Esi pravijo, da neizstrelitev harpun za zdaj ni problematična - utegne pa postati, ko bo komet postal dejavnejši in močneje izpihovati prah in pline. Na agenciji razmišljajo, da bi harpune izstrelili zdaj, ko je Philae že na tleh, a je tudi to tvegano ob nedelujočem plinskem potisniku z druge strani.
Znano je vsaj to, da so se vijaki za led na pristajalnih nogah uspešno privijačili v tla, je poročala Emily Lakdawalla s Planetary Societyja. Sonda naj bi tako bila vsaj deloma stabilna.
Zatajil je plinski potisnik
Usodna ni bila niti druga napaka na pristajalnem sistemu. Med preverjanjem sistemov so na Esi ugotovili, da je zatajil potisnik na mrzli plin. Ta bi moral sondo držati "prilepljeno" na površje in preprečiti, da bi se ali odbila nazaj v vesolje ali pa se prevrnila. Gravitacija kometa je namreč zelo šibka. Imeli so tudi nekaj sreče, da jih ob takšni zatajitvi tehnologije ni presenetilo preveč strmo pobočje ali nepričakovana skala.


"Morda smo pristali dvakrat"
Tudi na Esi še ne povsem razumejo, kaj se je zares zgodilo - podatki o telemetriji so dvoumni. Nenavadno se jim je zdelo, da je radijski signal robotskega laboratorija precej nihal. Sicer se je vedno tudi vrnil nazaj in že v prvih treh urah zagotovil "zelo dobre znanstvene podatke", so zagotovili na večerni tiskovni konferenci, a vzroke za to morajo še najti.
Čudna nihanja so se pojavila tudi na detektorjih svetlobe. Na Esi poudarjajo, da za zdaj o vzrokih še špekulirajo, a takšna je zadnja neuradna razlaga: Philae se je po pristanku znova, zelo počasi, dvignil s površja in se začel prevračati; nato pa ponovno trčil ob tla v poprej predvideni legi.
"Mogoče nismo enkrat - mogoče smo pristali dvakrat," je napol v šali dejal predstavnik Ese.
Poudaril je, da znanstveni instrumenti kljub zapletom delajo s polno paro in da imajo na Zemlji že polne roke dela z analizo.

Sonda Philae je na repatici pristala kar trikrat. S prvotnega mesta pristanka jo je odbilo kar kilometer stran, v senco klifa, ki zdaj ogroža njeno napajanje z električno energijo. Pristanek laboratorija Evropske vesoljske agencije na kometu Čurjumov - Gerasimenko je očitno bil precej nemiren. Esini znanstveniki so na podlagi telemetrije, prekinjajočih se radijskih signalov in utripajoče sončne svetlobe sklepali, da se je pristanek zgodil dvakrat. Danes kaže, da trikrat in zelo dinamično. Po načrtih bi moral robotski laboratorij Philae ob pristanku na površini najprej sprožiti potisnike na mrzli plin, ki bi ga ob šibki gravitaciji držali pri tleh in peprečevali odboj. Da so ti zatajili, so na Esi sporočili že dolgo pred začetkom postopka, a so se vseeno odločili za podvig.

Prhko površje, harpuni nesproženi
Nadalje bi se ob pristanku morali sprožiti dve harpuni, ki bi se zarili globoko v prst in sondo pripeli na nemirni komet. Nista se. Na Esi domnevajo, da je vzrok nepričakovano mehko površje. So se pa kot predvideno sprožili vijaki za led na pristajalnih nogah. Obenem še ni jasno, ali so se zavili v prazno ali v prhko površje. Da je slednje mehko, kaže podatek, da se je sonda na koncu vanj pogreznila za štiri centimetre.
Esini strokovnjaki so dejali, da so podatki, ki jih sonda s polurnim zamikom pošilja na Zemljo, nadvse čudni in še vedno predmet interpretacije ter domnev.

Protoplanetarni disk HL Bika iz teleskopa ALMA
- oktober 2014

IZJEMEN DOSEŽEK RADIJSKIH TELESKOPOV - Atacama Large Millimeter Array (ALMA).

Avtorstvo slike: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO), NSF

Pojasnilo: Zakaj ima ta velikanski disk praznine? Razburljiv in verjeten odgovor je: planeti. Skrivnost je kako so tako hitro nastali dovolj masivni planeti, da so ustvarili te praznine, saj je zvezdni sistem HL Bika star le okoli milijon let. Posnetek, na katerem so odkrili praznine je bil narejen z novim Velikim milimetrskim nizom teleskopov v Atacami (Atacama Large Millimeter Array ALMA) v Čilu. ALMA je posnela protoplanetarni disk, ki ima premer okoli 1500 svetlobnih minut z dosedaj največjo natančnostjo. Na slikah se vidijo podrobnosti velikosti do 40 svetlobnih minut. Svetloba manjše energije, ki jo uporablja ALMA lahko prodre skozi vmesne oblake plinov in prahu. Sistem HL Bika se nahaja okoli 450 svetlobnih let od Zemlje. Proučevanje HL Bika bo najverjetneje omogočilo vpogled v nastanek in razvoj našega Osončja.
VIR:
http://apod.fmf.uni-lj.si/ap141110.html
http://apod.nasa.gov/apod/ap141110.html

Preračunajmo še zorni kot (zk) diska:
zk = 1500 sv. min./(450*60*24*365) sv. min. = 6.34196 10^-06 = 1.3 ločne sekunde
Neverjetno, samo 1.3 " in koliko podrobnosti vidimo.
Ločljivost teleskopa Hubble (2.5 m premera, mejni kot je φ_o= 0,61*λ/R=1,22*λ /D≈λ/D ) je 0.05 ", sistem teleskopov ALMA pa ima še višjo ločljivost (polje teleskopov trenutno meri 15 kilometrov, deluje pa na valovnih dolžinah od 0.3 to 9.6 mm). A prednost radijskih teleskopov je valovna dolžina (rec. 1 mm), ki je vmesni prah na poti do Zemlje večinoma ne ovira. Zato ALMA vidi več.

Opazovanje Sonca,
- 27. oktober 2014

PREPROSTA ANIMACIJA - pojdi z miško na sliko, počakaj trenutek, nato 1x klikni in na koncu še 2x klikni na sliko (zaporedje podobe Sonca 27., 28., 29., 30. oktobra 2014).


Skupina peg AR2192 (maksimalna v tem ciklu) zaradi rotacije Sonca ni več vidna (morebiti se spet pojavi čez dva tedna). Na spodnji sliki je skupina peg AR2192 še vidna, pred 24h - sledite spodnjim slikam in boste opazili dinamiko vrtenja Sonca. Slikano zgolj skozi filter, zoom 40x, kamera Sony (100 ISO, 1/800 s, zaslonka 8.0): 30.okt. 2014 (kraj: Ljubljana). Foto: Zorko V.


Slika skupine peg AR2192 (maksimalna v tem ciklu) zgolj skozi filter, zoom 40x, kamera Sony (100 ISO, 1/800 s, zaslonka 8.0): 29.okt. 2014 (kraj: Jamnik). Foto: Zorko V.


Slika skupine peg AR2192 (maksimalna v tem ciklu) zgolj skozi filter, zoom 40x, kamera Sony (100 ISO, 1/640 s, zaslonka 8.0): 28.okt. 2014. Foto: Zorko V.


Slika skupine peg AR2192 (maksimalna v tem ciklu) zgolj skozi filter, zoom 40x, kamera Sony (250 ISO, 1/1200 s): 27.okt. 2014. Foto: Zorko V.


Pogled proti Krvavcu in lj. gradu ter Krimu - za primerjavo, kaj kamera zmore. Lokacija Vojkova 1b, Lj.


Primerjava večjih skupin peg iz 1947, 2001 in 2014.
Vir: http://www.spaceweather.com/


Čudovit pogled na pege z oznako AR 2192  z obsežnim aktivnim območjem, po velikosti podobnem premeru Jupitra. Podobno kot druge manjše skupine peg, AR 2192 zdaj prečka del Sonca, ki je obrnjen k Zemlji in v vidni svetlobi izgleda temno, ker je hladnejša od okoliškega površja. Še vedno je energija, ki je shranjena v zvitih magnetnih poljih tega območja ogromna in je ta teden že povzročila silovite eksplozije, vključno z dvema Sončevima bliščema razreda X. Zaenkrat izbruhi koronalne snovi (Coronal mass ejections - CMEs), povezane z blišči še niso vplivali na planet Zemlja. Napoved za bodočo aktivnost AR 2192 je še vedno obetavna, saj se obrača čez središče Sončevega diska in postajajo verjetni proti Zemlji usmerjeni izbruhi koronalne snovi.
Vir: http://apod.nasa.gov/apod/ap141024.html

Zanimivega dneva še ni bilo konec. Zvečer sta nas obiskala še soustanovitelja povojne šentviške astronomije - Mirko Pregl in Ludvik Jevšenak.


Levo Mirko Pregl, desno Ludvik Jevšenak, prvič spet skupaj na observatoriju po več kot 50-ih letih - 27. oktober 2014. Pogovor je bil izjemno zanimiv. Najprej smo opazovali z našo Ciko - Dobson 300 mm (Albireo, M27, M57, M13, Epsilon Lire, Hi-h). Mraz je pritiskal in samoumevno smo odromali v topel observatorij, kjer smo si ogledali imeniten arhiv naših aktivnosti in starih slik, ki nam jih je leta 2001 zaupal g. Ludvik Jevšenak. Kolega nas je postregel še z izjemnim pecivom.


Mlada generacija šentviških astronomov skupaj z začetnikoma povojne astronomije - Ludvikom Jevšenakom in Mirkom Preglom, 27. oktober 2014, Šentvid.


Priprave na projekcijo Sončevega mrka - s teleskopom rokuje Mirko Pregl - pred letom 1960.


Ludvik Jevšenak v zimskem času s pomočjo projekcije opazuje aktivnost Sonca, konec 50-ih let 20. stoletja.


Desno ob daljnogledu Ludvik Jevšenak in levo sošolec Mirko Pregl. Da ne pozabimo, gospod Ludvik nam je tudi posredoval slikovno in tekstovno gradivo za obdobje 1957-1958. Zanimivost - stojalo teleskopa na sliki danes uporabljeno za Newton 140 mm, torej se sled za tistimi časi nikakor ni izgubila.


Dijakinja v ospredju je moja profesorica moderne fizike Norma Mankoč Borštnik - FMF.


Med opazovanjem Sončevega mrka - bodoči režiser Jure Pervanje stoji levo ob telekopu, zraven Mirko Pregl, desno ob teleskopu pa je Ludvik Jevšenak.

Classification 	Peak Flux Range at 100-800 picometre (0,1 do 0,8 nm)	
A 	< 10-7 (Watts/square metre)
B 	10-7 - 10-6
C 	10-6 - 10-5
M 	10-5 - 10-4
X 	10-4 - 10-3  

https://www.youtube.com/watch?v=iKA9ZOnFlcM
https://www.youtube.com/watch?v=iKA9ZOnFlcM

Messierjevi objekti so svetli "megličasti objekti", ki jih je v svoj katalog uvrstil astronom in lovec na komete Charles Messier v 18. stoletju. S sestavo takega kataloga se je izognil težavi, da bi jih zamenjeval s kometi. V končnem Messierjevem katalogu je bilo število zbranih objektov 103, sedem pa dodanih kasneje. Med Messierjevimi 110-imi astronomskimi objekti, ki jih označujemo s črko M in kataloško številko, se skrivajo difuzne meglice, planetarne meglice, galaksije, kroglaste in odprte kopice, torej zelo raznoliki objekti globokega polja.

Nekateri izmed sugestivnejših Messierjevih objektov (avtor: Jure Stare)

Vsi Messierjevi objekti so v dobrih opazovalnih pogojih vidni že v malo večjem daljnogledu, brez težav pa jih zlahka najdete v vsakem manjšem teleskopu. Vseh 110 lahko sočasno vidimo na nebu le enkrat v letu, ko se ljubitelji zberejo tudi za tekmovanju, ki mu pravimo Messierjev maraton.

29. marec 2014

12.00 – uraden začetek
13.00 – opazovanje in fotografiranje Sonca ter neformalno druženje
15.00 – predavanja v predavalnici

• Uvodno predavanje (Matej Mihelčič)
• Meteorit Jezersko (Bojan Ambrožič)
• Mars 2014 (Jure Atanackov)
• Svetlobe ponoči bo vedno več (Andrej Mohar)
• Svetlobno onesnaženje in problematika bele svetlobe (Gregor Vertačnik - član ADV-LJ)
• odmor (5 min)
• Vpliv nočne svetlobe na metulje (Bojan Zadravec)
• Raziskovanje svetlobnega onesnaženja in ozaveščanje lokalne skupnosti na OŠ Slivnica pri Celju (film) (Renata Mastnak)
• Občni zbor Društva Temno nebo Slovenije (vodi Herman Mikuž)

19.00 – opazovalni prostor

• Messierjev maraton (tekmovanje) ter opazovanje nočnega neba, slikanje planetov, itd
• Predstavitev in uporaba montaže G53F ter CCD kamere G2-8300 in G2-1600

30. marec 2014

05.00 – konec opazovanja
07.00 – razglasitev rezultatov in zaključek

Astronomski podatki za 29. marec

29. marca 2014 Sonce zaide ob 18:26, začetek astronomske noči nastopi ob 20:11. Konec astronomske noči nastopi 30. marca 2014 ob 4:01, Sonce pa vzide ob 5:46. Luna opazovanja ne bo motila, saj je zjutraj osvetljenega le 0,13% njenega površja (zaide ob 17:09, vzide ob 4:51).

V prvem delu noči bo nebo krasil svetli planet Jupiter, v drugem delu pa nam bodo predstavo pripravili Mars, ki bo ravno prihajal v opozicijo, planet Saturn, tik pred vzidom Sonca pa še svetla Venera, kot “Danica”, planet Merkur in Luna tik pred mlajem.

Messierjev maraton in pravila

Vsako leto naj bi teoretično samo v marcu lahko v eni noči videli vseh 110 Messierjevih objektov. V preostalih mesecih so nekateri objekti preblizu Sonca in jih je tako povsem nemogoče opazovati. Messierjev maraton je tekmovanje astronomov v iskanju Messierjevih objektov. Zmaga pripada tistemu, ki jih najhitreje najde največ.

Organizatorji poudarjajo, da cilj Messierjevega maratona ni tekmovanje ampak popularizacija astronomije ter druženje in sodelovanje med številnimi ljubitelji astronomije.

Deset pravil Messierjevega maratona:

1. Cilj tekmovanja je najkrajšem času najti čim več Messierjevih objektov. Tekmovanje poteka od mraka do zore.
2. Če je našlo več tekmovalcev enako število objektov, se pri razvrstitvi upošteva čas potrditve zadnjega objekta.
3. Vsak tekmovalec opazuje samostojno. Tekmovalec lahko ima ob sebi še največ enega pomočnika. Ta mu lahko pomaga pri delu, ne sme pa rokovati s teleskopom. Na enem teleskopu lahko tekmuje le en tekmovalec.
4. Uporaba avtomatske funkcije GO-TO ni dovoljena.
5. Tekmovalec lahko poleg teleskopa uporablja še binokular, vendar mora vse objekte sodniku pokazati skozi isti teleskop.
6. Tekmujemo s 110 objekti, kar pomeni, da za M 102 štejemo NGC 5866 v Zmaju.
7. Najdene objekte potrjuje sodnik. Njegova odločitev je končna.
8. Sodnik oznani začetek in konec tekmovanja ter morebitne vmesne odmore ali prekinitve, če so le te potrebne.
9. Tekmovalci morajo uporabljati svetila, zastrta z rdečim filtrom. Svetila z belo svetlobo niso dovoljena!
10. Objekt, ki ga tekmovalec prijavlja, mora biti v sredini zornega polja. Če je v zornem polju več Messierjevih objektov, je tekmovalec dolžan posamezne objekte identificirati sodniku.

Organizatorji in podporniki dogodka

Organizatorji in podporniki dogodka so Slovenska astronomska revija Spika, Amatersko astronomsko društvo Teleskop iz Nove Gorice, spletna skupnost ljubiteljev astronomije Astronom.si ter firmi GTD - Gemini Telescope Design in Moravian Instruments.

Vir: Slovenska astronomska revija Spika

Uradni vrstni red 9. Messierjevega maratona:
1. mesto: Igor Žiberna, 107
2. mesto: Gorazd Bizjan, 106
3. mesto: Rok Kete, pomočnik Blaž Černetič, 102 (5:00)
4. mesto: Teja Fabijan, 102 (5:30)
5. mesto: Mišo Šantič, 100
6. mesto: Krištof Skok, 99
7. mesto: Borut Korošin , 98
8. mesto: Tina Hajdinjak, pomočnik Jure Hajdinjak, 53
9. mesto: Tomaž Plevel, pomočnik Peter Ojstršek, 46
10. mesto: Fran Krivic, 38
11. mesto: Jaka Jenko, pomočnik Boris Jenko, 35
12. mesto: Filip Bizjan, pomočnica Gaja Bizjan, 14
13. mesto: Bojan Ambrožič, 13
14. mesto: Žiga Nosan, pomočnik Marko Nosan, 3
15. mesto: Jakob Robnik, 2

“This is a huge, huge discovery; it’s a rare occasion when a single result gives us insight about something that happened only 10 (to the power) minus 35 seconds after the birth of the universe,” Uros Seljak, a professor of physics at the University of California, Berkeley, said. Seljak, who was not associated with the new result, had 18 years ago predicted that polarisation measurements of the cosmic microwave background could be used to reconstruct the details of the early universe. (Vir: Peek into moment after creation)

Kot vedno v znanosti mora med pravo in napačno razlago razsoditi eksperiment. Vprašanje je torej, ali je naglo inflacijsko širjenje ob začetku vesolja povzročilo še kakšne merljive posledice. Dr. Uroš Seljak, Novogoričan, ki je diplomiral in magistriral na Oddelku za fiziko ljubljanske univerze, nato pa doktoriral na Massachusetts Institute od Technology in je zdaj profesor fizike na Berkeleyju in direktor tamkajšnjega prestižnega Centra za kozmološko fiziko, je leta 1996 pokazal, da je izjemno hitro širjenje vesolja ob inflaciji moralo roditi močne gravitacijske valove, ki so kot periodični vzorec zgoščin in razredčin odmevali v zgodnjem vesolju. Svetloba, ki jo danes zaznamo kot mikrovalovno sevanje ozadja, se je v času, ko je vesolje postajalo prozorno za svetlobo, na teh malenkost gostejših in redkejših območjih sipala. Značilen pojav pri sipanju svetlobe je, da je taka svetloba polarizirana, torej da gre za valovanje, ki niha le v eni ravnini. Pojav poznajo fotografi, ki lahko v polarizirani svetlobi poudarijo oblake, na katerih se v lepem vremenu sipajo sončni žarki. Zgoščine in razredčine pa niso le posledica gravitacijskih valov, ampak običajnih gostotnih nihanj v snovi. Seljak se je tu domislil, kako razpoznati polarizacijo, ki je posledica inflacijskega nastanka gravitacijskih valov. Edino gravitacijski valovi namreč povzročijo, da ima dobljeni polarizacijski vzorec vrtinčnost.
Premik meja je tako velik, da verjetno tega ne bo prezrl niti Nobelov odbor. Vprašanje je le, kako bo razdelil največ tri nagrade med teoretike in eksperimentalce. Z napovedjo, da je opažena vrtinčnost polarizacije posledica zgodnjega inflacijskega širjenja, je med kandidati tudi dr. Uroš Seljak. (Vir: Delo.si: Živimo v posebnem času)

“This is a huge, huge discovery; it’s a rare occasion when a single result gives us insight about something that happened only 10 (to the power) minus 35 seconds after the birth of the universe,” Uros Seljak, a professor of physics at the University of California, Berkeley, said. Seljak, who was not associated with the new result, had 18 years ago predicted that polarisation measurements of the cosmic microwave background could be used to reconstruct the details of the early universe. (Vir: Peek into moment after creation)

kjer je

• valovna dolžina svetlobe
• 
  • naboj elektrona
  • masa elektrona
  • hitrost svetlobe
  • gostota (število na enoto prostora) elektronov
  • gostota magnetnega polja

  To vrtenje ravnine polarizacije je v astronomiji pomembno, ker z njim lahko merimo magnetno polje v medzvezdnem prostoru, če poznamo gostoto elektronov.

  Na radijske valove, ki prečkajo ionosfrero prav tako vpliva Faradayev pojav.
  
  Podoben vpliv na na polarizirano svetlobo pa ima tudi gravitacija, oz. gravitacijski valovi - kar je bil osnovni cilj merjenja teleskopa BICEP2.
  
  
  
  

• Snemanje supernovo SN 2014J,
  - 24. februar 2014 - Gimnazija Šentvid - Lj.
  
  KONČNO LEPA NOČ - PONEDELJEK! Tudi krožkarji so bili nadvse veseli - opazujemo ...
  
  
  
  
  Supernovo SN 2014J v galaksiji M82 so posneli 24. feb. 2014 člani Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana in člani AD Vega. Opazovali smo jo tudi skozi 300 mm Dobson - "odlična slika naše vrle Cike", supernova se je brez težav zaznala v strukturi galaksije M82 - odlično (magnituda okrog 11.5). Prisotni: Andrej Lajovic, Klemen Blokar, Jure Varlec, Zorko Vičar, Dejan Kolarič, Ida Kraševec, Vid Ratajec, Nastja Narondini, Gaj Žižek, ...
  31. januarja 2014 je SN2014J dosegla magnitudo 10.5, od takrat ji sij pada. Odkrili so jo na - University of London Observatory. Galaksija M82 je oddaljena približno 11.65 milijonov sv. let., relativno blizu, zato se da SN2014J videti že s srednje velikimi teleskopi.
  Supernova SN 2014J je tipa Ia, s pomočjo takih supernov so ugotovili, da se vesolje pospešeno širi - 2011 so za to odkritje podelili Nobelovo nagrado... Uvedli smo temno energijo, ki bi naj pospeševala vesolje ...
  
  Vir animacije: http://www.skyandtelescope.com/observing/highlights/Bright-Supernova-in-M82-241477661.html
  
  
  Zadnjo sliko je obdelal Klemen Blokar. Slika je zložena iz 21 4-minutnih posnetkov (in dark, bias, flat popravki), foto Canon EOS 350D (modificiran), teleskop D=200mm f/5 newton, guiding z Lacerta MgenII autoguiderjem skozi f = 400mm akromat.
  To je bila hkrati prva uporaba autoguiderja Lacerta MgenII in prve izkušnje kažejo na stabilno delovanje.
  
  
  Zadnjo sliko je obdelal Andrej Lajovic. Vzel je rezultate seštevanja vseh 21 fotografij, čez naredil dekonvolucijo, da je sliko še malo bolj izostril, nato pa še gama korekcijo, s čimer je poskusil "ukrotiti" precej visok dinamični razpon galaksije. Primerjava je poučna.
  
  Sledi še mekaj slik - dolgo smo čakali na lepo noč ...
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  Andrej je obelal še posnetke Jupitra in Marsa iz ponedeljka. Slikice so čisto solidne in vsekakor prve, ki smo jih uspeli narediti po MESECIH obupnega vremena.
  Zakaj Jupiter na drugi sliki izgleda manjši kot na prvi in tretji, Andrej pravi: "Skušali smo ujeti več detajlov na površju in smo zato nastavili krajši čas osvetlitve na kameri. Rob planeta se je tako utopil v temi in na obdelani sliki manjka. Če primerjate vzorce na površini planeta, pa se čisto dobro vidi, da so enako veliki kot na drugih dveh slikah."
  
  ------------------------------------------------------------------------------------------------------
  
  Sledita dve obdelani sliki Sonca, ki sta ju posnela Klemen in Ida 14. februarja 2014 (na informativni dan). Obdelali Andrej, Dejan in Klemen. CCD kamera "Basler acA 1300 - 20gm" (1296pix × 966pix) na teleskopu "Lunt Solar System 60mm H-Alpha Telescope - B1200 - Pressure Tuner - Crayford.
  
  
  
  
  
  
  Iz devetih posnetkov sestavljena panorama površine Sonca v H-alfa
  V nedeljo, 6.7.2014, sva izkoristila nebo brez oblačka za slikanje Sonca, naše najljubše zvezde. Ponujal se nama je lep pogled na precej aktivno Sonce, hkrati pa sva preklinjala njegovo sevanje. Pri zunanjih temperaturah okoli 30 °C, je bila kovinska, s katranom premazana streha našega observatorija močno pregreta, temperatura in vlažnost na operatorskem stolčku sta bili skoraj nevzdržni. Hkrati je na podestu za teleskop žgalo Sonce, v strahu pred opeklinami sva pripravila zasilni senčnik iz blaga, ki sva ga na robovih obtežila z rezervnimi utežmi stojal za teleskope. Ko sva jih po opravljenem delu odstranila, sva opazila, da so na katranu ostale jasne sledi, ki pričajo o težavnih pogojih najinega dela.
  S črno-belo kamero Basler acA 1300 - 20gm (1280pix × 960pix) na H-alfa teleskopu Lunt Solar System 60 mm na EQ6 montaži, skozi 2x Barlowo lečo, z efektivno goriščno razdaljo 1000 mm, sva posnela panoramski posnetek površine Sonca v devetih kosih. Za upravljanje kamere sva uporabila Juretov program QArv, polje pa sva prestavljala z ročnim upravljalnikom, z enim operaterjem pod zasilnim senčnikom. Posamezne slikovne okvirje posnetkov je nato Andrej filtriral s programom Arif, poravnal in seštel v programu Lycklig ter izostril s programom Kinky. Vsi ti programi, ki smo jih napisali v društvu, so dostopni na tej strani. Slike je Andrej v panoramo zložil s programom Hugin. Črno-bela slika je bila na koncu pobarvana na rumeno v programu GIMP.
  
  
  
  
  
• Beseda o žledu,
  - januar, februar 2014
  
  V reviji "Dom in svet" iz januarja leta 1900 so bile opisane podobne vremenske razmere na Notranjskem kot letos februarja (2014).
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  Zakaj ta objava - naš planet je del vesolja in ravoj visokorazvitih bitij kaže na izjemno stabilnost Zemlje, njene atmosfere, same orbite planeta. A kljub stabilnosti občasno doživimo ekstremne ujme s povratno dobo 100 ali več let in takrat privrejo na dan vse mogoče špekulacije in tudi manipulacije. Zagotovo človek z razvojem tehnologij, potrošništvom ... znatno vpliva na ravnotežje na našem planetu, vsak izmed nas je del tega vpliva (promet, pretirano trošenje, posledično onesnaževanje, ...), a tudi same razlage tega vpliva trčijo na mejo zlorabe.
  Po spletu in e-pošti je krožilo ogromno nesmiselne e-pošte - o tem da nas posipavajo t.i. zahodni sovražniki, in da imamo zato žled, poplave, ... Zadeva bi bila smešna - lahko bi jo vzeli kot neslano šalo, ..., če se na nas ne bi obračali premnogi preplašeni državljani z vprašanji, če je to res - zakaj nič ne ukrepamo - zakaj agencija skriva podatke (celo grožnje s tožbami so letele na že tako preobremenjene strokovne sodelavce) ... Očitno imamo tako slabe šole, da še zmeraj večina ljudi ne loči šal ali pa zlorab, fikcije od realnosti in "podlasice" javnega mnenja to s pridom zlorabljajo. Je pa zelo pomenljivo - ko t. i. slovenska obramba proti toči z letali jalovo posipava oblake, da bi razbila nevihtne oblake s točo (v resnici jih lahko celo naredi) - takih pisem, prošenj in opozoril ne dobivamo (a bi bila ob nesmislu utemeljena) ...
  Nerazumevanje dogodkov v naravi se danes torej enako grobo zlorablja za primitivne ekonomske in politične cilje kot v starih "zlobnih temačnih" časih pred t. i. razsvetljenstvom ...
  Še citata iz enega izmed forumov:
  "V prejšnjih stoletjih so pa američanke na metlah letale in nekaj stresale, kajne? Vprašajte se raje, kaj vse v zahtevi po lagodnem življenju VI pošiljate v 'luft'!"
  IN še:
  "Baje so tudi dinozavre pokončali chemtraili, nekje pa sem tudi zasledil, da menda ne živimo večno."
  
  Na dnu strani si oglejte kronološki opis - Zime, vreme skozi stoletja.
  
  
  
  
• Informativni dan,
  - 14. februar 2014 - Gimnazija Šentvid - Lj.
  
  Klemen, Dejan, Ida so lepo predstavili astronomsko dogajanje na gimnaziji. Bil je prvi zares lep dan v letu 2014. Sonce je v H-alfa svetlobi kazalo enkratne protuberance, filamente, pege. Sledi nekaj slik okolice Sentvida in polne Lune.
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
• Državno tekmovanje v znanju astronomije,
  - 11. januar 2014 - Gimnazija Šentvid - Lj.
  - že četrtič zaporedoma smo bili organizatorji.
  
  Državno tekmovanje RS - sobota, 11. januar 2014 ob 10:00 - 12:00
  
  Letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana (sobota 11. januar 2014), z izdatno pomočjo astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in Andrej Lajovic sta skupaj z ostalimi člani (Ida Kraševec, Dejan Kolarič, pridružil se je tudi Zorko, pa še kdo ...) uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje v znanju astronomije. Letos smo zaradi delne prenove učilnic (barvanje) morali tekmovanje umestiti v učilnicah zahodnega trakta šole. Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci. Letos se je zbralo okrog 160 mladih tekmovalcev, kar je imenitna udeležba.
  
  Letos nam vreme ni bilo ravno naklonjeno (za razliko od lani), a vsaj dežja ali snega nismo doživeli. Smo pa si lahko skozi teleskop ogledali bližnje vzpetine, recimo Šmarno goro - na njej smo brez težav zaznali številne pohodnike. Ko so učenci zagledali teleskop tipa Newton na Dobsonovi montaži, so mnogi vprašali, kateri tip teleskopa je to - to je bilo namreč tudi eno izmed vprašanj na tekmovanju. Mnogi tekmovalci namreč še niso opazovali nočnega neba skozi teleskop, tako da so jim tudi tipi teleskopov precej neznani.
  Med ogledom šolskega observatorija je bilo tudi veliko pogovorov o opremi, astronomiji na šolah, observatorijih. Vse je zelo zanimala parabolična antena - zametek našega radijskega teleskopa.
  
  Sam sem zelo poudarjal H-alfa teleskope za opazovanje Sonca, saj z njimi, kdaj tudi iz razreda, lahko vsi učenci in to kar med poukom (zadaj torej ni nobene posebne organizacije) izvejo veliko o najpomembnejši zvedi - o Soncu, ki nam daje energijo in hkrati omogoča temperaturno ravnovesje, da življenje sploh lahko obstaja, se razvija. In pri pogledu na Sonce v H-alfa svetlobi noben ne ostane hladen - večina je prav presenečena, kako živo je naše Sonce.
  
  
  Sledi nekaj zgovornih slik iz terase.
  
  
  Pred tekmovanjem so se tekmovalci in mentorji zbrali v dvorani pod mostom, kjer jih je nagovoril ravnatelj g. Jaka Erker, Klemen Blokar pa je povzel osnovna pravila samega tekmovanja.
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  Vse je zelo zanimala parabolična antena - zametek našega radijskega teleskopa.
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  Zelo mi je žal, da nismo nadgradili srečanja s ponudbo astronomske opreme in literature, kar smo si lani in predlani tudi zastavili, a ... Smo pa razgrnili našo novo zvezdno karto (1m x2 m), veliko tekmovalcev je na njej iskalo rešitev ene izmed tekmovalnih nalog - morali so poiskati radiant enega izmed meteorskih rojev - Geminidov (v Dvojčkih).
  
  
  Pogled na zimski Triglav je bil prečudovit.
  
  
  
  
• Obisk učencev iz OŠ Šentvid - Ljubljana
  - ponedeljek 2. december 2013
  
  Obiskali so nas učenci "OŠ Šentvid", 5. in 7. razred. Učenke in učenci so spoznali opremo - zrcalna teleskopa Dobson 300/1500 mm in 150/1200 mm. Najprej smo na nebu z laserjem pokazali svetlejša ozvezdja:
  Veliki in Mali medved, Kasiopeja, Andromeda, Pegaz, Labod, Lira, Orel, Lisička, Voznik, Bik, Dvojčka, Orion, Perzej, ...
  Ker je bila čudovita (tudi nekoliko hladna) noč, smo si ogledali naslednje objekte:
  Albireo, M57, M27, M31 (tudi M32), dvojno razsuto kopico Hi-h, M45 - plejade, M42, Jupiter, ...
  Učenci so bili že seznanjeni s svetlejšimi objekti - tako da so opazovanja potekala tekoče. Kdaj so premaknili teleskop (in zato sosed ni kaj veliko videl), a to je del astronomskih opazovanj in otroškega "pogleda" na svet.
  Videli smo torej še nekaj poletnega neba, jesensko in delno zimsko večerno nebo.
  Kakšen od mladih radovednežev je prišel na idejo, da bo letos dodal v pismu želja Miklavžu tudi teleskop.
  
  
  
  
• Komet - C/2012 S1 (ISON)
  - jesen 2013
  
  29. nov. 2013 - tresla se je Zemlja - rodil se je 'mISON'.
  Kakor kažejo slike SOHO sonde, je komet ISON komaj preživel perihelij (srečanje z bližino SONCA) - prakticno je ostal oskubljen mišek (od ISONa je ostal mISON). Nauk, napovedi v astronomiji so zelo negotove.
  Nekaj jedra kometa je torej še ostalo - več bo znano v naslednjih dneh. Spodaj je še primerjava s prelepim kometom McNaught iz leta 2007.
  
  
  
  Za primerjavo (zgoraj) komet McNaught iz leta 2007 - v periheliju je bil veliko svetlejši (čeprav dlje od Sonca) kot C/2012 S1 ISON (spodaj).
  
  Sledijo slike ISONa, ki jih je posnela sonda SOHO 28. in 29. novembra 2013.
  
  
  
  
  
  Pa nič zato - spoznali smo moč Sonca, pojem perihelija (prisončja), gibanje kometa. Kometi v sebi skrivajo prvotni material iz katerega je nastal Sončev sistem. Jedro kometa je običajno veliko od 0.1 km do 40 km. McNaught (C/2006 P1) iz 2007 (eden lepših kometov) je imel dimenzije med 10 in 20 km (jedro). Komet ISON (ki ga je včeraj Sonce skoraj do konca oskublo) pa je imel (po ocenah) jedro manjše od 5 km.
  Jedro je sestavljeno iz kamnin, prahu, vodnega ledu in zamrznjenih plinov (ogljikov monoksid, ogljikov dioksid, metan, amonijak, ...).
  
  Rep, ki nastane iz delcev prahu, je rahlo ukrivljen (dokaj sledi orbiti). Rep, ki pa nastane iz ioniziranega plina, kaže v smeri od Sonca navzven (v smeri toka sončevega vetra, tlaka). Nepovratni kometi in tisti z obhodno dobo nekaj 100 let najverjetneje izhajajo iz Oortovega oblaka (50.000 do 100.000 astronomskih enot - a.e. vstran od Sonca).
  
  No - lepote in skrivnosti nočnega neba nam seveda še naprej ostanejo kot izziv. Še vedno pa je zjutraj do približno 6. ure (z lovskim daljnogledom) vidite veliko manj opevani komet Lovejoy 5,6 magnitude v ozvezdju Volarja. Zvečer nam kažeta prelepe podobe Jupiter in Venera, zjutraj Saturn in Merkur. Ozvezdja Andromede, Kasiopeje, Pegaza so v teh dneh (začetek decembra, 21h) visoko na nebu - na zahodi pa še lahko ujamemo Laboda in Liro.
  
  Spodaj pa so podatki o ISONu - upajmo, da bo vsaj še majčkeno "pomahal" z repom na jutranjem decembrskem nebu.
  
  
  Vir: http://www.isoncampaign.org/potw-nov18
  
  C/2012 S1 (ISON) je blizusončev komet, ki sta ga 21. septembra 2012 odkrila ruska astronoma Vitalij Nevski in Artjom Novičonok. Uporabila sta 40 cm teleskop iz projekta ISON ( International Scientific Optical Network) in programsko orodje CoLiTec za samodejno otkrivanje asteroidov. Komet izhaja iz območja Oortovega oblaka in ima parabolično tirnico. Astronomi ugotavljajo, da je njegova orbita neverjetno podobna orbiti velikega kometa iz leta 1680, kar nakazuje na veliko možnost, da imata isti izvor.
  Komet se bo 1. oktobra 2013 približal Marsu, 28. novembra 2013 bo v periheliju, 26. decembra pa se bo najbolj približal Zemlji.
  
  Predvidevajo, da bo ISON konec leta 2013 vidljiv s prostim očesom ali manjšim teleskopom. V najugodnejšem položaju za opazovanje bo komet po prehodu skozi perihelij, ko se bo nekoliko oddaljil od Sonca. V tem času bo opazovanje kometa mogoče iz obeh Zemljinih polobel. Natančen sijaj kometa ISON je zelo težko napovedati, po nekaterih zgodnjih ocenah pa naj bi postal za opazovalce z Zemlje celo svetlejši od Lune. Kasneje so napoved navideznega sija popravili na največ -6, kar je primerljivo z navideznim sijem Venere. Napovedi so torej zelo NEGOTOVE! Jutranje ure so v decembru primerne za lov na ISON.
  
  Vir: http://www.bbc.co.uk/news/science-environment-25001732
  
  * Elementi tira in efemeride kometa C/2012 S1 (ISON).
  * Krivulja sija kometa C/2012 S1 (ISON)
  * http://stereo-ssc.nascom.nasa.gov/comet_ison/
  Sondi A in B krožita okrog Sonca (A znotraj orbite Zemlje, B pa zunaj) (glej: http://en.wikipedia.org/wiki/STEREO).
  
  
  Vir: http://medea.oan.es/servidorEfem/eindex.php
  
  
  Komet ISON s satelita STEREO
  Avtorstvo slike & Copyright: Karl Battams, NASA, STEREO, CIOC

  Pojasnilo: Še vedno nedotaknjen se je 21. novembra komet ISON (C/2012 S1) prikazal na levi strani polja te animirane slike kamere HI-1 na satelitu STEREO-A. Kamera je poleg ISON-a ujela tudi periodični komet Encke, Merkur in Zemljo. Sonce, ki se nahaja na desni strani in je vir valujočega sončevega vetra, je izrezano iz slike. S perspektive satelita STEREO v interplanetarnem prostoru je planet Zemlja pravzaprav najbolj oddaljen objekt v tej skupini. Merkur je najbližji. Oba planeta sta tako svetla, da ustvarjata ostre vertikalne črte na detektorju kamere. Pri obeh kometih jasno opazimo izrazita repa. ISON se nahaja bližje kameri in bo nadaljeval s hitrejšo potjo preko polja. Kameri na satelitih STEREO in SOHO bosta lahko sledili kometu ISON pri njegovem bližnjem srečanju s Soncem 28. novembra tudi v primeru, da bo opazovanje ISON-a z Zemlje v svetli zarji bolj zahtevno.

  
  Povezave:
  * animacija - http://www.youtube.com/watch?v=wPP4QzsqCXE
  * animacija - http://www.solarsystemscope.com/ison/ (flash)
  ** v živo - STEREO
  ** v živo - SOHO - (Solar and Heliospheric Observatory - v Lagrangeevi točki 1 - )
  ** v živo - SDO - (Solar Dynamics Observatory - Semi-major axis - velika polos orbite meri 42 156,51 km)
  
  
  
  Dopolnitev za razumevanje lege SOHO - Lagrangeeve točke - v sistemu Zemlja, Sonce.
  
  
  
  
• Kako so galaksije povezane
  - nov 2014
  
  Novica iz - MMC RTV SLO/STA, 19. november 2014
  
  Razlaga temelji na meritvah, ki so prišle na dan januarja 2014
  (http://physicsworld.com/cws/article/news/2014/jan/23/quasar-shines-a-bright-light-on-cosmic-web).
  
  Novi dokazi za mrežo, ki povezuje vse galaksije vesolja
  Zelo velik teleskop je odkril nove dokaze o največjih strukturah vesolja, mreže galaksij in temne snovi, ki kot velika spužva prepredajo vse obstoječe.
  Vesolje ni kaotičen, a relativno gladek ocean, v katerem bi plavalo tisoče milijard zrnc peska. Najnovejša dognanja vse bolj pritrjujejo tezi, da je vse od atomov do milijard svetlobnih let velikih struktur hierarhično organizirano.
  Še več, vse v njem je povezano v gigantsko omrežje, ki ga sestavljajo nadjate galaksij ter niti med njimi, ki so večinoma sestavljene iz temne snovi. Do pred kratkim so o tem govorili le fizikalni modeli ter računalniške simulacije.
  Januarja letos so na havajskem observatoriju Keck dobili prvi pravi dokaz za obstoj mreže: kvazar je osvetlil bližnji ogromen oblak plina, največji do zdaj opažen, ki se je raztezal globoko v prazen prostor. Tam in takšen je mogoč le, če nanj deluje gravitacija spodaj ležeče strukture, zato je učinkovito izrisal očem sicer skrito.
  Prastare in izjemno svetle galaksije
  Zdaj je z novo potrditvijo na dan prišel še Zelo velik teleskop (Very Large Telescope) iz Čila. Namesto enega samega je opazoval kar 93 kvazarjev. Njihova svetloba izhaja še iz časa, ko je vesolje kot celota štelo le približno tretjino zdajšnje starosti.
  Ekipa raziskovalcev na čelu z Damienom Hutsemékersom z belgijske univerze v Liegeu je ugotovila, da njihove vrtilne osi sovpadajo z ogromnimi strukturami, ki jih obkrožajo. "To je bila prva nenavadnost, ki smo jo opazili," je izjavil Hutsemékers, "čeprav so ti kvazarji medsebojno oddaljeni milijarde svetlobnih let".
  Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Astronomy & Astrophysics.
  Ko so v zanimivo kost dodatno zagrizli, so ugotovili, da če se določen kvazar nahaja sredi dolge niti, bodo kraki galaksije vzporedni z njo. Takšna razporeditev bi bila lahko tudi naključna, a raziskovalna skupina je izračunala, da možnost za takšen scenarij enoodstotna.
  "Korelacija med orientacijo kvazarjev ter struktur, ki jim pripadajo, spada med pomembne napovedi numeričnega modela razvoja vesolja. S pridobljenimi podatki smo učinek prvič potrdili, in to na precej večjih redih velikosti kot do zdaj, na galaksijah," pa je dodal Dominique Sluse z nemškega astronomskega instituta Argelander.
  Polarizacija svetlobe kot indikator
  Usmeritve osi niso določali neposredno, temveč s pomočjo meritev polarizacije svetlobe kvazarjev. Polarizirana svetloba pomeni, da fotoni v njej ne nihajo povsem naključno, temveč vsaj pretežen del svetlobnega curka niha v isti ravnini.
  Ta podatek (skupaj z nekaterimi drugimi) so nato uporabili za računanje usmeritve osi teh galaksij ter posledično naravnanosti diska snovi okoli središča. Naslovna podoba torej ni fotografija te mreže, temveč ozaljšana simulacija na podlagi podatkov teleskopa VLT.
  Tezo o povezanosti vesolja v veliko gobasto mrežo, ki na videz spominja na nevronsko mrežo v možganih, so pred časom potrdila tudi opazovanja vesoljskega teleskopa Planck. Ta je izmeril kozmično mikrovalovno sevanje ozadja, najstarejšo obstoječo svetlobo, in ustvaril zemljevid mladega vesolja glede na temperaturo. Velika in izjemno hladna lisa na Planckovi mapi sovpada z veliko praznino, kot so jo naračunali modeli mrežastega vesolja.
  Al. Ma
  
  
  Mreža na podlagi opazovanj havajskega teleskopa Keck. Foto: Cantalupo, Primack, Klypin (UCSC, NMSU)
  
  Kvazar je eden najsvetlejših objektov v vesolju sploh. Pojavi se le v galaksijah, ki imajo v svojem središču supermasivno črno luknjo z maso več milijard naših Sonc. Ko velikanska črna luknja požira okoliško snov, se ta vrti okoli nje in pri tem doseže skoraj svetlobno hitrost. Sveti torej ne črna luknja sama, temveč okoli sebe ustvari izjemno svetel obroč vrteče se in sevajoče snovi.

  ---

  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  Ekipa iz 2005.
  
  
  Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.
  
  
• 
  
  
  
  
  

  DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995! Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone. Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!

  
  
  
  
  

  ---

  Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

  E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si

  ---

  Nazaj na aktualno stran.
  Nazaj na domačo stran.
  
  Nekaj slik z umetniškim in pedagoškim navdihom.
  Vir: http://freedwallpaper.com/astronomy-images-hd/
  
  
  
  
  
  
  
  
  
  Količina zaznanih medzvezdnih delcev je poskočila za nekaj stokrat. Foto: Nasa
  Zgodovinski trenutek: Voyager 1 je prestopil poslednjo mejo!
  
  Naposled in uradno, sporoča Nasa: sonda Voyager je vstopila v medzvezdni prostor kot prvi izdelek človeških rok. Posnela je tudi prvi zvok medzvezdnega plina.
  Novico je ameriška vesoljska agencija Nasa sporočila okoli 20. ure po našem času. "Novi in nepričakovani podatki kažejo, da je Voyager že kako leto dnipotoval skozi plazmo (oz. ionizirane pline), ki je prisotna v prostoru med zvezdami," so na kratko zapisali na Twitterju in pozneje ugotovitve objavili na tiskovni konferenci.
  To je zgodovinski trenutek tako z vidika znanosti kot razvoja človeštva. "Vse nas, ki smo delali na tem velikem projektu zelo veseli, da je naš trud povrnil toliko dobrih rezulatov, ki so odlično znanstveno obvestilo na tem področju za ves svet. Tisti, ki smo se živi, se lahko veselimo tega uspeha. Mnogo mojih kolegov ni več med nami in mi je zelo žal, da ne morejo z nami praznovati tako velikega uspeha. Veseli me, da je tudi v moji Sloveniji tako veliko zanimanje za Voyagerja," je ob dogodku za MMC zapisal Anton Mavretič, ki je sodeloval pri izdelavi sond.
  Voyager 1 je Nasa izstrelila leta 1977. Njegova osnovna naloga je bila obiskati zunanje planete našega Osončja. A ko je desetletje pozneje nalogo zelo uspešno opravil, je pot kot najhitrejše človeško plovilo nadaljeval navzven.
  Lani je Nasa sporočila, da sonda zaznava vse več delcev iz medzvezdnega prostora - več kot 100-krat več kot prej. Znanstveniki so v svojih teoretičnih modelih takšen razvoj dogodkov pričakovali.
  Senzorji Voyagerja so torej že dalj časa kazali, da se je okolje sonde spremenilo, a Nasa prehoda ni želela potrditi.
  Gostoto delcev so merili z vibracijami na določenih delih Voyagerja kot posledico sončne nevihte.
  Točka prehoda: 25. avgust 2012
  Ko so te sveže podatke primerjali z odčitki iz lanske jeseni in letošnje pomladi, so izračunali, da se je trenutek prehoda zgodil 25. avgusta 2012. Poročilo je na voljo v znanstveni reviji Science.
  Meja Osončja je v tem primeru definirana skozi t. i. sončni veter. Ko Sonce gori (fuzija nukleonov v jedru), z veliko hitrostjo bruha delce navzven v vse smeri. Ko potujejo, se zaradi narivanja prisotne snovi počasi upočasnjujejo in se naposled povsem ustavijo, saj postane tovrstni zvezdni veter (vseh drugih zvezd) v drugi smeri premočan. To je točka, definirana kot konec Osončja.
  Ni pa to meja širšega sončnega sistema, saj ta vključuje tudi Oortov oblak ledenih teles, večinoma kometov, ki se razširja še daleč navzven, le da tu sončni veter nima več prevladujočega vpliva.
  Voyager 1 ima sicer dovolj energije, da bo še okoli 10 let ohranjal stik z Zemljo. Obetajo se še nova, zanimiva spoznanja.
  Shatner: Začelo se je
  Na Twitterju se je odzval William Shatner, igralec, ki je v priljubljeni znanstvenofantastični franšizi Zvezdne steze upodobil kapitana Jamesa T. Kirka. "Torej, začelo se je," je zapisal in dodal podobo V'gerja.
  
  Zemlja bo neizogibno izginila v prah. Takrat bo še vedno nekje globoko v vesolju na časovni kapsuli, Voyagerju, zapisano ime Slovenca, ki je sodeloval pri njegovi izdelavi. Antona Mavretiča.
  ------------------------
  Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime MMC-jev intervju z Antonom Mavretičem
  6. september 2013 ob 06:17, zadnji poseg: 6. september 2013 ob 09:02 Ljubljana - MMC RTV SLO
  
  
  Zemlja bo neizogibno izginila v prah. Takrat bo še vedno nekje globoko v vesolju na časovni kapsuli, Voyagerju, zapisano ime Slovenca, ki je sodeloval pri njegovi izdelavi. Antona Mavretiča.
  Od skoraj 80 let življenja jih je zadnjih 56 let preživel v ZDA. Ko smo na MMC-ju poklicali čez veliko lužo, je na drugi strani kljub temu iz slušalke zazvenela lepa slovenščina.
  Anton Mavretič se je rodil leta 1934 na Boldražu pri Metliki v Beli krajini. Po študiju na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani se je odzval vabilu strica, naj študij nadaljuje v ZDA, tehnološki velesili.
  Po doktoratu je deloval na Centru za vesoljsko fiziko na Bostonski univerzi, kar ga je privedlo tudi do Nase. Sledila je dolga kariera tako v akademskih vodah kot v industriji. Danes uživa pokoj. No, skoraj. Še vedno ostaja na tekočem z znanstveno sfero, še vedno ima obveznosti do doktorandov in dela s članki, je pojasnil.
  Naprava, pri razvoju katere je sodeloval kot glavni inženir, še danes meri sončno plazmo na obeh sondah Voyager in igra svojo vlogo pri iskanju meje Osončja. Povprašali smo ga o njegovem udejstvovanju pri Nasi, o (ne)napredku raziskovanja vesolja, o potovanju človeka skozi vesolje, o prihodnosti človeštva na domačem planetu ...
  Vabljeni k branju MMC-jevega pogovora.
  ______________________
  
  
  
  Kaj točno ta naprava počne, da bomo tudi navadni smrtniki razumeli, in kako se je začelo vaše sodelovanje pri projektu?
  Pojdimo od začetka. Deloval sem na Massachussetts Institute of Technology (MIT), ki je ena izmed vrhunskih svetovnih tehničnih univerz. Že pred Voyagerjem, leta 1968, smo začeli program Interplanetary Measuring Platform. Gre za meritve na medplanetarnem satelitu. Takrat smo naredili prvi instrument, ki meri medplanetarno plazmo od približno 7 elektronskih voltov do 7.000 elektronskih voltov. To je pravzaprav energija, ki jo bruha Sonce v določenem energijskem spektru in v obliki ultravijoličnih žarkov pride tudi do Zemlje.
  Prvi poskus, ki smo ga izvedli, je bil leta 1973 izstreljeni satelit. Še vedno potuje, še vedno deluje nekje na pol poti med Mesecem in Zemljo in se tudi vrti okoli svoje osi. To je bil prvi poskus z merjenjem elektronov in protonov v omenjenem energijskem spektru med sedmimi in 7.000 elektronskimi volti.
  Takrat smo že vedeli, da bo naša skupina dobila projekt za misijo Voyager. Nasa nam je delo zaupala na podlagi naših izkušenj, ki so bile do takrat že zelo velike in dobre.
  Kako pa to poteka? Nasa razpiše projekt, na katerega se lahko prijavijo vse ameriške univerze. Danes se lahko tudi tuje, takrat pa je bilo omejeno na domače. Glavni nosilec je bil fizik, profesor Herbert S. Bridge na Centru za vesoljske raziskave, saj je šlo za fizikalne probleme.
  Ko je bil naš prvi projekt IMP končan in smo vedeli, da je to izvedljivo, smo v enaki postavi začeli delati pri projektu Voyager. Z istimi ljudmi so ostale tudi izkušnje, pa še nekaj novih obrazov smo morali dodati. Jaz sem bil glavni inženir naše sonde.
  V delovni skupini je obstajala nekakšna, bom rekel ... kongruenca med fiziki in inženirji. Fiziki hočejo, da je mogoče nekatere stvari v vesolju izmeriti. Drugo vprašanje je, ali se to da. Tretje je, koliko to stane in koliko časa je treba vložiti v to. Še posebej, če želiš, da bo veljalo 30 let. Takrat še nismo imeli toliko izkušenj, da bi izdelovali takšno elektroniko. Kot da bi izdelal televizor, ki ga danes prižgeš in čez 30 let še vedno deluje. Zahteve Nase do naše skupine so bile velike.
  Ko smo napravo izdelali, je bil čas za testiranje in meritve: kako se stvar obnaša pri izjemno nizkih temperaturah in kako pri visokih. Visoke sicer niti niso težava, ker kot vemo, je tam doli mrzlo.
  Bolj je problem, kako se bodo materiali obnašali pri minus 200 stopinjah Celzija. Večino naših naprav je bilo treba potunkati v tekoči dušik. Zadevo lahko potopiš, potegneš ven in samo pihneš, pa vse raznese in se spremeni v prah.
  To so problemi, s katerimi se nam na Zemlji ni treba ukvarjati. Dolgoročno pa so težke zagate, kjer pridejo skupaj fizika materialov, elektronika ... V naši skupini so bili ljudje iz vseh vrst tehničnih strok. Elektroniko moraš ves čas vzdrževati pri določeni temperaturi in najti zanesljive načine za odvajanje ali dovajanje toplote. Če bi jo imeli pri minus 200, bi razpadla. Tako moraš zgraditi napravo, kjer en del skoraj razpade od mraza, drugega pa vzdrževati pri recimo plus 10 stopinj Celzija. Ob tem, da je temperatura v vesolju blizu absolutne ničle.
  Vam pa elektronika postane superprevodna.
  [smeh] Da, materiali postanejo superprevodni, ampak nas to ni zanimalo. Bolj smo želeli vedeti, ali bo sonda strukturno obstala. Voyagerjeve antene so recimo dolge štiri metre in podvržene skrajno nizki temperaturi. Če bi se česar koli dotaknile, bi šle v prah. Na srečo gre Voyager bolj ali manj skozi prazen prostor in se še nič takega ni zgodilo. Lahko se še bo.
  Vaša naprava je na obeh Voyagerjih?
  Tako. Naprava se imenuje Plasma System PLS in je na obeh Voyagerjih. Sicer je bil Voyager 2 poslan prej, ker je moral še na obisk Urana in Neptuna.
  Kot vemo, je sond, ki jih je človeštvo poslalo v vesolje, zelo veliko. Toda Voyager ni samo še ena sonda. Je nekaj več. Nosi neko posebno poslanstvo. In kljub dejstvu, da to poslanstvo najbrž ne bo nikoli izpolnjeno, še vedno obstaja možnost, da bo nekoč vendarle sonda prišla v stik z inteligentnim življenjem zunaj našega planeta. Voyager je zgoščena točka človeštva v času, ki kliče v vesolje. Kako vi osebno doživljate to poslanstvo?
  Tako moram reči. Ko smo bili mladi in to konstruirali, ni bilo časa za razmišljanje o poslanstvu. Pomembno je bilo, da bo instrument uspel. Pozneje, ko so se stvari umirile, ko je bil instrument izstreljen ... Takrat smo se šele zares zavedali, za kaj gre. Res je tole: Voyager 1 bo čez 40.000 let bližje zvezdi AC+79 3888. To je pač neka zvezda v Rimski cesti.
  Računamo na to in smo v bistvu strašno prepričani, da življenje obstaja na kakšnih drugih planetih kakšnega drugega sonca. Jaz v to ne dvomim. Upam, da bo kdo videl Voyager. Ali pa ga vsaj poskušal videti, če imajo že dovolj napredne tehnologije za to. Potem bi ga morda lahko sneli iz vesolja. Ampak mislim, da je to trenutno praktično nemogoče.
  Prvi razlog tiči v neverjetno velikih razdaljah v vesolju. Zato je skoraj nemogoče, da bi jo kdo pobral z neba, kaj šele da bi jo pogledal, se iz nje kaj naučil in dejal, "kako so primitivni". Ali pa, kako so napredni! O tem se da veliko povedati in veliko razmišljati. To je dobro in pravilno.
  Vendar moram dodati tudi to. Na našem Soncu je goriva še za približno štiri milijarde let. Takrat bo tudi Zemlje konec, kajne?
  Kaj pa Voyager? Voyager bo, po mojem mnenju, živel še precej dlje kot pa Zemlja. Nje bo konec čez štiri milijarde let in vsi njeni materiali bodo šli v vesoljski prah. Voyager bo pa še vedno taval - in njegovi materiali so del Zemlje! Na njem so zapisana naša imena - tudi moje - in to bo po mojem mnenju obstajalo še precej dalj časa kot Zemlja.
  Kdaj se je vaša osredotočenost na tehnične uganke prelevila v močnejše zavedanje drugih poslanstev Voyagerja? Mogoče takrat, ko je stopil v območje zunanjih planetov Osončja? Kako ste doživljali njegove uspehe, ko je začel nazaj pošiljati čudovite, še nikoli videne fotografije?
  Jaz sem pozneje postal profesor na univerzi, vendar sem ga vedno z zanimanjem spremljal. Ne nazadnje sem vanj vložil deset let svojega življenja! Tega ne moreš izključiti. Jet Propulsion Laboratory redno objavlja lepe podatke, ki jih tudi mi, ki smo sodelovali pred desetletji, zasledujemo.
  Naš instrument pošilja podatke na MIT. Že 35 let jih obdelujejo znanstveniki s področja fizike in na njihovi podlagi je bilo napisanih že na stotine doktoratov. Voyager je fizikom naložil veliko nalog in postavil veliko vprašanj, ki potrebujejo odgovore.
  Najbolj zanimivo je bilo takrat, ko je potoval mimo naših velikih planetov, zame veliko bolj zanimivo kot zdaj, ko je že skoraj zunaj sončnega dosega.
  Tam se pač ne dogaja veliko. Edino še zares zanimivo je vprašanje, ali je morebiti že zunaj območja heliopavze in kaj se dogaja s tamkajšnjimi magnetnimi polji - ali gredo paralelno ali perpetikularno na Sonce. Skozi terminacijski šok smo že šli, naslednja je sončna vreča, potem pa je heliopavze konec. Pride prostor interplanetarnih plinov in tam ni ničesar.
  Zdaj je videti, da je po tistih 124 razdaljah od Sonca do Zemlje Voyager že nekako zunaj sončnega vpliva. To so pa še vedno zanimive zadeve, ker ni bilo čisto jasno, kako daleč segajo Sončeva magnetna polja.
  To je ena izme točk, na kateri se med navadnimi ljudmi pojavi veliko zmede. Od 2005 že vsake toliko po medijih preberemo, da je Voyager prestopil tisti "final frontier", poslednjo mejo Osončja. To poslušamo že skoraj 10 let. Torej, je ali ni?
  Kot jaz slišim, je na robu. Nič več se ne dogaja. Ni nekih večjih sprememb pri merjenju magnetnih polj. Tam gor je nastala nekakšna mrtva tišina. Seveda bo treba opazovanja nadaljevati še nekaj let in če se pojavijo kakšne pomembne spremembe, jih bo treba razložiti. Ker sprememb ne bi smelo več biti.
  Vprašanje je tudi, s katere smeri delci letijo. Vprašanje je, ali so vektorji magnetnega polja zastavljeni tako, kot je narejen naš model. Še kakšnih pet do šest let bo zanimivo. Goriva bo sicer na Voyagerju za ta čas dovolj, vendar bodo po mojem mnenju propadle komunikacije. Signal bo postal prešibek.
  Sprejemni sistem anten so enkrat že razširili. Mogoče ga bodo še.
  Da, povečali so ga. Jaz sem že pozabil, s kolikšnih na kolikšne dimenzije so ga povečali. Mislim pa, da bodo poskušali še enkrat. S tem so sicer povezani zelo veliki stroški, ampak je to še vedno precej ceneje kot pošiljati novo sondo v nebo.
  Zabavno mi je, ko kdo tukaj v Ameriki reče, češ, a ne bi bilo dobro, da bi eno raketo gor poslali in privlekli Voyagerja nazaj na Zemljo? [smeh] To je nesmisel, to zahteva ogromne energije in ogromne stroške, brez zveze. Pustimo ga, naj gre v večni prostor. Za naše pojmovanje časa bo potoval večno.
  Naprava, ki ste jo izdelali, zdaj prihaja do svojega glavnega poglavja. Ona je zdaj ključna pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je Voyager zapustil vstopil v medzvezdni prostor ali ne.
  No, kje točno je Voyager, je tudi stvar komunikacij. Je tudi stvar oddajnikov in sprejemnikov na Voyagerju. Poseben Nasin projekt se ukvarja z vprašanjem, ali gre Voyager po ravni črti ali po krivulji, kot pravi Albert Einstein. Ali se da to lepo narisati v nekem vesoljskem tlorisu ali pa je to zakrivljeno. Že zdaj signali s svetlobno hitrostjo potujejo tja izjemno dolgo. To niso šale. Mogoče je prostor vmes zakrivljen? Če bi narisali od tukaj do Mlečne ceste eno črto in na njej pokazali, evo, tukaj je Voyager, na tej razdalji, na tej točki. Kaj pa, če je bolj levo ali bolj desno?
  To so filozofsko zanimive stvari, vendar bo zaradi tega jutri Sava še naprej tekla.
  Če smo že pri filozofskih zanimivostih ... Na zlati plošči, ki jo nosi Voyager, so navodila, kako jo predvajati, napisana v obliki nekakšnega rebusa iz zakonitosti na atomski ravni. Bi lahko rekli, da sta na ta način fizika in matematika univerzalen vesoljski jezik?
  Tako. Točno tako je. Matematika in fizika veljata po vsem vesolju. Takšen je naš model. Jaz dvomim, da smo kaj bistvenega zgrešili, vsaj do leta 2013. Matematika se je razvijala izjemno hitro. No, če pogledam z nekega drugega vidika, se je razvijala zelo počasi. Saj so iste zakonitosti veljale tudi v rimskih časih! Nič se ni spremenilo! Vse je enako, samo nam, ubogim ljudem, ni bilo popolnoma jasno, do česa prihaja.
  Veliko stvari se v naših glavah počasi jasni tudi s pomočjo satelitov, še bolj pa Voyagerja. Če vzamemo razdalje - nekoč grozne razdalje milijard kilometrov se nam danes zdijo kar normalne. Pred stotimi leti o tem nisi mogel govoriti. Ljudje si česa takega niso mogli predstavljati.
  Pa saj je tudi nam danes to težko predstavljivo. Saj razumemo številko in z njo operiramo, naši možgani pa razsežnosti skorajda ne morejo dojeti.
  To velja za vse ljudi, tudi za znanstvenike, ki se s tem ukvarjajo, je težek problem. Naše predstave so lokalne. Mi mislimo in delamo lokalno. Redki ljudje na Zemlji se ukvarjajo s stvarmi, ki gredo z Zemlje navzven, pa še ti imajo težave s predstavami.
  Človek je zelo majhno bitje. Niti o naši Zemlji še nismo izmerili in dognali vseh detajlov. Kaj počnemo tu, zakaj smo samo mi tukaj, zakaj na drugih planetih ni življenja.
  Poglejmo našo civilizacijo. Približno 5.000 let je od slavnega Babilona. To je samo osmina 40.000-letnega potovanja Voyagerja do najbližje zvezde!
  Mi tako dolgoročno sploh ne znamo razmišljati! [smeh] Še veliko se moramo naučiti, joj, kako smo še primitivni ...
  Poglejmo, kaj počnemo na tem ubogem svetu. Uničujemo ga, brcamo, polivamo s kislinami, dušimo ga s plini. Vse delamo, da bomo Zemljo ja čim prej uničili! Drug na drugega streljamo. Ljudje smo v bistvu še blazno primitivni. To je primitivnost, da mene kar glava boli, kaj vse se dela.
  Ljudje smo kot posamezniki razvita, inteligentna in globoke empatije sposobna vrsta. Kot družba, kot kolektivna zavest pa smo še vedno zelo sebično in samoohranitveno naravnani proti Drugemu; in kot človeštvo še vedno precej samodestruktivni.
  Zelo destruktivni smo. V vojne se pogosto gre že samo zaradi filozofskih razlik med družbami, potem pa še vse ostalo. A je Napoleon kaj dosegel, ko je Evropo razdrl? Prva svetovna vojna, Evropa spet razdrta. Kaj so dosegli? Nič. Druga svetovna vojna, Evropa razdrta. Spet nič. A se ne bi že mogli naučiti, da je to tak svetovni nesmisel?
  Ljudem manjka vsaj vzgoje. Vse te energije, ki se potrošijo za uničevanje, bi morali preusmeriti v vzgojo ljudi, na globalni ravni. Da ne bi govorili in delali takšnih nesmislov.
  Kaj pa, če bi jo preusmerili v raziskovanje vesolja? Predpostavimo, da bi danes imeli na voljo primerno tehnologijo za sestavo ogromnega vesoljskega plovila, ki bi bilo dolgoročno samovzdržujoče se (self-sustainable). Če bi jo danes poslali na pot, bi s hitrostjo Voyagerja do prvega sosednjega sistema potrebovalo 40.000 let. Vmes bi se zamenjalo na tisoče generacij! To pomeni, da bi se na tej vesoljski ladji razvila neka povsem samosvoja civilizacija. Neka vzporedna človeška kultura. Imeli bi prave Zemljane, in tiste ljudi iz vesolja.
  Dvomim, da imamo mi kot človeštvo takšno moč, dovolj energije, da bi takšno sondo poslali ven. Graditi bi jo morali v več etapah. Na primer. Najprej bi morali priti do Marsa, tam dolgo razvijati tehnologijo in kulturo, potem pa ven. Že plovilo bi se lažje izstrelilo itd.
  Vzemimo številko, ki ste jo prej omenili, 40.000 let. Če razmišljamo v današnjih okvirih, z današnjimi možgani, v okvirih obstoječe tehnologije, bi samo priprave na takšno potovanje - če naj bo uspešno - trajale naslednjih 10.000 let.
  Jaz bi rekel, da bi bilo bolje vzeti neki drug način. Če bi sestavo človeka lahko zapisali v neki kodi, imamo recimo DNK, za vesoljsko ladjo ne bi potrebovali toliko teže in toliko goriva. Ali pa, da bi s svetlobno hitrostjo poslali algoritem zapisa človeka nekam in uporabili tam dosegljive materiale za replikacijo. To so takšna oddaljena razmišljanja, ampak še vedno se mi zdi to bolje, kot da vlečemo celo civilizacijo na neki ladji v brezkončen prostor.
  Lahko pa se o tem razpravlja, to je dobro. Saj to je zelo zanimivo področje. Študija biologije bi morala biti naslednjih 500 let najbolj zanimiva. Da bomo sploh vedeli, kdo smo na molekularni ravni. Mi tudi sami o sebi vemo še zelo malo. Premalo.
  Ali v fizikalni teoriji obstajajo neki nastavki, na katerih bi se lahko daleč v prihodnosti zgradil neki prelomno boljši pogon za potovanje po vesolju?
  Obstajajo, vendar je to vse na naši prihodnosti, na naših potomcih, da izluščijo prave miselne preboje. Na Zemlji dandanes sicer še vedno izkoriščamo energijo iz virov, ki so primitivni, uničujoči. Kurimo premog, drva, in vse to konča v atmosferi. Saj materije ne moreš uničiti, lahko jo spremeniš, a ostane. Torej, obstoječa goriva so primitivna in nezdrava, to je to.
  Svoje miselne napore moramo vložiti v ustvarjanje boljšega. Prihodnost jih mora 'izgruntati'. Človeštvo mora čim bolj preučevati materiale, matematiko, fiziko, kemijo, elektroniko. Premalo ljudi se s tem ukvarja, in to povsod. V Ameriki bi vsi študirali 'biznis'. V Evropi je verjetno enako, vsi bi na hitro zaslužili, vsi bi imeli visok standard. Kdo bo pa delal?
  Te študije zahtevajo ogromno časa, družbo veliko stanejo in na koncu le eden na milijon prinese kakšno zares novo dobro idejo, ki je epohalna. Ljudje še nismo tako pametni, da bi lahko v razred nagnali toliko in toliko učencev in iz njih zagotovo izluščili toliko in toliko zares pametnih. Za tem stojijo tudi psihološki in ekonomski problemi, dovoljšna urejenost družbe, da lahko omogoči osredotočenost na študij. Isto velja za družino. Če družina ni urejena, težko pričakuješ, da bo iz nje prišel genij. Še posebej, če se mora vsakodnevno boriti za sam obstanek.
  Mi smo še zelo zelo daleč od tega, da bi ugotovili kaj prelomnega, sploh na področju tistih energetskih problemov, ki ste jih omenili. Zagotovo pa obstajajo možnosti.
  Izluščiti vodik iz vode ali zraka zahteva energijo. Potrebna je električna energija. To pa pridobimo tako, da kurimo premog in si uničujemo ozračje. Ravnotežje na Zemlji je pač tako, kot je. Nekaj nam manjka.
  Če bomo ostali tako butasti, bomo pač najpozneje čez 4 milijarde let vsi pomrli. Lahko pa bomo kaj pametnega 'izmozgali', saj svet je velik, ljudi je šest milijard. Veliko jih je takih, ki znajo napredno razmišljati. Veliko med njimi pa jih ne more, ker morajo misliti na to, kaj bodo jutri dali v usta. Tak človek se ne bo poglabljal v visoka filozofska vprašanja in si v glavi sestavljal zapletenih fizikalnih modelov. To so težki problemi. Veliki narodi so dandanes težko zadolženi in imajo vse manj energije za takšne podvige.
  Človeštvo bi moralo biti kot velika vas in na vasi se da marsikaj narediti. Za zdaj še to ni [smeh]. Politiki po vsem svetu v povprečju nimajo dovolj šol, so agresivni, ne razmišljajo zares dolgoročno in o tehničnem položaju sploh nimajo pojma. Če bi dojeli, da so učinki njihovih dejanj z več vidikov včasih zelo škodljivi, potem bi morda bilo drugače.
  Zakaj so predstavniki tehničnih strok redko v visoki politiki? Da bi kolegom razložili, kakšne napake delajo? Ne govorim posamično, govorim v povprečju za cel svet.
  Očitno so politične elite posameznih držav zazrte v kratkoročne cilje, ki so povezani z njihovim blagostanjem, z odstotki na prihodnjih volitvah in z interesom njihove lokalne skupnosti naproti drugim državam poloble. Na dan lahko privlečemo staro krilatico, da bo svet skupaj stopil šele, ko se na nebu pojavil skupen zunanji sovražnik - zlobni zeleni Marsovčki.
  Na križišču postavijo luč šele takrat, ko se na njem veliko ljudi ubije. Ukrepa se šele takrat, ko je nevarnost očitna. Ampak to je primitivnost vodstev na Zemlji. Ne vodijo nas pametni ljudje. Mogoče sem res negativno nastrojen, ampak po celotni zemeljski obli vidim kratkovidna vodstva, ki se skoraj ne ukvarjajo z ukrepi za dolgoročno rešitev naše Zemlje; ali pa da bi pogledali navzen, v vesolje, kam bi lahko šli.
  Človeštvo bo na Zemlji zagotovo umrlo s Soncem vred. Tukaj ni perspektive, nujno moramo gledati navzven, kam bi šli. In to ne znotraj našega sončnega sistema, ampak moramo iskati druge zvezdne sisteme.
  Zanimivo mi je, da neka družbena skupina v Afriki časti zvezdo Sirius. Oni verjamejo, da so s te zvezde prišli. Od kje ta filozofija tej afriški skupini, to mi ni jasno. Tudi Inki, pa stari Egipčani, vsi so gledali v zvezde. Nekaj je tam zgoraj. Oni so temu preprosto rekli bog, ki vse ustvarja. Vendar ta odgovor se porodi zato, ker ne veš. Da bi pa poiskali odgovore, bi morali iti na kakšno zvezdo. Nekoč v prihodnosti. Na vsak način!
  Vas ne le kot znanstvenika, ki stremi po vedenju o resničnem stanju stvari, temveč tudi kot človeka mika, da bi šli tja gor, da bi potovali po vesolju? Čutite kakšno globoko željo izkusiti širine vesolja?
  Jaz bi rad, da bi to človeštvo naredilo, in to čim prej. Čim prej! Jaz osebno si sicer lahko zamišljam, kako sedim na "krovu" Voyagerja in v roki držim skodelico, v katero se lovijo razni energetski delci, in merim tisto, kar dejansko meri moj inštrument. To je lahko del moje domišljije.
  Ampak žal, odkar so ga pred 36 leti izstrelili, se nič ni zgodilo! Kaj smo naredili? Nič. Samo opazujemo podatke instrumentov, ki so bili izstreljeni pred desetletji. V tem času pa smo marljivo porušili ogromno mest, na plan spravili ogromno novih bolezni, imamo vse več revežev. Kaj pa smo kot človeštvo dosegli?
  Nekaj vozil smo poslali gor, ki se še zdaj potikajo po Marsu.
  Saj. To je veliko, ampak še vedno vse, kar je. To počne samo ena država. Svet je velik in kaj so drugi k temu pripomogli? Celi kontinenti spijo, ničesar ne delajo na tem področju. Zelo daleč smo še od tega, da bi vsi skupaj dejali, ok, bodimo zdaj Zemlja kot celota, stopimo skupaj, sredstva bomo prispevali z vseh koncev sveta in se lotili prelomnih projektov. Recimo, narediti sondo in jo poslati k zvezdi Sirius. Pa tudi če bo trajalo 40.000 let, nekje je treba začeti!
  Je pa še neki drug vidik. Če imamo informacije, če se jih da zapisati in če jim lahko nekdo toliko časa sledi. To je poseben problem, s katerim nimamo dovolj izkušenj. Najstarejše zapise imamo na kamnih. Recimo, prvi zapisi z našega ozemlja so iz etruščanskih časov in so stari nekje 3.000 ali 2.500 let. Se pravi, komaj, komaj so zadržali 2.500 let stare zapise.
  Mi pa moramo informacije zadržati in neprestano dopolnjevati 40.000 let. To niso več šale. Kje boste te informacije hranili, v kakšnem jeziku, da bodo skozi zgodovino še kaj vredne? In če tega ne bomo izpeljali, bomo postali prah. Tako, kot smo bili. Prah si bil in prah boš. Popolnoma bomo izginili. Razen če ne bi kot celotna obla, celotno človeštvo, delali pri tem projektu.
  Ampak to so moje filozofije.
  Za kaj takega je potrebno izjemno dolgoročno razmišljanje.
  Zelo dolgoročno. Tega trenutno ni. Svetovna politika je trenutno primitivna, rekel bi tudi arogantna.
  Kljub vsem kritikam, ki v tem trenutku dežujejo na stanje stvari pri nas, je ob pogledu na razmere v vesolju to še vedno najbolj udoben in prijeten kraj.
  [smeh] Zagotovo. Saj drugega nimamo. Vsem ljudem na svetu je treba povedati: ni drugega kot Zemlja. Našo ubogo Zemljico bi morali res paziti. Na vodo, na zrak, da bo obstajala takšna, kot je, čim dlje časa. Čisto sami se lahko zastrupimo. Zemljo lahko čisto sami pregrejemo in bomo izumrli še precej prej, kot nastopi poslednja postaja v štirih milijardah let.
  In kako naj v to prepričaš ljudi, ki ne vedo, ali bodo zvečer sploh kaj jedli?
  Z oddaljene perspektive je človeštvo - za zdaj - le utrinek v zgodovini planeta. Mogoče bomo kot dinozavri milijone let hodili po Zemlji, potem doživeli zaton. Mogoče se bo pojavila kakšna še inteligentnejša vrsta. In nas zamenjala. Mogoče bi ta bolje upravljala očetnjave modrega planeta.
  Dobra ideja, če bodo bolje upravljali, upam, da se to zgodi. Ker zgodovina do danes daje malo upanja. Od rimskih časov, ko so na veliko klali, rušili in plenili, gledamo podobno zgodbe z drugimi igralci. To je tisto zapravljanje energije na Zemlji.
  Porabimo energijo za lepše stvari, recimo: Voyager čaka še njegovo zadnje veliko poglavje. Dejanski vstop v medzvezdni prostor kot prvi predmet človeških rok. Katera potencialna nova spoznanja se ponujajo, ko bodo merilne naprave na mestu samem?
  Sicer ne vem, ali bo to Voyager rešil, ampak še vedno se astronomi soočajo z enim problemom. Zakaj lebdimo prav tam, kjer smo? Gravitacijska polja našega ozvezdja niso še čisto jasna. Zakaj je naša zvezda ravno v galaksiji Rimskacesta? Zakaj, kdaj je prišla tja, kaj se bo z njo zgodilo? Vemo, da bo čez toliko in toliko let uničena in da material sam ne bo uničen, ampak se bo prilepil nekam drugam. To spet meji na filozofska razmišljanja.
  Voyager sam naslednjih 40.000 let ne bo kaj velikega odkril. Videti je, da je prostor pred njim bolj ali manj prazen glede na model, ki ga imamo danes.
  Zanimivo bo sicer naslednjih nekaj pet let, ko bodo Voyagerjevi inštrumenti še delovali in merili elektrone in protone pri določenih energijah. Za zdaj je videti, da je tam le ta večni šum. Ni kaj veliko plazme, niti ni veliko prostih elektronov in protonov, ki kam letijo. Jaz ne pričakujem, da se bo izmerilo kaj več, kot že vemo.
  Bistveno vprašanje ostajajo gravitacijska polja. Zakaj se tako stabilno vrtimo okrog naše zvezde in svoje osi? Mi pač vemo, da je tako, ne pa zakaj in ali bo morda kdaj drugače?
  Ne pričakujem kakšne bistveno nove znanosti po petih letih, ko bo brez dvoma zunaj območja heliopavze. Takrat bodo počasi tudi težave s samo sondo. Goriva bo še dovolj za kakšnih 300 vatov in za napajanje naprav, vendar bo signal med Voyagerjem in Zemljo postal prešibek. To me skrbi. Torej, kar bomo izvedeli, bomo izvedeli v naslednjih petih letih, potem bo konec. To je škoda.
  Kljub temu smo lahko zadovoljni. Prvotno je bilo mišljeno, da bo Voyager pogledal naše zunanje planete, dobili pa smo veliko več.
  Saj za njo že potuje New Horizons. Voyager že ima naslednika na poti.
  Tako. Bo že nekako, vedno bomo lahko nekaj novega izvedeli. Lahko bi še več, če ne bi energije trošili za nesmiselne stvari. O tem mora človeštvo resno razmisliti, če hoče obstati na tej Zemlji.
  Marsikdo bo rekel, pa kaj, saj to je še tako daleč stran. Res je. Ampak nekoč bo preblizu. Za mene osebno je že prepozno, a za tisoče generacij, ki še niso rojene, pa ne. Morda bo velik preobrat v miselnosti prinesla šele kakšna večja katastrofa, recimo obrat v zemeljskem magnetnem polju.
  Kot ste rekli, ko bo nesreča na križišču, bodo hiteli postavljat svetilko.
  [smeh] Tako.
  Aljoša Masten
  ---------------------------------------------------------
  

  
  Zime, vreme skozi stoletja
  -----------------------------------------
   
  
  ZIMA 442/443: Huda zima v zahodni Evropi, sneg je ležal 6 mesecev.
  
  ZIMA 763/764: Zelo huda zima po vsej Evropi, Črno morje je zamrznilo.
  
  ZIMA 822/823: Nenavadno huda zima. Že 22. septembra je pritisnil zimski 
  mraz. Mraz in sneg sta neprekinjeno trajala do 12. aprila. En mesec so 
  bile vse Evropske reke zaledenele.
  
  ZIMA 993/994: Zima z hudim mrazom do sredine aprila, nato pa je sledilo 
  ekstremno sušno poletje v katerem so presahnili številni potoki.
  
  ZIMA 1076/1077: Izjemno huda zima, ki je po vsej Evropi trajala od 
  konca oktobra do 15. aprila. Reke so bile od 26. novembra do sredine 
  marca zaledenele.
  
  ZIMA 1122/1123: Zima je bila tako topla, da ni niti enkrat snežilo.
  
  ZIMA 1185/1186: Najtoplejša zima v Evropi. Že v januarju so cvetela 
  drevesa, v februarju so bila že jabolka velikosti lešnika, v začetku 
  avgusta pa je bila trgatev.
  
  ZIMA 1227/1228: Zelo topla zima in pomlad. V tistem letu so že konec 
  julija imeli trgatev.
  
  ZIMA 1235/1236: Zelo topla zima. V februarju so cvetela drevesa 
  in ovce so se pasle na prostem.
  
  ZIMA 1248/1249: Skrajno topla zima brez mraza in snega do konca marca; 
  potem pa je bilo zelo mrzlo do sredine maja.
  
  ZIMA 1289/1290: Druga najtoplejša zima v Evropi. Že za Božič so cvetela 
  drevesa in rože, 14. januarja pa so bile že zrele jagode.
  
  ZIMA 1327/1328: Zelo topla zima. V januarju so cvetela drevesa, 
  25. julija pa se je začela trgatev.
  
  ZIMA 1362/1363: Huda zima, ki se je začela že 28. septembra, trajala 
  pa do 6. aprila. Še v začetku marca je bilo vse zaledenelo.
  
  ZIMA 1407/1408: Ena izmed najhujših zim v srednji Evropi, ki je trajala 
  od 11. novembra do 27. januarja, reka Temza je bila poledenela. 
  28. januarja pa je prišla močna odjuga, ki je povzročila marsikje 
  hude poplave.
  
  ZIMA 1419/1420: Zelo topla zima. 7. aprila so cvetele vrtnice, 
  sredi aprila so bile zrele češnje in jagode. 8. junija pa je 
  nato sledila močna ohladitev z hudo pozebo po nižinah.
  
  ZIMA 1529/1530: Topla zima, v februarju je že vse cvetelo. Aprila pa 
  je padlo veliko snega in pritisnil je hud mraz.
  
  ZIMA 1538/1539: Skrajno topla zima, za novo leto so ljudje hodili v 
  kratkih rokavih, po travnikih so cvetele rože.
  
  ZIMA 1564/1565: Huda zima v srednji in zahodni Evropi. Od 7. decembra 
  do 2. januarja sta bili reki Temza in Elba povsem zamrznjeni.
  
  ZIMA 1565/1566: Najbolj snežena zima v Alpah nasploh, v sredogorju je 
  bilo prek 3 metre snega.
  
  ZIMA 1572/1573: Zelo mrzel november, temp. je bila od 5-8 stopinj pod 
  povprečjem. Zima je trajala od 8. novembra do sredine marca.
  
  ZIMA 1581/1582: Najhujši mraz za Božič, številni ljudje so zmrznili 
  med spanjem.
  
  ZIMA 1586/1587: Huda zima od 9. novembra do 24. februarja, konec maja 
  zapade veliko snega in pritisne hud mraz.
  
  ZIMA 1608/1609: Zelo mila zima, niti enkrat ni bilo mraza in snega.
  
  ZIMA 1611/1612: Zelo snežena zima. Od januarja je snežilo 50 dni dolgo, 
  celo strehe hiš so bile pod snegom.
  
  ZIMA 1612/1613: Zelo suh in nenavadno topel januar, drevesa so začela 
  zeleneti.
  
  ZIMA 1613/1614: Dolga zima, ki je trajala od 9. novembra do sredine 
  aprila, sneg je nad 500 metri ležal 150 dni.
  
  ZIMA 1645/1646: Zelo snežena in mrzla zima. Veliko divjih živali je 
  umrlo.
  
  ZIMA 1657/1658: Zelo huda in snežena zima, ki je trajala do 7. junija. 
  V Rimu je zapadlo ogromno snega. Celo v Angliji je ležal sneg od 1. 
  decembra do 21. marca.
  
  ZIMA 1661/1662: Skrajno topla zima. 17. do 23. maja pa je pritiskal 
  hud mraz.
  
  ZIMA 1679/1680: Najtoplejši februar.
  
  ZIMA 1708/1709: Najbolj mrzel januar v Evropi, zamrznilo je Jadransko morje. 
  Povprečna januarska temperatura je bila -13,2 stopinj celzija!
  
  ZIMA 1710/1711: Najtoplejši in najbolj suh december, za Božič je že vse 
  cvetelo. Zima je pritisnila sredi februarja, ko je biilo snega do kolen, 
  pritisnil je hud mraz.
  
  ZIMA 1730/1731: Zelo mrzla zima s temp. do -38 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1783/1784: Do 1. novembra je bilo ekstremno toplo, potem pa 
  je pritisnil hud mraz, ki je bil najhujši med Božičem in novim letom. 
  Po novem letu je padlo ogromno snega, v 24 urah prek 60 cm. Sneg je 
  ležal 9 tednov.
  
  ZIMA 1784/1785: Novembra je zapadel sneg in se obdržal do marca. 
  Celo v Italiji je bilo februarja 1,5 metra snega. Veliko ljudi je obstalo 
  na cestah in zmrznilo. Divje živali so od lakote napadale ljudi po vaseh. 
  Bila je invazija volkov. Sneg in mraz sta pojenjala komaj sredi aprila.
  
  ZIMA 1788/1789: Najhujša zima stoletja. Decembra se je začel hud mraz. 
  Za božič je bilo tako mrzlo, da so ptiči med letanjem zmrznili in padali 
  na tla. Veliko divjih živali je umrlo, spet so se pojavili volkovi. 
  Temperatura od -14 do -16 stopinj Celzija podnevi je trajala deloma 
  vse prek 6. januarja. V Rimu je med 27. in 30. decembrom zapadlo 
  toliko snega kot ga prej 52 let ni. Poštni promet se je ustavil.
  
  ZIMA 1794/1795: Zelo huda zima, 25. januarja so v Londonu 
  namerili -29 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1795/1796: Januarja so bili že pravi poletni dnevi. Drevesa so 
  zelenela, po travnikih so cvetele rože. Niti najstarejši ljudje se 
  niso spomnili tako mile zime. Konec februarja pa je prišel hud mraz, 
  ki je trajal do 6. marca, zapadlo je veliko snega.
  
  ZIMA 1798/1799: Že v začetku novembra je začelo snežiti. 20. decembra 
  pa se je začel hud mraz. Čez božične praznike je bilo toliko ledu na 
  oknih, da ljudje niso mogli nič videti. Za Božič in dan po božiču 
  temperatura ni nikjer presegla -12 stopinj Celzija. Tako močan mraz 
  je trajal 14 dni. Veliko ljudi po Evropi je zmrznilo.
  
  ZIMA 1829/1830: Obilo snega in hud mraz od Božiča do svečnice(2.2.) 
  tako, da so krompir in jabolka tudi v najbolj izoliranih kleteh zmrznila.
  
  ZIMA 1833/1834: Precej topla, suha in mila zima. Do sredine februarja 
  ni blo nobenega mraza.
  
  ZIMA 1842/1843: Zima povsem brez snega.
  
  ZIMA 1853/1854: Hud mraz od božiča do 6. januarja, temperature pogosto 
  pod -20 stopinj.
  
  ZIMA 1857/1858: Precej mrzla in dolga zima, v letu 1858 že konec oktobra 
  zapade veliko snega.
  
  ZIMA 1862/1863: Zelo topla zima, 22. decembra so ljudje nabirali gozdne 
  sadeže.
  
  ZIMA 1868/1869: Zgodnja zima. Konec oktobra in prve dni novembra zapade 
  veliko snega, ki polomi ogromno drevja, nato še pritisne hud mraz.
  
  ZIMA 1875/1876: Ogromno snega v februarju, največ v zadnjih 45 letih.
  
  ZIMA 1879/1880: Ena izmed najhujših zim s temperaturami do -36 stopinj 
  Celzija. V decembru se tri tedne temperatura ni dvignila nad -10 stopinj 
  Celzija. Številni ljudje so zmrznili med spanjem. Zajce, goske in kokoši 
  so ljudje imeli v hišah, da ne bi zmrznile.
  
  ZIMA 1890/1891: Zelo huda zima, sneg je zapadel 26. novembra, 
  med 20. decembrom in 20. januarjem pa je pritiskal hud mraz. Temperature 
  so se tudi podnevi pogosto gibale okoli-10 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1892/1893: Huda zima, najbolj mrzlo je bilo januarja. 14. januarja 
  so v Ljubljani izmerili -26 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1894/1895: Zelo snežna zima, v marcu so marsikje izmerili rekordne 
  količine snega. V Ljubljani je bilo celo 149 cm snega, kar je največ do zdaj.
  
  ZIMA 1897/1898: Zelo malo dni s temperaturami pod lediščem. Za novo l
  eto je bil lep sončen in zelo topel dan. Po vrtovih so cvetele narcise. 
  Po topli zimi je prišlo mrzlo in mokro poletje. Komaj sredi avgusta 
  so temp. presegle 25 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1908/1909: Izjemno mrzel januar in februar, marca dosti snega.
  
  ZIMA 1909/1910: Od Božiča do 6. januarja je bilo tako toplo, da so čebele 
  letale po zraku.
  
  ZIMA 1924/1925: Precej mila zima. Komaj v marcu je prvič snežilo in 
  zapadlo 10 cm snega.
  
  ZIMA 1928/1929: Najhujša zima prejšnjega stoletja. Tik pred Božičem so 
  meteorologi napovedali milo zimo, še dan po božiču je bilo južno vreme, 
  za silvestrovo pa je začelo snežiti in nato je pritisnil hud mraz. 
  Temperature so se januarja in februarja pogosto spustile 
  pod -20 stopinj Celzija, v začetku februarja ponekod celo pod -30. 
  Pod -10 stopinj je bilo občasno še tudi v marcu. 3. februarja so 
  v Helsinkih izmerili rekordno nizkih -55 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1931/1932: Precej snežna zima do konca maja.
  
  ZIMA 1933/1934: Dolga zima, sneg je ležal vse tri zimske mesece.
  
  ZIMA 1935/1936: Precej mila in topla zima.
  
  ZIMA 1937/1938: Precej mrzel januar, aprila večkrat sneg in hude pozebe 
  po Sloveniji
  
  ZIMA 1939/1940: Druga najhujša zima v prejšnjem stoletju. V Ljubljani 
  se je temperatura kar 35-krat spustila pod -10 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1940/1941: Precej mrzel december, povprečna temperatura je 
  bila -6 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1941/1942: Huda in dolga zima. Že v oktobru je snežilo, tudi 
  začetek novemra je bil snežen, najhujše pa je bilo od 8. januarja 
  do 22. februarja ko je bila temperatura v Ljubljani ves čas pod ničlo.
  
  ZIMA 1944/1945: Ogromno snega v januarju, v Ljubljani ga je bilo 
  27. januarja 84 cm.
  
  ZIMA 1946/1947: Precej huda zima z mrazom in snegom že v oktobru, 
  februarja je zapadlo ogromno snega blizu enega metra, v Murski Soboti 86 cm.
  
  ZIMA 1947/1948: Zelo topel januar s temp. do +20 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1951/1952: Ogromno snega v februarju. V Ljubljani je bilo 
  146 cm snega, ker je blizu rekorda iz marca 1895, ko je bilo 149 cm snega.
  
  ZIMA 1954/1955: Ogromno snega v začetku marca, v Mariboru 76 cm.
  
  ZIMA 1955/1956: Zelo mrzel februar, temp. se nekaj dni niso dvignile 
  nad -10 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1962/1963: Precej huda in snežna zima, v Murski Soboti je bilo 
  16. januarja -31 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1967/1968: Najtoplejši Božič stoletja s +13,3 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1968/1969: Ogromno snega v februarju. V Kočevju ga je bilo 148 cm, 
  v Mariboru 68 cm, v Ljubljani 76 cm.
  
  ZIMA 1969/1970: Zelo snežen in mrzel december. V Murski Soboti je bilo 
  22. decembra -27,6 stopinj Celzija, za božič je nižine po Sloveniji 
  prekrivala debela snežna odeja, marsike višja od pol metra.
  
  ZIMA 1974/1975: Zelo mila zima, januarja so bili lepi sončni in topli 
  dnevi s temp. od +10 do +15 stopinj Celzija, snega je bilo zelo malo, 
  manj kot 10 dni.
  
  ZIMA 1980/1981: Dolga zima. Sneg je zapadel že 2. novembra. V tej 
  zimi je bilo 118 dni snežne odeje.
  
  ZIMA 1984/1985: Precej huda zima. Temperature so se januarja in februarja 
  večkrat spustile pod -20 stopinj.
  
  ZIMA 1985/1986: Veliko snega in mraz v februarju.
  
  ZIMA 1986/1987: Po toplem decembru je sledil ledeno mrzel januar. 
  V začetku januarja je v dveh dneh zapadlo več kot 50 cm snega, 
  kasneje pa je pritisnil hud mraz. 12. januarja je bilo v Murski 
  Soboti zjutraj -27 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 1989/1990: Mila in zelo suha zima. Sneg je ležal le 5 dni, 
  prvič je zapadel 8. februarja.
  
  ZIMA 1995/1996: Dolga in snežna zima z 95 dnevi snežne odeje, 
  zadnjič je snežilo 13. aprila.
  
  ZIMA 1996/1997: Hud mraz med Božičem in novim letom. 27. decembra 
  je bilo ob 13. uri v Murski Soboti -15 stopinj Celzija, zjutraj 
  pa je bilo -22 stopinj. Za novo leto je snežilo pri -10 stopinj 
  Celzija podnevi. Sneg je ležal od 24. decembra do 8. februarja. 
  To leto smo imeli precej mrzel april, večkrat je snežilo, nazadnje 
  20. aprila, marsikatere predele po Sloveniji so prizadele pozebe.
  
  ZIMA 1997/1998: Konec oktobra je pritisnil zimski mraz, 30. oktobra 
  zjutraj je bilo kar -10 stopinj Celzija, nato pa je sledila precej 
  mila zima. 12. in 13. februarja je bilo podnevi +21 stopinj Celzija. 
  Sneg je ležal 11 dni.
  
  ZIMA 1998/1999:Sneg je zapadel 21. novembra in se obdržal do 25. januarja, 
  potem je prehodno skopnel. 9. in 10. februarja pa je po vsej Sloveniji 
  močno snežilo. Zapadlo je od 40 do 80 cm snega, višje tudi več. Ta sneg 
  se je obdržal do 27. februarja. Vse skupaj je sneg v tej zimi ležal 85 dni.
  
  ZIMA 2000/2001: Precej mila zima. Novembra je bilo pogosto 
  od +10 do +20 stopinj Celzija, 7. januarja je bilo podnevi +15 stopinj. 
  Sneg je ležal 9 dni.
  
  ZIMA 2001/2002: Po zelo mrzlem decembru sta sledila topel januar in 
  februar. 28. januarja je bilo +20 stopinj Celzija.
  
  ZIMA 2002/2003: Po toplem novembru je sledila prava zima. Sneg je 
  zapadel 5. januarja in se obdržal do 28. februarja. Tudi v decembru 
  je bilo nekaj snega in ledenih dni.
  
  ZIMA 2004/2005: Med 6. in 10. februarjem hud mraz, 9. februarja je v 
  Murski Soboti bilo zjutraj -24 stopinj Celzija. Mraz z jutranjimi 
  temperaturami pod -20 stopinj je spet pritisnil v začetku marca in 
  tako je bila prva polovica marca marsikje najhladnejša od leta 1950. 
  Prvič je v tej zimi snežilo 19. januarja, saj je bilo prej kar milo vreme.
  
  ZIMA 2005/2006: Veliko snega med Božičem in novim letom. 30. decembra 
  je snežna odeja bila tudi po nižinah debela od 40 do 60 centimetrov. 
  Sneg je ležal do sredine februarja, ko je le prehodno skopnel. 
  5. marca je spet močno snežilo. V Moskvi so sredi januarja 
  izmerili -40 stopinj Cezija, kar se od leta 1942 ni zgodilo.
  
  ZIMA 2006/2007: Zelo topla zima. Sneg je prvič zapadel 25. januarja in 
  le okrog 5 cm, za nekaj dni je že skopnel. Več kot polovico januarja 
  in februarja je bilo podnevi prek +10 stopinj Celzija. 11. januarja 
  je bilo +16 stopinj Celzija. Večja pošiljka snega je prišla komaj 
  19. marca, ko je zapadlo prek 20 cm snega. Sneg je v tej zimi ležal 10 dni.
  
  ZIMA 2007/2008: Zelo suha in topla zima. V drugi polovici januarja 
  in februarja so bile temp. pogosto nad +10 stopinj Celzija. 23. in 24. 
  februarja je bilo +18 stopinj.
  
  ZIMA 2012/2013: Dolga in precej snežna zima. Vso zimo je pogosto snežilo. 
  Že v decembru je bilo ponekod do 70 cm snega, za božič je bilo južno, 
  januarja pa je na debelo zamedlo vso Slovenijo, bilo je od 30 do 60 cm 
  snega. Še več snega pa je bilo konec februarja in sicer od 30 do 120 cm, 
  največ na jugu Slovenije. Tudi marca je še snežilo, najprej 14. marca, 
  še bolj pa med 24. in 26. marcem, ko je zapadlo med 15 in 35 cm snega, 
  temperatura pa je bila ves čas pod ničlo. Takega mraza v drugi polovici 
  marca ni bilo že od leta 1963.
  
  Kaj naj rečemo, kot to, da je vreme spremenljivo - kot vse v naravi!