.. .. | |
Vir: Astronomy Picture of the Day via
AGO. translation into Slovenian by H. Mikuz. | Zvezdna karta. |
O izvoru zlata Avtorstvo ilustracije: Dana Berry, NASA Pojasnilo: Od kod izvira zlato v vaši draguljarni? Nihče ni povsem prepričan. Relativna povprečna vsebnost v našem Osončju je videti višja, kot bi lahko nastala v mladem vesolju v zvezdah in tudi v tipičnih eksplozijah supernov. Nekateri astronomi so predlagali in verjamejo, da so z nevtroni bogati težki elementi, kot je zlato lahko najlažje nastali v redkih, z nevtroni bogatih eksplozijah, kot so trki nevtronskih zvezd. Na sliki je umetniška slika, ki prikazuje dve nevtronski zvezdi, ki se v spirali bližata ena drugi, tik preden trčita. Ker so domnevno trki nevtronskih zvezd vir kratko trajnih izbruhov sevanja gama je možno, da že imate spominek na eno najmočnejših eksplozij v vesolju. Glej tudi vsebino zadnjega izjemnega odkritja: GW170817: A Spectacular Multi-Radiation Merger Event Detected VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap171015.html | |
GW170817: Detekcija spektakularne združitve z večimi detektorji
Avtorske pravice videa: NASA's Conceptual Imaging Lab Pojasnilo: Tako gravitacijsko kot elektromagnetno valovanje je bilo prvič sočasno zaznano za eksplozivno združitev. Zbrani podatki se zelo dobro ujemajo z modeli združitve dveh nevtronskih zvezd. Eksplozivni dogodek je bil opažen 17. avgusta v bližnji galaksiji NGC 4993, od nas 130 miljonov svetlobnih let oddaljeni eliptični galaksiji. Gravitacijske valove sta z opazovališč na Zemlji najprej zaznala observatorija LIGO in Virgo. Po nekaj sekundah je bil dogodek zabeležen še s strani satelita Fermi, ki kroži okrog Zemlje in zaznava izbruhe sevanja gama. Tem je po nekaj urah sledil še Hubble in drugi observatoriji. Prikazana je animacija objektov, ki na bi bili odgovorni za zaznan dogodek. Video upodablja vroči neutronski zvezdi ko se vrtinčita ena proti drugi in pri tem oddajata gravitacijsko sevanje. Od združitvi se pojavita močna curka, odgovorna za kratko časovne izbruhe sevanja gama, čemur sledi oblak izvrženega materiala in čez nekaj časa še tip supernove imenovan kilonova. Ta dogodek potrjuje, da LIGO zaznave lahko povežemo s kratko časovnimi izbruhi sevanja gama. Tako močne združitve dveh nevtronskih zvezd so po vesolju razpršile mnogo težjih elementov vključno z jodom pomembnim za življenje in uranom ter plotonijem potrebnih za delovanje jedrskih elektrarn. Morda že posedujete spominek ene od teh eksplozij saj naj bi v njih nastalo tudi zlato. VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap171016.html |
Avtorstvo slike:
NASA,
JPL-Caltech,
Space Science
Institute
Pojasnilo: Kot je bilo načrtovano je vesoljsko plovilo Cassini 15. septembra trčilo v zgornjo atmosfero Saturna po 13 let dolgem raziskovanju Saturnovega sistema. Z do konca prižganimi raketnimi motorji je njegov vstop v atmosfero sledil 22 mimoletom Velikega finala med Saturnom in njegovimi obroči. Cassinijev zadnji signal je potreboval do Zemlje in antenskega sistema Deep Space Network v Canberri, Avstralija 83 minut, kjer so ob 11:55 UT tudi zabeležili izgubo povezave. Za vesoljsko plovilo je bil Saturn svetel in Sonce je bilo nad njim, ko je zaoralo skozi vrhove oblakov plinastega velikana z okoli 113.000 kilometri na uro. Cassinijev zadnji posnetek prikazuje mesto trka ure prej, ko je bilo še na nočni strani in vrhovi oblakov osvetljeni od svetlobe prstanov -- Sončeve svetlobe odbite od Saturnovih obročev. VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap170916.html |
............... |
..........
|
|
Pojasnilo: Na jasnem nebu Madrasa v Oregonu, ta sestavljeni posnetek mrka prikazuje kromosferski ali hitri spekter Sonca. Na sliki so poravnane samo tri ekspozicije, posnete 21. avgusta s teleobjektivom in uklonsko mrežico. Na direktnem posnetku na skrajni levi je Sončev diamantni prstan, ki na začetku in koncu popolnega mrka obdaja silhueto lunarnega diska. Z uklonsko mrežico razširjen v spekter barv proti desni, tvori Sončev fotosferski spekter dve neprekinjeni črti. Te ustrezajo bliskom diamantnih prstanov sicer močno preosvetljenega Sončevega diska. Pri vsaki valovni dolžini svetlobe, ki jo oddajajo atomi okoli tankega loka Sončeve kromosfere so vidne posamezne slike mrka. Najsvetlejše slike ali najmočnejša kromosferska emisija je od vodikovih atomov. Rdeča emisija vodikove alfa črte je na skrajni desni, modra in škrlatna emisija pa sta proti levi. Med njima je najsvetlejša emisija od atomov helija, elementa, ki je bil prvič odkrit šele v hitrem spektru Sonca.
VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap170907.htmlPojasnilo: Na tej sliki popolnega Sončevega mrka je na zatemnjenem nebu svetel planet Venera, mlaj v silhueti in bleščeča Sončeva korona. Sestavljenka sočasnih širokokotnih in posnetkov s teleobjektivom je bila narejena na poti popolnega mrka pred 18 leti, 11. avgusta 1999 blizu kraja Kastamonu v Turčiji. Ta Sončev mrk pripada 145. sarosu. Zgodovinsko znan iz opazovanj Lunine orbite, saros napoveduje kdaj se bodo Sonce, Zemlja in Luna vrnili v isti geometrijski položaj za Sončev (ali Lunin) mrk. Saros ima periodo 18 let, 11 in 1/3 dneva. Mrki, ki si sledijo s periodo enega sarosa pripadajo isti številki serije sarosov in so si zelo podobni. Vendar pa se pot popolnega mrka zaporednih Sončevih mrkov istega sarosa na Zemlji premakne, ker se planet v dodatnih 8 urah dneva zavrti. Tako, da bo naslednji Sončev mrk 145. sarosa prav tako popolni mrk in bo ozek pas popolne faze potekal od obale do obale čez Združene države 21. avgusta 2017.
VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap170811.html
Explanation:
Chasing solar eclipses can cause you to go to the most interesting places and meet the most interesting people.
Almost.
For example, chasing this eclipse brought this astrophotographer to Kenya in 2013.
His contact, a member of the
Maasai people,
was to pick him up at the airport, show him part of southern Kenya, and even agreed to pose in
traditional warrior garb
on a hill as the hopefully
spectacular eclipse set far in background.
Unfortunately, this contact person died unexpectedly
a week before the astrophotographer's arrival,
and so he never got to participate in the shoot,
nor know that the resulting image went on to win an
international award for astrophotography.
Pictured in 2013 from
Kenya,
the Moon covers much of the Sun during a
hybrid eclipse,
a rare type of
solar eclipse
that appears as total from some Earth locations, but annular in others.
During the annular part of the eclipse,
the Moon was too far from the Earth to block the entire Sun.
Next month a total solar eclipse
will cross the USA.
Pojasnilo:
Zasledovanje Sončevih mrkov vas lahko pripelje do najzanimivejših lokacij in srečanj z najzanimivejšimi ljudmi.
Skoraj.
Na primer, sledenje temu mrku je leta 2013 pripeljalo astrofotografa v Kenijo.
Njegov kontakt, pripadnik
ljudstva Masaji naj bi ga pobral na letališču, mu razkazal del južne Kenije in je celo soglašal, da pozira v
tradicionalni bojni obleki
na hribu, ko bi, upajmo,
spektakularen mrk zahajal daleč v ozadju.
Na žalost je njegova kontaktna oseba nepričakovano
preminila teden pred njegovim prihodom in tako nikoli ni sodelovala pri snemanju,
niti ni vedela, da bo nastala slika (ki jo je naredil, kot si jo je zamislil ...)
zmagala na
mednarodnem tekmovanju za astrofotografijo.
Posneta leta 2013 iz
Kenije, Luna zakriva večino Sonca med
hibridnim mrkom,
redkim tipom
Sončevega mrka, ki je iz nekaterih lokacij na Zemlji viden kot popoln, iz drugih pa kolobarjast.
Med kolobarjastim delom mrka je bila Luna predaleč od Zemlje, da bi zakrila celotno Sonce.
Naslednji mesec bo popolni Sončev mrk
prečkal ZDA.
VIR:
https://apod.nasa.gov/apod/
-------- Druženje 7. avg. 2017 --------
Delni Lunin mrk,
ki je bil v drugi fazi viden tudi iz naših krajev,
so nam na Šentvidu zakrili oblaki. Mrk se je začel ob 19.22 uri
po veljavnem času, a je pri nas bil viden šele po vzhodu Lune, ki se je
zgodil
okrog 20.14 ure. Mrk je trajal do 21.18 ure. Vremen za opazovanje
mrka je bilo ugodno
na vzhodu Slovenije.
To je drugi izmed letošnjih
Lunin mrkov.
S tem mrkom je povezan tudi popolni Sončev mrk, ki se bo zgodil čez
štirinajst dni (21. avg. 2017). Žal ta ne bo viden iz naših krajev, saj ga
bodo lahko opazovali le v Severni Ameriki
(ZDA) in kot delnega na
skrajnem zahodu Evrope. Naslednji Lunin mrk bo 31. januarja
prihodnje leto, ki pa iz naših krajev ne bo viden.
Satelitska slika v času mrka - zahod je bil iz Ljubljane zakrit.
O izjemnem pomenu mrkov v razvoju astronomije si lahko več preberete na straneh:
* ANTIKA IN MRKI
* Zgodovina in mrki
-------- Druženje 31. jul. 2017 --------
Bil je topel in jasen večer. Prvi Lunin krajec, Saturn in Jupiter
so krasili zahodno in južno nebo.
Majhen oblaček za Triglavom je polepšal večerno zarjo - sipanje
svetlobe je posejalo žarek v loku čez celotno nebo.
Zvečer smo občudovali Luno - res imenitne podobe gora, njihovih senc na
morjih, prelomnicah, kraterjev s centralnimi gorami ...
Saturn in Jupiter sta kazala vse svoje čare v začuda, za
temperaturo 30 °C,
zelo mirnem ozračju.
Skozi Ciko smo si ogledali prelet ISS.
Pogovor je nanesel na mrk 21. 8. 2017 v ZDA - del ekipe
odpotuje že ta četrtek, del čez dva tedna, del pa ostaja
v domovini.
-------- Druženje 24. jul. 2017 --------
OBLAKI IN NJIHOV POMEN, NASTANEK, širša slika
Tomaž D. pravi: " ... brez Sonca
cvetja ni in roža oveni, brez glasbe prazen je in osamljen svet ..."
Bil je oblačen in svež večer.
Obdelovali smo slike, nadgrajevali linux, ogledali smo si atlas oblakov ...
Plastificiral sem atlas oblakov na A3, ki je eden
boljših, saj ima na
enem listu zbrane glavne tipe in podtipe oblakov z zelo realistično grafiko.
VIR: https://de.wikipedia.org/wiki/Wolke#/media/File:Clouds_Atlas2.png
Še poenostavljena shema oblakov.
Čudež življenja sestavljajo ravno pravšnje razmere in te so:
- dovolj majhno Sonce,
ki omogoča dolgo in stabilno fuzijo (zlivanje atomskih jeder
že okrog 5 milijart let,
vodika v helij itn,
masna ralika jeder daje energijo Soncu in seveda vsem nam, po Einsteinu:
dE=dm*c2) in človek
lomasti po 4.6 milijarde let stari Zemlji komaj nekaj
100000 let (105/109 = 10-4, če to preračunamo
v človeško življenje, dobimo 100*365dni/10000 = 3,6 dni;
in moderne civilizacije so stare samo
nekaj 1000 let, kar pomeni slabo uro našega življenja;
in če vemo, da je moderna komunikacija preko elektromagnetnih valov
stara komaj 100 let, je moderno
tehnološko življenje staro komaj kakšno minuto - to pomeni, da bi v življenju smeli
komunicirati recimo z mobilnim telefonom samo kakšno sekundo),
- ravno pravšnja razdalja Zemlje od Sonca, ki omogoča tekočo vodo
(ef. tem. Zemlje je 288 K),
ustrezna kemijska sestava
Zemlje (Sonce in planeti so ostanki starejših generacij zvezd - smo otroci supernov,
ki so tvorile težje elemente od železa in so med eksplozijo izvrgle, poleg kovin,
vodika,
tudi helij,
ogljik, kisik, dušik ...,
glej "Supernova
nucleosynthesis" in to so gradniki
življenja, DNK - ogljikovodiki ... ),
- bližina Lune, ki stabilizira rotacijo Zemlje in s tem podnebne razmere,
- in seveda magnetno polje, ozračje in voda - vodni krog
(izhlapevanje vode, večino iz oceanov, tvorba oblakov in padavin), ki ga seveda
omogoča energija Sonca.
Glej tudi tekst: povratne_dobe_poplave01.html#stabilnost_zemlje
Shema kroženja vode v naravi.
Nastanek oblakov. Vir slike: WIKI
Voda ima lahko v običajnem oblaku maso do več milijonov ton.
Kapljice ledu ali vode v oblaku nastanejo, ko se molekule vode, ki so
prisotne v zraku dvigajo (vzgon ali prisilni dvig) in se temperatura
in s tem kinetična energija molekul zmanjša (T je sorazmerena
z mv2/k) - nakar prevlada
privlačna molekularna sila med delci vode in jih druži
v ledene kristalčke ali kapljice velikosti od 0,001 do 0,015 mm.
K tvorbi kapljic in kristalčkov bistveno pripomorejo
tudi higroskopski (kondenzacijski) delci v zraku - recimo saje.
Masa vodnih kapljic je dovolj majhna, da jih zračni tokovi pod in znotraj
oblaka še lahko obdržijo v zraku. Kapljice se zato nenehno tvorijo in
izhlapevajo - hitrosti kapljic so od 1 do 2 cm/s.
Megla v nižinah in dolinah pa nastaja zaradi ohlajanja zraka - tla se recimo
ob jasnih nočeh
s sevanjem ohladijo, posledično tudi zrak, in ko pade temperatura na ali
pod temperaturo
rosišča (relativna vlažnost doseže 100 % ),
se pojavi megla - radiacijaka megla.
Lahko pa se hladen zrak spusti iz višin v dolino in spet nastane megla.
Advekcijska megla nastaja pri gibanju zračnih mas v vodoravni smeri in
je posledica drsenja
toplega in vlažnega zraka nad hladno podlago. Temperatura zraka se zaradi
tega dotika zniža do rosišča in tako se vodna para v ohlajenem zraku kondenzira.
Poznamo še pobočne megle, frontne megle, "ledene" megle ...
Toča nastane pri dovolj razvitem kumulonimbusu, ko se na njegovem vrhu ustvarijo
kristali v obliki sodre. Na te kristale se lepijo podhlajene
vodne kapljice. Voda se okoli kristalov spreminja v tanke plasti ledu. Ker pa je
v kumulonimbusu zelo močno turbulentno gibanje, se jedra toče v oblaku gibljejo
v krožnici vse dokler njihova teža ni večja, kakor pa sila vzgonskega gibanja
v oblaku
(po domače, premagajo upor vetra in padejo na tla).
Pri gibanju ali kroženju se zrna toče v oblaku torej stalno večajo na račun podhlajenih
vodnih kapljic. Ko toliko narastejo in pridobijo maso, da jih vertikalni vetrovi ne
morejo več dvigniti, padajo na zemeljsko površino. Ko presekamo zrno toče,
se pokaže, da je jedro sestavljeno iz neke vrste trdega snega,
okrog katerega so nalepljene
plasti ledu. Tako lahko tudi ocenimo število kroženj toče v oblaku.
Dimenzije delcev doče so od 5 do nekaj 10 mm.
Sneg je padavina v trdem stanju, ki nastaja v oblakih - nastaja iz
drobnih kapljic vodne pare, ko je zrak s temperaturo pod 0 °C zasičen z vodno
paro.
Tedaj vodna para resublimira (takoj preide v trdo stanje). Če je resublimacija
postopna, ledeni kristali dobivajo več ali manj pravilno obliko, se pri padanju
spajajo in tako nastanejo snežinke (temperatura zraka je po celotni
poti do tal okrog ali pod 0 °C).
Poznamo še veliko podvrst padavin, recimo sodro, babje pšeno, ledene iglice, ...
Prikaz razvoja značilne nevihtne celice od cumulusa do cumulunimbusa
v 30 minutah.
VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Cloud
Oblaki sicer astromom kdaj nagajajo, a brez njih ne bi bilo življenja, bitja,
ki mu oblaki kdaj "nagajajo"!
Cikloni in anticikoloni
Cikloni so velika sklenjena območja nizkega zračnega tlaka.
Imajo obliko nepravilnih krogov s premerom tudi nekaj tisoč kilometrov.
Prinašajo slabo vreme z oblačnostjo in padavinami. Pogosto uporabljamo
tudi izraza tlačna depresije ali minimumi.
Najnižji tlak je v središču ciklona, zato vetrovi pri tleh pihajo iz robnih
delov ciklona proti njegovemu središču. Ker nanje delujejo različne sile
(koriolisova sila, trenje, ...),
ne pihajo naravnost glede na sile (zaradi) tlačnih razlik, amapak ukrivljeno,
kar povzroči vtinčenje zraka.
Na severni polobli pihajo, vrtinčijo zrak, v nasprotni
smeri urinih kazalcev, na južni pa obratno. V središču ciklona se zrak steka in
hitro dviguje. Pri tem se adiabatno ohlaja
(praktično skoraj brez dovajanja ali odvzemanja toplote
- ohlaja se samo z raztezanjem), kar povzroči kondenzacijo vodne pare in padavine.
Nasprotno kroženje zraka
pa je značilno za anticiklone (zanje uporabljamo izraz maksimumi).
Pri anticiklonih se zrak spušča iz višin proti tlem in se steka iz središča proti robu,
zato se segreva in ni pogojev za nastanek oblakov, padavin, neviht.
Anticikolon se na severni polobli vrti v smeri urinih kazalcev.
Razlog vrtenja vremenskih front je v glavnem posledica koriolisove sile
(gibanje na rotirajočem telesu, kjer se obodna hitrost spreminja
z oddaljenostjo od središča kroženja: v =2*pi*R/to - po domače,
pod "nogami" se nam [zraku] premaknejo tla),
njen izvor in posleice so lepo
vidne na spdnji skici, animaciji.
Koriolisove sila, ki je posledica rotacije Zemlje, je odločilna za
tvorbo ciklonov in anticiklonov na Zemlji.
Tropski ciklon - Hurricane - nastane nad toplim oceanom z nasičeno vlago.
Vir: viki
Še kratek fenomenološki pogled na dinamiko vremena
Okrog 1400 J sevanja na sekundo prispe iz Sonca na kvadratni meter vrhnje plasti
atmosfere - to je zdaleč najbolj bistven in stabilen paket energije,
ki nam omogoča praktično vse,
življenje - razvoj v času.
Veliko te energije se odbije, a tam do 1000 W/m2 lahko prispe do tal.
Tla se zato segrejejo - s prevajanjem toplote pa se segrejejo tudi spodnje plasti
atmosfere - redkejši topel zrak se zaradi vzgona začne dvigati in tako nastane konvektivno
mešanje zraka - posledica so lahko tudi oblaki in padavine.
K dinamiki atmosfere, segrevanju ali ohlajanju tal in ozračja, prispevajo tudi:
rotacija Zemlje (menjava noči - izguba energije in dneva - akumulacija
energije, Koriolisova sila), vpadni kot sončnih žarkov (čas v dnevu,
geografska širina
in letni časi - položaj Zemlje na orbiti okrog Sonca), sestava tal, vegetacija ter
pokritost z oceani (v njih je akumulirano
ogromno energije in so gibalo vremena),
morji, rekami, jezeri, sam relief (višavja - prisilni dvig zraka,
kotline - temperaturni obrat, ravnine ...), sestava ozračja
(toplogredni plini H2O, CO2, CH4, CFC, HCF, PHC,
NOx, recimo N2O - smejalni plin, SF6),
vpliv človeka na rabo tal, na emisije v ozračje, padci
asteroidov ali kometov na Zemljo, ostalih delcev iz vesolja,
kozmično sevanje, seveda Sončev veter,
sama aktivnost Sonca, ki bo še kakšno milijardo let stabilna,
notranja in zunanja dinamika same Zemlje, izbruhi vulkanov,
dinamika ekosistemov
..., preko povratnih zank (recimo snežna površina poveča odboj žarkov
in s tem še dodatno prispeva k ohlajanju, veliko hrane poveča populacije živali
in s tem rabo tal ...)
Zemlja tako veš čas lovi ravnovesje,
ki je v resnici zelo stabilno - fluktuacije, recimo v temperaturah,
padavinah ... so majhne (v nasprotnem recimo človeštvo sploh
ne bi preživelo, se razvilo
do te stopnje samozavedanja, učljivosti, prilagajanja - je pa res, da je
človek bil že kdaj na tem, da izgine iz obličja Zemlje, podnebje se spreminja,
tukaj so vulkani, delno prirojena "ustvarjalna grabežljivost" človeka in posledično
vplivi na okolje ...).
Za konec se posvetimo zgolj atmosferi
in z enim stavkom še energijski bilanci našega planeta.
Energijska bilanaca Zemlje je dolgoročno enaka 0 -
koliko energije naš planet prejme, toliko je tudi odda (če zanemarimo
ohlajanje jedra Zemlje, radioaktivni razpad, itn) - to energijsko
ravnovesje ji zagotavlja
dokaj stabilno podnebje - klimo.
Z že opisanimi fenomeni torej nastajajo atmosferski pojavi, recimo
tlačne razlike, ki povzročajo globalno in lokalno cirkulacijo zraka - vetrove.
Vsi opisani dejavniki torej bistveno vplivajo na nam vsem dobro poznano stanje atmosfere -
to je na naše ljubo vreme - ki ga bistveno težje napovemo, kot recimo
napovemo kak mrk, okultacijo nebesnih teles, padec kakega naravnega ali umetnega
satelita ...
V resnici so izjemni matematično-fizikalni uspehi astronomije,
napovedovanje dogodkov (zaradi "enostavnosti" nebesne dinamike
z malo spremenljivkami - gre za model skoraj
okroglih teles,
v skoraj praznem prostoru),
nekoliko zavedli človeštvo, ki si je nekaj časa domišljalo, da bomo
zadaj-zdaj znali napovedati, izračunati vse: vreme, biološko stanje človeka, bodočnost
("Bog je mrtev - so rekli in umrli ...") ...
A zavedenost je mnogokrat vodilo do napredka - a ne zmeraj.
Sezonske napovedi vremena so recimo še zmeraj na nivoju 15. stoletja.
Ali veste, da je Jožef Stefan prvi na svetu pravilno izračunal
površinsko tremperaturo Sonca
(efektivna tem. fotosfere je 5777 K in niha med 4500 and 6000 K ) leta 1879,
iz lastnega fizikalnega zakona o sevanju črnega telesa
: j = so*T4
( so = 5.670400(40)*10-8 W.m-2.K-4)
!
Stefanov zakon je danes nepogrešljiv del razlage vesolja, življenja.
Poleg J. Vege je Jožef Stefan drugi Slovenec, po katerem so poimenovali krater na Luni.
Stefanov krater je na "temni" strani Lune, ki se iz Zemlje ne vidi in ta del Lune so
kartirali s sateliti.
Jožef Stefan (* 24. marec 1835, Sveti Peter pri Žrelcu, sedaj predel Celovca,
† 7. januar 1893, Dunaj).
Sledi nekaj poučnih slik o nastanku oblakov, ciklona ...
VIR:
https://www.atmos.illinois.edu/~snodgrss/Midlatitude_cyclone.html
Presek atmosfere po višini (temperatura, tlak).
VIR: https://skepticalscience.com/jetstream-guide.html
------------jutranji posnetek trikotnika Luna, Venera,
Aldebaran 20. jul. 2017, ob 04:20, foto IDA-----------
Jutranji posnetek trikotnika, ki ga sestavljajo Luna, levo Venera,
desno Aldebaran. Posnela Ida Kraševec 20. jul. 2017 ob 04:20.
Ida pravi: "Tale prizor sem posnela [...] v enem od mojih
iskanj NLCjev. Ni sicer ne vem kaj od
fotke, je bila pa lepa
kompozicija Venere in Lune, pa vidi se tudi neosvetljeni del slednje."
--------------------druženje v ponedeljek 17. jul. 2017-----------------------------
GOSTILI SMO BEST:
Board of European Students of Technology
Uvod v opis srečanja začnimo s podobo imenitne S. pege AR1944.
NASA SDO animacija prekrasne pege z oznako AR1944 - 5. do 11. jul. 2017.
Take velike skupine peg so ob minimumu aktivnosti Sonca precej redke - cikel traja
približno 11 let.
Vir: https://phys.org/news/2017-07-nasa-sdo-sunspot-earth.html
Primerjava pege AR1944 (jul. 2017) z velikostjo Zemlje.
Vir: https://phys.org/news/2014-01-nasa-sdo-giant-january-sunspots.html#nRlv
Člani BESTa so študentje praktično iz vseh evropskih držav (Skandinavija, Baltik,
centralna in JV Evropa, ...).
Letos so del počitniških študijskih programov izvajali tudi v Sloveniji
in to noč na
Šentvidu.
Kako je prišlo do tega srečanja - opazovanj in predavanja?
Študentka Nastja Marondini iz naše ekipe je članica združenja študentov
BEST (Board of European Students of Technolog) in na njeno pobudo
se je angažiral del astronomskega krožka in ADV.
Dr. Jure Varlec je pripravil izpitna vprašanja in predavanje. Skupaj z dr. Andrejem
Lajovicem sta pripravila še program spoznavanja nočnega neba in opazovanj,
pomagali so tudi ostali člani.
Vse nas je presenetila velika motivacija celotne skupine tridesetih študentov.
Zanimalo jih je vse, opazovanja, zakaj, kaj, kako ...
Na terasi in v učilnici so se zadržali od 20. do 23. h.
Imeli smo družabno in strokovno astronomsko krasen večer.
Atmosferska transparenca je bila ena boljših - kar se vidi po slikah 60 km
oddaljenega Triglava in Kredarice.
Pred zahodom Sonca so si ogledali projekcijo Sonca s Ciko, na robu je še bila opazna
velika pega (sam zahod z nežnimi oblaki in drevesi v ospredju, je bil
za vse eno novo doživetje dinamike narave,
dneva ...), skozi H-alfa teleskop pa so se lepo kazale protuberance ob že omenjeni
pegi AR1944.
Po zaidu Sonca smo opazovali še Triglav z Aljaževim stolpom, Kredarico
z vetrnicami - res izjemen pogled. Silhueta očaka Triglava v večerni zarji
je bila zares božanska in je navdušila vse prisotne. Veliko so tudi slikali, spontano ...
Med opazovanji smo posvetili največ časa Saturnu, Jupitru, planetarkama M57 in M27,
kroglasti kopici M13, galaksijam M31, M81, M82 in dvojnima zvezdama Albireo
ter Karlovo srce. Veliko je bilo tudi zanimanja za ozvezdja - za celosten
pogled na vesolje, kje se kaj nahaja, kaj gledamo, starost, razvoj zvezd ...
Ida je prinesla v observatorij v dar dedkove naravoslovne knjige,
in ko so jih zagledali "BEST" študentje, so jih v hipu polovico razgrabili.
Pravo presenečenje - da mladi cenijo knjige ...
Vprašali smo se, kako bi se recimo obnašali naši študentje fizike, kemije ...
na takem srečanju?
Sledi nekaj slik, iz katere je razvidna dokaj pričakovana dinamika nekega srečanja,
astronomskega druženja.
Skupina je najprej statična, nekoliko zadržana, tipa teren,
nakar se med opazovanji razvije sproščeno vzdušje, dialog o tem in onem.
ADV H-alfa teleskop je izredno učilo za dojemanje dinamike Sonca.
Projekcija Soca je vse navdušila - naša Cika se je spet izkazala.
"Kvantna teleportacija (Quantum teleportation) na Šentvidu že deluje ..."
Na sliki se lepo razloči gorska koča na Kredarici, kapelica desno od nje,
sledita ji vetrnici - generatorja električne energije - pogled iz oddaljenosti 60 km.
Na vrhu Triglava stoji znameniti Aljažev stolp in opazovali smo ga lahko kar iz
Šentvida - iz razdalje 60 km.
Iz fotografije je razvidno, kako prav nam pride ADV zvezdna karta celotnega
neba 2m X 1m. Vsak trud se poplača.
Desno od Triglava (2864 m) si sledijo: Kredarica (2515 m), Rjavina (2532 m, zadaj Cmir 2393 m),
Škrlatica (2738 m), Špik (2413 m),
Dovški križ (2531 m) ...
Silhueta očaka Triglava v večerni zarji je bila
zares božanska in je navdušila vse prisotne BEST študente.
Po koncu srečanja smo se posvetili še obdelavi Sonca v H-alfa svetlobi izpred tedna.
Slike spodaj - na njih se krasno zaznajo protuberance in pega AR1944.
AKGŠ&ADV slika Sonca v H-alfa svetlobi - 10. jul. 2017 - zelo lepo je razvidna
pega AR1944.
Snemali smo s črno-belo kamero Basler acA 1300 - 20gm (1280px, 960px)
skozi H-alfa teleskop Lunt Solar System 60 mm na EQ6 montaži. Kamero smo
upravljali s programom QArv ter video posnetke spremenili v slike in jih
filtrirali po kvaliteti s programom Arif. Obdržali smo samo tretjino najbolj
kakovostnih slik. Poravnavo in seštevanje smo izvedli s programom Lycklig,
ostrenje pa s programom Kinky.
Barvo smo na koncu umetno dodali v GIMPu.
Glej tudi:
http://www.ad-vega.si/
.
Še posnetek Sonca v H-alfa svetlobi,
kjer se skupaj opazi tako protuberance kot površinske značilnosti -
brez zlaganja - zgolj en posnetek skozi okular (ZV).
Dejan je posnel še Kasiopejo in Andromedo - mestna svetloba naredi svoje.
--------------------druženje v ponedeljek 10. jul. 2017-----------------------------
Pojdi z miško na sliko in iz nje - kaj opaziš?
Ne, nismo odkrili še ene Jupitrove lune!
Opazovali smo dokaj aktivno Sonce - projekcija, H-alfa teleskop -
ko se je stemnilo pa še Luno, Saturn, Jupiter.
Malo smo podebatirali o maturi, se igrali s sencami ...
Jupiter sej približal
zvezdi HIP 63070, 3.4 mag. Opazovati se je dalo zanimivo dinamiko
premikanja lun in samega Jupitra med zvezdami (glede na zvezdo).
Položaj Jupitra in Lun med 21. h (zgoraj) in 23. h (spodaj) glede
na zvezdo HIP 63070, 3.4 mag.
Premik je očiten.
Po daljšem okrevanju nas je spet obiskal Matej.
-------------------------------------------------
Sandi Brcar iz Repatic in kometov
nam je poslal posnetek znamenite planetarne meglice Prstan,
M57 v Liri (Sandi in Nada nas lepo pozdravljata in mi jima
pozdrave vračamo).
Posnel jo je na morju, uporabil je naslednjo opremo:
- Canonom EOS 500D (ISO-12800, posnetki po 40s.),
- program DeepSky Stakkert (sestavil iz 8 posnetkov),
- optika "TS 10 inch f/8 Ritchey-Chrétien Astrograph" (izvedba "Carbon tube")
na stojalu "Skywatcher AZ EQ6 EQ and Alt-AZ GoTo Mount - Telescopes to 20 kg"
.
Pravi, da bo posnetke še izboljšal.
SONCE V H-ALFA SVETLOBI
PO nekajtedenskem zatišju je Sonce na robu,
v H-alfa svetlobi, spet pokazalo nekaj svojih
mojstrovin v igri magnetnih silnic in plazme.
Tudi izrazita pega se opazi pod protuberancami.
Foto ZV, 8. in 9. julij 2017.
Pojasnilo: Misteriozne in neverjetno kratkotrajne rdeče prikazni so bile na Zemlji opažene visoko nad velikimi nevihtami. Potem, ko so bili posneti iz nizke Zemljine orbite ali visoko letečih letal, so bili ti plešoči dogodki podobni streli zabeleženi na video posnetkih iz gorskega vrha v severni Franciji. Ta posebno jasen pogled proti mnogocelični nevihti nad Rokavskim prelivom, oddaljeni kakih 600 kilometrov je bil posnet 28. maja ponoči. S trajanjem vsega nekaj milisekund je povezava rdečih duhov in neviht znana. Še vedno pa ostaja veliko nepojasnjenega o njihovem hitro minevajočem izgledu, vključno z naravo njihovih povezav z drugimi pojavi bliskov v gornji atmosferi, kot so modri curki in iz satelitov odkriti atmosferski izbruhi gama žarkov.
VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap170615.htmlPojasnilo: Kako bi bilo videti približevanje Jupitru? V pomoč temu odgovoru je skupina 91 amaterskih astrofotografov iz Zemlje posnela preko 1000 slik Jupitra. Dobljeni posnetke so poravnali in digitalno združili v prikazani pohitreni video posnetek. Snemati so začeli decembra 2014 in končali dobre tri mesece kasneje. Rezultat je prikaz fiktivnega zbližanja, ki je podobno mimoletu Nasinega robotiziranega vesoljskega plovila Juno, ko se je v lanskem juliju prvič približalo svetu Jupitra. Video se začne z Jupitrom kot majhno kroglo blizu središča slike. Ko se Jupiter bliža od spodaj, postaja planet vse večji in vrtenje oblačnih pasov vse jasnejše. Jupitrova vedno manjša Velika rdeča pega postane vidna dvakrat in kaže občasno nenavadno aktivnost. Vidimo tudi bele ovale, ki se gibljejo okoli orjaškega planeta. Video se konča, ko gre namišljeno vesoljsko plovilo nad Jupitrovim severnim polom.
Pojasnilo:
Kaj se je zgodilo kometu Lovejoy?
Na
prikazani sliki, obdelanem
kompozitu je bil komet posnet
na začetku meseca potem, ko je nepričakovano zablestel in dobil dolg zamotan
ionski rep.
Nenavadno, običajno kompleksen učinek
Sončevega vetra in
magnetnega polja je tukaj povzročil, da srednji del
ionskega repa kometa Lovejoy
spominja na glavo šivanke.
Komet C/2017 E4 (Lovejoy) je prejšnji mesec
odkril
znan
odkritelj
kometov
Terry Lovejoy.
Na
začetku tega meseca je komet dosegel
vizualno magnitudo 7 in postal
dobra tarča za binokularje in kamere z dolgo ekspozicijo.
Kar se je zgodilo
kometu Lovejoy (E4) odkar je bila posneta ta slika bi lahko smatrali za
še bolj nenavadno. Izgleda, da je jedro kometa med potovanjem mimo
Sonca pred dvemi dnevi
razpadlo in ugasnilo.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170425.html
Pojasnilo: 10. aprila sta si to zorno polje teleobjektiva delila polna Luna in Jupiter. Oba sta bila blizu opozicije, na nasprotni strani Sonca na Zemljinem nočnem nebu. Posneta sta ob prehodu tankega sloja oblakov, ki je nekoliko zatemnil svetlo mesečino. Na sliki je znan obraz naravnega satelita našega planeta, skupaj s poravnanimi štirimi Galilejevimi lunami vladajočega plinastega velikana. Označene od vrha navzdol so drobne svetlobne pikice nad svetlim Jupitrom Kalisto, Evropa, Ganimed in Jo. Naš naravni satelit je videti večji, ker je bližji in svetlejši. Vendar so Kalisto, Ganimed in Jo fizično večji od Zemljine Lune, vodni svet Evropa pa je le malenkost manjši. Pravzaprav od šestih največjih planetarnih satelitov manjka na sceni le Saturnova luna Titan.
VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170413.htmlPojasnilo: Je to nezemljan? Verjetno ne, ampak od vseh živali na Zemlji je počasnik oziroma tardigrad mogoče najboljši kandidat. Počasniki so znani po tem, da lahko več desetletij preživijo brez hrane in vode, da lahko preživijo temperatue od absolutne ničle do vrelišča vode, da lahko preživijo tlake od skoraj nič do tistega, ki je prisoten na oceanskem dnu, in da lahko preživijo tudi direktno obsevanje. Te zmnožnosti preživetja počasnikov so bile testirane leta 2011 zunaj vesoljskega plovila, ki je krožilo okrog Zemlje. Počasniki so tako vzdržljivi delno zaradi dejstva, ker lahko popravijo svoj lasten DNA zapis, ter ker lahko zmanjšajo zaloge vode v svojem telesu na le nekaj procentov. Nekateri od teh miniaturnih vodnih medvedkov so skoraj postali nezemljani nedavno, ko so bili izstreljeni na Marsovo luno Fobos z Rusko misijo Fobos-Grunt, vendar jim Fobosa žal ni uspelo doseči, saj se je raketa pokvarila in je kapsula ostala v Zemljini orbiti. Počasniki so bolj pogosti kot ljudje tako rekoč po celotnem Zemeljskem površju. Na tej fotografiji, ki je umetno obarvana slika elektronskega mikroskopa, vidimo milimeter dolgega počasnika, ki se plazi po koščku mahu.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170326.htmlPojasnilo: Štirje laserski žarki sekajo ta lep posnetek Orionove meglice, kot je bila vidna iz ESO observatorija Paranal v puščavi Atakama na planetu Zemlja. Ne gre za medzvezdni konflikt, laserje uporabljajo za opazovanje Oriona z UT4, enim od zelo velikih teleskopov observatorija tekom tehničnega preizkušanja sistema adaptivne optike, ki služi ostrenju slike. Ta pogled na meglico s štirimi laserskimi žarki je bil posnet z majhnim teleskopom izven stavbe UT4. Žarki so vidni iz te perspektive, ker v prvih nekaj kilometrih nad observatorijem Zemljina gosta spodnja atmosfera siplje svetlobo laserja. Štirje kratki odseki, ki jih vidimo na koncu žarkov so emisije iz sloja atmosfere z natrijevimi atomi, vzbujenimi z lasersko svetlobo na večjih višinah 80-90 kilometrov. Gledano iz perspektive UT4, ti segmenti tvorijo svetle pike ali umetne zvezde vodnice. Njihovo utripanje se sproti uporablja za popravke atmosferskih popačenj v smeri pogleda, s kontrolo prilagodljivega zrcala na optični poti teleskopa.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170329.htmlPojasnilo: Seveda, vendar ali sploh lahko drevo naredi kaj takega? Na sliki je vizualno sovpadanje temnih vej bližnjega drevesa in oddaljenega svetlega polarnega sija. Lepota severnega sija, ki dozdevno sledi obliki drevesa v ospredju je očarala fotografa tako zelo, da je za trenutek pozabil posneti sliko. Gledano iz pravega zornega kota se zdi, da ima to drevo severni sij kot nadomestek listov. Na srečo je še preden je severni sij spremenil celoten izgled prišel k sebi in posnel to dih jemajoče trenutno sovpadanje. Običajno vzbujeni od eksplozij na Soncu, nastajajo polarni siji zaradi visoko energijskih elektronov, ki trkajo v Zemljino atmosfero na višini okoli 150 kilometrov. Temu nenavadnemu sodelovanju Zemlje in neba so bili priča na začetku meseca na Islandiji.
VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170320.html
Sledi dokaz (glej levo sliko in oznake):
CB = 1 AC = x AB = x + 1 (stranica kvadrata) CI = (x + 1)/3 BF = 2(x + 1)/3 CF = 2(x + 1)/3 - 1 = (2x - 1)/3 d = BJ CJ = x + 1 - d d2 + 1 = (x + 1 - d)2 (Pitagorov izrek) d = (x2 + 2x)/(2x + 2) - sledijo razmerja stranic podobnih pravokotnih trikotnikov CFI, CBJ, saj je kot gama enak kotu alfa, CI = (x + 1)/3 d/(x + 1 - d) = ((2x - 1)/3)/((x + 1)/3) = (2x - 1)/(x + 1) (x2 + 2x)/(x2 + 2x + 2) = (2x - 1)/(x + 1) x3 + 3x2 + 2x = 2x3 + 3x2 + 2x - 2 x3 = 2 oziroma x = 21/3(in to je elegantna rešitev zgolj s prepogibanjem papirja). |
Just as Euclid devised axioms for planar geometry, the modern mathematicians Humiaki Huzita and Koshiro Hatori devised a complete set of axioms to describe origami geometry — the Huzita–Hatori axioms (click here to skip the axioms and see the rest of the article):
Axiom 1: Given two points and , there is a unique fold that passes through both of them.
[Skozi dve različni točki p1 in p2 lahko naredimo samo en pregib.] |
Axiom 2: Given two points and , there is a unique fold that places onto .
[Obstaja en sam pregib, s katerim dano točko p1 prenesemo na dano točko p2 in p1 ni enaka p2.] |
Axiom 3: Given two lines and , there is a fold that places onto .
[Obstajata dva pregiba, s katerima dano premico l1 prenesemo na dano premico l2, če se premici sekata in en sam, če sta premici vzporedni.] |
Axiom 4: Given a point and a line , there is a unique fold perpendicular to that passes through point .
[Samo na en sam način lahko naredimo pravokoten pregib, skozi dano točko p1 na dano premico l1.] |
Axiom 5: Given two points and and a line , there is a fold that places onto and passes through .
[Obstaja samo en pregib skozi dano točko p2, prek katerega se točka p1 prezrcali na dano premico l1. ] |
Axiom 6: Given two points and and two lines and , there is a fold that places onto and onto .
[Če sta dani različni premici l1 in l2, ki se sekata in različni točki p1 in p2, obstaja natančno en pregib, prek katerega se točka p1 prezcali na premico l1 in se točka p2 prezcali na premico l2.] |
Axiom 7: Given one point and two lines and , there is a fold that places onto and is perpendicular to .
[Če so dane točka p ter premici l1 in l2, obstaja pregib, ki točko p preslika na premico l1 in je pregib pravokoten na premico l2.] |
Sledijo primeri še nekaterih ulomkov - sami izpeljite povezave glede na sliko spodaj AP = x BQ = 2x/(1+x) QC = (1-x)/(1+x) AR = (1-x2)/2 PQ = (1+x2)/(1+x) ------------------------------- AP BQ QC AR PQ 1/2 2/3 1/3 3/8 5/6 1/3 1/2 1/2 4/9 5/6 2/3 4/5 1/5 5/18 13/15 1/5 1/3 2/3 12/25 13/15
Na sliki toplejše barve označujejo smeri neba, iz katerih prihaja več radijskih valov, hladnejše barve pa smeri, od koder je valovanja manj. Lepo je vidna ravnina (na sliki zaradi projekcije krivulja) naše galaksije – Rimske ceste, ki je zaradi obsežnih oblakov hladnega vodika daleč najmočnejši izvor radijskih valov te frekvence na našem nebu. Opazimo lahko tudi, da izvori vodikove črte niso strogo omejeni na ravnino galaksije, ampak ponekod segajo dokaj daleč iz nje. Najbolj markanten primer je oblak, ki ga vidimo na desnem delu slike (rektascenzija 5 h, deklinacija 15°, kar ustreza področju med ozvezdjema Orion in Bik), opazna pa je tudi izboklina v področju med Strelcem in Škorpijonom (rektascenzija 17 h, deklinacija -15°).
Za prikaz je uporabljena valjna projekcija, ki ustreza ekvatorialnim nebesnim koordinatam: severni nebesni pol je tako raztegnjen preko celega zgornjega roba slike, južni nebesni pol pa preko spodnjega. Meritev zajema deklinacije med -35° in 90°, kar je skoraj celo nebo, vidno iz naših krajev. Manjka le ožji pas tik nad obzorjem, ki ga zaradi bližnjega Šentviškega hriba radijski teleskop ne more opazovati. Ta ovira se na sliki jasno odraža v upadu signala Rimske ceste na skrajnem spodnjem robu merilnega območja.
Podatke smo zajeli v treh ločenih serijah opazovanja, ki so se zgodile v januarju in februarju 2016. V vsaki seriji je radijski teleskop nebo opazoval tako, da je, obrnjen proti jugu, pričel pri deklinaciji -35°, nato pa se postopoma pomikal po lokalnem poldnevniku proti deklinaciji 90°, in sicer v korakih po 5°. Na vsakem koraku se je ustavil in 30 sekund zbiral radijski signal. Po koncu ene takšne "rezine" je anteno zasukal nazaj na deklinacijo -35° in pričel z novo rezino. V malo manj kot štiriindvajsetih urah smo z izkoriščanjem vrtenja Zemlje prečesali celo nebo z natančnostjo 5° tako po rektascenziji kot po deklinaciji. Ker je bila dolžina vsake rezine precej kratka – okrog dvajset minut – smo vrtenje Zemlje znotraj trajanja ene rezine brez težav zanemarili. Podatke vseh treh serij smo združili s povprečevanjem, kar je izboljšalo razmerje signal/šum na končni sliki.
Zapisal: Andrej Lajovic 11. 3. 2016
Pojasnilo:
Kaj se je zgodilo kometu Lovejoy?
Na
prikazani sliki, obdelanem
kompozitu je bil komet posnet
na začetku meseca potem, ko je nepričakovano zablestel in dobil dolg zamotan
ionski rep.
Nenavadno, običajno kompleksen učinek
Sončevega vetra in
magnetnega polja je tukaj povzročil, da srednji del
ionskega repa kometa Lovejoy
spominja na glavo šivanke.
Komet C/2017 E4 (Lovejoy) je prejšnji mesec
odkril
znan
odkritelj
kometov
Terry Lovejoy.
Na
začetku tega meseca je komet dosegel
vizualno magnitudo 7 in postal
dobra tarča za binokularje in kamere z dolgo ekspozicijo.
Kar se je zgodilo
kometu Lovejoy (E4) odkar je bila posneta ta slika bi lahko smatrali za
še bolj nenavadno. Izgleda, da je jedro kometa med potovanjem mimo
Sonca pred dvemi dnevi
razpadlo in ugasnilo.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170425.html
Pojasnilo: 10. aprila sta si to zorno polje teleobjektiva delila polna Luna in Jupiter. Oba sta bila blizu opozicije, na nasprotni strani Sonca na Zemljinem nočnem nebu. Posneta sta ob prehodu tankega sloja oblakov, ki je nekoliko zatemnil svetlo mesečino. Na sliki je znan obraz naravnega satelita našega planeta, skupaj s poravnanimi štirimi Galilejevimi lunami vladajočega plinastega velikana. Označene od vrha navzdol so drobne svetlobne pikice nad svetlim Jupitrom Kalisto, Evropa, Ganimed in Jo. Naš naravni satelit je videti večji, ker je bližji in svetlejši. Vendar so Kalisto, Ganimed in Jo fizično večji od Zemljine Lune, vodni svet Evropa pa je le malenkost manjši. Pravzaprav od šestih največjih planetarnih satelitov manjka na sceni le Saturnova luna Titan.
VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170413.htmlPojasnilo: Je to nezemljan? Verjetno ne, ampak od vseh živali na Zemlji je počasnik oziroma tardigrad mogoče najboljši kandidat. Počasniki so znani po tem, da lahko več desetletij preživijo brez hrane in vode, da lahko preživijo temperatue od absolutne ničle do vrelišča vode, da lahko preživijo tlake od skoraj nič do tistega, ki je prisoten na oceanskem dnu, in da lahko preživijo tudi direktno obsevanje. Te zmnožnosti preživetja počasnikov so bile testirane leta 2011 zunaj vesoljskega plovila, ki je krožilo okrog Zemlje. Počasniki so tako vzdržljivi delno zaradi dejstva, ker lahko popravijo svoj lasten DNA zapis, ter ker lahko zmanjšajo zaloge vode v svojem telesu na le nekaj procentov. Nekateri od teh miniaturnih vodnih medvedkov so skoraj postali nezemljani nedavno, ko so bili izstreljeni na Marsovo luno Fobos z Rusko misijo Fobos-Grunt, vendar jim Fobosa žal ni uspelo doseči, saj se je raketa pokvarila in je kapsula ostala v Zemljini orbiti. Počasniki so bolj pogosti kot ljudje tako rekoč po celotnem Zemeljskem površju. Na tej fotografiji, ki je umetno obarvana slika elektronskega mikroskopa, vidimo milimeter dolgega počasnika, ki se plazi po koščku mahu.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170326.htmlPojasnilo: Štirje laserski žarki sekajo ta lep posnetek Orionove meglice, kot je bila vidna iz ESO observatorija Paranal v puščavi Atakama na planetu Zemlja. Ne gre za medzvezdni konflikt, laserje uporabljajo za opazovanje Oriona z UT4, enim od zelo velikih teleskopov observatorija tekom tehničnega preizkušanja sistema adaptivne optike, ki služi ostrenju slike. Ta pogled na meglico s štirimi laserskimi žarki je bil posnet z majhnim teleskopom izven stavbe UT4. Žarki so vidni iz te perspektive, ker v prvih nekaj kilometrih nad observatorijem Zemljina gosta spodnja atmosfera siplje svetlobo laserja. Štirje kratki odseki, ki jih vidimo na koncu žarkov so emisije iz sloja atmosfere z natrijevimi atomi, vzbujenimi z lasersko svetlobo na večjih višinah 80-90 kilometrov. Gledano iz perspektive UT4, ti segmenti tvorijo svetle pike ali umetne zvezde vodnice. Njihovo utripanje se sproti uporablja za popravke atmosferskih popačenj v smeri pogleda, s kontrolo prilagodljivega zrcala na optični poti teleskopa.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170329.htmlPojasnilo: Seveda, vendar ali sploh lahko drevo naredi kaj takega? Na sliki je vizualno sovpadanje temnih vej bližnjega drevesa in oddaljenega svetlega polarnega sija. Lepota severnega sija, ki dozdevno sledi obliki drevesa v ospredju je očarala fotografa tako zelo, da je za trenutek pozabil posneti sliko. Gledano iz pravega zornega kota se zdi, da ima to drevo severni sij kot nadomestek listov. Na srečo je še preden je severni sij spremenil celoten izgled prišel k sebi in posnel to dih jemajoče trenutno sovpadanje. Običajno vzbujeni od eksplozij na Soncu, nastajajo polarni siji zaradi visoko energijskih elektronov, ki trkajo v Zemljino atmosfero na višini okoli 150 kilometrov. Temu nenavadnemu sodelovanju Zemlje in neba so bili priča na začetku meseca na Islandiji.
VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170320.html
Sledi dokaz (glej levo sliko in oznake):
CB = 1 AC = x AB = x + 1 (stranica kvadrata) CI = (x + 1)/3 BF = 2(x + 1)/3 CF = 2(x + 1)/3 - 1 = (2x - 1)/3 d = BJ CJ = x + 1 - d d2 + 1 = (x + 1 - d)2 (Pitagorov izrek) d = (x2 + 2x)/(2x + 2) - sledijo razmerja stranic podobnih pravokotnih trikotnikov CFI, CBJ, saj je kot gama enak kotu alfa, CI = (x + 1)/3 d/(x + 1 - d) = ((2x - 1)/3)/((x + 1)/3) = (2x - 1)/(x + 1) (x2 + 2x)/(x2 + 2x + 2) = (2x - 1)/(x + 1) x3 + 3x2 + 2x = 2x3 + 3x2 + 2x - 2 x3 = 2 oziroma x = 21/3(in to je elegantna rešitev zgolj s prepogibanjem papirja). |
Just as Euclid devised axioms for planar geometry, the modern mathematicians Humiaki Huzita and Koshiro Hatori devised a complete set of axioms to describe origami geometry — the Huzita–Hatori axioms (click here to skip the axioms and see the rest of the article):
Axiom 1: Given two points and , there is a unique fold that passes through both of them.
[Skozi dve različni točki p1 in p2 lahko naredimo samo en pregib.] |
Axiom 2: Given two points and , there is a unique fold that places onto .
[Obstaja en sam pregib, s katerim dano točko p1 prenesemo na dano točko p2 in p1 ni enaka p2.] |
Axiom 3: Given two lines and , there is a fold that places onto .
[Obstajata dva pregiba, s katerima dano premico l1 prenesemo na dano premico l2, če se premici sekata in en sam, če sta premici vzporedni.] |
Axiom 4: Given a point and a line , there is a unique fold perpendicular to that passes through point .
[Samo na en sam način lahko naredimo pravokoten pregib, skozi dano točko p1 na dano premico l1.] |
Axiom 5: Given two points and and a line , there is a fold that places onto and passes through .
[Obstaja samo en pregib skozi dano točko p2, prek katerega se točka p1 prezrcali na dano premico l1. ] |
Axiom 6: Given two points and and two lines and , there is a fold that places onto and onto .
[Če sta dani različni premici l1 in l2, ki se sekata in različni točki p1 in p2, obstaja natančno en pregib, prek katerega se točka p1 prezcali na premico l1 in se točka p2 prezcali na premico l2.] |
Axiom 7: Given one point and two lines and , there is a fold that places onto and is perpendicular to .
[Če so dane točka p ter premici l1 in l2, obstaja pregib, ki točko p preslika na premico l1 in je pregib pravokoten na premico l2.] |
Sledijo primeri še nekaterih ulomkov - sami izpeljite povezave glede na sliko spodaj AP = x BQ = 2x/(1+x) QC = (1-x)/(1+x) AR = (1-x2)/2 PQ = (1+x2)/(1+x) ------------------------------- AP BQ QC AR PQ 1/2 2/3 1/3 3/8 5/6 1/3 1/2 1/2 4/9 5/6 2/3 4/5 1/5 5/18 13/15 1/5 1/3 2/3 12/25 13/15
Na sliki toplejše barve označujejo smeri neba, iz katerih prihaja več radijskih valov, hladnejše barve pa smeri, od koder je valovanja manj. Lepo je vidna ravnina (na sliki zaradi projekcije krivulja) naše galaksije – Rimske ceste, ki je zaradi obsežnih oblakov hladnega vodika daleč najmočnejši izvor radijskih valov te frekvence na našem nebu. Opazimo lahko tudi, da izvori vodikove črte niso strogo omejeni na ravnino galaksije, ampak ponekod segajo dokaj daleč iz nje. Najbolj markanten primer je oblak, ki ga vidimo na desnem delu slike (rektascenzija 5 h, deklinacija 15°, kar ustreza področju med ozvezdjema Orion in Bik), opazna pa je tudi izboklina v področju med Strelcem in Škorpijonom (rektascenzija 17 h, deklinacija -15°).
Za prikaz je uporabljena valjna projekcija, ki ustreza ekvatorialnim nebesnim koordinatam: severni nebesni pol je tako raztegnjen preko celega zgornjega roba slike, južni nebesni pol pa preko spodnjega. Meritev zajema deklinacije med -35° in 90°, kar je skoraj celo nebo, vidno iz naših krajev. Manjka le ožji pas tik nad obzorjem, ki ga zaradi bližnjega Šentviškega hriba radijski teleskop ne more opazovati. Ta ovira se na sliki jasno odraža v upadu signala Rimske ceste na skrajnem spodnjem robu merilnega območja.
Podatke smo zajeli v treh ločenih serijah opazovanja, ki so se zgodile v januarju in februarju 2016. V vsaki seriji je radijski teleskop nebo opazoval tako, da je, obrnjen proti jugu, pričel pri deklinaciji -35°, nato pa se postopoma pomikal po lokalnem poldnevniku proti deklinaciji 90°, in sicer v korakih po 5°. Na vsakem koraku se je ustavil in 30 sekund zbiral radijski signal. Po koncu ene takšne "rezine" je anteno zasukal nazaj na deklinacijo -35° in pričel z novo rezino. V malo manj kot štiriindvajsetih urah smo z izkoriščanjem vrtenja Zemlje prečesali celo nebo z natančnostjo 5° tako po rektascenziji kot po deklinaciji. Ker je bila dolžina vsake rezine precej kratka – okrog dvajset minut – smo vrtenje Zemlje znotraj trajanja ene rezine brez težav zanemarili. Podatke vseh treh serij smo združili s povprečevanjem, kar je izboljšalo razmerje signal/šum na končni sliki.
Zapisal: Andrej Lajovic 11. 3. 2016Pojasnilo: Ali obstaja življenje izven našega Osončja? Da bi bolje poiskali in proucevali oddaljene zvezdne sisteme, z obeti, da se tam nahajajo živi prebivalci, je NASA ustanovila koalicijo znanstvenikov, poimenovano Nexus for Exoplanet System Science (NExSS). Nov opazovalni dosežek kolaboracije NExSS je prikazani pohitreni posnetek nedavno odkritih planetov, ki krožijo okoli zvezde HR 8799. Slike za video so bile posnete tekom sedmih let iz observatorija Keck na Havajih. Štirje eksoplaneti so videti kot bele pike, ki krožijo okoli maticne zvezde, namenoma zakrite v sredini. Centralna zvezda HR 8799 je nekoliko vecja in bolj masivna od našega Sonca, vsak od planetov pa naj bi imel nekajkratno maso Jupitra. Sistem HR 8799 se nahaja okoli 130 svetlobnih let proc v smeri ozvezdja Letecega konja (Pegaz). Raziskovanja se bodo nadaljevala in skušala ugotoviti, ali bi kateri od znanih ali potencialnih planetov, ali celo lune teh planetov v zvezdnem sistemu HR 8799, lahko skrivali življenje.
VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170201.htmlPojasnilo: Ali nacrtujete ogled ameriškega mrka 21. avgusta? Nekaj ur po soncnem vzhodu bo vzdolž ozke poti cez ZDA viden redek popolni Soncev mrk. Tisti blizu poti bodo videli delni mrk. Ceprav nekateri americani živijo prav na poti popolnega mrka, jih bo zagotovo mnogo vec prišlo tja od drugod, po dobro nacrtovani vožnji. Ena od težav pri mrkih je, da vcasih pridejo oblaki. Da bi povecali verjetnost za jasen pogled si lahko pomagate s prikazano karto in najdete primerno destinacijo z zgodovinsko majhno verjetnostjo (bolj modro) za debel sloj oblakov med popolnim mrkom. Ker bo imel velik del americanov s seboj pametne telefone z vgrajenimi kamerami, utegne ta ameriški mrk postati najbolj fotografiran dogodek v zgodovini sveta.
VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap170131.htmlPojasnilo: Cassini se pripravlja na strmoglavljenje v Saturn. Robotizirano vesoljsko plovilo, ki je v orbiti okoli Saturna in ga že več kot deset let proučuje, bo septembra končalo misijo s spektakularnim padcem v atmosfero. Na sliki je diagram Cassinijevih preostalih orbit, od katerih traja vsaka približno en teden. Načrtovano je, da bo Cassini zaključil nekajmesečne orbite, ki ga nosijo malenkost izven Saturnovega najzunajnešega prstana F. Zatem bo v aprilu Titan dal Cassiniju gravitcijski pospešek v bližnje orbite, od katerih bo zadnja 15. septembra zadela Saturn in povzročila, da se bo vesoljsko plovilo sesedlo in stalilo. Cassinijeve orbite velikega finala so načrtovane za beleženje podatkov in do zdaj prvih pogledov iz notranjosti prstanov (med prstani in planetom), kot tudi nekaterih malih lun posejanih v prstanih. Cassinijev konec je načrtovan tako, da bo zaščitil od morebitnega onesnaženja s strani samega Cassinija vsako življenje, ki bi lahko obstajalo okoli Saturna in njegovih lun.
Prosto na voljo: APOD 2017 koledar: Nasini posnetki
Pojasnilo: Na tej sliki je bil 18. januarja posnet nenavaden sončni zahod. Gledano iz vrha observatorija Las Campanas v Čilu, je Sonce nekaj trenutkov preden se je dotaknilo obzorja nad Tihim oceanom dozdevno razrezano v mnogo vodoravnih slojev. Rožnati odtenki filtrirane sončne svetlobe so nastali zaradi dolge smeri pogleda skozi megleno atmosfero. Nenavadni sloji ustrezajo spodnjim plastem atmosfere z močno različnimi temperaturami in gostoto, tudi vzdolž smeri pogleda. Vzdolž dolge poti skozi vsako plast se žarki sončne svetlobe močno lomijo in tvorijo različne slike ali privide na delih zahajajočega Sonca.
VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/Pojasnilo: Vodik v vašem telesu, ki je prisoten v vsaki molekuli vode prihaja od Velikega poka. V vesolju ni drugih upoštevanja vrednih virov vodika. Ogljik v vašem telesu je nastal z jedrsko fuzijo v notranjosti zvezd, enako tudi kisik. Večina železa v vašem telesu je nastala med eksplozijami supernov pred davnimi časi in daleč stran. Zlato v vaši draguljarni je verjetno nastalo ob trkih nevtronskih zvezd, opaznih v obliki kratkotrajnih izbruhov sevanja gama. Elementa, kot sta fosfor in baker sta v naših telesih prisotna le v majhnih količinah, vendar sta ključna za funkcioniranje vsega znanega življenja. Prikazana periodna tabela elementov je označena z barvami in pojasnjuje po človeškem vedenju najverjetnejši nuklearni izvor vseh znanih elementov. Mesta nastajanja nekaterih elementov, kot je baker v resnici niso dobro znana in ostajajo tema opazovanj in raziskovanj.
DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995! Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone. Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani! |
Za astronomski krožek: ZORKO Vičar
E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si