Ta čas karantene se da izrabiti tudi za astronomska opazovanja,
slikanje neba ...¸
SREČNO 2022 - mavrica je simbol upanja
Konec leta 2021 in začetek leta 2022 je zaznamovalo kar lepo vreme. Tudi
Sonce je bilo precej aktivno (teleskop H-alfa Lunt 35 mm je kar z balkona
razkril čudovite protuberance na robu Sonca).
Kolegi s kredarice pa so mi sporočili, da so bili
2. jan. 2022 zgodaj zjutraj (nekaj po polnoči) priča
prekrasnemu roju svetlih utrinkov - Kvadrantídov.
Radiant Kvadrantidov leži v ozvezdju Volarja (Bootes). Ime roja izvira iz
nekdanjega ozvezdja
Quadrans Muralis,
ki ga ne obravnavajo več kot ozvezdje
(ležalo je med Volarjem in Velikim vozom
oziroma Velikim medvedom). Kvadrantidi se
pojavljajo v začetku januarja, svoj vrhunec
pa dosežejo večinoma v noči iz 3. na 4. januar.
Vlaga je bila samo 6 %, temperaturni obrat pa je poskrbel, da ni bilo
prehladno - noč na 2500+ m višine pa je bila kristalna.
Sonce v H-alfa svetlobi 8. jan. 2022.
8. januarja 2022 se je zgodil zelo očiten izbruh
koronarne mase - v pol ure se je opazilo izmet plazme v korono.
Sonce sedaj že tudi pokrivajo izrazite pege.
Oboje je povezano - glej
- Izjemen izbruh koronarne mase, 30. sep. 2015.
Žepni teleskopek Lunt-35 mm, H-alfa teleskop, foto ZV.
Izbruh levo ob in 8. 01. 2022 / 15:19:20 in desno ob 8. 01. 2022 / 15:54:48.
Gravitacijski pospešek na Soncu znaša g = 274 m/s2 in ubežna hitrost je 617.7 km/s.
Če pogledamo premik izbruha v približno 35 minutah, je ta v pixlih okrog Δx = 15 (nad rumeno črto - desno).
Premer Sonca je 872 pixlov. Premer Sonca pa je tudi okrog 110 premerov Zemlje (2Rz = 12800 km).
Ocenimo torej hitrost izbruha ob rumeni črti, uporabimo zgolj znano enačbo za enakomerno pospešeno gibanje,
ko velja: Vzt - gt2/2 = Δx
Od tod sledi izračun hitrosti ob rumeni črti:
Vz = (Δx + gt2/2)/t =
( (15/872)*110*12800*1000 + 274 *(35*60)*(35*60)/2 )/(35*60) = 299233.4 m/s = 300 km/s
To je seveda zgolj ocena hitrosti (kar 300 km/s) in ta
izbruh je torej bil približno 2x počasnejši od ubežne hitrosti
s Sonca (ubežna hitrost je 617.7 km/s).
A še zmeraj je to izjemna hitrost, kar 1 % svetlobne.
Taka preprosta vaja nam torej že
razkrije ocene izjemno silovitih dogajanj na (ob)
Soncu - v tem primeru hitrost
izbruha koronarne mase od neke oddaljenosti naprej.
Privzeli smo, da so razdalje precej manjše
od polmera Sonca in smo tako lahko računali
s konstantnim pospeškom - gre zgolj za ocene.
Kako "bel" je v resnici sneg v temi (?),
- 10. jan. 2022
Bil je dokaj jasen ponedeljek - temperature okrog ničle, a ker je rahlo pihalo,
se je zdelo, da je zelo mrzlo.
Kljub kopreni in relativno skromnemu "siingu", Luna pa je bila že čez polovico,
smo pokukali proti Orionu (proti meglicama M42, M43) in si zaželeli še h in hi Perzeja,
oziroma razsuti kopici dvojčici NGC 869 in NGC 884 v Perzeju.
Najprej smo ugotovili, da teleskop
ni kolimiran - Klemen je to hitro uredil. A zaradi nemirnega ozračja,
slika še zmeraj ni bila ravno
ostra - do povečav okrog 70x je še kar šlo ...
Pomerili smo še svetlost neba -
SQM (Sky Quality Meter ) je pokazal sij neba okrog 18 mag/arc-sec2
(pričakovano slabo). Nad obzorje Ljubljane pa samo izmerili zgolj okrog 16
mag/arc-sec2, v zenitu pa nekaj več
kot 18 mag/arc-sec2. Ljubljana je nebo pričakovano še dodatno
osvetlila zaradi odboja od snega in delno zaradi novoletne razsvetljave.
Po meritvah mejnega sija pa smo ugotovili, da smo "žrtve" fenomena optične prevare.
Sneg na terasi šole se nam je namreč zdel tako bel, kot že dolgo ne in
seveda svetlejši od neba, tudi svetlobne kupole nad Ljubljano.
Na sneg je pošiljala svetlobo Luna in žal
svetlobno onesnaženje (terasa je sicer dvignjena nad večino
direktnih svetlobnih onesnaževalcev, a tukaj so odboji in sipanje
svetlobe), ter seveda naravna
svetloba samega nočnega neba (zvezd, planetov ...).
A ko je Andrej pomeril svetlost snega na terasi, je le ta znašala kar
18 mag/arc-sec2 - enako kot nebo? Kako je to mogoče,
ali je res temu tako, zakaj ta iluzija o izjemno svetlem snegu?
Logično je, da je sneg blizu mejne magnitude neba, a možgani,
oči so govorile drugače (vsem se je zdelo, da je sneg svetlejši od neba, tudi
od neba nad Ljubljano).
Andrej je skočil v observatorij po ogledalo iz grafoskopa (koliko let
še že ne uporablja ta naprava naše mladosti?). Hkrati je pogledal
tla (preko ogledala približno pod kotom 45 ° glede na horizont)
in nebo. V tem primeru,
glejte slike - je bilo očitno, da je nad Ljubljano (tik nad horizontom) slika
snega v zrcalu precej temnejša od neba - torej SQM ne laže.
Martin pa je špegel dvignil še nekje do pasu Oriona in sedaj sta se
svetlosti neba in tal pokritih s snegom izenačili (kot da bi
ogledalo čudežno izginilo v zvezdnem oboku - "magic", res impresiven prizor).
Ko smo ogledalo dvignili proti zenitu, pa je bilo ogledalo (slika tal)
pričakovano svetlejše od neba. Izjemno preprosta, a lepa, vaja med iskanjem odgovora,
kako "bel" je v resnici sneg v temi!?
Iz samih fotografij - ki (v glavnem) ne lažejo, se opazi,
da je svetlost snega v vidni svetlobi skoraj enaka svetlosti neba nad 40 ° višine.
A naše oči so nas hotele prepričati, da je sneg po katerem
tacamo, veliko svetlejši od neba - a to je bila le optična
prevara (iluzija).
Hkratno opazovanje neba in tal preko zrcal.
Leva slika nazorno pokaže (pozitiv in negativ), da so zasnežena tla enako temna
kot nebo nad 40 ° višine, horizont pa
je zaradi svetlobnega onesnaženja precej svetlejši (kar
dokazuje slika tal v ogledalu).
Na zgornji desni sliki ogledalo čudežno izgine v Orionu,
zasnežena tla in nebo sta eno (kakor na Zemlji, tako na Nebu).
Do teh zanimivih primerjav pa je prišlo, ker smo imeli občutek,
da so zasnežena tla veliko svetlejša od katerega koli dela neba,
a temu še zdaleč ni tako.
Košček zasneženih tal (kvadratek) je 3x prilepljen na levi strani slike:
* tik nad horizontom (kjer se opazi, da so zasnežena tla bistveno
temnejša),
* na višini okrog 45 ° (kjer skoraj izgine)
* in
blizu 90 °, kjer so tla nekoliko svetlejša od neba blizu zenita (vpliv lokalne
razsvetljave na povišano svetlost tal)!
Enak efekt dobimo z ogledalom - kar je veliko bolj prepričljivo in
pedagoško učinkovito.
Trak (zgoraj desno) je po vsej dolžini in širini enake barve, svetlosti - a na
različno svetli površini se zdi različnih odtenkov.
Zakaj tako zaznavamo? Morebiti s tako iluzijo
navidezno povečamo kontrast, ki nam je pomagal preživeti v realnem
(naravnem) svetu, kjer nas obdaja polno odtenkov barv, senc, živih bitij,
pregrad, prepadov, sten,
rastlin, rek, raznih drugih ovir.
A kot ljubitelji astronomije, bomo
pristavili tudi svoj piskrček in
zatrdili, da nam je narava dala to izjemno zmožnost
zaznavanja kontrastov (tudi iluzij) zato, da lažje
prepoznamo prekrasne vzorce nočnega neba, Rimsko cesto,
razsute kopice, meglice, komete, utrinke,
v mislih tvorimo ozvezdja po katerih potujejo
planeti (nebesni potepuhi) ...
Tudi, če temu ni tako, pa vendar deluje!
To presenečenje smo doživeli tudi na terasi gimnazije Šentvid
ob ocenjevanju svetlosti
snega napram svetlosti neba. Enko temen sneg, kot je nebo, se nam je zdel
na ozadju temnejše okolice precej svetlejši od neba.
------------------------------------------------
Teden dni pozneje 17. jan. 2022,
ob praktično polni Luni, je bil sneg pričakovano
še bolj osvetljen
od od Lune odbite Sončeve svetlobe
in svetlost snega se je izenačila z nebom že na višini okrog 15 °. Višje
na nebu
so bila zasnežena tla veliko svetlejša od neba, kljub polni Luni.
Ob polni Luni je torej snežna površina tako svetla, kot nebo nad horizontom
nad Ljubljano, gledano iz Šentvida, to je okrog 16 mag/arc-sec2.
V resnici je SQM 17. 1. 2022 pokazal nad Ljubljano mejno
magnitudo zgolj okrog 15,5 mag/arc-sec2, zasnežena tla pa so
imele vrednost okrog 16.5, kar je precej svetleje kot ob prvem krajcu
18 mag/arc-sec2 pred tednom dni.
Nebo v zenitu je še zmeraj omogočalo mejno magnitudo dobrih
18 mag/arc-sec2, kljub polni Luni.
A meritve z SQM so morale potekati v senci Lunine svetlobe, sicer
je stranski vpad Lunine svetlobe na senzor SQM-a
zbil mejno magnitudo Zenita skoraj na
17 mag/arc-sec2.
Polna Luna v naših krajih povzroča osvetljenost tal do okrog E = 0,3 lx
(odvisno od višine Lune in stanja atmosfere, večinoma se privzame
od 0,05–0,1 lx). Svetlost, ki jo zazna naše oko,
pa je odvisna od same površine, sneg ima zagotovo največjo
odbojnost, kar od 0,8 do 0,9.
Pri 555 nm valovne dolžine (zelena svetloba - pri
kateri je oko najbolj občutljivo na energijski tok in njegove spremembe)
velja: 683.002 lx = 1 W/m2. Iz tega podatka zgolj grobo ocenimo
s koliko W/m2 so tla osvetljena (zaradi polne Lune).
Gostota energijskega toka Lunine svetlobe ob Zemlji je velikostnega reda
0.3 lx (1/683.002 lx)
W/m2 = 0.00044 W/m2 - gre res za grobo oceno.
Primerjajmo ta rezultat
s Pogsonovim zakonom.
Vesoljsko telo, od katerega prihaja na Zemljo svetlobni tok z
gostoto j2 = 2.52 * 10-8 W/m2,
ima sij magnitude 0, kar zapišemo kot m2 = 0.
Magnituda polne Lune je okrog
m1 = -12,8 m.
Ocenimo gostote svetlobnega gostote iz Pogsonovega zakona
( j1/j2=10-0,4(m1-m2)
) znaša za j1 = 0.0033 W/m2
(velja za vrh atmosfere).
To je okrog 400000 krat manj od gostote svetlobnega toka Sonca
na vrh atmosfere.
Računa se torej nekoliko
razhajata, a je prvi z luxi le grob približek. Veliko je seveda odvisno tudi
od ge. širine
in seveda od oddaljenosti Lune, od pogojev v atmosferi, odbojnosti.
Še primerjava s Soncem, ki na vrh atmosfere pošlje okrog
1361 W/m2
svetlobnega toka (do tal pride precej manj,
odvisno seveda tudi ge. širine in stanja atmosfere, albeda).
Delež svetlobe odbite s polne Lune na Zemljo
je torej zanemarljiv ( 400000 krat manjši od Sončeve), a naše oči (možgani)
tudi pokrajino obsijano zaradi polne Lune, zelo
dobro zaznajo (še posebej ob snežni odeji).
Še ocena svetlosti površine snega L zaradi polne Lune s pomočjo
kalkulatorja in formule, ki povezuje meritve SQM-a s svetlostjo, spet se
uporabi Pogsonov zakon
(velja: L = 10.8*104 * 10-0.4(vrednost v mag/arcsec^2)
[cd/m-2]):
http://unihedron.com/projects/darksky/magconv.php?ACTION=SOLVE&txtMAGSQA=16.5
Če za sneg vstavimo izmerjen sij 16.5 mag/arc-sec2, dobimo
svetlost površine snega L = 2.7 10-2 cd/m-2.
Če v grobem sklepamo, da se od snega večino svetlobe odbije,
potem lahko zaokrožimo, da je osvetljenost zaradi
polne Lune 17. jan 2022 ob 21. h bila večja od E = 0,03 lx. Razmišljajmo naprej
in poiščimo boljšo oceno.
Za idealno difuzno površino (sneg se temu približa - Lambertov reflektor)
z odbojnostjo 'a' velja
med svetlostjo površine L in osvetljenostjo površine E povezava:
L = E*a/π (Lambertov zakon).
od koder sledi E = Lπ/a. Za albedo a = 0.8 sledi ocena osvetljenosti
tal s polno Luno:
E = 0.027*3.14/0.8 lx = 0,11 lx,
kar pa že ustreza teoretičnim vrednostim.
Tako smo preko snežne odeje, polne Lune in meritev mejne magnitude
preko SQM instrumenta dokaj verodostojno
ocenili osvetljenost E površine tal zaradi
polne Lune. Zelo poučna vaja.
Idealna difuzna površina v vse smeri enakomerno sipa, odbija
vpadno svetlobo (sneg se temu približa,
odboji svetlobe v kristalih v vse smeri
- Lambertov reflektor).
Slika: Ponovitev fotometrije preko preproste sheme goreče sveče:
- svetlobni
tok Φ = ∫IdΩ [lm] (fiz. prim. količina P
- enota W),
- svetilnost I [lm/sr = cd],
- osvetljenost
E = dΦ/dS [lx = lm/m2 = cd*sr/m2] (fiz. prim. količina j = P/S
- enota W/m2),
- svetlost površine (ali svetila) L = d2Φ/(cos(β)dSdΩ)
[lm/(sr*m2) = cd/m2].
Gostota svetlobnega toka »j« ima
enoto W/m2 in
primerljiva fotometrična količina osvetljenost E ima enoto lm/m2 = lx –
povezava med njima je odvisna od valovne dolžine. Recimo za 555 nm valovne
dolžine (zelena svetloba - pri kateri je oko najbolj občutljivo na energijski
tok in njegove spremembe) velja: 683.002 lx = 1 W/m2.
To noč (17. jan. 2022) sem testiral SQM še za mejne vrednosti -
v smeri polne Lune, sij je padel
nekaj pod 15 mag/arc-sec2, na kopnih kamnitih tleh
je SQM pokazal 19 mag/arc-sec2 (na snegu pa pričakovano zgolj 16.5),
v observatoriju brez luči - kjer pa je SQM dolgo zbiral fotone -
zato sem ga usmeril proti lini observatorija in je tako (z zadnjimi močmi)
pokazal
fiktivno mejno magnitudo 23,4 mag/arc-sec2. Tako sem
določil mejne vrednosti naprave SQM. Po 12 letih torej senzor SQM-a
še zmeraj deluje korektno.
Teleskop James Webb potuje proti Lagrangevi točki L2,
dec. 2021
Recimo - da bo na Božič 25. 12. 2021 končno res (po več kot desetletju
odlašanja in izboljšav) uspelo izstreliti teleskop James Webb v Lagrangevo točko L2.
Teleskop je v raketi zložen kot origami, v vesolju pa se bo moral razpreti (projekt je do sedaj
stal 9 milijard evrov).
Primarno zrcalo ima premer 6,5 metra, narejeno je iz 18 šesterokotnikov velikosti 1,32 metra.
Iskal bo oddaljene planete in morebitne kazalnike življenja. Gledal bo skozi ogromne oblake prahu oddaljenih galaksij in pokazal, kaj se skriva v njih. Je časovni stroj, posnel naj bi prve zvezde in galaksije sploh, naš praizvor. Ponudil bo meritve, ki so podlaga za oceno starosti obstoja in tudi odgovor na vprašanje, kaj je ultimativna usoda vesolja kot takega.
Zaznaval bo le izsek nam vidne svetlobe, predvsem rdečo barvo, bo pa zato zasijal pri lovljenju infrardečih fotonov.
S teleskopom Hubble se bosta dopolnjevala. Držimo torej pesti, da znanstvenikom, inženirjem,
tehnikom: izstrelitev, pot in postopno samodejno razpenjnje
teleskopa James Webb v Lagrangevi točko L2, uspe.
Prvi korak je bil uspešen - iz Kouroe v Francoski Gvajani je uspešno
poletela raketa Ariane 5 s telekopom James Webb.
Zdaj teleskop čaka "30 dni" preizkušenj: med potovanjem do cilja se mora razgrniti.
:)
Pot proti točki L2 in
napredek
vesoljskega teleskopa James Webb in zapleteno uvajanje lahko spremljate
na spletu.
Krožek - opazovanje skozi meglo,
- 20. dec. 2021
Jesen in začetek zime 2021 so zaznamovale noči z meglo - temperatura
je to jesen nekoliko padla in naenkrat smo
se spet morali navaditi na stere vremenske vzorce
z meglo, izrazitim smogom ...
Ta ponedeljek zvečer pa je Šentvid prekrila megla z vidnim nebom.
Opazovali smo lahko Kapelo z okolico,
občasno se je pokazal še Jupiter
in seveda Luna dan po polni fazi.
Kljub skoraj brezupnim razmeram,
je vendar kdo od krožkarjev
sploh prvič opazoval Jupitra z znamenitimi lunami ...
Dijaki so tako lahko naredili nekaj vaj z Luno, recimo,
kolikšen procent je je že v senci, koliko
časa je minilo od polne faze
...
Uporabili smo (še zmeraj odličen) 28 let star okular
z nitnim križem.
S takim okularjem lahko enostavno pokažeš določene
predele Lune, tudi recimo
področje pristanka misije Apollo 11.
Na koncu smo si v "toplem" observatoriju ogledali še karto Lune in
publikacijo "Glej jih zvezde! v letu 2022" (prevod
Ludvik Jevšenak - bivši krožkar,
strokovna pomoč in izdajatelj Bojan Kambič - Spika).
Slike meglene noči povedo vse o pogojih za opazovanja.
Astronomski krožek spet deluje na terasi gimnazije,
- seveda pod znanimi pogoji (maska, distanca, testiranje ...)
VESELA NOVICA -
astronomski krožek spet deluje na terasi gimnazije (jesen 2021)
- seveda pod znanimi pogoji (maska, distanca, testiranje ...).
Počasi se torej vračamo v bolj sproščeno (že znano) življenje.
Komet Leonard
Prihaja
komet Leonard A1 C/2021. Odkrili so ga kot šibek madež januarja 2021,
ko je potoval mimo Marsa –
ki je odvrgel ledeno kroglo v notranji Sončev sistem.
Decembra bo potoval blizu Zemlje in Venere,
preden se v začetku januarja 2022 obrne okoli Sonca.
Čeprav je svetlost kometov zelo težko napovedati,
bo po nekaterih ocenah komet Leonard postal tako svetel, da bi mord
postal decembra viden s prostim očesom.
Komet Leonard na sliki je bil ujet pred dobrim tednom dni z zeleno obarvano komo
in podaljšanim prašnim repom.
Prikazana podoba je bila sestavljena iz 62 slik, posnetih s teleskopom
zmerne velikosti - en niz osvetlitev je sledil kometu,
drugi pa je sledil zvezdam v ozadju.
Posnetki so bili posneti s temnega območja nad gorovjem "Eastern Sierra",
blizu jezera June v Kaliforniji - ZDA.
Kmalu po tem, ko bo sredi decembra potoval blizu Zemlje,
se bo premaknil s severnega na južno nebo.
Recimo, da se nam bo predstavil v svoji najsvetlejši podobi!
Pot kometa Leonard A1 C/2021 v dec. 2021. Na začetku decembra bo viden (če)
na sz v zgodnjih večernih urah - ozvezdje Volarja - ali bolje zjutraj okrog 5:30 h.
Komet Leonard A1 C/2021 (slika zgoraj) okrog 6. h zjutraj za več dni decembra 2021
in (slika spodaj) na
8. dec. 2021 - magnituda okrog 5.
Test obrambe pred asteroidi
Začela se je Nasina robotska odprava DART, ki bo poskusila preusmeriti
manjši asteroid s trkom.
Sonda DART je bila izstreljena v 7.21 po našem času na raketi Falcon 9
(izstrelišče Vandenberg, Kalifornija, ZDA). Prva stopnja rakete je rutinsko
pristala na robotski ladji (doslej je bila uporabljena trikrat), druga stopnja
pa je oddala tovor na pot, ki vodi proti dvojnemu asteroidu 65803 Didimos.
Sistem je sestavljen iz večjega, 780-metrskega Didimosa ,in okoli njega
krožečega, 140-metrskega Dimorfosa.
Vir slike: https://aerospaceamerica.aiaa.org/features/course-corrector/
DART se bo s hitrostjo 6,6 kilometra na sekundo (23.760 kilometrov na uro)
čelno zaletel v manjši Dimorfos. DART je velik 1,2x1,3x1,3 metra, ob trku bo
imel maso 550 kilogramov. Tarčo bo predvidoma upočasnil za kakšen milimeter
na sekundo. A koliko točno? Nekaj energije se bo sprostilo s toploto, nekaj
z odletelim drobirjem, nekaj s spremebo hitrosti Dimorfosa. Ker je milimetre
na sekundo z Zemlje težko meriti, bodo preverili, koliko se bo spremenila
tirnica Dimorfosa okoli Didimosa, kar bodo storili zemeljski teleskopi.
V času trka, predvidoma prihodnjega oktobra ali novembra, bodo od domačega
planeta oddaljeni 11 milijonov kilometrov.
Ta GIF animacija prikazuje pot DART-a okrog Sonca.
Roza = DART | Zelena = Didimos (dvojni asteroid - trk se bo zgodil v manjšo komponento
Dimorfos)
| Modra = Zemlja | Turkizna = še en asteroid 2001 CB21 | Zlata = še en asteroid 3361 Orfej.
Trk bo opazovala manjša italijanska sondica LICIACube, ki bo izpuščena iz
nedrja DART-a. Hera bo v sistem prispela šele leta 2027 in temeljito premerila mesto
trka, maso obeh asteroidov in tirnico Dimorfosa.
Tako bo človeštvo vedelo, ali lahko Zemljo pred asteroidi brani z zaletavanjem
vesoljskih plovil.
Udar asterioda je malo verjeten, a hudo uničujoč, če se zgodi. Po podatkih Nase
v naslednjih 100 letih najbrž Zemlje ne bo zadel noben večji od 140 metrov.
Ti podatki so najbrž pomanjkljivi, vedeli naj bi samo za 40 odstotkov tako velikih.
Potem so tu še kometi, ki se iz Oortovega oblaka pojavijo nenapovedano. Statistika
pravi, da bo Zemlja planetarno obrambo potrebovala, vprašanje je le čas - in
ali jo bomo takrat imeli.
Katastrofi smo se "za las" izognili poleti 2016. Takrat je Zemljo obletel
kot nogometno igrišče velik asteroid na razdalji 65.000 kilometrov, kar je
zgolj dvakratnik razdalje geostacionarnih satelitov (in Luna je desetkrat dlje).
Za mimolet prišleka smo izvedeli le kakšen dan prej (poglavje 3). Če bi bil
usmerjen proti Zemlji, ne bi mogli storiti nič razen približno izračunati,
kje bi udaril, in hiteti z evakuacijo.
Velika "razpoka" na Soncu - 21. 11. 2021
November ni ravno radodaren s sončnimi dnevi, a letošnji nam občasno
le odpre zastor oblakov in nam tako nekoliko sramežljivo
razkrije ali nadvse ljubo Sonce ali prijateljice zvezdice na
nočnem nebu.
21. nov. 2021 nam je tako v H-alfa svetlobi razkril
dokaj impresivne protubernce in filamente na Soncu. Izjemen filament (izgleda kot
dolga "razpoka") se lepo opazi na preprosti levi slikici (v okvirčku).
Njegova dolžina je nekje vsaj 1/3 polmera Sonca. Leva slika je posneta kar skozi okular
teleskopa Lunt (35 mm), desna (pravilno obrnjena) pa je slika SDO (Solar Dynamics Observatory).
Pojasnilo:
Zemljina temna
osrednja senca ali umbra v obliki stožca, ki se zoži v vesolje, ima krožen prerez.
Je pa na razdalji Lunine orbite širša od Lune.
Toda med luninim mrkom
18./19. novembra je del Lune ostal tik izven sence.
Zaporedne slike na tem sestavljenem posnetku iz 5 slik
skoraj popolnega Luninega mrka, so bile narejene tekom približno 1,5 ure.
Serija je poravnana tako, da sledi delu
krožnega loka prečnega prereza z osrednjo sliko pri največjem mrku.
Prikazuje svetel, tanek del Luninega diska, ki še vedno sega čez ukrivljen rob sence.
Seveda tudi znotraj sence Lunina površina ni povsem temna, ker odbija rdečkaste odtenke filtrirane sončne svetlobe, ki jo
v senco razprši zemeljska atmosfera.
Pojasnilo:
To isto supernovo smo videli trikrat - kdaj jo bomo videli četrtič?
Ko oddaljena zvezda eksplodira kot
supernova, imamo srečo, če jo vidimo vsaj enkrat.
V primeru AT 2016jka ("SN rekviem"),
se je eksplodirajoča zvezda slučajno nahajala za središčem
jate galaksij (v tem primeru MACS J0138) in primerjava slik
vesoljskega teleskopa Hubble pokaže, da smo jo videli trikrat.
Te tri slike supernove so označene v krogih blizu spodnjega roba leve slike, posnete leta 2016.
Na desnem posnetku, narejenem leta 2019, so krogi prazni, ker so vse tri slike ene supernove zbledele.
Vendar računalniško modeliranje učinka leče jate kaže,
da bi se morala na koncu v zgornjem krogu na desni sliki pojaviti četrta slika iste
supernove.
Toda kdaj?
Najboljši modeli predvidevajo, da se bo to zgodilo leta
2037, vendar je ta datum negotov za približno dve leti zaradi nejasnosti v porazdelitvi mase
jate in zgodovine svetlosti zvezdne eksplozije.
Z izpopolnjenimi
napovedmi in pozornim spremljanjem bodo
Zemljani, živeči čez 16 let,
morda lahko ujeli to četrto sliko – in morda naenkrat izvedeli več o jatah galaksij in supernovah.
Vir: apod
Supernova rekviem (AT 2016jka - oddaljena okrog 10 milijarde sv. let), vidna 2016 v treh preslikavah gravitacijskega
lečenja jate galaksij MACS J0138 (4 milijarde sv. let daleč) - četrtič bi naj bila vidna
okrog leta 2037 (daljša pot). Čakamo!!!
To odkritje je tretji primer večkrat preslikane supernove,
za katero lahko ocenimo zamudo v času prihoda naslednje vidnosti.
Je najbolj oddaljena od treh, predvidena zamuda pa je
izjemno dolga (od 2016 do okrog 2037).
Če bo napoved uspela, bo to še ena velika potrditev
verodostojnosti izračunov splošne teorije relativnosti
in kar je najvažnejše - nova ocena, spoznanje,
kako hitro se v resnici vesolje širi.
Forest Gump Point v Utahu, ZDA - in center Galaksije
Pot do galaktičnega centra Avtorstvo slike & avtorske pravice: Michael Abramyan
Pojasnilo:
Ali poteka cesta do središča naše galaksije skozi
Monument Valley?
Ni nujno, če pa je tvoja cesta - slikaj.
V tem primeru je cesta
US Route 163 in ikonični osamelci v
rezervatuljudstva Navajo se nahajajo na obzorju.
Pas Rimske ceste v naši Galaksiji se vleče čez nebo in zdi se, da je
nadaljevanje ceste, ki je na
Zemlji.
Vlakna prahu zatemnjujejo
Rimsko cesto v kontrastu z milijardami zvezd in nekaj barvitimi sijočimi oblaki plina, vključno z meglicama
Laguna in
Trifid.
Prikazana slika je sestavljenka posnetkov, narejenih z isto kamero in iste lokacije
-- Forest Gump Point v
Utahu,
ZDA.
Ospredje je bilo posneto takoj po sončnem zahodu v začetku septembra med
modro uro, ozadje pa je mozaik štirih ekspozicij, narejenih nekaj ur kasneje.
vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap211024.html
Opomba
Noč čarovnic nima samo romantičnega pridiha - indici kažejo,
da so naši poganski predniki v tem času usmrtili tudi odvečne suženjske
delavce (od tod lobanje in ogenj), ki so jim pomagali pri spravilu hrane - ozimnice.
Baje so primarno darovali otroke (neke vrste selekcija ...) -
a tudi odvečne sužnje in člane klanov, ki so jim bili odveč ...
Ker hrane ni bilo na pretek - so se tako še znebili dodatnih lačnih ust,
ki pa so to hrano v veliki večini primerov tudi pridelale.
Naslednjo pomlad pa so spet šli na lov za sužnji ...
S to nehumano prakso je prekinila komaj RK cerkev v srednjem veku.
A ti običaji so simbolično preživeli do naših dni (se spomnim iz otroštva ...
in v resnici ne gre za uvoz iz ZDA).
Poganska darovanja ljudi so v odmaknjenih krajih v resnici živela še tja do 12.
stoletja ...,
na novo so jih obudili Vikingi ...
Sicer pa je človek v sebi še zmeraj ohranil
jamskega človeka - tudi njegovo krutost - ki pride na dan ali
preko vojn, revolucij, montiranih političnih procesov
ali medijskih linčev, tudi uličnih razbijanj, napadov ...
ekstremnih navijaških skupin ...
Moderna družba skuša to krutost preusmeriti na množične športne prireditve
ali medijske linče ..., tudi to smo ljudje. Mnogi težko živijo
brez žrtve, to se v otroštvu kdaj odraža v šolskih razredih
v izjemni krutosti do manj močnih sošolcev, sošolk - ki se jih izloča,
pretepa, krade, zasmehuje ..., nekateri učitelji to pokomentirajo v stilu,
da je to pač šola življenja. Bolj humani učitelji pa v resnici nimajo več orodja,
kako to preprečiti. V službah pa smo to lastnost linča sodelavca sedaj
zakrili z besedo (tujko) mobing. To lastnost seveda kažejo tudi opice
(izločijo kakega mladiča iz tropa), tudi ostale živali,
ko recimo mladiči v gnezdih izločijo sestro, brata ...
Pol filmske industrije živi od tega čustva in primerov ..., tudi veliko ostalih
umetniških zvrsti, pravljic ("grdi raček") ... Evgenika pa je to
"znanstveno" obdelala - a se ni ravno obneslo ...
Vsekakor pa smo današnji ljudje potomci evgenike naših prednikov ..., a tudi humanosti ...
Kaj je prevladalo?
Opazovanja na Šentvidu,
4. okt. 2021
Tudi v ponedeljek 4. okt. 2021 smo se zbrali na terasi Gimnazije Šentvid (7 ljubiteljev
astronomije: Dejan, Martin, Ida, Andrej, Oskar, Zorko, Klemen)
in si ogledali oba največja plinska potepuha v Kozorogu - v
zelo mirnem ozračju sta bila
Jupiter in Saturn prečudovita, kot pred 30 leti, več spodaj.
Dve senci lun na površini Jupitra sta skupaj s planetom dajali podobo
nebesnega smejkota :)
Dve senci lun na površini Jupitra sta skupaj s planetom dajali podobo
nebesnega smejkota :) - 4. okt. 2021.
Čez ploskvico Jupitra
je potovala tudi luna Amalteja (starogrško Amálteia).
Spada v skupino notranjih Jupitrovih satelitov in
je tretji po vrsti od planeta in peti po vrsti po odkritju.
Označujejo jo tudi kot Jupiter V. (žal je naša cika preskromna
za detekcijo Amalteje, ki je svetila s magnitudo 15, rabili bi 4 cike -
teleskop premera okrog 24 palcev - 61 cm, saj velja m = 2 + 5*log(10)(D) ).
"Skoraj bi torej videli 5 Jupitrovih lun."
Zajeli smo 7 posnetkov prehoda senc čez Jupiter, ki smo jih obdelali z domačo programsko opremo (QArv, Arif, Lycklig in Kinky) in združili v posamezne slike. Po naši stari navadi smo jih nato zložili še v animacijo gibanja.
S programom Stellarium smo ugotovili, da je luna na animaciji desno spodaj Ganimed, ki meče levo izmed senc na Jupitru. Desna senca pripada luni Kalisto, ki na sliki ni vidna.
oprema: montaža Skywatcher EQ6 (na novem stebričku!), teleskop Newton Skywatcher 20 cm f/5, 5x Barlowa leča, črnobela kamera Basler acA1300-20gm
prisotni: vsi
lokacija: Observatorij Šentvid
Vir:
https://www.ad-vega.si/novice/2021-10-11-jupiter/
Mineva Saturnovo leto (30 naših let) ter Jupitrovi dve leti in pol,
od kar opazujem ta dva čudovita potepuha - od 1990
V letih 1990, 1991 in 1992 sem slučajno začel
opazovati nebo s staro cevjo Newton AT140 (našel sem jo osamljeno na hodniku) -
montirana je
bila na stari Kunaverjevi polarni nemški montaži (Gimnazija Šentvid - Lj.).
Jupitra sem ujel kar skozi okno fizikalne učilnice - in nisem vedel,
kaj opazujem - kaj bom videl (povečava okrog 60x). Zagledam krogec in zraven pikice - a je to
znameniti Jupiter z Galilejevimi, Mariusovimi lunami (Io, Evropa, Ganimed, Kalisto) - takrat še ni bilo interneta in
ne Spike ... Kaj sedaj - preko Proteusa sem spoznal, kaj opazujem in kje ležita Jupiter in Saturn.
Letos sta oba velikana v Kozorogu, pred 30 oz. 31 leti je bil v Kozorogu Saturn, Jupiter pa
v Raku, oz. v Levu. Ko sem zagledal Saturnove prstane - sem presenečen
sam sebi vzkliknil zgolj dolg VAUU ..., torej se da ...
Najprej sem seveda teleskop uporabil v dnevni svetlobi, ogledal sem si nekaj
izolatorjev na električnih drogovih, itn (zelo pomembno je,
da se na teleskop navadimo v dnevni svetlobi).
Kmalu je prišla na vrsto tudi
stara dobra Luna, ki vsakega očara s svojimi "morji", kraterji, gorami, razpokami,
jasnostjo, takoj sem dojel, zakaj nam polna Luna pokaže tako malo podrobnosti in
zakaj nam polna Luna skrije večino lepot zvezdnega neba ... Kmalu so prišle na vrsto
dvojne zvezde, planeti, galaksije, meglice, kopice ...
Jupiter in Saturn v Kozorogu - jesen 2021. Po navideznem srečanju (veliki konjunkciji
21. dec. 2020) - potepuh Jupiter spet prehiteva in hkrati lovi Saturna.
Prvič sem ju
opazoval (po "naključju" - našel zapuščeno napravo, teleskop) pred dobrimi 30 leti,
ko je Saturn bil
v Kozorogu in letos spet (Saturn rabi
torej okrog 30 let - natančneje 29,4571 let -
da naredi pot okrog Sonca, bolje - okrog skupnega težišča Sonce - Saturn).
Tako so tudi naši predniki ugotovili obhodne čase planetov - preko kontinuiranih
opazovanj in merjenj lege na nebu.
Do tedaj so mi v ušesih odzvanjale besede "ekspertov", ki so me skoraj
prepričali, da so astronomska opazovanja mogoča le
visoko v hribih, kjer kraljuje temno nebo ... V glavnem so imeli seveda prav,
a zagotovo se astronomija lahko začne tudi v mestnem okolju ...
Na opazovanja sem povabil kolege (tisti - ki so beležili
kaj delam - pa so se seveda povabili kar sami ...). Za vse je bilo
opazovanje nočnega zvezdnega neba,
planetov, nekaj čisto novega. Če je kak razred končal popoldansko izmeno s fiziko, sem
ga povabil na teraso gimnazije (poleg krožkarjev - s krožkom sem začel leta 1990/91), kjer
smo si tako skupaj ogledali lepote vesolja (tudi za veliko večino dijakov je bilo
to prvo srečanje s praktično astronomijo).
Ker z opazovalno astronomijo nisem imel kaj veliko izkušenj
(med izobraževanjem se je to področje izrazito
zanemarjalo),
sem si kupil Kunaverjevo vrtljivo zvezdno karto
in kratka spremna navodila (zelo razumljiva brošura in karta).
Vse skupaj je stalo, v današnji valuti, zgolj okrog enega EURA in
v učilih na Trubarjevi so jih imeli še veliko na zalogi (astronomskega gradiva
praktično ni noben kupoval - razen redki mentorji krožkov in nekateri
člani takrat edinega društva ADJ).
Še zanimivost - noben od kolegov, kolegic
ni kaj veliko vedel, kaj je kdaj na nebu in kje ... (razumljivo, saj
smo vsi obiskovali isto šolo, kjer bi organizirano
druženje pod zvezdnim nebom lahko bilo hitro napačno
razumljeno ...).
A le izjemno radoveden sodelavec in (zanimivo)
prišlek Ralph Prausmüller
(prišel je iz severne
sosede in sem ga enkrat povabil na teraso opazovat, nato še večkrat),
je poznal praktično vse osnove opazovalne astronomije in se je znašel na nebu kot doma
(nato mi je pokazal še svoj mini refraktorček 80 mm - v Avstriji
si te majhne teleskopke dobil praktično
v vsakem malo večjem trgovskem centru - v takratni Sloveniji pa zelo težko ...).
Edino nekaj učencev je solidno poznalo nočno zvezdno nebo (to so bili člani astronomskega
krožka, ki ga je do pomladi 1990 vodil zunanji mentor Aram Karalič,
član takrat edinega astronomskega društva
ADJ). Šentvid je imel bogato astronomsko tradicijo, to sem spoznaval počasi (dolgo
je na šoli deloval znameniti prof. Pavel Kunaver, nato pa so se izmenjevali mnogi mentorji,
na terasi šole sta samevala celo dva zapuščena polovična
observatorija z nekaj neuporabnega železa in
netopirjem). Tudi na pol razstavljen teleskop sem našel slučajno v zakotnem šolskem hodniku
(pozneje so mi učenci krožkarji povedali, da je bilo najhuje,
da so morali teleskop, težko stojalo,
prenašati iz hodnika po stopicah na teraso šole - sam sem takoj kar pred vrata terase
postavil omaro in vanj teleskop - s to inovacijo je bilo veliko manj naporno postaviti teleskop
na teraso, tudi hitreje). No, 1994 smo Kunaverjev observatorij "dokončali" in vse se je začelo
na novo ..., generacija takratnih krožkarjev je prebila ogromno ur na šoli
(tudi med vikendi), da smo observatorij dokončno opremili in smo lahko
začeli tudi opazovati, fotografirati, nobenega prenašanja opreme več ...
Tudi naslednje generacije so se zelo trudile. A kot vedno v življenju, so časi razcveta
in časi suše ...
Člani krožka in mentorji so na strani:
* Statistika Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid-Ljubljana
- od leta 1990 naprej.
* Podobe iz terase ...
* Različna zelo zanimiva pričevanja iz zg. krožka ... !!!!
*
Šentviška šola astronomije / Astronomija na Gimnaziji Šentvid – Ljubljana
(strani 540 - 543, Spika 12 [2014])
In minilo je izjemno Saturnovo leto, še prej dve Jupitrovi, ki sta nas obogatili
s čudovitimi presenečenji (no - pa tudi kaki nečedni dogodki so se nam zgodili).
Naštejmo jih nekaj - mešano lokalno in globalno in ne kronološko.
Začela je izhajati slovenska astronomska revija, Bojanova Spika,
internet se je naselil v vse naše pore, Jupiter in Saturn 2x doživita konjunkcijo
(2000 in 2020),
veliko mladih je spoznalo čare nočnega neba pri krožku in v društvu, na astronomskih
srečanjih
(izdelamo veliko zanimivih raziskovalnih nalog, 2x radijska astronomija ...),
doživeli smo prehoda Venere čez Sonce, tudi Merkurja,
zgodilo se je leto astronomije 2009, Slovenci dobimo tekmovanja iz astronomije,
praktično vse šole tudi
svoj teleskop,
dogradili smo Kunaverjev observatorij 1994 (1993 kupili 'goto' teleskop MEADE LX200,
10'', f/10, pozneje med MLA2009 še Newton 8'', f/5 na EQ5 montaži, leta 1999 smo
kupili CCD kamero ST7, pozneje spletne kamere za prenos prehoda Venere 2004,
mrka 2006 iz Turčije ... -
pri obnovi observatorija nam je stalo ob strani vodstvo gimnazije in
zlata duša - izjemna računovodkinja gospa Marta Medved; teleskop pa nam je leta 1993 v ZDA
kupila Nina Justin - študirala je v Denverju, nakazali smo ji denar in ...),
na Šentvidu se odvijajo U3 srečanja, začeli leta 1995 (druga skupina 10 let
na Poljanski, od 2011
- povsod se druži pestra paleta slušateljev, tam do starosti 90 let), izvedemo
veliko ekskurzij (tudi 2x z U3 v Royal Society - London - Greenwich, Praga,
Dunaj, München, Salzburg, ZDA - Sončev mrk 2017, Turčija - Sončev mrk 2006,
Madžarska in Avstrija - Sončev mrk 1999, Celovec, Kočuha, Sveče, Padova, obiskali smo Frankfut
(tamkajšnjo zvezdarno, kjer aktivno delujejo naši zdomci, bivši krožkar ...),
NE Krško, Bogenšperk, Vitanje, Golovec, Krim, Mengeš, Zagorica, Kostanjevica nad NG,
Velike Lašče - Mala Slevica,
ogled rimskega zapornega zidu (Claustra), Orionova pot - po dolini Gračnice, Žiče,
Turjak - Rašica, Velike Lašče - Mala Slevica, Svetinje - Jeruzalem, Šmohor nad Laškim,
...) ...
Po dvajsetih letih obveznosti (tudi zvečer 3x na teden - v družini je kdaj škripalo)
sem izpregel, na U3 pa 5 let pozneje
in sedaj odlično naprej peljeta astronomijo Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic,
starejši člani pa
pomagamo (smo kot realna družina, včasih se torej tudi soočimo z različnimi mnenji in ...).
Obiskali so nas v našem observatoriju:
astronavtka Sunita Williams (2014), tudi astronavt
Randy “Komrade” Bresnik (2019),
leto za tem (2020 tik pred korono)
njegova žena Rebecca M. Bresnik (v astronomski "kapeli" - rotundi -
hranimo njihove dragocene podpise), leta 2009 Dušan Petrač in še mnogi kolegi (prof.
Tomaž Z., Ivan Š., Andreja G., Marijan P., Boris K., Dušica K. ...,
tudi bivša dijaka Ludvik J. in Mirko P. 2014, ... )
...
Šentviški astronomi že leta 1995 naredim-o spletno stran, je ena najstarejših ...,
od 2009 gostimo državna tekmovanja
iz astronomije ...
Let 1996 smo se vključili v projekt Astronomy On-Line - AOL
(The world's biggest astronomy event on the World-Wide-Web.
Projekt so organizirale
institucije evropske skupnosti, kjer je glavno breme nosilo združenje
z imenom The European Association for Astronomy Education.
V projekt AOL je bilo sprejetih okrog 5000 udeležencev,
720 skupin iz 39 držav z vseh celin.
Šentvidu in Sloveniji je preko FMF (Oddelek za astronomijo - Lj.)
uspelo vključiti v projekt
opazovanj tudi naš predlog z naslovom Search for an optical counterpart
of a recent gamma ray burst
(Iskanje optičnega dvojnika nedavno odkritega izbruha gama žarkov),
pod oznako p37.
Veselje je bilo toliko večje, ker je bilo sprejetih zgolj 39 predlogov.)
AOL je bil zahteven tudi zaradi skromne dostopnosti interneta
v Sloveniji in še huje je bilo kje drugje po svetu. Slovenija je prijavila 6 skupin,
velesila Rusija pa zgolj tri (no Rusija je kmalu, zaradi političnih razlogov,
postala spletno prisotna na vseh forumih ...).
2001 ustanovimo še Astronomsko društvo Vega - Ljubljana (letos mineva 20 let -
se trudimo, aktivni smo v okviru časa -
zrcala lastnega teleskopa pa nam še ni uspelo do konca zbrusiti, prej je uspela izgradnja
radijskega teleskopa).
Kosi razpadlega kometa Komet Shoemaker-Levy 9 so med 16. in 22.
julijem 1994 padli na Jupitrovo južno poloblo s hitrostjo okrog 60 km/s.
Posledice trka so se na Jupitru poznale še več mesecev - bile so bolj vidne kot
velika rdeča pega.
Amaterska astronomska oprema se je po letu 2000 in posebej pa
po letu 2009 zelo pocenila in njena kvaliteta se izjemno izboljšala.
Zrcala Newtonov so postala izjemno kvalitetna, 30 cm Dobsoni so se že dobili za
600 EUR, na trg so prišli širokokotni okularji 80 ali celo 100 ° in več.
Tudi Dobsoni premerov 40 cm in več, so naenkrat postali dosegljivi za slehernika
(pod 2000 EUR). Ponudba kvalitetnih filtrov (OIII, UHC ...) se je povečala.
Daljnogledi premerov 70 mm so se pocenili na 60 EUR, 80 mm premera pa na okrog 100 EUR -
njihova posebna lastnost pa so velika efektivna polja, recimo daljnogled
15x70 ima lahko
kar 4,4 ° efektivnega polja.
Namizni Dobsoni do 150 mm so pocenili na 200 EUR, teleskopi refraktorji 80 mm pa na
dobrih 100 EUR.
No - korona je cene precej zvišala. Po letu 2000 so trg preplavili odlični H-alfa
teleskopi - to je za radovednega posameznika izjemna pridobitev, saj se nam Sonce
razkrije v vsej svoji dinamiki, živosti (bili smo
presenečeni, šokirani nad zmogljivostjo interferenčnih filtrov).
Tudi digitalni aparati in računalniki so se pocenili,
tako da se je amaterska astronomska fotografija izjemno približala
profesionalni.
Obiščejo nas veličastni kometi Hyakutake (1996), Hale–Bopp (1997), Komet C/2020 F3 ( NEOWISE )
pa tudi komet Machholz 2004,
kometa Holmes-17P 2007 in
na južnem nebu izjemen McNaught (C/2006 P1),
komet 73P/Schwassmann-Wachmann 2006,
kometa McNaught (C/2009 R1) in Hartley 2010, komet Garradd 2011,
komet C/2002 C1 Ikeya-Zhang, komet Linear S4 leta 2000, ...
Na Kredarico smo leta 2016 ponesli teleskop 10'', f/5, Newton - Dobson ...
Okrog leta 2000 se je vpis na smer astronomija - FMF Ljubljana -
povečal od 5 do 10x, glede na naša študijska leta.
Zelo
pozitivno - nekateri so videli pozitiven vpliv na
povečano zanimanje za študij astronomije v dveh izjemnih kometih -
Hyakutake in Hale–Bopp - a tukaj je bila vrsta ostalih vzrokov,
nova odprta država, prej enemu društvu ADJ, se je pridružilo okrog
20 novih astronomskih društev - veliko vlogo pa je zagotovo odigrala revija Spika,
novi astronomski krožki, mladi učitelji, teleskopi in kamere so postali
dostopnejši; tukaj je pojav spleta - uspehi HST, NASAe in ostalih
odličnih svetovnih astronomskih institucij, observatorijev, univerz, raziskovalcev ...
ki so dobesedno prispeli
v naše domove.
Velik vliv na slovensko astronomijo
so imela in imajo tudi Spikina astronomska srečanja, javna opazovanja,
uspešni Messierjevi in M+M maratoni, tudi z uspešno (Gregor V.) šentviško udeležbo ...
Žal so nam nekateri prijatelji odšli na oni svet, zamenjava generacij seveda ne spi ...,
a življenja krog se nadaljuje.
V tem času se je svet precej spremenil, propad imperijev, vzpon novih svetovnih političnih
igralcev in skrajnežev,
pojavi se na videz nov pogled na človeka - kaj je družina ..., podnebje nam ne prizanaša,
vsi smo za ekologijo, a vsi trošimo čez mero sprejemljivega,
mediji so povsod prisotni in obveščevalne službe nam ne rabijo več montirati
prisluškovalnih in sledilnih naprav, saj si jih ljudje sami kupimo (financiramo)
preko mobilnih telefonov
... Mladi se družijo večinoma preko spleta
in mobilnih telefonov.
2020 svet iz tečajev vrže epidemija covid-19, skoraj vse se za hip ustavi ...
Ko smo leta 1991 (najbrž ali 1992) s krožkarji šli na Golovec
opazovat s takratnim refraktorjem (baje vojna reparacija Nemčije po
prvi svetovni vojni - dolg refraktor premera 20 cm), so mi dijaki zatrdili,
da tudi naš šentviški teleskop AT140 ne kaže kaj veliko manj kot golovški
lepotec ... (prvič smo bili pod kupolo, vau),
a danes je na golovcu avtomatiziran
"velikan" - reflektor premera 71 cm - zerodur (super,
a škoda, da si več ne moremo ogledati
starega golovškega refraktorja - a še kje obstaja?).
Golovec zadnje desetletje prireja tudi 4x na leto dneve odprtih vrat, opazovanja,
super ...
Po letu 2000 večji del sveta začne za navigacijo uporablja GPS (Einstein še
enkrat dokaže svojo moč ...), danes že
praktično vsak mobilni telefon uporablja GPS - no, kdaj so težave s samimi cestami in
GPS prioritetami
in mnogi zato še zmeraj uporabljajo karte, smeri neba (astronomijo) in pamet -
no blizu cilja pa se splača vklopiti GPS,
sploh v večjih mestih. Ameriški GPS ima danes seveda konkurenco
(ruski GLONASS, evropski Galileo, kitajski
SOMRASS ali BeiDou,
že od prej je tukaj LORAN-C - ki je zemeljski navigacijski sistem,
ki uporablja radijske oddajnike nizkih frekvenc ...).
Kozmologija je, preko supernov tipa Ia,
doživela skok na glavo, pospešeno širjenje vesolja (vpeljemo temno
energijo), Higgsov bozon
se zdi odkrit (in sedaj vemo, od kod masa -
lahko bi rekli, da se je narava malu ustavila, ko je del gibalne
energije pretvorila v maso in si je vzela čas tudi zase, najbrž tudi preko človeka),
gravitacijski valovi so odprli novo okno v svet (spet so nam
na pomoč priskočili strokovnjaki
za izgradnjo velikih zrcalnih interferometrov),
na veliko odkrivamo nove svetove (eksoplaneti letijo v tisoče, preko Keplerja
in zamračitvenih ali svetlobnih krivulj zvezd),
a življenja tam daleč še ne, veliki pok skušamo detektirati
preko polarizacije mikrovalov, uspemo s prvimi kvantnimi teleportacijami
(sinhrona sprememba kvantnega stanja oddaljenih kvantnih delcev, ki so bili prej
prepleteni) ...
Tudi na področju posebnih opazovanj neba (v tem primeru vremena) je Slovenija
bila prva v Evropi,
ki je leta 2008 odprla meteorološki arhiv (opazovanj in meritev)
na svetovni splet
(uspelo nam je na a-r-s-o po zelo zapleteni poti ..., v bistvu je Slovenija
najbrž še danes edina s tako odprto politiko do meteoroloških podatkov,
poleg ZDA in sinoptičnih
podatkov, ogimet in NASA - pub/data/gsod)
in v tujini pravijo, če smo Slovenci kje najboljši, smo na področju računalniške obdelave in
odpiranja meteorološkega arhiva na svetovni splet (trenutno od leta 1948 - tisti, ki vedo
za kaj se gre, so nam zelo hvaležni). Meteorologija in astronomija sta povezani
kot mama in otrok ...
Poudarimo še, da je Slovenija "izstrelila", bolje dobila leta 2020 svoja prva satelita ...
Recimo, da je dovolj naštevanja čudežnih sprememb v ("mojem" relativnem) Saturnovem letu ...
In kaj nam prinaša novo Saturnovo
leto (zgolj zame novo leto) in še prej zaključek tretjega ("mojega") Jupitrovega leta ...?
Najprej sanjajmo globalno - ali se bo zgodilo, da lahko v vesolje
potujemo tudi sleherniki (recimo, da bo to početje ekološko
sprejemljivo), lahko da odkrijemo na kakem eksoplanetu življenje (vsaj preproste
oblike), čakajo nas odgovori glede sestave temne snovi, temne energije, kaj novega o morebitnem
razpadu
nukleonov (protonov ...), morebiti detekcija velikega poka (recimo preko mikrovalov ozadja),
lahko, da že razvijemo teleportacijski internet,
kvantne računalnike za slehernika, da se nam posreči ukrotiti fuzijo (ITER, itn)
za pridobivanje bolj ekološke
energije, poleti na Mars, lahko da doživimo neugoden trk s kakim večjim asteroidom,
ali celo bolje, da tak trk preprečimo, preusmerimo, lahko da ustanovimo
naselje na Luni ... Še o humanističnih družbenih
spremembah.
Kaj, če se končno sistem, princip šolanja izboljša, trenutno je precej neučinkovit,
tudi časovno potraten ... A kaj, če se uresniči Orwell v totalnem nadzoru ljudi -
žal je tudi to mogoče (svet kot Živalska farma ima veliko privržencev ... sploh mladim
se zdi privlačna ...,
mnogi smo to farmo že doživeli in vizijo romana '1984' in z veseljem smo jo zapustili).
Če ostanemo pozitivni, recimo da nam bo genski inženiring odpravil večji del
zdravstvenih tveganj - vsaj mladim ... in da proizvodnja dobrin ter
potovanja po svetu ne bodo več zahtevala
uporabe fosilnih goriv ..., da se bomo znali odzvati na izzive
podnebja in vesolja - od koder še zmeraj dobivamo največ odgovorov.
Pojdimo še na lokalne želje -
skupaj s šolo sanjamo nov observatorij in zaresen planetarij, v slovenskih šolah
bo astronomija (ta prekrasna veda) morebiti postala redni šolski predmet (kot gospodinjstvo,
tehnični pouk, matematika, glasba, likovni pouk ...) ... in vse to lokalno
se bo zgodilo zaradi
starega osamljenega teleskopa, ki sem ga leta 1990 našel zaprašenega
(čakajočega na svetlobo
zvezdnega neba) v kotu temnega hodnika ...
Danes pride mladenič z mobilnim telefonom na opazovanje in ga obrne proti svetli piki
na nebu in pravi - to je Mars (jaz sem pa takrat šel pogledat v Proteus,
kaj sploh opazujem) ... Kako zelo se je torej svet spremenil v ("mojem") Saturnovem letu.
A astronomija še zmeraj kliče mlade in odrasle pod zvezdno nebo ...,
lepot in eksistencialnega pomena zvezdnega neba se ne da nadomestiti z elektroniko.
Vabljeni tudi Vi - videti je vedeti !!!
Šentviški teleskop AT140 na razstavi stare astronomske opreme
ob zaključku leta astronomije 2009 (na njem je plakat) - z njim se je 1990
spet vse začelo.
Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana (Ižanska cesta 12, 1000 Ljubljana) - prijazni gostitelji zaključka MLA2009 in razstave stare opreme, 14. jan. 2010.
Slika zgoraj levo. Teleskop Newton,
naprava ki smo jo slučajno našli (in prepoznali) razstavljeno na enem izmed šolskih hodnikov.
Slika desno (teleskop Newton AT140 kot projektor) -
projekcija začetka kolobarjastega mrka, posneto 10.maja 1994.
Od desne: dijaka Žiga Budja in Ščuka Tomaž.
Glje tudi zapis:
Šentviška šola astronomije
Astronomija na Gimnaziji Šentvid – Ljubljana
(strani 540 - 543, Spika 12 [2014])
Majhen, vendar prikupen observatorij iz lesa, 2m x 2m. Streha
se je odpirala s protiutežjo. Postavljen je bil leta 1978,
takrat je bil zelo aktiven dijak Andrej Mohar. Škoda, da se
observatorij v osemdesetih ni več vzdrževal, bil je zelo
kvalitetno zgrajen, toplotno izoliran itn. Bil je morebiti
nekoliko premajhen.
V observatoriju je bil 80 mm ruski teleskop - refraktor - za katerim se je izgubila
vsaka sled.
V tem času je krožek obiskovalo okoli 10 dijakov šole. Uporabljali so 2 teleskopa
refraktorja 10 cm in 8 cm (10 cm je bil še od pok. prof Kunaverja) - od Astronomskega
društva Javornik, pa so si občasno sposodili zrcalni, reflektorski, teleskop (Celestron 8).
Podatke sta podala Robert Fonda in Andrej Mohar.
Nadgradnja nedokončanega Kunaverjevega observatorija - terasa Gimnazije Šentvid Lj. - 1994.
Ves material se je tovoril na ramenih pridnih zidarjev,
krožkarjev, drugih učencev (kolektiv fizikov je pomagal) - tudi sam sem
na teraso po stopnicah znosil kar nekaj težkih vreč cementa, apna ...
Mizar je izdelal notranjo opremo, Martin električno napeljavo,
oče krožkarja Marka Giacomellija pa je izdelal del premične strehe observatorija,
ki jo odpiramo ročno. Še po skoraj 30-ih letih vse deluje kot novo - malo je puščala streha,
a so jo zakrpali Klemen, Jure in Andrej.
Perzeidi 2021,
- vrh (žal) dosežejo 14. avg. po 06:30 uri UTC
Zvezde spet padajo
Po letu premora, ko je zaradi izrednih razmer srečanje odpadlo, smo se letos
zopet odzvali vabilu Zavoda Bob in se skupaj s teleskopom udeležili dogodka
Zvezde padajo. Zavod Srečanje organizira vsako poletje v sredini avgusta,
ko lahko na nočnem nebu opazujemo utrinke Perzeide.
Zainteresiranim obiskovalcem dogodka smo kljub za opazovanje ne najbolj
ugodnim razmeram uspeli razkazati glavne zanimivosti avgustovskega neba:
večerna planeta Jupiter in Saturn, nekaj najlepših kopic, meglic, dvojne
zvezde v Labodu in Liri ter galaksijo v Andromedi. Skozi koprene, značilne
za Ljubljansko barje, smo slutili tudi Rimsko cesto. Med opazovanjem smo bili
seveda vseskozi na preži tudi za utrinki Perzeidi, in v dobrih treh urah opazovanja
smo bili nagrajeni z nekaj res svetlimi bolidi. Proti koncu srečanja smo dočakali
tudi vzhod Plejad. Med opazovanjem so se razvile številne debate o astronomiji in
raziskovanju vesolja,
obiskovalci pa so bili spet navdušeni nad astronomskim dogodkom.
Kompozit utrinkov in drugih nebesnih objektov, ki smo jih ujeli v
slabih dveh urah opazovanja. V levem spodnjem kotu nebo razsvetljuje Jupiter.
Pojasnilo: Letos je izbruh meteorskega roja Perzeidov presenetil opazovalce neba.
Zanesljiv maksimum meteorskega roja je bil napovedan za noč 12. na 13. avgust.
Toda vztrajni opazovalci v Severni Ameriki so bili dan pozneje zasuti z
izbruhomm Perzeidov, ko so poročali o več meteorjih na minuto in včasih na sekundo v zgodnjih urah 14. avgusta.
Na tem sestavljenem posnetku je radiant roja visoko na
temnem nebu.
Skrbno je zabeležil sledi 282 Perzeidov, posnetih med presenetljivim izbruhom aktivnosti med 0650 UT in 0900 UT 14. avgusta iz kraja Westmeath Lookout, Ontario.
Seveda je vsakoletni meteorski roj Perzeidov povezan s prehodom planeta Zemlje skozi prašne ostanke periodičnega kometa 109P/Swift-Tuttle.
Izbruh leta 2021 bi lahko povzročilo nepričakovano
srečanje z vlaknom Perzeidov, gostejšim tokom prahu znotraj širše cone razbitin.
Pojasnilo:
Največ pozornosti ne pritegne velik disk.
Čeprav je velik disk, ki tvori planet okoli zvezde
PDS 70
jasno posnet in je sam po sebi precej zanimiv.
Prav tako se ne govori najbolj o planetu na desni, znotraj
velikega diska.
Čeprav je planet
PDS 70c na novo oblikovan in zanimivo, po velikosti in masi podoben
Jupitru.
Pozornost vzbujajo megličaste packe okoli
planeta PDS 70c.
Ta megličaste packe naj bi bile same po sebi
prašni disk, ki se zdaj oblikuje v lune - in tega še nikoli prej nismo videli.
Prikazano sliko je posnel
Atacama Large Millimeter Array (ALMA), 66
radijskih teleskopov v visoki
puščavi Atakama, v severnem
Čilu.
Na podlagi podatkov ALMA
astronomi sklepajo,
da ima eksoplanetarni disk, ki tvori lune polmer podoben orbiti naše Zemlje in da lahko nekega dne tvori recimo tri lune velikosti
Lune, ki se ne razlikujejo zelo od štirihJupitrovih.
Vir: apod
Vesolje in človek,
29. okt. 2021
Ko govorimo o vesolju - govorimo tudi o človeku, ki ga je vesolje
izoblikovalo - verjamemo, da v najboljši maniri naravnih zakonov.
A seveda - ni enostavno razumeti in videti samega sebe, lastnih
odločitev skozi življenje, skozi čas - ki nas spreminja ...
Morebiti je želja po lepoti, dostojanstvu tisto, kar daje človeku
smisel ... To dokazuje tudi gospa, ki se je
pri 90 + letih pripravila na fotografiranje za osebni dokument,
kot da bi jih imela 20 ...
Meteorski roj Perzeidov je spet nad nami,
maksimum pričakujemo v nočeh okrog 12. avgusta 2021
Spodaj sta dve imenitni sliki Perzeidov iz APOD strani, ki nas vabita
na prijetna opazovanja nočnega neba posejanega s čarobnimi utriniki (Perzeidi 2021 do nekje
24. avgusta - seveda, kak utrinek se zmeraj najde, nočno nebo
pa je tako zmeraj impresivno).
Prva izmed APOD slik pa tudi opozarja na problem svetlobnega
onesnaženja - ko izgubljamo pogled v naš izvor - v vesolje.
Maksimum z največjim številom vidnih meteorjev lahko pričakujemo
v noči iz 11. na 12. avgust 2021 - tudi iz 12. na 13. avgut ni izključena povečana
aktivnost
(okrog 50 do 100 utrinkov na uro ob maksimumu, okrog 2. h zjutraj,
to je v povprečju en utrinek na minuto, a lahko si sledijo tudi
pogosteje ali spet redkeje). Perzej se že lepo
vidi po 22. h na sv delu neba - od tam navidezno letijo utrinki. A večinoma
je potrebno počakati vsaj do pol noči, do je ozvezdje
dovolj visoko na nebu. Pa veliko užitkov in dobrih želja.
Točka (radiant) iz katerega navidezno prihajajo meteorji. Vir: revija Syk & Telescope.
Meteorje vidimo, ker drobni delci prahu zaradi velike hitrosti med potovanjem skozi Zemljino ozračje zažarijo. Te delce je za sabo pustil komet Swift Tuttle, ki dandanes še vedno potuje okoli Sonca. Njegov premer meri kar 27 km in če bi ga postavili na Zemljo bi to bila približna razdalja med Ljubljano in Logatcem. Perzeide, znane tudi kot solze sv. Lovrenca, je odkril belgijec Adolphe Quetelet. Leta 1835 je objavil, da meteorji, ki so pogosti avgusta, prihajajo iz ozvezdja Perzej.
Perzeidi so znani po številnih svetlih meteorjih (bolidih).
Pojasnilo:
Zemljani ponavadi opazujejo meteorske roje tako, da gledajo navzgor v nebo.
Ampak ta izjemen pogled, ki ga je13. avgusta 2011 naredil astronavt Ron Garan, ujame meteor roja Perzeidov med pogledom navzdol.
Iz Garanove perspective na krovu Mednarodne vesoljske postaje, ki kroži na višini 380 kilometrov, kosmič prahu, ostanek kometa Swift-Tuttle, pusti svetlo sled pod njim.
Žareč kometni prah potuje skozi Zemljino atmosfero s 60 kilometri na sekundo in zgori na okoli 100 kilometrih višine.
V tem primeru je kratek blisk meteorja desno od centra slike, pod ukrivljenim robom Zemlje in plastjo zelenkastega svetlikanja nočnega neba (airglow), tik pod svetlo zvezdo Arktur.
Hočeš pogledati tja gor, proti meteorskemu roju?
Imaš srečo, saj bo roj Perzeidov na vrhuncu prav ta teden.
Letos bodo na temnem in jasnem nočnem nebu vidni tudi najbolj šibki meteorji, saj bo svetla Luna večinoma odsotna.
VIR: apod
Začetek dobe vesoljskega turizma - Virgin Galactic,
Hubble se vrača,
- julij 2021
Whiteknight Two in SpaceShipTwo skupaj - Whiteknight Two doseže
16 km, nakar se plovilo na sredi (SpaceShipTwo) odcepi.
Ameriško podjetje Virgin Galactic je po 16 burnih letih doseglo
cilj: prevoz potnikov. Njihov raketoplan VSS Unity je namreč opravil
svoj prvi parabolični polet s polno zasedenostjo kabine. V njej je
bil tudi ustanovitelj Richard Branson. Polet je minil brez napak,
Branson pa je zmagoslavno razglasil novo dobo raziskovanja
vesolja, kjer bo slednje dostopno širšim množicam ljudi.
Raketno plovilo SpaceShipTwo doseže višino 110 km.
Virgin Galactic je družba za komercialne vesoljske polete. Sedež
ima v ZDA, lastnik pa je Richard Bransonova Virgin Group. Ustavljena
je bila leta 2004, ponuja podorbitalne vesoljske polete,
je pionir na področju vesoljskega turizma. Poleg tega se podjetje ukvarja
s podorbitalnimi izstrelitvami v znanstevene namene in orbitalnimi
izstrelitvami manjših satelitov.
Plovilo SpaceShipTwo doseže višino 110 km, Karmanovo linijo,
ki naj bi bila meja med atmosfero in vesoljem. Pri tem doseže
hitrost okrog 4 000 km/h = 1,1 km/s
(zaradi skromnih hitrosti 1,1 km/s
raketoplan nima težav pri vračanju
zaradi trenja z zrakom in posledično je manj pregrevanja;
prva kozmična hitrost
je namreč skoraj 8x višja). Breztežnost traja šest minut.
Cel polet traja od dobre ure do dveh ur. Pogled iz
plovila je dejansko podoben kot iz ISS - a traja le nekaj minut ...
Več kot 400 ljudi naj bi rezerviralo polete s ceno $200.000 na osebo,
za rezervacijo je potrebno plačati $20.000 depozit. Potem so ceno
dvignili na $250.000 v maju 2013, do avgusta 2013 je bilo 640
rezervacij, med njimi Tom Hanks in Stephen Hawking (žal od 2018 že pokojni).
Koncept obsega dve vozili. Nosilno letalo (ang. MotherShip)
White Knight Two je reaktivno letalo z dvema trupoma. V sredini
je nameščeno plovilo SpaceShipTwo, ki ima prostor za šest potnikov
in dva pilota.
Nosilno letalo nese orbitalno plovilo SpaceShipTwo na izstrelitveno
višino okrog 16 000 metrov, kjer se ločita. SpaceShipTwo vžge
raketne motorje RocketMotorTwo in doseže nadzvočno hitrost v
osmih sekundah. Po 70 sekundah se motor ustavi in plovilo nadaljuje
do najvišje višine.
RocketMotorTwo je hibridni raketni motor s potiskom 60 000 funtov
(270 kN). Da se spreminjati moč med letom. Gorivo je dušikov oksid
N2O in HTPB (ang hydroxyl-terminated polybutadiene)
Pogled iz SpaceShipTwo proti Zemlji oddaljeni 110 km.
---------------------
Hubble se vrača
Vesoljski teleskop Hubble, skupni projekt ESA in NASA, je posnel
nekaj najbolj dramatičnih odkritij v zgodovini astronomije
(ker je nad Zemljino atmosfero, nima težav z motnjami
in filtriranjem v detektirani svetlobi). S svoje
orbite ("razgledne točke") kar 600 km nad Zemljo lahko Hubble
zazna svetlobo s petkrat
ostrejšimi očmi kot najboljši zemeljski teleskop in tako lahko
gleda zelo globoko v
vesolje, kjer se nahajajo nekatere najgloblje skrivnosti,
še vedno zakopane
v pajčevini časa.
NASA je našla napako, ki je pestila vesoljski teleskop Hubble,
piše v sporočilu za javnost agencije.
Hubble je mesec dni nazaj, 16. junija, preklopil v t. i.
varni način delovanja. Računalnik, ki nadzoruje opazovalne
instrumente, namreč ni mogel več zapisovati podatkov v spomin.
Preklop na rezervni spomin ni pomagal, zato je bil vzrok nekje
drugje. Po dolgotrajni analizi so ugotovili, da je kriv napajalnik.
Ta skrbi za nenehen dotok električne energije pri petih voltih,
pri čemer napetost stalno preverja dodatno vezje. Lahko da je
napetost upadla, lahko pa je tudi vezje samo degradiralo, ugotavlja Nasa.
Zdaj so preklopili na rezervno opremo, vključno z rezervnim
računalnikom za nadzor instrumentov, ki je bil vgrajen leta 2009,
in polagoma vključujejo znanstvene instrumente ter jih kalibrirajo.
Stari Hubble bi se lahko že ta teden vrnil in zagotavljal takšne posnetke,
kot je spodaj.
Hubblova ekipa je izpostavila fotografijo dveh osvetij (galaksij).
Na levi je lečasta galaksija 2MASX J03193743+4137580, na desni pa
spiralna galaksija UGC 2665. Obe sta 350 milijonov svetlobnih let
stran in sta del jate galaksij v Perzeju. Ta spada med največje znane
strukture v vesolju, saj vsebuje tisoče galaksij.
Astronomska slika dneva
Zanimivost: prav to jato je pred leti posnel nesrečni japonski
vesoljski teleskop
---------------------------------------
Drugi komercialni polet v vesolje
Ustanovitelj spletnega velikana Amazon Jeff Bezos je 20. jul. 2021
uspešno poletel v vesolje in se kmalu zatem že vrnil nazaj na Zemljo.
Jeff Bezos, njegov brat Mark, 82-letna nekdanja ameriška pilotka in
18-letni Nizozemec so bili prva človeška posadka na plovilu New Shepard,
ki je opravila to pot. Skupno je popolnoma avtomatiziran polet trajal okoli
deset minut. Po izstrelitvi je plovilo Bezosovega podjetja Blue Origin
v dveh minutah pospešilo na več kot 3700 kilometrov na uro. Nato se
je kapsula ločila od rakete, ki jo bodo lahko znova uporabili.
Potniki so lahko za kratek čas tudi preizkusili občutek breztežnosti
- plovilo je bilo
od Zemlje najdlje oddaljeno več kot sto kilometrov, nato pa se je
začelo vračati proti Zemlji, kjer so pristanek ublažila padala.
"Najboljši
dan vseh časov," je pred pristankom kapsule New Shepard sporočil navdušeni
57-letni Bezos, ki je iz kapsule stopil s kavbojskimklobukom na glavi.
Bezosa je v vesolju sicer prehitel britanski milijarder Richard Branson,
ki je v vesolje poletel pred desetimi dnevi.
Razmišlja se celo o komercialnih poletih med celinami, kakšna ura vožnje - vprašanje je
le, kaj je ekološko bolj sporno, dolgi letalski poleti med celinami ali eliptično
medcelinsko potovanje v vesolje in spet nazaj na planet ...
Vabilo na 19. astronomsko noč,
- 3. julija 2021 ob 20.uri, v POŠ Prevorje, Lopaca 3
Člani Astronomskega društva Kosci Šentjur vas vabimo na 19. astronomsko noč.
Prireditev bo jutri, v soboto, 3. julija 2021 ob 20.uri, v POŠ Prevorje, Lopaca 3.
Začeli bomo s strokovnim predavanjem Urške Andrenšek in Krištofa Skoka:
Teleskopi, Hubble se poslavlja, prihaja James Webb.
Po predavanju vas bodo pogostili člani Kulturnega društva Prevorje, sledilo bo opazovanje
in druženje pod zvezdami.
Prireditev je brezplačna, veseli bomo, če boste na Prevorje pripeljali tudi svoje prijatelje.
Vabi
Marica Kamplet,
podpredsednica AD Kosci Šentjur
HD 163296: curek iz zvezde v nastajanju Avtorstvo slike:
vidna:
VLT/MUSE
(ESO);
radio:
ALMA
(ESO/NAOJ/NRAO)
Pojasnilo:
Kako nastajajo curki med nastajanjem zvezd? Nihče ni prepričan, čeprav so nedavne slike mladega zvezdnega sistema HD 163296
precej razsvetljujoče. Osrednja zvezda na predstavljeni sliki se še vedno oblikuje, vendar je že obdana z vrtljivim diskom
in navzven gibljivim curkom. Disk je prikazan v radijskih valovih, ki jih je posnel Atacama Large Millimeter Array (ALMA)
v Čilu in prikazuje vrzeli, ki jih verjetno ustvarja gravitacija zelo mladih planetov. Curek, prikazan v vidni svetlobi,
ki ga je posnel zelo velik teleskop (VLT, tudi v Čilu), iz središča diska izžene hitri plin - večinoma vodik. Sistem se
razteza na stotine krat večjo razdaljo od Zemlje do Sonca (au). Podrobnosti o teh novih opazovanjih se razlagajo kot
podkrepitvena ugibanja, da curke vsaj delno ustvarjajo in oblikujejo magnetna polja v vrtljivem disku. Bodoča
opazovanjih HD 163296 in drugih podobnih sistemov nastanka zvezd lahko pomagajo pri ugotavljanju podrobnosti.
Vir: apod
Zahod Sonca za Triglavom 15. in 16. junija 2021
Spet smo se po osmih mesecih dobili šentviški ljubitelji
astronomije - na hitro smo se prešteli (večina je že bila cepljenih) ...
in že je tukaj začetek poletja in
zahod Sonca za Triglavom. Letos se zdi, da se bo tudi Venera dotaknila Triglava - gledano
iz Gimnazije Šentvid - Lj..
Sledi nekaj slikic - mirnost ozračja je bila izjemna.
Venera zahaja tik ob Triglavu - polzi ob vzhodnem grebenu.
Gimnazija Šentvid ima že načrte za gradnjo nove šolske zgradbe. To
bo velika pridobitev za dijakinje in dijake, profesorice in
profesorje in tudi za ljubiteljice in ljubitelje astronomije (končno prvi pravi
planetarij ...).
Čakamo na prvo lopato.
Ministrstvo za izobraževanje potrebuje šolsko stavbo za 656 dijakov in 64 zaposlenih,
njena posebnost pa bosta multimedijska učilnica s planetarijem in observatorijem na strehi
za potrebe astronomskega krožka. Multimedijska učilnica naj bi poleg običajne opreme imela
kupolast strop, prek katerega je napeto belo platno.
Kljub epidemiji in relativno slabi vremenski napovedi, smo se dobili
na križišču Železne in Vilharjeve ceste (ob dolgi klopi)
štirje ljubitelji astronomije (Metka, Jelka, Matjaž, Zorko ... 10. jun. 2021
ob 11:40) - ADV, ZDA kolegi. Kakšne pol ure nazaj je še sijalo sonce, mrk se je začel, a
sonce se je skrilo za oblake.
Mi pa smo skočili par metrov do prvega lokala - povabila nas je Metka T. (hvala)
in si nalili "čistega vina".
Oblaki so se razkropili 13:15, ravno po koncu mrka ...
A tudi na pijači je bilo super - smo imeli pa sonček na obrazih.
Obujali smo spomine na mrk 2017 - ZDA, katero opremo kupiti - o U3 predavanjih,
ki se bodo najbrž v jeseni (po letu in pol prekinitve) lahko nadaljevala,
o usodi predavanj na Poljanski ..., kaj kdo dela med nami,
kako je kaj z našim zdravjem.
Debata je tekla tudi o ekonomiji (za mizo sedijo kar trije ekonomisti ...),
o faksu danes in nekoč, o Spiki - naši imenitni astronomski reviji ...
Vel je nek optimizem, da se ta covid-19 vendar počasi poslavlja, končuje, in da se spet kmalu
srečamo
na astronmskih opazovanjih - zvezde, nebeški potepuhi (planeti), kometi ... nas že
nestrpno čakajo.
Moj H-alfa teleskop na mizi pa letos praznuje 10 let - Lunt 35 mm - in še zmeraj imenitno kaže
razburkano dogajanje na našem Soncu. Desno spodaj je miza za opazovanje mrka, a zložena
počiva - nikjer nobene sence, torej žal ni sonca ...
Zadaj so luže, simbol letošnje pomladi ...
A veste, kaj je rekel Ču En-laj kmetom, ko je videl luže?
Pojasnilo: 10. junija je šla mlada Luna pred Soncem.
V silhueti le dva dni po
apogeju, najbolj oddaljeni točki na njeni eliptični orbiti, je Lunina majhna navidezna velikost pomagala
ustvariti kolobarjasti Sončev mrk.
Kratka in spektakularna kolobarjasta faza mrka prikazuje svetel Sončev disk kot ognjeni obroč, viden vzdolž ozkega severnega traku čez planet Zemlja.
Pri oblačnem zgodnjem jutranjem nebu ob vzhodni obali ZDA, je bil
čudovit razgled na delno zatemnjeno Sonce.
Vzhajajoča Luna in Sonce sta skupaj zajeta v sekvenci zaporednih posnetkov, blizu največje stopnje mrka, na tem digitalnem kompozitu, posnetem s plaže Quincy južno od Bostona v Massachusettsu.
Enkraten pogled sledi valoviti poti ptic v letu, ki se v
pridružujejo Luni v silhueti, skupaj z vzhajajočim Soncem.
VIR: APOD
10. junija 2021 bo Slovenijo prečkal delni Sončev mrk (seveda tokrat brez "korone",
ker je delni). 15 dni prej pa je bil, po pričakovanjih, še Lunin mrk, celo popoln, a žal ni bil
viden
iz Evrope.
Luna bo v Ljubljani začela zakrivati Sonce ob 11. uri in 54,0 minute po srednjeevropskem
poletnem času. V tem trenutku bo Sonce že visoko nad obzorjem. Največja stopnja mrka
nastopi ob 12. uri in 32,5 minute, Sonce pa bo v bližini meridijana. Mrk se konča
ob 13. uri in 11,8 minute. Ob največji stopnji bo zakritega 7 odstotkov Sončevega
premera. Slovenija je tako majhna, da jo Lunina senca
preleti v nekaj minutah, zato se podatki za različne kraje ne razlikujejo kaj dosti.
Pojasnilo:
Na Marsu je novo vozilo.
Sredi maja je
kitajska misija
Tianwen-1 na
rdeči planet
dostavila
vozilo Zhurong.
Ker Mars v kitajščini pomeni ognjeni planet, lahko
ime vozila Zhurong približno prevedemo kot Bog ognja v
kitajski mitologiji.
Zhurong je pristal na severni
Utopia Planitia,
največji poznani udarni kotlini v Osončju in hkrati
področju, kjer so našli
pod površjem veliko ledu.
Med številnimi
znanstvenimi instrumenti vozi Zhurong s seboj tudi
skozi tla prodirajoči radar, ki lahko zazna led celo na globini 100 metrov.
Zhurong, ki je velikosti avtomobila, vidimo na zgornji sliki ob njegovi pristajalni ploščadi.
Sliko je posnela kamera, ki jo je
odložilo premikajoče se vozilo.
Zhurongova
načrtovana 90-dnevna odprava vključuje tudi študij Marsove geologije, tal in atmosfere na področju
Utopia Planitia.
Pojasnilo:
Kaj so te sledi nad Orionom?
So odboji Sončeve svetlobe od številnih satelitov v Zemljini orbiti.
Na pogled so videti kot niz
zaporednih točk, ki plavajo po nebu v večernem mraku. Naraščajoče število komunikacijskih satelitov, vključno s sateliti
SpaceX Starlink, povzročajo
zaskrbljenost med številnimi astronomi.
Pozitivna stran je, da
Starlink in
podobne konstelacije naredijo nebo po sončnem zahodu bolj dinamično,
satelitske globalne komunikacije hitrejše in pomagajo zagotavljati
digitalne storitve na trenutno premalo oskrbovanih podeželskih območjih.
Negativna stran pa je, da ti sateliti v
nizki Zemljini orbitiotežujejo nekatere globoke astronomske opazovalne programe, še zlasti
opazovalne programe, ki snemajo tik po sončnem zahodu in tik pred zoro.
Načrtovani prihodnji satelitski nizi, ki delujejo v višjih orbitah, lahko kadar koli ponoči
vplivajo na raziskave globokega vesolja, načrtovane za
velike zemeljske teleskope.
Sledi čez Orion niso od Starlinkov, temveč iz satelitov v visoki
geosinhroni orbiti.
Predstavljena slika,
posneta decembra leta 2019, je digitalna kombinacija več kot 65 3-minutnih osvetlitev, pri čemer so nekatere slike posnete tako, da so poudarile
meglico Orion v ozadju, druge pa so prikazale mimo potujoče satelite.
VIR: apod
12. državno tekmovanje v znanju astronomije,
- 22. 5. 2021 - Gimnazija Šentvid - Lj. (med korono)
Že dvanajstič zaporedoma smo bili organizatorji.
Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 22. maj 2021
ob 10:00 - 12:00
Tudi letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije
je za osrednjo Slovenijo uspešno
organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana
(za južni del Slovenije je prevzela organizacijo Gimnazija Bežigrad).
Pomagali so tudi
člani astronomskega krožka in ADV-LJ.
Mentorja Klemen Blokar in dr.
Andrej Lajovic sta, skupaj
z nekaterimi ostalimi člani,
uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA
Komisije za tekmovanje
v znanju astronomije in po navodilih NIJZ (epidemija korone, covid-19).
Letos ni bilo predstavitev
observatorija, radijskega teleskopa, ne malice, itn.
Učenci so počakali zunaj in po skupinah bili kličani
v šolo - tekmovali so po šolskih
mehurčkih.
Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.
Letos se je zbralo 94 mladih tekmovalcev (druga polovica za Bežigradom).
Umrl je astronavt Michael Collins, član prve ameriške odprave na Luno
Umrl je astronavt Michael Collins, član prve ameriške odprave na Luno
Od trojice je živ le še Buzz Aldrin
28. april 2021
Washington SLO
V 91. letu starosti je umrl ameriški astronavt Michael Collins, poleg
Buzza Aldrina in Neila Armstronga eden od treh članov odprave Apollo 11,
ki je leta 1969 kot prva v zgodovini človeštva pristala na Luni.
Neil Armstrong levo, Michael Collins v sredini in Buzz Aldrin desno
na fotografiji iz maja 1969. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Apollo_11
Bili so izbranci za prvo hojo človeka po površini, ki ne pripada našemu planetu.
Štartali so s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut
po tamkajšnjem času in štiri dni prepotovali 400.000 kilometrov do Lune.
V lunarni modul sta se vkrcala Armstrong in Aldrin. 20. julija ob 13. uri
in 15 minut sta se ločila od matične ladje v kateri je ostal pilot Collins.
Po 102 urah in 15 minutah od starta z Zemlje, sta ob 16. uri in 17 minut
pristala na Luni v Morju tišine. Potem, ko sta se nekaj ur pripravljala,
je Armstrong 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri
zjutraj po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla.
Nato je izgovoril slavni stavek:
»That is one small step for man, one giant leap for a mankind.
(To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo)«
Collins v nasprotju z Armstrongom in Aldrinom ni stopil na površje Lune.
Ostal je v modulu v lunarni orbiti, medtem ko sta Armstrong in za njim
še Aldrin 21. julija 1969 stopila na površje Lune.
Collins, ki je imel z upravljanjem modula veliko zaslug
za uspešno misijo, je bil po mnenju številnih neupravičeno zapostavljen.
Posadka se je z Lune vrnila 24. julija 1969, pristala je v Tihem oceanu.
Pri programu osvojitve Lune je sodelovalo 400.000 ljudi, stala pa je 25 milijard evrov.
Pristanek na Luni si je po vsem svetu ogledalo 650 milijonov ljudi, navaja BBC.
Po smrti Collinsa je živ le še 91-letni Aldrin. Armstrong je
umrl leta 2012, star 82 let.
Saturn V SA-506, raketa z vesoljskim plovilom Apollo 11, se premika iz
zgradbe kjer so jo sestavili
proti izstrelitveni ploščadi 39.
Aldrin stoji zraven pasivnega seizmičnega eksperimenta z lunarnim modulom v ozadju.
Orlov vzlet s površja Lune se približuje Kolumbiji in potem pot domov na
mamo Zemljo
(v ozadju).
Vrnitev astronavtov - parada s trakovi v New Yorku ...
Rover na Marsu uspešno proizvedel kisik
Nasina odprava Mars 2020/21 (izjemn uspešna, prvič polet helikopterčka, prvič
proizveden kisik - plin življenja)
22. april 2021 ob 14:03
Ljubljana - MMC RTV SLO
Nasin Rover Perseverance je na Marsu uspešno proizvedel kisik. Količina je sicer zanemarljiva, a s tem je dokazal uporabnost tehnologije za morebitne človeške obiskovalce.
Naprava MOXIE. Foto: Nasa/JPL
Perseverance (Vztrajnost) je v torek prvič pognal svoj instrument MOXIE, neke vrste
obrnjeno gorivno celico. Izid: v eni uri je proizvedel 5,4 grama kisika, sporoča Nasa.
Količina je zanemarljiva, a Nasa je zadovoljna, da naprava deluje, saj bo koristna
v prihodnosti.
MOXIE je velik kot mikrovalovna pečica. S pomočjo električne energije iz sončnih
celic razbija ogljikov dioksid na ogljik in kisik. Tehnologijo so več let testirali
na Mednarodni vesoljski postaji, a ni bilo nujno, da bo primerna tudi za atmosfero
Marsa. Ta je redkejša, pritisk znaša le 0,6 odstotka pritiska atmosfere na Zemlji
tik nad vodno gladino. Kar 96 odstotkov je ogljikovega dioksida, kisika pa je
le 0,14 odstotka.
Krajevna proizvodnja kisika reši kup težav. Najprej: pošiljati zaloge na Mars
je izjemno drago, vsak kilogram šteje, ljudje pa morajo dihati. Nasa ocenjuje,
da bi posadka v enem letu bivanja na Marsu predihala okoli tono kisika.
Drugič, marsovski prišleki bodo najbrž želeli tudi domov, nazaj na Zemljo.
Za to bodo potrebovali raketo, ki jih bo pognala v nebo, predvsem pa veliko
goriva in kisika; po predvidevanjih Nase 7 ton prvega in 25 ton drugega.
Lokalni rezervoar bo prišel zelo prav.
A tudi če bi Nasa poslala veliko kisika na Mars, je še vedno potrebna rezerva
za primer sile. Kaj, če vesoljska tovorna ladje skrene s poti ali se uniči ob
pristanku? Na vesoljskih odpravah je nujna redundanca, večkratnik potrebnih
zmogljivosti in zalog. In MOXIE tukaj obeta. Proizvodnja je sicer počasna,
ampak Nasa bi proizvedla precej 100-krat večjo, "industrijsko verzijo",
poleg tega bi lahko delovala več let pred prihodom astronavtov.
Skozi čas se nabere.
MOXIE je "pečica", saj se pri pretvorbi segreje na kar 800 stopinj Celzija.
Med drugim je narejen iz nikljeve zlitine in zlata.
Njegova načrtovana proizvodnja je 10 gramov kisika na uro. Tokrat je proizvedel
skoraj polovico manj. A inženirji ga niso želeli pognati do konca, saj je
šlo za uvodni preizkus, sledilo jih bo še najmanj osem.
Nasa načrtuje prvo marsovsko misijo s posadko v prihodnjem desetletju.
Ta misija sicer ne bi pristala, temveč bi astronavti šli okoli Marsa
in nazaj. Poleg tega se časovnica nenehno zamika, projekt je še
dražji od raziskovanja Lune, namensko tehnologijo šele počasi razvijajo,
zato vse skupaj visi v zraku.
Kmalu drugi polet marsovskega helikopterja
Z roverjem Vztrajnost je na Mars prispel tudi majhen, 1,8-kilogramski
vijakar Ingenuity (Iznajdljivost). V ponedeljek je opravil prvi polet,
s tem pa tudi prvi nadzorovani polet s pogonom po ozračju katerega koli
planeta (razen, če to nekje počnejo Nezemljani). Naslednji polet bo že
ta četrtek. Razlika? Vijakar Iznajdljivost se bo povzpel 2 metra višje,
do 5 metrov, na kratko obstal, se nagnil in odšel dva metra vstran,
se spet ustavil, fotografiral okoli in se nato vrnil na mesto vzleta.
Imeniten izbruh koronarne mase 20. april 2021
Ni ravno zelo sončno vreme - aprilsko - a okrog 14:40 (do 15:10) sem bil priča (ob
redkih trenutkih jasnine) izjemnemu
izbruhu koronarne mase. V teku nekaj minut se je od Sonca odcepil
svetel oblaček plazme.
20. april 2021
Iznajdljivost: prvi let nad Marsom Avtorstvo videa: NASA,
JPL-Caltech,
ASU,
MSSS
Pojasnilo:
Kateri je najboljši način za raziskovanje Marsa?
Morda ni najboljšega načina, vendar na novo predstavljena metoda izjemno obeta: polet.
Motorni polet obeta, da bo preiskal obsežne regije in
izdvojil posebej zanimiva območja za bolj podrobne preiskave.
Včeraj je na Marsu majhen helikopter z imenom Ingenuity (Iznajdljivost)
prvič demonstriral motorni let.
Na
prikazanem videu, je Iznajdljivost
prvič snemalrover Vztrajnost, ki mirno sedi na Marsovem površju.
Po nekaj sekundah se dolga rotorja
Iznajdljivosti začneta vrteti in nekaj sekund za tem -- se ustvari zgodovina,
saj Iznajdljivost dejansko vzleti, lebdi nekaj sekund in nato varno pristane.
V naslednjih nekaj mesecih je načrtovanih več preizkusov izjemnih zmogljivosti helikopterja
Iznajdljivost.
Polet lahko človeštvu
v nekaj naslednjih desetletjih omogoči
bolje raziskovati ne samo Mars, temveč tudi
Saturnovo luno
Titan.
VIR: https://apod.nasa.gov/apod/
Začetek aprila 2021,
Mars še zmeraj krasi ozvezdje Bika, Sonce kaže
imenitne protuberance, prejeli smo obilo snega - "zdi se, da je zima zamenjala veliko
noč za božič ..."
April se je začel precej zimsko, z obilico snega in z mrazom,
a še zmeraj nudi krasne pogoje,
da se poslovimo od zimskega neba.
Tudi nočne omejitve gibanja ni več (od 12. apr. 2021), super - korona
pa še kar vztraja, a upajmo, da se do poletja umiri (15. aprila se kažejo prva znamenja
upadanja okužb s covid-19; nekaj je že precepljenih, tisti, ki pa se ne zavedajo
nevarnosti ali namerno širijo okužbo - pa so zmeraj bolj v manjšini ...,
butalci se zelo radi kregajo s pametjo in žal velikokrat zmagajo butalci ...).
A pustimo naše navade - smo kar smo in kar moramo biti zaradi oklice in izročila ...
Slovenija je 3. 9. 2020 z evropsko raketo napredne generacije Vega
izstrelila svoja prva satelita NemoHD in Trisat - satelit visoke
ločljivosti NEMO-HD se je že izkazal za izjemno primernega za
opazovanje površinskih detajlov, tako kmetijskih površin,
vegetacije, kot rek in ocen onesnaženosti, snema videe dogajanj
v večjih mestih, letališčih ... Satelit Trisat pa trenutno
še ni začel s snemanjem ... Držimo pesti za oba in za njuni ekipi,
da bosta kar se da uspešna.
* https://www.space.si/mikrosatelit/
* http://www.space.si/novice/
Mars in Plejade za hribom Vinegar
Mars in Plejade za hribom Vinegar Avtorstvo slike & avtorske pravice: Kristine Richer
Pojasnilo:
Je to le osamljeno drevo na praznem hribu?
Za začetek morda, a
poglej dlje.
Tam morda čaka na odkritje dejavno vesolje.
Najprej je fizično, levo od drevesa, planet
Mars.
Rdeči planet, ki je novo domovanje Nasinega
roverja Vztrajnost, ostaja
ta mesec viden po sončnem zahodu nad zahodnim obzorjem.
Desno od drevesa so
Plejade, svetla zvezdna kopica, v kateri prevladuje nekaj svetlih modrih zvezd.
Prikazana slika je sestavljena iz nekaj ločeno posnetkov
ospredja in ozadja, narejenih tekom nekaj ur v začetku tega meseca iz iste lokacije na
hribu Vinegar, kraj Milford,
Nova Škotska,
Kanada.
Takrat je
šel Mars počasi, noč za nočjo skoraj pred oddaljeno
zvezdno kopico Sedem sester.
Naslednjič bo šel Mars na tako
majhni kotni razdalji od Plejad
leta 2038.
VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/astropix.html
Epidemija korone je dobila nov zagon, vojna za cepivo je na vrhuncu,
epidemija je priročna za vse sorte manipulacij ..., nič novega - že videno.
A zvedno nebo nas še zmeraj vabi, da si vzamemo čas zanj.
Mars še zmeraj krasi večerno nebo v ozvezdju Bika,
na njem pa marsovski helikopter Iznajdljivost (Ingenuity)
čaka, da bo
v dneh po 10. aprilu prvič sam poletel - kot prvi tak letalnik na drugem planetu.
S tem bo izjemno povečal doseg raziskovanja Marsa - držimo pesti, da
letalniku in vsem inženirjem, načrtovalcem uspe ...
Še slika lanskega junaka Saturna, njegovih lun in obročkov
preko - Cassini Imaging Team, ISS, JPL, ESA, NASA.
Pojasnilo:
Na
zgornjem posnetku so štiri lune -- lahko najdete vse štiri?
Prva -- in v resnici najdlje v ozadju -- je
Saturnova največja luna
Titan, ki je tudi ena od večjih lun v
Osončju.
Temna sled pri vrhu tega vedno oblačnega sveta je njegova
severna polarna kapuca.
Naslednja zelo očitna luna je svetla
Dione, ki je v ospredju, vidimo tudi kraterje in dolge
ledene pečine.
Z leve se v sliko razteza več širokih Saturnovih
obročev. Med njimi je tudi Saturnov obroč A s temno
Enckejevo vrzeljo.
Daleč desno, takoj za robom obročev, je luna
Pandora, ki počez
meri le 80 kilomentrov in ki s svojo prisotnostjo
kot pastirica vpliva na Saturnov obroč F.
Kje pa je četrta luna?
Če pozorno preučite
Enckejevo vrzel v Saturnovih obročih,
boste zagledali svetlo točko, ki je v resnici luna
Pan.
Čeprav je s premerom le 35 kilometrov med Saturnovimi najmanjšimi lunami, je
Pan dovolj masivna, da pomaga skrbeti, da
je
Enckejeva vrzel skoraj očiščena delcev iz obročev.
Po več kot desetletju raziskovanja in odkritij je
sondi Cassini leta 2017 začelo
zmanjkovati
goriva, zato so jo usmerili
v Saturnovo atmosfero, v kateri se je zagotovo
stopila.
Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap210404.html
Začetek marca 2021,
Mars krasi ozvezdje Bika, Sonce kaže
imenitne protuberance
Korona rahlo popušča, vreme je konec februarja in začetek marca
naravnost noro lepo - Lune zvečer ni nad obzorjem in pogoji za opazovanja
nočnega neba so naravnost briljantni. Tudi previdno druženje in odprtost
občinskih meja sedaj ponujajo skoraj vonj po starem dobrem brezbrižnm svetu pred 2020.
Dokler nam dan ukrade noči, se splača še dodobra izkoristiti tedne v marcu za potovanje
po pomladnem in delno še zimskem nočem nebu.
Sonce v H-lfa filtru je prav izjemno, veliki robni izbruhi v korono spet
kažejo izjemno živost in vitalnost naše Zvezde.
Mars - zdaj dom roverja Perseverance - pa na večernem jugozahodnem nebu,
skupaj z Aldebaranom in Plejadami,
tvori krasno nebesno veduto - kot lani Venera ...
Pojasnilo:
Nocoj lahko
opazite Mars
na večernem nebu.
Rdeči planet, ki je zdaj dom
roverja Perseverance
trenutno potuje skozi ozvezdje Bik in je na nebu blizu zvezdne kopice Sedem sester ali Plejade.
Pravzaprav
ta globok širokokotni pogled območja
prikazuje Mars blizu njegove najbližje konjunkcije s Plejadami 3. marca.
Pod središčem je Mars svetlo rumenkast nebesni svetilnik, le približno 3 stopinje od precej modre zvezdne kopice.
Aldebaran, ki tekmuje z Marsom po barvi in svetlosti,
je zvezda alfa Bika.
Zvezda rdeča orjakinja je v ospredju blizu spodnjega levega roba slike, v smeri pogleda proti bolj oddaljeni zvezdni kopici
Hijade.
Sicer preveč temne za naše oko, da bi jih videli, se temne prašne meglice
nahajajo ob robu masivnega molekularnega oblaka Perzej z nenavadnim rdečkastim sijem NGC 1499, meglice Kalifornija, zgoraj desno.
Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/
Vesela novica,
dovoljeno je zbiranje do 10 ljudi
in ni več omejitve na občine
Od 15. februarja 2021 je spet dovoljeno zbiranje do 10 ljudi
in ni več omejitve na občine. Po pomladnem uspehu v boju s covid-19
in poletnem preveč sproščenem dopustovanju in jesenskem druženju, smo
covid-19 žal raztrosili po celotni Sloveniji (kot Belgija, Češka ...),
mediji pa so dali influencerjem neverjetno veliko prostora za dvom ali bolezen sploh
obstaja in rezultat je tu ... (malo avtistično, žagali smo vejo na kateri sedimo,
razen če nam ni mar za težko bolane sodržavljane, nam ni mar
za zdravstveno osebje ali sploh lahko zdrži enormni pritisk
na intenzivne oddelke ...).
Ko atek razlaga otroku, da je potrebno spoštovati sočloveka,
mama pa, da je potrebno uveljaviti le svojo moč in premetenost, se ve - kaj sledi ...
Žal v Sloveniji krizne zrazmere ne smejo trajati več kot nekaj mesecev,
ker drugače klonemo pod pritiskom psihoze in medsebojnega nagajanja ...
(tako je s prometnimi nesrečami, samomori, medvojnimi tragedijami,
zgodbami iz služb, družin, šol ...). A to so danosti iz katerih se bomo
morebiti nekoč kaj naučili (začnemo lahko takoj) - a veseli bomo že,
če ne bo tretjega vala covid-19.
Zatorej - lahko astronomi sedaj spet začnemo z opazovanji in fotografiranjem
na temnih lokacijah ...,
kot nam je to bilo dano poleti (ko nas je obiskal
izjemen komet C/2020 F3 - NEOWISE ) in delno jeseni.
Veliko konjunkcijo 21. dec. 2020 nam je vzelo vreme in delno tudi covid-19.
Torej - veselo na delo, Luna je mlada (15. feb. 2021) ..., na Marsu pe (zaenkrat še) ni virusa covid-19,
je pa Nasino vozilo Perseverance ...
Na Marsu je pristal prvi novi rover po desetih letih. Ob 21.56 (18. februar 2021)
je tam pristal Nasin Perseverance, skupaj z manjšim helikopterjem Ingenuity.
Nasin rover Perseverance je prestal neslavnih "sedem minut groze" in ob 21.56
pristal na 204 milijone kilometrov oddaljenem Marsu, v zadovoljstvo in slavje Nasinih
inženirjev.
(Dejansko se je to zgodilo 11 minut in 22 sekund pred tem, saj toliko časa potuje signal, ki ga sicer
posredujeta orbiterja MRO in Maven). Končal je v kraterju Jezero. Kako točno je zadel ciljno lokacijo,
bomo še izvedeli.
Predvideno časosledje ključnih dogodkov
21.38 - ločitev potovalnega odseka
21.45 - vstop v ozračje
21.49 - največje segrevanje
21.52 - odprtje padala
-- 20 sekund pozneje odvržen toplotni ščit
21.54 - ločitev od zaščitne kapsule
21.55 - pristanek
(V resnici se je vse skupaj zgodilo 11 minut in 20 sekund prej.)
Perseverance bo iskal sledi biološkega. Njegov ključni namen je najti
biomarkerje, torej sledi (nekdanjega) življenja, ali pa ugodne razmere zanj
v preteklosti. Dno
nekdanjega jezera je najbrž idealen kraj za to. Na Zemlji se je namreč življenje
pojavilo v vodi, poleg
tega bi lahko rečne naplavine in glina takšne sledi ohranili skozi čas.
Rover jih bo iskal (pa še marsikaj drugega) s sedmimi znanstvenimi instrumenti.
Površje bo premerjal s številnimi kamerami, skupno jih je kar 19. Z radarjem,
ki bo prodiral
vsaj deset metrov v tla, bo preverjal njihovo strukturo: plasti, gostoto, kamne,
pa morebitne nanose
ledu ali celo kakšne slanice. V okolico bo vrtal in shranjeval vzorce, ki naj bi jih
čez deset let
pobrala misija MSR in jih odnesla na Zemljo. Imel bo spektroskope, s katerimi
bo na daljavo preverjal
kemijo okoliškega površja, iščoč biomarkerje; pa laser, s katerim bo zanimivejše
točke segrel
na do 10.000 stopinj Celzija, kar bo razkrilo še več. Laser je opremljen z lastnim
mikrofonom,
ki bo koristen pri analizi "sežganih" kamnin.
Ker so se kolesa Curiosityja obrabljala hitreje od pričakovanj in so v njih
zazevale luknje, so za Perseverance pripravili drugačne. Imajo več reber, so malo
višja in ožja.
Premer znaša 52,5 centimetra. Material ostaja aluminij.
Ker so se kolesa Curiosityja obrabljala hitreje od pričakovanj in so v njih
zazevale luknje, so za Perseverance pripravili drugačne. Imajo več reber,
so malo višja in ožja.
Premer znaša 52,5 centimetra. Material ostaja aluminij.
Odprava Mars 2020 je namenjena tudi morebitnemu prihodnjemu življenju na Marsu.
V roverju se skriva naprava MOXIE, s katero bodo testno proizvajali kisik z razbijanjem
ogljikovega dioksida.
Če bo učinkovita, utegnejo večje različice vnaprej pripravljati kisik za človeške obiskovalce.
Nadalje je opremljen s petimi materiali, iz katerih namerava Nasa narediti skafandre za Mars.
Izkazalo se bo, koliko so odporni proti mrazu in sevanju.
Perseverance bo deloval predvidoma eno marsovo leto (slabi dve zemeljski),
zelo verjetno precej več. Poganja ga generator električne energije na
plutonijev dioksid (MMRTG), ki ga bo dovolj za najmanj 14 let. Prav
takega ima tudi zdajšnji Nasin rover Curiosity.
Generator pretvarja toploto jedrskega razpada v električno energijo.
Perseverance: sedem minut do Marsa Video Credit: NASA,
JPL
Pojasnilo:
Kako tezko je varno pristati na Marsu?
Tako tezko, da je
veliko vec poskusov spodletelo kot uspelo.
Naslednji poskus bo v cetrtek.
Glavna tezava je, da je
Marsovo ozracje pregosto, da bi ga lahko prezrli -- ali pa bi
stopilo vase vesoljsko plovilo.
Po drugi strani pa je ozracje preredko, da bi se lahko zanasali na
padala -- saj bi vase vesoljsko plovilo lahko strmoglavilo.
Kot je prikazano v
predstavljenem videoposnetku, bo pristajalni modul Perseverance
izgubil velik del svoje visoke hitrosti z uporabo velikega padala, nato pa se bo preusmeril na rakete in koncno, ce bo slo vse po sreci dosegel vrhunec z lebdecim
nebesnim zerjavom, ki bo z vrvmi pocasi spustil kot
avtomobil velik rover Perseverance na povrsje.
Morda se slisi noro, toda
rover Curiosity je bil na podoben nacin
postavljen na Mars leta 2012.
Od vstopa v ozracje do povrsinskega dotika traja priblizno sedem minut, kar koordinira vgrajeni racunalnik, ker je
Mars predalec za hitro interaktivno komunikacijo.
V tem casu bodo
ljudje na
Zemljipreprosto cakali, ali je bil pristanek uspesen.
Prejsnji teden je vesoljsko plovilo Hope iz Zdruzenih arabskih emiratov
uspesno zacelo kroziti okoli Marsa, dan kasneje pa je sledila
Kitajskamisija Tianwen-1,
ki bo verjetno nacrtovala pristanek lastnega roverja nekje v naslednjih nekaj mesecih.
VIR: apod.
Nebo januarja 2021
Če nas je decembra navduševala konjunkcija Saturna in Jupitra,
pa nas je januarja (mesec pozneje) konjunkcija Marsa in Urana.
Avtor slike je Dr. Sebastian Voltmer:
https://twitter.com/SeVoSpace/status/1351826394490220544
Uran smo lahko okrog 20. jan. 2021, zaradi bližine Marsa,
enostavno našli in opazovali
(planeta sta bila na razdalji zgolj okrog 1,7 °),
recimo že z daljnogledom 15X70 ali 20x80.
Opazili smo lahko izrazito oranžno podobo Marsa in modre odtenke Urana
(fotografija zgoraj to še posebej poudari).
Planeta sta se srečala v Ovnu
(Aries), Mars z magnitudo 0,2 (velikost 8,5 ") in Uran z magnitudo 5,8
(velikost 3,5 "). Lepo!
Sonce 8. feb. 2021
Januarja pa se je zdelo, da se je Sonce spet odpravilo na zimsko spanje,
a 8. feb. 2021, na naš kulturni praznik (Prešerno dan), je
spet pokazalo svojo živost z izrazitim izbruhom (velikosti 10 Zemelj).
Sonce 8. feb. 2021 - kulturni praznik (Prešerno dan).
Pojasnilo:
Nekako je preživel eksplozijo, ki bi zagotovo uničila naše Sonce.
Zdaj se vrti 30-krat na sekundo in slovi po hitrih bliskih.
Gre za
pulzar Rakovica, vrtečo
nevtronsko zvezdo in ostanek supernove, ki je ustvarila
meglico Rakovica.
Pozorno oko lahko opazi bliske pulzarja na
prikazanem pohitrenem videu, tik nad centrom slike.
Video je narejen s sestavljanjem posnetkov, narejenih iz slik z bliski pulzarja, kot tudi s sestavljanjem slik, narejenih v vmesnem času.
Utripanje pulzarja Rakovica je morda
prvič opazila neznana ženska, ki se je leta 1957 udeležila
javnega opazovanja na univerzi v Chicagu - vendar ji niso verjeli.
Prvotno eksplozijo supernove so leta 1054 videli mnogi.
Meglica Rakovica ostaja
slikovit oblak plina, ki se
širi in
seva čezelektromagnetni spekter.
Zdaj menijo, da je pulzar preživel eksplozijo supernove, ker je sestavljen iz izjemno goste
kvantno degenerirane snovi.
Spika, fantiček in konjunkcija,
26. dec. 2020, Jupiter in Saturn se vidno oddaljujeta -
začenjata nov cikel lovljenja - do nove konjunkcije
Po deževnem / oblačnem vremenu od 18. do 25. dec. 2020, se nas je 26. dec., na zadnji praznični dan,
nebo spet usmililo. Dan je bil jasen, primerno letnemu času
neoliko mrzel in vetroven. Z družino smo si ogledali Sonce v H-alfa svetlobi. Okrog in okrog je
bilo videti veliko izrazitih "izbruhov" in blizu središča veliko pego in po ostali
površini še kar nekaj
manjših peg.
Takoj sem pomislil, da nocoj lahko še pokukamo proti Saturnu in Jupitru - 5 dni po veliki
konjunkciji (sedaj sta planeta že zamenjala poziciji - in sta narazen okrog
35 loč. sekund).
To je še zmeraj dovolj za povečave okrog 40 ali 50x v teleskopu.
Pred 17. h so se od velike konjunkcije najprej poslovili družinski člani.
Čeprav je tukaj strah pred korono, sem poklical še bralca Spike,
ki si je za svojega vnuka zelo želel, da bi si ogledal veliko konjunkcijo (v okviru
pravil se tudi to da urediti, sploh pa za radovenega otroka).
Zaradi vremena nam je datum velike konjunkcije 21. dec. "ušel", a tudi
današnji pogled na oba planeta je bil še zmeraj navdušujoč.
Dobili smo se na Vilharjevi ob veliki dolgi klopci (ob križišču z Železno
cesto). S sabo sem prinesel
teleskop 100 mm Maksutov (F = 1000 mm)
na namizni Dobsonovi montaži in nekaj okularjev.
Fantek je bil radoveden in brez vseh težav je videl Jupitrove lune,
Saturnove obročke in to hkrati v istem polju okularjev
(opisal je enako podobo, kot smo jo videli odrasli).
Opazoval je celo večkrat.
Nakar si je ogledal še Luno in planet Mars. Čas je hitro minil, severni
veter pa nam je zmeraj bolj
prihajal do živega. Jupiter in Saturn sta počasi zahajala
za železniško postajo - in tako smo se poslovili z upanjem,
da se spet vidimo na Šentvidu ob večjih teleskopih in to ob koncu neljube korone.
Kontaktiralo me je tudi kar nekaj
znancev (kašen tudi po desetih letih ...), kako bi si ogledali veliko konjunkcijo.
A sam seveda nisem upal v avanturo skupnega
opazovanja. Gre za varnost družine, prijateljev, sodelavcev,
tudi skrbim za 90+ letno mamo ..., ki jo vsak dan pokličem, a mi kdaj
vpraša, zakaj je med prazniki nič ne pokličem ...
K njej fizično zaradi epidemije covi-19 ne upam pogosto ...
Sledi še nekaj primerjalnih slik.
Primerjalni sliki - planeta zamenjata poziciji blizu ekliptike.
Jupiter in Saturn
16. dec. 2020, 5 dni pred veliko konjunkcijo.
Jupiter in Saturn
26. dec. 2020, 5 dni po veliki konjunkciji.
Še sliki spletnih kamer - Bilje, Ljubljana.
Sledi velika konjunkcija 2020 iz APOD strani.
Jupiter sreča Saturn: Velika konjunkcija z rdečo pego /
Avtorstvo slike & avtorske pravice: Damian Peach Pojasnilo:
Čas je bil za njun
posnetek od blizu.
Pred dvemi dnevi sta se
Jupiter in
Saturn srečala na razdalji desetinke
stopinje drug od drugega, v takoimenovani
Veliki konjunkciji.
Čeprav se
oba planeta srečata na nebu vsakih 20 let, je bilo to najtesnejše
srečanje v skoraj štirih stoletjih.
Predstavljen sestavljen posnetek je bil narejen zgodaj na dan
Velike konjunkcije in
ni ujel na istem posnetku le oba orjaška planeta, ampak tudi štiri največje Jupitrove lune (od leve proti desni)
Kalisto,
Ganimed,
Jo in
Evropa --
ter največjo Saturnovo luno
Titan.
Če pogledate čisto od blizu, je na jasnem posnetku teleskopa
Chilescope tudi Jupitrova
Velika rdeča pega.
Čeprav se planeta zdaj oddaljujeta ju še vedno lahko vidimo
dokaj blizu, na razdalji manj kot stopinjo, ko
vsako noč zahajata kmalu za
Soncem v smeri zahoda.
Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap201223.html
VTISI - 21. dec. 2020 se Jupiter in Saturn približata na 1/10 stopije (velika konjunkcija),
- komentar na izjemen prenos konjunkije iz
The Lowell Observatory in Flagstaff, Arizona - ZDA
Večini od astronomskih navdušencev je v dneh okrog velike konjunkcije
uspelo okrog 3x opazovati bližanje Jupitra in Saturna.
Eden lepših večerov je bil 17. december, ko so na jugozahodu skupaj
zahajali mlada Luna in vzporedno Saturn in Jupiter, ki sta bila narazn okrog
28 ločnih sekund, nekaj manj kot je navidezni kotni premer polne Lune na nebu.
Uporabne so bile povečave do 100x, sploh okrog 16:45. Nebo je bilo zelo mirno.
Oba planeta sta bila čisto spodobna in noben ni jamral, da to pa ni nič ...
Bilo je čudovito - za vse prvič oba planeta v istem polju teleskopa ...
Velika konjunkcija 2020 iz Mngeškega polja - foto: Z. V.
Ker pa nam je vreme ponagajalo (astronomsko gledano), nam je ostalo zgolj še
srfanje po spletu, kje bo kak prenos velike konjunkcije.
Sam sem se odločil in ni mi žal, za
spletni prenos (The Lowell Observatory in Flagstaff, Arizona - ZDA,
will host a program showcasing live views through its telescopes.):
***
https://lowell.edu/the-great-conjunction/
Oz.
https://www.youtube.com/watch?v=XrRcfaWutLQ&feature=emb_title
Prenos je bil res na nivoju - mirna slika, uporabili so tri teleskope:
- Lowell Discovery Telescope - 4,3 m premera,
2360 m n. v., iz leta 2012 ima 156-elementov aktivne optike,
- en teleskop iz sistema Giovale Open Deck Observatory, ki so namenjeni za obiskovalce
in cena za obisk in uporabo je toliko kot stane 12" Dobson,
- še enega od bližnjih teleskopov.
Spreminjali so tudi čas
ekspozicije, da so lahko ujeli ali površino Jupitra ali Jupitrove lune,
večinoma pa so držali ekspozicije, ki so razkrile lepote Saturna.
Iz 20. decembra so imeli tudi sliko, ki je bila zelo kvalitetno zložena,
tako da si oba planeta lahko videl (za tako metodo optimalno, oba v eni sliki)
v svoji najlepši
podobi.
Tisto kar pa je bila dodana vrednost in šteje,
pa so bili komentarji vrhunskih sodelavcev Lowell observatorija,
naštejmo jih:
direktor dr. Jeff Hall (povezuje prenos),
dr. Michael West (praznovanje
različnih kultur ob zimskem sosticiju),
Jos Scnidler (osnovne informacije
o veliki konjunkciji, recimo da bo 17. jun. 7541 prišlo do okultacije,
prve po 6857 pr. Kr.),
dr. Jennifer Hanley (podal zanimive podatke o Jupitrovih in Saturnovih lunah),
dr. Larry Wasserman (podal nebesno mehaniko gibanja
obeh teles),
dr. Joe Llama (predstavil iskanje eksoplanetov in
in konjunkcij, ki se dogajajo tudi ob njih, omenil je naselitveno
področje okrog oddaljenih zvezd),
Kevin Schindler (vpliv konjunkcij, astronoije na družbo, nenavadne
korelacije, kaj je Betlehemska zvezda),
dr. Nick Moskovitz (predstavil je meteorski
roj Ursidov - radiant Ursidov leži v ozvezdju Malega medveda, ki je te dni aktiven,
maksimum pa ima okrog 22. decembra) ...
https://news.ebene-magazine.com/wpvr_video/ebene-magazine-com-live-see-the-great-conjunction-christmas-star-of-2020/
00:00:00 | Dr. Jeff Hall, Lowell Observatory Director: Welcome
00:04:31 | Dr. Michael West, astronomer: Winter and Summer Solstice Around the World
00:24:24 | Jos Schindler, educator: Introduction to the 2020 Great Conjunction
00:46:08 | Dr. Jennifer Hanley, planetary scientist: The Icy Moons of Jupiter and Saturn
01:07:45 | Dr. Larry Wasserman, planetary scientist: Thoughts on This (and Other) Great Conjunctions
01:23:42 | Jos Schindler, educator: Recap of the 2020 Great Conjunction
01:32:10 | Dr. Joe Llama, astronomer: Conjunctions in Other Planetary Systems
01:49:09 | Kevin Schindler, historian: Historic Conjunctions and the Christmas Star
02:09:37 | Dr. Nick Moskovitz, planetary scientist: Ursids Meteor Shower
02:28:21 | Dr. Jeff Hall, Lowell Observatory Director: Closing Remarks
Ker so ZDA in s tem "Lowell Observatory" daleč na zahodu, se je prenos
začel 22. dec. ob 1. h po našem času in je trajal tja do
3. h zjutraj. Ko sem poslušal imenitno komentiranje dogodka s strani imenitnih znanstvenikov,
znanstvenic, sem imel občutek, da so na
Observatoriju Lowell brali Bojanovo Spiko ...
3/4 vsebine prispevkov je bilo podobnih Spikinim v letu 2020 na temo velike konjunkcije 2020.
Ta hecen komentar sem ves zmatran poslal (ob 3:17) tudi Bojanu,
ki je z nasmeškom odgovoril:
"Ha, ha ... Čeprav je možno. Jo imajo naročeno v Ameriški nacionalni knjižnici."
.
A že zgolj občutek, da smo strokovno zarven, šteje ...
Zagotovo pa Spika brez težav po vsebini in likovno konkurira
ostalim svetovnim revijam iz področja astronomije, naravoslovja ...
Ima jo Ameriška nacionalna knjižnica (Library of America), mnoge
slovenske šole pa ne ..., a na svetu
se vse spreminja in tudi ta odnos do astronomije se bo - na bolje ...
Še beseda o Observatoriju Lowell.
Observatorij je ustanovil Percival Lowell leta 1894.
V zgradbi na Mars Hillu zahodno od središča Flagstaffa domuje
Clarkov refraktor (1896 ga je za 20.000$
v Bostonu zgradil Clark, ima premer 610 mm). Sedaj je namenjen za javno
izobraževanje.
Tukaj je
postavljen še 330 mm teleskop (f/5.3 astrograf - refraktor s tremi elementi - Cookejev triplet),
ki ga je leta 1930 uporabljal
Tombaugh pri odkritju plutoidnega pritlikavega planeta Plutona. Do 2006 je imel Pluton status
planeta (je onkraj plinskih velikanov, ima zelo ekscentrično orbiti,
je zelo majhen in podobnih
kamnitih pritlikavih planetov je še veliko - leži v Kuiperjevem pasu).
Kaj je bilo zanimivo pri prenosu - rdeča nit je bilo pozivanje k
aktivnemu spremljanju dinamike Jupitra in Saturna.
Cel čas so torej poudarjali, da lahko konjunkcijo
spremljamo s prostim očesom, daljnogledom
ali s telskopom, in da imamo še nekaj tednov časa ...
Sledi nekaj slik prenosa in slikovni povzetek predavanj, komentarjev.
Prenos se je začel v mraku - zato je ozadje modro.
Slikovni povzetek predavanj, komentarjev ob prenosu
velike konjunkcije Jupitra in Saturna 21. dec. 2024 - Observatorij
Lowell, mesto Flagstaff v Arizoni - ZDA.
Pobuda iz leta 2020 - Velika konjunkcija
- 21. dec. 2020!
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.
Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
----------------------------------------------------------
1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna
meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10.
julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču
Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
4) Rekord za Kredarico drži.
5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.