AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014 | 2015 | 2016 | 2017 | |

Stran se bo dopolnjevala v okviru razpoložljivega časa. Za vse morebitne napake in nerodnosti se že v naprej opravičujem.
  • * Vreme "v vesolju" 3, http://www.spaceweather.com/ *
  • * Shadow&Substance *
  • EPOD (Earth Science Picture of the Day)
    [ The Very Latest SOHO Images] [SDO | Solar Dynamics Observatory ] [STEREO (Solar TErrestrial RElations Observatory) ] [3D images] [SolarHam]
    ..Zvezdna karta ..
    Vir: Astronomy Picture of the Day via AGO.
    translation into Slovenian by H. Mikuz.     		Zvezdna karta.




  • Krožek - komet 46P/Wirtanen,
    - 17. dec. 2018

    Po daljšem času je bil to spet jasen ponedeljek. Seveda - najprej smo si ogledali komet 46P/Wirtanen. V teleskopu pri povečavah do 110x je bil, kljub moteči Luni in svetlobi Ljubljane, prav lep - razločljiv. Ali smo videli tudi košček repka - pa se nismo zedinili. Kometa je bil vesel dudi dijak prvega letnika Brin, ogledali smo si še svetlo Orionovo meglico M42, tudi Mars je še kazal določene podrobnosti (kljub skromi velikosti 8 ", kar je 3x manj kot začetek avgusta ob opoziciji).
    Bilo je mrzlo, sicer ne tako kot v naših mladih letih (- 20 °C ali celo -27 °C), a smo se z leti milih zim počasi odvadili nizkih temperatur in tako že -4 °C predstavljajo za današnje generacije kar polarne razmere. Pri astronomskih opazovanjih je to tudi kar realno, saj zahtevajo mirovanje in zato nas mraz kar hitro zagrabi za noge, roke, vrat, nos ...
    Martin je predstavil še nekaj imenitnih podob iz jesenskega poptovanja po Japonski, snemalo pa se je tudi za Instagram (gravitacijski valovi ...).


    KOMET 46P WIRTANEN in Plejade - posnel astronom Ries iz severne sosede Avstrije.
    COMET 46P WIRTANEN AND M45 Taken by Wolfgang Ries on December 15, 2018 @ Altschwendt, Austria
    Vir: http://esplaobs.blogspot.com/2018/12/comet-46p-wirtanen-and-m45-taken-by.html


    Rdeča meglica, zeleni komet, modre zvezde
    Avtorstvo slike & avtorske pravice: Tom Masterson (Grand Mesa Observatory)

    Pojasnilo: Ta praznično obarvan pogled na nebo je bil posnet v zgodnjih jutranjih urah 17. decembra, po največjem zbližanju kometa Wirtanen s planetom Zemlja. Komet je bil ravno še viden s prostim očesom. Lepa zelena barva njegove fluorescirajoče kometne atmosfere ali kome je tukaj poudarjena z zlaganjem digitalnih posnetkov na poziciji kometa, pod zvezdno kopico Plejade. Posnetki so tudi poudarili modro zvezdno svetlobo, ki jo odbijajo prašni oblaki, ki obdajajo mlade zvezde Plejad. Poglejte (proti levi) čez temne prašne meglice ob robu Perzejevega molekularnega oblaka in potovali boste k emisijski meglici NGC 1499, znani tudi kot meglica Kalifornija. Pretemen za oči, je poudarjen rdeči sij kozmičnega oblaka posledica ponovnega spajanja elektronov z ioniziranimi vodikovimi atomi. Okoli 23. decembra bo komet Wirtanen lahko najti z binokularjem, ko bo šel blizu svetle zvezde Kapela, v severnem zimskem ozvezdju Voznik.

    VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap181220.html



  • Opazovanje kometa 46P/Wirtanen,
    - 11. dec. 2018

    Končno se mi je ponudila priložnost za opazovanje kometa 46P/Wirtanen, a ne iz kake temne lokacije, ampa kar iz Zupančičeve jame (Lj.) - kjer je svetlobno onesnženje enormno. A po umiritvi na mrzli klopi sem skozi daljnogled Wixen (16X80) ob 22. h le uzrl očitno komo - to je torej komet 46P/Wirtanen. Pri teh pogojih nisem opzail nobenega znaka o kakem repu.
    Bil je precej temnejši od Orionove meglice M42, a vseeno nazorno viden blizu zvezde Menkar - Alfa Kita. V bistvu je komet že prešel v ozvezdje Bika. Naslednje dni bo deloma nagajalo vreme in zmeraj bolj tudi Luna. Na kaki temnejši lokaciji mora biti komet prav čaroben, sploh ker se bliža Plejadam.


    Naknadno sem preveril preko Stellariuma ali sem prav videl komet 46P/Wirtanen in sem ...



    Pot kometa 46P/Wirtanen.



  • Krožek - zvoki iz Marsa,
    - 10. dec. 2018

    Bila je megla, tako da z opazovanjem kometa 46P/Wirtanen ni bilo nič. Nekaj članov ga je že opazovalo in pravijo, da je lep, a pričakovano brez repa - in da se ga enostavno najde (daljnogled 15x70 SkyMaster ga odlično "ujame").
    To je tudi čas, megla, zima, da se uredi računalnike ..., to je sicer naš hobi ...
    Hkrati pa smo poslušali zvoke iz Marsa - posnela sonda InSight. Lahko rečemeo, da so se skoraj uresničile Keplerjeve sanje (menil je, da planeti med gibanjem ustvarjajo harmonično – sferno glasbo). No - mi smo poslušali zvoke vetra - kljub redki Marsovi atmosferi, je bil veter dobro slišan (povzava spodaj).



    Zvoki in slike, posnete z Mars InSight
    Avtorstvo slike: NASA/JPL-Caltech

    Pojasnilo: Vaša roka na Marsu ima nenavadne zmožnosti. Dolga je skoraj 2 metra, v roko ima vgrajeno zajemalko in klešče, v njen podlaket pa vgrajeno kamero. Roka bo kmalu namestila vaša ušesa -- občutljiv seizmometer, ki bo poslušal oddaljeno bobnenje na površju Marsa. Vaše SEIZmometrsko-uho je oranžna škatla v ospredju, siva kupola za njo pa bo njen zaščitni pokrov. Vaša roka je pritrjena na robotski pristajalni modul InSight, ki je pristal na Marsu pred dvemi tedni. Nekoliko nepričakovano, vaše uho je že nekaj slišalo -- šibke vibracije Marsovega vetra, ki piha nad solarnimi paneli. Svetlobo iz Sonca zbirajo solarni paneli, del enega je viden na skrajni desni. Pravzaprav imate trenutno na Marsu delujoči dve roki, vendar sta okoli 600 kilometrov narazen. To je zato, ker je vaša druga aktivna roka priključena na rover Curiosity, ki raziskuje oddaljen krater. Na prikazani sliki, posneti pred enim tednom so onkraj modula Insight vidna rjasta tla in kamenje, kot tudi oranžno Marsovo nebo.

    VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap181210.html



  • Sonce v H-alfa svetlobi,
    - 29. nov. 2018


    Ta dan se je Sonce nekoliko prebudilo iz spanja - minimum aktivnosti še torej kar traja. Protuberanca je posneta 29. nov. 2018 skozi namizni H-alfa teleskop Lunt 35 mm.



  • Krožek - pristanek Nasine sonde InSight na Marsu,
    - 26. nov. 2018


    InSight bo po pristanku počasi položil ključni instrument, seizmograf na tla z mehanično roko. To sicer ne bo prvi seizmograf na Marsu, z njim sta se v 70. letih ponašali dve sondi Viking, a ker sta bila instrumenta pritrjena na vrh naprave, sta bolj kot tresenje Marsa merila gibanje ohišja. Foto: NASA/JPL-Caltech

    Bil je deževen ponedeljek, a druženje nam je popestrilo spletno spremljanje pristanka Nasine sonde InSight na Marsu - okrog 21h. Navdušenje inženirjev na Zemlji je bilo nepopisno - tudi, ko so prejeli prvo sliko - čeprav je bilo videti le košček Marsa, še manj njegove atmosfere in veliko prahu na objektivu, kot posledico pristanka.
    Andrej in Klemen pa sta se naučila, kako ročno vneseš elemente tira v program Stellarium - recimo za asteroid, ki je ta dan potoval relativno blizu Zemlje.



    InSightova prva slika z Marsa
    Avtorstvo slike: NASA/JPL-Caltech

    Pojasnilo: Dobrodošel na Marsu, NASA Insight. Včeraj je Nasino robotizirano vesoljsko plovilo InSight izvedlo dramatični pristanek na Marsu, po šestmesečnem potovanju čez notranje Osončje. V komaj sedmih minutah je moralo zmanjšati hitrost od 20.000 km na uro na nič. Insight je zaviral s preko 8 g in se segrel do 1500 stopinj Celzija, ko je razvil toplotni ščit, padalo in na koncu rakete. Prikazana slika je bila prva, ki jo je posnel InSight na Marsu in je dobrodošel dokaz, da se je vesoljsko plovilo dovolj upočasnilo za mehak pristanek in že obratuje na rdečem planetu. Na koncu spusta so InSightove rakete dvignile prah, ki je obtičal na pokrovu objektiva Instrument Context kamere. Za prahom in umazanijo se vidijo deli pristajalnega modula, spodaj pokrova in spodaj desno modulova noga. Na zarjavelih rdečih tleh so majhni kamni, lok čez zgornji del slike je Marsovo obzorje, ki deli tla in nebo. V naslednjih tednih bo InSight razvil nekaj znanstvenih instrumentov, vključno s seizmometrom za zaznavo ropota. Pričakujejo, da bodo ti instrumenti dali človeštvu do zdaj neznane podatke o notranjosti Marsa, območja za katerega se smatra, da vsebuje dokaze o nastanku ne le Marsa ampak tudi Zemlje.

    Vir: APOD

    InSight je na Marsu, prvi pristanek po šestih letih Nasina misija InSight
    26. november 2018
    Ljubljana - MMC RTV SLO
    Nasina sonda InSight je pristala na Marsu nepoškodovana in je že poslala prvo fotografijo. Gre za prvi pristanek na Marsu po šestih letih.
    Nasina sonda InSight je pristala na Marsu, 146 milijonov kilometrov oddaljenem planetu. Prebila se je skozi atmosfero in izvedla uspešen pristanek, kar ni samoumevno, saj je večina misij do zdaj zatajila.
    Potrditev pristanka sta zagotovili poskusni, prvi interplanetarni miniaturni sondi Mars Cube One, ki sta bili izstreljeni na isti raketi kot InSight in pravkar švigata mimo Marsa. Prejeli sta telemetrijo InSighta in jo posredovali Zemlji, zato je potrditev prišla prej kot pričakovano.
    InSight je malo pozneje poslal še radijsko sporočilo neposredno na Zemljo, kot potrditev, da je vse v redu. Sonda trenutno razširja panele sončnih celic. Ali bodo uspešno odprte, bo Nasa vedela enkrat ponoči.
    V prihodnjih dneh in tednih bo prek kamere temeljito premerila okolico (nepremične) sonde. Potem bo na Zemlji čim bolj natančno poustvarila tamkajšnji teren in s kopijo InSighta testirala naslednje korake, ki vključujejo položitev dveh znanstvenih instrumentov na tla s pomočjo robotske roke. Znanstveni del misije se bo začel čez predvidoma tri mesece.
    Redki so uspeli
    InSight je bil z Zemlje izstreljen 5. maja in zadnjega pol leta potrošil za 485 milijonov kilometrov dolgo potovanje do Marsa pri hitrosti okoli 10.000 kilometrov na uro. InSight je pristajalnik, neke vrste nadgrajena različica misije Phoenix iz leta 2008. Preučeval bo notranjost Marsa, meril potrese in toplotne tokove. Misija spada na seznam najzanimivejših vesoljskih letos.
    Podvig je vse prej kot enostaven. Do zdaj so narodi sveta poskusili z Marsu namenjenimi okoli 45 misijami in kar 30 jih je propadlo. Uspešno so pristale le ZDA, se hvalijo na Nasi*. Tudi zadnji poskus je bil neuspešen: lani je Esa v kadečem se kraterju izgubila pristajalnik Schiaparelli (zaradi programske napake). Ta je uporabljal podoben sistem spusta, kot ga bo zdaj InSight. Nazadnje pa so se inženirji veselili šest let nazaj, kot je svojo avanturo začel rover Curiosity.
    "Največje parkirišče na Marsu"
    Ciljna zaplata pristanka je dolga 130 kilometrov in široka 27 kilometrov. "Plovilo ima okoli 99-odstotno možnost, da konča v njej," so ocenili. Nahaja se v ravnici Elysium Planitia, nerazgibani in – kot kaže že ime – ravni. Zaradi pustosti Planitii pravijo tudi "največje parkirišče na Marsu". To je dobro najprej zato, ker je možnost nasaditve na kakšno skalo manjša. Še bolj pa zato, ker je InSight v bistvu seizmograf, ki bo preučeval notranjost, in mu je razgibano površje v napoto. Med drugim bi lahko bilo škodljivo med polaganjem instrumenta, pa tudi z vidika osvetljenosti panelov sončnih celic. Nagib v napačno smer bi lahko pomenil manj proizvedene električne energije.
    "Če bi bila Elysium Planitia solatni krožnik, bi bil ta napolnjen z navadno zeleno solato in ohrovtom. Brez zabele. Če bi bila sladoled, pa vaniljev," je ponazoril prvi mož misije Bruce Banerdt.
    Planitia je 550 kilometrov stran od kraterja Gale, pristajališča roverja Curiosity.
    Pri izbiri lokacije je bila pomembna tudi možnost vrtanja, saj je InSight opremljen s podsondo, ki se bo zrinila pet metrov v tla. Elysium – glede na meritve iz orbite – to možnost ponuja.
    Čim bolj pri miru
    InSight je pristajalnik. Po Marsu se ne bo vozil, kot sta se roverja Opportunity in Curiosity, temveč bo stal pri miru. In to čim bolj. Njegov poglavitni namen je namreč seizmologija, zato bo moral biti čim bolj stabilen, da bi lahko zaznal potrese. Tako bo preučeval notranjost planeta. Nasini znanstveniki se nadejajo ne le novih spoznanj o Marsu, temveč da bodo meritve dale koščke sestavljanke za širšo sliko. Zanima jih nastanek vseh kamnitih planetov, vključno z Zemljo, pa tudi eksoplanetov.
    "InSight je na neki način časovni stroj, ki bo v naš čas privlekel informacije izpred 4,5 milijarde let, ko se je Mars oblikoval," je pred meseci povedal Banerdt. Zanima ga, kako se jedro, plašč in skorja razlikujeta od sestave Zemlje. Marsikaj je že znano. Medtem ko je Zemlja polna ognjenikov, znotraj zelo vroča in obdana z magnetnim poljem, ki izvira iz železnega jedra, je Mars precej bolj puščoben. Ognjeniki so lenobni (čeprav je Olympus Mons najvišja gora v Osončju), znotraj naj bi bil planet precej hladnejši, jedro je prenehalo igrati vlogo dinama ravno takrat, ko se je na Zemlji porajalo življenje. Medtem ko se površje Zemlje zaradi tektonike ves čas deformira in spreminja, naj bi se Marsovo praktično zamrznilo tri milijarde let nazaj, pravijo pri Nasi. Zakaj je nastala ta razlika?
    Evropski prispevek
    Odgovor bosta poskušala priskrbeti dva ključna instrumenta. Za začetek: visokoobčutljivi SEIS bo prvi (delujoči) seizmograf na Marsu. Izdelali so ga na francoskem inštitutu CNES. Postavljen je v vakuumsko komoro, ki ga bo do neke mere izolirala od drugih tresljajev, denimo vetra; pa še debelo toplotno izolacijo.
    S seizmografi sta se v 70. letih ponašali dve sondi Viking, a ker sta bila instrumenta pritrjena na vrh naprave, sta bolj kot tresenje Marsa merila gibanje ohišja.
    Pri SEIS-u napake ne bodo ponovili. Po pristanku bo instrument zagrabila robotska roka in ga položila na tla, stran od InSighta. Pravo zaplato na tleh bodo našli prek fotografij, da instrumenta slučajno ne položijo na kamen ali drugo neravnost. In to še ni vse: robotska roka bo na vrh postavila še eno kovinsko kupolo, podobno voku, je slišati v Nasinem podkastu. Znanstveniki pričakujejo, da bo v dveh letih zaznal okoli 50 potresov.
    Še najbolj jih zanimajo tisti, ki prečijo celo kroglo. Potres na nasprotni strani Marsa namreč potuje skozi notranjost in se pri tem nekoliko spremeni glede na to, kakšne so vmesne plasti in iz katerih kamnin, elementov so sestavljene. Valovanje trdne snovi bi v tem primeru igralo podobno vlogo kot kratek prižig luči v ribniku, če se postavi približna analogija.
    SEIS je visoko natančen seizmograf, nikakor pa ne najnatančnejši na svetu, kot se je večkrat poročalo. Spada pa med najnatančnejše prenosne instrumente te vrste.
    Kako Mars odvaja toploto
    Drugi instrument je termalna sonda, ki se bo s tolčenjem prebila pet metrov globoko, izdelal jo je nemški institut DLR. Na različnih globinah bo merila pretok toplote, kar bo pripomoglo k oceni, kako se toplota jedra odvaja navzven. Natančneje: instrument bo na vsakega 1,5 centimetra globine oddal nekaj toplote in nato meril, kako hitro se ta porazgubi, piše v Nasinem opisu. Tudi to napravo bo robotska roka položila na tla poleg sonde, ker pa bo na vrsti druga, bo začela delo šele prihodnje leto.
    Zanimiv bo stranski učinek sočasnega delovanja obeh instrumentov. Medtem ko bo kladivo udarjalo in prodiralo, bo povzročalo valove tresljajev po tleh. Seizmograf bo tako videl, kakšna je sestava tal od 50 do 100 metrov navzdol.
    Poleg tega je InSight svojevrstna vremenska postaja, saj bo nenehno meril še zračni tlak, temperaturo, veter ... Nasa bo podatke (relativno) sproti objavljala na spletni strani, tako da bo vedno na voljo tudi stanje vremena na sosednjem planetu, če to koga zanima.
    Združeni podatki o tresljajih, notranji toploti in vrtenju planeta bodo povedali, kakšna je notranja struktura: velikost in značilnosti jedra, viskoznost plašča in debelina skorje. Iz tega je mogoče do neke mere zavrteti čas nazaj in dobiti omejen nabor scenarijev, ki pripeljejo do takšnega rezultata. Nekaj bo razkrilo tudi o razmerah na površju Marsa v prvih nekaj sto milijonih let. Zdajšnji modeli kažejo, da je bil Mars takrat verjetno za življenje prijazen in deloma prekrit z oceani.
    InSight bo deloval najmanj eno marsovsko leto (dve zemeljski), a kot je že navada pri Nasi, v praksi najbrž precej več. Za začetek obratovanja merilnih instrumentov bo treba počakati tri zemeljske mesece.



  • Rojeva se 20 planetarnih sistemov,
    - 15. dec. 2018, opazovalnica ALMA

    Observatorij ALMA je priskrbel posnetke kar 20 protoplanetarnih diskov, planetarnih sistemov v nastajanju, ki so v relativni soseščini Osončja.


    Stari so le nekaj milijonov let. Bo morda kak tu nastali eksoplanet prevzel štafeto življenja, ko bo Zemlja ostala brez? Foto: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO), S. Andrews et al.; NRAO/AUI/NSF, S. Dagnello


    AS 209 je zvezda, ki ob sebi čuva milijon let star disk, je pa 400 svetlobnih let stran od Zemlje. HD 14300 je star pet milijonov let, je 540 svetlobnih let stran. Svetlejši spodnji levi kot je morda področje, kjer nastajajo kometi in podobna manjša telesa. IM Lup je mlada zvezda 515 svetlobnih let stran od Zemlje, zanimiva pa je zato, ker ima spiralne rokave. AS 205 pa je sistem več zvezd, vsaka ima svoj protoplanetarni disk (420 svetlobnih let stran od nas). Foto: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO), S. Andrews et al.; NRAO/AUI/NSF, S. Dagnello


    Stebri stvarjenja
    Ogromni oblaki plina, kot tile na znameniti Hubblovi fotografiji Stebri stvarjenja, so zvezdne porodnišnice. Iz odseka enega takih se je rodil tudi naš Sončni sistem. Foto: Jeff Hester, Paul Scowen, NASA/ESA


    ALMA
    66 premičnih anten je v puščavi Atakama, kjer je ozračje izjemno suho, posledično pa povzroča manj motenj na svetlobo. To omogoča tudi lokacija na petih kilometrih nadmorske višine. Foto: EPA



    HL Tauri
    Ločljivost na posnetku je večja od tiste na večini Hubblovih fotografij. Lepo so vidni kolobarji, ki nakazujejo prisotnost nastajajočih planetov. Približno tako je bilo videti naše Osončje pred 4,5 milijarde let. Foto: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO)

    Človeštvo o svojih koreninah ve marsikaj. Raziskuje drevo življenja, analizira geološke ostaline na Zemlji, zgodovinarji ugotavljajo zgodovinska dejstva. O eni stvari pa je zelo težko pisati zgodovino: o Osončju samem. O izvoru vseh atomov v nas in okoli nas, o testu in moki, iz katere je na koncu zrasel kruh življenja. Ni priče tega dogajanja in ni fotografij o njem, zato bo družinski album Osončja za svoje najzgodnejše dni za vedno ostal prazen.

    Največ, kar lahko astrofiziki počnejo s tem pračasom, so teorije in suhi modeli, kako naj bi se rojstvo sploh zgodilo.

    Najširše sprejeti model pravi, da se je vse skupaj začelo v ogromnem oblaku plinov in finih prašnih delcev. Kraljeval je precej večjemu območju, kot je tisto, ki ga naše Osončje zajema danes. Raztezal naj bi se na več kot štirih milijonih astronomskih enot (en ae je enak povprečni razdalji med Zemljo in Soncem) ali 65 svetlobnih let. To je bila obsežna molekularna meglica, podobna tisti na Hubblovi fotografiji desno.

    Začelo se je v megli
    Stabilnost oblaka je verjetno porušil oblet kakšnega večjega vesoljskega objekta. Z zelo posplošeno primerjavo: kot bi večji roj mušic nekoliko raznesel mimo drveči kolesar. Drugi morebiten vzrok za porušeno stabilnost meglice je šok zaradi bližnje eksplozije supernove. Vsekakor se je veliki oblak začel vdajati gravitaciji in zgoščevati v nekaj manjših, od 2.000 do 20.000 astronomskih enot obsegajočih jeder. Eno izmed njih je bil naš pradom, predsončna meglica.

    Ko se je oblak manjšal in zgoščeval, se je začenjal material v njem vse hitreje vrteti okoli središča in se posledično segrevati. Težnost je večino snovi pognala v osredje predsončne meglice, kjer se je oblikovala gosta in vroča protozvezda. Ta se še ni "vžgala", proces zlivanja jeder ali fuzija se pred 4,56 milijarde let še ni začela. Za okoli 100 AU-jev v vsako smer od nje se je raztezal protoplanetarni disk vse preostale snovi, ki se je polagoma sploščil in zažarel. Še približno dodatnih 50 milijonov let je bilo treba, da se je osrednja protozvezda dovolj zgostila in sesedla, da je zaradi pritiska v notranjosti začela proces fuzije. Praosončje s protoplanetarnim diskom, v katerem so se polagoma začeli zgoščevati planeti, je bilo rojeno.

    Kako pa je bilo videti? Tega ne bomo nikoli neposredno videli. Lahko pa posredno. Tako, da uzremo druge planetarne sisteme v nastajanju. Še do pred kratkim je bilo to skorajda nemogoče ali pa so bili posnetki tako nizkokakovostni, da si običajen Zemljan z njih ni mogel odnesti česa bistvenega.

    Preboj je pred borimi nekaj leti prinesel nenavaden observatorij ALMA, sestavljen iz številnih manjših sprejemnikov, ki lahko potujejo po puščavi in s tem precej večajo ali manjšajo ločljivost.

    Dvajset jih je
    Zdaj je ALMA (Atacama Larghe Meter/submilimeter Array) postregel z eno največjih pošiljk nasploh. V visoki ločljivosti je fotografiral kar 20 bližnjih protoplanetarnih diskov, torej planetarnih sistemov v nastajanju. Na posnetkih lahko vidimo približke tega, kakšen je bil naš dom, Osončje, v prvih nekaj milijonih let. Raziskava je objavljena v desetih člankih revije Astrophysical Journal Letters.

    Sled misli pripelje do vprašanja, koliko življenjskih oblik – morebiti celo civilizacij – bo fotografiranim diskom reklo "dom"? Morda nič, morda veliko. Mogoče je tisto, kar gledamo na teh 20 posnetkih, štafeta življenja. Zemlja bo čez kakšno milijardo let za življenje neprimerna, saj se bo Sonce povečalo in jelo vreti oceane. In če sklepamo s časovnice razvoja biotskega na Zemlji, bi ravno takrat lahko na razmeroma sosednjih sistemih cvetel enocelični živelj.

    Posneti protoplanetarni diski so izjemno mladi, nekateri izmed njih štejejo zgolj milijon let, torej so nastali še v časih homo habilisa, spretnega človeka. Na fotografijah so dobro vidne podrobnosti, saj je ALMA (glede na oddaljenost) lahko razločila tudi eno astronomsko enoto široke objekte. Posledično je mogoče razbrati prstane in razprtine med njimi, ki nakazujejo prisotnost tatinskega protoplaneta, goltajočega okoliško snov. To sicer ni stvar avtomatizma: prostor med prstani je res po vsej verjetnosti delo nastajajočega planeta, a ne nujno. Na delu bi lahko bili tudi drugi naravni procesi, denimo težnostna interakcija znotraj diska, piše v sporočilu za javnost ameriškega Nacionalnega instituta za radioastronomijo.

    Od majhnih do zelo velikih
    Glede na velikost vzorca 20 protoplanetarnih diskov so znanstveniki sklepali, da so očitno praznine in prstani, ponekod tudi spiralne strukture, reden pojav pri tovrstnih vesoljskih strukturah. Do zdaj namreč ni bilo samoumevno, da so običajnost, diski bi lahko bili tudi povsem gladki. Ugotovili so še, da so praznine in prstani zelo različno oddaljeni od matičnih zvezd, ponekod le nekaj astronomskih enot, drugje več kot 100 ae. Za primerjavo: tirnica zadnjega (znanega) planeta Osončja je na 30 astronomskih enotah.

    Videni pojavi bi lahko pojasnili nekaj zagonetk o nastanku planetarnih sistemov. Natančneje, kako lahko kamniti, Zemlji podobni planeti, nastanejo in se večajo. Astronome namreč že dolgo muči slednja teoretična predpostavka: ko prašnata telesa enkrat zrastejo do določene velikosti, denimo centimetra premera, bi jih morala dinamika gladkega protoplanetarnega diska povleči v zvezdo. Nikoli ne bi nabrali mase, kot so jo Venera, Mars in Zemlja.

    Gosti prstani prahu, kot jih je ujel ALMA, pa so na pogled pravšnja planetarna zibelka. Višja gostota, koncentracija prašnatih delcev lahko ustvari motnje v disku, področja, kjer imajo planetoidi več časa za razvoj.

    Raziskovalci so še izpostavili njim najzanimivejšo interpretacijo videnega: večji planeti v rangu Neptuna ali Saturna se pojavijo zelo hitro, vsekakor hitreje, kot to dovoljujejo uveljavljene teorije. Nadalje, takšni planeti pogosto nastanejo na velikih oddaljenosti od matične zvezde. To tudi omogoči obstoj manjšim, kamnitim planetom.
    Aljoša Masten
    VIR: https://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/foto-rojeva-se-20-planetarnih-sistemov/474798



  • Krožek - poročilo iz Japonske, komet 46P/Wirtanen,
    - 12. nov. 2018

    Bil je večer, ko se je dalo celo opazovati - planeti se počasi poslavljajo z večernega neba.
    Martin, Ida in Andrej pa so prinesli nekaj eksotičnih dobrot iz Japonske, kjer so se potepali tri tedne. Kulinarične užitke pa so popestrili z nekaj slikami in dogodivščinami iz dežele na nasprotni strani sveta.

    Komet 46P/Wirtanen - morebiti decembra 2018 viden s prostim očesom (vabljeni k iskanju in opazovanju kometa)
    https://earthsky.org/space/46p-wirtanen-possibly-visible-to-eye-dec-2018
    Ima 5,4 let trajajočo orbito - sredi decembra je najbližje Zemlji in Soncu (12. dec. bo najbližje Socu. 16. dec. pa Zemlji).


    Lega kometa 46P/Wirtanen na nebu 8. dec. 2018.


    Letos 2018 najbližje po leti 1948.


    Magnituda kometa 46P/Wirtanen - ekstrapolacija.


    Slika kometa 46P/Wirtanen iz APOD:
    https://apod.fmf.uni-lj.si/ap181115.html



  • Kratek obisk Dunaja,
    - 21./22. okt. 2018



    To je bil kratek skok na Dunaj (organiziral g. Jože Roškar s sodelavci smd) - ogled odličnega tehnološkega parka na ZAMG-u in v okviru osmih ur prostega časa ogled ostalih znamnitosti, muzejev, galerij glavnega mesta sosede Avstrije. Tehnološki park na ZAMG-u si je ogledala celotna skupina - o parku v nadaljevanju.
    Prosti čas si je po definiciji vsak oblikoval po svoje. Sam sem si v krogu manjše skupine ogledal izjemen prirodoslovni muzej, razstavo na prostem o naravi, izvoru vesolja (model vesolja, Higgsov bozon, standardni model osnovnih delcev, izvor energije zvezd, ...), staro univerzo in na hitro nekaj znamenitosti samega mesta.
    Prirodoslovni muzej (Naturhistorisches Museum Wien) smo si želeli ogledati z Repaticami in kometi že leta 2012 (11. in 12. maj 2012). Žal je bil takrat zaradi obnove zaprt. Čeprav smo imeli premalo časa za vse zbirke, je tisto, kar smo ujeli, izjemno povedno in privlačno predstavljeno - vredno daljšega ogleda. V muzeju uživajo tako odrasli, kot otroci. Končno mi je uspelo neposredno videti meteorit iz Avč (v muzeju ga je v množici meteoritov našla Marjetka - hvala ji ...). Dunajska zbirka meteoritov je ena največjih na svetu, če že ne največja, odvisno od vira (štirje regali in še ob stenah dvorane 5) - res krasno. Ko vprašaš delavca muzeja po kakem meteoritu, so v glavnem nemočni (manjka jim torej nek digitalni seznam ...).
    Iz spleta - do leta 2009 je bil izpodnebnik ali meteorit iz Avč prvi in edini izpodnebnik z ozemlja Republike Slovenije. S padcem izpodnebnika Jesenice na Mežaklo 9. aprila 2009 smo dobili še drugega. Izpodnebnik iz Avč je padel 31. marca 1908 ob 8.45 v senožet Martina Križniča nad zaselkom Dolenji Avšček, ki je zdaj zarasla in se imenuje Movrnov boršt. Od vasi je oddaljena pol ure hoda. Prelet izpodnebnika so slišali že na Gorenjskem, potem pa tudi v Idriji in Tolminu. Po naključju je bil v času padca 40 m od jablane, v katero je treščil, domačin Ivan Kolenc s svojim šestletnim sinom. Kolenc je pozneje povedal orožnikom v Kanalu, da je najprej slišal pok, ki mu je sledilo več kot dvominutno žvižganje in šumenje, nakar je nekaj z reskom odlomilo vejo jablane. Oče in sin sta jo prestrašena ubrala domov, popoldne istega dne pa se je Kolenc v spremstvu Matije Šuligoja vrnil na mesto padca in v 30 cm globoki luknji pod jablano našel za pest veliko železno gmoto. Ker je najprej slišal pok, je bil prepričan, da gre za del topovske krogle, ki je v okolico Avč priletela iz bližnje Italije. O padcu so od 2. aprila dalje poročali goriški, ljubljanski in en tržaški časnik. Ko se je čez nekaj dni izkazalo, da ne gre za orožje, ampak za izpodnebnik, je zanimanje zanj usahnilo. Križnič je moral izpodnebnik takoj izročiti orožniški postaji v Ročinju. Od tam je bil poslan na Deželno orožniško poveljstvo v Trstu. Ko pa je proti koncu aprila Ferdinand Seidl, profesor mineralogije in geologije na realki v Gorici, o padcu kosa železa pri Avčah pismeno obvestil Friedricha Martina Berwertha, direktorja Mineraloško-petrografskega oddelka dvornega Naravoslovnega muzeja na Dunaju, ki je imel že takrat eno največjih zbirk izpodnebnikov na svetu, je le-ta bliskovito ukrepal in ga pridobil za svoje zbirke. O padcu je že 11. junija 1908 predaval članom matematično-naravoslovnega razreda cesarske Akademije znanosti na Dunaju. Predavanje je bilo natisnjeno še istega leta, naslednje leto pa je Berwerth v poljudnoznanstvenem tedniku Urania objavil še članek, v katerem je bila prvič predstavljena fotografija izpodnebnika.
    V muzeju je tudi replika nebesnega diska iz Nebre ter vrsta ostalih izjemnih predmetov, najdb, ki pričajo o razvoju življenja na Zemlji, živali in ljudi. Med slikami boste našli tudi nekaj izvirnih in hkrati zaskrbljujočih primerjav - izginjanje ledenikov, itn.
    Tehnološki park na ZAMG-u (Zentralanstalt für Meteorologie und Geodynamik - obisk je v ponedeljek dopoldan trajal nekje do 12. h). Vse udeležnce (20 članov smd) je park pozitivno presenetil. Pozdravil nas je tudi direktor avstrijske meteorološke službe ( Dr. Michael Staudinger ). Samo vodenje s strani uslužbenke ZAMG-a pa je bilo odlično izvedeno (njena naloga je vodenje skupin po tehnološkem parku - za simbolično vstopnino - naša skupina je imela prost vstop ..., sodelovanje obeh služb in društev). ZAMG se zaveda, da mora vedenje o procesih v atmosferi, na in v Zemlji, ustrezno približati javnosti, mladim, davkoplačevalcem ... Res je, da vsak dan poslušamo, beremo vremensko napoved, a razumevanje pojavov in trendov v naravi - recimo povečanje variabilnosti dogodkov, višanje temperatur, izginjajne ledenikov, povečano število ekstremnih dogodkov (toča, viharni vetrovi, nalivi - poplave, občasne suše, zmeraj zgodnejše cvetenje rastlin - to je zamik fenoloških faz, pozne ali zgodnje zmrzali ...) - je za osveščanje občanov izjemnega pomena. Predstavijo tudi merilne instrumente, metode ... Promocija znanosti je za bodočnost bistvenega pomena - motivacija mladih pa hkrati naša obveznost.
    Vse te dobre izkušnje je potrebno prenesti tudi v Slovenijo. Določene korake smo že storili - a veliko dela nas še čaka.
    Vsi poznamo izginjanje Triglavskega ledenika v zadnjih desetletjih, a ko v parku zagledaš res nazorno predstavitev taljenja ledenika Pasterze pod Velikim Klekom (Großglockner 3798 - najvišji vrh Avstrije) - preko slikovite primerjave s Štefanovo katedralo - se zaveš, kar zdrzneš nad dejstvom, da smo v tem trenutku v resnici v kotlu, kjer temperatura strmo narašča. Iz nekaj 100 m debeline po prvi svetvni vojni, je debelina ledenika padla na nekaj 10 m. Koliko je človek prispeval k temu segrevanju, so ocene različne - a pogubilo nas ne bo segrevanje, ampak degradacija okolja, hormonski motilci, nanodelci (uživamo namreč zelo kontaminirano vodo, hrano, zrak, nosimo neprimerna oblačila ...).
    Še o zanimivem imenu ledenika - Pasterze. Ledenik Pasterze praktično enolično spominja na slovenske pastirce (nekateri ga imenujejo tudi Pastirci, Pastirica). Kljub samoumevnosti (geografska bližina, slo. priimki v okolici, ostali toponimi, ledinska imena, imena živali ...) moramo biti pri takih sklepih vseeno previdni. Na spletu recimo piše: "The name Pasterze is possibly derived from Slovene: pasti, 'pasture'."
    ali
    "Der Name Pasterze bezeichnet ein Gebiet, das zur Viehweide geeignet ist. (Vergleiche dazu lateinisch pastor: der Hirte, englisch pasture: das Weideland, slowenisch pašnik: das Weideland.) Bis mindestens ins 19. Jahrhundert wurde er als Toponym für ein größeres almwirtschaftlich genutztes Gebiet im Talschluss der oberen Möll verwendet. Beziehungen zu dem ungarisch-slawischen Flussnamen Beszterce (der wilde Bach) können etymologisch noch nicht nachgewiesen werden. "

    Prirodoslovni muzej (Naturhistorisches Museum Wien)






    As per 2008, the largest meteorite collections in the world are:
    National Institute of Polar Research, Tokyo, Japan
    NASA Johnson Space Center, Houston, Texas, USA
    U.S. National Museum, Washington, D.C., USA
    Natural History Museum, Vienna, Austria
    The Natural History Museum, London, UK
    Museum for Natural Science, Humboldt University, Berlin, Germany

    * https://www.nhm-wien.ac.at/en/research/mineralogy__petrography/collections/the_meteorite_collection
    * http://keighleyastronomicalsociety.co.uk/the-largest-collection-of-meteorites-on-public-display/






    Da boste lažje našli meteorit (izpodnebnik) iz Avč v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju - nahaja se na sredi police četrte vrste meteoritov.




    Znamenit nebesni disk iz Nebre - replika. To je bronast disk s premerom približno 30 centimetrov in težo 2,2 kilograma, z modro-zeleno patino in intarzijo z zlatimi simboli. Te se običajno razlaga kot Sonce ali polna Luna, lunarni polmesec in zvezde (vključno z gručo, ki jo razlagajo kot Plejade). Kasneje sta bila dodana dva zlata loka ob straneh, ki označujeta kot med solsticiji. Končni dodatek je bil še en lok na dnu, obdan z več potezami (z negotovim pomenom, ki se razlaga bodisi kot sončna barka s številnimi vesli, kot Rimska cesta ali kot mavrica). Disk je pripisan najdišču v bližini Nebre, Saška-Anhalt, v Nemčiji in asociativno datiran v c. 1600 pr. Kr., povezan je z bronastodobno Unjetiško kulturo (Únětice, nemško Aunjetitz). Disk ni podoben nobenemu znanemu umetniškemu slogu iz tistega obdobja. Nebesni disk iz Nebre je najstarejša znana konkretna upodobitev vesolja na svetu. Junija 2013 je bil vključen v Unescov register svetovnega spomina in imenovan za »eno najpomembnejših arheoloških najdb v 20. stoletju«.
    Leta 1999 sta Henry Westphal in Mario Renner odkrila disk, dva bronasta meča, dve sekiri, dleto in drobce spiralnih zapestnic, medtem ko sta iskala zaklad z detektorjem kovin. Arheološki artefakti so po tamkajšnji zakonodaji last dežele Saška-Anhalt. Iskalca sta delala brez licence in vedela sta, da njuna dejavnost pomeni nezakonito plenjenje. Disk sta poškodovala z lopato in uničila del nahajališča. Naslednji dan sta prodala celotno najdbo za 31.000 DM preprodajalcu v Kölnu. Zaklad je v naslednjih dveh letih spremenil lastnike v Nemčiji, pri čemer je bil prodan za milijon DM. Do leta 2001 je postal javno znan njegov obstoj. Februarja 2002 je državni arheolog Harald Meller kupil disk v operaciji pod vodstvom policije v Baslu od para, ki ga je dal na črni trg za 700.000 DM.[2] Prvotna iskalca so na koncu izsledili. V sporazumu o krivdi sta vodila policijo in arheologe na mesto odkritja. Arheologi so odprli najdišče in odkrili dokaze, ki podpirajo trditve plenilcev. Tam so sledi bronastih artefaktov, zemlja na kraju samem pa se ujema z vzorci tal, ki se držijo artefaktov. Disk in njegove spremljevalne najdbe so zdaj razstavljeni v Državnem muzeju prazgodovine v Halleju.
    Enega plenilca je sodišče v Naumburgu septembra 2003 obsodilo na štiri mesece zaporne kazni, drugega pa na deset mesecev. Pritožila sta se, vendar je prizivno sodišče zvišako kazen na šest oziroma dvanajst mesecev.






    Tudi Hallstätterski ledenik se je v zadnjih 100 letih izjemno zmnjšal.

    Otroci so navdušeni nad bivališči naših prednikov - le zakaj?










    Na Dunaju - kot je razvidno iz slik - je astronomija organsko vključena v predstavitev zgodovine naravoslovja. V prirodoslovnem muzeju je tudi planetarij (potrebno je doplačilo, trenutno 5 eur, in upoštevanje urnika).



    Tehnološki park ZAMG (Zentralanstalt für Meteorologie und Geodynamik)


    Tehnološki park ZAMG (Zentralanstalt für Meteorologie und Geodynamik). Udeležnce (20 članov smd) je pozdravil tudi direktor avstrijske meteorološke službe Dr. Michael Staudinger.


























    Prognoza vremena - Dunaj, ZAMG.




    Mehanični seizmograf - naprava, ki večno deluje ... V "Lublani" smo bili nekaj časa center svetovne sizmologije, za kar je bil zaslužen veliki Albin Belar (https://sl.wikipedia.org/wiki/Albin_Belar).
    Albin Belar, sin skladatelja Leopolda Belarja se je rodil v Ljubljani, kjer je hodil v šolo in na Realki leta 1883 tudi maturiral. Po končani srednji šoli je nadaljeval študij na visoki tehniški šoli na Dunaju in v Gradcu ter kasneje na univerzi na Dunaju, kjer je po končanem študiju postal profesor kemije in naravoslovja. Tam je leta 1890 tudi doktoriral.
    Leta 1897 je v Ljubljani na Vegovi ulici ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in v tedanji habsburški monarhiji nasploh. S tem je postavil temelje seizmologije v tedanji državi, Ljubljana pa je postala pomembno središče evropske seizmološke znanosti. V naslednjih letih se je ukvarjal z izdelavo »tremomerov«, kakor je imenoval priprave za merjenje potresov. Te naprave je kmalu tako izpopolnil, da so dolgo veljali za najboljše na svetu. Članke in razprave o potresnih meritvah je objavljal v mednarodnih znanstvenih revijah, med letoma 1901 in 1910 pa je tudi sam izdajal mesečnik Die erdbebenwarte in revijo Monatsmitteilungen, v kateri je objavljal opazovanja ljubljanske seizmološke postaje. Poleg ljubljanske seizmološke postaje je Belar namestil tudi več seizmografskih aparatov na Češkem in drugod.


    Razstava na prostem o naravi, izvoru vesolja (model vesolja, Higgsov bozon, standardni model osnovnih delcev, izvor energije zvezd, ...)




    "Kvarkice" na Dunaju.









    Univerza na Dunaju - zgradba zgrajena v letih 1873 – 1884.


    Jožef Stefan v atriju dunajske univerze - spet v družbi rojakinj in rojakov. Ko obiščete dunaj, obiščite tudi Stefana in Miklošiča na univerzi, grob Hermana Potočnika ...


    Še filmček ob kipu Berte Karlik (našla astatin v naravnih procesih radioaktivnega razpada ...). https://en.wikipedia.org/wiki/Berta_Karlik Sedaj se na Dunajski univerzi hočejo oddolžiti še profesoricam, ki jih do leta 2016 ni bilo v atriju slavnih predavateljev, predavateljic ... Boleg Berte Karlik stoji še v steklu upodobljena znamenita Lise Meitner (mati cepitve atomov).


    Stefanovega učenca Boltzmanna pa so postavili kar za šank atrija univerze.


    "Študentke (spet)" pred Univerzo na Dunaju.




    Za izjemno Fabianovo Uranio (ogledali smo si jo samo bežno iz avtobusa - zgornja slika je iz 2012), Plečnika, veliki planetarij, galerije (bile so obiskane 2007, 2012), Hundertwasserja, zgodovino ... pa tokrat ni bilo časa. Nasvidenje naslednjič ...





  • Astronomski krožek, Marin - nov dr. znanosti - čestitamo,
    - 15. okt. 2018

    Noč je bila oblačna in tako smo del časa porabili za lepljenje vabil dijakom, da se priključijo astronomskemu krožku (vsak ponedeljek ob 19:10 uri na terasi Gimnazije Šentvid - Ljubljana - PRISRČNO VABLJENI:).
    Hkrati pa smo šentviški ljubitelji astronomije dobili še enega doktorja znanosti - na kemiji je to postal dr. Martin Gladović. Vse čestitke Martinu - in tako imamo že štiri člane z najvišjim akemskim naslovom. Čakamo še na Ido in počasi bomo nedoktoranti v manjšini ... In prav je tako!
    Del časa smo posvetili fraktalom in arhitekturi - zmeraj navdušujoči in aktualni temi ...



  • Astronomski krožek,
    - 8. okt. 2018

    Noč je izgledala precej neobetavno - a oblaki so se okrog 19:30 na določenih mestih rahlo razmaknili in skozi del megličastega okna so se krasno opazovali planeti. Mars je bil skoraj tako miren, kot na Kredarici. Astronom nikoli ne obupa. To samo kaže, da so lahko pogoji parktično pri 100 % vlagi kdaj prav primerni za opazovanje planetov - saj so spodnje plasti atmosfere brez vetra. Se ne spomnim, da bi iz Šentvida videl kdaj Mrasa bolje kot ta ponedeljek - res kontrastne podrobnosti na površini planeta, južna polarna kapa je bila nedvoumna - izjemno. Tudi mena Marsove ploščice je bila izrazita. Cika (teleskop Dobson 30 cm, f/5) je bila vsa v kondenzu - sluz - iskalo je bilo "na debelo" zarošeno - le primarno zrcalo se je obranilo vlage ..., to je odlična lastnost s cevjo zaprtih teleskopov tipa Newton.
    Obiskal nas je tudi bivši dijak šentviške gimnazije, ki si namerava pridobiti toliko izkušenj, da si bo lahko kupil sebi primeren teleskop.


    Slika Marsa posneta kar s kompaktnim dig. fotoaparatom skozi okular (iz roke) - 8. okt. 2018. Slika je metodi primerna - slaba, a kaže na dobre pogoje - saj se na njej kljub vsemu zazna tipične značilnosti Marsa. Podoba Marsa v tej fazi spominja na ragbi žogo.




  • Drugo srečanje fizikov alumnov iz FMF, Nobelova nagrada 2018 za fiziko ...
    - 29. sep. 2018

    Zanimivo - v soboto (29. sep. 2018) sem poslušal imenitno Poberajevo predavanje o laserski pinceti na drugem srečanju fizikov iz FMF (srečanje alumnov) - in letošnja Nobelova nagrada za fiziko je podeljena prav za to odkritje. Več v tekstu iz rtvs.

    V sobota, 29. 9. 2018, ob 10h v prostorih fakultete na Jadranski 19 v Ljubljani, na Oddelku za fiziko - je bilo organizirano drugo srečanje alumnov Oddelka za fiziko FMF. Od 10.00 dopoldan pa do 14.00 so potekala zanimiva predavanja, nato pa skupno kosilo na parkirišču (šotor, mize, druženje, pogovori, spomini ...).

    Seznam predavanj:
    Anton Ramšak, dekan FMF: Pozdrav alumnov
    Denis Arčon, predstojnik Oddelka za fiziko: Nagovor alumnov
    Alojz Kodre: Nekaj drobcev iz nekdanjih dni Oddelka za fiziko
    Griša Močnik: Črni ogljik – globalni povzročitelj podnebnih sprememb
    Igor Poberaj: Optična pinceta
    Irena Drevenšek: Izbrani domači dosežki fizike mehkih snovi
    Boštjan Golob: Izbrani domači dosežki v fiziki visokih energij

    Uvodno, nadvse zanimivo - poučno in razumljivo - predavanje (Nekaj drobcev iz nekdanjih dni Oddelka za fiziko) je imel vsem dobro poznani profesor matematične fizike dr. Alojz Kodre. Prof. je povzel zgodovino fizike na Ljubljanski univerzi, odnos študentov do študija skozi čas, včasih so imeli tudi 40 ur obveznosti na teden. Na diplomah so praktično vsi imeli težave, veliko študentov je tako moralo večkrat na zagovor ... Še enkrat je podal razlago prispodobe o miši v kislih kumaricah (prispodoba je od Kuščerja ali Strnada ...). Podal jo je glede na trenutno prakso, ko študentje na izpitih zbirajo pike od vprašanja do vprašanja, in ko jih čez 50 %, je to dovolj za zmago - tudi če so po zbranih 50 % pokazali veliko vrzel v razumevanju določenega poglavja. Včasih je bila taka odkrita vrzel v znanju - nerazumevanje ("miš v kislih kumaricah") - dovolj, da so te tik pred koncem izpita, ki bi ga sicer lahko končal recimo z oceno 8, poslali domov na dodaten študij in več sreče prihodnjič ... Gospod Kodre se je vpisal v prvi letnik fizike isto leto, kot sem se sam rodil (na SV Štajerske se je takrat še večina otrok rodila kar doma ...). Včasih se mi je to zdela kar velika razlika v starosti - danes niti ne. Podal je tudi zamisel, da bi v reklamne brošurice, ki jih na vsakih nekaj let natisnejo kot vabilo maturantom, (lahko) zapisali tudi: »Ne pridite k nam po izgotovljen pogled na svet – nimamo ga, bomo pa z veseljem pomagali, da si ustvarite svojega!«

    Sledil je glasbeni vložek deklet na klasičnih kitarah - med igranjem sta imenitno vpletli v skladbo še melodični odlomek pesmi ALOJZ VALČEK (M. Brecelja). V dvorani je hitreje od svetlobe, v trenutku, izbruhnil smeh - tudi prof. Alojz se je nasmejal ...
    Še o ostalih predstavitvah. Predstavljene tematike so se dotikale črnega ogljika, tekočih kristalov, dilem standardnega modela osnovnih delcev (potrebna je dopolnjena ali "nova" fizika ...), itn. Dr. Igor Poberaj je predstavil lasersko pinceto in delo njegove ekipe na izjemno uspešnem lastnem izdelku - slo. laserski pinceti. Zanimivo pa je, da so prav čez nekaj dni mediji objavili novico, da je letošnja Nobelova nagrada za fiziko bila podeljena prav za odkritje laserske pincete in sicer očetu izuma Američanu Arthurju Ashkinu. Predavanje je torej bilo ("z natančnostjo laserske pincete") dobro načrtovano ...


    Prof. Alojz Kodre med slavnostnim nagovorom alumnov Oddelka za fiziko - 29. sep. 2018, Peterlinov paviljon - fizikalna predavalnica FMF Univerze v Ljubljani.


    Srečanje alumnov Oddelka za fiziko - 29. sep. 2018. Vsekakor prepoznate svoje študijske prijatelje, profesorje in seveda veliko predavalnico, ki bi, če bi ji bilo dano (to je izziv za fizike - razbrati odmev iz preteklosti), lahko razkrila na stotine zgodb, prigod, stisk, solza, veselja vseh, ki smo gulili klopi Peterlinovega paviljona.


    Princip in shema optične pincete. Na delec, katerega lomni količnik je večji od lomnega količnika okolice, deluje močno fokusiran laserski snop pincete s privlačno silo, ki delec ujame in ga drži približno v gorišču snopa. Sila, s katero deluje optična pinceta na delec, je tipično velikosti pikonewtona, zaznavamo pa lahko premike, ki so večji od 0,1 nm v 1 s dolgem časovnem oknu. Naprava je zato zelo uporabna pri raziskavah bioloških sistemov ter koloidov.



    Tipična postavitev eksperimenta z optično pinceto. Osnovni elementi naprave so laser, optični sistem leč za razširitev žarka, sistem za premikanje pasti, dikroično zrcalo, mikroskop, detektorji premika in osvetljava.




    Na hodniku je bil predstavljen eksperiment z levitacijo superprevodne keramike (tekoči dušik in te reči ...). Študent je lahko celo obrnil vodilo in keramika ni padla na tla ... Sam sem omenil, da smo podobne eksperimente doživeli tudi ob našem študiju - in mladi mož se je začudil, da je fizika superprevodnosti bila že takrat na takem nivoju. Takoj sem se počutil starega - a nič ne de, vsaka generacija ima občutek, da se je svet začel z njihovim rojstvom - za njihov (naš) notranji svet je to tudi zagotovo (delna) resnica. Za hrbtom eksperimentatorja pa sem opazil iskrno komoro (detektor kozmičnih delcev) - bil sem vesel te naprave - nisem vedel, da jo imamo tudi v Sloveniji. A mladenič ni vedel povedati kaj veliko o tej "pečki" za njegovim hrbtom. Podobno komoro lahko vidite tudi v hiši eksperimentov dr. Sama Kuperja (EXPI) - Kočuha, avs. Koroška. Omenil sem, da so že takrat sanjali (konec mojega študija) o superprevodni keramiki pri sobnih temperaturah - in mladenič je omenil, da je temu tako (sanje) še danes - a da se kaže določen napredek ...
    Debata med nekaterimi kolegi je tekla tudi na temo, zakaj določene študijske smeri praktično nimajo več vpisa (študent na vsake dve leti). Problem je, da študentov nekaterih smeri niso 10 let zaposlovali v njihovi branži (nekaj so delali po pogodbah, sp-ji in to tudi po 10 let negotovosti ...). Problem je tudi elitizem - ko se določene diplomante izrine iz stroke (in se zaposluje ljudi, ki nimajo sploh danih znanj in vrlin) ... Vse to slišijo mladi, ki se vpisujejo na univerze in logična posledica je - da smeri, ki v lastni stroki ne zaposluje (ali se diplomante celo obravnava seksistično ali se jih šikanira), ne bodo imele veliko vpisa. Zelo banalen primer - a bi se vi vpisali v vojaško akademijo, če država več kot 10 let ne zaposli nobenega častnika v vojski (na koncu bi lahko bili recimo privat detektiv ...). Pa še vtis čez palec, mnenje študentov iz tujine, ki se vračajo občasno domov. Takole pravijo - če je odnos med študenti in profesorji danes navidezno bolj prijazen, pa je didaktika fizike, matematike, ostala na istem fenomenom dokaj odtujenem nivoju - obstajajo sicer mnoge izjeme - a to pomanjkljivost omenjajo študentje, ki se občasno vračajo iz tujine. Pri nas torej primarno manjka razlaga, razumevanje pojavov - fenomenov v naravi - same "diferencialne" enačbe na tabli ali v ppt torej za fizike nikakor niso dovolj ... Etika pa se je celo poslabšala (odnos študenta do sveta, sočloveka) ... To so opazili celo nekateri docenti - stvar je potrebno počasi popraviti ... Za tako stanje ni kriva nobena vlada (delno ja, ker tega ne opazi), ampak primarno stroka sama. Ko določena stroka ni zaposlovala, čeprav so bile velike potrebe, je to bilo zaradi zadrtih vodstev samih institucij in ne ministrstev. So bile stroke, ki so pod istimi pogoji cel čas zaposlovale mlade diplomante, magistre, druge nesposobne inštitucije pač ne ... In mladim je potrebno ponuditi tudi dostojne plače - vsaj dostojne ..., čez leta seveda več. A da ne bomo končali pesimistično - večina smeri nima težav s primerno zaposlitvijo in diplomanti fizike so zelo cenjeni - tudi docenti na univerzi - povsod se lahko kdaj kaj zalomi (celo kdaj na fiziki), to je življenje.
    Na predavanjih je bilo čutiti neko iskrico, da bo prišel čas, ko bo Nobelova nagrada podeljena tudi diplomantu, diplomantki kake slovenske univerze ..., "naj 'Švedi' slišijo".

    HVALA ORGANIZATORJEM - Oddelku za fiziko - ZA TRUD IN ODLIČNO ORGANIZACIJO - lahko bi srečanja alumnov fizike bila na vsakih 5 let (11 let je predolga doba). Hvala tudi vsem predavateljem in kolegom za udeležbo ...

    Prejeli smo tudi darilo, kredo in lonček z napisom: "A physicist is just an atom's way of looking at itself ..." (Niels Bohr)

    Več na uradni strani: http://alumni-fiz.fmf.uni-lj.si/srecanje-2018/
    in
    leto 2007: http://alumni-fiz.fmf.uni-lj.si/srecanje-2007/





    Iz naše generacije nas je bilo vsaj 5. Seveda so določeni prof. manjkali, a spomnil sem se tudi na tiste naše predavatelje in tudi delno vzgojitelje, ki so se že poslovili s tega sveta (Strnad, Kuščer, Pahor ...). V spominu so še zmeraj del teh "istih" prostorov, vzdušja, naše skupnosti - so bili torej z nami ...


    Nekateri govorniki: Denis Arčon - nagovor alumnov, Alojz Kodre - Nekaj drobcev iz nekdanjih dni Oddelka za fiziko, Igor Poberaj - Optična pinceta, Griša Močnik - Črni ogljik je globalni povzročitelj podnebnih sprememb, Irena Drevenšek - Izbrani domači dosežki fizike mehkih snovi, Boštjan Golob - Izbrani domači dosežki v fiziki visokih energij.
    II. srečanje alumnov Oddelka za fiziko - 29. sep. 2018, Peterlinov paviljon - fizikalna predavalnica FMF Univerze v Ljubljani.




    Nobelova nagrada trem fizikom za odkritja na področju laserske fizike
    Donna Strickland je tretja ženska z Nobelovo nagrado za fiziko
    http://www.rtvslo.si/svet/evropa/nobelova-nagrada-trem-fizikom-za-odkritja-na-podrocju-laserske-fizike/467622
    2. oktober 2018 ob 12:12,
    zadnji poseg: 2. oktober 2018 ob 13:02
    Stockholm - MMC RTV SLO, STA

    Nobelovo nagrado za fiziko prejmejo Američan Arthur Ashkin, Francoz Gerard Mourou in Kanadčanka Donna Strickland za odkritja na področju laserske fizike.
    Kot je sporočila Švedska kraljeva akademija znanosti v Stockholmu, Arthur Ashkin prejme nagrado za razvoj optične pincete in njeno uporabo v bioloških sistemih, kar omogoča proučevanje in manipuliranje z virusi, bakterijami in celicami.
    Gerard Mourou in Donna Strickland pa sta prejela prestižno nagrado za razvoj metode za proizvajanje visokointenzivnih, ultrakratkih optičnih pulzov. "S tem sta tlakovala pot k najkrajšim in najintenzivnejšim laserskim pulzom, kar jih je ustvaril človek," je sporočila akademija.
    Tretja ženska z Nobelovo nagrado iz fizike Nagrado, ki so jo lani prejeli trije ameriški znanstveniki za prvo neposredno potrditev obstoja gravitacijskih valov, bodo letošnjim prejemnikom podelili 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela.
    Razdelili si bodo devet milijonov švedskih kron (870.000 evrov). Američan bo prejel polovico finančne nagrade, drugo polovico pa si bosta razdelila Francoz in Kanadčanka, ki je tretja ženska z nagrado za fiziko v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad.
    Nagrade za književnost letos ne bodo podelili Niz razglasitev letošnjih prejemnikov Nobelovih nagrad so začeli v ponedeljek z nagrado za medicino, ki jo letos za imunoterapijo za zdravljenje raka prejmeta ameriški in japonski imunolog James P. Allison in Tasuku Honjo. V sredo bo znan nagrajenec za kemijo, v petek pa bodo razglasili prejemnika nagrade za mir. Dobitnik nagrade za dosežke na področju ekonomije bo znan naslednji ponedeljek.
    Nagrade za književnost letos zaradi spolnega škandala na Švedski akademiji ne bodo podelili. Razglasili jo bodo skupaj z nagrado za naslednje leto, kar se je nazadnje zgodilo leta 1949. Francoski fotograf Jean-Claude Arnault, glavni akter v škandalu, je bil sicer v ponedeljek zaradi posilstva obsojen na dve leti zapora.
    K. Št.
    Alojz Valček



  • Krožek,
    - 24. sep. 2018

    Bila je kristalna noč polne Lune in markantnih oblakov samotarjev. Klemen in Andrej pa sta posnela še kratek prispevek za Instagram. Tematika - zakaj se dolžina dneva spreminja, zakaj Lunine mene - posnel Matej L.
    Oglejte si: https://www.instagram.com/gimnazija.sentvid/?hl=en


    Levo Luna, desno Mars, spodaj šentviški astronomski observatorij - terasa Gimnazije Šentvid - Lj. - 24. sep. 2018.


    Med snemanjem prispevka za Instagram.




  • 24. slovenski festival znanosti z mednarodno udeležbo,
    - 25. - 27., sep. 2018 (organizira SZF)

    24. slovenski festival znanosti z mednarodno udeležbo je potekal na Fakulteti za kemiji pod geslom "Narava, človek in eksperimenti", od torka, 25. septembra 2018, do vključno četrtka, 27. septembra 2018. Namen - komuniciranje in populariziranje znanosti za vse tiste, ki jih veseli raziskovanje - osvajanje znanstvenih spoznanj. Za znanstvenike, umetnike, učitelje, novinarje in druge pa velik izziv, na katerega se je potrebno odzvati.
    Vir: http://www.u-szf.si/24-slovenski-festival-znanosti-z-mednarodno-udelezbo/

    Dr. Howie Firth (Director, Orkney International Science Festival, The University of Edinburgh) je podal zanimivo tezo (na predavanju Ponovno očarljiva narava) - da je največje znanstveno delo prišlo iz rok žensk in sicer delno že v neolitiku - to je selekcija rastlin, semen (recimo razvoj koruze od trave do današnje rastline, ki je trajal vsaj nekaj 100 let in je danes pomemben del preživetja milijarde ljudi). Vse našteto je tudi omogočilo razvoj modernih civilizacij.
    Citat:
    "All the inventions and discoveries [breeding to fix the gene of the plant seeds in neolithic times ...] were, judged by ethnographic evidence, the work of the women. Gordon Childe, 1942
    Teza mi je kar všeč - zanjo obstajajo določeni argumenti ... A zagotovo je bil tukaj pomemben tudi moški - cela skupnost (udomačitev živali, obdelava polj, lov, gradnja hiš, jezov, kanalov, rudarstvo, kovaštvo ...). Sploh pa ta teza dodobra zamaje ideološko zguljeno tezo, da se je vse skupaj začelo z Galilejem ... - (Galilei je bil pomemben, vendar ...) znanost je rastla iz pradavnine, že sam razvoj jezika kot takega (struktura, čas, poimenovanja predmetov, opis dogajanja v prostoru in času, prenos jezika na potomce) je eden pomembnejših fenomenov, ki je v sebi čista znanost - in tako vsebuje vse bistvene elemente moderne znanstvene metode, atribute in je hkrati - skupaj s pisano besedo - osnova vsake znanosti.

    Astronomija je bila dobro zastopana - astro. program:

    Četrtek 27. september 2018, predavalnica 1, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
    9:00 – 9:55 Globoko vesolje, Boris Kham, prof. fizike
    10:00 – 10:55 Znanstvena kavarna: fizik dr. Dušan Petrač, vodi dr. Edvard Kobal*
    11:00 – 12:55 Okrogla miza: Slovenija seže v vesolje, vodi: Matjaž Vidmar, University of Edinburg
    Predavalnica 4, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
    12:00 – 12:55 Fizika zvezd in črnih lukenj, dr. Joe Ongena*
    13:00 – 13:55 Zeleni energetski sistem: Fuzija, dr. Joe Ongena*
    Prevajana predavanja.
    OPOZORILO!
    Predavanja označena z * so odpadla!


    Šentvid je bil zastopan s plakatom na tematiko Luninega mrka 27. 7. 2018 (Zorko) in Juretovo toplotno črpalko v Kranju.
    Sledi nekaj slik.








    Zgornje 4 slike mi je poslal Boris Kham. Na njegovem predavanju o globokem vesolju (kaj, kako in kje opazovati) je bio veliko učencev in seveda tudi učiteljev.
    Na predavanju Franka J. LaBude paje bilo samo 7 slušateljev - kar ni v čast organizatorrem - szf ...
    Vseeno pa je SZF potrebno pohvalitin za organizacijo festivala - to ni mali zalogaj. Problem je, da popoldan, recimo v CD, ni nobenih ponovitev določenih izjemnih vsebin - predavanj.
    Problem je tudi zbiranje samih plakatov na tematiko astronomije - kako nagrado bi pa lahko podelili in ...





  • Glasilo Ljubljana objavilo sliko in tekst iz Šentvida,
    - letnik XXIII, št. 7, sep. 2018 (čestitke avtorjema)

    Glasilo mestne občine Ljubljane je objavilo pod rubriko "Nebo nad mestom" dva prispevka naših članov. Martinovo sliko Luninega mrka iz 27. 7. 2018 in Andrejev tekst "Bodimo otroci, glejmo v nebo". Vse čestitke obema avtorjema. To je že drugič, da smo sooblikovali glasilo Ljubljna.


    Martinova slika Luninega mrka iz 27. 7. 2018 - objavljena v glasilu Ljubljana, letnik XXIII, št. 7, sep. 2018.




  • European Conference on Amateur Radio Astronomy (EUCARA),
    - 15. in 16. sep. 2018 (Nemčija - kraj Bad Münstereifel-Eschweiler)

    Na Evropsko konferenco amaterske radioastronomije - European Conference on Amateur Radio Astronomy (EUCARA) - so se prvič odpravili Andrej, Klemen in Jure - z avtom. Njihova izkušnja iz konference je zelo pozitivna (med drugim so poudarili pomen radijske astronomije pri potrditvi Einsteinove splošne teorije relativnosti, tukaj je še nobelova nagrada iz leta 1993 za posredno potrditev gravitacijskih valov iz bližanja dvojnega pulzarja, znana je zgodba o gospe Jocelyn Bell Burnell, ki je preko analize radijskega signala prva detektirala pulzar - a ji kolegi niso privoščili Nobelove nagrade - in je tako postala gospa "NOBell" - dobra domislica na žalostno zgodbo, napako še lahko popravimo!!!), amaterji opazujejo tudi pulzarje, izdelujejo že interferometre ... Poleg ADV članov sta Slovenijo zastopala še Tadeja Saje in prof. Matjaž Vidmar, ki je predstavil delo na njunem radijskem teleskopu, same meritve in težave, ko jima je burja dobesedno iz strehe odpihnila radijski teleskop - njun trud, znanje in ure dela, ki sta ga vložila v projekt izgradnje in zagon druge take naprave v Sloveniji. Prvi tak r. teleskop na vodikovi frekvenci 1420 MHz smo potavili v Šentvidu leta 2014. Preprosto detekcijo radijskih valov iz Rimske ceste pa smo na Šentvidu izvedli že leta 1996. Program je poleg zanimivih predavanj vključeval tudi obisk velikana - v živo so si ogledali 100 m-ski radijski teleskop v Effelsbergu.
    Več na:
    https://astropeiler.de/sites/default/files/Information%20for%20attendants_0.pdf
    in
    https://astropeiler.de/european-conference-amateur-radio-astronomy-eucara#AnkuendigungDE

    Kraj Bad Münstereifel-Eschweiler leži blizu tromeje Nemčija-Belgija-Nizozemska.



    Radijski teleskop v Effelsbergu.

    Konference so na dve leti - padla je celo ideja, da bi lahko Slovenija organizirala naslednje srečanje. A si naši udeleženci niso upali sprejeti izziva - imamo namreč zelo skromno infrastrukturo radijskih teleskopov ( naš šentvški delujoči radijski teleskop, prof. Vidmar bo po ireverzibilnih poškodbah starega r. teleskopa gradil večjega in poznam še nekaj načrtov posameznikov, ki še čakajo na relizacijo - nekateri nadebudneži so bili tudi v kontaktu z nami).
    Pogrešamo več magistrskih in doktorskih nalog na to temo - radijska astronomija tudi ni vezana na klasične težave opazovanj in raziskovanj v vidni svetlobi (ima sicer tudi svoje hibe - motnje iz okolice ...).
    Slovenija lahko postane veliki interferometer radijskih teleskopov (na hribih ...), zakaj pa ne - ločljivost bo fantastična - cena investicij ni prehuda.



  • Opazovanja,
    - 10. sep. 2018

    Bila je čudovita noč, brez Lune. Bila je kot naročena za astronomska opazovanja - obiskalo nas je nekaj prijateljev in njihovih znancev. Opazoavli smo poletno nebo in sevda planete (Jupiter, Saturn, Mars) - lepo.



  • Popravilo radijskega teleskopa - Šentvid,
    - 3. sep. 2018


    Bil je oblačen ponedeljek in ekipa Andrej, Jure, Klemen, Oskar ..., so se odločili, da sanirajo škodo na radijskem teleskopu Gimnazije Šentvid (deluje od leta 2014). Zakaj popravilo? Veter je obrnil parabolo in nekoliko strgal varovalno cev vodnika - koaksialnega kabla, ki pelje ujet signal iz sprejemne komore (votline v gorišču parabole) v predojačevalnik, nato v pasovnoprepustno sito (filter za 1420 MHz, ostale signale oslabi), v dva ojačevalnika TV sat. signala, v USB-ključek s čipom Realtek RTL2832U za sprejem DVB-T in mini računalniček Raspberry Pi za sprejem signala iz USB ključka, krmiljenje motorja parabole (višinski zasuk antene) in prenos signala na zmoglivejši pc, kjer se signal dokončno obdela. Vsa omenjena elektronika je v električni omarici. V sistem je tako prišlo celo nekaj vode.


    Groba shema rad. teleskopa.


    Za tak poseg je potrebno nepričakovano veliko orodja, raznih kitov, trakov ... potrpljenja, časa ter seveda izkušenj in znanja.


    Elektronika radijskega teleskopa Šentvid (2014) - zaščitena v električni omarici.

    * Čez nekaj let so praktično enak r. teleskop, v okviru diplomske naloge, naredili na Fakulteti za elektrotehniko - Lj.



  • Opazovanja na Kredarici - tokrat nepričakovano mednarodna,
    - vesolje na dlani,
    - 12./13. sep. 2018

    Vesolje na dlani - The Universe in Your Hand.

    Zgornje umetniške podobe (Vesolje na dlani - The Universe in Your Hand) so iz spleta ...


    Tokrat Triglav začasno z majčkenim Aljažčkom ...



    Naša oprema na opazovanjih na Kredarici - 12. sep. 2018:
    teleskop Kozorog (Dobson 25 cm, f/5), daljnogled 15X70, fotoaparati, zvezdna karta ADV, raznolik nabor okularjev.
    Aktivnosti:
    opazovanja, hoja po hribih, slikanje narave, veliko pogovorov, srečanj z gosti iz različnih držav, ...

    Že dolgo sem obljubljal družini (smo člani ADV), da se odpravimo na Kredarico na astronomska opazovanja, pogumni pa še na Triglav ... Tokrat je trem uspelo - Ani in Matjažu (prvič) tudi na Triglav (žal bolezen in druge obveznosti niso dovolile poti tudi ostalim članom družine). Pot je bila, glede na našo avanturo iz 17. - 19. avg. 2018, nekoliko manj naporna - Sonce je potovalo nižje po nebu ... A na poti ni bilo več nobenega vira pitne vode ... Živino je prvi sneg odgnal v dolino, le ena ovčka je zgubljena tavala in jokala po Kalvariji. Temperature pa so bile celo višje kot avgusta, zvečer kar 11 °C (super za za opazovanja, tudi sam sem se topleje oblekel - dvojno ...). Pričakovali smo manj gneče v Julijcih - obisk med tednom, Triglav je trenutno tud brez Aljaževega stolpa ... A glej ga zlomka - v Krmi smo komaj dobili parkirno mesto ... Gneča na Kredarici in na Triglavu pa je bila obupna - spet smo spali na skupnih ležiščih, na vrh Triglava se je vila nepretrgana kolona gornikov; osebja v koči pa je bilo zelo malo ..., zato tudi nekaj več živčnosti ...
    Zelo, zelo lepo sta nas sprejela tudi Andrej in France - meteorološka opazovalca na Kredarici - krasni pogovori ... France je po treh letih okrevanja spet (prav ta dan) stopil na vrh Triglava.
    Zakaj toliko romarjev na Triglav (?) - lepo vreme je zagotovo magnet za pohajanje po gorah - a neverjetno, prav dejstvo, da trenutno ni Aljaževega stolpa na vrhu, je dalo pohodnikom nov zagon ..., da se torej lahko vsi, ki smo trenutno na tem svetu, prvič (in najverjetneje zadnjič) odpravimo na vrh očaka, ko na njem ni Aljaževega stolpa ... Eni so se hecali, da je sedaj lažje priti na vrh, saj da je Triglav trenutno nekoliko nižji ... Zagotovo pa smo lahko pričakovali, da bo kdo na vrh prinesel maketico stolpa - in res ga je ... In ta mini Aljažek je bil neverjetna atrakcije za vse gornike ...
    Na poti sem se spomnil na odlično TV odajo - Gore in ljudje (izjemne avtorice Marjeta Keršič - Svetel). Oddaje so umaknili s sporeda leta 2002, ravno v Mednarodnem letu gora in avtorico dobesedno žalili, tako v medijih kot na terenu njeni sodelavci - snemalec ji je odšel s snemanja in jo celo nahrulil. Vse skupaj se je dogajalo s tihim odobravanjem vodstva javne hiše. Zakaj že SLovenija postaja tretji svet ..., komentar ni potreben. Vsekakor pa bi bila oddaja Gore in zvezde lahko primeren naslov za neko novo oddajo, kjer bi predstavili prvobitno povezanost človeka in narave - vesolja.

    Astronomska opazovanja - mednarodna udeležba

    Od 20:30 h pa do nekje 23:30 h nam je uspelo opazovati prelepo nebo nad Triglavom - Lune ni bilo, a malo pred polnočjo je nebo pokrila tanka koprena in ... To je bilo naše četrto opazovanje in tudi najdaljše - kot bomo videli - tudi najbolj obiskano. Problem je bil, ker s sabo nisem vzel kolimatorja (podcenjeval sem ta problem). Teleskop Kozorog je bil maksimalno dekolimiran - na hitro sem (publika je že nestrpono čakala) na učk kolimiral našega Kozoroga (metoda - iskal sem koncentrični kolobar). Glede na metodo in časovno stisko, sem bil dokaj uspešen (planeti so bili odlično razločljivi). Pogoji so bili prvo uro celo nekoliko boljši kot avgusta. In presenetljivo, poleg met. opazovalca Andreja iz Kredarice, so se nam pridružili mnogi popotniki iz bližnjih in oddaljenih krajev, držav (nobene reklame nismo naredili, razen to, da smo postavili teleskop - in to že v temi okrog 20:30, a očitno dovolj zgodaj za večinoma že utrujene pohodnike). Pridružili so se nam radovedneži: iz ZDA (Randy iz Kalifornije je tudi naredil nekaj izjemnih slik), gospa iz Italije (vzdih "inkredibile"), Avstrije, iz Belgije, iz Hrvaške, iz Slovenije (ali je to mogoče - so bile besede Marilen) ... Seveda je večino najbolj navdušil Saturn, a tudi Mars je mnnogim bil presenečenje, podobno galaksije, planetarke, dvojne zvezde, kopice ... Galaksiji M81 in M82 sta vsem vzeli dih (tudi Matjažu). Ano je zazeblo in je tako nekoliko prej odšla v brlog - kjer pa je bilo nadvse vroče, slab zrak (skupna ležišča, zaprta okna ...). Bila pa je zelo presenečena, ko sta 3/4 ure pozneje prišla v sobo dva francosko govoreča Belgijca in kaj je slišala - navdušeno govorjenje med njima in prijatelji in kamlu je razumela dve besedi s francosko dikcijo - "Saturn" in "teleskop" .... vau. In res - tudi ta dva Belgijca sta prvič opazovala nočno nebo skozi teleskop - in nista mogla verjeti, da se vidi Saturn tako enostavo in nazorno - kot v astronomskih knjigah ... Večina prisotnih se je enako odzvala - prvič in to na Kredarici, zares nepričakovano - ja prvega (pogleda na lepote neba) nikoli ne pozabiš ...

    VESOLJE NA DLANI


    To samo kaže, kako zelo fajn bi bilo, ko bi lahko večkrat ponovili take astronomske opazovalne večere na Kredarici, a žal, kar se tiče mene, ni dovolj časa, energije, zaenkrat tudi ne volje širše skupnosti ... Lahko pa, da se bo kdaj to tudi spremenilo - tudi zaradi hotenja in tokratne dobre izkušnje naših obiskovalcev pod zvezdami Triglava. Tudi Matjaža in Ano je topel in navdušujoč odziv gostov iz "celega" sveta na nepričakovana astronomska opazovanja nadvse presenetil. Zvezde združujejo in na tem je potrebno graditi. Verjamem, da bodo mnogi odnesli prekrasen spomin iz naših gora, iz naše domovine, tudi zaradi nepričakovanega darila, presenečenja, ki ga omogoča samo Triglavski dom - zaradi opazovanj nočnega neba. Mladeniča iz Belgije sta se mi zjutraj še enkrat zahvalila za opazovanja (zaradi srečanja v temi zvezdne noči in pri mojih -10 dioptrije, ju ne bi prepoznal, ona pa mene seveda sta ...) - odvrnil sem mu, da pa se morebiti drugo leto spet srečamo in ponovimo astronomska opazovanja pod Triglavom ... In res - na Kredarici smo še bližje nebesnemu svodu - zaradi manj atmosfere nad nami, manj sipanja svetlobe, manj motečih prašnih delcev - zvezde tam svetijo izraziteje, močneje žarijo, planeti so mirnejši, razločljivejši, kontrastnejši (to je takoj ugotovil tudi Matjaž), barve so čistejše, galaksije kar izstopajo iz ozadja, kopice so kot na dlani, razločljivost zvezd je samoumevna, kar je sploh odlično pri opazovanjih dvojnih zvezd in kopic ...). Vesolje na tej višini je kot na dlani. Videti galaksijo v Andromedi M31 s prostim učkom, je skoraj kot videti Plejade iz doline. Spomnim se Presekove zvezdne karte iz moje mladosti in navodil - kaj vse da se baje vidi s prostima učkoma - pa ni šlo ... Na Kredarici pa seveda ni nobenih težav - tudi ne za M33 (a pri njej je kar problem difuznost).
    Tokrat sem imel priložnost ošvrkniti še ozvezdje Strelca, Saturn je bil blizu Trifida (M20) in Lagune (M8) - krasno. A sladek problem je bil, da so obiskovalci diktirali ritem opazovanja in same objekte ..., tako da mi Strelec ostane za kako drugo priložnost.

    Svetlobno onesnaženje
    Pod Kredarico je sicer proti jugovzhodu odprta direktna pot za svetlobo iz dela Ljubljanske kotline, nekaj seveda tudi iz Italije (nad Voglom, zahod zakriva sam Mali Triglav) - a vendar so glavni viri svetlobnega onesnaženja oddaljeni nekaj 10 km in če upoštevamo, da se večina virov razprši obratno sorazmerno z razdaljo na kvadrat (1/r2), da se na poti že kar nekaj svetlobe sipa, in da imamo pod sabo 2,5 km turbolentne atmosfere - nad nami pa je zato manj motenj - so pogoji na Kredarici za astronomska opazovanja vseeno izjemni. To potrjujejo tudi primejalna opzovanja - recimo na planetarki Heliks, na galaksijah M81 in M82 ... Vsi objekti višine 10 ° in več nad obzorjem so za evropske razmere velike svetlobne onesnaženosti praktično nadpovprečni - blizu kvaliteti zadnjih evropskih oaz temnega neba.
    Kakšen kolega iz širše astronomske srenje je zelo skeptičen nad pogoji na Kredarici (svetloba iz Ljubljane, Italije, Avstrije ...) - a ko opazujš, se ta efekt precej zmanjša zaradi zares visoke nadmorske višine (2500 m, 8200 ft). Svetlobo, ki jo ujame zenit (ali velik dela neba nad 20 ° višine) nad Kredarico, jo več ali manj ujame tudi zenit drugod po Sloveniji. Na spletu se lahko prebere večinoma dobre izkušnje iz astronomskih opazovanj na višinah nekaj 1000 m. Podajmo jih nekaj:
    "Iz: https://www.cloudynights.com/topic/377214-effect-of-elevation-on-observing/
    I like to observe between 8,000 and 11,000 feet several times a year. I do this only in the summer near the new moon and I haven't really noticed whether or not oxygen deprivation affects my seeing, but everything is so much brighter and has more contrast than when I observe from my black site in rural Kansas. I can actually see some of the brighter nebulas and star fields in Sagitarius naked eye! To me, things at 11,000 feet look the same in my 5" SCT as the do in my C8 at 1500 feet. Nothing beats elevation under dark skies!
    ----------------------------------------------------------
    Actually, the amount of oxygen in the air at say 2 miles, or 10,000 feet or if we go lower to 5280 feet or 1 mile is the same as that at sea level, 21%. The difference is with air pressure. Air pressure is 30% lower at the higher altitude due to the fact that the atmosphere is less dense--that is, the air molecules are farther apart. At sea level the atmospheric pressure of about 14.7 pounds per square inch (1.04 kg. per cm.2) causes oxygen to easily pass through our lung membranes and thus into our blood and our body systems. At higher altitude it is the lower air pressure that makes it harder for the available oxygen to pass through the lung membranes into the body's systems. It is the lower air pressure at altitude that impacts oxygen making it to eyes at high elevation for those not acclimated via living at altitude. However, as one lives at high altitude, 5000 feet or higher, the body acclimates by forming new capillaries, increases the amount of red blood cells, the lungs increase in size which increases the osmosis of oxygen and CO2, and there is an increase in the vascular network of muscles that increases the transfer of gases. Thus those who live at or above 5000 feet gain some benefit to living at that altitude over those who travel to that height to observe and whose bodies are not acclimated to that altitude. The University of Colorado just published an interesting study on living at higher altitude at this link. If wanted and you PM me, I can provide a link for the data above.
    ----------------------------------------------------------
    A couple of years ago I contacted the individual than runs the University of Denver's high altitude telescope atop Mt Evans about 40 mile west of the city. The observatory is at 14,260 feet above sea level. He stated that at 11,000 feet and below,oxygen deprivation was no factor in his or any of his staff or students ability to observe,and that opinion has been based on a number of years studying this effect. A paved road goes all the way to the top starting at Summit Lake, and their personal telescopes were used from there all the way to the top to test out his opinion. At the elevation of the observatory they use supplemental oxygen periodically to keep their vision keen,but it's useage isn't constant.
    I do firmly believe the locals in this area deal with altitude far better than ones coming up here from sea level. For me observing at 10,000 feet is a piece of cake and I notice no effects on my seeing.

    Sicer pa - prisrčno povabljeni na Kredarico in prepričajte se sami - kaj nudi pogled v nebo iz višine 2500 m. Seveda - pot na Kredarico je precej zamudna - hkrati pa sama lokacija astronomsko in občestveno zelo pozitivno izstopa - zakaj (?) - takih pogojev za opazovanja ob tako velikem številu voljnih obiskovalcev ne najdemo nikjer drugje v Sloveniji.

    POT
    Pot je bila težka (vsaj zame) - sploh v dolino - a nekaj kondicije je še ostalo iz zadnje avgustovske avanture ... Ko sem spremljal sestop gornikov iz Triglava, me je nek gospod sramežljivo ogovoril, če imam slučajno kake rezervne čevlje za njegovega prijatelja ali - kje bi jih lahko dobil ... Razumel sem njegovo (njihovo) veliko stisko. Pri današnji kvaliteti poceni robe (čevljev) se to lahko zgodi vsakemu - zelo neprijetna izkušnja ... In res, čez 15 ninut je iz Malega Triglava previdno sestopil gospod s culo povezanimi gojzarji (podplat mu je odstopil) - še dobro, da mu je uspelo (zaradi službe so morali še pred večerom čez Prag v Vrata). Peljal sem jih do upravnika koče g. Hermana in njegove ekipe in na koncu so našli športne copate za bosonogega planinca (nekoliko majhne, a ...). Fajn, dober konec. Zanimivo - podobna nerodnost se je zgodila skupinici planincev tudi leta 2015 in najbrž vsak teden komu v gorah (na Triglav sem takrat šel zaradi proslave ob 61-i obletnici met. opazovanj na Kredarici, takrat sem se tudi dogovoril za prenos ADV teleskopa na Kredarico) ... Pred leti je bosopeto gospo rešil kar uren pilot helikopterja, ki ji je kar na pot dostavil čevlje. Očitno nas vzporedne zgodbe s čevlji peljejo do zvezd.

    Sledijo slike iz poti.


    Zahod Sonca za Triglavom - od kod mi je to že znano ... Triglavski ledenik je tista črna packa snega - tako črn še hitreje kopni, naš ledeniček ...










    V ozadju je Senca Triglava - bila je zelo očitna in je segala kar do Kamniških Alp.
    In kam kaže senca Triglava 21. jun. ob zahodu Sonca (malo prej)? Proti našemu Šentvidu! Bomo kdaj ta prizor slikali iz Kredarice?






    "Za prijatelje si je treba čas vzet', se poveselit' in kdaj znat' potrpet' ..."








    Opazovanje kozorogov - cele družine.






    Piramida za Razorjem je Veliki Klek (Grossglockner: 3798 m, smer SZ). Spodaj je primerjalna slika iz 29. sep. 2016 - z Andrejem sva takrat imela praktično idealne pogoje za astronomska opazovanja (do Grossglocknerja je iz Kredarice okrog 100 km zračne razdalje).











    Na Golici ...


















    Vsi izviri vode na poti so presahnili - vzrok so lahko tudi klimatske spremembe, manj padavin v SZ Sloveniji (tudi avgusta je komaj kaj priteklo) - ali pa so vodo speljali v dolino - najbrž ne?


    Aromaterapija na Kredarici - je vključena v ceno.

    ---------------------------------------------------

    MATJAŽEVE SLIKE




    V deželi velikanov - še Ana je ogromna!
    Gospod, ki je dan prej prinesel na vrh Triglava maketico Aljaževega stolpa, je naredil hribovcem neverjetno veselje. Skoraj vsak ga je vzel v roke in domišljija ni poznala meja ...










    Kaj vse je na sliki - senca Triglava, kaj pa je levo na sliki ...










    Zvečer pa je Matjaž moral že v službo - meteorološka opazovanja v Lj. - tudi opazovalci na Kredarici bi si zaslužili boljše pogoje bivanja in ...

    ------------------------------------------------------

    ANINE SLIKE




























    Sam sem komaj stal na nogah - Matjaž pa je lahkotno skočil še na kak skalni osamelec.


    Nabiranje energije na prvo žogo - telo in duh se nista branila ...


    Osvežitev v Blejskem jezeru - skok samo za pogumne Matjaže (voda ni bila ravno topla), a za namočit do gležnjev je bila še kako primerna - zelo je prijalo (prešvicane in utrujene noge brez štumfov so se v jezeru spet začele regenerirati, uhhh ...).









  • GAIA SKY (pc program),
    - 2018

    Če bi radi pobrskali po meritvah zvezd (oddaljenost - paralaksa, hitrost zvezd, galaktična arheologija ...) naše Galaksije iz programa Gaia (prvotno: Global Astrometric Interferometer for Astrophysics) - uporabite program Gaia Sky.


    Program in kataloge dobite na - https://zah.uni-heidelberg.de/institutes/ari/gaia/outreach/gaiasky/
    Je za linux, windows ... o. sisteme.
    Na "nadzorni plošči" (levo zgoraj v programu) s klikom na (+) odprete ukaze za objekte, spreminjanje časa, iskanje objektov ...


    Ukaze programa Gaia Sky je v slovenščino prevedel Klemen Čotar. Več si lahko preberete v Spiki (julij-avgust 2018):
    Misija Gaia – najobširnejši zvezdni katalog doslej.


    Diagram of Gaia
    Mirrors (M)
    Mirrors of telescope 1 (M1, M2 and M3)
    Mirrors of telescope 2 (M'1, M'2 and M'3)
    mirrors M4, M'4, M5, M6 are not shown
    Other components (1–9)
    1¸ Optical bench (silicon carbide torus)
    2. Focal plane cooling radiator
    3. Focal plane electronics[35]
    4. Nitrogen tanks
    5. Diffraction grating spectroscope
    6. Liquid propellant tanks
    7. Star trackers
    8. Telecommunication panel and batteries
    9. Main propulsion subsystem
    (A) Light path of telescope 1



    Design of the focal plane and instruments
    The design of the Gaia focal plane and instruments. Due to the spacecraft's rotation, images cross the focal plane array right-to-left at 60 arc seconds per second.
    1¸ Incoming light from mirror M3
    2. Incoming light from mirror M'3
    3. Focal plane, containing the detector for the Astrometric instrument in light blue, Blue Photometer in dark blue, Red Photometer in red, and Radial Velocity Spectrometer in pink.
    4. Mirrors M4 and M'4, which combine the two incoming beams of light
    5. Mirror M5
    6. Mirror M6, which illuminates the focal plane
    7. Optics and diffraction grating for the Radial Velocity Spectrometer (RVS)
    8. Prisms for the Blue Photometer and Red Photometer (BP and RP)



    Princip delovanja - paralaksa.


    Gaia (izstreljena 19. dec. 2013) potuje okrog Sonca v Lagrangevi točki L2 (1,5 milijona km od Zemlje). Skica ni v merilu!



  • Mars,
    - avg. 2018

    Andrej in Ida sta posnela Mars s spletno kamero - res imenitne podobe.






  • Mini astronomski tabor na Kredarici (ADV&AKGŠ),
    - od 17. do 19. avg. 2018

    Astronomski tabor Kredarica 2018



    Naša oprema na Astronomskem taboru Kredarica 2018:
    teleskop Kozorog (Dobson 25 cm, f/5), daljnogled 15X70, fotoaparati, zvezdna karta ADV, velik nabor okularjev.
    Aktivnosti:
    opazovanja, astrofotografija, hoja po hribih, slikanje narave, veliko pogovorov, počivanje (regeneracija, veliko spanja), aklimatizacija ...

    OPIS ODPRAVE IN TABORA

    Teleskop (Dobson 25 cm, f/10) "Kozorog" nas je počakal na Kredarici in to brez večjih poškodb (tudi ročna svetilka iz kovčka z okularji po dveh letih še sveti, presenetljivo ...). Pot čez Krmo na Kredarico človeku vzame mero ... V petek smo se odpravili ob 5. h iz Ljubljane: Klemen, Andrej, Ida, Zorko. V soboto sta se nam pridružila še Nastja in Martin. Za pot smo se odločili v četrtek zvečer ... - nekoliko pozno ... (v nahrbtnik sem vrgel nekaj malega, v časovni stiski, kar se je poznalo pri neprimernih oblačilih, hrani, pijači ...). Rezervacije za 8 oseb in sam tabor smo planirali že teden dni prej - a nas je vreme odvrnilo od poti.
    Aladin je tokrat napovedal jasne večere in to se je tudi uresničilo - a vsi smo bili premalo oblečeni in preveč utrujeni - tako, da so, sicer fantastična opazovanja, trajala "le" okrog 4 ure. Vsi prisotni so odkrili izjemnost Kredarice (2514 m), kot sva jo z Andrejem leta 2016 - mirnost ozračja, izjemni kontrasti na planetih, na objektih globokega neba ..., planetarna meglica Heliks je svetila kot na dlani (spet je tekla debata o podobi Heliksa pri povečavi 64X ali 32X - sam sem več videl pri 32x povečavi). Celotne Plejade smo imeli v polju okularja Swan 2'', 40 mm, 72° polja - efektivno polje 2.3 °, povečava 32x, zenica sicer nekoliko prvelika 8 mm, a ... Kako sva z Andrejem doživljala opazovanja - 29. in 30. septembra 2016 pa si preberite na - Kako sta Zorko in Andrej peljala "Kozoroga" na Kredarico .
    V dveh dneh smo si do potankosti ogledali:
    planeta Saturn in Mars, M11, M27, M57, M31 (M32, M110), Tančico v Labodu, Heliks, M13, Plejade, M33, Hi-h, M51, Obešalnik, Collinder 39 v Perzeju. Žal nam je ozvezdje Strelca pojedla Luna ... - šola za drugič.
    Tudi sama kolimacija teleskopa nam je vzela kar nekaj časa in toplote - Andrej jo je speljal kar se da hitro pa vendar ...
    Martin je skrbel za preprosto astrofotografijo brez vodenja - naredil je nekaj odličnih slik (glejte spodnjo galerijo, ki kaže, kaj vse razkrije višina nad 2500 m - višje se v Sloveniji ne da varno opazovati).
    Po opazovanjih smo teleskop spet pospravili v r. kamro na Kredarici. "Kozorog" tako spet čaka na nove navdušence nebesnih lepot in skrivnosti.
    Ida in Nastja sta prvič splezali na vrh Triglava (čestitamo), spremljal ju je Andrej. Ostali trije pa smo spremljali njihov podvig in se sprehajali po planoti Kredarice. Pogovor je nanesel tudi na žal že izginjajoči Triglavski ledenik. Ko sem kot 16-letnik prvič šel v gore - sem šel seveda kar takoj na Triglav (brez priprav - iz Slovenkih gor-ic - strah je bil velik, domačim smo omenili, da gremo malo v hribe ...) - in takrat smo v letih 1978 in 1979 nad višino 1700 m v poletnih mesecih skorajda gazili po snegu. Pot iz Vrat po Tominškovi poti pa nase je peljala (ko smo prispeli do police) po bogato zasneženem robu Triglavskega ledenika do Kredarice. Kdo bi si mislil, da bomo doživeli tako otoplitev. Klemen je izjavil, da je stopljen ledenik najboljši argument za globalno segrevanje. Ker se tudi drugod po svetu ledeniki večinoma talijo - izginjajo - to seveda drži, a kaj ko RTVS dopušča toliko prostora raznim Mišotom, da večina ljudi misli, da globalnega segrevanja ni. A ni glavni problem globalno segrevanje - glavni problem je degradacija okolja (recimo hormonski motilci, itn, neprimerna voda, zrak, tla ...), ki biološko razgrajujejo človeka. V slepilnem manevru debate o podnebnih spremembah se pa namerno ne omenja ekoloških tragedij, ki med drugim tudi spreminjajo genom živali, človeka in rastlin.
    Zelo so nam šli na roko tudi vremenski opazovalci (Marjan in Marko) ter Herman, upravnik doma na Kredarici. Hvala vsem - tudi izjemno pridnemu osebju.
    Spati na skupnih ležiščih ni enostavno - a na koncu si vesel, če le dobiš svoj kotiček (gneča konec tedna je na Kredarici res velika - rezervacija prenočišča je nujna). Drgo noč smo po sreči (vreme v Julijcih je ta dan marsikoga odvrnilo od poti) dobili svojo sobo za 6 ljudi - počutili smo se kot v hotelu 5*.
    Kredarica (Triglav) gosti praktično ves svet ...
    Še malenkosti.
    Sam sem v nahrbtniku tovoril dodatno še daljnogled SkyMater 15X70 in dvopalčni okular Swan, 40 mm, 72° polja - kot leta 2016 - veliko breme (a izkazalo se je kot zelo uporabno). Klemen je s sabo tovoril kolimator, težka Explore Scientific okularja 20 mm, 14 mm (100 ° polja) in 4,7 mm (80 ° polja), Andrej pa še Explore Scientific okular 9 mm. To je bila za večino kar huda stalna obrmenitev. Če ni v dolini dozorela misel, da kaj od tega kupimo in stalno skladiščimo na Kredarici, pa je med potjo "hruška hitro dozorela". Tudi mlada Luna ali prvi krajec ti vzame ure opazovanj (čakanje na zahod Lune) in zagotovo ozvezdje v katerem se dano noč nahaja. Je pa tako, da seveda v visokogorju o sami poti odloča vreme (poletne nevihte so zelo nevarne - lotos smo doživeli tragičen primer udara strele na Bledu in nekoliko srečnješi na Veliki Planini). Pa tudi višinska megla (oblaki v obliki kape okrog vrhov) lahko v trenutku opazovalcem zakrije pogled na zvezdno nebo.
    Pozabili pa smo tudi na filtre (UHC ali OIII ...). Kaj je OIII filter? Planetarna meglice kot tudi mnoge ostale meglice sevajo v O-III območju (kisikovi črti). O-III valovni dolžini ponujata razločevanje številnih podrobnih struktur določenih megličastih nebesnih objektov (recimo Tančice v Labodu, M27, itn). UHC (Ultra High Contrast - imamo ga tudi v ADV) pa je vsestranski filter za megličaste objekte, saj: filter blokira moteče ozadje neba in prepušča 97-98 procentov H-beta valovnih dolžin (vodikova črta 486 nm), O III (kisikovi črti 496 nm in 501 nm) in H - alfa valovnih dolžin (vodikova črta z valovno dolžino 656 nm).
    Razmišljali smo tudi o H-alfa teleskopu - v resnici bi na Kredarici imel kar velik smisel - uporabno vrednost - a čas, finance ... Za tovor v nahrbtniku pa je to nekoliko prehud zalogaj.
    Tudi stojalo za daljnogled in sam daljnogled skladiščena na Kredarici, bi nam zelo prav prišla.

    Še ekološka opazka glede Kredarice.
    Električni agregat (generator elektrike na nafto) je hrupen in v zrak spušča agresiven izpuh, prašne delce ... Večina visokogorskih koč po Alpah ima že v skalo vkopane električne kable, vode in je torej večina potrebne energije za ogrevanje in bivanje v kočah kar elektrika. Zaradi agregata ni miru ne za živali, ne za ljudi, v zraku pa se vonja agresivni dizel izpuh - tudi med spanjem do poznih večernih ur.
    Apeliramo, da TNP in Slovenska planinska zveza te razmere uredita, dovolita izkop in napeljavo električnega kabla do Kredarice, Planike, Staniča, ...

    Na poti in v sami koči smo imeli kar obilo časa za zanimive pogovore, ideje, domislice ... Tudi meteorološka opazovalca sta nam razkrila veliko dogodivščin, ki jih prinašajo nadvse ekstremne razmere za delo na višini 2500 m in več - tudi izkušenj iz šolanja o proženju snežnih plazov (v tujini).
    Vsakega opazovališča se moraš navaditi - okolica koče (spredaj) na Kredarici je v bistvu kar enostavna. Po treh opazovanjih na tej lokaciji (2015, 2016, 2018 in delno 1997) imam že v podzavesti, da vsi planeti zahajajo za Malim Triglavmo, da je Jug odprt prti Velemo polju, Bohinju in vrhovom, ki ga obdajajo (Vogel, Črna prst ...), vzhod leži skoraj pravokotno na dolino Krme, sever pa je nad dolino Vrat (približno v smeri Mali - Veliki Triglav). Lučke iz doline se sicer zazana, a so pogoji za opazovanje na Kredarici vseeno boljši kot kjer koli na Jadranu (otokih). Tega se zaveš, ko imaš objekte v okularju (kot da bi jih prvič videl). Več kot 2 km zraka pod opazovališčem (ko si skoraj v prosti atmosferi, torej brez večjih motenj zaradi tal, ko je pod tabo četrtina mase zraka) je odločilni dejavnik pri mirnosti, transparenci ozračja in kontrastu. Ko pa vlaga na tej višini pade na 10 % ali manj procentov, so pa pogoji sploh za nekaj razredov boljši kot kjer koli v "temnačnih" dolinah.
    Sledi nekaj podob iz poti in tabora.

    SLEDIJO IZJEMNE MARTINOVE SLIKE KREDARICE Z OKOLICO V OBJEMU ZVEZDNEGA NEBA!


    Iz Šentvida večkrat opazujemo Triglav, zahod Sonca, Aljažev stolp, Kredarico, vetrnice ... (opazovalca Jože S. in Andrej R. sta nam celo kdaj z lučko posvetila na observatorij in mi njima nazaj na Kredarico) Sedaj pa je večina naših članov (od prisotnih) lahko prvič v živo občudovala prekrasno nočno nebo iz višine 2500 m, ob Triglavu, vetrnicah s prekrasno podobo Velikega medveda v ozadju.


    Prepoznate ozvezdja - na desni je viden čudovit utrinek, kar nekaj smo jih ujeli ...


    V soboto 18. avg. 2018 je bilo do 23:30 delno oblačno. A tudi take podobe Kredarice, okolice (kapa nad Triglavom ...) in neba znajo biti izjemne.


    Kapa nad Triglavom, nad njo pa zvezda Arktur, Luna se bliža Malemu Triglavu, v koči pa večina zmatranih gornikov že zasluženo gleda pod kožo (tudi kolega meteorologa) - ura 22:30, temperatura okrog 8 °C, vlaga žal visoka - okrog 80%, sunki vetra do 5 m/s (ni veliko, a zebeeeeee ...). Zaradi utrujenosti (napor hoje, redkejši zrak, velika klimatska sprememba iz 30 °C pod 10 °C v nekaj urah ...) so naša telesa tako še bolj občutljiva na veter in temperature pod 10 °C, žal ... Bilo je kar nekja znakov, da večina sploh ne bi opazovala, čisto razumljivo ..., a smo zmogli ...
    Potrebujemo puhovke, enako hlače, sibirsko obutev ... - šola za drugič.






    Žal moti jv del neba preosvetljena Ljubljanska kotlina.






















    Na sliki brez težav prepoznamo galaksijo v Andromedi M31 (spremljevalko M110 nad M31 in pod jedrom desno še M32), M33 v Trikotniku (spodaj desno) (skupaj z našo Rimsko cesto tvorijo lokalno jato), dvojno razsuto kopico Hi-h v Perzeju (levo), levo od Hi-h (na robu) pa je zanimiv objekt IC 1848 (meglica Duša), takoj nad Dušo je meglice Srce (velika emisijska meglica, poimenovana IC 1805 kot celota izgleda kot človeško srce), zdoraj levo so bogato posejane razsute kopise v Kasiopeji in še kaj ...

    Sledi Zorkotova galerija poti






    Noge še ne vejo - kaj jih čaka!






















    Bili smo višinsko čez polovico poti, a ves pravi napor je bil pred nami ...












    Takoj po prihodu smo lovili sapo, obsedeli, pojedli juho ... - in se spravili v vodoravno lego. Tolažba je bila, da če bo grdo vreme, bomo vsaj "Obešalnik" videli in to kar iz postelje (slika ...).




    Pri opazovalcu Markotu.


    Sprejem Martina in Nastje - slika priča o našem stanju.






















    Pri opazovalcu Marjanu - postregel nam je z izjemno salamo, s katero je že zmagal na Sevniški salamijadi (praviloma poteka v marcu).












    Rožice na 2500 metrih.


    Triglavske rože
    (VIR naslednjih štirih opisov in slik: https://www.tnp.si/sl/spoznajte/narava/rastlinstvo/)

    Triglavski dimek

    Triglavski dimek (Crepis terglouensis) je nizkorastoča trajnica, ki nekoliko spominja na regrat. Spada v družino radičevk. Cvet je sestavljen iz stotih majhnih jezičastih cvetov, ki so združeni v socvetje. Plod je suh in opremljen z dlačicami. Vsa rastlina vsebuje grenak mleček.
    V Triglavskem narodnem parku je najbolj razširjen na južnih pobočjih Triglava nad Velim poljem.

    Triglavska neboglasnica

    Triglavska neboglasnica (Eritrichum nanum) je blazinasta rastlina s svetlo modrimi cvetovi. Raste na gruščnatih tratah in v skalnih razpokah v visokogorju. Močnim vetrovom in nizkim temperaturam se je prilagodila s pritlikavo rastjo, močnim koreninskim sistemom in gosto dlakavostjo.
    Triglavska neboglasnica je ena izmed štirih rož, ki so ime dobile po Triglavu.

    Zoisova zvončica

    Zoisova zvončica (Campanula zoysii) je ena izmed najprepoznavnejših rastlin našega visokogorja. Je edina med zvončicami, ki ima stisnjeno ustje cvetnega venca. Raste v apnenčastih skalnatih razpokah. Spada med endemite, kar pomeni, da uspeva na omejenem geografskem območju jugovzhodnih Alp.
    Ustje cvetov je pri Zoisovi zvončici tako ozko, da žuželke skozenj ne morejo priti. Za opraševanje morajo napraviti luknjo v cvetu.

    Triglavska roža

    Triglavska roža (Potentilla nitida) ali bleščeči petoprstnik je rastlina sončnih pobočij. Raste na grušču, skalnatih tratah ali v razpokah. Srebrno sive, k tlom prilegle blazinice se sredi poletja okrasijo z rožnato rdečimi cvetovi. Listi so trojnati in po obeh straneh dlakavi.
    Triglavska roža je eden od simbolov Triglavskega narodnega parka. Povezana je z legendo o Zlatorogu: iz vsake kaplje krvi ustreljenega Zlatoroga je pognal cvet triglavske rože, in ko je Zlatorog pojedel te cvetke, je na mah ozdravel.
    Vir: https://www.tnp.si/sl/spoznajte/narava/rastlinstvo/

























    V ponedeljek smo se spet dobili (manjkala je le Nastja), obiskala nas je tudi Mojca P. z mladimi prijatelji ... S Klemenom sva hodila kot pingvina. Za konec smo povečerjali še pocane vügorke. Kaj je to za ena jed? Pocani vügorki, murki (mlade kumare dan do tri potopljene v mešanico kisa in vode [v razmerju 1/4 v prid vode, stvar okusa] z dodatkom kopra [lahko še češnjev list, višnja]). Šele pred uporabo se narežejo na mm debele kolutke (rezine debeline "kovančka"), posolijo, popoprajo, doda se rdeča paprika v prahu, žlico do dve bučnega in belega olja in tako nastane izjemno enostavna in osvežilna solata, ki je večini Slovenije, sveta (po tem receptu), neznana.

    Sledijo Martinove podobe poti in narave































    Sledijo Andrejeve podobe iz poti na Kredarico in vrh Triglava











    Sledijo Idine podobe iz poti na Kredarico in vrh Triglava






































    Lahko da je med rožicami tudi "Triglavska roža".
    Triglavska roža (Potentilla nitida) ali bleščeči petoprstnik je rastlina sončnih pobočij. Raste na grušču, skalnatih tratah ali v razpokah. Srebrno sive, k tlom prilegle blazinice se sredi poletja okrasijo z rožnato rdečimi cvetovi. Listi so trojnati in po obeh straneh dlakavi.


    Ostale galerije še sledijo



  • Animacija: meteorski roj Perzeidov ,
    - 8. 8. 2018

    Animacija: meteorski roj Perzeidov
    Avtorstvo vizualizacije: Ian Webster; podatki: NASA, CAMS, Peter Jenniskens (SETI Institute)

    Pojasnilo: Od kod prihajajo Perzeidi? Večinoma iz drobnega peska, so bili meteoroidi Perzeidov nekoč sproščeni iz kometa Swift-Tuttle in med počasnim razprševanjem še naprej sledijo orbiti tega kometa. Gornja animacija prikazuje celotem meteoroidni tok v orbiti okoli našega Sonca. Ko se Zemlja vsako leto približa temu toku, se zgodi meteorski roj Perzeidov. Razbitine kometa so na animaciji svetlo poudarjene, vendar je njihova velikost običajno tako majhna, da so praktično nezaznavne. Le majhen del teh razbitin pride v Zemljino atmosfero, se segreje in ob svetlem blisku razpade. Ta vikend se obeta dobro nebo za ogled meteorskega roja Perzeidov, kot tudi drugih aktivnih rojev, saj bo Luna blizu mlaja ne le šibka, ampak jo na nebu večino noči sploh ne bo. Čeprav ne bo zasenčil šibkih Perzeidov, bo mlaj delno zakril Sonce, ko bo iz nekaterih severnih lokacij viden delni Sončev mrk.
    Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap180808.html


  • Parker Solar Probe launch,
    - 12. 8. 2018

    Parker Solar Probe Launches to 'Touch the Sun'


    A United Launch Alliance Delta IV Heavy rocket launches NASA's Parker Solar Probe on a mission to touch the Sun, on Sunday, Aug. 12, 2018 from Launch Complex 37 at Cape Canaveral Air Force Station, Florida. The Parker Solar Probe is humanity’s first-ever mission into a part of the Sun’s atmosphere called the corona. Once there, it will directly explore solar processes that are key to understanding and forecasting space weather events that can impact life on Earth.
    Image Credit: NASA/Bill Ingalls Last Updated: Aug. 13, 2018
    VIR: https://www.nasa.gov/image-feature/parker-solar-probe-launches-to-touch-the-sun

    Ameriška vesoljska agencija je izstrelila Sončevo sondo Parker, ki bo šla v neposredno bližino Sonca.

    Ob 9.31 je Cape Canaverala na Floridi, ZDA, poletela raketa Delta IV Heavy (ULA), na njej pa Sončeva sonda Parker (Parker Solar Probe), namenjena preučevanju Sonca.

    "Sonce smo doslej preučevali z velike razdalje. Zdaj končno gremo tja, kjer je prava akcija," je izjavil Alex Young z odseka Nase za heliofiziko. Sonce je zanimiva in pomembna tarča za preučevanje, ker ... nas brez njega ne bi bilo. Daje svetlobo in toploto, poganja vreme in številne kemijske procese. Ena izmed teorij pravi celo, da je prav Sončeva ultravijolična svetloba pognala nastanek prvih sestavnih delov DNK-ja. Poleg tega je Sonce nam najbližja zvezda in posledično laboratorij za razmere na stotine milijard drugih (podobnih) zvezd po vesolju.
    Dolgo je trajalo od papirja do izvedbe
    Parker je misija z dolgo brado, na Nasi pravijo, da na neki način nastaja že 60 let. Leta 1958 je namreč ameriški fizik Eugene Parker objavil študijo, v kateri je pisal o Sončevem vetru. Naletel je na nejevero in posmeh, pozneje pa je njegovo teoretiziranje o toku električno nabitih delcev, elektronov in protonov visokih energij potrdila sonda Mariner 2. Agencija mu je lani izkazala čast z imenom. Misija Parker je prva Nasina, ki je dobila naziv po še živečem človeku.

    Počaščeni fizik Eugene Parker, star 91 let, si je ogledal izstrelitev. Foto: NASA/JHUAPL
    Več na:
    http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/proti-peklenski-vrocini-sonca-blizje-kot-kdaj-koli-prej-najhitreje-v-zgodovini/462940



  • Popolni Lunin mrk,
    - 27. 7. 2018



    NE ZAMUDIMO!!!

    Luna vzide 27. 7. 2018 ob 20:30, faze mrka so:
    - (P1) dotik polsence 19:14,8 (Luna je še pod obzorjem!!!)
    - (U1) !!! Lunin dotik Zemljine sence ob 20:24,4 (Luna je tik pod obzorjem - ko Luna vzide bo že delno v senci Zemlje, krasen prizor)
    - (U2) !!! začetek popolnega mrka ob 21:30,2
     - sredina mrka ob 22:21,7
    - (U3) konec popolne faze ob 23:13,2
    - (U4) Luna zapusti senco 28. 7. 2018 ob 00:19,0
    - (P4) Luna zapusti polsenco ob 01:28,6




    Z daljnogledom (in dobro družbo) bo Lunin mrk še toliko lepše viden.

    NEKAJ VTISOV IN SLIK IZ OPAZOVANJA POPOLNEGA LUNINEGA MRKA - 27./28. jul. 2018 - Gimnazija Šentvid.
    Organizirala AKGŠ in ADV



    Vreme nam je šlo še kako na roko (a na SZ Slovenije je deževalo - Bohinj ...). Med mrkom je bilo dovolj časa še za opazovanje ostalih lepot neba: Jupiter, Saturn, Mars, Venera, M27, M57, Albireo ... Res ogromna izbira planetov, ostalih objektov in še mrk - vse v isti noči.
    Večer pa nam je polepšala veduta Triglava, ki se je bahato razkazoval v oranžni Sončevi svetlobi večerne zarje. To je hkrati odgovor, zakaj je Luna ob mrku rdeča. Nekaj dodatnega premisleka nam ne bo škodilo.
    Vemo, da se v ozračju najmočneje sipa modra svetloba, zato čez dan vidimo nebo kot modrino. Ko je Sonce nizko nad obzorjem (in žarki potujejo do nas skozi debelejšo plast atmosfere) pa je zato modre svetlobe zmeraj manj - rdeče pa še kar veliko - Zakaj(?). Rdeča svetloba ima v vidnem delu EM spektra najdaljšo valovno dolžino in se tako lahko tudi najdlje prebije skozi plasti ozračja (o tem seveda odloča tudi sestava ozračja) - tudi do naših oči - hkrati pa na nasprotni strani tudi zapusti Zemljino atmosfero in se zaradi rahlega loma svetlobe (kot na prizmi) zbira v senci Zemlje, kjer osvetljuje tudi Luno ob Luninem mrku (zemljina atmosfera je neke vrste leča - a iz plina). Zato ob mrku lahko sploh vidimo Luno in to v rdeči barvi. Če bi sestava ozračja bila drugačna, bi lahko Luna ob mrku bila tudi drugačne barve - enako zarja.


    Rayleighovo sipanje se pojavi, ko so delci precej manjši od valovne dolžine svetlobe. Delež sipane svetlobe I/Io glede na valovno dolžino λ je sorazmerna s premerom delcev (d) na šesto potenco in obratno sorazmerna s četrto potenco valovne dolžine (λ):
    I/Io ∝ d6/λ4.
    Pri molekulah pa je odvisnost glede na valovno dolžino še zmeraj obratno sorazmerna s četrto potenco valovne dolžine (λ) a sorazmerna s kvadratom parametra polarnosti α:
    I/Io ∝ α2/λ4.
    V obeh primerih torej velja, da se bo modra svetloba veliko bolj razpršila kot pa rdeča svetloba.
    Za dušik (N2) znaša abs. presek na molekulo σ = 5,1 · 10-31 m2 pri valovni dolžini 532 nm (zelena svetloba). To pomeni, da bo pri normalnem zračnem tlaku (2·10m25 molekul/m3 dušika) razpršen 2·1025 molekul/m3 * 5,1 · 10-31 m2 = 10-5 del svetlobe po vsakem metru poti svetlobe.
    Na 100 km bi pri istih pogojih tako zelena svetloba bila že popolnoma filtrirana - modra pa še prej (a gostota plinov v atmosferi eksponentno pada z višino).


    Rayleighovo sipanje se lepo izraža ob zahodu Sonca - do nas na obzorju prodre oranžno rdeča svetloba - ostale barve so zaradi sipanja že filtrirane (dolga pot skozi atmosfero). Modra pa se zazna v višjih plasteh atmosfere, kjer je atmosfera redkejša in je debelina zračne plasti tanjša (pot žarka skozi atmosfero je krajša) kot nad obzorjem.


    Sipana svetloba je tudi polarizirana, modre je zato več polarizirane in zgornji sliki to evidentno dokazujeta. Levi motiv je slikan brez polarizatorja, zato tudi odtenki rumene in oranžne. Na desni je isti motiv slikan z linearnim polarizatorjem - ki zato prepušča več modre svetlobe in na sliki je tako poudarjena modrina neba brez izrazitih odtenkov rumene na oblakih, na cesti ... Polarizacija je očitna pri kotu 90 ° na smer Sončevih žarkov - svetloba (električno polje) zaniha elektrone pravokotno na smer širjena svetlobe in ti tako sevajo v tej pravokotni ravnini - zato je valovanje polarizirano v smeri 90 ° na žarke. To lahko preverite z vrtenjem polarizacijskih sončnih očal - dobra in enostavna vaja (v določeni legi sem vam nebo nekoliko zatemni).


    Princip polarizacije svetlobe v atmosferi.



    Shema sipanja svetlobe v atmosferi Zemlje. Rdeča svetloba (λ = 700 nm) se skoraj 10 krat manj sipa kot modra (λ = 400 nm) saj velja I/Io ∝ 1/λ4, od koder sledi ((700 nm/400 nm)4 = 9,4).


    V ozračju se najizraziteje sipa modra svetloba - zato je nebo modro - rdeča pa najmanj, zato sta zarji oranžno-rdeči.


    Groba slika loma svetlobe v atmosferi Zemlje (prehod je v resnici zvezen).



    Ker se je mrk začel v mraku, na opazovalce najprej ni naredil večjega vtisa. T. i. rdeča Luna (da ne govorimo o medijskem pretiravanju, ko so cel da nabijali o krvavi Luni ...) je bila prej siva - oranžno bleda (bila je tudi nizko nad obzorjem, nekaj koprene je odbito svetlobo od Lune dodatno slabilo). Proti koncu mrka (popolne faze - nekaj čez 23. ure) pa se je Luna dovolj dvignila nad horizont in bila je že astronomska tema, da je zažarela v vsej svoji zamračeni lepoti v odtenkih rdeče. Nekateri so ob koncu popolne faze dobili asociacijo na diamantni prstan, kot pri Sončevem mrku - od lani - Sončev mrk v ZDA (Casper, 21. avg. 2017).
    Dr. Mitja R. je ocenil osvetljenost Lune med popolno fazo mrka na okrog 0,1 lx (to je bila zgolj primerjava z okolico - iz ocenjene svetlosti sklepamo na osvetljenost - razlaga sledi na koncu, pod slikami).

    Od ZDA ekipe se nas je zbralo kar 11 (to je 2/3), vodič Miha se je opravičil, ker je spet vodil skupino po ZDA, Radoja pa ni pravočasno prispela iz potovanja. Tudi čebelar je prišel nahranit čebele na teraso - tako da je bilo doživetje mrka in narave popolno. Uporabili smo 3 teleskope (tudi Ciko - Dobson 30 cm, f/5) in vse daljnoglede. Zelo prav sta nam prišla novo stojalo za daljnogled in daljnogled SkyMaster 20X80. Odlično sta opravila svojo nalogo (novo translacijsko stojalo so opazovalci lahko takoj prilagodili različnim višinam in s tem niso zgubili Lune iz vidnega polja. Vidno polje je v daljnogledu SkyMaster 20x80 pričakovano zelo razkošno - 3,7 °, povečava 20x pa tudi že pokaže kar veliko podrobnosti na sami Luni.
    Bilo je zelo prijetno druženje, tako da so nekateri (zaradi obujanja spominov iz naših potovanj) skoraj zamudili na začetek vzhoda Lune. Astronomija in potovanja - "potovanja v nebesne daljave" in po Zemlji, zbližujeta ljudi - tudi zaradi mrkov ...
    Z opremo so se trudili: Klemen, Andrej, Martin, člani AKGŠ ..., veliko daljnogledov, stojal so imeli s sabo tudi naši gostje (Sandi, Nada, Marko, Jelka ...). Obiskali so nas bivši sodelavci (Mojca P., ...), dijaki (Borut W.), občani Šentvida ...
    Bilo je tudi veliko debat o zgodovini astronomije, krater Tycho Brahe je bil kar dominanten na Luni - in tako smo preko kraterja prišli do genija Keplerja in njegove izjemne nebesne mehanike. "Srečali" smo se tudi s kraljem Matjažem - kdo je bil (debata med Jelko in Zorkotom) - itn. Ker so nekateri prišli po dogovorjeni uri, smo imeli nekaj težav z alarmom ..., tako da smo po tej izkušnji vrata terase (in vhodna) kar zaprli ...
    Sledijo slike iz terase Gimnazije Šentvid (zbralo se nas je blizu 30 navdušencev iz U3, popotniki po ZDA 2017, dijakov, učiteljev, članov ADV, Šentvidčanov, ljubiteljev astronomije, mrkov, narave nasploh ... - za čas počitnic, in ker opazovanja nismo uradno najavili, v bistvu zelo veliko):






    Sled letala med nami in delno zamračeno Luno.


    Tudi šolski čebelar je prišel nahranit čebele na teraso - tako da je bilo doživetje mrka in narave popolno.






    Od ZDA ekipe 2017 se nas je zbralo kar 11 (to je 2/3), vodič Miha se je opravičil, ker je spet vodil skupino po ZDA. Na sliki manjka Marija S., ki se nam je pridružila nekoliko pozneje - gneča na cestah. To je bilo naše drugo srečanje po ogledu Sončevega mrka 21. avgusta 2017 - ZDA, Casper.


    Še kombinirana "češko-ameriška" ekipa (Praga - Casper). "To ni razred 3.c."






    Večer pa nam je polepšala veduta Triglava, ki se je bahato razkazoval v oranžni Sončevi svetlobi večerne zarje.








    Levo delno zamračena Luna, spodaj Mars, desno Saturn - v ospredju šentviška cerkev. Če boste sliko posvetlili, boste desno opazili še planet Jupiter. Podoba ob koncu Luninega mrka - 27/28 julij 2018.


    Najlepši prizor je bil ob koncu popolne faze (ko se pojavi neke vrste Lunin diamantni prstan - kot se je pravilno izrazila Urša) - škoda, da je 1/3 opazovalcev že prej odšla domov - nič novega. No večina vztrajnih je bila obilno nagrajena - kot se to sicer dogaja v življenju ...















    Luna (nekaj minut pred koncem mrka) posneta skozi daljnogled SkyMaster 20x80 na stojalu Orion Paragon plus bino montaži. S tako montažo (cena 166 eur) se je dalo čudovito opazovati mrk. Daljnogled za 147 eur ima sicer pričakovano barvno napako (recimo rdeča obroba na levem robu Lune), a glede na ceno in ostale karakteristike (veliko polje 3,7 ° pri povečavi 20x in izhodni zenici 4 mm = 80 mm/20, je tudi zelo lahek, 2,1 kg), je za opazovanje globokega neba enakovreden 7x (ali celo 30x) dražjim prof. daljnogledom. A tudi med Sončevim in Luninim mrkom ne zataji ... 20x80 optika krasno pokaže tudi Jupitrove Lune, podobe Saturna pa seveda pri taki povečavi ni ravno za hvalit (a se zazna oblika), dvojno zvezdo Albireo pa krasno in očitno "razdvoji", v njem se razkošno razkrijejo tudi Plejade, Hijade, Obešalnik, Laguna, dvojna kopica Hi-h [NGC 869 in NGC 884] v Perzeju, Andromedina galaksija M31 ... Z nekoliko truda lahko zaznamo tudi tančico v Labodu, Severno Ameriko, Heliks v Vodnarju, M27 v Lisički, galaksiji M82 in M81 v Velikem medvedu ...













    ------------------------------------------------------------------------------------

    Sledi še prekrasna Martinova galerija Luninega mrka 27. 7. 2018.































    -------------------------------------------------------


    Tudi Sonce kaže znake večje aktivnosti - protuberance 30. jul. 2018 posnete skozi okular H-alfa teleskopa - Lunt 35 mm (ZV).

    Fizika Luninega mrka

    O izjemnem pomenu Luninega mrka za antične mislece, astronome pri merjenju razdalj in oceni velikosti Lune, delno Sonca, smo pisali v Spiki že februarja leta 2000 - ANTIKA IN MRKI. O uporabi (zlorabi) mrka v ekonomske in politične namene pa si lahko veliko preberete tudi na strani:
    http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/mrki_zgo_pregled.html


    Slika: Ponovitev fotometrije preko preproste sheme goreče sveče: svetlobni tok, svetilnost, osvetljenost, svetlost površine (ali svetila).
    Gostota svetlobnega toka »j« ima enoto W/m2 in primerljiva fotometrična količina osvetljenost E ima enoto lm/m2 = lx – povezava med njima je odvisna od valovne dolžine. Recimo za 555 nm valovne dolžine (zelena svetloba - pri kateri je oko najbolj občutljivo na energijski tok in njegove spremembe) velja: 683.002 lx = 1 W/m2.

    Vrnimo se k zadnjemu mrku in ga obdelajmo s stališča osvetljenosti Lune in same geometrije loma žarkov v atmosferi Zemlje.
    Dr. Mitja R. je ocenil osvetljenost Lune med popolno fazo mrka na okrog 0,1 lx (to je bila zgolj primerjava z okolico - iz ocenjene svetlosti sklepamo na osvetljenost [svetlost ima enoto cd/m2, kjer je cd kar lm/sr in 4π = 12,5663706 sr] - razlaga sledi).
    Še malo fizike - klasična žarnica z močjo 100 W izseva pri omrežni napetost 230 V okrog 1400 lumnov svetlobnega toka. Svetlobni tok 1000 lm (lumnov), ki osvetljuje površino 1 kvadratnega metra, daje osvetljenost 1000 luksov (lx = lm/m2 = cd*sr/m2). Kadar pa ta isti svetlobni tok osvetljuje površino 10 kvadratnih metrov, pa je osvetljenost 100 lx. Povezava med enoto za energijsko gostoto toka svetlobe W/m2 in fotometrično enoto lm/m2 = lx je odvisna od valovne dolžine. Recimo za 555 nm valovne dolžine (zelena svetloba - pri kateri je oko najbolj občutljivo na energijski tok in njegove spremembe) velja: 683.002 lx = 1 W/m2. Ocena 0.1 lx pomeni osvetljeno belo površino s 100 W žarnico na razdalji blizu r = 33 m, če le ta seva v vse smeri enako (E1/E2 = r21/r22 - zato velja r = ((1 m2/(4*π))*(1400 lx/0,1 lx))1/2 = 33 m).
    Efektivna osvetljenost Lune (ki jo zaznajo naše oči, pravilneje svetlost) je seveda odvisna od stanja atmosfere, višine Lune, od razdalj Zemlja-Luna, Sonce - Zemlja, ...
    S koliko luksi pa je osvetljena Zemlja med mrkom, zaradi Lunine odbite svetlobe?
    Vprašanja, s koliko luxi osvetljuje Luna Zemljo, se lahko lotimo preko magnitude - v astronomiji namreč pogosto uporabljamo oceno sija nebesnih teles preko vizualne magnitude in tukaj nam pride prav Pogsonov zakon E1/E2 = 10-0.4(m1 - m2). V tem primeru velja naslednja povezava med osvetljenostjo tal (Ev) in magnitudo (mv):
    mv = -14.18 - 2.5*log(Ev)
    Polna Luna v zenitu v tropskih krajih povzroča osvetljenost tal E = 1 lx, v naših krajih pa le okrog 0,3 lx. Magnituda Lune med mrkom je bila temnejša od mv = -10 (okrog -3, to je pričakovana vrednost med popolnimi mrki, kdaj tudi blizu -2), kar da za osvetljenost Zemlje (tal) okrog 0,00002 lx zaradi odbite svetlobe od Lune na Zemljo (zvezda Sirij osvetljuje Zemljo s 0,00001 lx). Še zanimivost - vsa odbita svetloba nazaj na Zemljo je že prej (pred 2.3 sekunde) prečkala atmosfero Zemlje in se je sedaj spet vrnila, recimo delno tudi v "naše oči". Sploh tale mrk je bil zanimiv, poseben, saj se je začel že nekoliko pred vzidom Lune - in smo kot opazovalci bili v tistem pasu Zemljine atmosfere, ki je lomila svetlobo na Luno (tudi naše razpršene sence ...).
    Sonce ob lepem dnevu osvetljuje Zemljo z okrog 10000 lx (brez direktnega obseva, direktni pa je 32000–130000 lx) in nekaj podobnega lahko sklepamo za Luno (150 milijonov km je približna oddaljenost obeh teles od Sonca). Del te svetlobe se tudi odbije proti Zemlji. To odbito svetlobo pri polni Luni zaznamo kot magnitudo -12,6. Če sklepamo na linearno povezavo (površine ostanejo enake, le energijski tok svetlobe se zmanjša) je groba ocena osvetljenosti Lune med mrkom (zaradi loma svetlobe v atmosferi Zemlje) okrog 10 lx (velja: ELm = 100000 lx*0.00002 lx/0.3 lx = 6,6 lx). To je približno toliko, kot so osvetljena tla v zgodnjem mraku in ta rezultat je kar pričakovan (svetloba mraka na Luni) ter hkrati dober test naših ocen. Še enkrat, gre za velikostni red osvetljenosti Zemlje in Lune med mrkom (nič nismo omenjali odbojnosti - za Luno je a = 0,12, posebnosti zaradi valovnih dolžin, itn). Če pa upoštevamo za odbojnost Lune vrednost 0,12, je le ta osvetljena med mrkom za okrog 10x močneje (velja: 1/0,12), kot to določimo iz njene magnitude - z okrog 100 lx (odvisno od mrka, določeni viri, tudi izračuni, navajajo tudi vrednosti nekaj 100 lx). To pomeni, da bi se po Luni ob mrku pri 100 lx lahko sprehajali veliko elegantneje, kot se sprehajamo po Zemlji ob polni Luni, pri 0,3 lx Lunine svetlobe. S 100 lx so recimo osvetljeni hodniki - zgolj za primerjavo.
    Če se prav spomnim, še noben človek ni bil na Luni med Luninim mrkom, ko bi hkrati lahko opazoval Sončev mrk zaradi sočasnega Zemljinega prekritja Sonca. Tak Sončev mrk - gledan iz Lune - bi trajal sicer več kot uro in pol, vau - na Zemlji jih lahko občudujemo le nekaj minut - a Zemlja bi večji del časa prekrivala notranji del korone (a vseeno se noben ne bi odrekel taki možnosti opazovanja Sončevega mrka iz Lune). Zorni kot Zemlje iz Lune je 1,9 °, to je skoraj 4x več kot je navidezno veliko Sonce. Vseeno pa bi znali biti robni svetlobni efekti v Zemljini atmosferi res izjemni (žarki med gorami, odboji od oceanov, mavrični presek atmosfere), v kombinaciji s korono na začetku in koncu mrka pa kar nepredstavljivi. Stali pa bi na "rdeči preprogi" - na površini z odtenki rdeče obarvane Lune (v skafandru seveda ali v kakem bivanjskem modulu).


    Satelitski posnetek krasno prikazuje sipalni presek atmosfere Zemlje ob vzhodu Sonca nad Pacifikom. Tik nad morjem prodira rdeča svetloba (po daljši poti, kjer je modra svetloba že filtrirana), višje dominira (krajša pot žarkov) modra svetloba, ki se najizraziteje sipa.
    Še beseda o sliki. Sonce bo kmalu "vzšlo" nad južnim Pacifikom. Fotografiral član posadke 35. misije na Mednarodni vesoljski postaji med 4. in 5. uro po lokalnem času, 5. maja 2013. Vesoljska postaja je bila v na -27,4 ° južne zemljepisne širine in 110,1 ° zahodne dolžine nad Zemljo, nekaj sto kilometrov vzhodno od Velikonočnih otokov.
    Image Credit: NASA
    Vir: https://www.nasa.gov/multimedia/imagegallery/image_feature_2505.html


    Še ena izmed zgovornih slik svetlobnega profila atmosfere ob zahodu Sonca iz Mednarodne vesoljske postaje. Rdeči odtenki segajo v stratosfero, nad 15 km nadmorske višine. V troposferi je zbrane kar dobre 3/4 mase atmosfere in prav tukaj se lomi večina rdeče (nefiltrirane svetlobe) v Zemljino senco. Nad troposfero je namreč lomni količnik že zelo blizu 1.
    Image Credit: NASA


    Pogled iz Lune proti Zemlji s Soncem v ozadju - oranžna obroba je atmosfera, ki prepušča samo oranžno-rdeč spekter (ostala svetloba se večinoma že prej sipa - najbolj modra).







    V Zemljino senco se proti osi Zemlja - Sonce večinoma lomi rdeča neabsorbirana svetloba. Lomni količnik atmosfere pri tleh je n = 1,000292.


    Shematična sestava atmosfere. Troposfera je praktično naš dom - plast debela 12 km.

    Kot loma glede na višino svetlobnega vira - od 0 (horizont) do 90 ° (zenit). Tri četrtine atmosfere se nahaja do višine 11 km. Pri 120 km nadmorske višine atmosfera začne izraziteje vplivati na satelite - preko trenja. Kot loma na horizont zaradi atmosfere je nekje: φr = - 35' 22''. To pomeni, da je zvezda, recimo Sonce, že pod matematičnim horizontom za - 35' 22'', ko ga zaradi atmosfere vidimo ravno na horizontu. Ko svetloba Sonca potuje naprej in zapusti atmosfero Zemlje, se na drugi polovici poti lomi še za enak kot. Glede na os, ki povezuje središči Zemlje in Sonca, je celoten zasuk žarka blizu φII = 2φr = 1° 10' 44'.
    Ker je Sonce precej veliko napram Zemlji in nam je tudi relativno blizu, bomo morali upoštevati za kot presečišča osi Sonce-Zemlja z lomljenimi žarki še naklon žarkov iz skrajnih točk Sonca in seveda vmes (iz celotne površine dela Sonca, od koder žarki potujejo v smeri Zemlje - za mrk so relevantni tisti, ki zadenejo rob Zemlje - njene atmosfere). Tako bomo dobili dokaj realno sliko, zakaj je Luna med mrkom videti točno določene barve (oranžno-rdeča) in ne drugačne. Navedene informacije o lomu svetlobe tako že podajajo osnovne smernice geometrije poteka svetlobe v Zemljini senci, ki tudi bistveno določajo podobo Luninega mrka. Seveda - vsaka dodatna pot svetlobe skozi atmosfero, le to slabi - odvisno od stanja atmosfere, vremena, geografske širine, tudi onesnaženosti ozračja zaradi izpustov gorenja (oksidacije) fosilnih goriv, peščenih viharjev ...



    Lomni količnik pada z višino - zelo približno (za del troposfere) po naslednji povezavi:
    n = 1+0.000292*e-z/7000. Kjer je 'z' nadmorska višina. V resnici je potrebno upoštevati temperaturo, geografsko širino, vlažnost, profil atmosfere, nadmorsko višino, itn. Enačb za lomni količnik zraka in računanje kota loma - navidezne višine nebesnih objektov - je več.

    Kot loma za horizont viden iz ozračja, ki je za nas relevanten, je pod matematičnim horizontom - približno za: φr = - 35' 22''.
    To pomeni, da bomo videli Luno in Sonce na horizontu, čeprav sta še ali že 35' 22'' pod matematičnim horizontom. Tako tudi dan traja dlje in zato enakonočje ni na začetku pomladi in jeseni (ampak kdaj?). Ta kot bomo tudi uporabili za računanje loma Sončeve svetlobe v senco Zemlje.

    Ocena lege gorišča rdeče svetlobe v senci Zemlje

    Najprej ocenimo polovični kot vrha stožca, ki ga tvori senca Zemlje (brez ozračja) zaradi obsevanja Sonca. Pomagajmo si s sliko skrajnih žarkov, ki določajo senco.


    Geometrija Zemljine sence (brez ozračja), ki jo tvori Sonce. Ko vanjo na svoji orbiti vstopi Luna, smo priča čudovitemu nebesnemu pojavu, Luninemu mrku (Luno pa med mrkom lahko opazujemo zaradi loma svetlobe v atmosferi Zemlje v samo senco - ta pojav razkrivajo slike, ki sledijo). Polovični kot stožca je φo = 15,774'.
    Razmerja velikosti teles, kotov, preslikav in razdalj na sliki niso realna - so podana zgolj za ponazoritev geometrije.


    Preslikava točke T na Soncu skozi atmosfero Zemlje v točko Tp v geometrijsko senco Zemlje. Če bi hoteli dobiti korektno sliko loma svetlobe v senco Zemlje, bi morali geometrijo loma izračunati za vsako točko površine Sonca, s katere žarki zadenejo rob Zemlje. A za oceno loma svetlobe v senco Zemlje bosta dovolj skrajna žarka in prečni (diagonalni) žarek, vsi ostali žarki bodo znotraj šopa omenjenih žarkov v opazovani presečni ravnini. Ostali žarki izven presečne ravnine so zavrteni okrog točke preslikave - tisti v smeri trenutne lege Lune obarvajo njeno površino med mrkom v oranžno - rdeče odtenke.
    Razmerja velikosti teles, kotov, preslikav in razdalj na sliki niso realna - so podana zgolj za ponazoritev geometrije.


    Geometrija uklona svetlobe v atmosferi v geometrijsko senco Zemlje. Refrakcija svetlobe za horizont na nadmorski višini 0 m je okrog φr = - 35' 22". Ko svetloba Sonca potuje naprej in zapusti atmosfero Zemlje, se lomi še za enak kot. Glede na os, ki povezuje središči Zemlje in Sonca, je celoten zasuk robnega žarka v povprečju φ = φo + 2φr = 86,50769601 ' = 1,441794934 °.
    Kot φo = 15,8 ločnih sekund prispeva sama zveznica Sonce-Zemlja, ki povezuje oba robova (to je polovični kot vrha stožca sence). Prvi fokus atmosfere Zemlje za rdečo svetlobo je v točki križanja žarkov A in C v geometrijski senci Zemlje (na razdalji xmin od središča Zemlje).
    Razmerja velikosti teles, kotov, preslikav in razdalj na sliki niso realna - so podana zgolj za ponazoritev geometrije.


    Dopolnjena slika loma žarkov v atmosferi Zemlje z obema skrajnima "goriščema" za rdečo barvo. Rdeča barva se porazdeli med obema skrajnima žarkoma A in B označenima s puščicami (zavrtenima za 2π okrog osi Sonce-Zemlja) in dejansko osvetli celotni del Lune, ki ga vidimo iz Zemlje ob mrku. Izven tega področja pa se prebijejo tudi nekateri žarki krajših valovnih dolžin (rumena, zelena, modra ... barva) ter osvetljujejo rob Lune (te barve večinoma opazimo ob začetku in koncu Luninega mrka). Črno obarvano polje in simetrična površina na drugi strani osi Sonce-Zemlja, je popolna senca Zemlje napram Soncu. V ta prostor zaidejo le fotoni zvezd, med Luninim mrkom pa tudi rdeča svetloba odbita od Lune. Rdeča barva tako seka os Sonce-Zemlja najbližje 40 Rz od središča Zemlje in najdlje 63 Rz - sredina je blizu 52 Rz. To je tudi blizu efektivne goriščne razdalje Zemlje (f_at = 49 Rz), ki ga tvori njena atmosfera (deluje kot leča) - za žarke iz neskončnosti. Nekateri izračuni (zgolj za rob kroglaste leče z upoštevanjem sferične aberacije - glejte članek prof. Mitje Rosine - Svetlost Lune ob mrku - Presek 6, š. l. 1999/2000) dajo nekoliko manjšo vrednost 47 Rz, odvisno od robnih pogojev.
    Razmerja velikosti teles, kotov, preslikav in razdalj na sliki niso realna - so podana zgolj za ponazoritev geometrije.

    Tlak z višino pada eksponentno - če je na nivoju morja zračni tlak okrog 1013 hPa, je na Kredarici vrednost tlaka okrog 748 hPa. Tako je večino zraka (molekul in atomov, ki sestavljajo plinski plašč Zemlje) zgoščenega do višine 20 km, do 11 km kar 3/4 mase. Pri računanju loma svetlobe po prehodu skozi atmosfero Zemlje (računanju fokusa atmosfere Zemlje) je torej smiselno privzeti za efektivni polmer loma svetlobe kar polmer Zemlje - gre seveda za ocene. Za minimalno goriščno razdaljo rdeče svetlobe (razdaljo xmin od središča zemlje), kjer se zbira rdeča svetloba iz roba Sonca (glejte sliko, žarek A) lomljena v atmosferi Zemlje, velja naslednja povezava:
    xmin = Rz/sin(φo + 2*φr) = 40 Rz
    Tudi če povečano polmer za 20 km, je to še zmeraj zgolj znotraj nekaj procentov same ocene lege fokusa. Če upoštevamo svetlobo iz nasprotnega roba Sonca na rob Zemlje (diagonalne žarke φd = asin((Rz +Rs)/L = 16,066 '), glejte sliko, žarek B) pa je drugi skrajni fokus pri sečišču žarka pod kotom φdo = 2*φr - φd = 54,667 ':
    xmaks = Rz/sin(2*φr - φdo) = 63 Rz.
    Vemo pa, da je Luna v povprečju oddaljena za okrog 60 polmerov Zemlje od samega središča Zemlje. To pomeni, da je prvi fokus rdeče svetlobe (križanje žarkov A in C) približno 20 Rz pred Luno, drugi fokus (določata ga presečišče med žarkom B in osjo Sonce - Zemlja) pa že nekoliko za Luno (3Rz), kar pomeni, da se rdeča svetloba med mrkom razprši po celotni površini Lune. Polovični kot, ki ga Luna oklepa na razdalji s prvim goriščem je α = asin(RL/(LZL -x min)) = 23,5'. Ta kot je precej manjši od kota φ = φo + 2*φr, kar pomeni, da je res celotna Luna med centralnim (popolnim) mrkom znotraj snopa svetlobe rdeče (delno oranžne) barve. Seveda je na robu sence tudi več zelene in modre barve (ki se prebije skozi zgornje redkejše plasti atmosfere Zemlje in delno lomi). Tako lahko na robu Lune, sploh proti koncu ali pred začetkom popolnega mrka zaznamo tako odtenke zelene, modre in ostalih barv. Vse je seveda odvisno od stanja atmosfere med samim mrkom - vremena na obroču atmosfere, ki lomi žarke v senco in na Luno. Vemo, da je sama atmosfera podvržena tudi plimovanju - vsi našteti dejavniki lahko vplivajo na robne pogoje poteka mrka.


    Če je Luna med mrkom v apogeju (odzemlju) in potuje čez centralni pas Zemljine sence, je tam del površine Lune skorajda v popolni senci (za rdečo svetlobo, črno polje ob Luni v apogeju).

    Računi se lahko ponovijo na skrajnih točkah orbite Lune, perigej (zaokrožena razdalja Zemlja-Luna je 57 polmerov Zemlje) in apogej (zaokrožena razdalja Zemlja-Luna je 64 polmerov Zemlje). Vidimo, da če je Luna ob mrku v apogeju (zaokrožena razdalja Zemlja-Luna je v tem primeru 64 polmerov Zemlje), pade skrajna goriščna točka nekoliko pred Luno (nekaj je odvisno tudi od razdalje Zemlja-Sonce). Kar pomeni, da je v tem primeru ta del Lune (pri centralnem mrku), še nekoliko manj osvetljen (izven dosega večine lomljenih žarkov, glej sliko). Lahko bi govorili o neke vrsti kolobarjastem Luninem mrku (ker je Luna daleč, jo v takem primeru imenujejo tudi mikro Luna) - a o tem ni veliko zaznamkov, saj je ta površina razmeroma majhna. Se pa opazi na spodnji modelski animaciji mrka.


    Pri tem Luninem mrku, je bila Luna blizu apogeja. Ker pa skrajna točka gorišča rdeče svetlobe leži nekoliko pred Luno v apogeju, je bil ta del Lune skoraj v popolni temi (to je temen premikajoči madež na sredi animacije) - središče Lune je namreč potovalo zelo blizu središča Zemljine Sence.
    Spodaj je ta del mrka (sence na Luni) označen z rumeno puščico.

    Ker je Luna blizu apogeja nekoliko počasnejša (Keplerjevi zakoni - zadaj je ohranitev vrtilne količine), je tudi mrk v tem primeru nekoliko daljši. Mrk 27. 7. 2018 je tako trajal kar 1h 43 min, to je samo 4 minute manj kot je možen najdaljši teoretični mrk. Potrebno je upoštevati, da se v tem primeru tudi premer sence nekoliko zmanjša, a upoštevati je potrebno tudi razdaljo Sonce - Zemlja, ki nekoliko vpliva na višino stožca Zemljine sence in s tem na dolžino mrka. Razdalja Zemlja-Luna je bila tokrat 63.64 Rz, Razdalja Sonce - Zemlja pa 1,0155 AE. Zemlja je bila v afeliju (odsončju) 6. julija 2018 (na razdalji 1,0167 AE). V tem primeru so torej bili izpolnjeni praktično vsi pogoji za dolg in temen Lunin mrk.


    Slika dokaj verodostojno (z namerno nekoliko preveč poudarjenimi barvami) kaže na porazdelitev in atmosferski lom različnih valovnih dolžin (barv) znotraj Zemljine sence - kar bistveno določa prečudovit pojav Luninega mrka. Hkrati pa slika nazorno kaže, da kdaj nenavadne barve (modra, zelena ...) na Luni med mrkom niso zgolj naša domišljija.

    V resnici je zelo malo meritev geometrije in fotometrije Luninega mrka - to je priložnost za zanimive raziskave, meritve!!!







  • Teden po Kredarici,
    - 27. avg. 2018

    Bil je dokaj lep ponedeljek - žal ob polni Luni. S Klemenom sva prebolela bolečino v nogah iz prejnjega konca tedna (vzpon do Kredarice in opazovanja) in sedaj spet hodiva normalno, brez bolečin ... Opazovali smo planete, nekaj dvojnih zvezd ..., Klemen in Andrej sta se pripravljala za sredino opazovanje z otroki na Blokah. Gostja nam je povedala, kako imajo v Južni Koreji poskrbljeno za javna opazovanja nočnega neba (zastonj) - več teleskopov hkrati (super). Gostja je tudi pohvalila našo Ciko (teleskop Dobson 30 cm, f/5), slika dvojne zvezde Albireo je bila iz Šentvida bolj prepričljiva kot v J. Koreji. Potekal je tudi pogovor o zloglasnem horoskopu, nastanku težkih elementov, o bodočnosti šentviške astronomije (planetarij, razstavni prostor, ...) ...

    Te dni se Sonce spet nekoliko prebuja - pogled skozi H-alfa teleskop pokaže robne izbruhe.

    Obiskal sem KŽ sejem v G. Radgoni in tako po nekaj letih spet srečal ciko in njene srečne skrbnike.


    Podtaki o ciki in skrbi za to avtohtono pasmo. Po drugi vojni so jo hoteli iztrebiti, a so jo kmetje skrili pred oblastjo in jo tako ohranili zanamcem. Kmetje so z njo izjemno zadovoljni, ker je enostavna za vzrejo, zelo zdrava, vrača okusno mleko in je zelo prijazna do skrbnikov.
    Ima podobne lastnosti kot naš telekop ... Dobson 30 cm, f/5 ni prevelik, ni zahteven za vzdrževanje, a vrača veliko - svetlo in kontrastno sliko iz "Mlečne ceste".

    Kot vemo - začetek astronomije in poljedeljstav sovpadata - in s tem začetek moderne družbe, začne se razvoj: pisave, matematike, metalurgije, gradbeništva, literature, znanosti kot take, ... Pred približno 8000 leti je bilo pomladišče - začetek obdelave zemlje in setve - v ozvezdju Bika. Od tod tudi velika simbolna vrednost tega ozvezdja - tudi Bika kot simbola življenja, novega začetka (mitreji v okolici Ptuja in drugod po Sloveniji, Evropi ter drugod po svetu to tudi razkrivajo - motiv je, kako bog Mitra daruje bika). Mitrej na Rožancu je primer klasične upodobitve Mitrovega darovanja, ko Mitra, klečeč na bikovem hrbtu, ubija mogočno žival. Po legendi je Mitri, rojenemu iz skale, krokar prinesel stvarnikov nasvet, naj za odrešitev življenja na zemlji ujame in daruje belega bika. Ko je to storil, je iz razlite bikove krvi nastalo rastlinstvo, iz njegovega semena pa živalstvo. K umirajočemu biku se vzpenjajo njegov spremljevalec pes ter kača in škorpijon. Slednja želita kot poosebitvi sil zla uničiti porajajoče se življenje na Zemlji. Prizor žrtvovanja spremljajo poosebitvi sonca in lune, simbola svetlobe in teme, ter svečenika Cautopates in Cautes. Od tu tudi lahko razumemo, od kod in zakaj so poimenovana določena ozvezdja. Udomačitev živali je najbrž nekaj starejša in od tod tudi del simbolike na nebu. Udomačitev živali je pomenila velik skok v razvoju človeka.
    Sledita dva zanimiva grafa, ki kažeta razvoj klime po zadnji ledeni dobi (pred 10000 leti) in razvoj človeštva v sredozemskem bazenu.



    Grafa sta zgolj oceni časovnega nihanja temperatur in sosledja dogodkov razvoja človeške civilizacije - temelječe na poljedeljstvu, znanosti v širšem pomenu besede in trgovanju. Grafa zaobjemata okrog 10 000 let naše zgodovine.




  • Druženje,
    - 30. julij in 6. avgust 2018

    Bila sta vroča a dokaj jasna večera in tako smo si lahko v miru ogledali planete. Mars s povečavo 638 (Cika - Dobson, 300 mm, f/5) je razkril izjemne podrobnosti - tudi polarni kapi. Jupiter in Saturn pa sta tako zmeraj znova izjemna pričevalca estetike, lepote astronomije, nebesne mehanike ... Tudi daljnogled SkyMaster 20x80 na stojalu "Orion Paragon plus bino" smo s pridom uporabljali.
    Pogovor je tudi tekel o naši ekskurziji na Kredarico ... - vreme, napor, kdaj, kako, ideje o pomoči tovornih konjičkov, osličkov ...



  • Testiranje nove opreme II,
    - 23. julij 2018

    Naredila se je dokaj jasna in sveža noč. Po vrsti so nebo krasili Venera, Jupiter, Luna, Saturn in kmalu tudi Mars. Prejeli smo še zadnji poletni paket opreme - stojalo za daljnogled (Orion USA Paragon-Plus Binocular mount without tripod) in daljnogled 20x80 SkyMaster (naročila je izpeljal Klemen).


    Med počitnicami se družimo v različnih zasedbah, zdaj manjka en, zdaj drug član naše skupine ... Tako smo testirali praktično vso opremo (za vsakega od nas je bilo nekaj novega - adrenalin pričakovanja ob testiranju nove [dišeče in čiste] opreme je zmeraj znova dvignil naš srčni pulz - smo kot otroci ob odpiranju daril ...) - poleg stojala in daljnogleda, še korektor atmosferske disperzije in Binoviewer.
    Naše prvo dostojno stojalo za daljnogled je namenjeno manjšim binokularjem - nekje do 2,5 kg. Nanj optimalno sede (paše) recimo SkyMaster 15x70, v tem primeru, zaradi osnega vpetja ni težav z opazovanjem objektov tik nad obzorjem (višina 0°). Ker pa smo to noč testirali daljnogled SkyMaster 20x80 (teža 2,1 kg še ustreza nosilnosti stojala), ki ima vpetje pravokotno na optično os, pa se je stojalo v tem primeru pokazalo nekoliko nerodno, saj je končni nosilec upognjen in so tako objekti pod 20 ° višine brez čaranja praktično nedosegljivi (recimo ozvezdje Strelca). Opazovanja je motila Luna - pa vendar, stojalo in tudi daljnogled sta se glede na ceno izkazala kot prav solidna. Res je enostavneje opazovati skozi daljnogled postavljen na translacijskem stojalu s protiutežjo, kot pa iz roke iskati trenutke umiritve ...
    Domenili smo se, da Lunin mrk 27. 7. 2018 opazujemo kar s terase gimnazije.
    Načeloma pa smo tudi sklenili, da se na Kredarico odpravimo v petek 10. avgusta 2018 (takrat Luna ponoči ni vidna - dva tedna po mrku), kjer nas že lačen opazovanj čaka teleskop Kozorog. To je tudi čas Perzeidov in iz take višine jih še nismo opazovali (ZHRmax je kar okrog 60, 11. - 13. avgust 2018).
    Jure pa se je to noč dobesedno zakopal v tipkovnico in reševal naš spletni strežnik - vmes pa je še na hitro testiral nova daljnogled in stojalo.




    Levo od Lune se zazna Saturn, desno pa Jupiter - Venera je bila na sz, Mrs pa na jv. Krasen pogled - 23. julij 2018.







  • Testiranje nove opreme,
    - 9. julij 2018 (prekrasen zahod Sonca)



    Noč ni bil ravno idealna - tančice na večernem nebu so ljubosumno zakrivale pogled na poletno zvezdno noč. A bile so ravno toliko milostne, da smo lahko testirali novi pridobitvi:
    - korektor atmosferske disperzije (Omegon),
    - bino nastavek (Binoviewer TS).


    Najprej o korektorju atmosferske disperzije. Na Veneri in Jupitru je odlično odpravil modro-rdeče obrobe - potrebno bo še testiranje korektorja preko fotografiranja. V Ciki (teleskop Dobson 300 mm, f/5) smo morali uporabiti 2x Barlow vmesnik, drugače se ni dalo ujeti slike primarnega fokusa.
    Problem je bilo tudi neugodno vreme.


    Bino nastavek (TS-Optics Binoviewer 1.0 magnification) ima nekaj odličnih lastnosti - da pokončno sliko, nima lastne povečave in tako ne spreminja efektivne optične poti, ima domiselno vpetje okularjev. Nastavitev medočesne razdalje je nekoliko trda, kar ima posledice le v primeru skupinskega opazovanja. Andrej je takoj uporavil okularja Baader Hyperion Universal Zoom Mark IV, 8-2. Izkazalo se je, zaradi njihove širine, da je potrebno odstraniti gumjaste obrobe - drugače ne moreš pridet do optimalne bližnje razdalje. Pri kakih Plossl okularjih ni težav. Z dvema učkama je vsekakor bolj naravno gledanje.

    Malo pred zaidom Sonca se je nebo ob Triglavu ravno dovolj odprlo, da smo spet lahko občudovali ugašanje dneva in rojevanje noči v večerni zarji za kuliso srca Julijskih Alp. Vse skupaj pa popestrijo preleti ptic (Braco Koren - Ptica vrh Triglava v živo). Zdelo se nam je, da bi ob Aljaževem stolpu lahko razločili celo alpiniste. Gorniška koča (tudi meteorološka) na Kredarici je bila jasno vidna, tudi kapela in vetrnici. Andrej je prinesel ogromno lubenico - Nastja pa dobrote ob celem mnogokratniku obhoda okrog Sonca - njam ...
    Sledi nekaj podob!





















    Še Idina novica iz:
    https://www.ad-vega.si/novice/2018-07-09-planeti-ob-solsticiju/

    Planeti ob solsticiju

    Ida Kraševec 9. 7. 2018

    V letošnjem poletju so planeti Jupiter, Saturn in Mars razporejeni kot nalašč za opazovanje in fotografiranje. Uspeli smo posneti Jupiter in Saturn.

    Zvečer 20.6.2018 nam je bilo vreme zelo naklonjeno. Poleg animacije zahoda Sonca smo oči in kamero uspeli napasti tudi na planetih.

    Najprej je visoko na nebu zavladal Jupiter in priložnost smo nemudoma izkoristili. Na montažo EQ6 smo pritrdili Ciko (Newton Skywatcher 30 cm, f/5) z barvno kamero Basler acA1300-30gc in 5x Barlowo lečo.

    V približno pol ure smo uspeli posneti več posnetkov Jupitra, ki smo jih obdelali z domačo programsko opremo (QArv, Arif, Lycklig in Kinky) in združili v posamezne slike. Naposled smo jih sestavili v spodnjo animacijo, na kateri je lepo vidno vrtenje tega plinastega orjaka.

    animacija vrtenja Jupitra

    Na animaciji lahko prepoznamo različne pasove in proge na Jupitru, na povsem zadnjem posnetku pa na desnem spodnjem robu pozorno oko lahko opazi tudi Veliko rdečo pego, ki se je ravno obračala na ploskev.

    Slabo uro kasneje se je dovolj visoko povzpel že naslednji v letošnji seriji planetov. Z enako postavitvijo smo naredili tudi nekaj kratkih posnetkov Saturna, obdelano in zloženo sliko si lahko ogledate spodaj:

    saturn

    Saturn nam letos postavlja na ogled svoj severni pol in obroče (slika je obrnjena na glavo). Na ploskvi planeta vidimo eno izmed ločnic pasov, v obročih pa temno Cassinijevo vrzel. Za razliko od slik izpred nekaj let je tokrat tudi Saturn blizu svojemu solsticiju, zato imajo obroči na videz veliko površino (niso samo črta preko ploskve planeta, kar se sicer zgodi vsakih 15 zemeljskih let). Odlični pogoji za fotografiranje so bili tudi posledica dejstva, da se je Saturn nekaj dni kasneje znašel v opoziciji. To pomeni, da je bil glede na Zemljo najlepše osvetljen (kot glede na Sonce blizu 180°, največ odbite svetlobe), pa tudi medsebojna razdalja med planetoma je bila najmanjša, zato je bil na videz večji.

    Iz primerjave obeh slik je očitna razlika v velikosti in bližini Jupitra in Saturna. Obe fotografiji sta posneti pri enaki povečavi, vendar je Saturn videti precej manjši, pa tudi njegova svetlost je manjša (za podobno svetlo sliko smo morali precej podaljšati čas osvetlitve).

    Astronomski večer smo naposled zaključili še s hitrim ogledom Marsa, ki je ravno vzhajal nad Ljubljano. Žal bi morali nanj za snemanje čakati še kakšno uro ali dve, za kar pa smo bili že preutrujeni. Upamo, da bo v letošnjem poletju nastopila še kaka priložnost, da ga ujamemo.

    Prisotni: vsi

    Lokacija: Observatorij Šentvid





  • Zahod Sonca za Triglavom,
    - 18. - 20. junij 2018

    V ponedeljek nam je Sonce zašlo za oblaki, enako v torek. No - v sredo pa nam je, že vsaj tretje leto zapored, uspelo ujeti ta prelep prizor zahoda Sonca za Triglavom. Karsno.
    Od leta 2010 pa do 2018 nam samo leta 2015 ni uspelo ujeti tega lepga dogodka (1/9 - izplen je torej kar blizu 90 %, če vsaj 7 dni zaporedoma iščeš srečo z vremenom, od 18. do 24. junija po 20:30 uri na terasi šole ...). Leta 2012 je bil eden lepših zahodov - glej:
    http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/aspiofda_sun_triglav.html
    V ponedeljek se je po 23. h zjasnilo in najbolj vztrajni so imeli krasne opazovalne pogoje za lepote v Strelcu. Martin je narisal še podobo površine Sonca. V sredo pa smo po štirih letih spet zagnali MEADEa (prvi go-to teleskop na Šentvidu kupljen leta 1993) - Klemen je bil vztrajen - tako smo se vrnili 25 let nazaj (četrt stoletja - od tistih časov sem od takratne ekipe bil prisoten samo jaz ...). Je potrebno kdaj povabiti takratno ekipo spet na teraso ...
    Sledi nekaj lepih podob čakanja na zahod in uspešnega zahoda Sonca za Triglavom.

    Animacija zahoda je na (Juretovi posnetki):
    https://www.ad-vega.si/novice/2018-06-20-zahod-za-triglavom/









































  • Druženje (25 let Spike),
    - 11. junij 2018

    Najprej je potekala rekreacija na parkirišču - teniška žogica v prtljažnik v nogometni maniri - krožkarji so šli do 110 zadetkov (vsak zadetek za en objekt Messierjevega kataloga). Vmes se je pojedla kaka Dejanova češnja in popilo veliko vode ...
    Po uvodnem dogodku "gradnje timskega duha in zdravega telesa", smo se preselili na teraso, kjer nas je hladil rahel vetrček. Nebo je bilo zavito v kopreno, tako da so opazovanja odpadla. A na zalogi smo imeli veliko drugih možnosti. Opišimo nekatere dejavnosti.

    Z veseljem smo si ogledali Spikin (Bojanov) zvezdni atlas ( Moj prvi zvezdni atlas - priporočamo nakup!!!), izdan ob 25. letnici izhajanja Spike. Četrt stoletja Bojanove astronomske revije pa ni kar tako!!! Čestitamo uredniku Bojanu Kambiču za dobre živce, vsa odrekanja in za vztrajanje pri neponovljivem poslanstvu - izdajanju kvalitetne astronomske revije za precej zahtevno (celo kdaj razvajeno) publiko in to v lepem slovenskem jeziku (jezikoslovci žal še ne prepoznajo dejstva, kako se je s Spiko obogatila slovenščina - no, važno da to prepoznajo bralci). Bojan - čakamo na pol stoletja izhajanja Spike. Slovenska astronomija je s Spiko doživela novo pomlad - škoda le, da mačeha država tega (še) ne prepozna. Nekaj zelo umestnih vprašanj!
    Koliko mladih in odraslih je Spika navdušila in jim odprla vrata v svet skrivnostnega vesolja? Koliko astronomskih društev in krožkov je nastalo zaradi Spike? Koliko observatorijev so si naredili posamezniki, neformalne skupine, šole ...? Koliko ljudi v Sloveniji zre v planete, Luno, Sonce, v nebesna telesa globokega neba, zaradi navdiha Spike? Koliko več mladih se je odločilo za študij astronomije - naravoslovja - zaradi Spike? Koliko astronomskih srečanj je navdihnila Spika? Koliko več astronomske opreme je obogatilo naše družine? Koliko ljudi je začelo pisati astronomske članke prav zaradi Bojana - njegove Spike?
    Obiskal nas je tudi dr. Gregor T., ki se v okviru postdoktorskega izpopolnjevanja mudi na Švedskem (Lund). Prinesel nam je posebne bombone ... Potekal je zanimiv pogovor o delu v novem okolju, o projektu Gaia (merjenje razdalj in gibanja bližnjih zvezd preko paralakse, merijo se tudi izsevi in spektralni tipi - satelit GAIA potuje do Lagrangeve točke 2 in nazaj - 180 dni), o Hubblovi konstanti, o težavah pouka naravoslovja, o razlogih za paraznanosti (recimo zgodba okrog fenomena "Flat Earth"). Gregor si je z veseljem ogledal tudi čebelje panje na terasi šole - čebele so prav prijetno šumele v varnih panjih, v čarobnem vonju pa je prevladovala lipa.
    Martin in Ida pa sta sestavljala posnetke Jupitra iz prejšnjega ponedeljka ... Del ekipe je za konec odigral še žogica v prtljažnik ... Polnoč je mimo in prijetno utrujeni se odpravimo domov ...


    Tradicionalna rekreacija šentviških astronomov - žogica v prtljažnik ...


    Letos mineva 100 let od tragičnega slovesa velikana slovenske pisane besede in eksperta za značaj Slovencev, Ivana Cankarja ( Cankar v Hlapcih takole pravi: "Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!" - komentar je odveč). Eno lepših razstav Cankarjevih podob sem našel na OŠ Šentvid - narisali učenci in učenke - krasno!



  • Astronomski krožek,
    - 4. junij 2018

    Jasna noč se je naredila ravno ob pravem času, tako da smo opazovali in celo slikali plinskega velikana (s Ciko, Dobson 30 cm, f/5). Jupiter je okrog polnoči pokazal celo svojo znamenito rdečo pego. Andrej je pognal radijski teleskop in v bližini Kasiopeje smo brez težav detektirali dva rokava Rimske ceste (ali bi iz Dopplerja lahko detektirali temno snov? - lušten izziv).
    Obiskal nas je tudi radioamater Žiga, ki se je kar navdušil nad astronomijo.



  • Astronomski krožek,
    - 21. maj 2018

    Prvi del noči je bil precej koprenast. Po 21. h smo preleteli program Mednarodne astronomske zveze (IAU - The International Astronomical Union), ki bo ob svoji 100 obletnici (IAU100), leta 2019, organizirala celoletno praznovanje astronomije (2019): promocija astronomije, izobraževanje, kulturna dediščina, javna predavanja in opazovanja ....
    Razmišljamo, da bi se tudi "Šentviški astronomi" aktivno vključili v IAU100 (MAZ100). Drugo leto bo tudi minilo 50 let od prvega poleta človeka na Luno - Kitajci bodo najbrž prvi ponovili to vajo.



  • Mednarodna astronomska zveza (IAU) bo leta 2019 praznovala 100. obletnico delovanja,
    - IAU100



    Pomembna novica.
    Leta 2019 bo Mednarodna astronomska zveza (IAU - The International Astronomical Union) praznovala 100. obletnico delovanja (IAU100). V spomin na ta mejnik bo IAU organizirala celoletno praznovanje (2019), promocijo astronomije, beri spodaj.
    Lahko se vključijo tudi lokalne skupnosti, društva (ponuja se celo nekaj denarja - rok prijave je 15. junij 2018.).
    To je hkrati 10 let po Mednarodnem letu astronomije (MLA2009 - IYA2009).
    Projekt IYA2009 je bil eden najbolj uspešnih promocij astronomije!

    CILJI

    1. Povečati zavest o napredku in navdušenju nad astronomijo v preteklem stoletju, še posebej:
      • pomen skupne iniciative za astronomijo kot celoto,
      • pomen tehnološkega razvoja za napredek astronomije,
      • koordinacijska vloga IAU, ki spodbuja komunikacijo in izmenjavo idej v celotni svetovni astronomski skupnosti.
    2. Spodbujanje širokega dostopa do astronomskih znanj in opazovalnih izkušenj.
    3. Podpirati in izboljšati uporabo astronomije kot orodja za izobraževanje, splošen razvoj in diplomacijo.
    4. Podpirati in izboljšati vključujočo, enakovredno in raznoliko astronomsko skupnost.
    5. Olajšati ohranjanje in zaščito svetovne kulturne in naravne dediščine temnega in mirnega neba.
    6. Ozaveščati in razpravljati o morebitnih novih vznemirljivih dogodkih v naslednjih 100 letih astronomije.


    -----------------------------------------------------------------

    Dear friends and colleagues,
    In 2019, the International Astronomical Union (IAU) will celebrate its 100th anniversary (IAU100). To commemorate this milestone, the IAU will organise a year-long celebration to increase awareness of a century of astronomical discoveries as well as to support and improve the use of astronomy as a tool for education, development and diplomacy.
    The IAU is issuing a call for proposals for Special Projects in support of IAU100 Goals at local and national levels. An IAU100 Special Project is an astronomy-oriented activity implemented at a local or national level that will support the IAU100 Goals under one or more of the IAU100 Flagship Programmes. The IAU100 Task Force will provide seed money support up to 2500 EUR for the IAU100 Special Projects. The deadline for application is June 15, 2018.
    Our team is looking forward to embarking on this new adventure with you! If you have any queries, you can reach us at (outreach @ iau.org).

    Clear Skies!
    The IAU Office for Astronomy Outreach team

    This email was sent to zorko.vicar@gmail.com
    IAU Office for Astronomy Outreach · 310 South Building, National Astronomical Observatory of Japan · 2-21-1 Osawa · Mitaka, Tokyo 181-8588 · Japan

    Links:
    ------
    [1] https://iau.us11.list-manage.com/track/click?u=0ecb46e29196a0f367daf3dd6&id=7a2187f487&e=1a1200d3e0
    [2] https://iau.us11.list-manage.com/track/click?u=0ecb46e29196a0f367daf3dd6&id=57a45b7c7c&e=1a1200d3e0
    [3] https://iau.us11.list-manage.com/about?u=0ecb46e29196a0f367daf3dd6&id=9c0d469b8f&e=1a1200d3e0&c=8b564f8642
    [4] https://iau.us11.list-manage.com/unsubscribe?u=0ecb46e29196a0f367daf3dd6&id=9c0d469b8f&e=1a1200d3e0&c=8b564f8642
    [5] https://iau.us11.list-manage.com/profile?u=0ecb46e29196a0f367daf3dd6&id=9c0d469b8f&e=1a1200d3e0

    Goals

    1. Increase awareness of progress and excitement in astronomy over the past century, in particular:
      • The importance of collaborative enterprise of astronomy as a whole,
      • The importance of technology development for astronomical progress,
      • The coordinating role of the IAU fostering communication and exchange of ideas for the global astronomical community.
    2. Promote widespread access to astronomy knowledge and observing experiences.
    3. Support and improve use of astronomy as a tool for education, development and diplomacy.
    4. Support and improve an inclusive, equalitarian and diverse astronomy community.
    5. Facilitate the preservation and protection of the world’s cultural and natural heritage of dark and quiet skies.
    6. Raise awareness and discuss prospective new exciting developments in the next 100 years of astronomy. 




  • Astronomski krožek,
    - 7. maj 2018

    Bila je dokaj jasna noč (v prvi polovici noči brez Lune). Andrej in Klemen sta popravljala stojalo EQ5 (konektorje), vzeli pa smo si tudi nekaj čas za opazovanja. Jupiter se je razkril z znamenito rdečo pego in vse štiri lune so se prav šolsko predstavile. Kvaliteta ozračja je bila srednja. Poleg Jupitra in Venere smo si ogledali še lepše objekte pomladi - vidne iz preosvetljenega Šentvida: M51, M104, M81, M82, M3, M13, M44, M57, Karlovo srce ...
    Uporabili smo tako Ciko (teleskop Dobson 30 cm, f/5), kot daljnogleda skymaster 15X70. Pomlad nam končno nudi nekaj več jasnih noči kot zima.



  • Na kometu Čurjumov-Gerasimenko sneži
    - 26. april 2018


    Na kometu Čurjumov-Gerasimenko sneži
    Avtorstvo slike: ESA, Rosetta, MPS, OSIRIS; UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA -
    GIF animacija: Jacint Roger Perez

    Pojasnilo: V tem snežnem metežu ne bi mogli biti ujeti, ko bi stali ob steni na kometu Čurjumov-Gerasimenko, znanem tudi kot komet 67P. Ozkokotna kamera vesoljskega plovila Rosetta je junija 2016 v orbiti okoli kometa posnela sledi delcev prahu in ledu, ko so se premikali čez zorno polje v njeni bližini in nad kometovim površjem. Še vedno pa je nekaj svetlih pik na sceni najverjetneje zaradi dežja energetskih nabitih delcev ali kozmičnih žarkov, ki so zadeli kamero. Preostale svetle pike so gosto ozadje zvezd v smeri ozvezdja Veliki pes. Kliknite na posnetek za predvajanje, zvezde v ozadju z lahkoto opazimo, ko se premikajo od vrha navzdol na animiranem gif (7.7MB). 33 posnetkov časovno stisnjene animacije pokriva okoli 25 minut realnega časa. Osupljivi gif je bil narejen iz zaporednih posnetkov sonde Rosetta, ko je ta križarila kakih 13 kilometrov od jedra kometa.

    Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap180426.html




  • Zmerno aktivno Sonce,
    - začetek maja 2018

    Sonce na začetku maja 2018 v H-alfa svetlobi kaže na robu nekaj povečane aktivnosti, lepe protubetance v obliki Triglava ...





  • Opazovanja na Kureščku,
    - 20. april 2018

    Waldorfska osnovna šola Ljubljana je na Kureščku, v sodelovanju s šentviškimi astronomi, v petek 20. april 2018 izvedla opazovanja nočnega neba. 9 naših članov je opravilo opazovanja s petimi teleskopi za 40 učencev od 20. do 23. ure. Noč je bila topla, izjemno jasna in mirna, tako da so učenci brez težav ujeli veliko objektov globokega neba tudi kar skozi daljnogleda SkyMaster 15X70 (M81, M82, M13, M51 ...). Učenci so bili zelo zvedavi in hkrati so bili tudi dobro pripravljeni na sama opazovanja - ki so tako potekal v obojestransko zadovoljstvo (kdaj temu ni tako ...). Po odhodu učencev, so se opazovanja šentviških navdušencev potegnila tja do 3. ure zjutraj.
    Oprema:
    Dobson 30 cm f/5 (Cika), 2 x EQ5 Newton 20 cm f/5, 2 x EQ3 Newton 15 cm f/5, daljnogleda SkyMaster 15X70.
    Še glede pogojev - Martin je celo s prostima očesoma zaznal dve Jupitrovi luni. Sledi nekaj slik (večino posnetkov je prispeval Martin, zadnji dve pa Oskar).


    Martin je posnel galaksije v Berenikinih kodrih, fotoaparat na stojalu EQ5, ekspozicija - nekaj minut, objektiv 100 mm, izsek.






















  • Druženje,
    - 2. april 2018

    Bil je jasen dan, a oblačna noč - žal. Praznični dan (večer) pa je popestril Martin z imenitnimi slikami iz ZDA - Chicago in okolica (2,7 milijona prebivalcev) - kjer je prebil nekaj študijskih mesecev (po popolnem Sončevem mrku 2017). Motivi: arhitektura, umetnost, jezera (Lake Michigan), botanika ..., rekreacija.
    Še o aktivnosti Sonca
    V H-alfa teleskopu (Lunt 35 mm) se opazi nekoliko povečana aktivnost na robu Sončeve ploskvice - nežne protuberance.




  • Aktivnost Sonca,
    - 26. marec 2018

    V H-alfa teleskopu (Lunt 35 mm) se po nekaj tednih spet opazi aktivnost na robu Sončeve ploskvice - nežne protuberance, laski (od 24. marca 2018 naprej).



  • "Sunita ni več sama",
    astronavt Randy Bresnik je z družino obiskal Slovenijo in tudi Gimnazijo Šentvid - Lj.,
    - 12. marec 2018

    Veliko novic je tudi na U.S. Embassy Ljubljana: https://www.facebook.com/slovenia.usembassy/
    NASA Astronaut Randy "Komrade" Bresnik je včeraj obiskal tudi gimnazijo Šentvid! Kako so obisk doživeli na Šentvidu, pa so zapisali na svojem blogu.
    Vabljeni k branju!
    http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/aktualno.html

    Ameriška ambasada je, glede na dejstvo, da smo že uspešno gostili dr. Dušana Petrača in astronavtko Sunito Williams, kontaktirala šolo, če bi lahko gostili še tretjega sodelavca NASAe Jamesa »Randyja« »Komradea« Bresnika, ameriškega astronavta in pilota slovenskega rodu. LEPO!
    Seveda ni bilo nobenih pomislekov, da se organizira srečanje astronavta Randyja s šentviškimi dijaki in astronomi (od 9. h do 10. h). Bilo je res imenitno.
    Bresnik je polkovnik Korpusa mornariške pehote Združenih držav Amerike in astronavt pri NASAi. Bresnik se je septembra 2011 udeležil misije, ki je v podzemnih jamah šest dni simulirala tehnologije misije na Mars.
    Ravnatelj g. Jaka Erker je najprej predstavil imenitnega gosta iz ZDA, prof. Pirnat pa je povezoval prireditev. Nakar je sledilo predavanje in vprašanja, pogovor ter nekaj slikanja z imenitnim gostom astronavtom Randyjem za spomin ...
    Randy je slikovito predstavil slovenske korenine, karierno pot, priprave na polete (v vodi, v jamah za morebitno pot na Mars, učenje pristanka, itn), delo v vesolju na postaji ISS in izven nje, tudi zabavo - recimo s picami (Randy pravi: "Smo samo ljudje." ). Glej tudi: How To Make Pizza in Space.
    V kratkem filmu je pokazal na lepote Zemlje kot se vidijo iz vesolja: polarni sij, razelektritve, ciklone, fantastične podobe modro-zelenega planeta, sipine, delte in meandre rek, morja, zalive, puščave - sipine, vulkane, ledenike, gejzirje ... Glej: The Sound (& Visions) of Silence.
    Opozoril je na velik strah astronavta pri vzdrževanju zunanjega dela postaje - sprehod po vesolju spremlja torej tudi strah - razumljivo ...
    Njegova žena Rebecca je rodila hčerko Abigail Mae 21. novembra 2009, ko je med misijo STS-129 novopečeni oče Randy Bresnik potoval okrog Zemlje (to se je zgodilo že drugič v zgodovini, da je oče med rojstvom otroka bil v vesolju). Še bolj zanimivo pa je, da se je to zgodilo prav Randyjevemu bratrancu leta 1991 - zanimiva družina.
    Je duhovit in zelo lepo odgovarja na vprašanja mladih radovednežev.
    Randyjeva ekipa se ukvarja tako s klasičnimi problemi breztežnosti: vplivi breztežnosti na ljudi, življenje kot tako, pridelavo hrane (recimo solate - pravi, da izjemno diši ...), z načrtovanjem poti na Mars (a še prej na Luno), kot tudi recimo z biološkimi zdravili za zdravljenje raka - to so zdravila proizvedena s pomočjo tehnik molekulske in celične biologije (rast celic in s tem proizvodnja zdravil je lahko v breztežnosti bolj učinkovita) ...
    Kot že Suniti, smo tudi Randyju podarili, v zahvalo in v spomin na deželo svojih prednikov, zaščitni znak našega observatorija, to je sliko zahoda Sonca za očakom Triglavom ob poletnem solsticiju - slikano iz terase Gimnazije Šentvid - Lj.
    Povabili smo ga v observatorij (našo rotundo - kamor sta delegacijo peljala Klemen in Andrej), kjer nam je podaril svojo sliko v astronavtski opremi in se podpisal na leseno steno - zraven slike in podpisa Sunite Williams ("tako Sunita ni več sama").
    Sledi nekaj zgovornih slik.


    Stena šentviškega astronomskega observatorija: "Sunita ni več sama, je v dobri družbi Randyja Bresnika - 12. marec 2018."
    Steno krasita tudi njuna zelo imenitna podpisa.

    Veliko novic je tudi na U.S. Embassy Ljubljana:

    https://www.facebook.com/slovenia.usembassy/
    NASA Astronaut Randy "Komrade" Bresnik je včeraj obiskal tudi gimnazijo Šentvid! Kako so obisk doživeli dijaki, pa so zapisali na svojem blogu.
    Vabljeni k branju!
    http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/aktualno.html


    Priprave na fotografiranje ...


    Krožkarji so se zbrali v polnem številu.


    Ali projektor deluje - vsak začetek je stresen.


    DELUJE - uh! High School Šentvid - NASA - sliši se dobro.




    Opozoril je na velik strah astronavta pri vzdrževanju zunanjega dela postaje - sprehod po vesolju spremlja torej tudi strah - razumljivo ...






    Pred pristankom modul za kratek čas zavira z raketnimi motorji.


    "Tudi družina (otroci) na Zemlji mora imeti očeta, pa čeprav je v vesolju" - to so tudi želje prenekatere žene ...
    Njegova žena Rebecca je rodila hčerko Abigail Mae 21. novembra 2009, ko je med misijo STS-129 novopečeni oče Randy Bresnik potoval okrog Zemlje (to se je zgodilo že drugič v zgodovini, da je oče med rojstvom otroka bil v vesolju). Še bolj zanimivo pa je, da se je to zgodilo prav Randyjevemu bratrancu leta 1991 - zanimiva družina. Ja štorklje tudi letajo, ko prinašajo otroke ..., poleti in rojevanje so že tako v slovenski tradiciji.




    Meja med državama (tanka oranžna linija) iz vesolja, ena ima luč, druga pa temo - za astronomijo odlično, a za ljudi ... - sami si odgovorite in kam gredo migracije ...


    Randy pravi: "Smo samo ljudje." Glej tudi: How To Make Pizza in Space (kako narediš pico v vesolju).



    Dvorana je bila nabito polna.


    Kot že Suniti, smo tudi Randyju, v zahvalo in v spomin na deželo svojih prednikov, podarili zaščitni znak našega observatorija, to je sliko zahoda Sonca za očakom Triglavom ob poletnem solsticiju - slikano iz terase Gimnazije Šentvid - Lj.

    Sonce, gledano iz Šentvida, zahaja ob poletnem solsticiju točno za Triglavom. Aljažev stolp so skovali in na slovensko goro ponesli prav kovači iz Šentvida (7. avgusta 1895). Slučaj? Kdo bi lahko iskal kak globji razlog za tako lego Šentvida? Aljažev stolp je Faradayeva kletka, ki ščiti planince in alpiniste pred udari strel.




    Le kam hiti naš gost Randy?


    In Randy je spet v šolskih klopeh v deželi babice in dedka - med šentviškimi dijaki.


    Član astronomskega krožka GŠ Lan Koncilija je z mobilnim telefonom ujel ravno trenutek, ko se je astronavt Randy Bresnik podpisoval (zraven Sunite) na steno slavnih v rotundi observatorija Šentvid - Lj.

    Tako pa se je na steno observatorija šentvid podpisala Sunita 7. okt. 2014 - z nami je ostala čez polnoč.
    Glej tudi: obisk_Sunite_Williams_Sentvid7okt2014.html

    Povzel in slikal (kjer ni navedenega avtorja): Z. V.

    Veliko novic je tudi na U.S. Embassy Ljubljana:

    https://www.facebook.com/slovenia.usembassy/
    NASA Astronaut Randy "Komrade" Bresnik je včeraj obiskal tudi gimnazijo Šentvid! Kako so obisk doživeli dijaki, pa so zapisali na svojem blogu.
    Vabljeni k branju!
    http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/aktualno.html

    ----------------------------------------------------------------------------

    Zvečer smo se spet dobili na krožku in nekaj časa obujali spomine na srečanje z astronavtom Randyjem Bresnikom ... A ta noč je bila tudi občasno dovolj jasna, da smo si okrog polnoči ogledali nekaj pomladnega neba. Sploh Lan si je želel opazovanj, saj letošnje leto ni bilo ravno bogato posejano z jasnimi večeri. Ogledali smo si z daljnogledom (15X70) in s Ciko (zrcalni teleskop Dobson 30 cm, f/5) naslednje nebesne objekte:
    M44, M45, M35, M37, M65, M66, NGC3628, dvojno zvezdo Karlovo srce ...
    Lan je bil navdušen nad videnim - tudi vsi ostali (M3, M65, M66, NGC3628, M44 ... krasno ).
    Z Lanom sva spregovorila tudi o mehanizmu nastanka težkih elementov (fuziji) v zvezdah in pri eksplozijah supernov, črnih luknjah in o Stephenu Hawkingu, ki je predlagal, da obstaja možnost počasnega izginotja, razpada črnih lukenj - in to preko para delec-antidelec (na "robu" črne luknje), saj se tudi v popolnem vakuumu dogajajo kvantne fluktuacije, zraven je še potrebno upoštevati Heisenbergov princip nedoločenosti. Črna luknja tako blizu roba pritegne antimaterijo (antidelce - primer je recimo pozitron napram elektronu) in se s tem njena masa zmanjša, delec materije pa zavirajoče odfrči v vesolje, lahko ga črna luknaja posrka ali potuje okrog črne luknje. V vseh primerih je to pospešeno gibanje električnega delca in posledično tak delec seva (izven lupine Schwarzschildovega polmera) - valovna dolžina je primerljiva velikosti črne luknje. To sevanje je na nek način podobno sevanju črnega telesa (po našem Jožefu Stefanu). Elektromagnetno sevanje je enako - kot da ga oddaja črno telo - a s temperaturo, ki je obratno sorazmerna z maso črne luknje.
    Tako se izkaže, da je tudi entropija črne luknje končna.

    A le dva dni za najino debato, 14. marca 2018 (dan posvečen pi-ju, ob 139. obletnici rojstva Alberta Einsteina, Hawking se je rodil 8. januarja 1942 – na 300. obletnico smrti očeta moderne znanosti Galilea Galileja – v Oxfordu. ), je Stephen Hawking odšel s tega sveta med zvezdni prah - v drugo obliko.


    Stephen William Hawking, angleški fizik, astrofizik, matematik in kozmolog, * 8. januar 1942, Oxford, Anglija, Združeno kraljestvo, † 14. marec 2018, Cambridge.
    Znan je po teoriji o sevanju črnih lukenj (zaenkrat še nepotrjeni), poljudnih knjigah, največja uspešnica je "Kratka zgodovina časa" (tu so še: Črne luknje in otroška vesolja, Vesolje v orehvi lupini ...) in težavah, boju proti hudi bolezni ( bolezen gibalnih nevronov, imenovano amiotrofična lateralna skleroza, ki ga je praktično povsem ohromila).
    Leta 1994 so kultni Pink Floyd za skladbo Keep Talking z albuma Division Bell uporabili odlomke njegovega sintetiziranega glasu. Slišati pa ga je mogoče še v skladbi Talkin' Hawking z albuma The Endless River, ki je izšel natanko dve desetletji pozneje, torej leta 2014. Odlomek njegovega govora v pesmi Keep Talking ("Ne odnehaj govoriti") je naslednji: " Milijone let smo ljudje živeli tako kot druge živali. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je s povodca spustilo moč naše domišljije. Naučili smo se govoriti." Bi bil kdo bolj primeren, da izreče take besede kot prav Hawking na vozičku s sintetiziranim glasom ...
    Bil je velik popularizator znanosti - mediji pa so ga imeli radi tudi zaradi nezavidljivega položaja - a velikokrat so ga citirali tudi zaradi svetovnega nazora (znanost je danes v vrednostnem svetu zahodnega človeka že v določeni meri nadomestila religijo ...). Veliko laikov je z vsemi štirimi prijelo njegovo zagovarjanje vzporednih vesolj - čeprav je ta teorija za mnoge neznanstvena (protislovna znanstveni metodi - poeziji ali poljudni filozofiji, matematiki pa seveda ne ...).
    Vsekakor pa je njegovo soočenje z hudo boleznijo in hkrati znanstveno udejstvovanje, postalo sinonim za neko posebno življenjsko energijo - upanje za vse, ki se tako ali drugače znajdejo v primežu neozdravljivih bolezni. Pokazal je, da bistvo človeka ni v njegovi podobi amapak intelektu - kar pa se žal redko odraža v potrošniških vrednotah ...

    Ocene Hawkingovega sevanja črne luknje (temperatura, izsev, življenjska doba črne luknje)

    Kar se tiče Hawkingove temperature se oceni z naslednjimi koraki, uporabili bomo: Wienov in Stefanov zakon, Schwarzschildov polmer črne luknje, kvantne fluktuacije na robu črne luknje, Heisenbergov princip nedoločenosti, sevanje električnega delca zaradi pospešenega gibanja.

    Maksimum sevanja črnega telesa je iz Wienovega zakona pri valovni dolžini:


    Pri črnih luknjah uporabimo kot enoto dolžine Schwarzschildov polmer - ta določa dogodkovni horizont. Znotraj dogodkovnega horizonta ne vidimo, kajti noben signal ne more zapustiti izjemno močne gravitacije črne luknje (tudi svetloba ne). Zunaj dogodkovnega horizonta pa signal lahko potuje v vesolje - v okolico. Kako določimo polmer dogodkovnega horizonta - Schwarzschildov polmer? Po energijskem zakonu velja za delec ob zvezdi s skupno energijo nič, torej za drugo kozmično hitrost, da je vsota kinetične in potencialne energije enaka 0. Delec ima na začetku ravno toliko kinetične energije, kot negativne potencialne energije in se zato v neskončnosti ustavi - velja torej:
    mv2/2 - GmM/r = 0
    (od tod dobimo za radij izraz r = 2GM/v2, za foton pa predpostavimo enako relacijo, le da upoštevamo hitrost svetlobe 'c'):


    Nekaj časa se je zdelo, da se masa črni luknji lahko samo veča, saj s svojo izjemno gravitacijo vase potegne, posrka vse delce iz okolice, ki se črni luknji dovolj približajo in imajo negativno energijo. Tudi če krožijo okrog črne luknje, se zaradi gravitacijskega sevanja počasi približajo Schwarzschildovemu polmeru in jih tako črna luknja posrka vase.
    A Hawking je razmišljal korak naprej, poglejmo kako! Razmišljal je podobno kot Jožef Stefan in sicer, da tudi črna luknja (protislovno) seva elektromagnetno valovanje. A kateri mehanizem bi to lahko omogočil - odgovor je našel v kvantnih fluktuacijah na robu črne luknje.


    Tudi na "robu" črne luknje se dogajajo (naj bi se) kvantne fluktuacije (delec - materija in antidelec - antimateraija), zraven je potrebno upoštevati še Heisenbergov princip nedoločenosti lege (možnost lege delca izven Schwarzschildovega polmera). Črna luknja tako blizu roba pritegne antimaterijo (antidelce - primer je recimo pozitron napram elektronu) in se s tem njena masa zmanjša, delec materije pa zavirajoče odfrči v vesolje, lahko ga posrka črna luknja ali potuje okrog črne luknje. V vseh primerih je to pospešeno gibanje električnega delca in posledično tak delec seva (izven lupine Schwarzschildovega polmera). Valovna dolžina je torej, glede na naravo pospešenega gibanja, glede na polmer kroženja, primerljiva velikosti črne luknje. Zadnji razmislek upoštevamo tako, da izenačimo valovno dolžino in oceno velikosti Schwarzschildovega radija (še enkrat povejmo, da gre zgolj za ocene):


    Za temperaturo (v Kelvinih ) v masah Sonca velja:
    - temperatura sevanja je torej obratno sorazmerna z maso črne luknje.

    Za površino (A - 'area') sevanja privzamemo kar znano formulo za sfero:


    Ocenjen Schwarzschildov polmer je kar:


    Iz zgornje ocenjene temperature velja:


    ------------------------------------------------------

    Sevalno moč (izsev) lahko ocenimo kar iz Stefan-Boltzmannovega zakona (tako hkrati dodatno spoznavamo pomen Stefanovega raziskovalnega dela), v enačbo vstavimo zgoraj izpeljane in ocenjene spremenljivke:


    V enotah MKS dobimo naslednji rezultat za izsev črne luknje:
    W

    Sistem enot MKS je metrični sistem merskih enot, ki vsebuje kot osnovne enote meter (oznaka m) za dolžino, kilogram (oznaka kg) za maso in sekundo (oznaka s) za čas.

    Življenjska doba črne luknje se poda z upoštevanjem izraza za produkt izseva in življenjskega časa, ki je enak Einsteinovemu izrazu za energijo (), iz povedanega sledi:



    sekund

    ali
    LET
    Življenjska doba črne luknje je torej precej večja, kot je "trenutno" staro vesolje. Za črno luknjo za maso desetih sončevih mas (M = 10Mo) je ocena časa obstoja kar 1067 let.
    Kaj se zgodi na koncu procesa elektromagnetnega "izparevanja" črne luknje preko parov delec-antidelec - je več špekulacij. Hawking je drzno predlagal celo rojstvo novega vesolja, a ... počakajmo.

    Opomba
    Morebiti pogrešate natančnejše izračune. Recimo izsev lahko zapišemo v diferencialni obliki, a po integriranju se spremeni nekoliko le konstanta - ker gre za oceno - so naši izračuni pri teh velikostnih redih čiso korektni.
    P =c2dM/dτ = hc6dτ/(2πG2M2) = konst/M2
    c2M2dM = konst*dτ
    ∫c2M2dM = ∫konst*dτ
    Tudi po integruranju se velikostni red ne spremeni ...

    Povzel: ZV







  • Astronavt slovenskih korenin Randy Bresnik je z družino obiskal Slovenijo,
    - marec 2018

    Predsednik države Borut Pahor je sprejel ameriškega astronavta slovenskih korenin Randyja Bresnika z družino.



    Predsednik Borut Pahor se je z ameriškim astronavtom slovenskega rodu Randyjem Bresnikom pogovarjal o prvi misiji na Mars in prebojih v znanosti.
    Bresnika je predsednik republike Borut Pahor skupaj z družino sprejel v predsedniški palači. Astronavt je ob tej priložnosti predsedniku podaril plaketo s slovensko zastavo, ki jo je imel s seboj na misiji v vesolju. Govorila sta namreč tudi o Bresnikovem tokratnem obisku v Sloveniji in slovenskih koreninah njegove družine. Pahor je gostu v zameno podaril Kogojevo ptico hvaležnosti v spomin na današnji obisk.
    Astronavt je spregovoril tudi o svoji življenjski poti, ki ga je kot astronavta ameriške vesoljske agencije Nasa že dvakrat vodila na mednarodno vesoljsko misijo. Predsedniku je predstavil začetke svoje kariere na Nasi, ko je imel srečo in čast, da je na prvi dan službe spoznal Neila Armstronga, človeka, ki je prvi stopil na Luno.
    Bresnik, ki je rojen v ZDA, je bil v astronavtsko ekipo Nase sprejet leta 2004, odtlej pa je bil na dveh misijah na Mednarodni vesoljski postaji v letih 2009 in 2017. Z odprave 52/53, ko je v vesolju preživel 139 dni, se je vrnil decembra lani. S predsednikom sta se pogovarjala tudi o gostovih izkušnjah v vesolju in znanstvenih prebojih v zadnjih nekaj letih, ki bi lahko po Bresnikovem mnenju že leta 2030 omogočili obisk prvega človeka na Marsu.

    12. marca 2018 ob 9h je Randy Bresnik imel predavanja tudi na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana, Prušnikov 98. Po dr. Dušanu Petraču in Suniti Williams že tretji obisk iz NASAe na Šentviški gimnaziji in njenem astronomskem observatoriju. LEPO!


    James »Randy« »Komrade« Bresnik, ameriški astronavt in pilot, * 11. september 1967, Fort Knox, Kentucky, ZDA.
    Bresnik je polkovnik Korpusa mornariške pehote Združenih držav Amerike in astronavt pri NASA.
    Njegova žena Rebecca je rodila hčerko Abigail Mae 21. novembra 2009, ko je med misijo STS-129 novopečeni oče Randy Bresnik potoval okrog Zemlje (to se je zgodilo že drugič v zgodovini, da je oče med rojstvom otroka bil v vesolju). Še bolj zanimivo pa je, da se je to zgodilo prav Randyjevemu bratrancu leta 1991 - zanimiva družina. Ja štorklje tudi letajo, ko prinašajo otroke ..., poleti in rojevanje so že tako v slovenski tradiciji.
    Bresnik se je septembra 2011 udeležil misije, ki je v podzemnih jamah šest dni simulirala tehnologije misije na Mars.
    Več na: https://en.wikipedia.org/wiki/Randolph_Bresnik

    Obiskal je tudi slovenske galerije.









  • Nobelovec Frederick Duncan Michael Haldane obiskal Slovenijo,
    posredno tudi slovenska Nobelova nagrada za fiziko 2016

    Že leta 2016/17 smo na naši spletni strani poročali o Nobelovcu Fredericku Duncanu Michaelu Haldaneu. Letos (marec 2018) je tudi obiskal Slovenijo, predaval na Univerzi L., se družil s študenti v kavarni - jim na prtičke pisal formule svojih teorij (slišal iz prve roke od študentke Veronike) ... V enem izmed intervjujev (20. 3. 2018, že po začetku pomladi) je tudi izjavil, da je znanost univerzalna in mednarodna, da kvanto fiziko laiki težko razumejo, saj je tudi znanstveniki ne - oziroma jo sproti ob delu bolje spoznavajo ... Zelo drzna, a še kako resnična razmišljanja - to lahko pove samo odprt duh, ki pozna svet in znanost tudi globalno - kdaj tako razmišljanje manjka Sloveniji, našim pedagogom, univerzam ...

    21. 3. 2018 je imel odlično predavanju na IJ Stefana - o zgodovini mehanike, kvantni mehaniki in lastnem delu (kvantni Hallov pojav). Uvodničar ga je predstavil kot otroka mame Slovenke, ki je v "Klagenfurtu" sponala očeta (škotskega zdravnika ...) ... Duncan je kar zastrigel z ušesi, ko je slišal nemško ime mesta in je uvodničarja nemudoma popravil s slovenskim imenom - "to je bil Celovec ..." V hipu je požel velike simpatije občinstva. To so odlike dobrih predavatelj.
    Spodaj je tekst, intervju z g. Duncanom Haldaneom, ki ga je opravil rojak Edi Gobec (prof. v Ohiu), oz. tekst iz Obzornika za mat. in fiz.


    Fizik in Nobelovec Frederick Duncan Michael Haldane (rojen 14. septembra 1951). Z ženo Odile Belmont živi v Princetonu, kjer na tamkajšnji univerzi predava fiziko.

    Haldane, ki je rojen v Londonu, je sicer po materi slovenskega rodu - pisala se je Renko in je izhajala iz Koroške. Kot je pojasnil Haldanov kolega dr. Peter Prelovšek s Fakultete za matematiko in fiziko, mu je to razložil sam Haldane, ko je bil pred leti v Sloveniji na strokovni konferenci.

    Prejemniki Nobelove nagrade v fiziki 2016 so britanski znanstveniki, ki delujejo v Združenih državah Amerike: David J. Thouless, Duncan Haldane in Michael Kosterlitz, in sicer za teoretske raziskave stanja snovi. Z uporabo naprednih matematičnih metod so preučevali nenavadne oblike snovi, vključno s superprevodniki, supertekočinami ali tankimi magnetnimi filmi.
    “Pri nizki temperaturi se v snovi magnetni sistem pojavi v obliki vrtincev, ki se povežejo. Ti vrtinci imajo neobičajno lastnost, imajo vrtinčno strukturo in tega se ne da kar uničiti,” eno izmed zanimivosti odkritja razlaga dr. Peter Prelovšek s Fakultete za matematiko in fiziko.
    Zanimivo, da je Duncan Haldane kmalu po razglasitvi, kot da ne bi bilo nič, kot sleherni dan odšel na univerzo in tam predaval v okviru rednega programa. Haldane je sicer slovenskega rodu, posredno je torej nagrada vsaj malo tudi slovenska.

    Takole Duncan Haldane odgovarja rojaku Ediju Gobcu (prof. v Ohiu) na vprašanje o njegovi življenjski poti in o mami:
    " Ja, moja mama Ljudmila, rojena Renko, je bila koroška Slovenka. Njena zgodba je zanimiva, vendar obuja staro zgodovino, ki jo je danes, ko sta tako Avstrija kot Slovenija skupaj del Evropske unije, morda najbolje pozabiti. Moj stari oče po mamini strani je bil Jožef Renko, ki je bil rojen v majhni vasi Srednja vas nad Begunjami in Tržičem v bližini Blejskega jezera. Leta 1906 se je poročil z mojo staro mamo z dekliškim priimkom Čikov, rojeno v Borovljah (nem. Ferlach) na Koroškem. Z njenim denarjem sta nato v Borovljah kupila trgovino. To je bil čas avstrogrskega imperija in v tem kraju je prebivalo mešano dvojezično prebivalstvi, ki je govorilo nemško in slovensko.
    Moja mama se je rodila konec leta 1919, ko sta se za to območje potegovali nova republika Avstrija ter Kraljevina SHS [v resnici Maistrovi vojaki]. Po plebiscitu so to območje dodelili Avstriji. Ker je bil kraj rojstva starega očeta na slovenski strani meje, so družini zavrnili avstrijsko državljanstvo (bolj verjetno pa tudi zato, ker se je vedelo, da se je njegov sin boril na slovenski strani v lokalni državljanski vojni za potek meje), tako so imeli le državljanstvo SHS.
    Tudi v drugi svetovni vojni so se na tem področju odvijali travmatični dogodki, med katerimi sta bila huda zlasti prisilno izseljevanje Slovencev in program germanizacije dvojezičnega območja, ki ga je vodil Nemec Himmler. Moja mama se je temu izognila, ker je tedaj študirala medicino na Dunaju, tako da ni bila na seznamu za izselitev. Izseljena pa sta bila njen oče in brat. Oba sta k sreči preživela vojno, ker je mami uspelo odpotovati v Nemčijo in z zlatimi kovanci, ki jih je zakopal stari oče, podkupiti uradnike v koncentracijskem taborišču. Izpustili so ju in poslali na prisilno delo na kmetije v vzhodni Avstriji. Mama je bila dejavna v ilegalnem protinacističnem odporu. To območje je bilo dejansko edino območje prvotnega rajha, na katerem je v gorah delovalo krajevno odporniško gibanje slovenskih partizanov. [Opomba E. G.: Koroški slovenski partizani so bili večinoma domoljubi, ki so se borili le proti nacistom in ne tudi za komunistično revolucijo] Na koncu vojne so območje zasedli partizani iz Slovenije, ki so upali, da jim bo uspelo potegniti novo mejo. Mama je takrat delala kot zdravnica v parizanski bolnišnici, ki so jo Angleži v svoji okupacijski coni pustili kot enklavo za zdravljenje partizanov, po vsej verjetnosti ranjenih v bojih z ustaškimi formacijami, ki so pribežale v Avstrijo. Moj oče je bil škotski zdravnik v angleški vojski in je bil v stiku s partizanskimi kolegi v partizanski enklavi, kjer je tudi srečal mojo mamo. Ko sta se poročila, je še pred mojim rojstvom izgubila jug. državljanstvo. Tako sem se rodil in odrasel v Londonu. Potomci najstarejšega brata starega očeta, ki so podedovali družinsko kmetijo Renkovih, še vedno živijo v Srednji vasi in so nedavno stopili v stik z mano.
    Lepe pozdrave, Duncan Haldane.     "


    »Vaši dosežki govorijo sami zase in sprožajo navdušenje pri ljudeh, ki želijo hoditi po vaši poti. Morda je med našimi mladimi znanstveniki prihodnji nobelovec in mu bo tudi vaš obisk dal navdih, da lahko seže po zvezdah,« je dejal predsedni Slovenije Borut Pahor ob sprejemu Nobelovca Duncana Haldanea 20. marca 2018.



  • Začetek leta 2018
    - 1. in 8. dec. 2018


    Vesele božične praznike in vse dobro v letu v letu 2018!
     - nam za lep začetek leta vošči,
    Kolektiv Loškega muzeja


    Začetek leta 2018 je bil vremensko precej oblačen in meglen. Upamo pa, da bo drugi del zime bolj prijazen do astronomov.



  • Popolni Sončev mrk - ZDA - 21. avg. 2017 (razlaga S. mrka, potopis, slike, plakata)


    Ta razburljivi dan ali Sonce mrkne (poročilo skupine ADV)



  • Februarsko Sonce,
    - 10. in 14. februar 2018




    Oskarju (članu astronomskega krožka GŠ) je 11. 2. 2018 takole uspelo slikati Sonce s projekcijo. Zraven je še slika teleskopa s katerim Oskar ravno pojecira sliko Sonca na belo podlago. Lepo se razločijo pege na sredi diska. Andrej pravi: "... pa še tale čisto druga kategorija [glede opreme], pri kateri je človek vedno znova vesel, da se s podpovprečno ali z 'zgolj' skupaj nametano opremo vseeno dobi nek rezultat. Včasih je v tem skoraj več veselja kot pa v popolni sliki in dragi opremi."


    Še posnetek Sonca skozi refraktor 80mm, f/4 - iz 10. feb. 2018, slikano skozi okular, Z. V.


    Kaj bi dal Galilei pred 400 leti za tako opremo ...!!!



  • Astronomski krožek - test montaže 'SkyWatcherStarAdventurer',
    - 22. januar 2018 - Gimnazija Šentvid - Lj.

    Pot na krožek je bila obetavna, mlada Luna in Orion sta se bahala na jasnem nebu ... A kmalu po 19. uri zvečer se je nebo zavilo v oblake. Obiskal nas je tudi g. Marko Skoberne - izmenjali smo nekaj posnetkov iz poti na izjemen Sončev mrk 2017 - ZDA. Pogovor je nanesel tudi na mrk v Argentini - Čilu - 14. dec. 2020 (popolna faza se začne ob UT 16:12:30.8) - na morebitni obisk Evropskega južnega observatorija (European Southern Observatory - Atacama)...
    Marko je s sabo prinesel Sky-Watcherjevo mini ekvatorialno montažo Star Adventurer (kupil jo je v Kanadi, kamor je odpotoval po S. mrku 2017). Namenjena je za sledenje gibanja neba pri slikanju s fotoaparati do 5 kg mase ali za opazovanje s teleskopi enake teže, recimo za cev Maksutov do 127 mm premera, bolje manj, nekje 100 mm.
    Montaža potrebuje še tripod ... Poganjajo jo 4 AA baterije ali zunanji vir, lahko proži fotoaparat (snap vhod), ima več hitrosti sledenja - za zvezde, Luno, Sonce ... Ima tudi možnost premikanja po rektascenziji preko dveh gumbkov. Zelo je uporaben polarni daljnogledek, da lahko usmeriš os vrtenja montaže v bližino Severnice ... Montaža ni pretežka in je zato kot naročena za delo na odročnih krajih - ogledi, slikanje, mrkov, opazovanja v hribih ... Ima tudi ST4 autoguider port.


    Marko ob svoji novi pridobitvi - Sky-Watcherjevi mini ekvatorialni montaži Star Adventurer.
    https://www.aliexpress.com/item/For-sky-watcher-telescope-equatorial-star-adventure-Big-star-field-full-latitude-astronomical-sets-ball-head/32241972926.html?src=google&albch=search&acnt=479-062-3723&isdl=y&aff_short_key=UneMJZVf&albcp=266121556&albag=7593673036&slnk=&trgt=dsa-42862830006&plac=&crea=64152518596&netw=g&device=c&mtctp=b&memo1=1t2&aff_platform=google&gclid=EAIaIQobChMIl4zAjoPu2AIV4rftCh3H0gmvEAAYAiAAEgKZj_D_BwE

    https://www.amazon.de/Skywatcher-Star-Adventurer-Reisemontierung-Kamerahalterung/dp/B00LO7QCBY










    Sonce 25. jan. 2018 v H-alfa svetlobi kaže (po dolgem času) na robu (zgoraj) nekaj znakov povečane aktivnosti ...




  • 9. državno tekmovanje v znanju astronomije,
    - 6. januar 2018 - Gimnazija Šentvid - Lj.

    Že devetič zaporedoma smo bili organizatorji.
    Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 6. januar 2018 ob 10:00 - 12:00
    Tudi letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana. Pomagali so tudi člani astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic sta, skupaj z nekaterimi ostalimi člani (pridružili so se Ida Kraševec, Dejan Kolarič, Martin Gladovič, Oskar Mlakar, ...), uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje v znanju astronomije. Tekmovalcem in mentorjem so predstavili observatorij, prodajali ADV zvezdno karto, itn. Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.

    Letos se je zbralo kar 212 mladih tekmovalcev (nekaj 10 več kot lani - očitno je zlati Aleksej Jurca - ki je na 11. mednarodni olimpijadi iz astronomije in astrofizike, ki je med 12. in 20. novembrom 2017 potekala na Tajskem, zmagal - zelo pozitivno vpliva na odločitev mladih astronomov, da se še bolj množično udeležujejo astronomskih tekmovanj).


    9. državno tekmovanje v znanju astronomije - 6. januar 2018 - Gimnazija Šentvid - Lj (med tekmovanjem). Foto: Andrej L.


    Zlati Aleksej Jurca - je na 11. mednarodni olimpijadi iz astronomije in astrofizike, ki je med 12. in 20. novembrom 2017 potekala na Tajskem, zmagal. Aleksej Jurca prejema nagrado za absolutnega zmagovalca olimpijade 2017.



  • Krater Petavius,
    - 4. dec. 2017


    Krater Petavius.
    Datum: 2017-12-04
    Kraj: Šentvid - Lj.
    Avtorji:
    Klemen Blokar, Dejan Kolarič, Ida Kraševec, Andrej Lajovic, Nastja Marondini, Jure Varlec, Zorko Vičar, Oskar Mlakar, Rok Rous, Martin Gladovič
    Oprema:
    teleskop SkyWatcher Newton 20 cm, f/5
    montaža SkyWatcher EQ6
    5x Barlowa leča
    CCD kamera Basler acA1300-30gm
    Zajem:
    247 slik, filtriranih po kvaliteti s programom arif
    okvirji zloženi s programom lycklig
    končna obdelava kinky
    Komentar:
    - lepo, vidnih je veliko podrobnosti od nekje velikosti enega km in več.






  • Martin pravi (studijski obisk ZDA, jesen 2017 ...), da kot se spodobi za tako veliko mesto, je Luna največ, kar lahko astronomi pričakujejo na nočnem nebu (poleg množice avionov)!




  • O izvoru zlata
    - 15. oktober 2017
    O izvoru zlata
    Avtorstvo ilustracije: Dana Berry, NASA
    Pojasnilo: Od kod izvira zlato v vaši draguljarni? Nihče ni povsem prepričan. Relativna povprečna vsebnost v našem Osončju je videti višja, kot bi lahko nastala v mladem vesolju v zvezdah in tudi v tipičnih eksplozijah supernov. Nekateri astronomi so predlagali in verjamejo, da so z nevtroni bogati težki elementi, kot je zlato lahko najlažje nastali v redkih, z nevtroni bogatih eksplozijah, kot so trki nevtronskih zvezd. Na sliki je umetniška slika, ki prikazuje dve nevtronski zvezdi, ki se v spirali bližata ena drugi, tik preden trčita. Ker so domnevno trki nevtronskih zvezd vir kratko trajnih izbruhov sevanja gama je možno, da že imate spominek na eno najmočnejših eksplozij v vesolju.

    Glej tudi vsebino zadnjega izjemnega odkritja: GW170817: A Spectacular Multi-Radiation Merger Event Detected
    VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap171015.html
    GW170817: Detekcija spektakularne združitve z večimi detektorji
    Avtorske pravice videa: NASA's Conceptual Imaging Lab

    Pojasnilo: Tako gravitacijsko kot elektromagnetno valovanje je bilo prvič sočasno zaznano za eksplozivno združitev. Zbrani podatki se zelo dobro ujemajo z modeli združitve dveh nevtronskih zvezd. Eksplozivni dogodek je bil opažen 17. avgusta v bližnji galaksiji NGC 4993, od nas 130 miljonov svetlobnih let oddaljeni eliptični galaksiji. Gravitacijske valove sta z opazovališč na Zemlji najprej zaznala observatorija LIGO in Virgo. Po nekaj sekundah je bil dogodek zabeležen še s strani satelita Fermi, ki kroži okrog Zemlje in zaznava izbruhe sevanja gama. Tem je po nekaj urah sledil še Hubble in drugi observatoriji. Prikazana je animacija objektov, ki na bi bili odgovorni za zaznan dogodek. Video upodablja vroči neutronski zvezdi ko se vrtinčita ena proti drugi in pri tem oddajata gravitacijsko sevanje. Od združitvi se pojavita močna curka, odgovorna za kratko časovne izbruhe sevanja gama, čemur sledi oblak izvrženega materiala in čez nekaj časa še tip supernove imenovan kilonova. Ta dogodek potrjuje, da LIGO zaznave lahko povežemo s kratko časovnimi izbruhi sevanja gama. Tako močne združitve dveh nevtronskih zvezd so po vesolju razpršile mnogo težjih elementov vključno z jodom pomembnim za življenje in uranom ter plotonijem potrebnih za delovanje jedrskih elektrarn. Morda že posedujete spominek ene od teh eksplozij saj naj bi v njih nastalo tudi zlato.

    VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap171016.html















    Ekipa iz 2005.


    Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.







  • DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995!
    Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone.
    Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!







    Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

    E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si

    Nazaj na aktualno stran.
    Nazaj na domačo stran.
    Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
    ----------------------------------------------------------
    1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
    2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10. julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
    3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
    4) Rekord za Kredarico drži.
    5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.



    .