AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014 | 2015 | 2016 | 2017 | 2018 | |


Stran se bo dopolnjevala v okviru razpoložljivega časa. Za vse morebitne napake in nerodnosti se že v naprej opravičujem.
  • * Vreme "v vesolju" 3, http://www.spaceweather.com/ *
  • * Shadow&Substance *
  • EPOD (Earth Science Picture of the Day)
    [ The Very Latest SOHO Images] [SDO | Solar Dynamics Observatory ] [STEREO (Solar TErrestrial RElations Observatory) ] [3D images] [SolarHam]
    ..Zvezdna karta ..
    Slovenija pod skupnim nebom,
    v petek, 6. septembra 2019 (IAU100)
    Vir: Astronomy Picture of the Day via AGO.
    translation into Slovenian by H. Mikuz.
    Zvezdna karta.





    1. Delni Lunin mrk (žal bo Luna le v polsenci Zemlje),
      - 10. jan. 2020!



      V petek, 10. januarja 2020 bo delni Lunin mrk - a Luna bo le v polsenci Zemlje, kar pa se na oko praktično ne opazi.
      Je pa ta mrk povezan s Sončevim kolobarjastim mrkom 26. dec. 2019 v Aziji (pričakovana dva tedna zamika).

      18:07 prvi dotik Zemljine polsence.
      20:10 maksimum mrka.
      22:12 konec dotika polsence.


      Vir: https://www.timeanddate.com/eclipse/in/slovenia/ljubljana



    2. Aktivnost Sonca v H-alfa,
      - 5. jan. 2020!


      To je prvi dan po nekaj tednih, ko se na robu Sonca opazi "izbruhe" - no, vsaj en nekoliko bolj očiten! Lunt H-alfa teleskop 35 mm.



    3. Zadnje opazovanja v letu,
      - 30. dec. 2019!


      Del ekipe se je odpravil iz 29. na 30. dec. opazovat na Krim (sam sem padel v hudo virozo ...). A jih je mrzel veter preusmeril na Kurešček, kjer so postavili Klemenovo EQ3 stojalo in nanj Martinovega Canona s 50 mm objektivom. Ekipa se je po postavitvi opreme urno vrnila v topel avto (Ciko so seveda pustili lepo v avtu) in iz zavetja sprejemali slike na mibilni telefon.
      Tako je nastala ta čudovita podoba Oriona z Barnardovo pentljo, orjaško plinsko emisijska meglico, ki obdaja Orionov pas, ki jo je pred več kot 100 leti odkril pionirski fotograf Oriona E. E. Barnard. Na preprostem stojalu EQ3 iz MLA2009 je torej moč pri tej goriščni razdalji eksponirati več kot minuto.


      Čudovita podoba Oriona z Barnardovo pentljo, orjaško plinsko emisijska meglico, ki obdaja Orionov pas, ki jo je pred več kot 100 leti odkril pionirski fotograf Oriona E. E. Barnard. Sliko je sestavil in odlično obdelal Martin (30. dec. 2019, Kurešček)!
      Seveda sta meglici M42 in M43 nekoliko preosvetljeni, lepo se vidi še meglico Plamen, zraven (spodaj) pa mičkeno Konjsko glavo ...
      https://apod.nasa.gov/apod/ap101023.html



    4. Krožek,
      - 23. dec. 2019!


      Vremenska napoved o lepem vremenu se je uresničila ob 21:30 (žal je večina krožkarjev takrat že odšla domov). Po dveh tednih oblačnega vremena, je predpraznični december le "uslišal" želje vseh nas po jasnem nebu.
      SQM (Sky Quality Meter ) je pokazal sij neba 20.06 mag/arc-sec2, kar je za Šentvid kar solidno (je daleč od 22 mag/"2 pa vendar ...). Zazna se Rimska cesta in brez težav se opazuje objekte, kot so M1, M33 ... Privoščili smo si seveda še vse ostale objekte jesensko zimskega neba: M42, M44, M45, M35, M31 (s sosedama M32, M110), M81, M82, Hi-h, M37, M36, Deževnice ... Spet znova nas je navdušil okular E-SWA40 (William Optics SWAN 40 mm 2" Super Wide Angle Eyepiece - 72° Field) v kombinacijo s Ciko (teleskop Dobson 300 mm, f/5).


      M33 (galaksija v Trikotniku, oddaljena 2,59 milijonov svetlobnih let) in M1 (Rakovica, ostanek supernove iz leta 1054, ozvezdje Bik, oddaljena 6500 svetlobnih let). Vir: splet.



    5. Krožek v decembru,
      - 16. dec. 2019!


      Več ali manj se nadaljuje pričakovano slabo vreme. Na spletu smo si ogledali nekaj poceni optike iz paketa novoletnih daril in bili dokaj razočarani (no, kakšna naprava bi bila za opazovanje ptičev še dokaj ok). Mlajši člani so nadaljevali z nadgradnjo spektroskopa, vodenje koračnega motorja. Za potrebe detekcije kislin pa se je ekipa lotila tudi izdelave posebnega stojala - in ta procedura je izvabila iz nas prav veliko humorja, domislic. Vsak je imel svojo idejo in vsak je nekaj po svoje zvijal žice, trakove iz aluminija, tolkel ..., še dobro da se ni noben poškodoval. Stojalo je na koncu celo obstalo na treh nožicah. Za priboljšek smo si ogledali nekaj epizod znane risane serije - A je to! Spodnja slika vse pove!


      V srednjeveški delavnici 16. dec. 2019, Šentvid - Lj.




    6. Deževen in oblačen november,
      - edino opazovanje, 30. nov. 2019!


      November je mesec, ki ima le malo jasnih dni (noči - graf spodaj) - v povprečju najmanj v letu. Osrednja Slovenija ima novembra le en jasen dan, ko je manj kot 20 % neba pokritega z oblaki, 18 dni pa je popolnoma oblačnih (letos pa je bilo v osrednji Sloveniji kar 25 dni popolnoma oblačnih). Dni s padavinami pa je bilo kar 29 - v povprečju jih je novembra dobrih 18 v osrednji Sloveniji. Tako nam je novembra ušel pogled na prehod Merkurja čez Sonce, roj Leonidov ...
      Da sem zares doživel sončen dan in večerno zarjo s perkrasnim pogledom v vrsti postavljenih zahajajočih biserov neba (Luna, Saturn, Venera, Jupiter - slika spodaj), sem moral 30. nov. 2019 v sv Slovenijo (Kog). To je bilo hkrati edino opazovanje nočnega neba v novembru 2019. Čez dan (do navtičnega mraka) sem moral mami pripravljati drva za zimo, ob tem me je nekoliko opraskalo trnje ... - in tako sem se zvečer, ob pospravljanju zadnjih polen, ob pogledu na prekrasno zvezdno noč, spomnil starega latinskega pregovora "preko trnja do zvezd" (kdaj velja dobesedno ...).
      Ker mi je prost čas podeljen po kapljicah, sem le v dobrih petih minutah preletel nočno nebo (okrog 18:30 ure) in sicer z izjemno praktičnim daljnogledom 15X70 (pred leti sem ga kupil "zgolj" za 60 EUR, ima razkošno polje 4.4 ° pri povečavi 15X in premeru objektivov 70 mm). In v tem zlatem času sem ujel nekatere nebesne bisere kot so: M33, M31, M45, M27, M13, Hi-h, M11, Obešalnik, Deževnice ... v izjemnih kontrastnih podobah (kot redko letos).
      Kot kaže spodnji graf (in moje izkušnje) - se astronomom splača živeti ali v jz Sloveniji ali v sv Sloveniji - nikakor pa ne v Ljubljani ... Velja tudi za ostale atribute življenja (zrak, voda, hrana, poštenje ...) - to v Ljubljani zelo šepa!


      Da sem zares doživel sončen dan in večerno zarjo s perkrasnim pogledom v vrsti postavljenih zahajajočih biserov neba (Luna, Saturn, Venera, Jupiter - slika spodaj, Jupiter je skrit za oblačkom), sem moral 30. nov. 2019 v sv Slovenijo (Kog). To je bilo hkrati edino (pa še to na hitro) opazovanje nočnega neba v novembru 2019.


      Dolgoletna analiza oblačnosti - Ljubljana, Murska Sobota, Portorož. Iz dolgoletne povprečne oblačnosti po dnevih se da razbrati obdobja, ki so primerna za astronomska opazovanja. Izkušnje kažejo, da če je oblačnost okrog 5/10 (50% odstrtega neba), so opazovanja že pogojno mogoča. Presenečajo izraziti vzorci skozi dekade - periodičnost letnega gibanja okrog Sonca očitno povzroča napovedljive vzorce prehodov vremenskih front, pojavov megle, konvekcije, itn.



    7. Predavanje Rebecce M. Bresnik - NASA (Back to the Moon Plan),
      - 13. nov. 2019!


      V sredo, 13. novembra 2019 je v veliki predavalnici Gimnazije šenztvid - Lj. od 13.30 do 14.30 gostovala ameriška strokovnjakinja za pravo vesolja Rebecca M. Bresnik, ki je zaposlena na ameriški vesoljski agenciji NASA kot svetovalka za mednarodne zadeve in je glavna zastopnica za pravna vprašanja, povezana z Mednarodno vesoljsko postajo. Je tudi profesorica za vesoljsko pravo na Univerzi v Houstonu.

      Med obiskom v Sloveniji je med drugim imela predavanja na pravnih fakultetah v Ljubljani in Mariboru, na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in na Inštitutu Jožef Stefan, ter obiskala Center vesoljskih tehnologij Noordung. Slovenijo je obiskala že lani v spremstvu svojega moža, astronavta slovenskih korenin Randyja Bresnika. Randy Bresnik je 12. marca 2018 imel na Gimnaziji Šentvid imenitno predavanje na temo vesoljskih poletov, zahtevnih priprav nanje in življenja v postaji ISS ter izven nje.

      Gospa Bresnik tokrat v Slovenijo prihaja sama z namenom, da študentom prava in drugim zainteresiranim podrobneje predstavi področje prava vesolja. Našim dijakom pa je tokrat predstavila načrte NASE za ponoven polet na Luno (Back to the Moon Plan). Luna bo namreč odskočno telo za polet na Mars.
      To je bila izjemno zanimiva in prva taka celostna predstavitev nadgradnje koncepta poletov na Luno (program Artemis - Artemida). Predstavljeni so bili vsi koraki in kronološki pregled posameznih faz, ki bodo veliko bolj dodelani, trajnostno naravnani, kot so bili prvi poleti projekta Apollo - ki so ga zagotovo prekmalu ustavili (zadnji polet na Luno se je zgodil 19. decembra leta 1972 - Apollo 17) ... Zakaj je programu ime ravno Artemis (domiselna povezava na projekt Apollo) pa se razbere iz slik in komentarjev pod njimi.
      Prof. Vital Pirnat je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.

      Podarila nam je Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS. Šola pa ji je podarila med in knjigo o šentviški gimnaziji.
      Po predavanju smo jo povabili v astronomski observatorij na kratek ogled. Na steni visi slika njenega moža in je takoj komentirala, da se ji je ta možakar zdi nekam znan. V hipu je komentirala, o Sunita je bila tudi tukaj. Bilo ji je zanimivo, da lahko z našo opremo opazujemo tudi ISS - kaj se vidi ... Pravi, da zelo rada uporablja mobilni telefon kot mini planetarij, ki ji takoj pokaže, kaj se v določeni smeri neba vidi atraktivnega. Podarili smo ji našo zvezdno karto, enako spremstvu iz ameriške ambasade (bilo je premalo časa za priprave - a smo nekako izpeljali še kratko srečanje na terasi gimnazije ob hudem nalivu). Podpisala se je v našo knjigo dogodkov. Bil je zelo deževen dan, tako smo ji zgolj na hitro pokazali še šolski radijski teleskop - bila je navdušena, da je bil narejen na šoli za tako malo denarja.
      Povedala je še, da ima prednike iz zelo različnih držav: Poljska, Švedska, Anglija ...

      Sledi nekaj slik in poučnih komentarjev o projektu Artemis (o poletu na Luno), o orbiti, modulih ...








      Vesoljski program Artemis izvaja pretežno NASA in mednarodni partnerji, kot so Evropska vesoljska agencija (ESA), JAXA in Kanadska vesoljska agencija (CSA) s ciljem pristanka prve ženske in naslednjega moškega na Luni - natančneje na območju južnega lunarnega pola do leta 2024. NASA vidi Artemiso kot korak k dolgoročnemu cilju, da vzpostavi trajnostno prisotnost na Luni, postavi temelje za izgradnjo lunarnega gospodarstva in na koncu pošlje ljudi na Mars.
      Od kod ime. Artemida je v grški mitologiji sestra dvojčica Apolona (od tod ime prve misije "Apollo") in hkrati boginja Lune. Artemida je ena od dvanajstih velikih bogov. Je boginja pravične vojne, Lune, lova, živali, narave, rasti in rojstva in zaščitnica slabotnih ter otrok. Bila je hči Lete in Zevsa.



      Prikaz novih raket sistema "Space Launch System (SLS)". SLS plovilo bodo s časom povečevali v bolj močne različice. Prva verzija Block I bo dvignila 95 ton v orbito. Večja verzija Block II pa bo lahko dvignila vsaj 130 ton v orbito. To je 12 ton več kot Saturn V in bi tako postala najmočnejša raketa. To je sicer manj od preklicanega projekta Ares V (188 ton). SLS bo lahko izstrelila astronavte v destinacije kot so Luna, Mars in asteroidi. Lahko bo tudi oskrbovala Mednarodno vesoljsko postajo. Astronavti naj bi se na Zemljo vrnili v štiričlanskem Orionu. Vesoljska sonda Orion (angleško MPCV Orion Multi-Purpose Crew Vehicle) je planirano vesoljsko plovilo za raziskovanje vesolja čez nizkozemeljsko orbito. Načrtuje ga ameriško podjetje Lockheed Martin za NASO, Astrium in ESO. Uporabljalo se bo za misije na Luno, asteroide in Mars. Služil bo kot rezervno plovilo za Mednarodno vesoljsko postajo. Izstrelila naj bi ga Space Launch System. Vsak Orion bo prevažal 2-6 astronavtov.
      https://www.nasa.gov/exploration/systems/sls/overview.html


      Izgled sonde Orion - zunanjost, notranjost.








      Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) bo potovala okrog Lune po posebni orbiti, imenovani “Near-Rectilinear Halo Orbit” (NRHO). To pomeni, da bo Gateway sledil ekscentrični orbiti okoli Lune. Najbližje bo 3000 km, najdlje pa 7000 km od Lunine površine.
      "Angelska halo orbita" (The angelic halo orbit) je mogoča zaradi medsebojnih vplivov Zemljine in Lunine gravitacijske sile in potovanja obeh teles okrog skupnega težišča. Ko dve veliki telesi tako plešeta skozi vesolje, se lahko manjši predmet 'ujame' v orbiti v različne stabilne ali skoraj stabilne položaje glede na masi. Znane so tudi kot točke nihanja (libracije) ali Lagrangeove točke.
      Takšne lokacije so kot nalašč za načrtovanje dolgoročnih misij in do neke mere narekujejo zasnovo vesoljskega plovila, kaj lahko nosi v orbito in iz nje ter koliko energije potrebuje, da tam tudi ostane.
      Če potujmo po poti NRHO, traja en obhod okoli Lune približno sedem dni. Ta čas in orbita sta bila izbrana za omejitev mrkov, ko bi satelit lahko zasenčila Zemlja ali Luna. Iskanje Lunarne orbite za vmesno postajo ("Lunar Gateway") torej ni trivialna. Če želite ostati tam več let, je bližnja pravokotna halo orbita rahlo nestabilna in telesa v tej orbiti počasi lezejo iz nje (to se vidi iz spodnje slike enoletne poti - gledano iz Zemlje je ta orbita podobna haloju in od tod ime orbite). Da bi "Lunar Gateway" ohranil položaj, bodo potrebni redni manevri za ohranitev postaje v halo orbiti.
      Zakaj torej taka orbita? Temeljni omejevalni dejavnik pri prenašanju delov z Zemlje do potencialne baze na Luni je energija. V vesoljskih misijah ne letijo velika monolitna (v enem kosu) vesoljskega plovila. Leti so po stopnjah (kosih) in se tako v vesolju sestavi posamezne dele v celoto in nato na površini Lune. Nekatere dele se pusti, nekatere pa vrne nazaj.



      Halo orbita okoli Lagrangeove točke L2 sistema Zemlja-Luna. Ta orbita bi naj bila namenjena projektu Apollo - a ni bila potrebna, saj se je vse dogajalo na vidnem delu Lune, ki kaže proti Zemlji.


      Halo orbite so okoli Lagrangeovih točk L1, L2 ali L3 (orbite niso prikazane na diagramu, primer orbite je na prejšnji sliki zgoraj). Več o Lagrangeovih točkah zveš tudi iz seminarja - (FNT Ljubljana, 1985 - Akrecija v dvojnem zvezdnem sistemu, Zorko Vičar).












      Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) - uradno imenovana "Lunar Orbital Platform - Gateway (LOP-G)", je načrtovana vesoljska postaja v lunarni orbiti (napajala bi jo naj energija sonca), ki bo služila kot komunikacijsko vozlišče, znanstveni laboratorij, modul za kratkotrajno bivanje in kot prostor za vozila (roverje) in druge robote. Igrala bi naj eno glavnih vlog v Nasinem programu Artemis.


      Ravnatelj prof. Jaka Erker prejeme Rebeccino darilo - Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS. Na desni je prof. Vital Pirnat, ki je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.






      Spremstvo in gostja Rebecca M. Bresnik v astronomskem observatoriju Gimnazije Šentvid - Lj. Prof. Vital Pirnat (na desni) pa je izjemno lepo povezoval celotno prireditev.






      Rebeccin podpis v knjigo gostov.


      Nov par: Sunita in Randy (were here).

      Povzel in slikal Zorko vičar




    8. Umrl je v ZDA živeči slovenski znanstvenik Anton Mavretič,
      - 21. nov. 2019!



      Anton Mavretič
      (b. 11 December 1934 in Metlika - Boldraž , Slovenia, d. 21 November 2019) was a Slovene electrical engineer who worked in the United States.

      Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime

      V četrtek je umrl slovenski znanstvenik Anton Mavretič, ki je živel in delal v ZDA. Posvečal se je razvoju vesoljskih tehnologij, med drugim je sodeloval pri programu Voyager, intenzivno pa je deloval tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji in svetu. Leta 2015 mu je predsednik republike Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge.

      Anton Mavretič se je rodil leta 1934 v Boldražu pri Metliki, jeseni 1957 pa je v Ljubljani začeti študij elektrotehnike nadaljeval v ameriškem Denverju, kjer je tudi doktoriral. Zatem se je posvečal razvoju vesoljskih tehnologij na najbolj prestižnih izobraževalnih ustanovah, kot so Massachusetts Institute of Technology, Harvard University in Boston University. Kasneje je deloval tudi v elektronski industriji.

      S svojim znanstvenim in inženirskim delom je prispeval ključno znanje za uspešno uresničitev ciljev plovil ameriškega vesoljskega programa Voyager 1 in 2. Za oba je načrtoval, preizkusil in usposobil instrumente, s katerimi je človeštvo pridobilo številne podatke o Sončevem vetru, njegovi hitrosti, gostoti, temperaturi in tlaku ter plazmi.

      Več kot šestdeset let je živel v ZDA, a se je redno vračal domov. Med drugim je bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predsednik republike Borut Pahor mu je leta 2015 vročil srebrni red za zasluge za izjemno znanstvenoraziskovalno in inženirsko delo, s katerim je pomembno prispeval k sedanjemu vedenju človeštva o planetu Zemlja, Soncu ter medplanetarnem in medzvezdnem prostoru.

      Novico o njegovi smrti so danes sporočili iz Svetovnega slovenskega kongresa, katerega član je bil. Kot so v organizaciji zapisali ob njegovi smrti, je Mavretič svoje znanje nesebično delil z mladimi in je pogosto priskočil na pomoč slovenskim študentom, ki so študirali v ZDA. Spomnili so še, da je na instrumentu Voyager 1 v zlato ploščico vgravirano tudi njegovo ime, poroča STA.


      Sonda Voyager. Voyager 2 ima ta ključni instrument – Plasma Science (PLS) – še delujoč, zato bo lahko prehod v medzvezdni prostor jasneje kartiral. Zanimivost: glavni inženir instrumenta PLS za obe sondi je bil Slovenec Anton Mavretič.

      Podrobnosti iz življenja g. Mavretiča.

      Leta 1957 se je odzval povabilu strica v ZDA in odpotoval z redno vizo ter nadaljeval študij na Univerzi v Denverju. Tu je jeseni 1958 pridobil naziv bakalavra (Bachelor of Science, B. Sc.) in magistrski naziv (M. Sc.) junija 1961. Po študiju v Denverju, ZDA, se je vrnil v Slovenijo in odslužil redni vojaški rok. Jeseni 1962 je ponovno odšel v ZDA in se vpisal na doktorski študij na Syracuse University v New Yorku, kjer je v letu in pol opravil vse kvalifikacijske izpite. Takrat je prejel obvestilo jugoslovanskega veleposlaništva, da se mora vrniti v domov, ker bi mu v nasprotnem primeru potekel potni list. Zaradi tega je prekinil študij in se za dve leti zaposlil pri firmi Westinghouse v Pittsburghu, Pensilvanija, kar mu je omogočilo, da je ostal v ZDA. Pri Westinghousu je sodeloval pri razvojnih projektih za implementacijo njihovega patenta za enožarkovno podajanje slike pri barvni televiziji. Jeseni 1965 je na Pennsylvania State University nadaljeval doktorski študij in decembra leta 1968 pridobil doktorski naziv (Ph. D.). Takoj se je zaposlil na MIT (Massachusetts Institute of Technology), Cambridge, MA. Tu je razvojnoraziskovalno 10 let deloval v centru za raziskave vesolja (Center for Space Research). Na Harvard University, Center for Astrophysics, Harvard Observatory, Cambridge, MA, se je zaposlil septembra 1978 in ostal dve leti, ko se je jeseni leta 1980 zaposlil kot profesor na oddelku za elektrotehniko in računalništvo Boston University, Boston, MA. Tu je deloval 15 let.
      Po upokojitvi 1995 se je zaposlil v elektronski industriji, kjer je deloval do 2003. Od 2003 do 2004 je bil svetovalec pri Princeton Power Systems v New Jerseyju. V tem letu je začel s samostojnim svetovanjem v polprevodniški industriji in skoraj dve leti deloval v New Yorku kot svetovalec pri podjetju Veeco, ki je specializirano in znano po ionskih izvorih (Ion Sources) za naparevanje materialov pri izdelavi računalniških pomnilnih ploščkov (Hard Drives). Na povabilo se je 2005 vrnil na univerzo v Bostonu, Oddelek za astronomijo, Center za fiziko vesolja. Njegov kolega dr. Theodore Fritz, učenec prof. dr. Van Allena, ki je odkril in poimenoval Van Allenove pasove zunanjega dela Zemljine atmosfere, je dobil velik projekt obrambnih zračnih sil ZDA, vreden več kot 4 milijone ameriških dolarjev. Raziskave projekta so usmerjene v razvoj in izdelavo naprave za merjenje visokoenergijskih delcev v Van Allenovih pasovih na oddaljenosti od Zemlje od 6.000 do 12.000 km. Visokoenergijski delci (do 1 MeV) so ujeti v teh pasovih pod vplivom Zemljinega magnetnega polja (okoli 2 gaussa). Ti delci so problematični in nevarni za potnike v vesolju, na primer na potovanju do drugih planetov. Projekt (Loss Cone Imager, LCI) je namenjen tudi razumevanju fizike pojavov v Van Allenovih obročih in možnosti za kratkotrajno odmaknitev delcev v času, ko vesoljsko plovilo prehaja skozi prostor z visokoenergijskimi delci. Izkušnje in znanje dr. Antona Mavretiča iz prejšnjih podobnih raziskav in projekta za NASO, na primer Voyagerjevi projekti, ko je deloval na MIT v povezavi z Jet Propulsion Laboratory, Pasadena, California, so dobra osnova, na kateri bodo izvajali najnovejše razvojne raziskave. Dr. Mavretič je na MIT razvijal merilnike plazme za Voyagerjeve misije in medplanetarne merilne sisteme (Interplanetary Measuring Platform-IMP) in na Harvard University, Centru za astrofiziko. V 90. letih je deloval na projektih NASE z imenom Wind Mission, kar je tudi nadaljeval kot profesor na Univerzi v Bostonu. V času dela na projektu LCI je v njegovem laboratoriju od 2005 do 2011 doktoriralo pet kandidatov in magistriralo 12 študentov. Projekt je v zaključni fazi in pričakovati je, da bo satelit z izdelano merilno opremo, ki ustreza najstrožjim vojaškim standardom in zahtevam (temperatura v vesolju, brezzračni prostor …), utirjen v letu 2012. Ustrezna testiranja so že v teku. Glede na ustaljena pravila bo po določenem času in utirjanju satelita možno in dovoljeno objavljanje izsledkov.
      Omeniti velja, da je bil prof. Mavretič po upokojitvi podpredsednik podjetja RF Power Products v New Jerseyju in je deloval tudi kot glavni inženir. V tem času je bil mentor mnogim raziskovalcem, hkrati pa deloval kot svetovalec pri različnih podjetjih, najdlje pri podjetju Veeco v New Yorku. V tem času je na povabilo opravljal tudi dela sodnega izvedenca na področju patentnih sporov in pri arbitražah. Zelo uspešno je deloval tudi kot predavatelj tako na akademskem, kongresnem področju in tudi v različnih združenjih. Že 12 let je član Slovenskega svetovnega kongresa (SSK). Izkazal se je tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji, imel je na primer vrsto predavanj na šolah v okolici Metlike in Novega mesta in je bil 2010 imenovan za častnega občana Metlike. Raziskovalno in razvojno delovanje prof. dr. Antona Mavretiča je odlikovano z mnogimi zelo vidnimi objavami v znanih revijah, strokovnimi dosežki in več patenti. V času delovanja pri podjetju Advanced Energy Industries je prijavil patente, ki se uporabljajo v tehnologiji izdelave polprevodnikov. Izstopajo štirje patenti, ki zadevajo elektronsko usklajevanje povezav brez gibljivih delov za frekvenčno področje 10 do 60 MHz in moči do 5 kW, procesno optimizacijo RF-oddajnih sistemov, izboljšave in algoritme za elektronsko usklajevanje povezav in elektronsko tehtalno napravo za Corporacijo Avitar. Za dopisnega člana SAZU je bil izvoljen 1. junija 2007.
      Dr. Anton Mavretič je bil in je zelo vesel Slovenske države, veliko da na slovenski jezik, kulturo - izročilo. Marca 1964 se je v slovenski cerkvi v Pittsburghu poročil s Slovenko Darinko Šesek, ki jo je spoznal med bivanjem v Sloveniji.



      Faradeyeva skodelica (cup, nekateri prevajajo kot čaša, v sv Sloveniji je to kupica - ima enak koren kot "cup") je kovinska (prevodna) posoda zasnovana tako, da ujame nabite delce v vakuumu (recimo pozitivne ione iz Sonca - plazmo iz Sonca). Nastali tok se izmeri in je hkrati mera za določitev števila ionov in elektronov, ki so zadeli skodelico (tudi masa delcev se da oceniti). Pogosto so Faradeyeve skodelice narejene iz nerjavečega jekla in iz teflona ali keramike kot izolatorja. Faradeyeva skodelica je poimenovana po "Michaelu Faradayu", ki je prvi podal teorijo ionov okoli leta 1830.

      Shema delovanja Faradeyeve skodelice.



      Prvič je bil zgornji pretmet predstavljen svetovni javnosti v kraju Vitanje - od oktobra 2013 do konca avgusta 2014. To je originalni nadomestni instrument za meritve Sončeve plazme PLS (projekt NASA in MIT Boston) na Voyagerju. Vodilni konstruktor PLS je bil inženir slovenskega rodu, dr. Anton Mavretič.


      Na fotografiji je poleg Mavretiča instrument za meritve Sončeve plazme PLS, ki so ga izdelali v njegovi delovni skupini in je tudi na obeh Voyagerjih. Foto: Osebni arhiv Antona Mavretiča.


      Anton Mavretič - drugi z leve, udeleženci kongresa - Slovenija in vesolje: včeraj, danes in jutri, Ljubljana, 20-21/10/2009 (Congress - Slovenia and space: yesterday, today and tomorrow; Tuesday 20th October 2009, Wednesday 21th October 2009 ). Foto: Andrej Guštin, 21. 10. 2009.

      Izjava dneva Anton Mavretič
      In kaj, če grejo stvari na Zemlji narobe? Saj ni rečeno, da se bo Zemlja tako lepo vrtela okoli, kot se zdaj. Grozijo nam tudi problemi iz vesolja, med drugim asteoridi in kometi. Treba se bo na neki način braniti.

      ** Nasa: Voyager 2 bo kmalu vstopil v medzvezdni prostor

      ** Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime




    9. SONCE ŠE ZMERAJ POČIVA


      Sonce v H-alfa svetlobi, Lunt 35mm, 11. okt. 2019. Ena večjih robnih protuberanc (desni rob slike) v zadnjem letu - ali je to znamenje naraščanja aktivnosti Sonca? Foto: ZV
      Zanimivost - čez nekaj dni je bil zaznan izbruh na glavnem magnetnem polu Sonca. To je značilno za minimume aktivnosti Sonca.



    10. Krožek,
      - 18. nov. 2019!


      Vreme nam ni dopuščalo opazovanj, tako se je večer zavrtel okrog spektrov (barv) zvezd. Hkrati pa se je testno krmililo koračni motor spektroskopa - ki smo ga prejeli iz kemije (odpisana oprema). Proti koncu smo se posvetili še delovanju raketnih motorjev, obliki in dolžini šob, jedrskim nesrečam in kontaminiranosti materialov zaradi jedrskih eksperimentov (ter uporabi nekontaminiranega železa iz nemške potopljene flote po prvi svet. vojni - blizu Škotske obale).



    11. "Martinov" prehod Merkurja pred Soncem v ponedeljek, 11. novembra 2019!

      Prehod Merkurja - Ljubljana

      Začetek: ponedeljek, 11. nov. 2019, 13:35
      Sredina: ponedeljek, 11. nov. 2019, 16:20
      Konec: ponedeljek, 11. nov. 2019, 16:35

      Trajanje: 3 ure


      Na Martinov ponedeljek, 11. novembra, bo Merkur prvič po 9. maju 2016 spet potoval prek Sončeve ploskvice. Ob primernih varnostnih ukrepih je v Evropi mogoče opazovati večino pojava. Prehod ali tranzit bo potekal med 13:35 in 19:04 po zimskem času in bo torej v osrednji Evropi viden, vse dokler Sonce ne bo zašlo. Ob začetku prehoda je Sonce že prešlo poldnevnik skoraj 25 stopinj nad jugozahodnim obzorjem. Na sredini prehoda, ob 16:20, ko Merkur prehaja praktično prek središča Sončevega diska, je naša zvezda samo še približno deset stopinj nad jugozahodnim obzorjem. Malo več kakor uro pozneje je Merkur še vedno mogoče videti kot majhno črno piko na bleščečem ozadju Sonca, ki zahaja pod jugozahodno obzorje. Glede na Merkurjevo navidezno velikost, ki je 195-krat manjša od Sončeve, prehajanja ne moremo opazovati s prostim očesom ali samo z očali, kot so potrebna za opazovanje Sončevega mrka. Potrebujemo daljnogled ali teleskop s posebnim filtrom, da razločimo to majceno piko na Sončevem disku. Predlagamo, da v ponedeljek, 11. novembra ne zamudite prehoda Merkurja pred Soncem, ker bodo trije naslednji prehodi Merkurja vidni šele 13. novembra 2032, 7. novembra 2039 in 7. maja 2049.

      Glede na Merkurjevo navidezno velikost, ki je 195-krat manjša od Sončeve, prehajanja ne moremo opazovati s prostim očesom ali samo z očali, kot so potrebna za opazovanje Sončevega mrka.
      Vir: SPIKA

      Žal nam lahko opazovanja prepreči slabo vreme - vremenske napovedi dajejo nekaj več verjetnosti za vidnost prehoda na severovzhodu Slovenije (od Koroške, vzhodne Štajerske do Prekmurja).

      Najdlje se je v soncu kopala Uršlja Gora in tako smo sanjali, da skočimo na znameniti koroški hrib, ki ga noben od nas še ni obiskal! A realnost je bila še bolj kruta od modela Aladin - okrog 13. h se je tudi Uršlja Gora zavila v meglo. Na Šentvidu smo se dobili najbolj zvesti, skupaj 7. Za trenutek smo opazili, da Sonce še obstaja, a to je bilo tudi vse - vse ostalo je bil dež in gledanje Heleninega albuma popotovanja po ZDA 2017, Stellariuma ter redkih spletnih prenosov Merkurjevega prehoda. Večina Evrope je bila pod oblačno preprogo, delno so uspeli s prenosom v Londonu (Greenwich), ZDA (Florida), Norveška in tudi Abu Dabi - in če je še tam oblačnost prekinila pogled na Sonce, potem smo imeli v Sloveniji še toliko manj možnosti za ogled imenitnega nebesnega srečanja.
      Prehodi Merkurja in Venere so skozi zgodovino nebesne mehanike prispevali veliko (preko paralakse in časa prehodov) k merjenju prvih verodostojnih razdalj do Sonca in s tem do planetov.
      Sledi nekaj zgovornih slikic ... - le Sunita je ohranila nasmeh.












      Prehod Merkurja se je ravno začel ... - a le Sunita je ohranila nasmeh.




    12. Astronomski krožek - Luna 4. nov. 2019
      - ocena višine (globine) kraterjev


      Bil je vremensko zelo dinamičen dan, zjutraj dež, nato sonce, zvečer se je še dalo med oblaki posneti Luno, po 22:30 je začelo deževati ...
      Tako so dijaki krožka imeli ravno dovolj časa in odprtega neba, da so ponovili vajo izpred desetih let, kako s pomočjo slikanja Lune določimo globino kraterjev. Sledi del kratkega opisa vaje izpred desetih let.


      Iz: http://stars5.netfirms.com/


      Luna 5. jan 2009 ob 20 CET - slika za oceno premerov in višin kraterjev (Šentvid Lj., foto Klemen Blokar). Meritve in ocene višin in premerov kraterjev: Klemen Blokar, Zorko Vičar.



      Metoda majhnih kotov blizu prvega ali zadnjega krajca (prirejena Galilejeva metoda)
      Ocena globin kraterjev - približna metoda, velja če smo blizu prvega ali zadnjega krajca:
      h=d*l/r

      Polmer Lune je 1215 pixlov (r = 1738 km)
      --------------------------------------------
      A) Krater Copernicus:
      d=90px (do terminatorja)
      l=40px (dolžina sence)
      -----------
      h=d*l/r *(1738km/px) = 4.2 km (napaka 0.4 km)
      (v resnici 3.8 km)
      Premer (73px)= 104 km v resnici 93 km

      B) Krater Tycho:
      l=16px
      d=232px
      -----------
      h = 4.4 km (napaka 0.4 km)
      (v resnici 4.8 km)
      Premer (62px)= 89 km v resnici 85 km

      C) Krater Eratosten:
      l=11px
      d=282px
      -----------
      h = 3.7 km (napaka 0.3 km)
      (v resnici 3.6 km)
      Premer (42px) = 60 km v resnici 58 km

      D) Krater Timocharis:
      l=12px
      d=217px
      -----------
      h = 3.1 km (napaka 0.3 km)
      (v resnici 3.1 km)
      Premer (23px)= 33 km v resnici 34 km
      Podatki in izračuni (z upoštevanjem koordinat sub-zemljine točke - rotacije Lune glede na Zemljo)
      zs =-6.8 st 	zd =-7 st									
      ---------------------------------------------------------------------------											
      KRATER	       lun_sir°	lun_dol° Co°	Bo°	x		theta_rad	H' km		L' px	korekcija	H km		H_resniTycho		43.3	348.8	23.4	-0.7	0.145406309	0.145923633	3.363698794	16	1.563166779	5.258022207	4.8
      Timocharis:	26.7	346.9	23.4	-0.7	0.154235531	0.15485368	2.67958314	12	1.206033573	3.231667228	3.1
       Copernicus	9.7	340	23.4	-0.7	0.056395701	0.056425638	3.231998965	40	1.070382753	3.459475951	3.8
      Eratosten	14.5	348.7	23.4	-0.7	0.199867679	0.201222873	3.209675768	11	1.076346737	3.454724039	3.6
      Autolycus *	30.7	1.5	23.4	-0.7	0.355764279	0.363731722	2.722647043	5	1.274471382	3.469935739	3.4
      Aristillus *	33.9	1.2	23.4	-0.7	0.338678413	0.345511946	3.089354749	6	1.332652178	4.117035334	3.6
      
      Rezultati 2
      --------------------
      KRATER		H km	H_resnična km	(H_brez korekcij km)
      Tycho		5.3	4.8		(4.4)
      Timocharis	3.2	3.1		(3.1)
      Copernicus	3.5	3.8		(4.2)
      Eratosten	3.5	3.6		(3.7)
      Autolycus *	3.5	3.4
      Aristillus *	4.1	3.6
      

      Še razstava rsbic iz šolskega hodnika - krasno ..., nov. 2019.







    13. Astronomski krožek,
      - 21. okt. 2019


      Bila je krasna noč - tudi iz Šentvida smo zaznali Rimsko cesto.
      Postavili smo kar tri teleskope (Ciko - Dobson 30 cm, f/5 in na EQ5 Newton 20 cm, f/5) in tudi zelo uporaben daljnogled 20X80 na praktičnem namenskem stojalu. Še en teleskop pa je bil na razpolago v samem observatoriju na EQ6 stojalu.
      Dijaki so tako lahko izbirali med objekti, povečavami, teleskopi in se poučili tako o razsutih in kroglastih kopicah, planetarnih meglicah, oddaljenih galaksijah ... in seveda tudi o razlikah med teleskopi, o razmerjih med premeri objektivov in goriščnimi razdaljami, povečavami, okularjih - vidnih poljih. ločljivosti ...



    14. Astronomski krožek,
      - 14. okt. 2019


      Bil je precej oblačen večer - a se je dalo ujeti tako planet Saturn kot Jupiter. Kljub relativno skromni kvaliteti slike, je ena izmed učenk bila prav navdušena nad Saturnom - prvič ga je namreč opazovala skozi teleskop.
      Za krožkarje se je naredilo nekaj vaj, recimo sipanje svetlobe v tekočini - da so tako spoznali, zakaj je nebo modre barve.
      Debata je nato tekla še o nakupu CCD kamere.



    15. Spikino srečanje - Limbarska gora,
      - 5. okt. 2019 (trojica v "nebesih")


      "Pozno je kdaj ravno dovolj zgodaj!"
      Iz sobote na nedeljo (5./6. okt. 2019) so se na Limbarski gori (774 m n. v.) zbrali astronomi - Spikino srečanje ljubiteljev astronomije / Moravške noči astronomije / 2019 . Program so soustvarjali Milan Balažič - župan Moravč in pisec v Spiko, dr. Andreja Gomboc - IAU100, astronomija v zadnjih 100 letih, Andrej Guštin - o akciji, Poimenujmo slovenski eksoplanet. Na prireditvi je gostoval potujoči planetarij, Matej Mihelčič je bil na voljo za astronomske nasvete glede opreme in organizirana je bila še delavnica za otrke - prvi koraki v astronomijo ... (dobra ideja).

      Vremenska napoved se je iz dneva v dan nekoliko spreminjala in vreme se je od 15. h 5. okt. do 3:30 6. okt. 2019 dejansko spreminjalo v vse možne različice (le snežilo ni) - od jasnega vremena, do oblačnega s posameznimi plohami ... V AD Vega smo omenili možnost obiska tega srečanja, a se nismo dokončno dogovorili ... Meni že dve leti ni uspelo obiskati nobenega astronomskega srečanja - razen v okviru lokalnih dogajanj Gimnazije Šentvid - Lj in AD Vega. Tudi tokrat sem se zaradi obveznosti, ki jih prinese čas ..., vrnil domov po 23. h. Bil sem v dilemi, naredila se je jasna noč (jaz pa gnijem v Ljubljani), in kljub dejstvu, da mi nočna vožnja nikakor ne leži (težave z vidom), sploh po ozkih in strmih hribovskih cik-cak "kolovozih" ..., sem se odpravil na Limbarsko goro, kamor sem prispel okrog 00:30. Na poti sem srečal lisico (vixen), ki je brez vsakega strahu, počasi - kot prava dama - prečkala cesto. Na istem mestu me je pozdravila na poti domov. Prvo kar me je presenetilo na Limbarski gori, je bilo skoraj popolnoma zakrito nebo - oblaki so le tu in tam odpirali pogled na dele nebesnega svoda. In - najprej se je zdelo, da na gori ni več nobenega astronoma, teleskopa, obiskovalca ... S sabo sem vzel le daljnogled Vixen 16x80, brez karte, stojala ... Oblekel sem zimsko bundo, šal - vzel sem torej še daljnogled iz avta in se namenil na travniček na vrhu Limbarske gore (pred Cerkvijo svetega Valentina). In kmalu sem zagledal dva teleskopa (Newton 200 mm, f/6 - lastnik je z njim slikal [ko se je zjasnilo, ostanek supernove M1] in Celestron 280 mm, f/10 - oba na GOTO stojalih), nekoliko nižje pa še tretjega (zame zelo poučnega Dobsona - MEADE, 406 mm, f/4.5). Trije mladeniči so se pogovarjali ... sam sem vprašal, če srečanje še traja in Matejev (po glasu sodeč) odgovor je bil, da je žal vreme večino udeležencev odgnalo ... Šel sem malo naokrog in z daljnogledom ujel nekaj kopic v Kasiopeji in Perzeju - bil sem že na tem, da nekoliko razočaran sedem v avto in se počasi spustim v dolino ... Nakar se je zmeraj več neba razkrivalo in zaradi rahlega vetra in prehoda mini fronte je bila transparenca neizmerno dobra. Lastnika edinih treh teleskopov sem vprašal ali lahko pogledamo nekaj objektov (in seveda sta bila takoj za opazovanja ...) - na vzhodu se je namreč prikazalo že kar nekaj zimskega neba, ki ga redko opazujemo na začetku oktobra ... In kar vesel sem bil, da se je poletno nebo že počasi poslavljalo na sverozahodnem delu Slovenije, kjer so oblaki še vztrajali. Pegaz, Andromeda, Oven, Ribi, Vodnar ... pa so kraljevali na južnem nebu ali v bližini.
      Naenkrat smo se počutili kot v "raju", za mene dva še nepreizkušena teleskopa in za oba kolega pod zvezdami še en izziv, daljnogled Vixen 16X80. In (žal) nobene gneče pred okularji ..., nebo pa kristalno - "zvezde na nebu žare ..."!
      Po vrsti smo si ogledali seveda znamenito Orionovo meglico M42/M43, ostanek supernove M1 iz leta 1054 v Biku, prikupnega Eskima (NGC 2392 - planetarna meglička v Dvojčkih). Vsekakor obvezno še galaksije M33 in M31, M110, M32, M81, M81, NGC 7331 (Caldwell 30) ... Pokukali smo še v kroglasto kopico M15 in na meglico Plamen (Flame Nebula, NGC 2024 - kolegu se je zazdelo, da sluti Konjsko glavo) ... Veliko veselje nam je prinesla tudi planetarna meglička Mačje oko ( NGC 6543 v Zmaju). Tudi razsute kopice, ter nekaj galaksij so bile z daljnogledom 16X80 pravo presenečnje - sploh za kolega - prvič sta testirala Vixna.
      Sam sem bil izjemno navdušen nad Dobsonom 406 mm, f/4.5, navajen sem razmerja f/5 (nekaj kome me na robu f/4.5 sploh ni motilo, krasne podobe M1, M33 ... povečava 58x, izstopna zenica 7 mm, na meji, pa vendar odlično, kaj odlično - fantastično). Podobno me je navdušil Celestron 280 mm, f/10 (krila meglice M42 so bila izjemno kontrastna in svetla - povečava 56x, izstopna zenica 5 mm, super). Novejši Schmidt-Cassegraini me tako zmeraj znova pozitivno presenečajo - Celestroni pa sploh (in cene tudi).
      Še zanimivost - povprašal sem, če so opazovali planetarko Heliks in takoj sta omenila, da je bila iz Šentvida ekipa (Klemen, Andrej, Ida, Dejan) z izjemno dragimi, a tudi kvalitetnimi širokotnimi okularji 100 °, in da je bil Heliks v njih naravnost čudovit. Tako sem izvedel, da iz Šentvida nisem bil sam ... Fant mi je tudi povedal, da so omenili, da po odkritju teh izjemnih okularjev veliko raje opazujejo kot slikajo ... To podrobnost mi je bilo zanimivo slišati. Seveda - astronomija je čudovita tako, če zgolj opazujemo ali pa nas privlači lovljenje čudovitih podob na detektorje fotonov (včasih na filme) ali tudi, če opravljamo prepotrebne meritve nebesnih objektov, kjer je fotografija preko spektroskopije ena temeljnih metod ... Kolegi tako sploh niso postavili Cike, Dobson 300 mm, f/5. Na srečanje - predavanja - sta prišla še Sandi, Nada in Marko iz U3 - Šentvid. Iz šentviške šole astronomije nas je bilo tako kar 8! Kolegi so mi povedali, da so morali Dobson 406 mm, f/4.5 (last AD Labod) z vijaki toliko "skrajšati", da so lahko ostrili z vsemi okularji ... Izvedel sem še, da je na predavanjih bila zelo dobra udeležba, tudi otrok ..., a zaradi oblačnosti, je že do mraka veliko udeležencev srečanje zapustilo.

      Sam sem bil brez vsake zvezdne karte, je pa lastnik Celestrona potegnil na plano Spikin Zvezdni atlas - in zelo nam je koristil! Dobra transparenca in posledično nemirno ozračje sta nam nekoliko omejila povečave pri planetarkah ..., a svetlost, razvidnost nebesnih objektov je bila ena boljših na Spikinih srečanjih.
      Še recimo nekoliko boljša kot na Kureščku 21. sep. 2019, ko smo skupaj s Sandijem in Markotom opazovali in hkrati testirali Sandijev "TS 10 inch f/8 Ritchey-Chrétien Astrograph" na montaži "Skywatcher AZ EQ6 EQ and Alt-AZ GoTo Mount - Telescopes to 20 kg", Markotov prenovljen Klevtsov–Cassegrain 20 cm, f/8 in moj daljnogled Vixen 16X80. Ker so taka srečanja lahko dober test opreme, za tiste, ki se še odločajo za nakup ali zamenjavo optike - bi tokrat podal nekaj ocen za omenjeno opremo.
      Še prej pa zaključek našega mini Spikinega srečanja! Nekje po tretji uri zjutraj se je naše veselje počasi zaključilo, spet so nas obiskale koprene in brez milosti zakrile naš nebesni raj ... Po svoje pa smo se tudi razveselili predrznih oblačkov (bili smo utrujeni in prezebli) - a še med oblaki smo z Vixnom poskušali kaj ujeti ... Na hitro smo se poslovili (kolega sta prespala na Limbarski gori, sam pa sem previdno žačel vožnjo proti dolini, še enkrat srečal lisičko [Vixen] in kmalu za Moravčami mi je posvetila lučka za bencin ...). Po napornih urah sem se le nekako "varno" pripeljal domov - 35 km je kratka razdalja, a ob 4. h zjutraj po domače speljanih ovinkih zelo dolga.
      Še nekaj, že obljubljenih, besed o opremi iz opisa srečanja na Limbarski gori in pred tednoma na Kureščku. Kratki opisi:
      * Newton 200 mm, f/6 - uporaben tako za opazovanja, kot za slikanje (odvisno tudi od izdelave ...), prednost je mobilnost - ima pa določene omejitve zaradi mejne magnitude in ločljivosti.
      * Newton - Dobson 406 mm, f/4.5, izjemno dober za opazovanja, svetla in razločljiva slika. Na ustrezni montaži tudi dober za slikanje - odvisno od izvedbe. Problem je njegova teža, mobilnost - a če je postavljen na stalni lokaciji, je to ena boljših rešitev glede cene in izhodne kvalitete.
      * Klevtsov–Cassegrain 20 cm, f/8 je precej redek teleskop v našem okolju. Zelo mobilen, dober za opazovanja in soliden za slikanje. Ima pa določene omejitve zaradi mejne magnitude in ločljivosti.
      * Ritchey-Chrétien 254, mm f/8. To je odličen teleskop tako za opazovanja, kot za slikanje (za slikanje eden najboljših). Cena je dokaj visoka.
      * Celestron 280 mm, f/10 je odličen teleskop za opazovanja, nekoliko ga omejuje dolga goriščna razdalja - kar koristi pri planetih, pri razsežnih objektih pa so določene težave z ustreznimi okularji in vidnim poljem. A se tudi to s časom izboljšuje. Tudi za slikanje je zelo primeren.
      Izkaže se, da je dobro izdelan Newton, glede razmerja cena - kvaliteta, izjemno dobra izbira - tudi pri slikanju daje izjemne rezultate. Nima barvne napake in to mu daje veliko prednost, podobno kot Ritchey-Chrétien - a pri njem je cena tista, ki nekoliko izstopa.
      * Daljnogled Vixen 16X80, polje 4,3 °, masa 2,4 kg. Še beseda o tem, v Sloveniji redkem daljnogledu (Vixen - Lisica). Sam sem osebno z njim zelo zadovoljen, ima izstopno zenico 80 mm/16 = 5 mm - kar pristoji dobremu daljnogledu. Polje pa kar 4,3 ° - to je še ena velika prednost pred konkurenco. Je tudi zelo primeren za gledanje z očali. Vsi, ki so ga do sedaj testirali, so bili presenečeni, nad svetlostjo in velikostjo slike (tako na Limbarski gori, kot recimo Sandi in Marko na Kureščku). Lepo se obnese tako na razsutih kopicah M44, M45, M35, M36, Cr39, C14 ..., galaksijah M31, M33, kot recimo pri planetarki M27, pri Heliksu pa pokaže vso moč razločevanja, kontrasta, svetlosti slike. Tudi nekatere kroglaste kopice so zelo solidne. Daljnogled Vixen 16X80 je odličen kompromis med premerom objektivov, solidno povečavo, vidnim poljem in težo. Tudi če kupimo daljnoglede večjih premerov, izgubimo recimo na polju, ne pridobimo pa toliko več informacij na sami velikosti slike ..., teža in velikost pa postajata veliko breme večjih daljnogledov - sploh glede prenašanja, stojal ... Daljnogledi namreč niso namenjeni za opazovanje planetom, tesnih dvojnih zvezd ..., ampak iskanju večjih struktur vesolja. Njegova edina hiba je cena ... Seveda zanj potrebujemo stojalo, a na hitro se da kaj videt tudi iz roke!

      Povzetek - moji vtisi.
      Žal mi je, da je vreme dokaj hitro pregnalo udeležence Spikinega srečanja 2019, večje teleskope in tudi vse radovedneže. A trije, ki nismo obupali, smo našli mir in izziv za opazovanja v izjemnih pogojih, ki nam jih je podarilo muhasto vreme in zvezdno nebo nekaj čez polnoč. Astronomija je kot življenje, nikoli ne veš, kdaj te bo razočaralo in kdaj te bo nagradilo, kdaj ti bo povrnilo vložen trud in zaupanje, da se lahko v vsakem trenutku odpre okno v čudovit "nov" svet - ki nam daje smisel ...
      Če je astronomija - Keplerjeva nebesna mehanika (napovedovanje mrkov, konjunkcij, okultacij nebesnih teles, načrtovanje vesoljskih poletov ...) - človeku dala upanje, da bo kmalu lahko razumeli in do potankosti opisal ta naš prekrasni svet - pa smo kmalu spoznali, da je že vremenska napoved pretrd oreh za še tako dobre modele in računalniške mrže ... In tako astronomi kdaj preveč zaupamo vremenskim napovedim, in če se le te izjalovijo - spet prehitro odvržemo "teleskop" v koruzo ... In Limbarska gora je še en poduk, da se splača kdaj kako uro počakati, da se povrne jasna noč in velikokrat smo za to nagrajeni - a ne zmeraj!


      Prikaz - katero opremo smo uporabljali (slike iz spleta)!


      Kaj smo opazovali (slike iz spleta). Po vrsti od leve proti desni:
      galaksija M31 (M32, M110, Luna je dodana kot primerjava) v Andromedi, Heliks (NGC 7293 - tudi Božje oko, "Eye of God" v Vodnarju), meglička Mačje oko ( NGC 6543 v Zmaju), Orionova meglica M42 (M43), Eskima (NGC 2392 - planetarna meglička v Dvojčkih), meglica Plamen (Flame Nebula, NGC 2024 v Orionu), galaksija M33, galaksiji M81 in M82, galaksija NGC 7331 (Caldwell 30 v Pegazu), meglica Rakovica M1 v Biku, Hi-h (dvojna razsuta kopica v Perzeju, C14), Cr39 v Perzeju, Plejade M45 (Gostosevci, Subaru v Biku) ... in še kaj.


      Teleskopi in vidnost kroglaste kopice M13 glede na premere objektivov (406 mm, f/4.5 je nekje cenovni in optični kompromisni optimum ..., okrog 1800 eur, oz. že rahlo čez).


      Vrednost in uporabnost glede na ceno teleskopa (od veleblagovnic s slabo optiko za 100 eur, do kvalitetnih in relativno poceni teleskopov od 350 do 1000 EUR v specializiranih trgovinah, do dragih teleskopov nad 3000 EUR, ki v resnici ne nudijo toliko več, kot vložimo denarja, problem je lahko tudi velikost - mobilnost ... ).
      Vir: http://soggyastronomer.com/the-agony-of-buying-your-first-telescope/



    16. Astronomski krožek,
      - 30. sep. 2019


      Bil je jasen ponedeljek, ne ravno idealen, a dovolj dober za testiranje opreme, za učenje uporabe teleskopov. Po uradnem koncu za dijake, nas je obiskal še kolega, ki ga astronomija že od otroških let navdušuje, a zanjo prej ni bilo časa. Tako smo testirali tri teleskope in daljnogled: Newton 200 mm, f/5 na EQ5; Newton 150 mm, f/5 na EQ5 montaži; Dobson - Newton 300 mm, f/5 (Cika); daljnogled 15X70. Kolega niha med nakupom Dobsona 250 mm ali 300 mm, f/5 ali 400 mm, f/4.2. Teleskop bo stal nad Laškim, kjer so dobri pogoji za opazovanja (sam sem navijal ali za Dobsona 200 mm, f/6 [manj kot 400 eur - soliden za začetek] ali za večjo živino 400 mm, f/4.2 - zadnja opcija mi je bolj všeč) !
      Poleg planetov (Saturn, Jupiter) smo si ogledali dvojne zvezde (Albireo, Epsilon Lire, Gama Andromede) in še nekatere svetlejše objekte globokega neba: M11, M13, M57, M27, M31, M45, M110, Hi-h ...
      Bilo je zanimiv večer - po navdušenju sodeč, je bilo to neke vrste nadaljevanje projekta - Slovenija pod skupnim nebom (vsak astronom in teleskop šteje)!



    17. Slovenija pod skupnim nebom - JE USPELA - IN SE LAHKO NADALJUJE,
      v petek, 6. septembra 2019 (IAU100) - rez. datuma 5. ali 20. september 2019 - opazovanja tudi na terasi Gimnazje Šentvid - Ljubljana ob 19:45


      POBUDA JE TOREJ ZAŽIVELA - IN SE LAHKO NADALJUJE, nekatere šole so se naknadno prijavile in bodo opazovale tudi v naslednjih tednih ..., pridružijo se lahko torej še vse ostale šole, pogumno - prisrčno vabljene!

      V A B L J E N I - 20. sep. 2019 ob 19:45!

      Na terasi Gimnazije Šentvid smo se zbrali organizatorji:
      Klemen, Andrej, Ida, Nastja, Oskar, Zorko.
      Postavili smo dva teleskopa (Ciko - Dobson 30 cm, f/5 in na EQ5 Newton 20 cm, f/5) in tudi zelo uporaben daljnogled 20X80 na praktičnem namenskem stojalu. Še en teleskop pa je bil na razpolago v samem observatoriju na EQ6 stojalu. Prvi dijak Tom je prišel že uro pred opazovanji. Več spodaj!

      IZ PORTALA: http://www.portalvvesolje.si/ - Slovenija pod skupnim nebom - 6. september 2019
      Slovenske šole in društva vabljene k organizaciji skupnega javnega opazovanja konec prvega tedna v septembru!
      Ob praznovanju 100. obletnice Mednarodne astronomske zveze in 70. obletnice DMFA Slovenije vabimo šole in astronomska društva, da izvedejo javna opazovanja neba in planetov in svoj dogodek vnesejo v spodnji obrazec. Kot primeren datum je bil izbran petek, 6. septembra 2019, kot rezervni datum pa petek, 20. september 2019 (nekatere šole so se odločile, da opazovanje izvedejo dan prej, v četrtek 5. septembra ali ob drugih njim ustreznih datumih)!
      Obveščamo tudi, da imajo šole in društva možnost naročiti 12 posterjev IAU100 razstave preko strani https://www.iau-100.org/above-and-beyond-poster-request (razstava je v angleščini).
      Večina šol lahko, zaradi astronomske opreme, teleskopov in izkušenj iz leta 2009 (tudi poznejših), tokrat povabi praktično vso Slovenijo (vsaka svoj šolski okoliš) na astronomska opazovanja na šolsko dvorišče, šolski vrt, teraso, observatorij (če ga že ima). Izvajala bi se zgolj osnovna Galilejeva opazovanja nebesnih objektov (Luna, Saturn, Jupiter in morebiti se obiskovalcem pokaže še kakšna dvojna zvezda, kopica, galaksija – odvisno od opreme, časa, števila obiskovalcev, izkušenj), ki jih zmore poiskati praktično vsak pedagog naravoslovnih predmetov (ali pa se lahko te veščine hitro nauči). S to akcijo, na katero vabimo vse generacije iz šolskih okolišev na ponovitev Galilejevih astronomskih opazovanj, bi radi naredili dodaten korak k še boljši povezanosti šol z okoljem, med samimi ljudmi, z naravo, tudi z zvezdnim nebom. Taka druženja po pravilu pomagajo k boljšemu razumevanju v lokalni skupnosti, k povečanju zanimanja za astronomijo, tudi k razumevanju krhkosti ravnovesja v naravi, pomena temnega nočnega neba. Velikokrat podobna druženja tudi spremenijo način in fokus razmišljanja, način samega bivanja in to na bolje.
      Zorko Vičar

      Več o samem dogodku lahko preberete v reviji Spika in na spletni strani http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/slovenija_pod_skupnim_nebom_6sep2019.html

      Vse šole,
      astronomska društva in posameznike, ki boste organizirali dogodek vabimo, da nam preko ( www.portalvvesolje.si - obrazca ) posredujete podatke o dogodku. Na Portalu v vesolje bomo objavili zemljevid dogajanja in opise dogodkov.


      BODIMO OTROCI - GLJEMO V ZVEZDNO NEBO.



      RUMENA - 5. sept, RDEČA - 6. sept, ZELENA - 20. sep. 2019
      Karta organizatorjev astronomskih opazovanj (Slovenija pod skupnim nebom)
      , ki so opazovanja prijavili na strani www.portalvvesolje.si. Karta iz 5. sep., spodaj je še nekoliko bogatejša karta iz 20. sep. 2019.


      Trenutno je prijavljenih 27 lokacij in še več izobrževalnih ustanov, saj se je nekaj šol združilo, nekatere pa (še) niso objavile lokacij na 'portalvvesolje' (skupaj torej okrog 30 šol, društev, tudi Fil. fakulteta UM ...):
      * 1 - Kamnik, travnik pri gradu Zaprice - prireja RAK - Raziskovalno Astronomski Krožek GSŠ Rudolfa Maistra (prvi so se odzvali - prof. Lojze Vrankar),
      * 2 - Rače - prireja OŠ Rače,
      * 3 - Šolski observatorij Gimnazije Šentvid (Prušnikova 98) - Lj.,
      * 4 - Turnišče - prireja Astronomski krožek OŠ Turnišče,
      * 5 - Filozofska fakulteta UM - prireja AD Orion,
      * 6 - Med Vrbo in Breznico - prireja AD Nova Jesenice,
      * 7 - Ljubljanski grad - prireja Gimnazija Poljane,
      * 8 - Čuklja - šolsko igrišče - prireja OŠ Dornberk,
      * 9 - Osnovna šola Puconci,
      * 10 - OŠ Dr. Antona Trstenjaka Negova in AD Orion,
      * 11 - pri cerkvi na Ponikvah - prireja OŠ Most na Soči,
      * 12 - OŠ Šturje Ajdovščina - prireja AD Nanos in bližnje šole (Srednja šola Veno Pilon, OŠ Danila Lokarja, OŠ Draga Bajca Vipava),
      * 13 - Kulturni dom Orehek (Orehek 58) - prireja OŠ Prestranek
      * 14 - igrišče OŠ Hruševec Šentjur,
      * 15 - OŠ Veržej in AD Orion,
      * 16 - Gimnazija Jožeta Plečnika - Lj. (prizorišče - Fiesa na obali),
      * 17 - Travnato igrišče ob Zavodu sv. Stanislava - prireja OŠ Alojzija Šuštarja,
      * 18 - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj,
      * 19 - OŠ Gradec, Bevkova 3, Litija,
      * 20 - Srednja šola Slovenska Bistrica,
      * 21 - Osnovna šola Blaža Kocena Ponikva, v priredbi AD Kosci,
      * 22 - Lemberg pri Šmarju - organizira OŠ Šmarje pri Jelšah in TKD Lemberg
      * 23 - Astronomski observatorij Srečko Lavbič v Galiciji (ad-saturn)
      * 24 - Belveder nad Izolo - v organizaciji OŠ Livade
      * 25 - Dvojezična osnovna šola Dobrovnik / Kétnyelvű Általános Iskola Dobronak
      - še nekaj šol in društev bo pripravilo opazovanja, a niso označene na zemljevidu, recimo:
      * 26 - recimo Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor, Smetanova ulica 35, 2000 Maribor
      * 27 - Šolski center Srečka Kosovela, Sežana - Slovenija pod skupnim nebom (Opazovanje bomo najverjetneje ponovili še v zimskih mesecih, da spoznamo še ozvezdja, ki bodo takrat vidna na nebu)
      * ...

      Še odlomek z enega od vabil - kjer so takole prikupno, delno v narečju, povabili šolski okoliš na opazovanja:
      Vabljeni vsi...učenci, učenke, učitelji, starši, bratje, sestre, none, nonoti, prebivalci Izole in ostalih obalnih mest, popotniki, turisti ...

      Povzetek in premislek za naprej
      Odziv šol je prekril več kot polovico Slovenije (gledano geografsko) in veseli nas, da so bili organizatorji večinoma osnovne šole. Nekaj statistike. Vseh matičnih šol je v Sloveniji okrog 600 (448 oš in 319 podružničnih oš + 156 sš v 111 zavodih), z astronomsko opremo jih je zagotovo opremljenih več kot 500, torej čez 80 % šol (podatki iz leta MLA2009). Septembra je torej opazovalo nočno nebo okrog 5 % slovenskih šol. Hvala vsem šolam, mentorjem za ta trud, za organizacijo, ki zahteva kar nekaj spretnosti, časa, odrekanj pa še sreče z vremenom. Verjamem, da bodo tudi ostale šole počasi našle pogum za opazovanja prečudovitega nočnega neba. Iz seznama prijavljenih šol in ostalih organizatorjev opazovanj, se razbere tudi izjemna pomoč astronomskih društev, posameznikov, ki že vrsto let sodelujejo z izobraževalnimi ustanovami iz okolice sedežev društev. Prof. Boris Kham se je celo odpravil iz Ljubljane opazovat na obalo - v Fieso.
      Zahvala
      Velika hvala gre najprej reviji Spika (uredniku in astronomu Bojanu Kambiču) za promocijo pobude Slovenija pod skupnim nebom (Spika 3, 2019) in sodelavcem spletnega portala http://www.portalvvesolje.si/, astronomom: Andreju Guštinu (pobudo je tudi objavil v reviji Presek in jo tudi sicer promoviral na astronomskih srečanjih), Dunji Fabjan, oblikovalcu Aramu Karaliču, Nadi Ihanec, Juretu Japlju, Borisu Khamu, Drejci Kopaču, Anji Lautar, Maruši Žerjal, urednici Andreji Gomboc. Velika zahvala pa seveda tudi vsem ostalim promotorjem astronomskih opazovanj - vsem pedagogom in pedagoginjam širom Slovenije. Brez njih ne bi bilo astronomskih srečanj!
      Na Šentvidu - Lj., 20. sep. 2019, je večino obiskovalk in obiskovalcev pričakovano najbolj navdušil Saturn, a tudi Jupiter in seveda dvojne zvezde (rec. Beta Laboda), nekoliko manj pa planetarne meglice, zvezdne kopice, galaksije (M31) ... A tudi pri teh objektih je dodatna razlaga vrnila začudenje na obraz opazovalcev nočnega neba. Pri Saturnu so se, sploh nekateri odrasli, pohecali, da če smo jim slučajno podtaknili sliko (jim nalepili podobo planeta v okular ...). Večina je prvič občudovala planete skozi teleskope - odzivi so bili različni, a nobeden se ni sramoval vzklikov navdušenja nad videnim, recimo: "Nisem verjel, da bom lahko sploh kdaj v življenju opazoval planete v živo, in da se tako krasno vidijo ..." Med opazovalci je bilo tudi nekaj takih, ki že imajo astronomsko opremo, a večinoma manjših premerov objektivov - in so jih tako svetlost slike in podrobnosti na planetih skozi objektiv 300 mm (tudi objektiv 200 mm premera ni veliko zaostajal), vse pozitivno presenetile. Majhni teleskopi komaj pokažejo vrzeli, Cassinijeve ločnice, v Saturnovem sistemu obročev, kaj šele atmosferske vzorce, proge na samam planetu. Nad podobo površin planetov, jasnostjo, razločnostjo so bili naravnost navdušeni! Je pa zanimivo, da so odrasli bili kdaj bolj začudeni, presenečeni nad videnim, kot mladi. Razlogov je več, eden so zagotovo izkušnje in vedenje odraslih (sami v mladosti večinoma niso bili deležni astronomskih opazovanj), drugi pa - ekstremna prenasičenost mladih s slikovnimi in ostalimi informacijami preko spleta, mobilnih telefonov ... - ko se virtualni svet več ne loči od realnega pogleda na naravo, v vesolje. Ni problem nova tehnologija, ampak nekritična uporaba vseh mogočih vsebin, virov. Veliko mladih je imelo na mobilnih telefonih danes že samoumevne aplikacije kot so recimo Google Sky Map, Sky Safari, Star Walk 2, Star Chart, Stellarium Mobile ... Mnogi so tudi pokazali, kje se kaj nahaja na nebu preko usmeritve telefona. In od tukaj naprej bi se dalo lepo graditi spoznavanje nočnega neba preko realnih opazovanj v navezavi na mobilne aplikacije - ki so danes del življenja mladih in seveda tudi odraslih! Veliko je bilo tudi vprašanj o tem, kako pa potem dobimo tako izjemne barvne podobe galaksij, meglic ... Obiskovalci srečanja "Slovenija pod skupnim nebom" so si prav z zanimanjem ogledali še portreta astronavtke Sunite Williams in astronavta Randolpha Bresnika in njuna podpisa na steni observatorija Gimnazije Šentvid - Lj. Zgodba o njunem obisku našega observatorija (sploh Sunitin obisk) je vse prevzela.
      Bil je kar mrzel večer in do vzhoda Lune okrog 22:30 je že večina odšla proti toplim domovom.
      Nekaj utrinkov iz opazovanj na ostalih šolah.
      Kolega, ki se je z družino (dojenček ni bil ovira) udeležil opazovanja v Kamniku pri prof. Lojzetu Vrankarju, je povedal, da je tudi tam bilo vzdušje zelo prijetno - veliko udeležencev. teleskopov, veliko vprašanj, udeležba pa zelo pisana ...

      Vir slike: rtvslo
      OŠ Šturje Ajdovščina - s pomočjo AD Nanos in bližnje šole (Srednja šola Veno Pilon, OŠ Danila Lokarja, OŠ Draga Bajca Vipava) - so opazovanja pripravili že 5. sep. 2019. Organizatorji so dogodek in sploh astronomijo na šolah opisali tudi v sredini radijski oddaji Gymnasium (rtvslo) - pod geslom "Nočno nebo je najlepši zaslon" (gostje so bili študent Jernej Černigoj, gimnazijka Teja Štrekelj ter učitelj izbirnega predmeta astronomija in ravnatelj Srednje šole Vino Pilon Ajdovščina Andrej Rutar - AD Nanos, iz Ljubljane pa Oskar Mlakar in Lan Falenti Koncilija, nekdanja dijaka Gimnazije Šentvid ter somentor krožka dr. Andrej Lajovic - AD Vega).
      Sam sem se aktivno udeležil opazovanj na terasi Gimnazije Šentvid - Lj. in, koliko mi je čas dopuščal, še dan prej, zgolj kot mimoidoči "firbčen" opazovalec, na sosednji šoli. Od tam mi je ostal v spominu odziv učenke, ki je vsa navdušena izjavila: "Še enkrat moram videti tisto čudovito galaksijo (M31)!" in se je urno spet postavila v vrsto pred teleskop na vrtu šole. To so zelo pomembne izkušnje, z relativno malo truda (vse za nas naredi, je že naredilo, vesolje). Videti je vedeti (v angleščini je "see is know", jaz vidim je latinsko video) in slovenščina je tako še eden redkih prastarih jezikov, ki za znanje, raziskovanje in opisovanje sveta, uporablja besedo "veda" v direktni navezavi z njej podobno besedo videti (povezava na sanskrt in znamenite Vede, v našem jeziku je še ostala dvojina, skoraj enaki skloni, štetje - to je »obrnjeno« zaporedje enic in desetic, npr. enaintrideset ...). Take izkušnje iz opazovanj zvezdnega neba (ko zares vidimo podobe delov vesolja in s tem že lahko delno sklepamo na naravo oddaljenih svetov ...) nam torej lahko za zmeraj pomagajo odpirati vrata v svet razumevanja skrivnosti vesolja, sveta kot takega, življenja samega, fenomena bivanja in zavedanja ... In šole so tiste, ki nam to izkušnjo lahko ponudijo - le malo tradicije, veselja nam še manjka. Enako je odprl oči pogled v vsolje znamenitima astronomoma G. Galileu in S. Mariusu pred 410 leti.
      Vrnimo se k 20. sep. 2019 in izkušnji iz opazovanj. Vreme je bilo po celotni Sloveniji jasno, kar se redko zgodi (če ne drugega, poznamo inverzijsko meglo po kotlinah, ravninah). Slovenija pod skupnim nebom je tako končno uspela in se lahko še nadaljuje ... Transparenca atmosfere je bila odlična, le nemirnost ozračja je posledično pričakovano rahlo nagajala ... A v resnici je bil odličen večer za astronomska opazovanja, le nekoliko svež, a to je astronomija.
      A Slovenija pod skupnim nebom se lahko tudi nadaljuje - tukaj je skorajšnji navidezni prehod Merkurja čez Sončevo površino 11. november 2019, bližanje Jupitra in Saturna jeseni 2020 (konjunkcija 21. dec.) ...
      Prehodi Merkurja:
      11. november 2019, 13. november 2032, 7. november 2039 in 7. maj 2049, prehod Venere pa 10. decembra 2117.




      Karta organizatorjev astronomskih opazovanj (Slovenija pod skupnim nebom) za 10., 19., 20. in 28. sep. 2019. Karta iz 5. sep. 2019.


      Še nekaj slik iz Šentvida, 20. sep. 2019 - iz priprav na opazovanja, nekaj po 19. h!


      Postavitev opreme. Postavili smo dva teleskopa (Ciko - Dobson 30 cm, f/5 in na EQ5 Newton 20 cm, f/5) in tudi zelo uporaben daljnogled 20X80 na praktičnem namenskem stojalu. Še en teleskop pa je bil na razpolago v samem observatoriju (desno na sliki) na EQ6 stojalu. Prvi dijak Tom je prišel že uro pred opazovanji.


      Triglav se kopa v večerni zarji - transparenca je bila torej odlična - ozračje pa v tem primeru pričakovano precej nemirno (slika je pri povečavah nad 200 že kar migetala ...).


      Ida je vse teleskope pred opazovanji kolimirala.


      Hitenje med pripravami.


      Dijak testira uporabo daljnogleda 20x80 na zelo praktičnem namenskem stojalu - v ozadju se razkazuje očak Triglav.


      Bil je zelo mrzel večer, tako, da je do poznega vzhoda Lune (po 22:30) večina že odšla ...




    18. Nobel za fiziko trem znanstvenikom za delo o kozmologiji,
      - okt. 2019


      Nagrado bodo prejeli decembra

      Nobelovo nagrado za fiziko prejmejo Američan kanadskega rodu James Peebles ter Švicarja Michel Mayor in Didier Queloz za prispevek k razumevanju razvoja vesolja in mesta Zemlje v njem. A. P. J.
      8. oktober 2019 ob 12:13
      Zadnji poseg: 8. oktober 2019 ob 13:20
      Stockholm - MMC RTV SLO, Reuters, STA


      Med nagrajenci sta Švicarja in Američan kanadskega rodu. Foto: Reuters

      Peebles bo za teoretična odkritja v fizikalni kozmologiji prejel polovico 830.000 evrov vredne nagrade. Njegov teoretični model, ki ga je razvijal od sredine 60. do sredine 80. let prejšnjega stoletja, predstavlja temelj sodobnega razumevanja zgodovine vesolja od velikega poka do danes.

      Njegova odkritja so prinesla vpogled v to, kaj nas obkroža v vesolju, pri čemer je znanih zgolj pet odstotkov materije in energije v njem. Drugih 95 odstotkov pa je neznanih. To za sodobno fiziko predstavlja velik izziv, so pojasnili na švedski kraljevi akademiji.

      Drugo polovico nagrade si bosta razdelila Mayor in Queloz za odkritje prvega eksoplaneta, ki kroži okoli Soncu podobne zvezde. Planet zunaj našega Osončja, imenovan 51 Pegasi, sta odkrila leta 1995. Njuno odkritje je vodilo v pravo revolucijo v kozmologiji. Nato so odkrili več kot 4.000 eksoplanetov, ki pa so zelo različni. Večina teh planetarnih sistemov pa ni podobnih našemu, ki ga sestavljajo Sonce in njegovi planeti.

      Nagrado bodo prejeli na slovesnosti 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela.

      Niz razglasitev letošnjih Nobelovih nagrajencev se je začel v ponedeljek z nagrado za medicino in fiziologijo, ki jo prejmejo Američana William G. Kaelin in Gregg L. Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za odkritja, kako celice občutijo kisik in se mu prilagajajo.

      V sredo bo sledila nagrada za kemijo, v četrtek za književnost, v petek za mir, kot zadnjo pa bodo v ponedeljek, 14. oktobra, razglasili nagrado za ekonomijo.

      Nagrado za fiziko so lani prejeli Američan Arthur Ashkin, Francoz Gerard Mourou in Kanadčanka Donna Strickland za odkritja na področju laserske fizike.



    19. Nobelova nagrada za kemijo razvijalcem litij-ionskih baterij,
      - okt. 2019


      Podelitev nagrad 10. decembra v Stockholmu

      Švedska kraljeva akademija znanosti je sporočila, da Nobelovo nagrado za kemijo prejmejo Američan John B. Goodenough, Britanec M. Stanley Whittingham in Japonec Akira Jošino, ki so razvili litij-ionske baterije. A. V.
      9. oktober 2019 ob 14:52
      Stockholm - MMC RTV SLO, STA

      "Litij-ionske baterije so povzročile revolucijo v naših življenjih, odkar so leta 1991 prišle na trg, uporabljajo se od mobilnih telefonov do prenosnikov in električnih vozil," je odločitev utemeljila akademija.


      Letošnji Nobelovi nagrajenci za kemijo John B. Goodenough, M. Stanley Whittingham in Akira Jošino. Foto: EPA

      "Letošnji nagrajenci so s svojim delom postavili temelje za brezžično družbo brez fosilnih goriv," so dodali. Po mnenju žirije imajo te lahke in močne baterije, ki jih je mogoče polniti, veliko korist za človeštvo.

      Nagrado v vrednosti devet milijonov švedskih kron (830.000 evrov) si bodo razdelili 97-letni Američan Goodenough, 77-letni Britanec Whittingham in 71-letni Japonec Jošino. Podelili jim jo bodo na slovesnosti 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela.

      97-letni profesor Goodenough najstarejši dobitnik Nobelove nagrade
      Ameriški profesor Goodenough, ki se je rodil leta 1922 v Jeni v Nemčiji, je s 97 leti najstarejši dobitnik Nobelove nagrade do zdaj. V prvem odzivu je dejal, da je počaščen in nagrado ponižno sprejema. "Če živiš 97 let, lahko marsikaj narediš," je dejal ter se zahvalil prijateljem za podporo, ki so mu jo nudili celotno življenje.

      Jošino: Nagrada spodbuda mladim raziskovalcem
      Japonski nagrajenec Akira Jošino z modelom litij-ionske baterije. Foto: EPA

      Jošino, 71-letni profesor na univerzi Meijo v Nagoji, pa meni, da bo ta nagrada velika spodbuda za mlade raziskovalce na različnih področjih. Kot je Jošino dejal v telefonskem pogovoru s švedsko kraljevo akademijo znanosti po razglasitvi dobitnikov nagrade, so litij-ionske baterije pomembne zaradi svojega prispevka k trajnostni družbi

      Nobelovo nagrado za kemijo so lani prejeli Američana Frances H. Arnold in George P. Smith ter Britanec Gregory P. Winter za prispevek k razvoju zelene kemične industrije. Arnoldova je bila šele peta ženska, ki je prejela to prestižno nagrado.

      Niz razglasitev letošnjih Nobelovih nagrajencev se je začel v ponedeljek z nagrado za medicino, ki jo prejmejo Američana William G. Kaelin in Gregg L. Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za odkritja, kako celice občutijo kisik in se mu prilagajajo. V torek so razglasili dobitnike Nobelove nagrade za fiziko, ki jo letos prejmejo Američan kanadskega rodu James Peebles ter Švicarja Michel Mayor in Didier Queloz za prispevek k razumevanju razvoja vesolja in mesta Zemlje v njem.

      V petek Nobelova nagrada za mir
      V četrtek bodo razglasili kar dva Nobelova nagrajenca za književnost, in sicer za lani in letos, v petek za mir, kot zadnjo pa bodo v ponedeljek, 14. oktobra, razglasili nagrado za ekonomijo.

      Nobelove nagrade podeljujejo od leta 1901
      Nobelove nagrade podeljujejo od leta 1901 iz sklada, ki ga je ustanovil švedski industrialec in izumitelj dinamita Alfred Nobel. Dobitniki bodo nagrade prejeli na slovesnosti 10. decembra, na obletnico Nobelove smrti. Nobelovo nagrado za mir razglasijo in podelijo v Oslu, preostale v Stockholmu.



    20. Da Vincijev vzhod,
      - 26. sep. 2019



      Da Vincijev vzhod
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Likai Lin

      Pojasnilo: To jutro je vzšel pojemajoč srp stare Lune in pred sončnim vzhodom svetil til nad vzhodnim obzorjem. Vendar je svetloba Zemlje, ki se odbija od našega svetlega planeta osvetlila del Luninega diska, ki je v senci in je zgodnjim opazovalcem razkrila večino nam domače strani Lune. Pravzaprav je razlago pepelnate svetlobe, v smislu od Zemljinih oceanov odbite sončne svetlobe, ki osvetljuje Lunino temno površje že pred več kot 500 leti napisal Leonardo da Vinci. Eno lunacijo nazaj je ta stara Luna prav tako vzšla nad vzhodnim obzorjem. Njen od Sonca osvetljen srp in da Vincijev sij sta bila 29. avgusta 2019 posneta na sestavljenih slikah iz puščave Badain Jilin v Notranji Mongoliji, Kitajska. Letos mineva 500 let od smrti Leonarda da Vincija.

      Vir: APOD



    21. Opazovanja,
      - 9. sep. 2019


      Bila je prav lepa noč, škoda le, da ni bil tak tudi petek 6. sep. 2019. Upajmo da bo pa v petek 20. sep. več sreče za javna opazovanja - Slovenijo pod skupnim nebom. Tokrat smo si ogledali Luno (kraterje Clavius, Kopernik, Kepler, Platon, področje Zaliva mavric, Morje deževij, Ocean neurij ... ). Saturn in Jupiter sta bila kar solidno vidna. Opazovali smo še nekaj dvojnih zvezd (rec. Gama Andomede), tudi galaksijo M31 med skoraj polno luno in ni bila za odmet ...



    22. Opazovanja,
      - 19. jul. 2019


      Bil je jasen ponedeljek, večer tudi dokaj temperaturno znosen in za višek poletja se nas je zbralo kar veliko šentviških ljubiteljev astronomije - kar 10. Opazovali smo klasične poletne objekte (M57, M27, M13, M51, Albireo ...), na koncu pa smo šli še v Ščit M11, v Strelca M17 (Omega ali tudi meglica Labod), M8, M20, M22 ... Saturn in Jupiter sta seveda bila del obveznega programa, tudi Tančico v Labodu smo ujeli. Kmalu po 22. h pa se je Luna, vsa v rdeči opravi, pojavila na vzhodnem nebu in to točno nad oddajnikom na Kumu - lep prizor (sploh skozi daljnogled 20x80), a hkrati tudi kmalu poskrbela, da smo nehali z opazovanji ... Ujeli smo tudi nekaj utrinkov. Perzeide je letos motila luna in delno slabo vreme.
      Že pred dvema tednoma smo testno natisnili vrtljivo zvezdno karto v nastajanju. Ali nam bo letos uspelo pridet na Kredarico? Bliža se tudi - Slovenija pod skupnim nebom, v petek, 6. septembra 2019 (IAU100).
      Že v petek (16. avg. 2019) pa so člani AKGŠ&ADV imeli javna opazovanja na Lj. barju - žal med polno luno (želja organizatorja), a z dobrimi atmosferskimi pogoji, tako da so planeti bili odlično razločljivi.


      Luna vzhaja ob oddajniku na Kumu - 19. avg. 2019.




    23. Delni Lunin mrk 16. 7. 2019 in 50 let izstrelitve prve rakete s posadko na Luno 16. 7. 1969 (pristanek 20. 7. 1969 in "prvi pristanek bitja iz drugega vesoljske telesa na Zemlji 24. 7. 1969")
      - novice julij 2019


      Delni lunin mrk!


      Trajektorija poti na Luno. Ta vidik zmeraj pozabimo - zmeraj omenjamo zgolj pristanek na Luni - vmes pa praznina. Vsaka etapa potovanja na Luno je pomenila velik izziv za fizike, računalničarje, ostale teoretike, inženirje, zdravnike ... V tem poletu se skriva tisočletja dolga kultura nabiranja znanja, izkušenj, opazovanja neba in hkrati merjenja dogodkov na nebu, razdalj ... Tukaj se tudi razkrije pomen verige izjemno prelomnih trenutkov v iskanju in obdelavi rudnin, kovin - tehnologij, ki so danes samoumevne, a sploh niso tako zelo samoumevne - koraki od ognja do raketnega goriva, od sporazumevanja z bobni, do uporabe in odkritja narave elektromagnetnega valovanja. Misija se je končala šele, ko so se astronavti zdravi vrnili na ljubo Zemljo - oddahnil si je cel svet, predvsem pa načrtovalci poleta misije Apollo 11.
      Oznaka SM je "service module ali tudi CSM - command and service module", oznka LM pa je "Lunar module" (tudi "Eagle" - Orel).


      Emblem misije Apollo.

      To bo lepa priložnost za druženje s prijatelji in za obujanje spominov - v torek 16.7.2019 - ko bo torej delni Lunin mrk (začetek kmalu po 22. h), sredina ob 23:31 - hkrati pa je to tudi obletnica, na dan 16. 7. 1969 so namreč pred 50-imi leti izstrelili prvo posadko proti Luni (Apollo 11) - na Luno so prispeli 20. 7. 1969.
      To je torej teden Lune!


      Armstrong, Collins, Aldrin so bili izbranci za prvo hojo človeka po površini, ki ne pripada našemu planetu.
      Štartali so s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času in štiri dni prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. V lunarni modul sta se vkrcala Armstrong in Aldrin. 20. julija ob 13. uri in 15 minut sta se ločila od matične ladje v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah od starta z Zemlje, sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni v Morju tišine. Potem, ko sta se nekaj ur pripravljala, je Armstrong 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla. Nato je izgovoril slavni stavek:
      »That is one small step for man, one giant leap for a mankind. (To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo)«


      Buzz Aldrin na Luni. Pri tem je lahko Neil Armstrong fotografiral oba s pomočjo odboja na Aldrinovem vizirju.

      V torek zvečer lahko tako pod zvezdnim nebom ob delnem Luninem mrku, počastimo 50 let začetka poti človeka na duga vesoljska telesa.
      Minilo je torej že 50 let od začetka potovanj človeka na duga vesoljska telesa. Kot otrok sem ob tem dogodku nadvse pozorno poslušal modrovanja odraslih in radovedno gledal navzgor njihove obraze, hkrati pa Luno (nekaj je bilo v zraku ... in to otroci takoj začutijo). Bil sem pristaš tistih, ki so verjeli, da je to mogoče - pristati na Luni namreč. Nekateri so trdili, da to ni mogoče - da smo še preneumni. Škoda le, da se je razvoj potovanj na Luno in naprej, z Apollom 17 (7. december 1972), ustavil za več kot 50 let. Po drugi strani pa je prekinitev misij na Luno pomenila umilitev anatgonizmov hladne vojne.
      Še enkrat ponovim misel iz članka Popolni Sončev mrk - 21. avg. 2017 – videti je vedeti, mrk pomirja in zbližuje ljudi :
      "Sliši se neverjetno, protislovno, noro, a prav orožje za množično uničevanje vsega živega (recimo medcelinske rakete), se lahko izkaže, da bo nekoč preusmerilo potencialni apokaliptični asteroid iz orbite trka z Zemljo. V tem primeru bi lahko rakete smrti postale rakete ohranitve življenja. To samo kaže, kako zelo težko, konsistentno povežemo - na eni strani znanost in humanizem - na drugi strani pa v glavnem nezavedni svet nagonov, klic divjine, ki nas je oblikoval - v neko odgovorno, smiselno celoto, dolgoročno preživetveno shemo za vse. "


      Vzhod Zemlje 1: popravljena zgodovinska slika
      Avtorstvo slike: NASA, Apollo 8 Crew, Bill Anders; obdelava in licenca: Jim Weigang

      Pojasnilo: "O, moj Bog! Poglej ta prizor! Prihaja Zemlja. Kako lepo je!" Kmalu po teh izgovorjenih besedah, 24. dec. 1968 je bila iz Lunine orbite posneta ena najbolj znamenitih, kadarkoli posnetih slik. Danes znana kot "vzhod Zemlje", prikazuje ikonično sliko Zemlje, ki vzhaja nad robom Lune, kot jo je posnela posadka Apolla 8. Vendar je bila dobro znana slika vzhoda Zemlje v resnici drugi posnetek vzhajajoče Zemlje nad lunarnim robom -- bila je le prva v barvah. Vendar, z moderno digitalno tehnologijo je bil pravi prvi posnetek vzhoda Zemlje (prvotno črno-bel) zdaj dopolnjen, da ima ločljivost in barvo prvih treh posnetkov. Glej! prikazana slika je povečan posnetek slike, o kateri je govoril astronavt Apolla 8 Bill Anders. Zdaj jo lahko vsi vidimo, zahvaljujoč moderni tehnologiji in človeški iznajdljivosti. (Zgodovinska opomba: drugačno zgodovinsko črno-belo sliko zahoda Zemlje za Luninim robom je posnel robotizirani Lunar Orbiter 1, dve leti prej.)

      Vira: apod



      Misija Apollo 11 je pustila serijo eksperimentov na Luni, zrcalo za lasersko merjenje razdalje Zemlja - Luna, seizmometer, detektor Sončevega vetra, na Zemljo so prinesli 21,55 kg Luninih kamenin (do zadnje misije Apollo 17, 7. dec. 1972, skupaj kar 384 kg vzorcev iz Lune), uporabilo se je radar pri pristajanju, takrat se je prvič jedlo na Luni, pustilo prve korake, zapičilo zastavo, se postavljalo prva filozofska vprašanja o tem - kdo smo, kam gremo, o smislu in vzroku bivanja ..., praktično izven gravitacije Zemlje, na drugem vesoljskem telesu. Po srečni vrnitvi na naš ljubi planet, so astronavti šli v karanteno.

      V ta projekt je bil vložen izjemen človeški in tehnološki razvoj, napor. O raketah in ljudeh pa več spodaj. Še prej pa beseda o računalniški podpori projektu pristanka človeka na Luni - Apollu!

      "The Apollo Guidance Computer (AGC)"

      Danes vsak, ki bere te vrstice, poseduje boljši računalnik, kot je bil v projektu prvega poleta na Luno. Projekt Apollo je bil opremljen s tremi računalniki.
      Najmočnejši med njimi "The Apollo Guidance Computer (AGC)", je imel procesor s hitrostjo 2,048 MHz. Imel je 4096 bajtov feritnega pomnilnika z možnostjo branja in pisanja - RAM - 73692 bajtov stalnega pomnilnika - ROM - v katerem so bili zapisani za odpravo ključne spremenljivke in programi.Tehtal je 32 kg. Danes gredo hitrosti procesorjev domačih prenosni računalnikov v nekaj GHz, nad 10 GB pomnilnika, nekaj TB prostora na disku, zgolj z nekaj kg teže.








      Margaret Hamilton rojena leta 1936, stoji zraven seznamov programske opreme, ki jo je skupaj s svojo ekipo MIT izdelala za projekt Apollo. Slika iz leta 1969. Margaret je bila direktorica oddelka za programsko opremo na MIT (Massachusetts Institute of Technology), tudi za projekt Apollo.

      Incident - ki je bil predviden. Kaj se je zgodilo? Med pristajanjem modula na Luni leta 1969 je računalniški program preprečil prenehanje pristajanja Apolla 11 na Luni.
      Zakaj se je to zgodilo! Tri minute preden je modul dosegel Lunarno površino, so se sprožila tri računalniška opozorila. Računalnik je bil preobremenjen z dohodnimi podatki, ker je radarski sistem, ki ni bil potreben za pristanek (stikalo je bilo na on), posodobil števec, ki je po nepotrebnem porabil čas za izvajanje programa (to so ugotovili komaj leta 2005). Zaradi tega je računalnik moral opravljati svoje običajne funkcije pristajanja, a je hkrati prejel dodatne nesmiselne podatke, katerih obdelava je zavzela do 15% njegove zmogljivosti. Računalnik (oziroma programska oprema v njem) je bil dovolj pameten, da se je zavedal, da preobremenitev zahteva več dela, kot bi ga sam zmore. Zato je sprožil alarm, ki naj bi astronavtu povedali: "Preobremenjen sem z nalogami, ki jih zdaj ne bi smel opravljati, osredotočil se bom le na pomembne naloge," tj. tiste, ki so potrebne za pristanek. […] Dejansko je bil računalnik programiran, da naredi več kot samo prepozna napako: v programski opremi je bil cel nabor reševalnih programov. V tem primeru se je program odzval tako, da je odpovedal manj pomembne naloge in pustil, da se izvedejo pomembnejše. […] "Če računalnik težave ne bi prepoznal in se ne bi ustrezno odzval, dvomim, da bi Apollo 11 uspešno pristal na Luni.": je pojasnila Hamiltonova!
      Eekipa Hamiltonove je namreč uporabila asinhrono izvajanje kode, ki jo je zasnoval J. Halcombe Laning za letenje.
      Zaradi sistemskega odkrivanja napak je sistem omogočil "ubijanje in ponovno računanje" prednostnih alarmov iz "varnega mesta". Hamiltonini prednostni prikazi alarmov so astronavtom prekinili običajne prikaze, da bi jih opozorili, da je prišlo do nujnega primera, "ko se astronavti odločijo, da pristanejo ali ne pristanejo". Jack Garman, Nasin računalniški inženir pri nadzoru misij, je prepoznal pomen napak, ki so jih astronavtom predstavili s prednostnimi prikazi in zvočnimi alarmi: "Pojdi, pojdi!" in nadaljevali so. Paul Curto, starejši tehnolog, ki je Hamiltonovo nominiral za nagrado "NASA Space Act Award", je delo Hamiltonove označil kot "temelj za ultra zanesljivo programsko opremo".
      Hamilton je pozneje takole pisala o "incidentu".
      Računalnik (oziroma programska oprema v njem) je bil dovolj pameten, da je spoznal, da se od njega zahteva več nalog, kot jih zmore opraviti. Nato je poslal alarm, ki je astronavtu pojasnil: "Preobremenjen sem z več nalogami, kot jih zmorem opravljati v tem trenutku in obdržal bom le pomembnejše naloge"; t.j. tiste, ki so potrebne za pristanek ... Pravzaprav je bil računalnik programiran, da naredi več kot le prepoznati napake. V programsko opremo je bil vključen celoten sklop programov za obnovitev prioritetnih programov. Ukrep programske opreme je bil v tem primeru odpravljanje nižjih prioritetnih nalog in ponovno vzpostavitev pomembnejših ... Če računalnik te težave ne bi prepoznal in izvedel obnovitvenega ukrepa pristajanja, dvomim, da bi bil Apollo 11 uspešen med pristanku na Luni.
      Pismo Margaret H. Hamilton, direktorice računalniškega centra za letenje Apollo - MIT Draper Laboratory, Cambridge, Massachusetts, z naslovom "Computer Got Loeded", objavljeno v časopisu "Datamation" (March 1, 1971).


      Del kode iz računalnika "The Apollo Guidance Computer (AGC)", ki je pomagal pri misiji Apollo 11 in ostalih pristankih na Luni.


      Še zanimivosti iz tekme za Luno med Rusi in Američani.
      V tistem času se je drugo vesoljsko plovilo začelo spuščati na površino Lune, Luna 15 - avtomatska sovjetska sonda. Lansirana le tri dni pred misijo Apollo 11 in je bil tretji sovjetski poskus zbiranja vzorcev z Lune (da bi prehiteli ZDA vsaj pri vzorcih). Ruska sonda pa se je na Luni zrušila okoli 15:50 UTC - le nekaj ur pred pričakovanim vzletom Saturna 5 iz ZDA. V tekmi za Luni in vrnitvi na Zemljo, so vzporedne misije Lune 15 in Apolla 11 predstavljale vrhunec vesoljske dirke, ki je zaznamovala vesoljske programe Združenih držav in Sovjetske zveze v šestdesetih letih. Skoraj sočasni misiji pa sta postali ena prvih primerov sovjetskega in ameriškega vesoljskega sodelovanja, saj je Sovjetska zveza objavila načrt leta Lune 15, da bi se izognili možnosti trčenja z Apollom 11, čeprav je bila točna istrelitev Lune 15 še zmeraj neznana.
      Danes je znano, da tekme za vesolje niso začeli Američani (saj ne tako silovite - ameriški predsednik Dwight David Eisenhower je Američanom prepovedal kakršno koli izzivanje z izstrelitvami raket v vesolje, ta zadržanost se kaže tudi na njihovem odnosu do ujetih nemških inženirjev, ki so na začetku igrali obrobno vlogo pri ameriškem vesoljskem programu). Vse pa se je začelo intenzivneje odvijati z izstrelivijo satelita Sputnika 1 (Sopotnik) s strani Sovjetske zveze - 4. oktobra 1957. To je bil hkrati prenos hladne vojne iz Zemlje v vesolje. Po ruski izstrelitvi Sputnika (ki je frčal nad ameriškimi glavami ...) je ameriški predsednik Eisenhower leta 1958 odobril ustanovitev vesoljske agencije NASA (National Aeronautics and Space Administration), ki je v velikem zaostanku za Rusi intenzivno usmerjala vesoljsko tekmo. Američani so s svojo pasivnostjo do leta 1957 hoteli preprečiti nevarnost in velike stroške, ki jih s sabo prinaša osvajanje vesolja. A na koncu se jim taktika miru v vesolju ni obnesla - bili so vrženi v igro, ki še traja, a se je s poletom na Luno vsaj nekoliko umirila. Pa vendar je ta tekma pustila za sabo vrsto pozitivnih rešitev - tudi takih, ki lahko obvarujejo naš planet pred katastrofo trka z asteroidom. Povečala je tudi skrb za varovanje našega edinstvenega planeta. Premaknila je fizična in duhovna obzorja človeškega čustvovanja, dojemanja sebe, Zemlje in vesolja. Astronomske meritve je postavila na čisto nove temelje in s tem odločilno prispevala k novi kozmologiji - k boljši razlagi nastanka vesolja, Zemlje, življenja in človeka. In teh dobrin, izjemnih spoznanj se premalo zavedamo!


      Primerjava misij Apollo, Gemini in Mercury. Že sama velikost raket nam razkrije, koliko več zahtev je bilo pri poletu na Luno (misija Apollo). Program Gemini je bil izveden med projektoma Apollo in Mercury, z desetimi človeškimi leti med 1965 in 1966 (sam program se je začel že leta 1961). Cilj programa je bil razviti metode vesoljskega letenja, sprehodi v vesolje, združevanje modulov ..., torej zlasti tiste veščine, ki so bile potrebne za program Apollo, namenjen pristanku na Luni. Program Mercury pa je bil prvi ameriški vesoljski program, ki se je odvijal od 1958 do 1963, z namenom, da bi človeka vtirili v zemeljsko orbito. Polet Mercury-Atlas 6, 20. februarja 1962 je bil prvi polet za ZDA, ki je dosegel ta cilj. Astronavt John Glenn je trikrat obkrožil Zemljo in varno pristal v oceanu blizu mesta izstrelitve. V sklopu programa pa je že 5. maja 1961 v vesolje poletel prvi Američan, astronavt Alan Shepard (odprava Mercury-Redstone 3), tri tedne po prvi sovjetski vesoljski odpravi s človeško posadko, ko je Jurij Gagarin postal prvi človek v vesolju. Še zanimivost - Slovenec Franklin R. Puhek (1934 - 2010) je vseh sedem ameriških vesoljskih pionirjev pred poleti seznanjal z raketo in sondami projekta Mercury (več sledi nižje v tekstu).

      Prvi odzivi Američanov po sovjetski izstrelitvi satelita Sputnik. Najprej šok, nato vesoljska tekma, na katero pa niso bili ravno pripravljeni - to ni bil ravno njihov cilj ..., a so sprejeli igro! Vanguard je bil program, ki ga je vodil ameriški Naval Research Laboratory (NRL), ki je nameraval izstreliti prvi umetni satelit v zemeljsko orbito z raketo Vanguard iz Cape Canaveral Missile Annex, Florida. Spektakularni televizijski neuspeh Vanguard TV3, 6. decembra 1957, je poglobil ameriško ogorčenje nad položajem države v vesoljski tekmi. V odziv na presenečenje, ki ga je Sputnik 1 sprožil 4. oktobra 1957, so ZDA ponovno zagnale tudi program Explorer, ki ga je že prej predlagala agencija za balistične izstrelke (ABMA). Juno I je bila štiristopenjska ameriška raketa (v glavnem plod nemških inženirjev), ki je 31. jan. leta 1958 lansirala prvi ameriški satelit Explorer 1 v Zemljino orbito. 17. marca 1958 je Vanguard 1 vendale poslal drugi ameriški umetni satelit v vesolje. To je bil prvi satelit, ki je uporabljal energijo sonca. Premer satelita je samo 152 mm (6,0 in), tehta pa je le 1,4 kg in še danes kroži okrog Zemlje (baje bi naj krožil kar 240 let in je hkrati veliko prispeval k razumevanju satelitske tehnike, oblike Zemlje, itn). Satelit Vanguard 1 je takratni sovjetski premier Nikita Hruščov opisal kot "satelit grenivka." Program Vanguard so kmalu opustili in hkrati vključili v razvoj vesoljskega programa še nemške inženirje, ki so bili prej izključeni iz pomembnejših odločitev. NASA je zaživela z vso močjo.

      Žrtve v tekmi za Luno.
      Apollo 1 (angleško Apolon 1) je uradno ime za vesoljsko odpravo s človeško posadko v Nasinem Programu Apollo. Ime Apollo 1 so odpravi dali kasneje, prej pa se je imenovala Apollo/Saturn 204 (AS-204). Odprava se je tragično začela še med treningom, saj je njen Komandni modul (CM-012) med vadbeno nalogo 27. januarja 1967 (s posadko) na izstrelitveni ploščadi CC LP-34 na vrhu rakete nosilke Saturn IB, hitro zagorel (mini eksplozija). V posadki so bili prvi astronavti Apolla: poveljniški pilot Virgil Ivan Grissom, višji pilot Edward Higgins White II. in pilot Roger Bruce Chaffee. Vsi trije so žal v kapsuli umrli. Usodna je bila uporaba visokotlačne 100 % vnetljive kisikove atmosfere v kapsuli, pomanjkljivosti v eletrični napeljavi ... Prav enako napako in žal tudi tragično, so naredili sovjeti ... Žal niso sodelovali!
      Danes se vprašamo, kako je to mogoče, da so uporabili zgolj kisik, ki seveda povzroča hitro oksidacijo (gorenje) in ne mešanice zraka z dušikom, ki je naše normalno okolje na Zemlji?

      Kaj nas tekma za Luno uči (?) - odgovorimo po domače. Uči nas, da se splača zbirati in podpirati pametne može in žene (jih ne preganjati, kar so recimo počeli Rusi po letu 1917 in nato nacisti v Nemčiji pa še kdo ...) in s tem vlagati v znanost in tehnologijo. Civilizacije, ki vzgajajo in zbirajo pametne ljudi, peljejo svet naprej - to so bili Kaldejci (Babilonci), stari Grki, stari Egipčani, Rimljani, Kitajci, Indijci, stara Evropa do leta 1918 in recimo po letu 1945, seveda tudi ZDA od samega nastanka ...

      Povezave na 50 let pristanka človeka na Luni:
      * Vzpon Orla - 3D
      * Apollo 11 izstreli Zemljane na Luno
      * Apollo 11: pristanek na Luni
      * Ronald Šega o pristanku na Luni: Presenetljivo je, da nismo nadaljevali
      * Apollo 11 pred pol stoletja začel odisejo proti Luni
      * Mavretič, inženir Voyagerja: Zemlja ni večna, treba je raziskovati vesolje (pogovor z slovenskim inženirjem v ZDA )
      * Panorama baze v Morju tišine
      * Panorama pristajališča Apolla 11
      * Presenetljiva pogostost lunarnih potresov
      *
      *
      *
      *






      Wernher von Braun se v doktoratu „Konstruktive, theoretische und experimentelle Beiträge zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“, iz leta 1934, sklicuje na Slovenca, inženirja Hermana Potočnika (slika spodaj).


      Zgoraj so preslikave iz knjig, ki kažejo, kako pomembno vlogo je igral, v mešanici znanosti in predrznosti, slovenski inženir Herman Potočnik, s knjigo "Problem vožnje po vesolju - raketni motor"(1929 - "Das Problem der Befahrung des Weltraums - der Raketenmotor"). Citirajo ga vsi pomembnejši inženirji (Wernher von Braun v doktoratu „Konstruktive, theoretische und experimentelle Beiträge zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“, iz leta 1934, tudi Arthur C. Clarke in ostali). 2001: Odiseja v Vesolju (izvirno angleško 2001: A Space Odyssey) je znanstvenofantastični film režiserja in producenta Stanleyja Kubricka iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarkea. Clarke je povzel vesoljsko ladjo po Hermanu Potočniku-NOORDUNGU.

      Še ozadje tehničnih rešitev.

      Raketne pogone so poznali že stari Kitajci in druge kulture (pogon bambusovih palic je bil smodnik iz oglja, žvepla, suhih iztrebkov netopirjev, vsebujejo dušik [kalijev nitrat kot oksidant] ...). A baza, na kateri je slonela tehnična rešitev zanesljivih raketnih motorjev za medcelinske rakete in s tem tudi za rakete vesoljskih programov, je izhajala iz ekipe inženirja Wernherja von Brauna (kot vedno, je zadaj stala vojaška denarna podpora, v tem primeru nemška, za rakete V2 ...).

      Bistven del takrat razvitih raketnih motorjev so bili: izjemna Walterjeva turbočrpalka, grlo (throat) kot zožitev izpušne šobe (ki poveča hitrost plinov na zvočno M = 1), (de Laval nozzle) razširjena šoba na koncu motorja, ki pospeši raketo, hitrost plina postane nadzvočna saj tlak v razširjeni šobi pade in se na koncu šobe izenači z zunanjim tlakom; kot gorivo pa so uporabljali mešanico etanola in 25 % vode, vodikov peroksid ter tekoči kisik. Za stabilizacijo in kontrolo leta je raketa imela v konici žiroskop in akcelerometre. Raketa V-2 je porabila 130 kg goriva na sekundo.
      Desna slika (zgoraj) prikazuje termodinamične diagrame de Lavalove šobe za oceno hitrosti pretoka (V) goriva (pred, v, in po zožitvi šobe), skupaj s spremembami temperature (T) in tlaka (P) v sami šobi. Izraz M je Machovo število, ki podaja razmerje med hitrostjo goriva in hitrostjo zvoka, M = V_plina/V_zvoka. Pred zožitvijo je hitrost plina podzvočna (pri visokem tlaku, M < 1), v zožitvi (Venturijeva cev), ker se masni pretok ohranja, se hitrost goriva poveča na zvočno (tako je šoba tudi dimenzionirana, M = 1, s tem se poveča tudi kinetična energija goriva), ko gorivo zapusti zožitev, se plin (gorivo) hitro razpne (tlak pade) in tako hitrost goriva postane nadzvočna (M > 1) - glej enačbo za hitrost zvoka (je odvisna od tlaka, oz. temperature, ki padata). V idealnih razmerah se se tlak na izhodu iz šobe izenači z zunanjim tlakom (polet skozi atmosfero). Hitrost zvoka je:

      ρ - gostota plina, κ - adiabatni eksponent plina, p - tlak plina, R - plinska konstanta, M - molekularna masa plina.

      Izspušna hitrost goriva na izhodu iz raketne šobe:

      Ve = izspušna hitrost na izhodu iz šobe [m/s],
      T = apsolutna temperatura vstopajočega plina [K],
      R = plinska konstanta = 8 314,5 J/(kmol•K),
      M = molekularna masa plina, kg/kmol,
      κ = Cp/Cv = adiabatni eksponent plina,
      Cp = specifična toplota plina pri konstantnem tlaku,
      Cv = specifična toplota plina pri konstantnem volumnu,
      Pe = absolutni tlak ispušnih plinov na izhodu iz šobe v [Pa],
      P = absolutni tlak vhodnega plina v [Pa].

      Primer izmerjene vrednsti:
      * 2,9 do 4,5 km/s (6 500 do 10 100 mph - Miles per hour) za tekoče gorivo (bipropelant: tekoči vodik ali ogljikovodikovo gorivo, kot je RP-1, in tekoči oksidant, kot je tekoči kisik).
      Še izračunana vrednost:
      * Tlak plina iz turbine v izgorevalno šobo naj bo P = 7,0 Mpa in na izhodu iz raketne ispušne cevi Pe = 0,1 Mpa; z absolutno temperaturo T = 3 500 K; s faktorjem izentropske stisljivosti k = 1,22 in molarno maso M = 22 kg/kmol. Z uporabo teh vrednosti v zgornji enadžbi dobimo ispušno hitrost Ve = 2 802 m/s, oz. 2,80 km/s kar je v skladu z izmerjenimi vrednostmi.


      Turbočrpalka (ang. turbopump) je rotirajoča mehanska naprava, ki je narejena iz dveh glavnih delov: rotirajoče črpalke in plinske turbine, ki poganja črpalko. Po navadi sta ta dva dela nameščena na isti gredi, v nekaterih sta povezani z reduktorjem. Turbočrpalke se uporablja na raketnih motorjih, kjer dovajajo gorivo in oksidant pod visokim tlakom v zgorevalno komoro in tako izjemno povečajo moč motorja. Turbočrpalke so dveh tipov: cetrifugalne (radialne - kjer črpalkin vrteči se disk vrže tekočino na rob z veliko hitrostjo, take črpalke je imeka raketa V-2), aksialne (desna slika zgoraj), ki zahtevajo več stopenj, plin pospešuje vzporedno z osjo.
      Walterjeve turbočrpalke so poznali že prej gasilci, ki so z njimi povečali pretok vode pri gašenju. De Laval nozzle - razširjeno šobo pa so iznašli tudi že prej za separacijo mleka in smetane (od kmetijstva do zvezd). Šobo sta leta 1878 razvila nemški inženir in izumitelj Ernst Körting in švedski izumitelj Gustaf de Laval za uporabo na parni turbini.
      Še pomembna malenkost!
      Nemci so imeli po prvi svetovni vojni prepoved razvoja vseh vrst orožij, razen raket in v to dejavnost so posledično vložili ogromno truda, denarja, inženirjev, industrije ...

      Von Braunovo ekipo (posamezne inženirje) so leta 1945 zajele tako enote ZDA, kot Rusije (oboji so jih seveda zaposlili ...).

      Navdušenje za astronomijo je mlademu Wernherju (*23. marec 1912, Wirsitz, † 16. junij 1977, Aleksandrija, ZDA) vzbudila mati, ki mu je za birmo podarila teleskop. Ko je prebral knjigo Raketa za planetarni prostor (Die Rakete zu den Planetenräumen) Hermanna Obertha, je dokončno stopil v svet razvoja raket. Navdahnila ga je tudi knjiga Problem vožnje po vesolju slovenskega astronoma in astrofizika Hermana Potočnika (izdana konec leta 1928 pod psevdonimom Hermann Noordnung - von Braun ga omenja kot vir tudi v svoji disertaciji).


      Rudolf Nebel in desno spredaj mladi Wernher von Braun. Podoba kaže izjemno navdušenje mladeniča nad raketno tehniko in poleti v vesolje.

      Po letu 1929 je skupaj s Hermannom Oberthom in člani društva za vesoljske polete razvijal rakete z motorji na tekoče gorivo.
      Med letoma 1937 in 1945 je bil Wernher von Braun tehnični direktor vojaškega poskusnega centra v kraju Peenemünde na otoku Usedom, kjer je med drugim vodil tudi razvoj velike rakete na tekoče gorivo, imenovane agregat 4 (A-4). Leta 1943 je raketa prešla v serijsko izdelavo, po njenih prvih napadih na London pa so jo preimenovali v V-2 (Vergeltungswaffe 2 - maščevalno orožje 2). A-4 je bila ena izmed prvih uporabnih raket zemlja-zemlja s pogonom na tekoče gorivo. Novost na tej raketi je bila tudi povezava močnega motorja z giroskopom, kar je prvič omogočilo stabilizacijo tira in avtomatično popravljanje odstopanj. Leta 1942 je prototip presegel višino 80 km, 1945 pa je raketa dosegla okoli 200 km. Tako je raketa A-4 postala prvo telo v vesolju, ki ga je izdelal človek.
      Zgodovinsko je dokazano, da je bil von Braun marca 1944 v zaporu. Po Himmlerjevem naročilu ga je gestapo aretiral zaradi izdaje, dezerterstva in načrtovanega bega v Anglijo, za kar bi ga lahko kaznovali s smrtno kaznijo. Ker je bil izjemno pomemben za raketni program, sta Speer in Dornberger Hitlerja prepričala, naj ga izpusti. 29. oktobra 1944 sta Braun in Walter Dornberger za uporabo rakete V-2 na zahodni fronti prejela vojno odlikovanje.
      Osebni cilj Wernherja von Brauna so bili vesoljski poleti, kar dokazujejo osnutki agregatov 9 do 12, ki so vsebovali kapsule za astronavte.
      Po tem, ko so ameriške sile zasedle Zgornjo Bavarsko, je Wernherjev angleško govoreči brat Magnus von Braun navezal stike z Američani, ki so že med vojno vneto iskali nemške znanstvenike, da bi se polastili njihovega znanja. Brata sta bila prepričana, da bo njuno poznavanje raket pri njih vzbudilo zanimanje. 2. maja 1945 se je Wernher skupaj z drugimi znanstveniki iz svoje ekipe v Oberjochu predal ameriškim silam.

      Sovjetski - ruski vpliv na vesoljsko tekmo je bil izjemno zvito sprožen - preko lažne časopisne novice inženirja, ki si je želel poletov v vesolje ... Rusi so podcenjevali vlogo znanosti in inženirjev pri razvoju vojaških tehnološki rešitev - nasploh so se bali izobražencev, ki so jih na veliko zapirali (sploh tiste bolj pametne).


      Sergej Pavlovič Koroljov (* 1907, † 1966) - ukrajinski raketni strokovnjak (izjemno uspešno je vodil in tudi sprožil sovjetski vesoljski program). Z razliko od njegovega ameriškega tovariša von Brauna so v sovjetskem vesoljskem programu varovali njegovo osrednjo vlogo pri tem kot strogo varovano skrivnost vse do njegove smrti. Skozi celotno obdobje poteka programa je bil znan le kot »Glavni konstrukter«. Tukaj se kaže razlika med živo parlamentarno demokracijo in ostalimi sistemi, ki so izrazito netransparentni, sumničavi in ki zahtevajo enoumje - kdaj tudi za ceno življenj do 30 % prebivalcev (revolucija žre lastne otroke, tukaj so ovajanja, negativna selekcija, množičen lov na čarovnice ..., vsak se boji vsakega, sorodnika, starši otrok, ki jim v šolah, univerzah in preko medijev perejo možgane ...). Ni čudno, da sta se Hitler in Stalin 2 leti bratila (1939, 1941 - pakt o sodelovanju), si delila Poljsko, okupirale ostale bližnje države ... - povsod je vladal teror.
      Parlamentarna demokracija sicer ni idealna - a je trenutno obrodila največ pozitivnega. Cel svet si želi živeti (tok migrantov in beguncev) v svetu razvitih parlamentarnih demokracij ...



      Koroljov takoj po aretaciji 1938 (Korolev shortly after his arrest, 1938) in Koroljov po dveh letih zapora 1940. Razlika v samem pogledu, podobi obraza ujetnika je grozljiva - razberemo trpljenje, ponižanja, obup ... Rešilo ga je briljantno znanje, izobrazba, talent, volja do življenja in hrepenenje po vesolju!

      Enako se je torej zgodilo z Ukrajincem Sergejem Pavlovičem Koroljovom, strokovnjakom za letala in pozneje za raketne motorje. Koroljov se je po diplomi zaposlil v oblikovalski pisarni OPO-4. Hkrati se je začel samostojno ukvarjati s konstrukcijo letal. Kot žrtev Stalinovih čistk leta 1938 je bil obsojen na deset let ječe, prisilnega dela. Trije njegovi sodelavci, pa tudi rivali, Ivan Klejmenov, Georgij Langemak in Valentin Glushko, so ga lažno prijavili NKVD (Ljudski komisariat za notranje zadeve - to je bila sovjetska varnostno-obveščevalna služba) - da namerno upočasnjuje raziskovalno delo ... Sergej pa je bil nato krivično obsojen na 10 let zapora, odslužil jih je 6. Pri tem je tudi preživel nekaj mesecev v sibirskem gulagu. Po izpustitvi leta 1944 (ko je Stalin spoznal, da brez učenih ljudi ne bo moč razviti naprednih vojaških sistemov) je postal konstrukter raket (po vzoru V-2) in ključna osebnost razvoja sovjetskega programa medcelinskih balističnih raket (ICBM). Rehabilitiran je bil komaj leta 1957. Od leta 1945 do 1946 je bil v Nemčiji, kjer so Sovjeti preučevali raketno tehnologijo V-2. Stalin se je odločil, da mora biti razvoj balističnih izstrelkov nacionalna prednostna naloga in 13. maja 1946 v moskovskem predmestju ustanovil inštitut NII-88, ki je postal osnova prihodnjega vesoljskega programa. Vodja inštituta je bil Dmitrij Ustinov, Koroljov pa glavni konstruktor raket dolgega dosega. V naslednjih desetih letih je še naprej sodeloval pri razvoju raket dolgega dosega in leta 1952 se je pridružil komunistični stranki, da bi pridobil zadostna sredstva za nadaljnje raziskave. Določili so ga za vodjo sovjetskega vesoljskega programa, ki je nadziral zgodnje uspehe programov Sputnik in Vostok. V letu 1966 je Koroljov zaradi šušmarskega kirurškega posega skupine zdravnikov nepričakovano prezgodaj umrl.
      V resnici si je Koroljov, tako kot na drugi strani von Braun, želel poletov v vesolje. A tega mu Rusi seveda niso dovolili (tudi Američani ne von Braunu). A je bil predkan. Koroljov je objavil lažniv članek, da Američani že pripravljajo izstrelitev prve rakete v orbito okrog Zemlje - in ruski generali so to zagrabili (zastrigli z ušesi) in Koroljov je tako končno lahko načrtoval prvi ruski polet v vesolje (v resnici je v ZDA predsednik Dwight D. Eisenhower prej zaviral razvoj vesoljskega programa, kot ga podpiral). A - ko so Američani prebrali to novico, so bili tudi sami vrženi v tekmo za vesolje - a so podcenjevali Ruse in tudi sedaj že ameriškega inženirja von Brauna, ki pa je imel že raketo (v rezervi), ki je zadnji hip rešila, kar se je v ZDA še dalo rešiti po zmagoviti ruski izstrelitvi Sputnika leta 1957.
      Kot torej lahko sklepamo iz želja in potez največjih strokovnjakov za raketno tehniko (Koroljov, von Braun, Arthur Rudolph ...), njihov cilj ni bila vojaška uporaba, ampak poleti človeka v vesolje - in uspelo jim je!
      Še nekaj dejstev.
      Koroljov se je dobro zavedal orbitalnih zmožnosti raket, ki so zasnovane pod oznako ICBM. Zamisel o uporabi R-7 za izstrelitev satelita v vesolje pa je centralni komite komunistične partije 26. maja 1954 zavrnil. Komunistična stranka je bila za take podvige popolnoma nezainteresirana. Koroljeva skupina je Sovjetskim časopisom predložila pretirane (lažne) argumente, ki jih je posledično citiral ameriški tisk. To je vplivalo na ameriške oblasti pri zagonu satelitskih programov, ki jih je 29. julija 1955 objavila Eisenhowerjeva uprava. Medtem, ko je ameriška vlada brezplodno razpravljala o tem, da bi za rakete in satelite porabila milijone dolarjev, je Koroljeva skupina zagovarjala mednarodni prestiž pri izstrelitvi prvega satelita in to preden bi ZDA lahko ukrepale. Koroljov je partiji 5. avgusta poslal dopolnjen predlog (s priloženim člankom iz ameriškega časopisja o ameriškem programu), 8. avgusta pa je sovjetsko vodstvo pod težo prestiža odobrilo Koroljev satelitski projekt. Tekmovalni naboj hladne vojne je bil dovolj za odobritev in zagotovitev sredstev - in duh hladne vojne v vesolju je ušel iz (Koroljeve) steklenice.

      NASA in Wernher von Braun


      Von Braun pred raketo Saturn V.
      Saturn V je do danes še vedno najvišja, najtežja in najmočnejša raketa, ki je uspešno delovala. Izstrelila je tudi najtežji tovor v NZO [nizkozemeljska orbita – NZO (angleško low Earth orbit (LEO))]. Do danes je Saturn V edina raketa, ki je izstrelila človeško posadko izven NZO. Leti na Luno so potekali med decembrom 1968 in 1972, vsega je sodelovalo 24 astronavtov (trije po dvakrat), ki so leteli okrog Lune, 12 od njih je pristalo na Luni. Raketa Saturn V je bila največja v družini raket Saturn.

      Von Braun je postal strokovni svetovalec v ameriškem raketnem programu, nadaljeval pa je tudi delo v kraju White Sands v Novi Mehiki leta 1945 umrlega raketnega pionirja Roberta Goddarda. Od leta 1950 dalje je delal v Huntsvillu kot vodja razvoja rakete Redstone, jedrske rakete kratkega dometa, ki jo je uporabljala ameriška vojska.
      Svoje ideje o vesoljskih poletih s človeško posadko je 12. oktobra 1951 lahko predstavil na prvem simpoziju vesoljskih poletov (First Symposium on Space Flight), ki se je odvijal v planetariju Hayden v New Yorku. Med marcem 1952 in aprilom 1954 je skupaj z drugimi avtorji objavil vrsto člankov v reviji Collier's Weekly in s tem širši ameriški javnosti pokazal, da so vesoljski poleti s človeško posadko tehnično izvedljivi.
      8. maja 1952 se mu je rodila hči Margrit Cecile, 14. aprila 1955 pa je von Braun postal ameriški državljan. 17. februarja 1958 je krasil naslovnico revije TIME, kjer je bil poimenovan kot raketni mož (missileman). 21. oktobra 1959 so ga uradno premestili v NASO, tik po tem, ko se je vodstvo odločilo zgraditi novo nosilno raketo, kasneje imenovano Saturn V.
      2. junija 1960 je na svet prijokal njegov sin Peter Constantin, istega leta pa je von Braun postal direktor vesoljskega centra Marshall Space Flight Center v Alabami, kjer je ostal do leta 1970 in igral odločilno vlogo pri uspešno izvedenih projektih Mercury, Gemini in Apollo. Vodil je razvoj prve stopnje nosilne rakete Saturn V, ki so jo prvič preizkusili 27. oktobra 1961. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Njegov sovjetski tekmec, Sergej Pavlovič Koroljov, oče sovjetskih vesoljskih poletov, tega dogodka ni doživel, umrl je namreč že leta 1966. Von Braun je za Koroljeva prvič slišal šele po njegovem državnem pogrebu, saj so bile podrobnosti o sovjetskem vesoljskem programu uradna skrivnost.
      Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko. Ker je ameriški kongres močno znižal proračun NASE, je leta 1972 razočaran zapustil svoje delovno mesto in postal podpredsednik letalskega in vesoljskega koncerna Fairchild. 31. decembra 1976 se je Wernher von Braun upokojil, 16. junija 1977 pa je v Aleksandriji, Virginija, umrl za posledicami ledvičnega raka. Pokopan je na tamkajšnjem pokopališču Ivy Hillside Cemetery. Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti, prav tako pa tudi psalm 19, 1: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok.«

      Karakteristike rakete Saturn V:


      Uporaba: težka nosilna raketa za enkratno uporabo
      Izdelovalci: Boeing (S-IC); North American (S-II); Douglas (S-IVB)
      Država: ZDA
      Višina: 110,6 m
      Premer: 10,1 m
      Masa: 2 800 000 kg (2800 ton)
      Stopnje: 3
      Kapaciteta: v NZO 118 000 kg; na Luno 45 000 kg
      Izstrelišča: LC-39, Kennedy Space Center, Capa Canaveral
      Vseh izstrelitev: 13
      Uspešne izstrelitve: 12
      Delno uspešne izstrelitve: 1 (Apollo 6)
      Prva izstrelitev: 9. november 1967 (SA-501)
      Zadnja izstrelitev: 14. maj 1973 (Skylab 1)


      Nepogrešljiva ekipa "tujih znanstvenikov" v tekmi za Luno


      Skupina 104 raketnih inženirjev v kraju Fort Bliss, Texas.
      Paperclip je bil tajni ameriški program agencije (JIOA), ki so ga v glavnem izvajali posebni vojaški agenti CIC, v katerem je delovalo več kot 1600 nemških znanstvenikov (večino so v ZDA prepeljali leta 1945).

      Von Braunova nemška ekipa je v ZDA na začetku štela okrog 127 članov, inženirjev - skupaj z njihovimi družinami še veliko več. Mnogi izmed njih so bili nepogrešljivi del izgradnje rakete Saturn 5 in tudi bivalnega modula ter testiranja odziva ljudi na nekajdnevni poti v utesnjeni sondi ... Ta del programa je imel čez zdravnik Hubertus Strughold (1898 – 1986) - po smrti so odkrili, da je delal eksperimente na ljudeh z epilepsijo - neke vrste evtanazijo, ki se danes spet obuja ... Tukaj je še Georg Heinrich Patrick Baron von Tiesenhausen (1914 – 2018), ki je bil zaslužen za prvo popolno zasnovo Lunarnega vozila (Lunar rover) in je za različne vesoljske programe pripravil še vrsto drugih novosti. Drugega ali celo prvega inženirja po pomembnosti (Arthur Louis Hugo Rudolph) pa bomo posebej opisali.
      Pričakovano pa so določeni Američani bili proti von Braunovi ekipi, ker so prej delali za nacistično vojsko, tudi Albert Einstein je protestiral. V trgovinah jim niso stregli, če že, pa za afroameričani ... A ameriška politika jih je rabila za vojaško in vesoljsko tekmo z Rusi in tako pri njih ni zelo poglobljeno iskala morebitnih vojnih zločinov (oziroma se je to iskanje s časom spreminjalo ...). Skoraj vsi po vrsti pa so dobili ameriška priznanja za zasluge pri vesoljskem programu.
      A ko se je projekt Apollo končal, so skoraj vse upokojili ali odslovili iz NASA-e. Leta 1982 pa so nekatere začeli sodno preganjati - glede suma nečloveškega odnosa do ujetnikov, ki so sodelovali pri izgradnji raket V2 med drugo vojno. Enega izmed njih (Arthur Louis Hugo Rudolph, 1906 – 1996) so izgnali iz ZDA. Leta 1946 je bil Arthur Rudolph, skupaj z družino, premeščen v ZDA, kjer je najprej deloval v projektu Paperclip. Arthur Rudolph je vodil razvoj več sistemov, vključno z raketami V2 v Nemčiji, sodeloval je pri razvoju vojaškega raketnega sistema Pershing v ZDA in je hkrati bil eden najpomembnejših konstruktorjev rakete Saturn V - ki je ponesla človeka na Luno. Med preiskavo FBI je leta 1949 Rudolph povedal, da je sodeloval v nacistični stranki. Takole pravi: "Do leta 1930 sem bil naklonjen socialdemokratski stranki, glasoval zanjo in bil član socialdemokratske zveze. Po letu 1930 so gospodarske razmere postale tako resne, da se mi je zdelo, da gre za katastrofo (leta 1932 sem postal brezposeln). Velika brezposelnost je povzročila širitev nacionalnih socialističnih in komunističnih strank. Prestrašeni, da bi slednji sestavili vlado (Sovjeti so pobili na milijone svojih ljudi), sem se pridružil NSDAP, da bi pomagal - verjel sem v ohranjanje zahodne kulture. [vir: WIKI]"
      Zakaj pregon?
      Leta 1979 je Eli Rosenbaum iz Urada za posebne preiskave (OSI) slučajno prebral, da je Rudolph bil udeležen pri selitvi raketnih delov z uporabo prisilnega dela v Mittelwerku - druga vojna. Kaj se je dogajalo z nemškimi inženirji v Sovjetski zvezi, je malo znanega - ve se, da pa so bili enako pomembni kot v ZDA, Ruse so učili raketne tehnike. Veliko je k pregonu Nemcev v ZDA prispevala tudi sovjetska propaganda v ZDA - s tem je zmanjšala moč ZDA. V Nemčiji so Rudolphu sodili, a ga oprostili, ker priče niso navedle, da je direktno kriv z smrt ujetnikov. Hotel je še enkrat videti hčerko v ZDA, a so judovske organizacije to preprečile. Tudi preko Kanade ni šlo. Veliko je bilo nesoglasij v samih ZDA ali ga upravičeno preganjajo. Njegovo dvoumno vlogo so vnesli tudi v sodobno kulturo tistega časa. Oseba Hans Udet v romanu Voyage, avtorja Stephena Baxterja, temelji na liku Rudolpha. Karakter Franza Bettmanna v filmu The Good German, kjer je opisan kot glavni izvršni inženir V2, je delno zasnovan na Rudolphu. Je tudi osrednji lik v predstavi Some Brighter Distance, avtorja Kevina Reddina.
      Usoda Rudolpha je še ena potrditev znane misli, da je pot v pekel mnogokrat tlakovana z dobrimi nameni! Zgodba in zapleti okrog poleta na Luno, je hkrati zgodba zapletene človeške zgodovine, odnosov. Formalne demokracije, ki se vsaj malo približajo normi vladavine ljudstva (volitve, svobodno in krtično novinarstvo, pravično pravosodje, svoboda govora, tiska, udejanjena pravica do šolanja, dovoljena konkurenca v razmišljanju in industriji ...), so težavne (nikoli niso z njimi vsi zadovoljni), a vsaj dolgoročno omogočajo, da resnica pride na dan - tudi če je boleča ... - dajo upanje, da se problemi lahko rešijo. In to kažejo tudi tokovi ljudi, ki bežijo (iz kdaj sicer na papirju idealnih ureditev, a v resnici radikalno revnih in koruptivnih, kjer vladajo psihopati ...) v države zahodnega sveta, ki so omogočile razvoj znanosti in človeške misli do te stopnje - ki človeku daje vsaj minimum dostojanstva in upanja za varen jutri. A vemo, nič ni večno - simbolično se to izraža tudi v na videz paradoksalnem stanju, da se polet na Luno danes zdi celo težji zalogaj, kot leta 1969. Lotevajo se ga celo države, kjer so ljudje dejansko večinsko lačni ali delajo kot sužnji ... Tako je nek Kitajec spraševal, a delavci v Sloveniji res rabijo odmor za kosilo (kajti po kosilu storilnost pade), ali res rabijo več menijev, eden je ja dovolj (vsak dan riž) ... Zahodni svet ne bo prvič zapravil civilizacije človekovih pravic, pravne držve in napredka, ker se je preobjedel belega kruha in želi preveč ...
      Človekove pravice namreč niso samo enoznačne, saj človeku dajejo tudi prvico, "da je neumen", da se obnaša iracionalno, da žaga vejo na kateri sedi ... Zanimivo je, da so mnoge ideologije, ki so iskale idealnega, novega boljšega človeka (tudi v Sloveniji je bil tak eksperiment), na poti iskanja pravične družbe za vsako ceno, pobile več ljudi (za sabo pustijo tudi 20 % ali več procentov lastnih ljudi na poljih smrti, kdaj tudi svojih sošolcev, prijateljev), kot stare tradicionalne družbe, ki so se kalile skozi stoletja. Problem nacional-socialističnih in boljševističnih ideologij (ali njim podobnih) je, da človek s pravico do norosti, ali človek, ki misli z lastno glavo, razmišlja avtonono, v taki družbi predstavljata ideološko motnjo in rezultat je jasen - teror, umori, strah, nazadovanje neke civilizacije. Vse to dogajanje 20. stoletja (nasprotja med idealisti in realisti) se skriva v tekmi za Luno ... Protislovje je še toliko večje, ker so demokratične družbe bile prisiljene v tekmo za Luno s strani nedemokratičnih sistemov, ki so za sabo puščali na milijone nedolžnih žrtev! In da so v tekmi za Luno, na koncu bili ključni znanstveniki iz države, kjer so bili (vsaj po letu 1933) vzgojeni v skrajno zavrženem sistemu. A posameznik je zmeraj vržen v neko družbo, okolje, čas in sistem - in le redki so se zmožni odreči lastni karieri in hrepenenjem za ceno pokončne drže - celo lastnega življenja. O tem (obratnem fenomenu) se je začelo govoriti pred približno 2000 let - o smrti in življenju za druge in ne več o umoru drugega za sebe, za lastne fantazije ... To je še danes ideal - in družbe, ki se mu približajo, so dokaj uspešne - vsaj do te mere, da se v njih stekajo trume ljudi iz tretjega sveta (in zato zmeraj znova slišimo v razvitem svetu javna nasprotovanja v stilu - kaj vendar rinete v vesolje, če je na Zemlji še zmeraj kje lakota, trpljenje ..., tako je bilo tudi v ZDA pred 50 leti in je še danes - a NE v Rusiji ali na Kitajskem, kjer se teh nasprotovanj vesoljskim poletom ne zazna, ne sliši, ker tam ni svobodnih oz. alternativnih medijev ...).
      Rudolphova zgodba - njegovo pričevanje uslužbencem FBI nas tudi uči - kaj se zgodi z družbo, ki jo od zunaj preveč izčrpavajo, potiskajo v obup (brezposelnost, inflacija, lakota, brezizhodnost posameznika v 20-ih letih 20. stol. ...), kar se je dogajalo tudi z Nemčijo po prvi vojni (vojne reparacije, delno upravičeno, a vsaka kazen mora biti znosna). V obupu množic, kaosa, je njihovo stisko izkoristil psihopat (v resnici je s spremembo zakonodaje naredil zakonodajni državni udar - kar je pogosti vzorec družb v stiskah), ki je obljubljal raj in z njim so v imenu kapitala prav vsi sodelovali, trgovali, tako Rusi, kot Angleži ... Rusi so si celo 2 leti z Nemci delili Evropo ...
      Toliko o zapletenih odnosih na edinem planetu, ki nam trenutno še omogoča elegantno življenje, nam nudi gostoljubje že milijone let, življenju kot takemu pa že milijarde let. A tudi Zemlja s Soncem ne bo večno idealni kraj našega bivanja (Sonce bo nekoč porabilo večino goriva, vodika v sredici, delno bo v notranjosti kolapsiralo, kar povzroča segrevanje in na koncu poti tudi nov začasni fuzijski proces in se bo zato naša Zvezda čez čas napihnila čez orbito Zemlje in tako izparila vodo iz Zemlje, odpihnila atmosfero ...). Zato raziskovanje vesolja, poleti na Luno in naprej, imajo še kako velik smisel. Sama zmoglivejša raketna tehnika pa nam daje tudi možnost dovolj zgodnje preusmeritve asteroidov, kometov, ki bi drugače trčili z Zemljo. Let 1994 je tak trk doživel Jupiter s kometom - se spomnite kometa Shoemaker–Levy 9.

      Pogorišča (črni madeži) na Jupitru po trku kosov razpadlega kometa Shoemaker–Levy - poletje 1994.
      Tak trk s kometom bi lahko bil za Zemljo prava katastrofa ... Temperature v območju trkov so bile za nekaj dni povišane na območju od 15000 do 20000 km (več kot je premer Zemlje). Velikost kometa pred razpdaom je bila približno 1,8 km, gostota pa 0.5 g/cm3.
      A ni zmeraj slabo, če imamo ob sebi močnega robustnega soseda! Zakaj? Jupiter je neke vrste naš angel varuh, oz. ga lahko obravnavamo kot "kozmičnega sesalca" (ali glede na človeške organe, s "kozmičnimi jetri"). V področju notranjega Sončevega sistema se temu predelu reče tudi Jupitrova pregrada. Njegov močan gravitacijski vpliv namreč povzroča trčenja mnogih majhnih kometov in asteroidov z njim. Stopnja vpliva Jupitra na "majhne" delce pa naj bi bila med 2000 do 8000 krat višja kot vpliv Zemlje. Astronomi špekolirajo, da bi brez Jupitra, trki z Zemljo bili pogostejši in se kompleksno življenje morda ne bi moglo razviti. To je del argumentov, ki so uporabljeni v hipotezi o redkih (naseljivih) "zemljah" v vesolju. Računalniški modeli pa v resnici (skoraj) ne podpirajo te teorije. Vemo pa tudi, da je Zemlja že doživela katastrofalne trke z asteroidi in kometi! Torej razvoj zaščite pred trki iz vesolja nikakor ni odveč.

      Sledi tekst iz: https://www.nytimes.com/1996/01/03/us/arthur-rudolph-89-developer-of-rocket-in-first-apollo-flight.html


      Arthur Rudolph, 89, Developer Of Rocket in First Apollo Flight
      By WOLFGANG SAXONJAN. 3, 1996
      Arthur Rudolph, the developer of the giant Saturn 5 rocket, which launched a crew of American astronauts on the first manned flight to the moon in 1969, died on Friday after he lapsed into a coma at his home in Hamburg, Germany. He was 89.
      His death was reported in Huntsville, Ala., by Hugh McInnish, a friend and retired military specialist.
      Mr. Rudolph left the United States in 1984 and moved back to Germany after the Justice Department accused him of "working thousands of slave laborers to death" while director of the German factory that produced the V-2 rocket in World War II. He denied the accusation.
      He was one of 118 German rocket engineers secretly brought to the United States after the war. The group included Wernher von Braun, the father of the American rocket programs.
      Mr. Rudolph was a major figure in the Apollo Project at the Marshall Space Flight Center in Huntsville, one of the principal installations of the National Aeronautics and Space Administration. A member of Dr. von Braun's team, he was the project manager for the Saturn, a vital and complex component of Apollo. Continue reading the main story
      The sheer size of the moon rocket was the source of his nightmares during the rocket's development and construction. "It was all harder than I ever expected," he told an interviewer in 1969. "Since it is so large and has so many components, you get more people involved, and that makes it difficult. You have to get them all to sing from the same sheet of music. My task has been as choir director."
      In addition to a few of Mr. Rudolph's top colleagues from Germany, the project involved some 100,000 people and several thousand industrial contractors who designed, built and tested rocket parts and the Saturn 5 itself. The cost was $15 billion by then for the 15 rockets on order.
      The Huntsville Saturn team got the green light in early 1962 and found that putting the enormous machine together proved one of the toughest engineering and manufacturing feats ever.
      "You want a valve that doesn't leak and you try everything possible to develop one," Mr. Rudolph said. "But the real world provides you with a leaky valve. You have to determine how much leaking you can tolerate."
      Mr. Rudolph's association with Dr. von Braun started in Peenemunde, where scientists made the V-1 and V-2 rockets for the German war machine. Like Mr. Rudolph, Dr. von Braun faced accusations about his past. He responded that he was a scientist dedicated to rockets and space flight and nothing else.
      Mr. Rudolph first joined forces with Dr. von Braun in 1934 and remembered igniting his early rockets with lighted cigarettes.
      At the time of his entry into the United States, Mr. Rudolph was described by the American military government in Germany as an "ardent Nazi," but he was not classified as a war criminal. Army documents from two years later showed, however, that Mr. Rudolph had indeed been classified as a war criminal by West German and United States officials.
      These documents surfaced when the Office of Special Investigations was formed in the Justice Department to investigate war crimes. The office conducted an investigation and interviewed survivors of forced labor at the V-2 factory. Fred Sher, the director of special investigations, said that this evidence was presented to Mr. Rudolph and that he signed a document agreeing to relinquish his United States citizenship. In return, the Justice Department agreed not to pursue his case in the United States.
      The Justice Department handed the information over to West Germany. In 1987 that Government ruled there was insufficient evidence to justify trying Mr. Rudolph.
      Feeling vindicated, Mr. Rudolph began trying to regain his American citizenship and return to the United States. Some present and former employees at the Marshall center and elsewhere at NASA supported him, saying that Mr. Rudolph's contribution to the American space program had never received the proper credit.
      Mr. Rudolph is survived by his wife, Martha, of Hamburg; and a daughter, Marianne Rudolph of San Jose, Calif.
      Correction: January 17, 1996
      Because of an editing error, an obituary on Jan. 3 about Arthur Rudolph, developer of the Saturn 5 moon rocket, misstated the given name of a former Justice Department official who headed a Federal unit that investigated the World War II activities of people like Mr. Rudolph who had worked in Nazi Germany. The former official is Neal M. Sher, not Fred.



      Ameriški Slovenec z dolenjskimi koreninami učil astronavta Johna Glenna pilotiranja raketoplana


      Franklin R. Puhek (1934 - 2010). Puhek je slovensko-ameriški vrhunski strokovnjak za medcelinske in vesoljske rakete. Rojen je bil v Hibbingu v Minnesoti. Stari starši so bili priseljenci iz Grosupljega in Trške gore. Foto © Knjiga dr. Edija Gobca.

      Ko je 8. decembra 2016 v Columbusu, Ohio, v starosti 95 let umrl John Glenn, prvi ameriški astronavt in poznejši zvezni senator (1974-1999), ga je upravičeno v osmrtnicah opeval domala ves svet. Bil je eden največjih sodobnih ameriških junakov. Tudi naše Slovensko ameriško raziskovalno središče in gotovo še marsikak ameriški Slovenec hrani pisma, ki smo jih dobivali od senatorja Glenna, saj je bolj kot je danes v navadi vzdrževal stike s svojimi volilci in je sam ali njegov urad redno odgovarjal na pisma.
      Le kdo pa ve, da je astronavt Glenn imel ameriškega slovenskega "inštruktorja" pred svojim prvim poletom v orbito dne 20. februarja 1962 in istočasno prvem poletu pionirske skupine Mercury 7 astronavtov?! Vsi ti astronavti so pred poleti prihajali v podjetje General Dynamics, kjer jih je seznanjal z raketoplani in njih pilotiranjem slovenski ameriški vrhunski strokovnjak za medcelinske in vesoljske rakete Franklin Puhek, rojen v Hibbingu v Minnesoti, čigar stari starši (Puhek in Petrič) so bili priseljenci iz Grosuplja in Trške gore v Sloveniji.
      "Mercury 7" astronavti so bili nesporni pionirji ameriških vesoljskih poletov. Naštejmo njihova imena: John Glenn, M. Scott Carpenter, L. Gordon (Gorbo) Cooper, ml., Virgil L. (Hus) Grissom, Walter M. (Wally) Schirra, Allan B. Shepard ml. in Donald K. Slayton.
      Čeprav je Puhek vseh sedem vesoljskih pionirjev pred poleti seznanjal z Mercury raketoplani, mi je v enem svojih pisem omenjal, da je bil posebno vesel pogovorov z Johnom Glennom, ki je nanj napravil močan vtis.
      Franklin Puhek, prejemnik številnih priznanj, je umrl leta 2010. Leto pozneje je izšla ameriška spominska znamka "Project Mercury" v počastitev prvega, izredno plodnega desetletja vesoljskih programov, kjer je tako odločilno sodeloval tudi naš rojak Puhek, skupaj z več drugimi slovenskimi ameriškimi vesoljskimi strokovnjaki. Poglavje o njem smo na straneh 71-77 objavili v knjigi Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji: Njihove sledi na Zemlji in v vesolju in v angleški izdaji, Slovenian American Inventors and Innovators: Their Contributions to America and the World (Družina, 1916, strani 72-79). V obeh bibliofilskih izdajah je tudi več slik Puhka in nad sto drugih naših izumiteljev in inovatorjev in njih stvaritev ter številnih odlikovanj, ki so jih za svoje dosežke sprejeli.
      prof. dr. Edi Gobec

      .



      John Fitzgerald Kennedy (znan tudi po inicialkah JFK), ameriški politik in predsednik, * 29. maj 1917, Brookline, Massachusetts, † 22. november 1963, Dallas, Teksas.
      Zakaj je moral umreti John Kennedy? Od smrti, atentata na JFK v Dallasu so minila leta in desetletja. Svet se še zmeraj sprašuje, kaj se je tistega novemberskega dne na vogalu Elm in Houston Steet v Dallasu, v resnici zgodilo.
      Sledi znamenita Kenedijeva najava poleta na Luno iz 12. sep. leta 1962 (Rice University Stadium, Houston, TX.):
      “We choose to go to the moon in this decade and do the other things, not because they are easy, but because they are hard, because that goal will serve to organize and measure the best of our energies and skills, because that challenge is one that we are willing to accept, one we are unwilling to postpone, and one which we intend to win.
      ----------------
      Odločili smo se, da gremo še v tem desetletju na Luno in dosežemo še druge cilje, ne zato, ker so preprosti, ampak zato, ker so težki, ker bo ta cilj služil za mobilizacijo in merjenje naših najboljših energij in spretnosti, ker je to eden od izzivov, ki smo jih pripravljeni sprejeti, tisti, ki ga nismo pripravljeni odložiti in s katerim nameravamo zmagati. ”

      John F. Kennedy.
      Zvočni zapis govora (ob 8 min, 40 s se pojavi zvok zgornjega odlomka):

      Ta najava je presenetila vse, še najbolj astronome in mnoge inženirje (kako bomo to naredili).
      Vesoljski program oz. načrt o pristanku na Luni je predstavil v Kongresu 25. maja 1963 in jih zaprosil, da odobrijo več kot 22 milijard dolarjev za program Apollo. Šest let po njegovi smrti so Američani pristali na Luni.




      Sledi nekaj slik delnega Luninega mrka 16. 7. 2019, Gimnazija Šentvid - Ljubljana. Bila je čudovita noč (za to poletje) - Luna v senci pa je proti koncu mrka že kazala imenitne odtenke rdeče barve (škoda, da mrk ni bil popoln). To je bil mrk v povezavi s 14-dnevno zakasnitvijo glede na popolni Sončev mrk v Južni Ameriki - povezava obeh vozlov ma ekliptiki, glede na Lunino ravnino gibanja okrog Zemlje.


      Sprejela nas je prekrasna rdeča zarja s Triglavom v ospredju. Upali smo še na NLC (močne svetleče oblake) - a jih nismo dočakali (vsega pa tudi ne moreš dobiti v eni noči) ... Spomnili smo še na 50 let začetka poleta (16. 7. 1969) astronavtov na Luno.






      Med mrkom smo si seveda privoščili še krasne sprehode po nočnem nebu - Luna, Saturn, Jupiter so seveda bili lepo postaviljeni v vrsto na in blizu ekliptike. Mirnost ozračja je bila znosna, tako da sta planeta razkrila večino svojih čudes. Spremljali smo tudi prelet ISS - skozi Ciko. Opazovanja smo seveda zaključili s pojenjajočim mrkom in s pogledom na zelo izzivalno Divjo raco (M11). Vmes smo naredili še nekaj debat - rec. kateri del Zemlje je projeciral rob sence na Luno, katero dodatno opremo kupiti za na Kredarico, zakaj je del sence na robovih Lune svetlejši, kdaj bomo opazovali mrk Zemlje iz Lune ...




      Sledijo slike posnete skozi daljnogled 20X80 (pravilno obrnjene slike).














      Sledijo slike posnete skozi Ciko - teleskop Dobson 30 cm, f/5 - zarotirane slike.














      Črtica na nebu je sled ISS!


      Pozdravi šentviškim astronomom od Ide in Andreja iz Islandije, poletje 2019.
      Zelo univerzalno, natančno, poučno in eksaktno sporočilo. Prejeli po mrku.




      Majhen korak za človeka, velik za človeštvo - pol stoletja pristanka na Luni

      Mineva pol stoletja, odkar so ZDA kot prva država pristale na Luni. Z misijo Apollo 11 so Američani tako ugnali Sovjete v velikem vesoljskem dvoboju.
      K. S.
      VIR: 19. julij 2019 ob 06:36
      Washington - MMC RTV SLO

      Vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo se je začela, potem ko so Sovjeti leta 1957 v vesolje izstrelili prvi sovjetski satelit Sputnik, ki mu je mesec dni pozneje sledil satelit Sputnik 2 s prvim živim bitjem v vesolju, psičko Lajko.
      Lajkina pot v vesolje (in zgodovino) se je sicer končala s smrtjo, saj Sputnik 2 ni imel kapsule za vrnitev na Zemljo. Kljub temu je šlo za velik dosežek za Sovjete.
      Ko je John F Kennedy leta 1961 postal predsednik ZDA, so mnogi Američani menili, da Američani izgubljajo bitko za tehnološko prevlado proti svojemu sovražniku iz hladne vojne.
      Tistega leta so Sovjeti prvi poslali v vesolje človeka – 12. aprila 1961 je kozmonavt Jurij Gagarin v vesoljski kapsuli Vostok 1 obkrožil Zemljo in se po 118 minutah poleta vrnil na trdna tla.
      ZDA je to samo še bolj spodbudilo in zato so bile odločene, da bodo Američani tisti, ki bodo prvi v vesolje poslali človeško posadko, zato je Kennedy leta 1962 v slovitem govoru napovedal, da gredo osvajat Luno. A Sovjeti niso popuščali in leta 1966 je sovjetsko vesoljsko plovilo Luna 9 brez posadke prvo izvedlo mehak pristanek na Luni.
      Ameriška vesoljska agencija Nasa je v tej vesoljski tekmi namenila ogromno finančnih in drugih sredstev za program Apollo, ki je za takratnih vrtoglavih 25 milijard dolarjev zaposloval okoli 400.000 ljudi. Trojica, ki je uspešno izvedla prvo pot v vesolje: Neil Armstrong, Michael Collins in Buzz Aldrin. Foto: Reuters Prvi poskus se je končal s tragedijo
      A trajalo je kar nekaj časa, z vrsto poskusov in testnih poletov ter eno tragedijo, preden je Američanom dejansko uspelo spraviti trojico astronavtov na Luno.
      Prvi poskus vesoljske odprave s človeško posadko, danes znan kot Apollo 1, se je zalomil že 27. januarja 1967, ko je v komandnem modulu na vrhu rakete nosilke Saturn IB izbruhnil požar, pri tem pa so zgoreli vsi trije astronavti v plovilu – poveljniški pilot Virgil Ivan Grissom, višji pilot Edward Higgins White II. in pilot Roger Bruce Chaffee.
      Čeprav vira požara niso nikoli dokončno odkrili, so smrt astronavtov pripisali večjemu razponu usodnih konstrukcijskih napak v zgodnji izpeljanki komandnega modula Apolla, na katere je posadka opozarjala že pred nesrečo. Po tistem je Nasa za več mesecev začasno prekinila vse polete v vesolje.
      "Prišli smo v miru"

      Za nazadnje uspešno misijo Apollo 11 je Nasa izbrala tri astronavte – Buzza Aldrina, Neila Armstronga in Michaela Collinsa. Tudi pri tej izstrelitvi, 16. julija iz Cape Canaverala, ni vse potekalo povsem gladko – posadka je imela komunikacijske težave s kontrolo letenja, sprožil se je alarm, sam model pa je na Luni pristal zunaj začrtane točke. Armstrong je bil tisti, ki se je vpisal v zgodovino.
      A kljub tem težavam je raketa Saturn V z astronavti 20. julija, 110 ur po izstrelitvi, uspešno pristala na Luni, Neil Armstrong pa je postal prvi človek, ki je stopil na Lunino površino. 20 minut pozneje mu je sledil Buzz Aldrin in astronavta sta se dve uri in pol sprehajala po Luni, nabrala vzorce prahu in kamenja, se fotografirala in v Luno zapičila ameriško zastavo, ki pa se je pozneje med poletom lunarnega modula podrla.
      Na kraju prvega izkrcanja sta pustila tablico z napisom: "Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo." Tretji astronavt, Collins, je medtem krožil okoli Zemljinega naravnega satelita.
      Armstrongove besede ob njegovem dosežku, ki ga je na TV-zaslonih spremljalo kar 650 milijonov ljudi, so se vpisale v zgodovino: "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo."
      Uspešnemu vzletu in pristanku na Luni je po osmih dneh sledil tudi uspešen pristanek v Tihi ocean 24. julija. Pobrala sta jih helikopter in letalonosilka Hornet.
      Astronavte je po dveh tednih karantene javnost sprejela kot junake, pri čemer je bil največji ugled pripisan Armstrongu. Vsem trem je predsednik Richard Nixon podelil predsedniške medalje svobode.



    24. Drobci iz poletja,
      - avgust 2019, Slo.

























      Slike kažejo idilo - a realnost se v zadnjih letih hitro spreminja.
      Slovenija je po svetovni varnostni krizi po letu 2015 postala turistično zelo oblegana država. To sicer ne velja za vzhodni del države (še ne ?), a zahodni del države, obala in severozahod se praktično dušijo v množici turistov - saj cestna in ostala infrastriktura (parkirišča, kampi, hoteli, restavracije, javni prevozi ...) žal ni sledila velikemu povpraševanju. Kar pa je velika škoda za razvoj turizma. Tako je povsod gneča, za nekaj km razdalje kdaj rabiš z avtom tudi uro ali več. Vse to se zna vrniti kot kazen in čez kako leto, ko bo obisk drastično padel, se bomo pa čudili ... - kar je (bo velika) škoda za domačine in Slovenijo kot tako. Dostop do Bleda, jezera, plaž je praktično blokiran - kampi so ujeti v kupu pločevine, ni parkirišč, ni javnega prevoza med kampi in jezerom, podobno velja za Bohinj ... Bled in Bohinj praktično nimata več kotička, kjer ni zasoljene parkirnine ...
      Kako se to konkretno odraža na samem terenu. Do slapu Savica sedaj recimo hodiš v koloni turistov iz celega sveta (kar ni slabo in tukaj kake pametne rešitve ni - prav je, da si ljudje ogledajo to naravno in kulturno znamenitost ) - včasih si srečal le tu in tam kakega popotnika. Slikanje pred slapom je zaradi gneče stvar velike iznajdljivosti ... (lahko bi kaj malega izboljšali, a je dostop prostorsko omejen), enako velja za parkiranje pred vstopno točko. Premalo se recimo reklamira sam Vogel in ostale manj zahtevne vzpetine, sprehajalne poti ob jezeru, ob Savi, planšarije ... - tako bi vsaj malo razbremenili ostale destinacije. Ponudba lepot in znamenitosti ni koordinirana in to je velika organizacijska šlamparija - dalo bi se marsikaj dokaj hitro izboljšati, popraviti z dodatnimi parkirišči, kampi in javnimi prevozi, domiselno dodelanimi paketi ogledov znamenitosti. Zanimiv je recimo tudi obisk bližnjih vzpetin okolice Bleda. Še pred leti smo recimo z družino bili redki obiskovalci izjemnih razglednih točk Ojstrice (611 m) in Male Osojnice (691 m) nad Zako (Bled 480 m). Danes so to romarski kraji, kjer Azijci in drugi obiskovalci po previsnih skalah hodijo kar v japonkah. Turistični delavci bi morali določene poti bolje zavarovati in z opozorilnimi tablami pomagati obiskovalcem do boljše opreme, poškodbe zaradi zdrsov so lahko tragične ... Tudi izpusti človeških odplak v jezera so škandal in ni čudno, da se pojavljajo alge ... Zanimivo je, da turisti še niso odkrili nepozabne Ajdne (1046 m) nad Potoki - zelo priporočam - slovenski Machu Picchu! Če izberemo plezalno pot, je le ta precej zahtevna!
      Je pa Slovenija še zmeraj biser, tako po kvaliteti narave, kot sami kvaliteti življenja. Poleg klasičnih rekreacijskih možnosti (sprehodi, pohodi, plavanje, muzeji, hribi, kolesarjenje, kajak, kanu, padalstvo kulinarika, dokaj velika področja neokrnjene narave ...), je recimo zelo primerna tudi za astronomska opazovanja - in tukaj bi lahko naredili korak naprej. Kampi so idealen kraj za astronomska opazovanja, da ne omenjamo gorskih koč - gora kot takih.




    25. Opazovanja na Šentvidu
      - 22. julij 2019


      Bil je dokaj zapacan ponedeljek, a Martin je vseeno postavil teleskop na teraso in tako smo lahko opazovali (v intervalih, ko se je tančica zmanjšala) markantno rdečo pego in senco lune Jo (ozračje je bilo za poletje zelo mirno). Debata je tekla o dirki za Luno, raketah, inženirjih, intervjuju za tednik xy in o dodatni opremi za Kredarico - za našega Kozoroga (Dobson 25 cm, f/5).



    26. Svetovni kongres slovenskih fizikov
      - Ljubljana, 4.- 5. julij 2019


      Od 4. do 5. julija 2019 je na FMF (Ljubljana) potekal Svetovni kongres slovenskih fizikov (ob 100-letnici Univerze v Ljubljani). Povabljeni so bili predavatelji in raziskovalci, ki si služijo kruh v širnem svetu, v ZDA, EU ... Res je bilo izjemno zanimivo slišati in se poučiti kdo, kje in kaj raziskuje. Tudi za predavatelje same. Čestitke za organizacijo - lahko, da bi naredili še kaj več reklame, a vseeno je kongres bil prava poteza univerze. Že iz naslovov se vidi, kako široka je fizikalna paleta udejstvovanja vabljenih kar 22 predavateljev. To je bil velik uspeh - že samo nabrati toliko raziskovalcev v dveh dneh od 1000 km daleč, je kar težak logistični zalogaj. Tako smo poslušali izjemna podajanja raznolikih vej fizike - od medicine, biologije, astronomije, energetike, prometa, računalništva, teorij polja, fizike osnovnih delcev, fizike trdne snovi ... Tako čez palec sem videl (zaslutil) vsaj eno ali dve potencialni Nobelovi nagradi ... - pa počakajmo še kako leto ...
      Praktično vsi predavatelji, predavateljice so se na koncu zahvalili sodelavcem iz ekipe, s katero sodelujejo (poimensko, slikovno). To je res lepa in poštena gesta! Jo velja vpeljati tudi v Slovenijo.
      Upam, da bo kak zbornik, ppt ali pdf dokument predavanj kongresa kmalu dostopen tudi širši javnosti.

      Namen srečanja: Slovenski fiziki in fizičarke po svetu so raziskovalno močno vpeti v mednarodni prostor, številni so se uveljavili tudi na tujih univerzah in institutih. Ob 100-letnici Univerze v Ljubljani bodo svoje svoje vrhunske znanstvene dosežke predstavili slovenski strokovni javnosti, poglobili stike z raziskovalnimi skupinami v Sloveniji in srečali s študenti fizike na UL FMF. Srečanje je namenjeno medsebojnemu spoznavanju in spodbujanju znanstvenega in visokošolskega sodelovanja, ki vključuje izmenjavo raziskovalcev in visokošolskih učiteljev v okviru obstoječih programov (npr. Erasmus+), skupno delo na mednarodnih projektih, izmenjavo podoktorskih študentov in drugo sodelovanje, kot ga na primer vzpodbuja Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (The American Slovenian Education Foundation). Namen organizatorjev srečanja je bil tudi, da bi udeleženci s svojo udeležbo pomagali stkati še tesnejše vezi med slovenskimi fiziki po svetu in fiziki v Sloveniji.

      Četrtek, 4.7.2019
      * registracija udeležencev v preddverju VFP
      * pozdravni nagovor (predstojnik fizike prof. Denis Arčon)
      * predavanja
      * Uroš Seljak, UC Berkeley: Odkrivanje vesolja s pomočjo velikih podatkov (plenarno predavanje)
      * Anže Slosar, Brookhaven National Laboratory: PUMA: radijski pregled neba do z=6
      * Sašo Grozdanov, MIT: Hydrodynamics and quantum chaos from dual black holes
      * premor (kava, čaj, pecivo, sadje)
      * predavanja
      * Andrej Košmrlj, Princeton University: Fazna separacija večkomponentnih raztopin
      * Jure Dobnikar, University of Cambridge: Self-assembly and multivalent binding in cellular processes: targeting, recognition and activation
      * Brigita Urbanc, Drexel University: Biophysics of Protein Assembly and Its Relevance to Human Disease
      * kosilo (stoječi bife)
      * predavanja
      * Gašper Tkačik, IST Austria: Predicting regulatory networks from first principles
      * Aljaž Godec, Max-Planck-Institute for Biophysical Chemistry: Fizika podiranja rekordov
      * Tilen Potisk, University of Bayreuth: Continuum model of magnetic field induced viscoelasticity in magnetorheological fluids
      * premor (kava, čaj, pecivo)
      * predavanja
      * Gregor Cevc, The Advanced Treatments Institute: Interfazni vpliv na molekularne interakcije
      * Andrej Vilfan, Max-Planck-Institute for Dynamics and Self-Organization: Fizika bioloških in sintetičnih migetalk
      * Gašper Kokot, NWU / Argonne National Laboratory: Samo-organizacija in manipulacija aktivnih mikro-delcev gnanih z navorom: vrteče verige in kotaleči delci
      * srečanje z dijaki olimpijci
      * poljudnoznanstveno predavanje Uroša Seljaka: Kozmološke raziskave v dobro znanosti, tehnologije, in družbe

      Petek, 5.7.2019
      * predavanja
      * Mirjam Cvetič, University of Pennsylvania: Particle Physics, Black Holes and Modern String Theory (plenarno predavanje)
      * Tara Nanut, EPFL: The beauty and charm of flavour physics at LHCb
      * Saša Bajt, DESY: Taming the dragon – how to control the most intense X-ray laser beams in the world
      * premor (kava, čaj, pecivo, sadje)
      * predavanja
      * Jure Demšar, Johannes Gutenberg University Mainz: Exploring quantum matter with femtosecond real-time techniques
      * Anton Potočnik, imec: Building a large-scale quantum computer
      * Matjaž Gomilšek, Durham University: Frustracija in kvantna nedoločenost
      * Andrej Prša, Villanova University: Odstranjevanje opazovalnega šuma iz svetlobnih krivulj in drugih časovnih zaporedij
      * kosilo
      * predavanja
      * Mark Žagar, Vestas Wind Systems A/S: Vloga meteorologije pri izkoriščanju vetrne energije
      * Aleksander Drenik, Inštitut za fiziko plazme Max Planck: Raziskave tvorbe amoniaka v tokamakih
      * Miha Pelko, BMW München: Fizika, možgani, avtonomna vožnja, ?
      * zaključek + kava, čaj, pecivo
      * obisk laboratorijev

      --------------------------------------------------------

      Nekaj utrinkov iz kongresa:











































    27. Spikin natečaj - poimenovanje planeta "WASP-38 b" in slikanje zvezde WASP-38 ter snemanje svetlobne krivulje,
      - junij 2019




      Rdeča nit junijske Spike je akcija ob letu astronomije (100 let IAU) PoimenujmoPlanet. Vse sodelujoče države so namreč dobile možnost, da z javnim natečajem izberejo ime za izbrano zvezdo in njen planet. Slovenci smo dobili zvezdo WASP-38 in njen planet WASP-38 b. Bralce Spike in obiskovalce naše spletne strani pozivamo, da se v čim večjem številu udeležite akcije. Tako bo posebna komisija imela lahko delo, saj bo lahko izbirala med veliko tehtnimi predlogi. Predloge oddajte na portalu: http://portalvesolje.si/. Izbrano ime bo uradno ime zvezde in planeta, potrjeno s strani IAU. Pri Spiki pa smo ob tem pripravili še izziv za vse astrofotografe. Poglejte!
      Sledi povzetek natečaja.

      Prva naloga - slikanje zvezde WASP-38 (ali tudi HD 146389) z magnitudo 9,4 v Herkulu (spektralni tip F8, je torej belo-rumenkasta, 1,36 polmera Sonca, 1,22 mase Sonca, temperatura površja je 6150 K, koordinate zvezde so: rektascenzija 16 15 50.3652643210, deklinacija +10 01 57.284401784 ).
      Zvezdo so odkrili leta 2010.
      Več podatkov je na:
      http://simbad.u-strasbg.fr/simbad/sim-id?Ident=WASP-38.

      Druga naloga (je težja) - snemanje svetlobne krivulje zvezde WASP-38, padec svetlosti nastane zaradi zatemnitve (prehoda) "slovenskega" eksoplaneta "WASP-38 b" pred zvezdo WASP-38.
      Naš eksoplanet potrebuje za en obhod okrog matične zvezde le okrog 6,9 dni. Masa eksoplaneta "WASP-38 b" je 2,7 mase Jupitra, polmer pa 1,1 polmera Jupitra. Planet je zaradi bližine zvezdi (0,08 AE) zelo vroč, površinska temperatura planeta je kar 1400 °C (pri tej temperaturi se že talijo: aluminij, baker, kositer, svinec ...). Ali lahko pri tako izjemno visoki temperaturi pričakujemo življenje na planetu "WASP-38 b"???
      Pomoč pri snemanje svetlobne krivulje je lahko stran za računanje prehodov eksoplanetov:
      http://exoplanet.eu/ephemeris/wasp-38_b/.

      Revija Spika obljublja nagrado za obe nalogi.
      Prvi posnetek zvezde WASP-38, ki prispe na uredništvo Spike, bo nagrajen!

      * http://www.exoplanetkyoto.org/exohtml/WASP-38_b.html


      Lega zvezde WASP-38 (mag. 9,4) in eksoplaneta "WASP-38 b" - ozvezdje Herkul.




    28. Poletna noč - po 20-ih letih spet Lili,
      - 1. julij 2019


      Bila je poletna noč, ki smo jo vsi nestrpno in strastno čakali - večinoma zaradi peklenskih dnevnih temperatur, + 35 °C in več ... V mraku se je ozračje prijetno ohlajalo in prisotni smo počasi začeli kazati znake življenja - voljo do opazovanj na hladni terasi, z rahlim vetričem v laseh, a observatorij se še dolgo ni ohladil ... Nebo so tu in tam prekrivale tančice, mirnost ozračja je bila, glede na pregreta tla, še kar zadovoljiva.
      Zbrali smo se štirje (Martin, Nastja, Jure, Zorko - ostali so se že porazgubili po obalah sveta) - PLUS zvezda večera - spet nas je po 20-ih letih obiskala gospa Lili Zapletal. Bila je (leta 1996/97) druga animatorka (za g. Alojzom Salobirjem) prve astronomske skupine Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani.
      Gospa Lili me je poklicala v službo (kot praktično vsako leto vsaj enkrat poklepetava in obujava spomine na desetletja nazaj ...). V podtonu in potem direktno, je izrazila željo, da bi spet rada doživela lepote zvezdnega neba iz šentviške terase - in to po dvajsetih letih, od kar je nazadnje bila na Šentvidu. Brez oklevanja sem jo povabil, naj še kar isti dan (ponedeljek) pride ob 21:30 pred Gimnazijo Šentvid - Lj., kjer jo počakam in popeljem na razkošno in nadvse razgledno teraso gimnazije ... Takojšnje povabilo je Lili malo presenetilo (iz slušalke sem slišal: " - a že danes, pa kar neki oblaki so podijo po nebu, ...", slišala sva se še enkrat ob 17. h in srečanje načeloma dogovorila. a brez vsake obveze). Saj poznamo rek - kar odložiš v ... položiš.
      Po predstavitvi gostje mlajšim kolegom, njenemu čudenju nad veliko izbiro astronomske opreme napram letu 1995 ..., smo na plano privlekli našo krotko 'žvavco' Ciko (teleskop Dobson 30 cm, f/5). Noč je bila čudovita, najprej nas je seveda pozdravil nomadski pastir (lun) Jupiter. Jasen in razkošen pogled skozi našo Ciko nobenega ne pusti ravnodušnega. Lili je kar zaživela - zažarela kot nova zvezdica. Počasi so se začele prižigati ostale zvezde: Vega, Arktur, Deneb, Altair, Antares, nato celotna ozvezdja ... Ko smo Lili pokazali svetilnik Vego, je takoj prepoznala Poletni trikotnik, Herkula, Volarja, Škorpijona, seveda Velikega medveda ... V dvajsetih letih je praktično ohranila kompletno sliko neba v svojem super spominu. Ima izjemno dober vid, pravi, da je še pred dvajsetimi leti ob normalnih pogojih brez težav zaznala Jupitrove lune s prostima očesoma. Omenila je, da že 15 let ni obiskala zdravnika (o tem večina lahko samo sanja). Doma ima zgolj daljnogled - za rezervo pa še Miličino kukalo, a iz bloka in okolice ni veliko možnosti za kvalitetna opazovanja. Vmes sva se seveda spomnila nekaterih ostalih slušateljev in ustanoviteljev U3. Recimo zvestega in duhovitega ing. Gojimirja Uršiča (prebežnika iz avstrijske Koroške, žal smo se letos od njega v 94-em letu poslovili), zagnane in zveste animatorke Milice Pribošič (podarila nam je veliko opreme - hvala), ki nas žal v skrivnosti starosti ne prepozna več ..., spomnila sva se na Tino Jež, ki še edina iz prve generacije občasno obiskuje naša sredina astronomska predavanja za starejše na Šentvidu. Krasen je bil tudi naš izlet, kar z avtomobili, na Koroško - pomlad 1996, obiskali smo planetarij v Celovcu. Z nami je potovala tudi štiriletna deklica Ana, ki se je super ujela z g. Lili.

      Preden se je znočilo, smo v mraku opazovali še Epsilon Lire - Lili je razločila vse 4 zvezde tega prelepega sistema. Leta torej niso ovira. Ko smo začeli pometati z M objekti, se je naša gostja z velikim navdušenjem in žarom v očeh spomnila večine imen in oznak (M13, M27, M57 ...). Kmalu se je pokazal tudi lepotec z obroči, Saturn. Do konca opazovanj smo ujeli še dvojni zvezdi Karlovo srce in Albireo, kroglaste kopice M5, M4, M3, razsuto kopico M11 (Divjo račko v Ščitu), M8 (Laguno), galaksije M51 (25 mil. sv. l.), NGC5194, M81, M82 (12 mil. sv. l.). Ura je odbila polnoč in čas je bil, da pospravimo opremo in se odpravimo domov spočit za naslednji dan, za službo. Z gostjo poletne noči smo torej potovali po naši galaksiji do nekaj 10 000 sv. let daleč, toliko so namreč oddaljene praprababice kroglaste kopice pa do galaksije Vrtinec (M51), oddaljene približno 25 mil. sv. l. (to je v čas, ko so se primati razdelili na opice [monkey] starega sveta in človeku podobne opice [apes]).
      Gostjo je zanimalo, če smo še kaj obiskali Messierjev maraton v Višnjanu ali kje drugje ... Žal smo bili na zadnje aktivni udeleženci leta 2008 z zmagovalcem Gregorjem na idiličnem Cerkvenjaku v Slovenskih goricah (M+M maraton). Po tem dogodku pa nam ni uspelo najti poguma in časa ..., razen za še kakšen obisk ob maratonskega programa. Lili se ne more načuditi, kako da se več ljudi ne zanima za astronomijo - sploh glede na ostale interese, potrošništvo. Pogovor je tako logično nanesel še na šolo in tudi študij fizike, pedagogike, kjer astronomiji še ni uspel večji preboj - so bili znaki napredka, a so kmalu po MLA2009 skoraj zamrli. Zakaj ...?
      Sama pravi, da ji je zelo žal, da ji v mladosti noben ni približal optike, tako da je še danes v rokovanju s teleskopi zelo nevešča - čuti nemoč, strah. In to drži - čas odraščanja in šolanja, je čas učenja praktičnih veščin - žal v Sloveniji precej zanemarjena vrlina.
      Se mi zdi, da nas je gospa Lili pred leti zelo obogatila in mi njo - saj iz astronomije (zvezdnega neba) še danes črpa modrost in sam smisel življenja. Aktivno spremlja nova dognanja in se navdušuje nad rastjo kvalitete podajanja zapletenih resnic o vesolju na ljudem razumljiv način.
      Gospa Lili je polna energije in veselja zapuščala poletno noč, ki so jo krasile čudovite zvezde, meglice, kopice, galaksije in mi smo bili del in sredi te lepote. Se mi zdi, da z distance, s starostjo in z dozorelo izkušnjo človek globlje doživlja vesolje in druženje pod zvezdami, in da mu to doživetje vrača notranjo moč v iskanju smisla življenja; ga osveži, mu očisti duha spon časa - entropije - navlak minevanja. Čeprav ne maram te besedne zveze pa vendar - astronomija, opazovanja, druženja pod zvezdami, so tudi lahko za mnoge odlična terapija, saj človeka ohranjajo brihtnega in ozemljenega. In tega se kot družba premalo zavedamo - naš razvoj od pradavnine do tega kar smo, je potekal pod zvezdnim plaščem, a danes smo ga zavrgli in tako postali ranljivi ...! V soju žarometov nas tako iz tira lahko vrže že vsaka tretjerazredna šlogarca.

      U3 astronomska skupina je stara skoraj toliko kot Bojanova astronomska revija Spika in U3 skupina je nastala tudi zaradi Spike. To je podatek, ki šteje!


      Lili Zapletal po 20-ih letih spet na terasi Gimnazije Šentvid opazuje zvezdno nebo, 1. jul. 2019. Foto: Vičar Z.


      Slika: Prva generacija slušateljev astronomije U3, leto 1995. Za g. Salobirjem (gospod na desni) sta skupino koordinirala ga. Lili Zapletal (sedi spredaj v črnem), ga. Milica Pribošič (tretja oseba z desne) ...




    29. Ptice med popolnim Sončevim mrkom
      - 2. julij 2019,



      Ptice med popolnim Sončevim mrkom
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Leonardo Caldas

      Pojasnilo: Kaj počnejo ptice med popolnim Sončevim mrkom? Tekom popolnega mrka se zmrači hitrje kot ob zahodu, prav tako pa se svetloba vrne enako hitro že čez nekaj minut - morda nepričakovano za ptice letalke. Že stoletja poznamo zapise o nenavadnem vedenju ptic tekom mrka. Njihovi odzivi in vedenje je bilo sistematično raziskano v projektu eBird, v katerem je zainteresirana javnost lahko sodelovala pri raziskovanju tekom popolnega Sončevega mrka, ki je prečkal ZDA avgusta 2017. Čeprav so opazili nekaj nenavadnega vedenja, je mnogo opazovalcev popisalo vedenje ptic, ki spominja na čas zahoda, saj so le-te pristale ali letele nizko nad tlemi. Radarska opazovanja so potrdila občutno zmanjšanje števila visoko letečih ptic in insektov med in takoj po koncu popolne faze mrka. Opazili so celo nekaj nočnih ptic. Prikazana jata ptic v mestu La Serena, Čile, je skupaj po zraku letela med popolnim Sončevim mrkom, ki je prejšnji teden prečkal Južno Ameriko. Fotograf je sliko posnel kot del videa celotnega mrka. Naslednji popolni Sončev mrk bo decembra 2020 prav tako prečkal Južno Ameriko. Aprila 2024 pa bo popolni mrk prečkal Seveno Ameriko od Mehike do Nove Anglije, ZDA.

      Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190709.html


      Droben ptiček na sončnici med Sončevim mrkom 21. 8. 2017, Casper - ZDA. Foto: Vičar Z.



    30. Zaid Sonca za Triglavom,
      - junij 2019,


      Letos nam jo je zelo zagodlo vreme - tako da smo zaid Sonca za Triglavom ujeli le posredno preko spletne kamere za Bežigradom (19. 6. 2019). Ta dan sem bil zadržan, enako kolegi, tako da letos žal nismo uspeli ujeti tega prekrasnega dogodka. Ostane nam še (recimo) 24. junij in ... Tokrat nam je bilo vreme nad triglavskim obzorjem naklonjeno - doživeli smo prelep zaid Sonca za Triglavom, le dvojen ni bil.
      Sledi nekaj slik, najprej iz spletne kamere iz 19. junija, nato iz 24. junija iz Šentvida.









      Zaid Sonca za Triglavom 24. junija 2019 iz Šentvida.















































      Še nekaj slik iz čakanja na zahod ... 22. in 23. junij 2019.




      Odkril sem, čakajoč na ..., da se iz terase vidi tudi prečudovit Jošt nad Kranjem (po 30 letih ...).
      Nadmorska višina Jošta je 847 m.









    31. Svetleči oblaki iz Ljubljane,
      - 21. junij 2019,


      Nastja je prva 21. junija 2019 opazila, da se na nebu lesketajo nočni svetleči ali noktilucentni oblaki (Noctilucent clouds - NLC). Obvestila je našo ekipo in tako so nastale spodnje fotografije. Ti oblaki se pojavljajo v poletnem času predvsem v severnih geografskih širinah. Nastanejo v mezosferi na višinah od 76 do 85 km. Pojavijo se, ko se vodna para visoko v ozračju kondenzira na delcih prahu, ki recimo ostanejo od zgorelih meteoridov, lahko vulkanov, delno vesoljskih poletov (procesi so v raziskovanju). Kondenzacija nastane le, če se temperatura spusti pod –120 stopinj Celzija. Mezosfera je najhladnejša ravno poleti, s tem pa so izpolnjeni pogoji za nastanek oblakov. Mezosfera je najhladnejša poleti zaradi sezonsko spreminjajočih se navpičnih vetrov, kar povzroča hladne poletne razmere v zgornji mezosferi (pojavi se "upwelling" - hladen zrak nad toplim in adiabatno hlajenje) in zimsko ogrevanje ("downwelling" - hladen zrak pod toplim in adiabatno segrevanje). Ker so ti oblaki zelo visoko v atmosferi, jih Sonce lahko osvetljuje na temnem nebu večernega mraka. Od tod tudi njihovo ime - nočni svetleči oblaki.




      Zgornji fotografiji je posnel Dejan iz Ljubljane (Vič).


      Noktilucentni oblaki iz Ljubljane - posnel Martin.




    32. Krožek,
      - 17. junij 2019,


      Bilo je ravno toliko jasnine, da smo upali, da bomo priče zaidu Sonca za Triglavom - a so oblaki nad Alpami bili ravno v višini Triglava. Daljnogled 20X80 (SkyMaster - privit na stojalo) pa nam je med oblački pričaral imenitno, filmsko dramatično vzhajajočo polno Luno. Jupiter pa je lepo postavil tri lune levo in eno desno. Andrej je pokazal print vrtljive karte in tako smo podali še nekaj predlogov za izboljšave - debata je bila napeta.
      Ogledali smo si tudi posnetke kamere (sproži se ob gibanju), ki je ujela vrano med prehranjevanjem na ograji šolske terase. Kamero je posodil Idin brat.




      Zgornji dve sliki posnel Zorko skozi daljnogled 20x80.


      Posnel Marin skozi teleobjektiv 450 mm, Canon.




    33. Krožek,
      - 10. junij 2019,


      Bil je zelo "variabilen" ponedeljek - najprej vročina 32 °C, nato okrog 19. h nevihta, tudi nekaj toče, po 21. h se je delno zjasnilo. Obiskala nas je bivša sodelavka Mojca P. s prijetnimi študenti - študij italijanščine, kemije ... Uspelo nam je ujeti prvi krajec Lune, morja, kraterje, prelomnice, točko pristanka misije Apollo 11, pokazati, kje je krater Vega ... Jupiter je bil prav ta večer v opoziciji - lepo smo razločili atmosferske podrobnosti, lune ... Ujeli smo še prekrasno planetarko M57 in dvojno zvezdo Albireo ter kroglasto kopico M13 (večer bi lahko poimenovali - iskanje sreče med oblaki). Do galaksij pa se nam ni uspelo prebiti. Tudi Saturn je bil skrit za oblaki. Severna krona je bilo eno redkih ozvezdij, ki se je, zaradi svoje majhnosti, pokazalo v celoti ... Uporabljali smo tudi daljnogleda SkyMaster 15X70 in 20X80 na stojalu,
      Bilo je veliko zanimive debate, tudi o ceni teleskopov, vesolju, oddaljenosti objektov, življenju zvezd, o Padovi - repatici in slikarju Giottu ...
      Domov smo šli nekaj pred 1 uro zjutraj (Andrej, Oskar, Zorko) - Andrej se je še potrudil, da bi z vozli fiksiral tri noge stojala za daljnogled (to nas matra že leto dni, kot hlače brez gumba ...) - midva z Oskarejm pa sva vsak z ene smeri Andreju modrovala, koliko je še centralni nosilec nagnjen glede na vertikali vrat ...


      Pristanek Apolla 11 na Luni leta 1969.

      Apollo 11 je pristal okrog 50 km sv od kraterja Moltke (premer 6,5 km, bel madež na sliki - proti njemu kaže puščica). Foto Zorko, pomagal Martin - 10. jun. 2019.








    34. Boris Kham z ekipo obišče Kredarico,
      - 7. junij 2019,


      Šentviški astronomi smo leta 2016 ponesli teleskop Kozorog (Dobson 25 cm, f/5) na Kredarico - tam zanj skrbijo prijatelji vremenarji. S teleskopom smo preživeli nekaj nepozabnih noči ob pogledu na lepote zvezdnega neba. Z nami so delili veselje - opazovali čudesa širnega vesolja - tudi hribovci iz Slovenije in sveta. Lepo je bilo slišati vzklike njihovega veselja in začudenja nad skrajno nepričakovanim darilom visoko pod Triglavom.
      Tokrat so teleskop, v praktično zimskih razmerah, s pridom uporabili prijatelji Boris Kham in njegova skupina ljubiteljev astronomije. Zagotovo gre največja zahvala mteorologu Andreju Rekarju, ki je uspešno in požrtvovalno izvedel "reševanje Kozoroga" - teleskopa iz zimskega zatočišča v depandansi globoko pod triglavskim snegom.

      Boris takole pravi:
      Dober večer
      Hvala!
      Uspelo nam je!
      Skladišče v katerem je teleskop je res še zametan, ampak prijaznost vremenarja Andreja R. in dobra volja, je potešila naše želje, našli so ključ in šli v notranjost skozi okno in teleskpo je bil"naš". Opazovati smo začeli ob 21h Luno in nato smo se odpeljali v M 13 (malo kasneje okoli 22h), M4 in M27. Ujeli smo tudi Jupiter. Vreme je najprej sodelovalo, potem pa so se začele čez nebo valiti meglice in ob 24h je bilo veselja konec.

      Ob Jupitru smo lepo opazili Galilejeve lune in raznobarvne pasove v atmosferi. Težava je so bili občasno močnejši sunki vetra, ki so motili opazovanje. Tudi zvezde v M 13 so žarele kot biseri. M 57 je pokazala vso svojo lepoto.
      Res je lepo, da lahko na Kredarici opazuješ zvezdnato nebo. Opazovali nismo na pristajalni ploščati, ker se mi je zdela pot do tja "nevarna", ker je bil sneg do tja in prenašanje teleskopa, bi lahko bilo nevarno, če bi komu malo spodrsnilo...
      Na sliki se lepo vidi, kje smo opaovali.
      Lepa in zanimiva izkušnja.
      Slike je posnel sin Samo...
      Lep dan
      Boris


      Sledijo slike - Boris Kham z ekipo na Kredarici, astronomska opazovanja s "Kozorogom", 7. jun. 2019!






      Boris Kham med opazovanjem nočnega neba s Kozorogom (teleskop Dobson 25 cm, f/5) na Kredarici, 7. junij 2019. Na zvezdnem ozadju - navidezno pred teleskopom - se razkazuje prekrasno ozvezdje Ščit (v obliki zapestnice), opazi se tudi znamenita razsuta kopica M11 - Divja raca (dragulji tega dela neba). Levo od Borisa je zvezda Altair, "na razdalji en Boris" nad Altairjem je znameniti Obešalnik - razsuta kopica Cr399, zvezda Vega je nad Obešalnikom na robu slike, levo zgoraj pa Deneb (to je asterizem Poletni trikotnik). Levo od obešalnika se sluti planetarka Ročka M27. Vsi objekti so na ozadju Rimske ceste - krasno.
      Med zajlama. ki se spuščata proti nam, je vidna Orlova meglica M16 (kjer so vidni t. i. znameniti stebri ali tudi prsti stvarjenja), pod njo nekoliko desno je za amaterje zmeraj zanimiva meglica M17 (imenovana tudi meglica Omega ali Labod - Swan Nebula, ta oblika laboda se krasno zazna že pri povečavah okrog 40x in odprtinah teleskopov nad 60 mm) - v opisanih sosedah M17 in M16 se še zmeraj rojevajo zvezde. Sredi med zajlama je svetel Zvezdni oblak v Strelcu (Sagittarius Star Cloud - Messier 24, del Rimske ceste viden že s prostim očesom, še lepše z daljnogledom). Desno spodaj pa je ujeta še meglica lepotica Laguna (M8) in nad njo, nekoliko levo. še tridelna meglica Trifid (M20) - ozvezdje Strelca.
      Sam sem ta del neba opzoval isto noč z daljnogledom SkyMaster 15X70 iz dežele Štajerske - Kog, Jastrebci - pomoč mami ... (bilo je prijetno toplo, transparenca pa enkratna - tako sem lahko ujel tudi Obroček M57, z objekti kot so M11, M13, M27, M81, M92, M3, M4, M92, M24, M8, M20, M22, M5, z Obešalnikom ... pa tako ni bilo težav). Ob tem sem razmišljal, ali je Borisu in ekipi uspelo? Dan prej in zjutraj sva se namreč slišala po klasičnem telefonu, ki mi je bil edini na razpolago, kot v starih "dobrih" časih ..., hkrati sem prosil še Kredarico za pomoč ... (hvala)! Zaradi posebnih okoliščin smo se vse dogovirli v zadnjem trenutku, v omejenem časovnem okvirju - a je uspelo.











    35. Krožek,
      - 3. junij 2019,


      Maj se je začel dokaj vzpodbudno - oblačnost je bila le okrog 3/10 in prav na vzhodu smo lahko občudovali vzid Jupitra, ki je že praktično v opoziciji. Na zahodu pa so se oblaki ravno toliko odmaknili, da smo lahko občudovali zahod Sonca dve stopinji zahodno od Triglava (do veličastnega zaida Sonca za Triglavom manjkata samo še dobra dva tedna). Preden pa smo se odpravili na teraso pa je druščina na parkirišču odigrala še mini turnirček nogometa s teniško žogico v prtljažnik avta ... Občasno je še padla kaka kapljica z neba, kot zanalašč za pojav mavrice, ki se je vila nad Gimnazijo Šentvid - Lj., res lep prizor. Ob mraku pa smo s Ciko občudovali še zasnežen Triglav in Kredarico. Ozračje je bilo zelo mirno in smo tako brez težav zaznali stebre in vrteče se elise vetrnih elektrarn - Aljažev stolp pa je še zmeraj zakopan pod tremi metri snega, tako da je vrh očaka Triglava bil lepo zaobljen s sneženo odejo.
      Kmalu po zaidu Sonca je Martin zagledal Vego in izziv je bil poiskati Epsilon Lire (dvojno-dvojno zvezdo) in uspelo nam je. Ko je praktično še dan, se zvezde Epsilon Lire tudi enostavneje loči, saj v mraku bleščanje, optične napake in odboji na optiki niso tako moteči. Andrej je Ciko še kolimiral in slika je bila kot se šika ... Koliko so dopuščali oblaki, smo preleteli še poletno - pomladno nebo (M57, M13 ...). Med oblaki smo na zahodu spremljali še prelet ISS. Pogovor je nanesel tudi na projekt Gaia - ogledali smo si nekaj podatkov o tem imenitnem projektu skeniranja zvezd naše Galaksije.
      Del ekipe (Andrej, Klemen, Dejan, Ida, Martin) je že 31. maja snemal planet Jupiter - potrebna je zgolj še obdelava slik tega velikana v opoziciji.
      Tudi Sonce izkazuje nekoliko povečano aktivnost - vidni robni izbruhi v H-alfa svetlobi.




      Mavrica je znamenje upanja - mavrica na sliki nad Gimnazijo Š. pa se tudi lepo prilega morebitni novi kupoli šentviškega planetarija - se bo upanje uresničilo ...?



















    36. Krožek,
      - 27. maj 2019,


      Očitno nam letošnji maj ni usojen za astronomska opazovanja - tudi ta ponedeljek je bil deževen.
      Noč je tako bila posvečena nadgradnji radijskega teleskopa, ki se zopet premika - ozira proti nebu in nadgradnja je že skoraj pri koncu.


      Vir slike: http://michaelmanalolazo.canadian-forum.com/t801-sat-14-jan-2017-2130-michaelmanalolazo



    37. Krožek,
      - 20. maj 2019,


      Bil je oblačen in glede na datum precej mrzel večer. Obeta se nam eden najbolj mrzlih majev našega življenja. Vsaj za 3 °C pod povprečjem. Prodor polarnega zraka globoko proti Sredozemlju traja že nekaj tednov - obratno pa je vzhodno od nas, kjer se je topel zrak iz "Farrellove celice", ki ureja izmenjavo toplote med 30 ° in 60 °, zarinil globoko proti Baltiku. Tam so temperature okrog 25 °C, v naših krajih pa 15 °C (več spodaj).
      Noč je bila tako posvečena nadgradnji radijskega teleskopa, ki ga pa oblačno vreme nikakor ne moti. Pregledali smo tudi zadnjo Spiko, in naredili nekaj "reklame" za to izjemno astronomsko revijo. Mnoge revije naše mladosti so usahnile - Spika pa trdno živi. Pogovor je tudi nanesel na zanimive fenomene plačne prakse znotraj NASE ..., na pomanjkanje kadrov na določenih smereh študija fizike ...




    38. Krožek,
      - 13. maj 2019,


      Smo v času, ko godujejo ledeni možje (12. do 14. maj: Pankracij, Servacij, Bonifacij) in polulana Zofka (mokra Zofija, 15. maja) - po izročilu se po teh datumih ni treba več bati slane.
      Letos se ledeni možje in mokra Zofija niso izneverili (je mrzlo in mokro) - po ljudskem izročilu pa je to dobro znamenje, saj si lahko obetamo lepo in toplo poletje. No - v jeseni bomo preverili kakovost ljudskega modeliranja vremena ... Spodaj je graf oblačnosti, ki seveda vsaj delno pritrjuje ljudski modrosti.
      Večer je bil tako posvečen popravilu radijskega teleskopa. Občasno je skozi oblake sicer pokukala Luna - a ne za dolgo. Znanec pa je prinesel na konzultacijo domiselno stojalo za namizno led lučko - iskal je primeren način USB napajanja (uporabno tudi v astronomiji ...). Pri nas se torej zmeraj kaj dogaja!


      Primerjalni graf oblačnosti za Ljubljano 1950-2012, 1991-2012 in 1950-2012 zgolj za 14h. Oblačnost je v zadnjem obdobju (desetletjih) izrazito manjša, določeni vzorci pa se še zmeraj neverjetno prekrivajo. Oblačnost je za 14h v poletnih meseceih pričakovano nekoliko višja - razlog je seveda konvekcija (vzgon) zraka zaradi poletnega ogrevanja tal - posledično popoldanska oblačnost.
      Če pogledamo na ledene može in polulano Zofko s stališča vzorcev na zgornjem grafu, 132 - 135 dan, res opazimo povečano oblačnost ...
      Obdelal: Z. V.


      S podnebnimi spremembami se premakne tudi Hadleyeva celica globalne cirkulacije zraka (od tod tudi razlike v oblačnosti in osončenosti Slovenije skozi čas). Topel zrak se zaradi vzgona dviga (vir segrevanja je Sonce), kar sproži cirkulacijo ob ekvatorju, ki sega globoko severno in južno - tako dobimo t. i. Hadleyjevo celico (intertropical convergence zone - ITCZ). Hadleyjeva celica lahko seže dlje proti polu, saj se ITCZ odmakne od ekvatorja. Tako se recimo Hadleyjeva celica v poletnem solsticiju razteza dlje, kot ob enakonočjih. V smislu trenda pa se v vseh letnih časih z globalnim segrevanjem razkriva robustna ekspanzija Hadleyjeve celice.
      Zemlja je neke vrste toplotni stroj, ki ga poganja Sonce in dinamika Zemlje ter delno vpliv galaksije. Vremenski vzorci (letni časi) se tako ponavljajo, kdaj (v določenih krajih) zelo točno, recimo monsuni, k temu lahko delno štejemo poslabšanje vremena v začetku maja v Srednji Evropi.


      Povprečne padavine skozi mesece.
      VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Hadley_cell


      Rossbyjevi valovi su drugi stalni vzorci globalne dinamike v atmosferi, znani tudi kot planetarni valovi. Slika meandrov (Rossbyjevih valov) na severni polobli, na meji je prisoten polarni tok - "jet stream".
      Rossbyjevi valovi nastanejo v troposferi zaradi temperaturnih razlik in topografskih sil, najvažnejša je Coriolisova sila zaradi rotacije Zemlje. Opazimo jih torej na stičnih ploskvah polarne celice hladnega zraka in Farrellove celice (slika spodaj). Ko se recimo polarni zrak zarine v "Farrellovo celico" ki ureja izmenjavo toplote med 30 ° in 60 ° zemljepisne širine, se ta motnja kot val premika od zahoda proti vzhodu - med stičnima ploskvama se pojavi polarni tok (jet stream).
      Tudi v oceanih so opazili Rossbyjevo vlovanje.


      Na splošno ločimo tri različna območja kroženja zračnih tokov, ki so prisotni na naši polobli - posledica obsevanja iz Sonca in rotacije Zemlje. Ločimo torej:
      "Polarna celica" (P na sliki), ki ureja izmenjavo toplote od 60 ° zemljepisne širine navzgor.
      "Farrellova celica" (F na sliki), ki ureja izmenjavo toplote med 30 ° in 60 ° zemljepisne širine.
      "Hadleyeva celica" (H na sliki), ki ureja izmenjavo toplote med 0 ° in 30 ° zemljepisne širine.


      "Jet stream."



    39. Fuzija je čista energija, as. opazovanja,
      - 10. maj 2019,



      Sonce v hladilniku, to je naša bodočnost - fuzija!

      Reaktor ITER je zasnovan za proizvodnjo približno 500 MW fuzijske energije, ki naj bi trajala 500 sekund (kar je zelo veliko v primerjavi z najboljšim dosežkom projekta Joint European Torus, ki je znašal 16 MW v času manj kot eno sekundo). To je znatna količina energije za raziskave fuzijske energije, saj naj bi bodoče fuzijske elektrarne ustvarjala okoli 3000-4000 MW toplotne moči. Po dolgoletnih posvetovanjih je bilo junija 2005 odločeno, da bo ITER zgrajen v Cadaracheju v Franciji. 21. novembra 2006 se je 10 držav članic uradno odločilo, da bodo skupaj financirale ta projekt.
      ITER je kratica za International Thermonuclear Experimental Reactor tj. Mednarodni eksperimentalni termonuklearni reaktor. Iter v latinščini pomeni tudi »pot« (ta pomen je ostal tudi v slovenski besedi iti), odraža pa tudi vlogo projekta ITER kot poti do uporabe jedrske fuzije - vira miroljubne in ekološko vzdržne energije.
      Kot vemo, smo okolje obremenili že čez vso mero (ogrožamo človeški, rastlinski in živalski genom), ena izmed rešitev pri proizvodnji energije so torej fuzijski reaktorji (pot nam kažejo zvezde, ki svetijo milijarde let in nam dajejo življenje preko zlivanja lahkih jeder v težja in masnega defekta: Energija = m*C^2 ...).
      V petek, 10.5.2019, je na FMF, Jadranska 19, Dr. Boštjan Končar, Institut „Jožef Stefan“, imel nadvse aktualno predavanje - How to efficiently transfer the heat in a fusion reactor (Kako učinkovito prenesti toploto v fuzijskem reaktorju).
      Povzetek
      Vir energije v fuzijskem reaktorju je vroča ionizirana plazma pri 150 milijonov K (zlivanje jeder - enako kot v zvezdah) v zaprtem v torusu magnetnega polja. Potrebna močna magnetna polja zagotavljajo superprevodni magneti, ki so oddaljen le meter od plazme in jih je treba ohladiti na kriogene temperature 4,5 K. Velik izziv je, kako učinkovito prenesti fuzijsko energijo, brez poškodovanja komponent reaktorja in jo pretvoriti v elektriko. Pri odstranitvi "fuzijskega pepela" se nekaj energija preusmeri v divertor pri visoki začetni toploti. Predstavljena je bila možnost odvajanja dela toplote v divertorju in tudi koncept toplotne zaščite magnetov.
      Udeležili so se ga tudi nekateri ljubitelji astronomije iz Šentvida - Lj. in Poljanske 6 - Lj.








      Slike iz predavanja Dr. Boštjana Končarja - FMF 10. maj 2019.

      Sledi nekaj slik iz opazovanj Sonca, zahoda ... Na Soncu sta bili vidni dve izraziti pegi.













    40. Krožek - Luna se umiva v Deževnicah,
      - 6. maj 2019,


      Bil je (za maj) nadvse mrzel ponedeljek - a po 20. h se je zjasnilo in Luna nam je priredila prvovrstno predstavo zahoda v večerni zarji (Luna se je umivala v Deževnicah). Del ekipe (Andrej, Jure) se je posvetil umerjanju kotne višine radijskega teleskopa, ostali smo slikali in opazovali pomladno nebo (M44, M104, M65, M66, M51, M81, M82) in že del poletnega (M13, M57). Eden izmed dijakov je zraven reševal še matematične naloge ... Kot zmeraj - zelo pestro.

      Sledi galerija slik zahoda Lune in zimskega Aldebarana za Polhograjskimi Dolomiti, Jakobom ... Luna se je umivala v Deževnicah - okrog Lune je bilo polno zvezdic razsute kopice Deževnic. Eden najlepših prizorov, srečanj na poti Lune po ekliptiki.




      "Krokodil prihaja z desne."






      Levo od Lune je zvezda Aldebaran - ozvezdje Bika. Nekoč je bilo (in spet bo) pomladišče v Biku. Z Bikom (pomladišče v Biku pred 7000 leti) se je začela moderna civilizacija - poljedeljstvo, Kaldejci naredijo prve korake v svet astronomije (koledarja), napovedujejo mrke (preko cikla saros), geometrije, pismenosti. razvija se gradbeništvo ...














      Deževnica ob mladi Luni.




      Sledi nekaj slik Sonca v H-alfa svetlobi - ki kažejo, da se aktivnost počasi povečuje (brez težav se opazita vsaj dve večji pegi). Posnel ZV 7. maja 2019 skozi H-alfa Lunta 35 mm.











    41. Starodavna katedrala v Parizu (časovna kapsula) - Notre Dame - je žal po 800 letih "nepričakovano" zagorela,
      - 15. apr. 2019


      Trikrat sem bil v "Naši Gospe" - Notre Dame: Leta 1980 kot dijak, leta 1984 kot študent in leta 2009 z družino.

      Na prvi pogled ta tragični dogodek ni povezan z astronomijo - a katedrale so hkrati bile tudi astronomski observatoriji, recimo za določitev letnih časov ...
      Katedrale so pomagale tudi, preko gnomona (obeliska), pri nastavitvi povprečnega časa mehaničnih ur - za ta namen so uporabili časovno enačbo (sončna ura - recimo poldan, ko je senca gnomona najkajša - namreč zaostaja ali prehiteva linearni čas naših mehaničnih ali elektronskih ur; razloga sta v nagnjenosti Zemljine osi in seveda eliptična pot našega planeta okrog Sonca - hitrost Zemlje na tirnici se tako stalno spreminja). Zaradi usklajevanja dogodkov, navigacije ... se je pred stoletji pojavila potreba po enotnem povprečnem svetovnem času (kot referenca se je najprej uveljavil Greenwiški srednji čas - angleško Greenwich Mean Time - GMT, danes ga izpodriva njegova nadgradnja UTC). Danes UTC - Coordinated Universal Time, merijo atomske ure, Zemljin povprečen dan namreč ni konstanten - se na dolgo obdobje daljša zaradi navora Lune na Zemljo med plimovanjem. Osnovna enota je zato danes kar atomska sekunda [oznaka s, včasih okrajšano tudi kot sek ali sec], ki je tudi osnovna enota SI časa in je enaka trajanju 9.192.631.770 nihajev valovanja, ki ga odda nevzbujen atom cezija 133 na absolutni ničli pri prehodu med nivojema hiperfinega razcepa osnovnega stanja.
      Enoten čas nujno potrebujemo, da se promet po celotnem planetu lahko odvija sinhrono, zaradi določanja koordinat (povej mi, koliko je ura in povem ti, kje si - geografsko dolžino), da računalniki lahko korektno izmenjujejo podatke, da danes nepogrešljiv navigacijski sistemi GPS sploh lahko delujejo ...



      K današnjim časovnim stanardom, koledarju, nebesni mehaniki so torej skozi tisočletja prispevala tudi stara svetišča, cerkve, katedrale. Povejmo še, da pa se lokalna klima (hod dnevnih temperatur, itn), vedno ravna po višini Sonca, torej po sončni uri ... Tudi klimatološke meritve vremena se ravnajo po sončni uri. Povejmo še, da je Slovenija od vzhoda do zahoda velika približno tri ločne (geografske) stopinje, kar pomeni, da je zamik med sončnima urama na obeh koncih Slovenije že kar 12 minut (1 h/ 15 ° = 12 minut/3 °).




      Časovna enačba v minutah (rdeča krivulja) – časovni odmik časa Sončeve ure od povprečnega Sončevega časa, ki ga merijo naše linearne ure. Z leti se, zaradi precesije, ta krivulja spreminja (tudi nagib osi se rahlo spreminja, sama orbita, hitrost rotacije ...).

      Katedrale pa so (poleg znanstvenega razvoja) seveda tudi pričevalke človeškega duhovnega, arhitekturnega, slikarskega, literarnega, glasbenega ... razvoja. So pričevalke rasti in pasti bivanja skozi časovno skalo naših predhodnih in današnji generacij - tudi bodočih, ki rastejo iz korenin preteklosti. Če te korenine, izročilo prerežemo - recimo pod pretvezo tujega ali modernega - se vrnemo v blodnjak pretklih iskanj smisla in trpljenja.

      Struktura zdaj porušene strehe Notre Dame je bila narejena iz lesa, vsak tram pa narejen iz enega hrasta v tesnem prepletu, zaradi česar se je ta del strukture imenoval tudi gozd. V teh hrastih se je skrivala zgodovina podnebnih sprememb v srednjem veku. Katedrala je preživela vse revolucije, udare strel, nemško zasedbo med drugo vojno, vse obnove in danes je kar na lepem zagorela zaradi napake pri obnovi - precej neverjetno ...







      Parižani znova v šoku: Simbol evropske krščanske Evrope – katedrala Notre Dame v plamenih! 15. 4. 2019, 19:43 193 Foto: Twitter Znamenita pariška katedrala Notre Dame je v plamenih. Vzrok požara še ni znan, govori se o vžigu med obnovitvenimi deli, po fotografijah sodeč, so katedralo zajeli plameni večjih razsežnosti, zaradi katerih se je že porušil zvonik. Vendar je k sreči gasilcem uspelo ohraniti temeljno strukturo mogočne cerkve. “Pred očmi nam gori več stoletij zgodovine,” pišejo komentatorji o katastrofi za krščanski svet. V več kot 800 letih je notredamska katedrala preživela kugo, revolucijo in dve svetovni vojni, nato pa jo je skoraj uničil ogenj. Znamenita pariška katedrala, zgrajena v 11. stoletju in katero letno obišče 12 milijon turistov, je še vedno v plamenih. Vzrok požara še ni znan, govori pa se, da se je vnelo med prenovo cerkve. Oglejte si še: Za borko Islamske države se je izkazalo, da ta v Siriji ni bila le gospodinja, ampak kruta članica “moralne” policije Islamske države! Fotografije in posnetki družbenih omrežij razkrivajo visok plamen ter gost dim, ki se je vil nad 850 let staro katedralo gotskega tipa. “Lahko rečemo, da je struktura Notre Dame v celoti rešena,” je dejal poveljnik gasilcev, general Jean-Claude Gallet. Državni sekretar na notranjem ministrstvu Laurent Nunez pa je dejal, da se je ogenj nekoliko umiril, kljub temu pa morajo ostati “izjemno previdni”. S požarom, ki je danes zvečer zajel katedralo Notre Dame v Parizu se bori 400 gasilcev z več deset vozili. V požaru sta se zrušila streha katedrale in stolpič, bali so se tudi, da bi se porušil severni zvonik. Katoliška cerkev v Franciji je lansko leto razkrila, da je katedrala nujno potrebna prenove, poroča BBC. Obnovitvena dela na dragocenem okrasju so bila ocenjena na 11 milijonov evrov, končali pa naj bi jih do leta 2022, vendar je požar povsem prekrižal načrte. Županja Pariza Anne Hidalgo je ob izbruhu dejala, da gre za strašen požar ter pozvala mimoidoče ljudi, naj bodo pazljivi in naj ne ovirajo gasilcev ter tako poskrbijo za varnost.
      Katoliška cerkev v Franciji je lansko leto razkrila, da je katedrala nujno potrebna prenove, saj se je ta že nevarno sesedala, poroča BBC. Na, sedaj se je pa sesedla.
      Ravno pred Veliko nočjo, ja.




      Katedrala Notre-Dame opustošena v požaru. Macron: Skupaj jo bomo znova zgradili Zvonik in streha sta se zrušila, škoda je ogromna Najbolj znano pariško katedralo Notre-Dame (v prevodu Naša Gospa) je zajel ogenj. Vzrok požara še ni znan, neuradno pa bi bil lahko povezan z obnovitvenimi deli na ostrešju. Gasilcem je po več urah gašenja uspelo rešiti konstrukcijo katedrale.
      Posnetki na družbenih omrežjih so kazali visoke plamene in gost dim, ki se je valil iz ostrešja strehe te gotske katedrale, stare 850 let. 93 metrov visoki zvonik in streha sta se kasneje zrušila. Minuli teden so z zvonika zaradi restavriranja odstranili 16 bronastih kipov in jih tako rešili.
      Konstrukcija Notre-Dame je v celoti rešena Gasilci so bili o požaru obveščeni v ponedeljek okrog 18.50. "Lahko rečemo, da je struktura Notre-Dame v celoti rešena," je dejal poveljnik gasilcev, general Jean-Claude Gallet. Gasilci se po poročanju Reutersa zdaj trudijo rešiti čimveč umetniških del. "Ogenj je zdaj šibkejši. Oba stolpa katedrale sta varna. Trudimo se rešiti čimveč umetniških del," pa je po poročanju CNN-a dejal namestnik francoskega notranjega ministra Laurent Nunez. Pri gašenju je bil huje ranjen en gasilec. Kot je sporočila francoska civilna zaščita, cerkve ne morejo gasiti s pomočjo letala, saj bi tvegali, da se poruši celotna zgradba. Gasilci so sicer za oceno razmer uporabili drone, v notranjost cerkve so poslali tudi posebnega robota.
      Tihota, jok in marseljeza med opazovalci Pariško tožilstvo je že začelo preiskavo vzrokov požara, v katerem na srečo ni bilo smrtnih žrtev. Na stotine ljudi je požar opazovalo z bližnjih mostov. Nekateri molče, drugi so jokali, tretji so peli francosko himno marseljezo.
      Odzivi svetovne javnosti Nemška kanclerka Angela Merkel je izrazila podporo francoskemu narodu ter katedralo označila kot "simbol francoske in evropske kulture". Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je v izjavi požar v katedrali ocenil kot žalosten prizor. "Pariška katedrala pripada vsemu človeštvu in je navdihnila veliko pisateljev, slikarjev, filozofov in obiskovalcev z vsega sveta," je zapisal Juncker. "Notredamska katedrala v Parizu je katedrala celotne Evrope. Vsi smo danes s Parizom," pa je na Twitterju zapisal predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Oglasil se je tudi ameriški predsednik Donald Trump in na Twitterju zapisal, "da je grozljivo gledati katedralo v plamenih. Mogoče bi veljalo razmisliti o gašenju z letali. Potrebno je hitro ukrepanje". Vatikan: Katedrala simbol krščanstva Vatikan je katedralo označil za "simbol krščanstva v Franciji in drugje po svetu". Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, so v odzivu zapisali še, da molijo za gasilce in vse, ki se trudijo, da bi dramatično situacijo obvladovali. Katoliška cerkev v Sveti deželi prav tako izkazuje solidarnost z vsemi, ki se borijo z ognjem, hkrati pa so izrazili tudi upanje, da ogenj ni bil podtaknjen. Stoletje velikih gotskih katedral in 850 let pariške Notre Dame Unesco stoji Franciji ob strani Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) pa je sporočila, da stoji Franciji ob strani pri rešitvi in obnovi katedrale, te "neprecenljive dediščine". Zakladnica svetovne gotske arhitekture Notredamska katedrala sodi med zakladnice svetovne gotske arhitekture. Dolga je 130 metrov, široka 48 metrov in visoka 35 metrov. V sredini 12. stoletja se je pariški škof Maurice de Sully odločil za gradnjo nove bazilike po vzoru tiste iz Saint Denisa, kjer so grobovi francoskih kraljev. Dela so bila dokončana šele leta 1344. Do francoske revolucije se je cerkev imenovala Palais de la Cite. Napoleon jo je leta 1802 vrnil Cerkvi. Njeni prostori so bili priča številnim kronanjem, med drugimi so tu okronali Napoleona Bonaparteja. Nazadnje je katedrala utrpela večjo škodo med francosko revolucijo v 18. stoletju med nasiljem proti katolikom. Obe svetovni vojni pa je prestala večinoma nepoškodovana. Po katedrali dobil ime Notredamski zvonar Victorja Hugoja Notre Dame je dal ime tudi enemu največjih francoskih literarnih mojstrovin - Notredamskemu zvonarju Victorja Hugoja iz leta 1831. Po njeni objavi se je oblikovalo gibanje za obnovo poškodovane katedrale. Obnove so se lotili v 19. stoletju. Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije V Odmevih je gostoval arhitekt in restavrator Jernej Hudolin, ki je poudaril, da je noterdamska katedrala eden od ključnih spomenikov gotike, ki so jo gradili več kot 250 let. "Glavnina je bila zgrajena v prvih 100 letih, v poznejših letih pa je doživela še kar precej posegov, tudi barokozacija je ni zaobšla. Ključen poseg pa je bil sredi 19. stoletja, znameniti francoski arhitekt Eugene Viollet-le-Duc je močno posegel v katedralo. Od takrat imamo še okoli 30 odstotkov originala, 70 odstotkov pa je bila dodanega v 19. stoletju. A ohranila je vse značilne prvine, čiste linije, prostranost, vzvišenost konstrukcije." . Česa se strokovnjaki v trenutni situaciji najbolj bojijo? "Najbolj se bojimo za ohranitev vitražev - barvnih stekel, ki jih ni mogoče umakniti in so zelo občutljiva na temperaturo. Tukaj bodo zagotovo katastrofalne posledice, spremembe barv, pokanje stekel, lahko celotno uničenje. Prav tako so znamenite orgle v notranjosti, ki so ene najbolj poznanih svetovnih orgel, tudi na teh lahko pride do katastrofalnih poškodb. Kar je na pročeljih – kamnite skulpture, bronaste so umaknili zaradi obnovitvenih del, bo lažje ohraniti, čeprav so temperature visoke in poškodbe lahko nastanejo povsod."
      "Tak spomenik ima vrhunsko dokumentacijo, kar nekaj je lahko zasledimo v literaturi in ostalih medijih, dostopnih strokovnjakom. Vitraži so bili izrisana do potankosti, izrisan je bil vsak centimeter, analiziralo so, kaj je bilo kdaj dodano. Skratka na podlagi vse te dokumentacije bodo možne rekonstrukcije, sicer pa dela na takih objektih ves čas potekajo. Obnova torej bo možna, a bo to zagotovo zelo drag in zahteven zalogaj," pravi Jernej Hudolin. Foto: Televizija Slovenija
      fl0res # 15.04.2019 ob 23.08 4 Zakaj se mi zbriše komentar če se vprašam če so bili na delu inženirji?
      # 15.04.2019 ob 21:48 Ne morem verjet koliko bednih komentarjev ! Pa kaj vam ni jasno, budale, gori del naše Evropske zgodovine, del svetovne zgodovine, prav vseeno mi je zakaj! Jaz sem žalosten, ker otrokom ne bom mogel pokazat te čudovite zgodovinske zgradbe, ki sem jo tudi sam občudoval v mladosti.
      Če malo preberete tuje medije, se nekje že pojavlja pričevanje enega izmed delavcev, ki trdi, da je bil požar podtaknjen. Nič dobrega ne bo nastalo iz tega...
      Kaj je spornega ce se odgovorne za ne-obvladanje tega pozara oznaci za diletante? Pri renovacijah takih stavb se pozarna varnost pusti profesionalcem.
      Relikvija trnjeve krone je rešena...
      Vsaj polovica komentatorjev upam, da je že krepko nagnila, skadila ali pa popapcala.. Zgorel je del naše zgodovine, to je vse kar je važno/žalostno. In vsi, ki se naslajate, rabte pojest se kar nekaj čokolina.
      Da ni Macron, kar sam zažgal, ....danes se sredstev za obračanje pozornosti pač ne izbira več razumsko, niti človeško.
      No, izkazalo se je da je gotska arhitektura genijalna in da gre za odlično, čeprav srednjeveško inženirstvo. Očitno je do konca zgorela zgolj in samo streha, kamniti križno-rebrasti oboki pa so, razen v križišču transepta in glavne ladje, v celoti zdržali. To pomeni da se požar dejansko v notranjost cerkvene ladje v glavnem razširil in da je tudi možnost za ohranjenost cerkvene opreme velika. Največja potencialna škoda so vitraži iz 13. stoletja, ki jih je baje razneslo od prevelike temperature.
      Kaj dela nepazljivost pri obnovi. Ali pa pa je to ponovitev požiga Reicstaga ...? Kdo bi vedel - le Bog!

      Trikrat sem bil v "Naši Gospe" - Notre Dame: Leta 1980, leta 1984 in leta 2009 z družino.

      Stolnica Notre-Dame v Parizu Iz Wikipedije, proste enciklopedije Jump to navigation Jump to search Notre-Dame de Paris Stolnica Notre-Dame v Parizu Cathédrale Notre-Dame de Paris Notre Dame de Paris DSC 0846w.jpg North rose window of Notre-Dame de Paris, Aug 2010.jpg Nave of Notre-Dame de Paris, 22 June 2014 002.jpg Saints in Portal, Notre-Dame, Paris (3605120325).jpg Notredame Paris.JPG * 48.8530°N 2.3498°EKoordinati: 48.8530°N 2.3498°E Kraj Parvis Notre-Dame – place Jean-Paul-II, Pariz, Francija Verska skupnost rimskokatoliška Spletna stran www.notredamedeparis.fr Zgodovina Status stolnica Arhitektura Funkcionalno stanje neznano (poškodovana v požaru) Slog francoska gotika Začetek gradnje 1163 Konec gradnje 1345 Lastnosti Dolžina 128 m (420 ft) Širina 48 m (157 ft) Št. zvonikov 2 Višina zvonika 69 m (226 ft) Št. zvonikov 1 (uničen v požaru) Višina zvonika (nekdaj)[1] 90 m (300 ft) Zvonovi 10 Uprava Nadškofija Pariz Vodstvo Nadškof Michel Aupetit Rektor Patrick Jacquin Dekan Patrick Chauvet Laiki Zborovodja Sylvain Dieudonné[2] Koordinati 48°51'11”N 2°20'59”EKoordinati: 48°51'11”N 2°20'59”E{{#coordinates:}}: cannot have more than one primary tag per page Monument historique Uradno ime: Cathédrale Notre-Dame de Paris Tip Cathédrale Razglasitev 1862[3] evid. št. PA00086250 Stolnica Notre-Dame v Parizu (francosko Cathédrale Notre-Dame de Paris; tudi samo Notre-Dame de Paris, kar dobesedno pomeni Naša Gospa v Parizu), znana tudi kot notredamska stolnica ali preprosto Notre-Dame, je srednjeveška katoliška stolnica na otoku Île de la Cité v četrtem okrožju Pariza, glavnega mesta Francije. Ta stolnica velja za enega najlepših zgledov francoske gotske arhitekture. Od zgodnejšega romanske arhitekture jo ločujejo inovativna uporaba rebrastih obokov in lokastih opornikov, ogromnih in barvitih rozetnih oken ter naturalizma in obilja skulpturnega okrasja.[4] Stolnico so začeli graditi leta 1160 pod škofom Mauricea de Sullyja in večidel končali do leta 1260, čeprav so jo v poznejših stoletjih pogosto spreminjali. V 1790. letih so notredamsko stolnico oskrunili med francosko revolucijo, ko so poškodovali ali uničili večino religiozne likovne opreme v njej. Leta 1804 so v cerkvi kot cesarja Francije kronali Napoleona I. Zanimanje množic za stolnico je vzcvetelo kmalu po objavi romana Notredamski zvonar Victorja Hugoja leta 1831. To je privedlo do obsežnega projekta obnove v letih od 1844 do 1864, ko so stolnici dodali znamenite koničaste zvonike. Leta 1944 so v notredamski stolnici s petjem Magnificata proslavili osvoboditev Pariza. V 1960. letih so cerkev očistili saj in umazanije ter ji vrnili prvotno barvo. Ponovno čiščenje in obnovo so opravili v 1990. letih.[5] Stolnica je leta 2013 praznovala svojo 850. obletnico. Notredamska stolnica je eden od najbolj poznanih simbolov ne le mesta, temveč vsega francoskega naroda. Navdihnila je številna umetniška dela, npr. že omenjeni Hugojev roman Notredamski zvonar. V njej ima katedro pariški nadškof (Michel Aupetit). Vsako leto jo obišče 12 milijonov ljudi in je tako najbolj obiskani kulturni spomenik v Parizu.[6] 15. aprila 2019 je notredamsko stolnico zajel požar in jo močno poškodoval – zrušila sta se celotna streha in glavni zvonik, poleg tega pa je ogenj močno poškodoval rozetna okna.[1] Številna umetniška dela v njej so rešili, francoski predsednik Emmanuel Macron pa je sporočil, da nameravajo cerkev obnoviti.[7][8]

      Kdo se je veselil goreče notredamske katedrale? “Kako lep ogenj, o moj Bog. To je najlepši požar na svetu.” 16. 4. 2019, 10:08 3 (vir: twitter) Ko je v torek zgorela notredamska katedrala v Parizu so bili mnogi šokirani, številni pretreseni. Katoliki po vsem svetu so žalovali za uničenjem simbola krščanstva v Franciji. A bili so tudi taki, ki so se tega veselili in dogodek slavili, kakor so nekateri med njimi enako počeli že 11. septembra 2001, ko sta se v terorističnem letalskem napadu na WTC v New Yorku zrušili stolpnici. Francijo in krščanski svet je v ponedeljek zvečer pretresla novica o požaru v notredamski katedrali v Parizu. Uradno naj bi do požara prišlo med prenovo in naj ne bi bil podtaknjen, informacije, ki jih je od virov znotraj katedrale pridobil kolumnist revije Time, Christopher J. Hale trdijo drugače. Po trditvah osebja v katedrali naj bi šlo za požig. Preberite še: Janez Janša o požaru v cerkvi Notre-Dame: “Grozljiva simbolika goreče katedrale ravno pred Veliko nočjo …” Ravno tako pa so bili številni veseli požara, o čemer pričajo njihove reakcije na Facebooku. “Na žalost se ni porušila celotna struktura,” je komentiral Meghmoi Jalal. “Sočustvujem z ognjem in ognjem,” je zapisal Raouf Daouadi. “Padec Križa, kakšen čudovit in zgodovinski trenutek. Bog, hvala ti, in hvala,” je zapisal še eden uporabnik Facebooka čigar ime je bilo v arabščini.
      Takih in podobnih komentarjev na arabski Facebook strani France 24 je bilo ogromno. Ne moremo reči, da so se vsi veselili požara, a ne gre zanikati, da takih ni bilo. Kar je še huje, Evropa si je sovražnike krščanstva, ki glasno navijajo za smrt zahodne civilizacije nakopala sama, ko jih je sprejela.
      “Ta ogenj posvečam vsem Alžircem, ljubljenim in prijateljem v domovini na domačih tleh in želim še en požar in lahko noč,” je zapisal Amin Oud Bzbaz. “Kako lep ogenj, o moj Bog. To je najlepši požar na svetu.” pa je menil Samir Ti. “Kako žalostno, in od tu naznanjamo sožalje in polno solidarnost z ognjem,” je zapisala uporabnica Facebooka Mona Z-s.
      Prosimo prebivalce v Parizu, da pomagajo z gašenjem požara tako, da nanj zlijejo bencin,” je zapisal Abdelkrim Ben. “Če Bog da, bomo jutri videli goreti Big Bena v Londonu in dan zatem Berlin,” pa si je želela Nadhum Hanina. Ivan Šokić


      Notre-Dame-uničena-katedrala

      Čas za resen razmislek: V Franciji vsak dan napadene vsaj tri cerkve! 16. 4. 2019, 9:41 11 Foto: Twitter Po poročanju spletne strani Breitbart so v Franciji vsak dan napadene povprečno tri cerkve. Včerajšnji požar katedrale Notre-Dame je le zadnji v nizu požarov, ki zajemajo francoske cerkve. Kako je to mogoče? Kaj se je spremenilo v Franciji v zadnjih nekaj letih, kar bi lahko to pojasnilo? Ali temu botruje množični prihod ljudi iz neke druge civilizacije, ki verjamejo, da so kristjani med “najbolj zlobnimi ustvarjenimi bitji” (Kur’an 98: 6)? Ali bi bilo tudi to”islamofobično”, da bi razmislili, ali je kaj na tem? Oglejte si še: [Video] Parižani znova v šoku: Simbol evropske krščanske Evrope – katedrala Notre-Dame v plamenih! Francoske cerkve postajajo vse bolj izpostavljene napadom, v obdobju zadnjih treh letih so povprečno skoraj tri cerkve dnevno izpostavljene vandalizmu. V poročilu Centralne kriminalistične obveščevalne službe (SCRC) žandarmerije je bilo ugotovljeno, da je bilo od leta 2016 do leta 2018 na tisoče primerov oskrunjenja in vandalizma v cerkvah, ki so dosegli vrh v letu 2017 s 1.045 primeri, poroča Le Figaro. V enem tednu vandaliziranih 12 cerkva Po mnenju francoskega ministrstva za notranje zadeve, je v ta seznam potrebno prišteti tudi pokopališča in druga območja z verskimi obeležji, skupno število dejanj vandalizma pa se je povečalo na 1.063 leta 2018. V začetku tega leta je bilo v Franciji v samo enem tednu opustošenih dvanajst cerkva, vključno z zadnjim primerom napada na cerkev Saint-Sulpice v Parizu, ki so jo skušali zažgati. V Nimesu je prišlo do še bolj grozljivega napada, vandali so razmazali fekalije na steni cerkve Notre-Dame des Enfants in ukradli dragocene predmete z oltarja. Marca je bila napadena tudi več kot 800 let stara bazilika v območju Saint-Denis v Parizu, pri čemer je bila ladja bazilike močno poškodovana, okna pa so bila razbita. Okraj Saint Denise je pariško območje, gosto naseljeno z migranti, še poroča Breitbart. “Ocenil sem, da je naša država kolonizirana ekonomsko, versko in politično s strani migrantov, ki prispejo k nam,” je lani za medije povedal fancoski politik Dupont-Aignan. Kljub temu da je Koran jasen glede cilja o svetovni prevladi in zasužnjevanju vseh, ki se upirajo islamu, se odgovorni politiki v Franciji z Macronom na čelu še izmikajo soočenju z resno nevarnostjo islamake kolonizacije, ki grozi Franciji. M. V.

      Notre Dame de Paris 1699.


      Notre Dame de Paris 1840.


      Notre Dame de Paris (obnova: 1845-1863).
      Notre Dame de Paris 1804.
      Leta 1804 so v cerkvi kot cesarja Francije kronali Napoleona I. Zanimanje množic za stolnico je vzcvetelo kmalu po objavi romana Notredamski zvonar Victorja Hugoja leta 1831. To je privedlo do obsežnega projekta obnove v letih od 1844 do 1864, ko so stolnici dodali znamenite koničaste zvonike. Leta 1944 so v notredamski stolnici s petjem Magnificata proslavili osvoboditev Pariza.


      Notre Dame de Paris - rozeta in znamenite orgle.
      So kamere med požarom ujele islamista?


      notre_dame_paris_2019_15april - pogled iz katedrale po požaru.


      Notre-Dame: Pred ognjem rešili večino umetnin in relikvij Gasilci sporočajo, da je požar pogašen B. V.| 16. april 2019 ob 07:08 Zadnji poseg: 16. april 2019 ob 10:50 Pariz - MMC RTV SLO, Radio Slovenija, STA Velik del cerkve je uničen, a glavni del zgradbe je rešen. Foto: Reuters Pred ognjem v znameniti pariški katedrali Notre-Dame so rešili večino umetnin in relikvij, je povedal francoski minister za kulturo Franck Riester. Rešeni so tudi oba glavna zvonika in velik del zgradbe katedrale. Požar je pogašen. Na varnem sta med drugim za katoličane pomembni trnjeva krona in tunika svetega Alojzija, je pojasnil minister. Na varnem je tudi 16 bakrenih kipov, ki so obkrožali stolpič, ki se je v požaru porušil. Kipe 12 apostolov in štirih evangelistov so zaradi obnovitvenih del odstranili pred nekaj dnevi. Po poročanju francoskega časopisa Le Figaro pa jim iz katedrale ni uspelo odnesti več metrov dragocenih velikih slik. Negotova je tudi usoda znamenitih vitrajev, saj bi ogenj lahko poškodoval steklo v rozetah katedrale. Tri rozete, ki ponazarjajo cvetje v raju, so bile izdelane v 13. stoletju, pozneje pa so jih večkrat obnovili. Znano ni niti, kaj se je zgodilo z orglami v notredamski katedrali, še navaja Le Figaro. Foto: Reuters Državni sekretar na francoskem notranjem ministrstvu Laurent Nunez, ki je obiskal požarišče, je dejal, da je "nevarnosti ognja konec", da pa je vprašanje, kako je požar prestala struktura katedrale. Ali bodo lahko gasilci delo nadaljevali tudi v notranjosti objekta, bo besedah državnega sekretarja znano po dopoldanskem sestanku strokovnjakov za gradbeništvo, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Gasilci so medtem sporočili, da je požar pogašen. "Uspelo nam je popolnoma pogasiti požar," je povedal tiskovni predstavnik pariških gasilcev Gabriel Plus. Dodal je, da bodo gasilci danes še ostali na pogorišču. Pri gašenju je sodelovalo okoli 400 gasilcev. Začetek zbiranja sredstev za obnovo Medtem je zasebna Fundacija za francosko dediščino po vsej Franciji začela zbirati prostovoljne prispevke za obnovo katedrale. Premožnejši Francozi drug za drugim obljubljajo finančna sredstva za obnovo cerkve. Francoski milijarder Bernard Arnault je sporočil, da bo skupaj s svojim konglomeratom z luksuznimi izdelki LVMH podaril 200 milijonov evrov. Predtem pa je njegov tekmec Kering, ki ga je ustanovil milijarder Francois Pinault, ponudil 100 milijonov evrov za popolno obnovo Notre-Dame. Predsednica širše regije Pariza Ile-de-France Valerie Pecresse namerava za obnovo katedrale nameniti deset milijonov evrov. Katedrala Notre-Dame opustošena v požaru. Macron: Skupaj jo bomo znova zgradili. Županja predlaga mednarodno donatorsko konferenco Pariška županja Anne Hidalgo je predlagala organizacijo mednarodne donatorske konference za Notre-Dame. Pomoč je že v ponedeljek obljubila tudi Organizacija ZN-a za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), ki je katedralo uvrstila na seznam svetovne dediščine leta 1991. Direktor francoskega lesarskega podjetja Charlois Sylvain Charlois je za radio Franceinfo dejal, da bodo za obnovo namenili najboljše hrastove hlode. "Obnova bo zagotovo trajala leta, če ne desetletja, in potrebovali bodo na tisoče kubičnih metrov lesa. Morali bomo najti najboljše primerke z velikim obsegom," je dejal. Struktura zdaj porušene strehe je bila narejena iz lesa, vsak tram pa narejen iz enega hrasta v tesnem prepletu, zaradi česar se je ta del strukture imenoval tudi gozd, piše AFP. Papež moli za katoličane in Parižane Papež Frančišek je ob požaru izrazil solidarnost s Francijo. Kot so sporočili iz Vatikana, papež moli za katoličane in Parižane, ki se spoprijemajo s tragično situacijo, poroča francoska tiskovna agencija AFP. "Papež je blizu Franciji, moli za francoske katoličane in prebivalce Pariza ob hudem požaru, ki je razdejal notredamsko katedralo," je na družbenem omrežju Twitter zapisal vodja vatikanske tiskovne službe Alessandro Gisotti. Požar je po podatkih gasilcev izbruhnil v ponedeljek ob 18.50 in se hitro razširil na celotno ostrešje. Takoj, ko so ga odkrili, so na prizorišče, ki je v samem središču Pariza, prihitele številne gasilske enote, policija pa je zaprla širše območje požara. Stoletje velikih gotskih katedral in 850 let pariške Notre Dame Iz sosednjih zgradb so zaradi varnosti prebivalce izselili. Kljub prizadevanju gasilcev, da bi požar omejili, se je ta nezadržno širil in popolnoma uničil ostrešje cerkve. V plamenih se je najprej zrušil 93 metrov visoki stolpič, nato pa še celotno ostrešje, tako da je ta del cerkve, ki je ena glavnih turističnih znamenitosti mesta, popolnoma uničen. Iz gotske katedrale, ki so jo začeli graditi v 12. stoletju, jim je na srečo uspelo rešiti kar nekaj dragocenosti, že prejšnji teden pa so iz cerkve, ki so jo temeljito obnavljali, odnesli številne dragocene bronaste kipe.
      Čemu v članku ne omenite, da se v Franciji dnevno uničujejo cerkve s strani norega islamskega kulta. To je podatek iz tujih neodvisnih medijev. Zakaj molčati o resničnem stanju. In tudi temu požaru je verjetno vzrok idealno skrit za obnovo. Poglejte malo kako islamisti slavijo ta požar.
      Nekateri komentarji pod to novico razgaljajo kakšen odpadek človeštva lahko najdemo na določenem političnem polu. Kakšen odpadek človeštva moraš biti, da požig/požar zgodovinske znamenitosti izkoriščaš za napad na krščanstvo in katolike?
      Samo tisti k še nikoli niste bili v Parizu lahko govorite o vstopninah... al pa če mora za vas vse bit organizirano in seveda tam plačate vašega vodnika... Bila po mnogih francoskih cerkvah, podeželja, mesta, katedrale, Notre Dame... in kot povsod so škatle za prostovoljne prispevke, nikjer pa ni vstopnine. Živim na obrobju Pariza in gledat prizore včeraj.... Človek se zave da še tako veličastna stavba ne more nič pred ognjem...




    42. Prva slika črne luknje na skali njenega horizonta
      - 10. apr. 2019,



      Prva slika črne luknje na skali njenega horizonta
      Avtorstvo slike: Event Horizon Telescope Collaboration

      Pojasnilo: Kako izgleda črna luknja? Da bi ugotovili, so radijski teleskopi širom Zemlje koordinirali opazovanja črnih lukenj z največjimi znanimi obzorji dogodkov na nebu. Same črne luknje so črne barve, vendar za te orjaške atraktorje vemo, da jih obdaja sijoči plin. Prva slika je bila objavljena včeraj in razloči območje okoli črne luknje v centru galaksije M87, na skali pod pričakovano za njeno obzorje dogodkov. Temno osrednje območje na sliki ni obzorje dogodkov, ampak bolj verjetno senca črne luknje -- osrednje območje sevanja plina, potemnjenega zaradi gravitacije središčne črne luknje. Velikost in obliko sence določa močno gravitacijsko lečenje svetlega plina blizu obzorja dogodkov in vrtenje črne luknje. Pri razločevanju sence te črne luknje, je Event Horizon Telescope (ETH) okrepil dokaze, da Einsteinova gravitacija deluje tudi v ekstremnih območjih in obenem dal nedvoumen dokaz, da ima M87 središčno vrtečo se črno luknjo s približno 6 milijardami Sončevih mas. EHT ni zaključen -- prihodnja opazovanja bodo usmerjena k še večjim podrobnostim, boljšemu sledenju spremembam in raziskovanju neposrednje okolice črne luknje v središču naše Galaksije.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190411.html



    43. Krožek, vrtljiva zve. karta
      - 8. apr. 2019,

      Cel dan je deževalo, tako da nam je ostal čas za dodelavo vrtljive zvezdne karte. Martin se je na sugestije kolegov maksimalno potrudil. Dodali smo praktično vse željene objekte, pregledali napise (ti se bodo še korigirali - zasuki, premiki), poporavili glavne povezovalne linije ozvezdij (Pegaz je bil nekoliko pomanjkljiv), korigirali oznake ur na robu, preventivno pregledali objekte na horizontu za x-dan ...
      Lahko, da nam kmalu uspe izdati novo zvezdno karto!



    44. Krožek, opazovanja
      - 1. apr. 2019,



      Čudovit prizor - Mars ob Plejadah, 1. apr. 2019.
      Mars je sedaj na nebu velik manj kot 5 ločnih sekund (oddaljen 2.025 ae od Zemlje), konec julija 2018 pa je bil precej večji, blizu 25 " (oddaljen 0.385 ae). To pomeni, da se je do aprila 2019 navidezno zmanjšal vsaj za 5x - za toliko je tudi dlje od lanske opozicije.

      Bil je jasen in dokaj topel ponedeljkov večer in veselo se je opazovalo tja do 23:30 ure, nakar smo naredili še nekaj posnetkov galaksije M51, zdelo se je, kot da vidimo supernovo ... (galaksija M51 je tudi sicer bogata s supernovami). Pogoji so bili dokaj solidni, a svetloba Ljubljane in vlaga kotline sta nam pobrala kar nekaj difuznih objektov ...
      To je čas, ko se poslavljamo od prelepih zimskih objektov (M42, M35, M37, M36 ...). Imeli smo tudi nekaj zanimivih gostov (beseda je nanesla tudi na ekonomijo in njene postulate ...), tudi kak bivši dijak se je pojavil. Gostje so bili posebej navdušeni nad galaksijami, ogledali smo si galaksije M51, M81, M82, kroglasto kopico M3, dvojno zvezdo Karlovo srce ..., poleg seveda že omenjenih klasičnih zimskih objektov ... Uporabljali smo daljnogleda 15x70 in na stojalu 20x80 SkyMaster, ter seveda našo krotko Ciko (teleskop Dobson 30 cm, f/5) ...
      Pogovor je nanesel še na morebitna opazovanja izven Ljubljane (problem je čas ...), na morebitni seminar za učitelje (osnovna opazovanja v astronomiji), tudi o zanimivih odzivih iz OŠ Vodice, učenci katere (izbirni predmet astronomija) so pred kratkim opazovali na Šentvidu, itn. Zvezdna (vrtljiva) karta je sedaj praktično "skoraj" končana (na njej so vsi objekti, napisi, ozvezdja ...) - sedaj nas čakajo samo še (nezanemarljive) malenkosti in vroče debate, kaj paše gor in kaj ne.
      Za slovo od letošnjega Oriona pa sledi še slika znamenitih meglic M42, M43 iz 25. feb. 2019 - posneli člani astronomskega krožka.


      Slika znamenitih in čudovitih meglic M42, M43 iz 25. feb. 2019 - posneli člani astronomskega krožka G. Šentvid - Lj. - sliko je v končno formo oblikoval Martin.



    45. Messierov maraton 2019
      - 30. in 31. marec 2019, Trnovo nad Novo Gorico,


      30. in 31. marec 2019, Trnovo nad Novo Gorico.
      Lokacija - na travniku pri dvorani KS v Trnovem pri Gorici.
      Dvorana bo odprta od poldan dalje. Možni bodo prigrizki in topli napitki skozi celo noč. Čez dan bomo lahko opazovali Sonce s solarnimi teleksopi, v večernih urah pa bo lahko vsak posameznik pogledal skozi teleskop.
      Pridite in od blizu spoznajte praktično astronomijo. Tekmovanje ni obvezno. Pripeljite teleskop, če ga imate. Začetniki, dobili boste pomembne nasvete, kako začeti z astronomskimi opazovanji. Spoznali boste, kako z astronomskimi opazovanji popestriti šolski program in še več.
      Organizacija: AD Teleskop Nova Gorica in DMFA Slovenije.


      http://www.messier.seds.org/xtra/marathon/mm2019.html



    46. Krožek, spomin na Gojimirja
      - 18. mar. 2019,


      Zima se je za kratek čas vrnila - tako da je čez dan celo snežilo - v observatoriju pa smo morali prižgati vse ogrevalne naprave. Opazovanja so torej bila nemogoča.
      Nekaj besed pa smo namenili zvezdni karti, astronoskim predavanjem, bodočim načrtom in slovesu izjemnega g. Gojimirja Uršiča (94 let, bil je zvest in iskriv obiskovalec astronomskih srečanj na Šentvidu - od leta 1995 naprej, po rodu iz avstrijske Koroške, velik domoljub in človek - gospod s pipo) ... Bil je eden izmed petih, šestih slušateljev na katerega si lahko vedno računal - dokler so mu to dopuščale fizične moči, pozneje pa je bral astronomska gradiva preko e-pošte. Bil je rad med nami in mi v njegovi družbi - srečno Gojimir.
      Pismo svojcev:
      V zadnjem času, ko ni bil več pri močeh za sprehode mu je zelo veliko pomenilo, da ste ga vestno in redno obveščali o dogajanjih vašega astronomskega krožka. Vedno je z zanimanjem prebiral vaša obvestila in se zelo rad spominjal časov, ko se je še lahko udeleževal vaših srečanj v Šentvidu. Prav znotraj »astronomije« je stkal marsikatero prijateljstvo, ki mu je ostalo v lepem spominu.
      ...
      V njegovem imenu se vam iskreno zahvaljujem za stik, ki ste ga vsaj preko elektronske pošte ohranjali z njim.



      Gojimir Uršič (gospod s pipo) ob F. samostanu Kostanjevica - NG - obisk ene najbolj bogatih knjižnic v Sloveniji - imajo gradivo od 15. stoletja naprej. Foto: Vičar Z. (12. maj 2010).


      Šentviški astronomi zbrani na 12. maj 2010. Ekskurzija v Frančiškanski samostan Kostanjevica pri Novi Gorici (12.5.2010, gostiteljica g. Mirjam Brecelj, ogled vrtnic Bourbonk, c. 16:30-18:00 ogled "antične", srednjeveške in novoveške astronomske literature [Galilei, Sacrobosco, ...], ogled samostana, grobnice Bourbonov iz 1836 ... To je bila tudi po št. udeležencev najbolj bogato obiskana ekskurzija. G. Gojimirja (s palico) ni težko prepoznati. Foto: Zorko V.




      Vrtnice Bourbonke - Frančiškanski samostan Kostanjevica pri Novi Gorici (12.5.2010). Foto: Zorko V.



    47. Krožek,
      - 11. mar. 2019,


      Bil je prvi pravi deževen dan po dolgem času - jasniti se je začelo po 23. h. Večer smo delno posvetili vrtljivi zvezdni karti (vpetju, obliki, velikosti, večim izvedenkam ...), delno pa računalniški opremi ... Ali bi šli na Solid-state drive (SSD) tehnologijo (kot v USB - Flash spomin) - je hitra in brez gibljivih delov ali pa bi ostali za nekaj časa še na poceni vrtečih se klasičnih diskih z DMA (Direct Memory Access). SSD ima: precej krajši dostopni čas in krajša latenca (odziv), hitrejši prenos podatkov, trenutno tipično 100 MB/s do 600 MB/s, manjša poraba energije, ugodno za prenosnike, manjše segrevanje, brezšumno delovanje, večja odpornost na udarce, zmore pa nekoliko manj prepisov.

      12. marec 2019

      Pristanek na asteroidu Ryugu
      Avtorstvo videa: JAXA

      Pojasnilo: Prejšnji mesec se je človeški robot odbil od asteroida. Glavni razlog je bil odvzem vzorca površja. Kljub zaskrbljenosti glede možnosti najdbe varnega odskočnega mesta, se je Japonsko robotizirano vesoljsko plovilo Hayabusa2 uspešno dotaknilo in odbilo naravnost nazaj od asteroida Ryugu. Pred trkom je Hayabusa2 v raztresen površinski material na 162173 Ryugu izstrelila majhno kroglo, ki je povečala možnost, da Hayabusa2 nekaj tega ujame. Naslednji mesec bo Hayabusa2 v Ryugu izstrelila veliko večji projektil v prizadevanju, da ujame material pod površjem. Ob koncu tega leta naj bi Hayabusa2 po načrtu zapustila Ryugu in začela s potovanjem nazaj na Zemljo, kamor naj bi konec leta 2020 dostavila majhne koščke tega Zemlji nevarnega asteroida. Proučevanje Ryugu lahko človeštvu pojasni ne le o zgradbi površja in notranjosti malega planeta, ampak tudi kateri materiali so bili na voljo v zgodnjem Osončju za razvoj življenja.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190312.html



    48. Magnetni Orion,
      - 27. feb. 2019, APOD



      Magnetni Orion
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: NASA, SOFIA, D. Chuss et al. & ESO, M. McCaughrean et al.

      Pojasnilo: Ali lahko magnetizem vpliva na nastanek zvezd? Nedavna analiza podatkov iz Oriona, dobljenih s pomočjo instrumenta HAWC+ na krovu letalskega observatorija SOFIA nakazujejo, da včasih lahko. HAWC+ lahko meri polarizacijo daljne-infrardeče svetlobe, ki lahko razkrije orientacijo prašnih zrn preko prostorskih magnetnih polj. Na sliki so ta magnetna polja prikazana kot ovinkaste črte, nanešene na infrardeči posnetek meglice Orion, narejenega z Zelo velikim teleskopom v Čilu. Orionova meglica Kleinmann-Low je vidna nekoliko zgoraj desno od centra slike, svetle zvezde kopice Trapez pa so vidne takoj spodaj levo od centra. Orionova meglica je na razdalji okoli l300 svetlobnih let Soncu najbližje veliko območje nastajanja zvezd.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190227.html



    49. Simulacija TNG50: nastanek jate galaksij,
      - 26. feb. 2019, APOD



      Simulacija TNG50: nastanek jate galaksij
      Avtorstvo videa: IllustrisTNG Project; vizualizacija: Dylan Nelson (Max Planck Institute for Astrophysics) et al.
      glasba: Symphony No. 5 (Ludwig van Beethoven), via YouTube Audio Library

      Pojasnilo: Kako nastanejo jate galaksij? Ker se naše vesolje premika prepočasi, si za odgovor pomagamo s pohitrenimi računalniškimi simulacijami. Zadnji dosežek je TNG50 iz simulacije IllustrisTNG, nadgradnja znamenite simulacije Illustris. V prvem delu prikazanega videa sledimo vesoljskemu plinu (večinoma vodik), ko se razvija v galaksije in jate galaksij, od zgodnjega vesolja do danes, pri čemer svetlejše barve označujejo hitrejši plin. Ko se vesolje formira pada plin v gravitacijske potencialne jame, nastanejo galaksije, ki se vrtijo, trčijo in se združujejo. Vse medtem, ko v jedrih galaksij nastajajo črne luknje in odnašajo okoliški plin z veliko hitrostjo. Drugi del videa preklopi na spremljanje zvezd, prikazuje spajanje jate galaksij skupaj s plimskimi repi in zvezdnimi tokovi. Tok iz črnih lukenj v TNG50 je presenetljivo kompleksen, podrobnosti se primerjajo z našim pravim vesoljem. Proučevanje združevanja plina v zgodnjem vesolju pomaga človeštvu bolje razumeti nastanek naše Zemlje, Sonca in Osončja.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190226.html



    50. Spika,
      - marec 2019


      Objavil Bojan Kambič dne 10. 3. 2019 Spika 2019, vir:
      https://astronomska-revija-spika.si/spika-marec-2019/

      Pomlad prihaja v deželo, narava se prebuja, optimizem pa preplavlja tudi nas. V Orehku pri Prestranku pri Postojni so v okviru vaške skupnosti ustanovili astronomsko sekcijo! Na vprašanje, kako to, je idejni vodja povedal tole. V vasi imamo 17 šoloobveznih otrok, jaz imam teleskop in škoda bi bilo, če mladi ne bi kdaj pa kdaj pogledali v nebo. Morda pa koga navdušimo še za kaj več! Bravo mentor, bravo Orehek!
      Tako se dela!
      In kaj bodo lahko mladi nadobudneži prebrali v marčni Spiki?
      Morda jih bo navdušil astrofotograf Zlatko, ki v svetlobno onesnaženem okolju v svojem observatoriju, ki si ga je postavil kar na domačem dvorišču, ustvarja čudovite posnetke neba.
      Morda bodo najprej prebrali članek pod rubriko osnove in se naučili imena in lege devetih svetlih zvezd in ozvezdij, ki tvorijo tri velike nebesne trikotnike.
      Morda pa se bodo najprej navdušili nad Luno. Naši lunatiki jo znajo predstaviti tako privlačno, da se teleskopi kar sami obračajo proti njej. Iz zaupnih virov smo izvedeli, da ji celo Boris tu in tam nameni nekaj opazovalnega časa.

      Zagotovo pa v Orehku ne bodo spregledali povabila in v začetku septembra svoje sovaščane povabili pod skupno nebo v okviru akcij IAU-ja 100 let pod skupnim nebom. Zorko Vičar je odlično (tako kot vedno) naštudiral dogajanje na nebu v letu 2019 in pripravil imeniten predlog za javna opazovanja, ki naj bi navdušila vso Slovenijo. In ne samo to. Izbral je dogodek, ki bo zanimanje za astronomijo vsaj pri tistih najbolj radovednih zagotovo ponesel še v leto 2020 in naprej. Ne spreglejte! K organizaciji opazovanj po vsej Sloveniji ste prijazno vabljeni tudi vi! Seveda so tu še vse stalne rubrike, tako da zanimivega astronomskega branja ne bo zmanjkalo. Vseeno pa ne pozabite na svoje zaprašene teleskope in jim kdaj pa kdaj privoščite izlet pod nočno nebo.



    51. Krožek,
      - 25. feb. 2019


      Ta ponedeljek je bil eden redkih jasnih to zimo, brez Lune. Na teraso smo postavili daljnogled 20X80 na stojalo, zraven pa Ciko (Dobson 30 cm, f/5). In tako se je začelo tekmovanje, kaj in kako se vidi skozi obe optični napravi. Opazovali smo: M42, M1 (videli tudi skozi daljnogled 20x80, periferni vid), Hi-h, M31, M82, M81, M45, M44 (krasno v daljnogledu 20x80), M3, M79 v Zajcu (Lepus), M67, M35, M37, M36, M51 ...
      Zelo luštna izkušnja.



    52. Zima iz gora,
      - feb. 2019


      Viden je tudi 22-stopinjski halo in sosonci - posledica loma svetlobe na ledenih kristalih. Igra svetlobe, senc, oblakov, lahkotnost v zraku ...













      -------------------------------------------------------------------------































    53. Krožek - "lunostat in spekter Sonca iz odboja od Lune",
      - 18. feb. 2019


      Bila je jasna noč - a "žal" polna Luna. Obiskal nas je učenec OŠ, ki je bil že na informativnem dnevu ... Sandi je še enkrat popravil stojalo Cike. Martina pa smo zasuli z željami, kaj vse dati na vrtljivo zvezdno karto. Andrej pa je tokrat še enkrat postavil heliostat, z namenom, da si ogledamo njegovo delovanje na "Lunini" svetlobi. Pohecali smo se, da je to sedaj "lunostat" - je deloval, a odbita svetloba iz Lune je bila prešibka, tako da projekcija ni dala dovolj kontrasta za vidnost absorpcijskih črt. Z uklonsko mrežico je bilo nekoliko bolje. Ko smo stopili iz temnega observatorija na teraso šole, nas je svetlost večera zaradi polne Lune vse presenetila ..., nadvse zanimiv učinek.



    54. Krožek - informativni dan, heliostat in spekter Sonca,
      - 11., 15. in 16. feb. 2019


      Obiskalo nas je skupina učencev iz OŠ Vižmarje Brod. Žal se je zvezdno nebo kmalu skrilo za oblake.
      Preostali del časa smo posvetili objektom, v glavnem dvojnim zvezdam, ki še manjkajo na naši novi vrtljivi zvezdni karti. Pogovor je tudi tekel o informativnem dnevu.
      Po informativnem dnevu (16. 2. 2019) je Andreju, s pomočjo Klemna on Oskarja, uspelo izdelati heliostat in tako prenesti spekter Sonca v observatorij. ODLIČNO - spodaj je del izjemnega spektra in opis procesa ter filmček, ki prikazuje prvi uspešen zagon heliostata.


      Andrej takole pravi:
      " Sobota je, po opravljenih predstavitvah za informativni dan, vedno dober termin za poskusiti kaj zanimivega. Danes sem tako privlekel na plano idejo, ki se mi že nekaj let občasno mota po glavi, in sicer to, da bi s pomočjo montaže za teleskop naredili improviziran heliostat, s katerim bi svetlobo Sonca speljali v observatorij in jo tam razklonili v spekter. Na ta način bi se dalo spekter opazovati dolgo časa, ne da bi pri tem premikanje Sonca po nebu delalo preglavice.
      S Klemnom in Oskarjem smo po omarah poiskali razna zrcala in leče iz razstavljenih starih inštrumentov in poskusili z njimi sestaviti kaj uporabnega. Poskus se je čudovito izšel: našo postavitev sem posnel na video, ki je naložen dostopen na tem naslovu:

      heliostat-demo-720px.mp4
      Za primarno zrcalo heliostata smo uporabili majhno naparjeno zrcalce, ki sem ga s pomočjo kosa stirodura pritrdil na montažo EQ6, in sicer v odprtino v rektascenzijski osi, kjer je sicer nameščeno polarno iskalo. Z nekaj prilagajanja kota zrcala sem svetlobo Sonca uspešno speljal v smeri rektascenzijske osi. V bližino montaže sem nato postavil geodetsko stojalo z drugim zrcalom – to je bilo čisto navadno kozmetično zrcalce, kar sicer ni najbolje za optično kvaliteto žarka, a je bil nanj že od prejšnjih eksperimentov prilepljen kos stirodura, s katerim se ga je dalo preprosto pritrditi na ploščico stojala. To zrcalo je žarek preusmerilo navzdol v observatorij in tam na tretje zrcalo (tokrat spet bolj kvalitetno, naparjeno), ki nam je žarek speljalo v smeri mize. Na mizo smo nato postavili nekaj kovčkov z opremo, da smo prišli na pravo višino, nanje pa dve leči in med njiju ozko režo, sestavljeno iz dveh tankih kovinskih ploščic. Tako pripravljen žarek svetlobe je potoval naprej na uklonsko zrcalo, na katerem se je razklonil v spekter, ki smo ga projicirali na papir na tabli.

      Video sem posnel v trenutku, ko je postalo jasno, da nam je zadeva uspela, zato postavitev še ni bila optimirana, a se na posnetku nekje na skrajni desni strani spektra vseeno že vidi eno od absorpcijskih črt. Oskar je na tej točki moral oditi, s Klemnom pa sva nato popolnoma zatemnila observatorij in počasi prilagajala postavitve leč ter širino reže. Na koncu sva prišla do čudovitega spektra, na katerem se je videla cela množica absorpcijskih črt, kar je navdušujoč rezultat, zlasti zato, ker nekatere uporabljene optične komponente sploh niso bile zavidljive kvalitete (na primer kozmetično zrcalo, pa tudi obe leči) in je prostora za izboljšave še ogromno.

      Improviziran heliostat je kljub temu, da sem primarno zrcalo naravnal popolnoma "na oko", deloval presenetljivo dobro: v kakih dveh urah smo morali položaje drugih dveh zrcal malenkostno popraviti le dvakrat, sicer pa je žarek v observatoriju ostajal praktično pri miru.

      S Klemnom zdaj prekladava ideje, da bi na zunanjo stran južne stene observatorija pritrdili boljši, namenski heliostat, s katerim bi lahko svetlobo speljali skozi okno v observatorij in jo tam uporabili za, recimo, okularno projekcijo Sonca na osrednjo mizo. To bi bil čudovit projekt, s pomočjo katerega bi lahko Sonce opazovala cela skupina ljudi naenkrat."



      Primarni del šentviškega heliostata - primarno zrcalce je na rektascenzijski osi stojala EQ6 in le to usmerja svetlobo na sistem dveh sekundarnih zrcal, ki peljeta sončno svetlobo v observatorij - recimo na spektroskop, kjer se krasno razloči absorpcijske črte Sonca, zvezde, ki nam daje življenje ....
      Oglejte si video postavitve heliostata in spektrografa: heliostat-demo-720px.mp4,
      ali spodnje slike.














      V tem primeru je rezultat heliostata velik, nazoren spekter Sonca na platnu - že na tem grobem posnetku se tudi že zaznajo nekatere absorpcijske črte. V živo se jih vidi veliko več.

      Natrijev dublet v spektru Sonca ("sodium doublet" - D1_Na = 589.592 nm, D2_Na = 588.995 nm).



    55. Dolg plinski rep spiralne galaksije D100,
      - 28. jan. 2019 (izjemna podoba dinamike galaksij)



      Dolg plinski rep spiralne galaksije D100
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: NASA, ESA, Hubble, Subaru Telescope, W. Cramer (Yale) et al., M. Yagi, J. DePasquale

      Pojasnilo: Zakaj je na to galaksijo nameščena dolga rdeča proga? Proga je večinoma sestavljena iz sijočega vodika, ki je bil pri gibanju galaksije skozi okoliški vroč plin v jati galaksij sistematično odstranjen. Bolj natančno, galaksija je spiralna galaksija D100 in jata je jata Berenikini kodri. Rdeča proga je povezana s središčem D100, kjer je gravitacijsko manj stabilen zunanji plin že bil odstranjen z dinamičnim pritiskom. Razpotegnjen plinski rep je dolg okoli 200.000 svetlobnih let, ima okoli 400.000 krat večjo maso od našega Sonca in v njem nastajajo zvezde. Galaksija D99, vidna spodaj levo od D100 je videti rdeča, ker sije večinoma s svetlobo starih rdečih zvezd. Mlade modre zvezde v njej ne morejo več nastati, ker je bil porodni plin v D99 že odstranjen. Prikazana umetno obarvana slika je digitalno poudarjen kompozit posnetkov iz Hubbla v Zemljini orbiti in zemeljskih posnetkov teleskopa Subaru. Proučevanje sistemov kot je ta, krepi naše razumevanje, kako se galaksije razvijajo v jatah.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190128.html



    56. Krožek,
      - 18. jan. 2019


      Bil je deževen večer. Martin je že dodobra dodelal ADV vrtljivo zvezdno karto - manjkajo še poimenovanja ozvezdij, zvezd ... Obiskalo nas je nekaj bivših krožkarjev in dekle iz Francije, zanima jo radioastronomija ... Krožkarji so rešili nekaj nalog iz državnega tekmovanja iz astronomije. Zanimala jih je tudi poenotena teorija vseh sil - združitev splošne teorije relativnosti s kvantno mehaniko (teorija strun).



    57. Poročilo - popolni Lunin mrk,
      - ZJUTRAJ 21. JANUARJA 2019 (ponedeljek)



      Matterhorn (nad njim r. kopica Jasli, M44), Luna in meteor: APOD.
      Tako je bilo recimo v Švici, kako pa je bilo v Sloveniji?

      Žal je večji del Slovenije pod 1300 m pokrivala nizka oblačnost, tako da so le redki srečneži (med njimi je bil tudi Boris Kham, slike sledijo) uspeli ujeti tokratni jutranji popolni Lunin mrk (Sandi in Marko sta poskušala iz Pristave nad Stično - a je tudi tam bilo nebo zaprto). Krvavec je bil zelo primerna Lokacija (preveril na spletnih kamerah) - tam sem opazoval Lunin mrk 21. feb. 2008 - sredina ob 4:26:03. Letos nam žal tak podvig ni uspel. Letošnji januarski mrk pripada sarosu 134 (27-i od 73 mrkov te serije). Mrk tega sarosa smo na Šentvidu torej opazovali pred 18 leti in 11 dnevi ter 8 urami (perioda sarosa), to je 9. januarja 2001 v večernih urah (sredina mrka je takrat bila ob 21:21:40).
      Slika spodaj.


      Lunin mrk istega sarosa 134
      iz 9. januarja 2001, na
      Šentvidu opazovali in posneli
      Peter Mihor, Mitja Šiška, Zorko Vičar.



      Zarja s Krvavca - foto: ZV.



      Trk v Luno
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Petr Horálek

      Pojasnilo: Že dolgo so znani kraterji, ki so jih naredili starodavni trki na Luni brez atmosfere. Opazovalci so šele od 1990-tih začeli redno spremljati in proučevati optične bliske na Luninem površju, najverjetneje eksplozije, ki so posledica trkov meteoroidov. Seveda je bliske težko videti na od Sonca močno osvetljenem lunarnem površju. Vendar je med popolnim mrkom 21. januarja mnogo snemalcev naključno posnelo blisk padca meteoroida na temno pordečeno Luno. Najden med pregledovanjem posnetkov, narejenih malo pred začetkom popolne faze mrka, je na vstavljeni sliki blisk označen zgoraj blizu Luninega zatemnjenega zahodnega roba. Ocene, ki temeljijo na trajanju bliska, posnetega s teleskopi Moon Impact Detection and Analysis System (MIDAS) v južni Španiji nakazujejo, da je bila masa udarnega telesa okoli 10 kilogramov in je naredila krater s premerom sedem do deset metrov.

      VIR: APOD





      Boris takole pravi (njegove odlične slike mrka so zgoraj).
      Optimist gre na vse ali nič!
      Kratko poročilo o nekoliko naporni sanjski avanturci (2:15 vožnje v eno smer in kasneje še nazaj).
      Bilo je enkratno doživetje... saj sem ujel jasno noč ravno takrat, ko je bil mrk.
      Popolni Lunin mrk, 21. januarja 2019
      Opazovalna baza nad Livkom nad Kobaridom (v bližini »naselja« Nebesa)
      zemljepisna širina: 46 ° 12’ 17’’
      zemljepisna dolžina: 13 ° 36’ 39’’
      nadmorska višina: 890 m
      Višina Lune nad obzorjem:
      ob 4:41 α = 29 ° (ob začetku mrka)
      ob 5:48 α = 17 ° 45’ (ob začetku popolne faze)
      ob 6:16 α = 12 ° 59’ (približno ob sredini popolne faze)
      ob 6:40 α = 9 ° (ob koncu popolnega mrka)
      Ob ob popolnem mrku je SQM pokazal 21,43 Magnituda/kvadratno ločno sekundo Po Danjonovi lestvici bi ocenil z: L 2/3
      Temperatura se je sukala od -5st C do -7st C.
      Ker na Prežganju ni bilo upanja, sem odšel nad Kobarid in sem bil bogato poplačan.


      Boris Kham





    58. Popolni Lunin mrk,
      - ZJUTRAJ 21. JANUARJA 2019 (ponedeljek)



      Z daljnogledom (in dobro družbo) bo Lunin mrk še toliko lepše viden. Zamračena in popčena Luna blizu obzorja zna biti zelo zanimiva (še bolj rdeča) - le da ne bi bilo megle, oblakov.

      NE ZAMUDIMO!!!
      Faza					UTC ČAS		centralna Slovenije*	Viden sredi Slovenije
      Luna stopi v polsenco		21. jan. 02:36:29	21. jan. 03:36:29	JA
      Začetek delnega mrka		21. jan. 03:33:54	21. jan. 04:33:54	JA
      Začetek popolnega mrka		21. jan. 04:41:17	21. jan. 05:41:17	JA - (Luna je na zahodu, 16 ° nad obzorjem)
      Sredina mrka			21. jan. 05:12:14	21. jan. 06:12:14	JA 
      Konec popolnega mrka		21. jan. 05:43:15	21. jan. 06:43:15	JA - (07:36 vzide Sonce)
      Konec delnega mrka		21. jan. 06:50:39	21. jan. 07:50:39	NE - Luna je že pod horizontom
      Luna izstopi iz polsence	21. jan. 07:48:02	21. jan. 08:48:02	NE - Luna je že pod horizontom
      

      Potek popolnega Luninega mrka 21. januarja 2019 - zjutraj.


      Animacija popolnega Luninega mrka - ZJUTRAJ 21. JANUARJA 2019

      Sliki lanskega L. mrka.




      MARTINOVI SLIKI IZ OPAZOVANJA POPOLNEGA LUNINEGA MRKA - 27./28. jul. 2018 - Gimnazija Šentvid. Organizirala AKGŠ in ADV.






    59. Krožek,
      - 14. jan. 2019


      Po daljšem času je bil to spet jasen ponedeljek. No - še ob 19. h je izgledalo klavrno - a potem je prihrumel veter in očistil nebo turobnih oblakov. Kljub prvemu Luninemu krajcu in svetlobi iz bližnjih cest, blokov Šentvida in Ljbljane, smo ujeli M1, komet 46P/Wirtanen - poslikali M42, komet, M1, konjsko glavo, M81, M82 ... Transparenca je bila res odlična.
      Dijak Brin je še naredil nekaj vaj z daljnogledom SkyMaster 15X70, ogledal si je: M42, M45, Deževnice, Luno, Hi-h. Pogovor je tudi tekel o pasteh današnje kozmologije, o zablodah preteklosti.

      Sledi galerija slikic iz 14. jan. 2019 - posnela Klemen in Andrej (slike so zgolj v vlogi učenja osnov astrofotografije, brez "flat field in dark frame" korekcij - odštevanja).


      Galaksiji M81 (desno spodaj), M82 (levo zgoraj) v Velikem medvedu (vozu), 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5 (fot. Canon).


      Ostanek suoernove v Biku M1 - Rakovica, 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.


      Konjska glava (desno spodaj), Plamen IC434 (desno) in ngc2024 (zgoraj levo), NGC2023 (levo od Konjske glave), 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.


      Meglici M42 (spodaj), M43 (zgoraj) v Orionu, 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.


      Komet 46P/Wirtanen, 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.





    60. Jubilejno 10. državno tekmovanje v znanju astronomije,
      - 12. januar 2019 - Gimnazija Šentvid - Lj.


      Letos mineva tudi 10 let od Mednarodnega leta astronomije (MLA2009)!

      Tokrat smo že desetič zaporedoma bili organizatorji.
      Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 12. januar 2019 ob 10:00 - 12:00
      Tudi letošnje jubilejno državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana. Pomagali so tudi člani astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic sta, skupaj z nekaterimi ostalimi člani (pridružili so se Ida Kraševec, Dejan Kolarič, Martin Gladovič, Nastja Marondini, ...), uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje v znanju astronomije. Tekmovalcem in mentorjem so predstavili observatorij, itn. Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.

      Letos se je zbralo kar 230 mladih tekmovalcev (kar 18 več kot lani). Letos mineva 10 let od Mednarodnega leta astronomije (MLA2009) in od tega leta poteka tudi tekmovanje iz astronomije - kar je Slovenijo postavilo ob bok ostalim državam na področju osnovnošolske in srednješolske teoretične astronoije.



    61. Krožek - priprava na državno tekmovanje iz astronomije,
      - 7. jan. 2019


      Prvi ponedeljek v novem letu je bil oblačen. Tako smo si ogledali urnik dogodkov na nebu 2019 - "Glej jih zvezde! v letu 2019" - avtor Guillaume Cannat, iz francoščine v slovenščino odlično prevedel Ludvik Jevšenak - strokovno pregledal urednik Spike Bojan Kambič. Obiskal nas je tudi študent Karim iz Egipta - zanimal se je za radijski teleskop. Pravi, da že dobro pozna eno izmed slovenskih besed - hitrost. Pogovor je tekel tudi o 10. državnem tekmovanju v znanju astronomije,
      - 12. januar 2019 - Gimnazija Šentvid - Lj. (ura: 10:00 - 12:00).
      Za vajo smo za dijaka Brina izmerili še lomni količnik ene od plasti LCD ekrana.
      Martin pa je spet začel aktivno delo na zvezdni karti - iz Mathematice je že narejeno kodo prepisal v Python. Dodal je Rimsko cesto ... Morebiti pa nam uspe.



    62. Krožek - komet 46P/Wirtanen,
      - 17. dec. 2018


      Po daljšem času je bil to spet jasen ponedeljek. Seveda - najprej smo si ogledali komet 46P/Wirtanen. V teleskopu pri povečavah do 110x je bil, kljub moteči Luni in svetlobi Ljubljane, prav lep - razločljiv. Ali smo videli tudi košček repka - pa se nismo zedinili. Kometa je bil vesel dudi dijak prvega letnika Brin, ogledali smo si še svetlo Orionovo meglico M42, tudi Mars je še kazal določene podrobnosti (kljub skromi velikosti 8 ", kar je 3x manj kot začetek avgusta ob opoziciji).
      Bilo je mrzlo, sicer ne tako kot v naših mladih letih (- 20 °C ali celo -27 °C), a smo se z leti milih zim počasi odvadili nizkih temperatur in tako že -4 °C predstavljajo za današnje generacije kar polarne razmere. Pri astronomskih opazovanjih je to tudi kar realno, saj zahtevajo mirovanje in zato nas mraz kar hitro zagrabi za noge, roke, vrat, nos ...
      Martin je predstavil še nekaj imenitnih podob iz jesenskega poptovanja po Japonski, snemalo pa se je tudi za Instagram (gravitacijski valovi ...).


      KOMET 46P WIRTANEN in Plejade - posnel astronom Ries iz severne sosede Avstrije.
      COMET 46P WIRTANEN AND M45 Taken by Wolfgang Ries on December 15, 2018 @ Altschwendt, Austria
      Vir: http://esplaobs.blogspot.com/2018/12/comet-46p-wirtanen-and-m45-taken-by.html


      Rdeča meglica, zeleni komet, modre zvezde
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Tom Masterson (Grand Mesa Observatory)

      Pojasnilo: Ta praznično obarvan pogled na nebo je bil posnet v zgodnjih jutranjih urah 17. decembra, po največjem zbližanju kometa Wirtanen s planetom Zemlja. Komet je bil ravno še viden s prostim očesom. Lepa zelena barva njegove fluorescirajoče kometne atmosfere ali kome je tukaj poudarjena z zlaganjem digitalnih posnetkov na poziciji kometa, pod zvezdno kopico Plejade. Posnetki so tudi poudarili modro zvezdno svetlobo, ki jo odbijajo prašni oblaki, ki obdajajo mlade zvezde Plejad. Poglejte (proti levi) čez temne prašne meglice ob robu Perzejevega molekularnega oblaka in potovali boste k emisijski meglici NGC 1499, znani tudi kot meglica Kalifornija. Pretemen za oči, je poudarjen rdeči sij kozmičnega oblaka posledica ponovnega spajanja elektronov z ioniziranimi vodikovimi atomi. Okoli 23. decembra bo komet Wirtanen lahko najti z binokularjem, ko bo šel blizu svetle zvezde Kapela, v severnem zimskem ozvezdju Voznik.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap181220.html


















      Ekipa iz 2005.


      Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.







    63. DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995!

      Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone.
      Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!








    Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

    E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si


    Nazaj na aktualno stran.
    Nazaj na domačo stran.


    Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
    ----------------------------------------------------------
    1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
    2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10. julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
    3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
    4) Rekord za Kredarico drži.
    5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.



    .