Zima je zajela tudi naše kraje ,
- življenje se je prilagodilo tudi vodi v kristalni obliki, ptička posneta 21. in 22. jan. 2024
Kosovka - Ljubljana, zima 21. jan. 2024, foto Zorko V.
Lahki drobni ptički preživijo negativne temperature zaradi puha, ki ga imajo po telesu.
Ob mrazu še našopirijo v kepo in tako puh zelo dobro zadrži dodaten zrak ob telesu (vzpostavi se
lokalna mikroklima) in tako dodatno izolira ptička
pred pretirano izgubo
toplote.
Ta prava mrzla zima s snegom (30 cm) nas je tokrat vse udeležence krožka stisnila v ogrevan astronomski observatorij (22. jan. 2024).
Nadaljuje se raziskovalna naloga radijska astronomija (sneg žal povzroča določene težave na anteni ...),
v obravnavi so tudi bile
naloge iz državnega tekmovanja iz astronomije.
Debata je tekla še o problemu, da nam priprave projektov (dokumentacije) vzamejo
več časa kot sam strokovni del projektov - pa tudi o razvrednotenju študija, ko študira že 70 %
mladih in tako pada kvaliteta študija, zaposljivost pa je v tem primeru večkrat vprašljiva ...
Kaja se je poigrala s težnostjo in tako naredila ledeno svečko stalagmit.
Tekmovanja osnovnošolcev (Utrinek) in srednješolcev v znanju astronomije za Dominkova priznanja v šolskem letu 2023 / 2024
Državno tekmovanje bo v soboto 13. januarja 2024 ob 10.00
Tudi letos bo Gimnazija Šentvid - Ljubljana gostila Državno
tekmovanja osnovnošolcev in srednješolcev v znanju astronomije v šolskem letu 2023 / 2024 za
področje: Osrednja Slovenija - sever , Gimnazija Šentvid Ljubljana, Prušnikova ulica 98,
1210 Ljubljana Šentvid
(sobota, 13. januar 2024 ob 10.00).
Literatura:
Astronomija, France Avsec, Marijan Prosen, DMFA, 2006
Zvezdni atlas (I in II del), Bojan Kambič, Cambio d.o.o, 2007
Ozvezdja, Bojan Kambič, Cambio d.o.o, 2007
Vesolje - velika ilustrirana enciklopedija, Mladinska knjiga, 2008
Leksikon fizika, A. Guštin, A. Mohorič, J. Strnad, Cankarjeva založba, 2008
Reviji Spika in Presek
Vrtljiva zvezdna karta
Med malico (samo del tekmovalcev - 30, 18. december 2010) -
na vprašanje, koliko jih je že opazovalo skozi teleskop, sta roke dvignila samo dva.
Na vprašanje, ali imajo na šoli teleskop,
je roke dvignilo 10 učencev, 18. december 2010.
Kakšni bodo odgovori leta 2024?
Na Šentvidu je tekmovalo 105 učencev (tako učenci osnovnih in srednjih šol) - tekmovanje sta odlično realizirala K. Blokar in
A. Lajovic s pomočniki.
Bil je lep dan - tako, da si je bilo na terasi Gimnazije Šentvid možno ogledati tudi Sonce v H-alfa svetlobi
(teleskop Lunt 60 mm).
Orion - kralj zimskega neba,
- APOD, 16. jan. 2024
Orion, skoraj tak, kot ga vidite Avtorstvo slike & avtorske pravice: Michele Guzzini
Josip Plemelj
Rojstvo: 11. 12. 1873 na Bledu (grad), Slovenija
Smrt: 22. 5. 1967 (starost 93)
v Ljubljani, Slovenija
Znan po: rešitvi Riemann-Hilbertovega problema, delu na področje potencialne teorije,
Plemljevih formulah, dokazu Fermatovega velikega izreka za eksponent n = 5.
Življenje in delo: Josipov oče, Urban,
je bil tesar in poljedelec, umrl pa je še preden je Josip
dopolnil eno leto (oče je bil 3x poročen, v prvem zakonu je imel enega otroka, v
drugih dveh pa po tri, prvi dve ženi sta kmalu umrli).
Mati Marija (rojena Mrak) je tako morala vzgajati in vzdrževati družino
sama in čeprav je komaj zmogla, je vseeno svojega sina po končani
osnovni šoli v domačem kraju, lahko poslala še na šolanje v Ljubljano (majhen Josip jo je tudi prosil
za to možnost).
V Ljubljani
se je na gimnaziji Plemelj šolal med leti 1886 in 1894, pri
tem pa se je v nižji gimnaziji preživljal s skromnim financiranjem matere,
v višji gimnaziji pa je že inštruiral in se tako preživljal sam. Zanimivo
je, da po četrtem letniku ni smel več obiskovati šole in je
zato moral končni izpit opraviti zasebno. Razlog temu je bil, da je
družba, del katere je bil tudi Plemelj, v Tivolsko jezero vrgla vejo, po drugih virih kar klop
(ne ve pa se točno ali jo je vrgel sam Plemelj ali
kdo od njegovih prijateljev).
Plemelj je svoj velik dar za matematiko pokazal že v osnovni šoli.
Do začetka četrtega letnika je obvladal celoten gimnazijski program in
začel dijake inštruirati za izvedbo mature. Takrat je samostojno odkril neskončni vrsti
za sin x in cos x.
Pravzaprav je našel vrsto za ciklometrično (krožno) funkcijo arccos x in nato to vrsto
le obrnil in nato uganil princip za koeficiente. Vendar za to ni imel dokaza.
Plemelj je imel veliko veselje do težkih konstrukcijskih nalog iz geometrije.
Iz njegovih srednješolskih dni izvira elementarni problem — njegova izvirna
konstrukcija pravilnega 7-kotnika, včrtanega v krog in sicer
s preprosto rešitvijo preko trisekcije kota (ki je takrat še niso
poznali in je s šestilom in ravnilom ni mogoče izvesti)
in ki vodi v staroindijsko, oz. babilonsko približno konstrukcijo in sicer,
da namesto trisekcije razdelimo vsaj daljico na tri enake dele
(kar ni enako, a približek ni tako slab).
Kaj pa pravi zgodovina o 7-kotniku?
Heron iz Aleksandrije je najbrž avtor prvega
približka za določitev pravilnega 7-kotnika za praktično uporabo z napako približno 0,2 %.
Za dolžino stranice pravilnega sedmerokotnika je
uporabil kar višino enakostraničnega trikotnika,
ki je del včrtanega pravilnega šestkotnika
v isti krog. A v resnici zaenkrat še ni točno znano,
kdo je prvi odkril ta približek, a ker je omenjen v Metriki Herona Aleksandrijskega v
1. stoletju po Kr., se imenuje po Heronu. Približek je bil dobro znan srednjeveškim matematikom
in ga je mogoče najti tudi v delu Albrechta Dürerja.
7 - kotnik, približna Heronova konstrukcija s stranico, ki je enaka višini enakostraničnega
trikotnika ΔSAB, ki je del včrtanega pravilnega šestkotnika.
7 - kotnik, približna Plemljeva konstrukcija s stranico dolžine AE, kjer je točka E na tretjini
daljice CD. Daljica EC predstavlja 1/18 polmera kroga.
Ta konstrukcija je nekoliko natančnejša od Heronove.
Z matematiko se je začel ukvarjati v četrtem in petem razredu srednje šole.
Poleg matematike ga je zanimalo tudi naravoslovje in predvsem astronomija.
Že v srednji šoli se je učil nebesne mehanike. Rad je opazoval zvezde.
Njegov vid je bil tako oster, da je videl planet Venero tudi podnevi.
Po opravljenem končnem izpitu v višji gimnaziji je Plemelj odšel na Dunaj in
se 1894 vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral matematiko, fiziko in,
kot mnogi drugi matematiki, tudi astronomijo. Pomembna figura v njegovem tedanjem življenju
je bil njegov profesor matematike, Gustav von Escherich, ki ga je usmeril
v matematiko (Plemelj je sprva želel postati astronom) ter mu tudi priskrbel
Knafljevo štipendijo, da se je lažje preživljal. Maja leta 1898 je Plemelj
doktoriral (O linearnih homogenih diferencialnih enačbah z enolično periodičnimi koeficienti) in svoj
študij nadaljeval v Berlinu in Göttingenu (tam je poslušal predavanja znamenitih matematikov,
kot sta na primer Felix Klein in David Hilbert).
Aprila leta 1902 je Plemelj
postal privatni docent na Univerzi na Dunaju, štiri leta kasneje pa asistent
na Tehniški univerzi na Dunaju. 1907 je na Univerzi v Černovicah (Bukovina, zdaj Ukrajina)
postal izredni, 1908 pa redni profesor. Na filozofski fakulteti v Černovicah je
bil med leti 1912 in 1913 celo dekan, vendar ga je vlada
v letu 1917 zaradi političnih pogledov prisilno izločila iz države, zato se
je zatekel v Moravsko (Češka).
Po Prvi svetovni vojni se je Plemelj vrnil
v Slovenijo, najprej nazaj na Bled, ter pomagal ustanoviti Univerzo v Ljubljani.
Postal je prvi rektor univerze, zaradi njega pa so na Univerzo v
Ljubljani začeli prihajati ugledni znanstveniki. Istega leta mu je bil dodeljen tudi
položaj profesorja na filozofski fakulteti. Po Drugi svetovni vojni je Plemelj postal
član Naravoslovne tehniške fakultete (NTF), nato pa se je leta 1957, po
40 letih poučevanja matematike, upokojil.
Naslednje leto (1958) se je Plemelj poškodoval, vendar
si po prestani operaciji nikoli več ni zdravstveno opomogel. Umrl je maja
1967 v Ljubljani.
Plemelj je za svoja dela prejel številne nagrade. Med drugim
je dobil dve denarni nagradi društva kneza Jablonowskega in dunajske akademije znanosti
Leibna, Prešernovo nagrado, prejel je častni doktorat Univerze v Ljubljani ...
Prispevek k
matematiki: Plemljeva glavna raziskovalna polja so bila teorija
linearnih diferencialnih enačb, integralske
enačbe, potencialna teorija (harmonična analiza),
teorija analitičnih funkcij in funkcionalna analiza.
Njegova najpomembnejša
dela na področju potencialne teorije so opisane v knjigi Raziskave o potencialni
teoriji (1911), za katero je prejel nagradi društva kneza Jablonowskega in dunajske
akademije znanosti nagrado poimenovano po Richardu Liebenu. Z integralskimi enačbami se je Plemelj prvič srečal v
Göttingenu, pri tem je bil en prvih, ki so integralske enačbe aplicirali
na študij harmoničnih funkcij in že prej omenjene potencialne teorije.
Plemljevo najbolj originalno
in pomembno delo je nedvomno elementarna rešitev Riemann-Hilbertovega problema, ki govori o
obstoju diferencialne enačbe s podano monodromsko grupo. S tem problemom so se
matematiki ukvarjali kar 50 let, pa vendar niso našli rešitve, ki bi
bila dovolj splošna. Rešitev je Plemelj objavil leta 1908, temelji pa na
treh formulah, ki še dandanes nosijo njegovo ime (Plemljeve formule, včasih tudi
Šokotski-Plemljeve formule):
https://en.wikipedia.org/wiki/Sokhotski%E2%80%93Plemelj_theorem
Pomemben je tudi prispevek Plemlja k teoriji analitičnih funkcij v reševanju
problema uniformizirajočih algebraičnih funkcij, k teoriji analitičnih razširitev oblik in treatris v
algebri in k teoriji števil.
Leta 1912 je Plemelj podal preprost dokaz Fermatovega
velikega izreka.
Čeprav sta to pokazala že Dirichlet (1828) in Legendre
(1830), pa je Plemljev dokaz z uporabo kolobarja - ki ga dobimo, če
racionalna števila razširimo s številom 51/2 - precej bolj preprost.
Njegov najbolj znan citat iz
pedagoških dni je: "Inženir, ki ne pozna matematike, je nikoli ne uporablja.
Inženir, ki pozna matematiko, jo uporablja vedno."
Veliko prvovrstnih matematikov se je ukvarjalo z astronomijo,
tako ljubiteljsko kakor tudi poklicno. Moč svojega matemati
čnega znanja so najraje preskušali pri reševanju najrazlič
nejših astronomskih nalog, predvsem zahtevnejših. Takšni
matematiki so bili Johannes Kepler, Leonhard Euler, Alexis
Claude Clairaut, Carl Friedrich Gauss, tudi naš Jurij Vega. Ne
kateri so imeli radi astronomijo že v mladosti in so jo želeli
študirali na univerzi, a so jim to odsvetovali. Med take bi lah
ko prištevali tudi našega svetovno znanega matematika, prof.
dr. Josipa Plemlja (Bled 1873–1967 Ljubljana).
Plemelj je imel izjemno dober vid in je
sprva hotel postati kar astronom. Pred
stojnik katedre za matematiko Gustav
von Escherich je že prvi mesec na semi
narju odkril izredno Plemljevo nadarje
nost. Vprašal ga je po dotedanjih študijih
in mu odsvetoval astronomski poklic, češ
da tam ne bo kruha. Pozorno je sestavil
Plemljev delovni načrt in program podi
plomskega študija ter mu pogosto po
magal.
Plemelj se je tako velikokrat v svojem živ
ljenju vračal k svoji ljubezni – astronomiji.
To je na začetku vsakoletnih predavanj
skoraj vedno povedal svojim študentom
Pri
pregledu zvezkov z astronomsko
vsebino naletimo na Plemljeve zapiske
predavanj o sferni astronomiji na dunajski
univerzi, kar dva zvezka pa sta popisana
z računi, ki se nanašajo na Komet 1847 I
(I pomeni, da je bil to prvi komet, odkrit
leta 1847).
Ta komet, ki ga je 6. 2. 1847 odkril angle
ški astronom John Russel Hind (1823–
1895), je bil viden 77 dni, torej do 24. 4.
1847. Konec meseca marca tega leta se
je v prostoru najbolj približal Soncu, in si
cer kar na 0,04 astronomske enote, to je
razdalje Zemlja–Sonce. Menda ga je Hind
tedaj lahko opazoval v neposredni bližini
Sonca celo sredi belega dneva na nebu.
Osnovne podatke o tiru tega kometa je prvi izračunal
praški astronom Karl Hornstein (1824–1882). Svoje izra
čune je objavil leta 1870 v akademski reviji na Dunaju.
Zakaj naj bi se Plemelj posebno posvetil prav temu kometu, ni
jasno. Morda zato, ker so bili natančni podatki o njem prvič ob
javljeni prav na Dunaju, morda pa tudi zaradi govoric, da je bil
komet viden podnevi, kar je nenavadno. Po vsej verjetnosti pa
gre za kakšno študentsko seminarsko nalogo iz sferne astro
nomije oz. nebesne mehanike. Natančnejše pregledovanje teh
zapiskov namreč pove, da je Plemelj na osnovi že danih poda
tkov o tiru tega kometa izračunal sedem njegovih navideznih
leg, to je leg na nebu, torej je ugotovil, v katerih ozvezdjih je bil
takrat (spomladi 1847) komet viden. V glavnem se je premikal v
ozvezdjih Andromede in Rib.
Plemelj je tudi izračunal enačbo ravnine gibanja kometa 1847
I v prostoru in glede na lege na nebu vsakokratno oddaljenost
kometa od Zemlje in od Sonca. To je kar precej računskega dela.
Vsi računi so opravljeni z logaritmi na deset decimalnih mest,
kar pomeni z največjo natančnostjo.
Tir gibanja kometa 1847 I glede na tir gibanja Zem
lje okrog Sonca; γ – pomladišče ali točka Gama, to je lega
točke na nebu, v katero pride Sonce ob spomladanskem
enakonočju (21. 3.) in v današnjem času leži v ozvezdju Rib.
S polno črto je označen tisti del Zemljinega tira, ko je bil
komet opazovan, to je od njegovega odkritja do izginotja.
Vir: Presek - Letnik 33 (2005/2006).
http://www.presek.si/33/1625-Juznic-Prosen.pdf
Zaključne misli o Plemljevem prelomnem času (!)
Plemlju je predaval recimo tudi znameniti Stefanov učenec Ludwig Boltzmann,
pozneje pa tudi matematik
David Hilbert.
Posvetimo tako
še nekaj besed Boltzmannu in Hilbertu.
L. Boltzmann je poznan po kinetični teoriji plinov, porazdelitvah gibanja delcev in dopolnitvi entropije
- pokazal je namreč,
da se lahko Clausiusov izrek o naraščanju entropije razume tudi kot zakon o povečevanju neurejenosti.
Hilbert pa je recimo tudi delno matematični oče splošne teorije relativnosti ...
Hilbert je tudi izjavil, da je fizika pretežka za fizike – v mislih je imel kdaj
njihovo skromno matematično znanje, zato jim je tudi sam pomagal - recimo Einsteinu pri zapisu
splošne relativnosti.
Takratna naša unija narodov Avstro-Ogrska (cesarstvo), je po letu 1848 dala
posameznim narodom veliko kulturne avtonomije, delno
tudi politične. To avtonomijo so narodi seveda tudi zahtevali!
Slovenci smo celo v
takratni AO vojski govorili slovensko, imeli slovenska povelja, polke - kar pa smo recimo
v SHS ali Jugoslaviji takoj izgubili. Takratna država, ki je nastala leta 1918
- delitev plena med zmagovalkami I. vojne in večinski srbski živelj -
je celo imela v načrtu ukinitev slovenščine -
dopuščala jo je do leta 1943 - a vojna je takrat vse obrnila na glavo.
Avstro-Ogrska je v resnici bila zelo urejena in napredna država, gospodarsko, tehnološko
in kulturno zelo razvita. Tako je tudi njena znanost, šolstvo bilo zelo na visokem nivoju.
Slovenci smo takrat (18., 19., začetek 20. stoletja)
dali svetu velike znanstvenike: Jurij Vega (ima krater na Luni),
Jožef Stefan (ima krater na Luni - po njem se imenuje konstanta σ in zakon o toplotnem sevanju,
edini poimenovan po kakem Slovencu),
Josip Plemelj,
Herman Potočnik (pomemben inženir astronavtike), Franc Miklošič,
Vitez Franc plemeniti Močnik - pedagog in pisec matematičnih učbenikov,
eden največjih geografov Blaž Kocen - oče modernih šolskih atlasov,
...
Še bi lahko naštevali, mnogi so delovali še v prejšnjih stoletjih
(Herman Koroški, Janez Lezicij, Bernard Perger, Andrej Perlah,
Andrej Kobav,
Janez Jakob Olben,
Ferdinand Avguštin Hallerstein ... ).
Seveda pa je tudi takrat veljalo,
da so si narodi želeli svojih držav, bali so se vpliva, nadvlade nemške kulture.
A Slovenci tudi z novo državo 1918 nismo ravno imeli sreče ..., a tega smo zavedli še le,
ko smo že pristali
v SHS tvorbi (no I. Cankar je že prej opzarjal na ta kulturni šok, bil je kot Kasandra v Troji) ...
in hitro ekonomsko ter kulturno nazadovali in se spet zgubljali v nadvladi tuje prestolnice ...
Matematik Plemelj je nekako vezivo med obema državama - pred 1918 in pozneje.
Plemelj je bil preko takratnega zahodnega (germansko-latinskega) sistema vzgojen v strogega pedagoga
in hkrati zelo samozavestnega profesorja.
Ali je to generalno gledano dobro - so mnenja deljena.
Zagotovo so pri študiju matematike in fizike potrebne naslednje lastnosti,
veščine: disciplina, talent, sistematičnost, jasnost,
garanje, uspešno reševanje kompleksnejših in netipičnih nalog, problemov ...
Vse to je Plemelj imel in je to zahteval tudi od drugih. Te vrline je torej prenašal
tudi na mlajše pedagoge, raziskovalce in to smo čutile tudi poznejše generacije.
Postavlja se samo vprašanje, kje so meje take metode.
Plemelj je imel tudi navado, da je že po prvem semestru na osebnem pogovoru
predlagal tistim študentom,
ki se mu niso zdeli dovolj nadarjeni, da izberejo drug poklic.
Večinoma taka metoda reši mnoge mlade, da se ne zaplezajo preveč v študij, ki mu niso kos.
Je pa bilo kar nekaj primerov, ko nekateri, ki jim je bil odsvetovan določen študij,
tega niso dobro sprejeli. Nekateri so tako naknadno poskušali srečo na drugih univerzah
ali pa so se pozneje vrnili v odsvetovano stroko
- recimo v matematiko, fiziko, astronomijo - preko osebnega
izobraževanja, branja strokovne literature, prevajanja ...
- in nekateri (a le redki) so bili karierno tudi uspešnejši od profesorjev, ki so jih nekoč zavrnili.
Plemelj se je zelo cenil, kar lahko tudi razberemo iz predgovora k njegovi zadnji slovenski knjigi,
kjer
zapiše svoje življenjsko vodilo:
"Nikdar v življenju mi matematika ni bila nadležna.
Bila mi je življenjska potreba in umetniški užitek, ki
ga vsak matematik lahko vidi v mojih delih.
"
Ko smo se znanci pogovarjali o teh besedah, so jih nekateri
odobravali,
nekateri pa so v njih videli nekoliko pretirano izraženo samopodobo, vzvišenost.
"Sodbo" o citatu prepuščamo tudi Vam dragi bralci, bralke.
Zagotovo pa je Plemelj s svojimi deli dokazal, da se je za večno zapisal v zgodovino
razvoja slovenske in svetovne matematike.
Drži pa tudi fenomen, da preveč špartanski odnos univerzitetnih profesorjev
do študentov lahko kdaj pomeni tudi, da se vpis na določene
študijske smeri lahko zmanjša pod kritičnega (ko recimo v državi primanjkuje
matematikov, fizikov, računalničarjev, zdravnikov ...). To se
v Sloveniji zadnje čase delno dogaja v naravoslovnih smereh ...
Za te poklice se žal tudi talenti ne odločajo več.
Josip Plemelj z bratom Urbanom, sestro Ivano in materjo Marijo na
Bledu leta 1897.
Družina Plemelj leta 1911.
Popravilo radijskega teleskopa, debata o decembru in snegu, ...
- as. krožek, 4. dec. 2023
Dijaka krožkarja sta se lotila raziskovalne naloge - uporaba ADV&AKGŠ radijskega teleskopa za meritve razdalj v Osončju, Galaksiji.
Izkazalo se je, da je potrebno popraviti navigacijo antene in to je bil osrednji del
prvega pravega zimskega ponedeljka na terasi Gimnazije Šentvid - Lj. Sneg je naletaval in mraz ni bil nič kaj
romantičen - a vseeno smo začutili nek mir, ki ga prinaša
snežna odeja. Druga debata je tekla na temo predavanj za starejše občane - kdo, kaj in kdaj ...
Pogovor je tekel tudi o vremenskih pregovorih - koliko veljajo.
Ta dan goduje Barbara in kaj pravi izročilo.
* Na Barbaro (4.12.) mraz, bo trajal ves zimski čas.
* Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča,
kuri nam v dolgi zimi peči in ognjišča.
Morebiti je to včasih dokaj dobro držalo, a vremenski vzorci se precej spreminjajo.
Tako čez palec se zdi, da zadnjih deset let zmeraj sneži v bližini Barbare, okrog (4.dec. - prva dekada - a druga polovica decembra postaja
toplejša in so božiči zato ostali večinoma zeleni, vlažni, sivi ...
Da ne bi zgolj ugibali iz glave (spomin je kdaj prevarantsko selektiven) - sem naredil nekaj sql poizvedb iz
slo. meteo baze - je odprta tudi na svetovni
splet (najbrž edina v takem obsegu v
Evropi).
Povedano nam potrjujejo spodnji podatki in graf o belih božičih od let 1950 do 2022.
Zadnji božič s snežno odejo v Ljubljani (ob 7. h) je bil davnega leta 2007.
Če smo do leta 2010 imeli od 3 do 4 bele božiče na desetletje, smo zadnjih 15 let ostali
zgolj v prazničnem blatu. Celo več - v zadnjem desetletju 2013 - 2022 je zadnja dekada decembra celo
precej toplejša od prvih dveh dekad.
Graf porazdelitev božičev s snežno odejo večjo od nič cm ob 7. h (bela pokončna
črta) za Ljubljano od leta 1950 do leta 2022.
Da se vremenski vzorci precej spreminjajo, globalno segrevanje, se razbere iz grafa (
zadnji božič s snežno odejo v Ljubljani ob 7. h je bil davnega leta 2007) in iz dejstva,
da je v zadnjem desetletju 2013 - 2022 zadnja dekada decembra celo
precej toplejša od prvih dveh dekad.
K belemu božiču bi lahko šteli še leto 2008 (na grafu ni označen), saj je ta dan snežilo po sedmi uri
in se je sneg tudi prijel.
Sledi še nekaj zanimivih statistik za Ljubljano glede št. dni z belim božičem,
glede vsote novozapadlega snega in vsote skupne snežne odeje po dnevih,
ter povprečne temperature (klimatološki termini)
po dekadah v decembru za nekaj izbranih obdobij.
Najbolj preseneča v zadnjem desetletju 2013 - 2022 zadnja dekada v decembru, ki je celo
precej toplejša od prvih dveh dekad. Prva dekada zadnjega desetletja v decembru (2013-2022)
pa je celo najhladnejša (izpisi spodaj).
Hkrati pa podatki potrjujejo, da imamo snežno odejo večinoma le še v prvi polovici decembra
(zadnje trditve veljajo za obdobje 2013 - 2022, ko noben božič ni bil več zasnežen).
-- and leto>=1950 and leto<=2010 and dan=25 and mesec=12 ;
st_dni_bozic_s_snezno_odejo st_dni_bozic_s_snezno_odejo_proc st_let
26 42.6 % 61
---------------------------------------------
-- and leto>2012 and leto<=2022;
st_dni_bozic_s_snezno_odejo
0
-- and leto>2000 and leto<=2010;
st_dni_bozic_s_snezno_odejo
3
-- and leto>1950 and leto<=1960;
st_dni_bozic_s_snezno_odejo
3
---------------------------------------------
-- and leto>1950 and leto<=1960;
pov_tem_1_dek_dec pov_tem_2_dek_dec pov_tem_3_dek_dec
2.8 2.4 0.3
-- and leto>2000 and leto<=2010;
pov_tem_1_dek_dec pov_tem_2_dek_dec pov_tem_3_dek_dec
3.5 -0.4 0.7
-- and leto>2012 and leto<=2022;
pov_tem_1_dek_dec pov_tem_2_dek_dec pov_tem_3_dek_dec
2.3 1.8 3.2
---------------------------------------------
-- and leto>2012 and leto<=2022; (dnevne vsote snega)
snez_odeja_cm_1_dek_dec sneg_novi_cm_1_dek_dec snez_odeja_cm_2_dek_dec sneg_novi_cm_2_dek_dec snez_odeja_cm_3_dek_dec sneg_novi_cm_3_dek_dec
122 55 85 12 93 35
-- and leto>2000 and leto<=2010; (dnevne vsote snega)
snez_odeja_cm_1_dek_dec sneg_novi_cm_1_dek_dec snez_odeja_cm_2_dek_dec sneg_novi_cm_2_dek_dec snez_odeja_cm_3_dek_dec sneg_novi_cm_3_dek_dec
323 35 222 67 352 77
-- and leto>1950 and leto<=1960; (dnevne vsote snega)
snez_odeja_cm_1_dek_dec sneg_novi_cm_1_dek_dec snez_odeja_cm_2_dek_dec sneg_novi_cm_2_dek_dec snez_odeja_cm_3_dek_dec sneg_novi_cm_3_dek_dec
26 12 51 24 341 67
------ celotno obdobje kaže neko pričakovano porazdelitev snega, ko se z bližanjem novemu letu dnevna vsota novozapadlega snega po dekadah veča ------
-- Po 1948 Ljubljana ... (dnevne vsote snega)
snez_odeja_cm_1_dek_dec sneg_novi_cm_1_dek_dec snez_odeja_cm_2_dek_dec sneg_novi_cm_2_dek_dec snez_odeja_cm_3_dek_dec sneg_novi_cm_3_dek_dec
1907 359 1790 397 3483 621
------padavinski režim se ne spreminja bistveno, a povišane temperature konec decembra omogočajo večinoma dež -------
and leto>2012 and leto<=2022;
vsota_pad_mm_1_dek_dec vsota_pad_mm_2_dek_dec vsota_pad_mm_3_dek_dec
472.9 196.3 331.3
-- and leto>2000 and leto<=2010
vsota_pad_mm_1_dek_dec vsota_pad_mm_2_dek_dec vsota_pad_mm_3_dek_dec
472.2 205.1 477.2
-- and leto>1950 and leto<=1960;
vsota_pad_mm_1_dek_dec vsota_pad_mm_2_dek_dec vsota_pad_mm_3_dek_dec
349.2 433.8 396.2
K belemu božiču bi lahko šteli še leto 2008, saj je ta dan snežilo po sedmi uri in se je sneg tudi prijel.
mesto leto bel_bozic k70_snezna_odeja
Ljubljana 1950 1 1
Ljubljana 1951 0 0
Ljubljana 1952 1 1
Ljubljana 1953 1 1
Ljubljana 1954 0 0
Ljubljana 1955 0 0
Ljubljana 1956 1 1
Ljubljana 1957 0 0
Ljubljana 1958 0 0
Ljubljana 1959 0 0
Ljubljana 1960 0 0
Ljubljana 1961 1 1
Ljubljana 1962 0 0
Ljubljana 1963 1 1
Ljubljana 1964 0 0
Ljubljana 1965 1 1
Ljubljana 1966 0 0
Ljubljana 1967 0 0
Ljubljana 1968 1 1
Ljubljana 1969 1 1
Ljubljana 1970 1 1
Ljubljana 1971 1 1
Ljubljana 1972 0 0
Ljubljana 1973 0 0
Ljubljana 1974 0 0
Ljubljana 1975 1 1
Ljubljana 1976 0 0
Ljubljana 1977 0 0
Ljubljana 1978 1 1
Ljubljana 1979 1 1
Ljubljana 1980 1 1
Ljubljana 1981 1 1
Ljubljana 1982 1 1
Ljubljana 1983 0 0
Ljubljana 1984 0 0
Ljubljana 1985 0 0
Ljubljana 1986 1 1
Ljubljana 1987 0 0
Ljubljana 1988 0 0
Ljubljana 1989 0 0
Ljubljana 1990 0 0
Ljubljana 1991 0 0
Ljubljana 1992 0 0
Ljubljana 1993 1 1
Ljubljana 1994 1 1
Ljubljana 1995 0 0
Ljubljana 1996 1 1
Ljubljana 1997 0 0
Ljubljana 1998 1 1
Ljubljana 1999 1 1
Ljubljana 2000 0 0
Ljubljana 2001 1 1
Ljubljana 2002 0 0
Ljubljana 2003 1 1
Ljubljana 2004 0 0
Ljubljana 2005 0 0
Ljubljana 2006 0 0
Ljubljana 2007 1 1
Ljubljana 2008 0 1
Ljubljana 2009 0 0
Ljubljana 2010 0 0
Ljubljana 2011 0 0
Ljubljana 2012 0 0
Ljubljana 2013 0 0
Ljubljana 2014 0 0
Ljubljana 2015 0 0
Ljubljana 2016 0 0
Ljubljana 2017 0 0
Ljubljana 2018 0 0
Ljubljana 2019 0 0
Ljubljana 2020 0 0
Ljubljana 2021 0 0
Ljubljana 2022 0 0
Vremenski pregovori sledijo letnim časom (višini Sonca) in posameznim vremenskim vzorcem znotraj njih.
Vsi poznamo ledene može, polulano Zofko, ohladitve začetek decembra, mesec marec kot sušec ...
A mnogi vremenski vzorci se zaradi podnebnih sprememb spreminjajo - a pregovori o vremenu so
prva tipanja naših prednikov v smeri napovedovanja vremena. Kdaj pregovori niso veliko slabši
od "resne" znanosti ...
Od zadaj pa je zmeraj dogajanje v vesolju !!!
Ena od dijakinj je prinesla v testiranje podstavek z motorjem, za vodenje
Dobsonovih teleskopov (bolje montaž). Imenuje se ekvatorialna platforma (po domače - podstavek za simulacijo
ekvatorialne montaže).
Nanjo daš Dobsona in recimo nekaj 10 minut sama platforma solidno sledi
navideznemu vrtenju neba.
Kot je razvidno iz slik, je spodnji del platforme trikotnik (recimo iz aluminijastih profilov)
z motorjem, ki premika enega od dveh "valjev" (kolešček), na katera se postavi podoben trikotnik, le da se obeh koleščkov
dotika s "krožno" (pravilneje eliptično - stožnice) ploščo. Zadnji del zgornjega trikotnika (vdolbina),
ki kaže proti jugu (enako kot spodnji), pa je nataknjen na os spodnjega
nosilnega trikotnika (orientacija simetrale, višine, je torej pričakovano sever - jug).
Eliptični del površine zgornjega trikotnega profila,
ki jo premika motorček
preko koleščka, je prirejen za dano geografsko širino, recimo 46 °. Tako simuliramo
ekvatorialno montažo in platforma deluje zelo solidno - objektu sledi kar nekaj minut ali več.
Vmes lahko nekoliko prilagodimo hitrost vrtenja motorja.
Zadevo (ekvatorialno platformo) sem že videl v uporabi na Kureščku pred nekaj leti - je zelo uporabna in zelo
inteligentna rešitev (za opazovanja) - ni je čez geometrijo.
Slika kaže princip delovanja ekvatorialne platforme. Vzamemo samo delček
rotacijske poti stožca (lok stožnice - v našem primeru elipse) za ekvatorialno sledenje. Odlično.
Pri krožnem odseku je ravnina odseka pravokotna na polarno os. Pri tem alternativnem pristopu lahko ravnino
odseka postavimo pravokotno na ploščad (platformo). Kar dobimo, je elipsa ali hiperbola (glejte
stožnice na Wikipediji).
Prednost "navpičnih severnih segmentov" ( vertical northern segments - VNS) je bolj neposreden prenos
teže Dobsona na talno ploščo ter enostavnejša
izvedba valjčnih ležajev in motornega pogona.
Segmente VNS lahko izdelamo s šablono, ki simulira zapleteno gibanje naležne površine segmentov na valjih.
To je lepo prikazano na spletni strani Ulli Vedder.
Druga možnost je, da se oblika segmentov VNS izračuna in nariše v merilu. To je mogoče storiti analitično,
vendar je kar zapleteno. Veliko preprosteje je začeti z nagnjenim krožnim segmentom. Obliko navpičnega
eliptičnega segmenta dobimo s stiskanjem tega kroga za faktor cos α (kjer je α geografska širina).
Krožni segment se spremeni v eliptični segment. Ta postopek je najbolje izvesti s kakim preprostim grafičnim
orodjem, iz katerega lahko natisnete del segmenta, ki ga potrebujete (to lahko stori celo Powerpoint).
Poleg tega je eliptični segment razdeljen na dva segmenta, ki sta rahlo obrnjena za kot β okoli
navpične osi, da se poravnata z gibanjem ploščadi. To zmanjša količino bočnega gibanja segmenta na valjih
med delovanjem ploščadi (platforme). Da bi to upoštevali, je treba segmente raztegniti za faktor 1/cos β.
Glejte -
http://www.reinervogel.net/index_e.html?/Plattform/plattform_VNS_e.html
Na nebu je nov vesoljski teleskop Evklid,
- APOD, 8. nov. 2023
Delni Lunin mrk 28. oktobra 2023,
- začetek prehoda v polsenco 20:01:48
Faza UTC Čas Čas v Ljubljani* Vidno v Ljubljani
Kontak Lune s polsenco se začne 28. okt., 18:01:48 28. , 20:01:48 Ja
Delni mrk se začne 28. okt., 19:35:25 28. , 21:35:25 Ja
Največji mrk 28. okt., 20:14:05 28. , 22:14:05 Ja
Delni mrk se konča 28. okt., 20:52:40 28. , 22:52:40 Ja
Izhod Lune iz polsence 28. okt., 22:26:25 29. , 00:26:25 Ja
Sledi nekaj slik delnega Luninega mrka kar skozi okno na hodniku - 28. okt. 2023, Zorko Vičar.
Leva slika zgoraj prikazuje lego Lune in nekoliko levo spodaj od Lune še lego Jupitra
- pogled skozi okno na hodniku na mestno okolico tik pred začetkom delnega Luninega mrka -
28. okt. 2023.
Res lep prizor. Z družino je bil prvi cilj opazovanj,
okrog 21. h, plinski velikan Jupiter. Bili so posebej dobri pogoji za
opazovanje planetov (ob polni Luni so planeti še zmeraj
hvaležne tarča za teleskope) - krasna mirna slika,
na površini Jupitra so se lepo razločile atmosferske proge, štirim Jupitrovim lunam
pa sta delali družbo še dve zvezdici iz ozadja. Vsi so bili nad prizorom navdušeni, očarani,
kot Simon Marius in G. Galilej pred 414 leti ...
Uporabil sem kar mini refraktor premera D = 80 mm in goriščne razdalje f = 330 mm
na namizni Dobsonovi montaži
(f/4.1 - to razmerje [f/D = 4.1] je za refraktorje redkost, zelo svetla slika).
In ta skromna oprema je čisto zadostovala za naš namen.
Tudi okenska polica je bila dovolj široka
za postavitev teleskopka, nekaj okularjev in še zoom
daljnogleda.
Prinesli smo še nekaj stolov in predstava se je lahko začela.
Še ko je Luna bila v Zemljini polsenci, smo že spodaj levo na Luni zagledali
delno zatemnitev - krasno. Kot vodnik razvoja mrka nam je bil
prelep krater Tycho (imenovan po znamenitem astronomu Tychu Braheju)
- ki z radialnimi sledmi izvrženega materiala
dominira na tem delu južnega dela Lune (kot cvet na našem naravnem satelitu).
Slike sledijo kronološkemu dogajanju med delnim mrkom.
Bili smo presenečeni, da je kljub le 12 % zakritju Lune z Zemljino senco,
mrk bil brez težav zaznan na prosto oko. V teleskopu smo opazili tudi rdeč odtenek sence,
Zemljina atmosfera namreč lomi svetlobo Sonca v senco - atmosfera pa prepušča večinoma le
rdečo svetlobo, ostala svetloba krajših valovnih dolžin pa se
na atmosferi kmalu sipa (posledica sipanja je modro nebo).
Nekje 20 minut po 22. h je Luna zašla za rob okna in tako smo končali
z doslej najbolj domačimi in enostavnimi opazovanji
kakega mrka. Imeli smo vso komoditeto toplega doma.
Žena je vmes še skuhala kosilo za mojo mamo na Štajerskem - ki smo jo obiskali naslednji dan.
Slikal sem tako skozi okular 80 mm-skega refraktorja, kot
z zoom objektivom 40x.
Tale (delni) Lunin mrk je logično, z dvotedenskim zamikom,
sledil kolobarjastemu Sončevemu mrku v ZDA 14. okt. 2023
(ring-of-fire - ki je recimo spet bil viden iz
znamenitega parka Monument Valley - Arizona, meja z Utahom).
Ali je "bistvo očem nevidno ..."
* izšla je uspešnica - Mali princ in turški astronom,
- leto izdaje 2023, avtor Francesco Palla (Italija), prevod v slo. Ludvik Jevšenak,
ilustrirala Sylvie Duvernoy, izdala Založba Narava.
Naslovnica imenitne pripovedi - Mali princ in turški astronom.
Ko sem pred meseci prejel prvo verzijo delovnega prevoda v roko in prebral naslov,
se mi je zdelo samoumevno,
da se vsebina nove pripovedi ne more primerjati s prvotno svetovno uspešnico Mali princ
(avtorja: pilota Antoinea de Saint-Exupéryja). Brala jo je tudi moja babica Justina
pri starosti 90 let in bila je izjemno navdušena.
A "bistvo je očem nevidno ..."
Ko sem torej začel prebirati prvo verzijo prevoda, sem kmalu
spoznal, da utegne nadaljevanje "Malega princa", v navezavi z vesoljem, postati
nekaj, kar se je moralo zgoditi in je logično organsko nadaljevanje prvotne imenitne
zgodbe Francoza Saint-Exupéryja (Le Petit Prince, 1943, avtor žal leta 1944 umre
na izvidniškem poletu).
Če nam je pot v astronomijo kdaj prezahtevna, se je bojimo, zanjo nimamo časa, motivacije,
nam turški astronom in Mali princ elegantno in nevsiljivo na široko odpreta vrata na to
razburljivo pot - ne,
da bi se na začetku tega sploh zavedali.
Tako kar pademo v tok spoznavanja našega čudovitega razkošnega doma - to je v vesolje,
polno presenečenj in čudes, okrašeno z milijardami zvezd, planetov, kometov ...
Pa preletimo osnovne značilnosti, poudarke mojstrovine
"Mali princ in turški astronom".
Začnimo kar z osnovnimi gradniki.
Avtor je astronom širokega znanja, poznavatelj širše slike, zato da velik poudarek atomom,
ki jih seveda zaradi omejene ločljivosti naših čutil ne vidimo,
a vendar zbrani in povezani skupaj tvorijo pomemben del
vesolja. Tvorijo življenje, nas same - tvorijo zvezde, ozvezdja,
planete, lune, komete, asteroide, meglice,
galaksije, zvezde različnih tipov,
velikosti (rdeče orjakinje, pulzarje ...), temperatur in starosti ..., tja do skrivnostnih
črnih lukenj. Tako tudi spoznamo izjemen pomen težnosti in celo
temne snovi in temne energije.
Francesco Palla pogumno, a hkrati prepričljivo, poudari, da se zvezde rojevajo
iz meglic prahu in plinov,
kjer se organsko izlušči pojem zvezdne kopice, posledično podobnost med sestrami zvezdami
in najverjetnejši pojav eksoplanetov.
Tudi o morebitnem življenju na oddaljenih eksoplanetih
se pogovarjata nadvse radovedni Mali princ in turški astronom.
A cel čas našega
popotovanja skozi besedilo in v prenesenem smislu tudi skozi vesolje, nas Mali princ zmeraj
znova spomni: "Bistvo je očem nevidno ..."
A hkrati se tudi naš mali junak zaveda, da se je vendar v dialogu s turškim astronomom
- ki je odkril
asteroid B612, na katerem prebiva on sam, Mali princ (gre seveda za izmišljen, domišljijski asteroid) -
ogromno naučil, videl in spoznal. In to se seveda dogaja tudi nam med prebiranjem
Malega princa.
V zgodbi raziskovanja vesolja najdemo tudi preprost opis teleskopa (tako refraktorja kot zrcalnega
teleskopa - omeni tudi ogromne dimenzije zrcal in razloge, zakaj jih postavljamo daleč
vstran od svetlobnega onesnaženja, mestnih luči). Teleskopi nam namreč razkrivajo
mnogotera, prej skrita, čudesa, resnice o vesolju.
Hkrati turški astronom pove, da preproste teleskope, refraktorje na dve leči, delijo tudi šolarjem,
da razumejo, kako delujejo in kako se jih uporablja - to prakso velja posnemati
tudi v naših šolah.
Omenjeni so tudi infrardeči teleskopi in radijski detektorji ter teleskopi
v tirnicah okrog Zemlje, da se izognemo motnjam zaradi atmosfere.
Tudi eno od osnovnih orodij astronomije, spektrometer, je imenitno
opisano - to je naprava za beleženje spektrov, svetlobe, nebesnih teles.
Ker vsak atom, molekula oddaja (ali absorbira) njemu lastne barve svetlobe,
lahko že zgolj preko beleženja barv (valovnih dolžin)
določimo atomsko sestavo, temperaturo, hitrost svetov, ki so od nas oddaljeni
milijone in celo milijarde svetlobnih let in do njih nikoli ne bomo
pripotovali.
V tem delu knjige se avtor posrečeno dotakne bistvenega vprašanja, od kod
prihajajo in kako nastanejo kemijski elementi.
V dialogu izvemo (kar recimo naša generacija ni izvedela do študijskih let)
da nastajajo v zvezdah.
In Mali princ
prekrasno povzame ta del pogovora s čudovitim spoznanjem, da smo ljudje
v resnici otroci zvezd.
To je eden od vrhuncev te pripovedi - krasno!
Velik poudarek je tudi na geologiji, vulkanski aktivnosti Zemlje, tudi na kometih
in asteroidih, ki so skupaj prispevali k prisotnosti in nastanku
bistvene tekočine življenja - to je vode, oceanov. Na to tematiko se navezujejo
tudi opisi misij na Mars, robotov s samodejnimi laboratoriji, ki tam iščejo sledi vode.
Zelo elegantno je v zgodbo umeščena tudi ekologija, recimo problem
industrijskega uničevanje naše atmosfere, tudi ozona, ki nas ščiti
pred UV sevanjem. Poleg vidne svetlobe se
posebej poudari pomen in izvor ostalih žarkov,
delov elektromagnetnega valovanja - ultravijoličnega, rentgenskega,
sevanja gama ...
Pulzar, glede velikosti, avtor posrečeno primerja z najvišjo goro sveta,
z Mount Everestom.
Čeprav "je bistvo očem nevidno", Mali princ skozi dialog spozna, da kljub
temu, da so pulzarji zelo majhni in so nam zato v vidni svetlobi nevidni, jih
vseeno lahko zaznamo - a v radijskih valovnih dolžinah, z radijskimi antenami, teleskopi.
Knjiga nam tako, preko kar se da
preprostega besednjaka, razkriva, kako pomembni so različni pristopi, metode,
pri odkrivanju resnice o vesolju, o nas samih. Ko so torej konča vidni del zaznavanja
vesolja, se nam pa recimo odpre svet, vesolje, v rentgenskih, gama, UV, infrardečih, radijskih
valovnih dolžinah. Če bi knjiga nastala leto pozneje, bi Francesco Palla (ugibamo
v maniri Malega princa) zagotovo
vključil še gravitacijske valove - a to žal ni bilo mogoče.
Ko se nam torej zaprejo ena vrata, se nam pa lahko hkrati odprejo druga.
To je pomemben nauk tako za mlade, kot za odrasle.
Zdi se, oziroma med nami žal še živi dogma -
da tako zahtevne tematike, kot je moderna astronomije, ne moremo
opisati preko domišljijskega sveta namenjenega otrokom.
A pričujoča knjiga - tudi najprej preko navezave na antično mitologijo in
tradicijo prvotne opazovalne
astronomije naših prednikov, lepot nočnega neba, ozvezdij - nas vendar
elegantno in zelo prepričljivo, preko "otroških" vprašanj, pripelje do zadnjih spoznanj
moderne kozmologije - celo do temne energije, ki pospešeno širi naše vesolje
in tako na nek način širi tudi naše vedenje, razumevanje sveta, človeka.
Pravijo, da znanje, ki ga ne znamo približati otrokom, ni zrelo za univerzitetne
predavalnice. In prav naš sosed iz Italije, astronom Francesco Palla,
s svojo drznostjo, preprostostjo, dokazuje, da je to mogoče in
da se taka pot kmalu tudi obrestuje.
Čim prej bodo torej "mali princi" med nami spoznali osnovne pojme, vedenja o vesolju, tudi če gre
za aktualna zapletena spoznanja - tem hitreje bomo kot kultura, skupnost, napredovali
v raziskovanju vesolja. Tudi v spoznavanju in iskanju smiselnih odgovorov na zapletene izzive
našega časa. Tudi preko odgovorov, kako osmisliti naše življenje in kako dostojanstveno živeti in preživeti
in da ta naš prelep svet, planet,
kar se da nedotaknjen, ohranimo za Male prince, ki prihajajo za
nami.
Francesco Palla nas torej na nek način nagovarja, da to: "Kar se Janezek nauči, to Janez zna."
Če torej mladim, na njim primeren način, predstavimo vesolje in dogajanje v njem, poleg ozvezdij, planetov, zvezd,
predrzno tudi temno
energijo, temno snov, različne tipe zvezd, tudi črne luknje, bodo tako lažje,
ko bodo že odrasli ljudje,
razumeli ali celo prispevali k rešitvam, ki jih pred nas postavlja sama narava vesolja - kozmosa.
Če torej otroku beremo recimo zgodbo "Mali princ in turški astronom", bo toliko lažje dojel
resnice, ki jih bo deloma slišal že v vrtcu, zagotovo pozneje v osnovni in srednji šoli, lahko
pa tudi med študijem. Bo tudi bolje pripravljen na znanja, razumevanja, ki jih bo moral
med odraščanjem osvojiti in bo tako
tudi vzgojiteljem, pedagogom, profesorjem postavljal relevantnejša vprašanja.
Kar pa je recimo (razumevanje in pogum za vprašanja)
našim generacijam še močno primanjkovalo. Primanjkovalo nam je torej pojmov, osnov
o delovanju sveta, stvarstva, vesolja
in posledično seveda tudi vprašanj - v bistvu
jih kdaj nismo smeli ali upali postavljati.
Avtor tudi opozori na nepotrebne kulturne stereotipe, ki so še danes prisotni
v znanosti (na to opozori turški astronom, ki mu niso verjeli, da je
odkril asteroid, ker je bil oblečen v tradicionalno nošo, v
belo srajco in ker je na glavi nosil rdeč fes).
To lahko tudi razumemo kot klic, da astronomija presega kulturne razlike,
in da je torej njeno poslanstvo primarnega pomena za razvoj človeštva, saj
povezuje vse kulture in vede v celostno razumevanje stvarstva in položaja človeka
v njem.
Astronom Hubert Reeves pravi o knjigi:
"V knjigi Francesco Palla čudovito poveže besedilo Saint-Exupéryja z ozvezdji in
meglicami na nebu ter z mitološkimi osebami, po katerih so poimenovana. Ta privlačna
povezava lepo ilustrira pedagoško moč astronomije tako v znanstvenem kot kulturnem pogledu."
Zagotovo je knjiga "Mali princ in turški astronom"
(80 strani prelepih misli, vprašanj, odgovorov in ilustracij, nekatere
so celo izposojene iz prvotnega Saint-Exupéryjevega Malega princa)
ena lepših poti, do src mladih in odraslih ljudi, da
se spet vrnemo pod zvezdno nebo, in da astronomijo spet sprejmemo v naša življenja, družine, v šole.
V naša dragocena življenja, ki jih kdaj prepoceni degradiramo v banalnost
bivanja s potrošniško in medijsko navlako vsakdanje
vsiljene pasivne izkušnje, ko kar drugi mislijo za nas (lahko celo hladni algoritmi
oddtujenih procesorjev).
Na tem mestu moramo še posebej pohvaliti marljivega
prevajalca g. Ludvika Jevšenaka, ki ima izjemen instinkt, čut,
kateri tekst, svetovno uspešnico, prevesti v slovenščino.
Vse čestitke gospodu Ludviku za njegov trud, za vse prevode.
G. Ludvik, ki je tudi stalni sodelavec naše revije (Spika),
je bil član astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana,
ko ga je še vodil Pavel Kunaver,
še preden sem se sam rodil.
Tako kot lisica nauči Malega princa, da mora gledati s srcem, je pri
g. Ludviku Jevšenaku podobno.
Čeprav je g. Ludvik po izobrazbi jezikoslovec,
njegovo srce praktično
celotno življenje bije za astronomijo - s srcem gleda v vesolje.
In slovenski astronomiji je
z izbranimi vrhunskimi prevodi (sploh s francoskega govornega področja)
vtisnil neizbrisen in zelo dragocen astronomski pečat.
Na tem mestu lahko brez pretiravanja rečemo, da vsak astronomski krožek, astronomsko društvo,
vsak mentor,
in član krožka, društva štejejo in g. Ludvik je živ dokaz za tako trditev.
Seveda štejejo tudi mediji z astronomsko vsebino - v Sloveniji še posebej
astronomska revija Spika.
Če strnemo - Ludvik se zaveda, za večino še zmeraj
tuje resnice, da se temeljni odgovori skrivajo v vesolju.
In o tem vam bosta pripovedovala tudi Mali princ in turški astronom.
Čas je torej, da spet preberete, vzamete v roke Malega princa - a tokrat izpod peresa
astronoma Francesca Palle in imenitnega prevoda Ludvika Jevšenaka.
Še nekaj pojasnil.
Asteroid B612 ne obstaja.
Saint-Exupéry je našel navdih za poimenovanje po asteroidu 612 Veronika,
ki ga je odkril nemški astronom
August Kopff leta 1906 ter po svojem službenem letalu, ki je nosilo identifikacijsko število A612.
Leta 1975 so asteroid 2578 poimenovali “Saint-Exupéry”.
Mednarodna astronomska zveza pa je asteroid 2969928, ki so ga leta 1994
odkrili v Italiji, preimenovala v (2969928) Francescopalla.
Sledi nekaj zgovornih ilustracij Sylvie Duvernoy iz mojstrovine
Francesca Palle - "Mali princ in turški astronom".
Porodnišnica zvezd - Orionova meglica M42.
Glavni junak zadnjega dela zgodbe je lisica, ki se pojavi nekega jutra,
ko se Mali princ zbudi. Ta bi se z njo rad igral, a se ne more, ker lisica
pravi, da ni udomačena. Mali princ ne ve, kaj pomeni »biti udomačen«.
Lisica mu razloži, da so ljudje hudobni, ker imajo puške in lovijo, ob
tem pa so pozabili, da udomačiti pomeni »ustvarjati vezi«, ne pa
podrejati drugih svoji volji. Lisica je polna modrosti in Malega princa
opominja, da »le tisto spoznaš, kar udomačiš« in da »kdor hoče videti,
mora gledati s srcem«, ter zaključi z nepozabnim: »Bistvo je očem
nevidno.«
Seveda je tudi na nebu ozvezdje Lisice, Kače, Ovna ... in vsa ta naša pomenljiva, zgovorna
poimenovanja ozvezdij je spoznal tudi naš junak, radovedni Mali princ.
Če radijski valovi pulzarja zadenejo Zemljo, bomo ta
pulzar lahko tudi zaznali z radijskimi teleskopi.
To je seveda poenostavljena risbica.
Turški astronom, v družbi Galileja, med opazovanjem nočnega neba s teleskopom - ki nam
odkrije podrobnosti in majhne ter svetlobno šibke objekte, ki so sicer očem nevidni.
Posrečena primerjava pulzarja in najvišje gore na Zemlji, Mount Everesta.
Zapisal Zorko Vičar
Zaroka ob kolobarjastem Sončevem mrku (ring-of-fire),
14. okt. 2023
Prstani mrka Avtorstvo slike & avtorske pravice: Jerry Zhang (levo),
Baolong Chen (fotograf) & Amber Zhang (desno)
Pojasnilo:
Vedela je vse razen vprašanja.
Dobro se je zavedala, da bo prišlo do popolnega kolobarjastega mrkaSonca, ki bo viden z njunega cilja vožnje:
jezera Abert v
Oregonu.
Vedela je, da se bo naslednji
mrk z ognjenim prstanom zgodil v
ZDA šele čez
16 let, zaradi česar je to redka fotografska priložnost.
Načrt ji je ustrezal: da se bosta s fantom pojavila pred mrkom
v silhueti, včasih sama, včasih skupaj.
Vedela je, da bo
kolobarjasta faza tega mrka trajala le nekaj minut in pomagala je pri mnogih
urah načrtovanja.
Videla je njunega prijatelja, ki je kamero postavil
približno 400 metrov stran na dnu grebena.
Ni pa vedela, kakšno vprašanje ji bo zastavil. Vendar je vedela odgovor: "JA".
VIR: apod
Poslovil se je nam nadvse dragi slušatelj prof. dr. Peter Jereb (19.9.2023) - "Nevmerlost".
Vedel je, da se odgovori skrivajo v vesolju!
Umrl je dolgoletni zvesti slušatelj sredinih astronomskih predavanj na Šentvidu in naš dragi prijatelj
prof. dr. Peter Jereb.
Bil je dolgoletni predstojnik
Laboratorija za električne stroje, med leti 1985 in 1989 pa tudi dekan Fakultete za elektrotehniko.
Dr. Jereb je na znanstvenem področju električnih strojev veljal za eminenco.
Naša astronomska predavanja je obiskoval vsaj od leta 2010 in to redno, tudi ko je že globoko presegel 90 let - izjemno.
Na koncu žal ni mogel več na teraso na astronomska opazovanja (žal Gimnazija Š. še nima dvigala), a do prvega nadstropja se je
zmeraj potrudil in tako redno poslušal astronomska predavanja.
Po predavanjih (redko vmes) je spoštljivo vprašal,
če se mu je zdelo kaj nerazumljivo, dvoumno ali če je imel sam dodatno teoretično razlago.
Spomnim se, da ga je zelo zanimal začetek vesolja v povezavi s splošno teorijo relativnosti in s časom
ter gravitacijskimi valovi.
Skoraj zmeraj se je odzval na gradivo, ki sem ga po e-pošti poslal slušateljem.
Imel sem občutek - da če bi Peter še enkrat začel svojo akademsko pot, bi to bila astronomija.
Dokler je zmogel, se je udeleževal tudi naših strokovnih ekskurzij in kdaj sva bila v hotelu tudi cimra.
Bil je izredno topel sogovornik in zelo razgledan, širok v razmišljanju, radoveden do konca.
Peter je kritično vrednotil tako
preteklost, kot sedanjost, a reagiral zmerno - bil je Znanstvenik in Mislec z veliko začetnico.
Občasno sem ga po predavanjih peljal tudi domov (velikokrat sta to počela tudi Sandi B.
in Nada D., lani samo še Nada).
Povedal mi je, da je kot otrok živel v Radečah, in da so mu starši skoraj vsako nedeljo
plačali vozovnico za vlak do Rimskih Toplic, kjer so se otroci z veseljem cel dan do onemoglega podili
po bazenih toplih vrelcev. Omenil je tudi, da je termalna voda Rimskih Toplic dejansko zelo zdravilna, saj
so se rane otrokom - malim "gladiatorjem", ki so jih imeli polno na nogah in rokah od vsakdanjega
podenja po gmajnah, grmovju in makadamskih cestah - v bazenu do popoldneva "čudežno" zacelile.
Nikoli ne bom pozabil pogovora, ko sva skupaj sedela v Štefanovi katedrali na Dunaju. Pred nama je bilo polno turistov,
midva pa sva se odmaknila od gneče na mirno klopco dialoga levo zadaj.
Najprej je kritično opisal odnos današnjih študijskih metod do stroke, kjer se vse preveč
zanašamo na računalniške simulacije - a študentje, mladi doktorji, pa še osnovnih konceptov in eksperimentalnih
veščin ne obvladajo. Tako je omenil, da mu je mlad raziskovalec namignil, da
so njegovi načrti električnih motorjev zgrešeni, saj se pri vnosu v računalniški modelski simulator
ne vrtijo.
Peter je vedel, da to ni res in je počasi mladega raziskovalca vodil od koraka do koraka
v računalniškem programu (sam ni ravno poznal dotične kode, a je vedel,
kje v kodi so izpuščeni koraki - kje ni povezav), da se je njegov motor na ekranu končno pričakovano "zavrtel".
Povedal je, da mladi mož sploh ni algoritemsko zvezal vseh navitij in to mu je dokazal s tokovi preko prej manjkajočih povezav,
ki jih je po
Petrovi intervenciji, mladi mož moral pomeriti po navitjih motorja korak za korakom. Dr. Peter je takrat bil že
skoraj 20 let v pokoju. Zanimivo je, da današnji pristop mladih išče najprej napako
v odraslih avtoritetah. Nič ni narobe, da podvomiš v avtoritete, a pri tem moraš paziti,
da sam ne izpadeš bebec ...
Tudi sam sem še kako razumel to Petrovo zagato - ker mnoge stroke danes bolj verjamejo računalniškim modelom kot resničnim
dogajanjem in meritvam v naravi ... Zadeva je v resnici skrb vzbujajoča - tudi občasno v astronomiji.
Še zanimivost, tudi Petrov oče je študiral na dunajski univerzi - kako je v resnici preteklost blizu.
Dunajska katedrala je še posebej za naš kulturni prostor polna globoke simbolike, tudi astronomske -
no, prvi dunajski škof 1513–1522 je bil prav Slovenec Jurij Slatkonja
in je tudi pokopan v Štefanovi katedrali,
med drugim je ustanovil sloviti zbor dunajskih fantov, Vienna Boys' Choir ali Wiener Sängerknaben - bil je tudi njegov zborovodja -
Slatkonja je cesarja Maksimilijana I. Habsburškega naučil tudi slovensko, bila sta velika prijatelja.
Bil je tudi velik prijatelj matematike in fizike. Andrej Perlah
(matematik, astronom, zdravnik - 17. november 1490, Svečina nad Mariborom, Slovenija, † 11. junij ali 19. junij 1551, Dunaj, Avstrija)
je leta 1517 izdal svoje prve astronomske efemeride,
Novi almanah za leto 1518,
skrbno preračunan za dunajski poldnevnik in s posvetilom Slatkonji.
Od leta 2000 Dunajska nadškofija podeljuje vsako leto nagrado za novo liturgično glasbo, poimenovano po škofu Slatkonji.
Pogovor s Petrom v svetovljanski katedrali je tekel naprej.
Naslednje breme, ki mu je ležalo v zavesti njegove strokovne in življenjske poti,
je bilo povezano s paranoičnimi tajnimi službami, ki so se vtikale tudi v strokovno delo.
Dr. Peter in sodelavci z univerze so strokovno sodelovali s tujino, s Švico in
tudi potovali tja na znanstvena srečanja elektrotehnikov. A v nobenem
primeru jih obveščevalna služba iz Beograda ni pustila pri miru. Pravi, da so jim na poti
cel čas sledili z avtomobilom. Tudi, ko so se ustavili na stranišču ali v kaki okrepčevalnici,
so se brez sramu razkazovali, da jih imajo pod nadzorom ... A Peter, kot je imel res potrpežljiv značaj,
se je na to neokusno zalezovanje navadil in pravi, da so z ignoriranjem špicljev počasi
postali tudi precej neobremenjeni in so se na poti čez čas lahko skoraj popolnoma sprostili, tudi v Švici.
Bil je zmeren mož, a vseeno kritičen in to je znal elegantno izpeljati.
Ko sem med predavanji predstavil življenje
izjemnega slovenskega fizika
Jožef Stefan (* 24. marec 1835, Sveti Peter pri Žrelcu, sedaj predel Celovca,
† 7. januar 1893, Dunaj) in še njegovo pomenljivo mladostno pesem "Nevmerlost",
se je
Peter Jereb odzval z besedama: "Kako globoko." Še pesem - kako je razmišljal osemnajstletni Jožef Štefan!
Nevmerlost
Kako zalostno bi bilo
tu na zemlji nam ziveti,
ce bi morali po smerti
kakor drugo vse strohneti!
Ce bi nam zaperti bili
lepsi in srecnejsi kraji,
ce bi tudi nam neznani
vekomaj ostali raji.
Iz knjige Jozef Stefan, Fizik 1835 - 1893
(avtor Niko Ottowitz, Celovec 2010).
Lani je takole ganljivo zapisal ob slovesu Sandija B., sošolca iz Šentvida - U3:
"From: Zarka Zemva Jereb
Date: Wed, 24 Aug 2022 at 22:32
Subject: Re: Danes se je s tega sveta poslovil naš dragi prijatelj Sandi Brcar
To: Zorko Vicar zorko.vicar@ ...
Lepo pozdravljeni, neskončno me je prizadela vest, da našega sošolca in prijatelja ni več.
Če se boste dogovorili, da bi mu poklonili cvetje bom seveda prispeval
Ker nisem v Lj, se na žalost ne bom mogel osebno udeležiti njegovega pogreba.
Bil mi je drag prijatel in ga bom zelo pogrešal. Peter Jereb"
No - sedaj sta s Sandijem spet skupaj - vsi bomo skupaj.
Dragega Petra sem čutil nekako takole -
druženje naredi človeka - vse kar imamo in kar smo, so nam dali drugi,
a tudi mi dajemo drugim in prav je, da se tega zavedamo.
Med nami je živel skromen velikan, ki nam je napolnil življenje s človečnostjo,
s smislom, z znanjem in radovednostjo. Vedel je, da se odgovori skrivajo v vesolju.
Zbogom Peter.
Še tekst iz: https://fe.uni-lj.si/novice/poslovil-se-je-prof-dr-peter-jereb/
Dr. Jereb je na znanstvenem področju električnih strojev veljal za eminenco. Bil je dolgoletni predstojnik
Laboratorija za električne stroje, med leti 1985 in 1989 pa tudi dekan fakultete. V svoje pedagoško delo je
vpeljal številna najnovejša dognanja in teoretične pristope k obravnavi strojev, študentom in sodelavcem pa
je bil vedno pripravljen pomagati tako s strokovnimi kot tudi z življenjskimi nasveti. Njegova znanstvena
in učbeniška zapuščina nas bo tudi v prihodnje navdihovala in vodila pri načrtovanju novih zmogljivejših
električnih strojev.
Žalna seja za spoštovanim profesorjem bo v četrtek, 5. oktobra 2023, ob 14:15
v predavalnici P2 na Fakulteti za elektrotehniko.
Nekaj slik v spomin dragemu Petru Jerebu.
Peter stoji na sredi - ima kapo na glavi.
Ogled mehanizma starodavne astronomske ure v Pragi - bili smo redki
privilegiranci, ki nam je to bilo omogočeno.
Izjemen ogled in razlago je vodil nadvse prijazen, simpatičen glavni urar
Peter Skala (Petr Skála) - drugi z leve .
Iz slik je razvidno, zakaj ni navada, da bi množično vodili skupine
na ogled mehanizma znamenite astronomske ure (zelo malo prostora).
To je bil naš privilegij ... Bili smo dobesedno del časovnega stroja!
To je ura, ki teče od časov Barbare Celjske in z veliko verjetnostjo lahko sklepamo,
da jo je tudi kraljica Barbara občudovala.
O uri sem objavil članek v Spiki - nekoliko razširjen je na naslovu: ASTRONOMSKA URA V PRAGI
EKSKURIJA V PRAGO
- od 16. do 19. maja 2013.
Peter med opazovanje Sončeve aktivnosti skozi H-alfa teleskop.
EKSKURIJA V PRAGO
- od 16. do 19. maja 2013.
Pred znamenito srednjeveško praško astronomsko uro - Peter je drugi z leve.
EKSKURIJA V PRAGO
- od 16. do 19. maja 2013.
Pred dunajskim planetarijem - Peter v modri srajci (s kapo) stoji pod "Luno".
Ekskurzija na Dunaj
- 11. in 12. maj 2012.
Spikino srečanje ljubiteljev astronomije / Moravške noči astronomije / 2023,
- v soboto, 23. septembra 2023 od 12. ure naprej
V soboto, 23. septembra 2023 od 12. ure naprej bo na Limbarski gori tradicionalno Spikino srečanje
ljubiteljev astronomije / Moravške noči astronomije.
Izjemno prikupno okolje za opazovanje lepot neba v središču Slovenije.
Spikino astronomsko srečanje na Limbarski gori 2022
(ko se je že zjasnilo) - foto: Martin Gladović, ADV.
Tudi letos bomo iskali, vsaj občasno in že tradicionalno, lepote neba med oblaki - a se splača (jaz sem že 2x užival v
jutranjih objektih globokega neba).
Prosimo vas, da pridete v čim večjem številu, da o dogodku obvestite ali pa kar s seboj pripeljete otroke,
prijatelje, znance in sorodnike, da prinesete in postavite svoje teleskope, četudi majhne in majave. Limbarska
gora se dviga 774 metrov nad morjem praktično sredi Slovenije, tako da imate približno isto pot tako tisti
z Dolenske, Gorenjske, Prekmurja in Primorske.
Spikina vsakoletna srečanja segajo vse tja v leto 1994, ko smo se prvič zbrali v organizaciji Astronomskega
društva iz Radovljice. Vse od takrat so srečanja organizirala različna društva širom po Sloveniji. Še najdlje
so vztrajali Kamničani s srečanji na planini Kisovec pod Veliko planino.
Kaj bomo s teleskopi opazovali na srečanju?
V soboto od 12. ure naprej bomo skozi različne solarne teleskope opazovali pege in izbruhe na Soncu,
z opazovanji pa bomo nadaljevali pozno v noč, ko bomo opazovali planete našega osončja in Luno.
Poleg naštetih znamenitosti bomo pogledali še kakšno meglico, galaksijo in še kaj. Z opazovanji
zaključimo tradicionalno v nedeljo zjutraj.
Na oddaljenem eksoplanetu odkrit metan,
- 20. sep. 2023 apod
Pojasnilo:
Kje drugje bi lahko obstajalo življenje?
Eno od
velikih odprtih vprašanj človeštva,
lociranje planetov, kjer bi lahko preživelo življenje zunaj Osončja, je leta 2019 naredilo korak naprej z
odkritjem znatne količine vodne pare v atmosferi oddaljenega eksoplaneta
K2-18b.
Planet in njegova matična zvezda,
K2-18,
se nahajata približno 124 svetlobnih let stran od nas proti ozvezdju
Lev
(Leo).
Eksoplanet je bistveno večji in masivnejši od naše Zemlje, vendar kroži v
bivalnem območju svoje domače zvezde.
K2-18, čeprav je bolj rdeč od našega Sonca, sveti na nebu
K2-18b s podobno svetlostjo kot
Sonce na zemeljskem nebu..
Atmosfersko vodo
so leta 2019 odkrili na podlagi podatkov treh vesoljskih teleskopov:
Hubble,
Spitzer in
Kepler, z opazovanjem absorpcije barv vodne pare, ko se
planet giblje pred zvezdo.
Sedaj leta 2023, so
nadaljnja opazovanjavesoljskega teleskopa Webb v
infrardeči svetlobi
odkrila dokaze o drugih molekulah, ki kažejo na življenje - vključno z
metanom.
Gornja ilustracija predstavlja eksoplanet
K2-18b
na skrajni desni strani, okoli katerega kroži luna (sredina), medtem ko skupaj krožita okoli
zvezde rdeče pritlikavke, upodobljene spodaj levo.
Vir: apod
Metan
Na stotine milijonov milj od Zemlje je Nasin rover Curiosity zaznal "dih" metana CH4 na Rdečem planetu.
Ob štirih priložnostih konec leta 2013 in 2014 je rover povohal zrak in našel razmeroma intenzivne
koncentracije metana – desetkratno povečanje v primerjavi s prejšnjimi meritvami.
To je potrdilo prejšnja odkritja metana na Marsu iz zemeljskih observatorijev na Zemlji.
Tu na Zemlji večina metana izvira iz življenja – večinoma iz anaerobnih mikrobov, imenovanih metanogeni,
na primer v črevesju krav, pa tudi iz razpada rastlinske snovi in drugih bioloških procesov na mestih,
kot so recimo mokrišča.
Ali metan na Marsu kaže na življenje tudi tam?
Mike Mumma iz Centra za vesoljske polete Goddard v Greenbeltu, MD, pravi: "Vodilna ideja je, da se metan
na Marsu sprošča iz podzemnih rezervoarjev, ki jih je ustvarila pretekla biologija."
Puščajoča polja talnega plina na Marsu bi torej lahko bila znak starodavnega življenja.
-ali ne.
Včasih je metan znak geologije in ne biologije. Na Zemlji, na primer, vulkani proizvajajo metan.
Na Marsu trenutno ni aktivnih vulkanov, vendar znanstveniki preučujejo možnosti sproščanja metana
tudi skozi druge geološke procese. Ti procesi vključujejo reakcije ogljika iz karbonatnih kamnin
ali plina CO2 z vodikom iz tekoče vode. Pri določenih temperaturah te reakcije proizvajajo metan.
Metan, ki ga je Curiosity vohal, bi lahko bil dokaz teh reakcij.
Na našem planetu lahko metan prihaja iz številnih virov, vključno z naftnimi in plinskimi viri,
premogovništvom, odlagališči odpadkov in odpadnimi vodami ter mikrobnim metabolizmom v mokriških
ekosistemih. Charles Miller iz Nasinega laboratorija za reaktivni pogon in njegova ekipa uporabljajo
podatke Nas+ine letalske misije CARVE za raziskovanje emisij metana zaradi odmrzovanja permafrosta in
tundre ter kaj te emisije pomenijo za občutljivost arktičnih ekosistemov na segrevanje. Podatki
CARVE kažejo, da naraščajoče emisije metana trajajo globlje v hladno sezono, saj podnebne spremembe
ohranjajo podzemno temperaturo tal nad lediščem pozno v jesen, vse do severnega pobočja Aljaske.
Te ugotovitve bi morale pomagati izboljšati natančnost globalnih modelov ogljikovega cikla.
Sonce v H-alfa svetlobi 20. sep. 2023. Je izjemno aktivno - na robu se opazi ogromno dvignjene
plazme, veliko bliščev, manjša slika zgoraj. H-alfa teleskop Lunt - 35 mm. Marsikje po svetu so opazili polarne sije
mnogoterih barv. Mogoč je tudi v Sloveniji.
Zanimivo je bilo opazovati Sonce 21. in 22. sep. 2023, ko so protuberance praktično izginile - kot zatišje
po magnetni nevihti 20. sep. in dneve prej. Zanimivo. Zatišje je trajalo je nekaj dni, do 26. 9. 2023, da so se pojavile nove
izrazite protuberance - ali je to kak podcikel.
Da je sklepanje morebiti vsaj majčkeno utemeljeno, se je zgodilo podobno 3. sep. 2023 - po kar nekaj dnevnem
skromnem dogajanju na Soncu, se le to spet zelo razcvetelo - ogromne protuberance na robu Sonca.
Pojasnilo:
Ta prizor bi bil lep tudi brez kometa.
Samo po sebi je
nebo ob sončnem vzhodu elegantno temno modro v višinah, s šibkimi
belimi zvezdami, ki kukajo skozenj, medtem ko je blizu obzorja
prijetna porjavelost.
Že sami po sebi so griči vzhodne
Slovaške
v ospredju privlačno zeleni, v daljavi pa hriba Zadňa hura in Veľká hora ter luči mestec ob poti.
Venera, ki je sama na desni, je videti
izvrstno, obdana
s pisano atmosfersko korono.
Toda tisto, kar najbolj pritegne pogled, je
komet.
Na levi je na
tej sestavljeni sliki, posneti tik pred zoro včeraj zjutraj,
komet Nishimura.
V nedavnih jutrih po vsem svetu je zaradi njegove
svetlekome in dolgega ionskega
repa marsikatera jutranja panoramska fotografija nenavadno lepa.
Jutri bo šel C/2023 P1 (Nishimura) najbližje Zemlji za približno naslednjih
434 let.
Vir: apod
Med našimi člani je komet Nishimura z mobilnim telefonom ujel le Martin na obali!
Za nami je vremensko apokaliptično poletje,
a Luna nas je vseeno 31. avgusta 2023 prav prijazno pozdravila s prekrasno pastelno korono
Polne Lune blizu perigeja so res najsvetlejše in največje na nebu planeta Zemlje. Toda razlike v velikosti in svetlosti
med polnimi Lunami so razmeroma majhne in dejansko primerjavo z drugimi polnimi Lunami je težko narediti zgolj na oko
- a mediji večinoma, kdaj tudi precej senzacionalistično, o tem veliko poročajo, in sicer o raznih modrih superlunah, itn.
Na teh slikah (polna Luna) 31. avgusta 2023, na poti iz ARSO, se krasno
vidi pravljična barv polna Lunina korona skozi tanko kopreno oblakov in celo Lunin obraz.
Tako nam je Luna prijazno pomahala v slovo od vremensko res težkega poletja 2023.
V meteorologiji je korona (latinsko corona »venec, krona«) optični pojav, ki nastane zaradi uklona Sončeve ali Lunine
(ali občasno zaradi svetlobe svetlih zvezd ali planetov) na posameznih majhnih vodnih kapljicah in včasih
na drobnih ledenih kristalih v oblaku ali na zamegljeni stekleni površini. V svoji polni obliki je korona
sestavljena iz več koncentričnih obročev pastelnih barv okoli nebesnega predmeta in osrednjega svetlega
območja, imenovanega avreola.
Avreola je pogosto (predvsem pri Luni) edini vidni del korone in ima
videz modrikastobelega diska, ki proti robu prehaja v rdečkasto rjavo. Kotni premer korone je odvisen od
velikosti vpletenih vodnih kapljic; manjše kapljice proizvajajo večje korone. Iz istega razloga je korona
najbolj izrazita, ko je velikost kapljic najbolj enakomerna. Korone se od halojev razlikujejo po tem,
da so slednji oblikovani z lomom (in ne z uklonom) sorazmerno velikih in ne majhnih
ledenih kristalov. Uklonski vzorec se imenuje Airyjev disk.
Premer avreole okoli Sonca ali Lune ima kotni raztezek med 2,5° in 8°, kotni premer zunanjih obročev je lahko do 15°.
Mavrica ali halo pa ste sta posledica loma svetlobe na kapljicah ali ledenih kristalih v atmosferi.
Pravijo, da je
zadnja polna Luna bila dvakrat nenavadna.
Najprej je bila
modra Luna.
Sodobna definicija
modre Lune
je druga polna Luna, ki se pojavi v enem koledarskem mesecu.
Ker je leta 2023 13 polnih Lun, mora imeti en mesec dve - in ta mesec je bil avgust.
Prva polna Luna je bila 1. avgusta in so jo poimenovali
jesetrna Luna.
Drugi razlog, da je bila zadnja polna Luna
nenavadna, je bil ta, da je bila
superluna.
Sodobna definicija
superlune je Luna, ki doseže svojo polno
fazo, ko je relativno blizu Zemlje - in je zato
videti nekoliko večja in svetlejša od povprečja (a ne na prosto oko).
30. avg. 2023 je bila Luna v ozvezdju Vodnarja in blizu Saturna (konjunkcija).
Ob polni Luni so Sonce, Zemlja in Luna poravnani, pri čemer je Zemlja v sredini.
Lunina dnevna stran – njena popolnoma osvetljena polobla – pa je obrnjena neposredno proti nam na Zemlji.
Predelava najbolj popularnega prenosnega namiznega stojala Dobson v zložljiv Dobsonček,
22. 7. 2023 - nakup okovja in predelava stojala v eni uri iz 3D v 2D
Vsekakor je za opazovanje skrivnosti nočnega neba potreben kar se da velik premer
objektiva teleskopa, oz. daljnogleda (večji premer pomeni večjo ločljivost, svetlejšo sliko nebesnih teles).
A življenje nas kdaj primora k kompromisom. No - naš kompromis pa sploh ne bo tako zelo slab, sploh pa ne gnil.
Končni rezultata bosta namreč stojalo in optika, ki bo veliko zmogljivejša od Galilejeve, s katero
je, pomislite, postavil nove temelje tako v opazovalni, kot teoretični astronomiji -
in ta zgradba še danes trdno stoji na njegovih temeljih in temeljih sodobnikov.
Kompromis bomo strnili v misel - vse kar rabim, nosim s seboj. Seveda je
ta misel bila prvotno namenjena človeškemu vedenju - a človek je tudi bitje orodij, naprav
in za živo astronomijo je zagotovo potreben tudi spodoben teleskop na zanesljivem stojalu.
Velikokrat si nakupimo na desetine kg optične opreme in potem jo redko uporabimo, ker ...
Tokrat bomo predstavili 2,3 kg težko opremo, katere
stojalo v širino meri maksimalno 20 cm in 28 cm v dolžino ter na sredi do 10 cm debeline,
optična cev pa ima zunanji premer 84 mm (objektiv 80 mm) in goriščno razdaljo 33 cm.
Tako opremo brez težav damo v vrečko in pod sedež avtomobila ali v manjši nahrbtnik,
kamor lahko dodamo še obleko, pijačo in hrano ...
Zakaj je temu tako? Ker smo z minimalnim posegom v standardno Dobsonovo namizno stojalo
dosegli, da je le to zložljivo. Strošek je le
okrog 5 eur in za poseg rabimo maksimalno eno uro časa (nakup in predelava). Stojalo se postavi
v uporabno obliko v nekaj sekundah ...
Izbrali pa smo optično cev, ki nudi, glede na ceno in premer refraktorja, v tem razredu
maksimalno kombinacijo. Na to stojalo seveda lahko montiramo
še ostale refraktorje od 50 do 100 mm premera in tudi reflektorje,
recimo tipa Newton (FirstScope 76 mm ali 100 mm - o teh možnostih pa smo že pisali v Spiki).
Sledijo slike in napotki, kaj kupiti in kako predelati mini Dobsončka v zložljivega.
Spodnji del stojala razstavimo tako, da odvijemo veliko matico vijaka (križni izvijač,
ključ 13 mm ali klešče), ki drži skupaj
podnožje in zgornjo vrtljivo ploščo s pokončno roko, ki ima čeljust za montažo optičnih cevi (
nekje do 10 cm premera ). Tudi to čeljust odstranimo, da bomo lažje privili vijake
sklepne sponke (panta po domače), v stičišče vrtljive osnovne plošče in pokončne nosilne roke.
V železnini kupimo:
- sklepno sponko, pant 50x35 mm (1.2 EUR)
- zapah s kavljem ("klipsna", recimo za mizo) (3 EUR)
- 11 lesnih vijakov 4x12 (1 EUR)
Sklepno sponko, pant 50x35 mm, privijemo na sredo, kjer se stikata
osnovna vrtljiva plošča in pokončna roka (potrebujemo 6 vijakov).
Pravokotna roka ima na zunanji strani nosilec (stabilizator, podpornik), pod ta nosilec, a na obod
osnovne vrtljive plošče, privijemo kavelj zapaha (2 vijaka). Sam sem ga še prej s kleščami
nekoliko
zvil - da se lepo prilega okrogli vrtljivi plošči in tudi sam žleb nekoliko potisnil (zvil)
proti pokončni roki.
Na nosilec (stabilizator, podpornik) pravokotne roke privijemo
še del zapaha (trije vijaki - najprej enega) z vzvodnim jezičkom in žičnato zanko, ki se zatakne za kavelj.
To je najbolj kočljiv postopek, saj mora biti osnova zapaha odmaknjena za slab mm vstran
od točke, ko je zanka nenapeta. Zapah mora biti namreč v spetem položaju
nekoliko napet (to poznamo, ko recimo zapiramo kake kovčke, dele miz ...).
Zato najprej ta del zapaha z zanko delno privijemo samo z enim vijakom (pri
luknji, ki je najbližje kavlju) in testiramo,
če je zapah ravno dovolj napet - ali sta torej osnovna vrtljiva plošča in pokončna roka
trdno, nepremično
speta z zapahom. Pri tem zadnjem koraku morate biti torej nekoliko bolj previdni.
Ko izvršimo ta zadnji, tretji korak, smo praktično končali
z montažo sklepne sponke, kavlja - zapaha.
Sedaj odvijemo še tri vijake, ki so prej vezali (spajali) osnovno vrtljivo ploščo s pokončno roko.
Sam sem to naredil že po montaži sklepne sponke (kar pa je bilo prezgodaj).
Na koncu pa spet z občutkom spojimo podnožje z vrtljivo ploščo z nosilno roko
(z vijakom z matico ...). Vijaka (matice) ne smemo preveč priviti, drugače
se zgornja plošča ne bo vrtela.
Na pokončno roko privijemo še čeljust za montažo optične cevi.
Sedaj z zapahom (s klipsno) postavimo nosilno roko pokonci, na čeljust
roke z vijakom pritrdimo optično cev in testiramo našo nadgradnjo.
Sam sem zelo zadovoljen s to predelavo stojala iz 3D v 2D, čeprav, kot se to recimo samokritično
poudari s strani igralca
Cilliana Murphyja
v filmu Oppenheimer, tudi sam nisem ravno praktičen človek ...
Še nasvet - ki ne govori o stojalu, a paše v kontekst razumevanja vesolja.
Oglejte si torej film Oppenheimer, čeprav si prizori v filmu sledijo precej zmedeno, nekoliko kaotično - kot se to recimo
dogaja v kvantni mehaniki preko izmenjave virtualnih
fotonov, nedoločenosti lege in gibalne količine, med fluktuacijami vakuuma ...
Ali so to povezavo hoteli tudi prikazati preko
kaotičnega zaporedja prizorov, ne vem? A vseeno ima nekaj človeško-kozmološke duše tale film.
Film poudari izjemno neugoden trenutek velikega odkritja v nuklearni fiziki tik pred drugo svetovno vojno.
Takrat so že bili na sledi fuziji, kot viru energije zvezd - več o tem morebiti v naslednjih člankih.
A hkrati so odkrili sprostitev energije
pri cepitvi masivnih atomskih jeder. Oboje je povezano z znamenito enačbo E = Δmc2.
Otto Hahn in
Fritz Strassmann (sodelovala je tudi Lise Meitner)
leta 1938/39 odkrijeta, da se z nevtronskim obstreljevanjem atomskega jedro urana 235 le ta razcepi na dve lažji atomski jedri.
L. Meitner je dala razlago te jedrske reakcije in jo poimenovala jedrska cepitev, fisija. Na tej reakciji temelji
delovanje jedrskih reaktorjev in žal tudi zloglasnih jedrskih bomb.
Pri tipični fisijski reakciji se jedro urana-235, potem ko absorbira nevtron in za trenutek postane jedro izotop
U-236 (velja:
n + 23592U => 23692U ),
razcepi recimo na jedri kriptona in barija in pri tem sprosti še tri nevtrone (tudi ogromno energije).
Ne samo, da lahko dobimo različne izotope barija in kriptona z različnim številom prostih nevtronov,
ampak lahko dobimo tudi različne elemente (recimo La - lantan; Br - brom.)
Srednje velika jedra, kot so Ba, Kr, La in Br, imenujemo fisijski fragmenti, produkti.
Večinoma niso običajni izotopi teh elementov in so posledično zelo radioaktivni.
Proces predstavlja torej tudi sproščanje velike količine energije.
Od kod ta sproščena energija?
Pri fuziji, tvorbi atomov v zvezdah do železa, se energije sprošča (v našem Soncu že skoraj 5 milijard let)
in je končna masa jedra (recimo helija) zato manjša od gradnikov pred zlitjem (masni "defekt").
Pri tvorbi težjih elementov od železa (ti se NE tvorijo v zvezdah) pa je proces ravno obraten.
Energija se mora namreč pri tvorbi zelo masivnih jeder dovajati (recimo iz energije eksplozij supernov
ali energije trkov nevtronskih zvezd) in je tako končna masa (recimo urana 235) večja kot masa začetnih gradnikov.
Med tvorbo masivnejših atomov od železa namreč efektivno nekoliko prevlada delo odbojne sile protonov nad
delom privlačne močne jedrske sile med nukleoni - zato so ta jedra lahko precej nestabilna.
Pri velikih jedrih počasi prevlada odbojna sila med protoni nad močno jedrsko vezavno silo, ki deluje le na kratke razdalje.
Na splošno je geometrijska porazdelitev protonov in nevtronov tista, ki določa
stabilnost nekega atoma - vse kombinacije protonov in nevtronov še zdaleč niso stabilne
(precej težko med fuzijo nastane recimo najbolj reaktiven element fluor - 199F).
Velikokrat si pomagamo s kapljičnim modelom
jedra atoma (kjer se upošteva vezavna energija zaradi močne jedrske sile, površinske napetosti,
energija zaradi odbojnih sil med protoni,
energija združevanja parov, energija asimetrije - ki upošteva Paulijevo izključitveno načelo).
Pri razpadu masivnih atomov U-235 + n (recimo v jedrskih reaktorjih) pa gre ravno za obrnjen proces. 23692U => 14456Ba + 8936Kr + 3n
Torej je skupna masa (produktov razpada m_kon) na desni strani enačbe manjša od mase na levi (U-236, m_zac).
Velja torej m_zac > m_kon.
Čeprav je število protonov in nevtronov enako, sta jedri kriptona in barija tesneje vezani kot jedro urana;
njuna vezavna energija je večja (in sta zato lažji).
Sproščena energija je torej kar E = (m_kon - m_zac)c2 in ta nam v kontrolirani obliki prinese ogromno
energije v nuklearnih reaktorjih, a hkrati strašno razdiralno moč med jedrsko eksplozijo - verižno reakcijo.
Tako se torej sprosti tudi delček enormnih energij eksplozij supernov in silovitih trkov zvezd, ki so delno
shranjene v masivnih atomskih jedrih (U-235, U-238, Pu-239) - naš NEK je torej tudi del burnih dogajanj
v preteklosti vesolja (supernove, trki zvezd).
V filmu se prav dilema razdiralne moči jedrske energije pričakovano močno poudarja - in rešitve žal še danes nismo našli,
ker je pač taka trenutna narava človeka ...
(Ali je res zaradi jedrskega orožja manj vojn? Zagotovo je več delitve plena iz nabora manjših držav med velike ...,
tudi v tem trenutku!).
Ko opazujemo vesolje, tudi z mini Dobsonom, je prav, da razumemo tudi osnove naravnih procesov in pomen
dogajanj tam daleč - recimo v zvezdah - "v naših atomskih mamah." Več o tem morebiti v naslednjih člankih.
Ni napak, če si ogledamo tudi serijo Černobil - tudi kontrolirana fisija je potencialno zelo nevarna,
če ni kompetentne civilne kontrole nad
ekipami inženirjev, konstruktorjev in nad politiko, ki daje neumne ukaze ...
Astronomija v šolah bi zagotovo veliko prispevala k ekološki in znanstveni ozaveščenosti bodoče družbe,
tega nam danes še kako manjka (znanja in celostnega razumevanja delovanja narave)
in zato so poteze odločevalcev velikokrat zelo, zelo napačne. Da ne bomo načenjali zgolj
velikih tem - poglejmo samo, kaj damo v usta -
vse kar nam zavijejo v plastiko, hormonski motilci tako vztrajno najedajo našo naravo
in v službe se vozimo z dvema tonama železa, plastike, nafte pod zadnjico ...
Vrnimo se k predelavi stojala.
Najtežji del pri nadgradnji stojala, se je odvil v trgovini - kjer še trgovci niso našli
zapaha s kavljem (ponujali so mi nerodne pripornike).
Sam sem ga, že v obupu, odkril v maniri slepe kure in zrna (med stotinami
predalov) - bilo je samo še nekaj kosov ...
Zloženo stojalo in optična cev (več besed o optiki na koncu) sta tako
pripravljena, da ju damo v nahrbtnik ali stisnemo kam v avto, tako da bomo
čim manj obremenjevali prtljažni prostor, ki ga v času dopustov nikoli ni dovolj
...
V ta majhen nahrbtnik praktično ne moreš spraviti ne zloženega
stojala - zloženo stojalo in refraktor 80 mm pa kar padeta not.
Zelo, zelo praktično.
V avto seveda lahko porinemo kako zložljivo ali skrajšano cev do 200 mm, a v hribe to večinoma ne gre,
tudi za na letalo je težka oprema zelo nepraktična, grozi nam velika verjetnost za poškodbe, tudi zlome stojal, optike ...
Mini Dobson in refraktor 80 mm nas spremljata na mnogih poteh.
Pri namiznih Dobsonih je potrebno vzeti v obzir, da se lahko hitro prevrnejo ...
A s previdnim rokovanjem in če jih še nekoliko obtežimo, so to odlične
prenosne naprave, ki vam omogočajo kvalitetna astronomska opazovanja tudi na zelo odročnih krajih,
recimo v gorah ali na dopustu (dobra 2 kg prtljage).
Še beseda o optični cevi na eni izmed zgornjih slik.
To je hiter refraktor premera 80 mm goriščne razdalje 330 mm (f/4.1 kar je za refraktorje
redkost):
https://www.teleskop-express.de/shop/product_info.php/language/en/info/p12861_TS-Optics-80-mm-angled-finder-and-guide-scope-with-90--view---1-25--and-T2-connector.html
Stane dobrih 200 eur. Ima pa vgrajeno 90° Amicijevo prizmo, tako teleskop tvori pokončno sliko,
kar vas recimo pri javnih opazovanjih zavaruje pred množico vprašanj
o obrnjeni sliki in se vsi raje posvetijo videnemu - astronomiji.
Različico na sliki sem kupil pred mnogimi leti kot iskalo na večjem Dobsonu
(imam namreč kar velike težave z vidom). Danes se dobi nekoliko izpopolnjena različica,
kateri lahko odstraniš fokuser s prizmo.
Kako pa sem sploh prišel od iskala do teleskopa?
Življenje me je počasi izučilo, da recimo na letalo ali na dopust, v hribe, ne moreš tovoriti
velikih cevi.
Ta kombinacija, kratka cev 80 mm premera, refraktor nima obstrukcije, ni potrebne nobene kolimacije,
je APO (dve leči),
da izjemno svetlo sliko za svojo velikost. Kratko gorišče nam omogoča, da ga lahko uporabljamo kot
navaden daljnogled s povečavo okrog 15x (res razkošno polje). Odličen je za opazovanje mrkov (Sončevih seveda s filtrom).
Povečava 40x je še zmeraj super za megličaste objekte, tudi komete. Luna in Sonce, ter planeti, so pri 70x povečavi
zelo ostri - seveda malo moti barvna napaka, a to je davek zmerne cene.
Saturn pri 140x povečavi je naravnost odličen in velikokrat me sprašujejo, kako to, da je slika tako
solidna, da še pri večjih ceveh niso videli kaj bolje.
Tudi dvojne zvezde izpadejo prav lično.
Fokuser je navojni - "helicalni" - kar je za take male "živalce" dodatna prednost - premiki, zasuki morajo biti seveda
majhni (kratka goriščna raz.), a se vseeno lepo ostri.
Vse je precizno narejeno in z leti se mu lastnosti ne slabšajo (saj poznamo kake plastične fokuserje, ki s časom
odpovejo ...).
Obstajata še 60 in 50 mm različici, ki pa imata pričakovano temnejšo sliko in ..., sploh 50 mm
je res majhen žepni teleskopek, daljnogled (a za dnevno opazovanje izredno uporaben).
V rokah sem imel že veliko refraktorjev, a ta zmaga zaradi kratke goriščne razdalje
in izjemno kvalitetne izdelave, ki skupaj s ceno, prenosnostjo in široko paleto
povečav nudi v tej kategoriji največ. Novejši tehtajo le 1,1 kg.
A v kompletu ni nobenega okularja ..., priporočam 8 mm ali kak zoom okular.
Skupaj z zložljivim stojalom je torej opisana oprema ena od zmagovalnih kombinacij.
Seveda se na stojalo lahko pritrdi tudi ostale optične cevi.
Tukaj predstavljena se je izkazala že velikokrat.
Če pa imate možnost opazovati skoz večje teleskope, pa to seveda
nemudoma storite ...
Kaj recimo lahko opazujem skozi refraktor premera 80 mm?
Slika: Podoba Orionove meglice pri povečavi 40 (zgoraj levo),
podoba Saturna pri povečavi 120 (zgoraj desno). Podoba Luna pri
povečavi 60 (spodaj levo) in 120 (spodaj desno) – povzeto iz spleta.
Levo - Messier 24 v Strelcu in desno Obešalnik ali tudi Collinder 399 v Lisički
(oba objekta sta primerna za povečave okrog 20x). Vir: wiki
Po vrsti od leve proti desni:
galaksija M31 (M32, M110, Luna je dodana kot primerjava) v Andromedi,
Heliks (NGC 7293 - tudi Božje oko, "Eye of God" v Vodnarju),
Orionova meglica M42 (M43),
galaksija M33, galaksiji M81 in M82,
galaksija NGC 7331 (Caldwell 30 v Pegazu), meglica Rakovica M1 v Biku,
Hi-h (dvojna razsuta kopica v Perzeju, C14),
Cr39 v Perzeju, Plejade M45 (Gostosevci, Subaru v Biku), prekrasno dvozvezdje Albireo (Beta Laboda) -
potem zagotovo (ni slik zgoraj)
Jasli M44 v Raku, M11, M27, M13, M3, M4, M5, M35, M22, M8, M20, M51 ... in še in še
(večinoma seveda ne v takih izrazitih barvah, ki so rezultat
fotografiranja z dolgimi ekspozicijskimi časi).
Mitja R., Alen B. in Zorko V. smo predelano stojalo že testirali na Krekovem trgu (Lj.)
31. jul. 2023 - opazovanje nadvse aktivnega Sonca skozi H-alfa teleskopek Lunt 35 mm.
Odlično. Foto: Alen B.
Zorko Vičar, 22. jul. 2022
Dodatek
Verižna reakcija
Teoretične študije v zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja so pokazale, da cepitev
vključuje postopno spreminjanje oblike prvotnega jedra, nekako takole:
Recimo, da imate kos urana, ki je večinoma 235U, in vanj vnesete en nevtron. Eno jedro
absorbira nevtron, da proizvede 236U, ki se nato razcepi. Po tej cepitvi ostanejo trije prosti nevtroni.
Vsak od teh nevtronov lahko zadene drugo uranovo jedro in tako čez nekaj časa pride do treh novih cepitev
in devetih prostih nevtronov. Vsak od teh lahko povzroči novo cepitev in nato 27 prostih nevtronov.
Tako pride do zelo hitrega razmnoževalnega učinka, tako da kljub temu, da začnemo z enim nevtronom,
končamo z zelo velikim številom uranovih jeder, ki se cepijo. V delčku sekunde se lahko celoten vzorec
s približno 1027 jedri razcepi. Ta proces razcepa imenujemo verižna reakcija.
Ko nevtron nastane pri cepitvi, ne zadene v trenutku drugega uranovega jedra. Ne pozabite, da je vzorec
urana sestavljen iz atomov in med jedri (ki jih zasedajo elektroni) so velike razdalje (prazni prostori),
skozi katere se nevtroni
lahko premikajo, ne da bi povzročili cepitev. Običajno nevtron potuje 2 ali 3 centimetre, preden zadene jedro. Če
je torej vzorec zelo majhen (recimo 1 cm v premeru), se bo večina nevtronov premaknila skozenj in šla ven ob straneh,
preden bo povzročila novo cepitev. Da bi prišlo do dovolj cepitev, da se torej ohrani učinek množenja verižne reakcije,
mora biti vzorec urana določene minimalne velikosti. Če gre za kroglo, se izkaže, da je najmanjša velikost
približno 20 cm premera. Ta količina urana se imenuje kritična masa.
Ali aktivnost Sonca vpliva na vreme?
- kako velik vpliv ima, pa zelo težko izluščimo iz (šuma) različnih vplivov,
meritev - pa vendar, naredimo majhen napor?
Beseda o korelaciji.
Pearsonov korelacijski koeficient med dvema spremenljivkama x in y (recimo korelacija med številom peg na Soncu
in temperaturo) se zapiše kot:
Primeri raztrosnih diagramov spremenljivk x in y v povezavi s korelacijo (soodvisnostjo med x in y).
Različne porazdelitve točk spremenljivk x in y, skupaj s Pearsonovim korelacijskim koeficientom,
ki ga je mogoče izračunati za vsako od porazdelitev.
Upoštevajte, da slednji odraža razpršenost (raztros) oblaka točk in splošno (trendno) smer linearne odvisnosti x in y
(zgornja vrsta), ne pa njune strmine (srednja vrstica). Na primer, če porazdelitev točk
poteka točno vodoravno (srednja slika v drugi vrsti)
korelacijskega koeficienta sploh ni mogoče izračunati zaradi odvisnosti Y = 0 (variance je 0).
Druga šibka točka Pearsonovega korelacijskega koeficienta so nelinearne odvisnosti
(spodnja vrsta), ki jih s pomočjo tega koeficienta običajno sploh ne moremo zapisati ali pa le nezadostno
(iz spodnjih porazdelitev pa se nazorno vidi, da obstaja očitna odvisnost med x in y, a jih Pearsonova korelacija ne zazna,
saj jim nekorektno pripiše vrednosti 0). Vir: wiki
Pearsonov korelacijski koeficient označujemo z malo črko r ali
Rp, njegove vrednosti pa so lahko od -1 do +1. Vrednost korelacijskega
koeficienta od 0 do 1 je pozitivna korelacija in označuje sorazmerno rast
vrednosti v obeh nizih podatkov (x in y).
Vrednost korelacijskega koeficienta od 0 do -1 pomeni negativno
korelacijo, to je porast vrednosti ene spremenljivke, ki je sorazmeren z upadom
vrednosti druge; npr. koncentracija kisika v zraku pada z dvigovanjem nadmorske višine.
Popolne korelacije, to je vrednosti korelacijskega koeficienta r = ± 1, niso
značilne za biološke ali recimo meteorološke sisteme in se največkrat nanašajo na teoretične modele. Ničelna
vrednost korelacijskega koeficienta kaže na odsotnost linearne korelacije, to pomeni, da s
poznavanjem vrednosti ene spremenljivke ne moremo ničesar sklepati o vrednostih druge.
Pri razlagi vrednosti korelacijskega koeficienta
r vrednosti od 0 do 0,25 ali od 0 do -0,25
običajno pomenijo odsotnost korelacije,
medtem ko vrednosti r od 0,25 do 0,50
ali od -0,25 do -0,50 kaže na slabo korelacijo med spremenljivkami. Vrednosti
r v razponu od 0,50 do 0,75 ali od -0,50 do -0,75
kažejo na zmerno do dobro korelacijo, vrednosti r od 0,75 do 1
ali od -0,75 do -1 pa kažejo na zelo dobro do odlično
korelacijo med spremenljivkama x in y.
Še bolj sofisticirana interpretacija za običajno korelacijo r je naslednja:
0,00 – ni povezanosti
0,01-0,19 – neznatna povezanost
0,20-0,39 – nizka/šibka povezanost
0,40-0,69 – srednja/zmerna povezanost
0,70-0,89 – visoka/močna povezanost
0,90-0,99 – zelo visoka/zelo močna povezanost
1,00 – popolna (funkcijska) povezanost
Kaj nas tokrat zanima - zelo staro vprašanje?
Zanima nas odmik temperatur ali trajanja sonca v plus ali minus od siceršnjega trenda omenjenih spremenljivk
v povezavi s Sončevim ciklom (številom peg).
Ne zanimajo nas torej znani trendi zaradi nestanovitnosti vremenskih spremenljivk (segrevanje, naraščanje števila ur
sončevega obsevanja v Sloveniji) ali Sončeve aktivnosti
(v zadnjih ciklih upada), ampak zgolj vpliv povečanja ali zmanjšanja Sončeve aktivnosti na vreme
(na trajanje sonca, na temperaturo ...).
Tudi, če je ta vpliv, zaradi spremenljive Sončeve aktivnosti
(več ali manj peg, več ali manj izbruhov Sončeve plazme v vesolje, delno tudi proti Zemlji),
le nekaj desetink stopinje v povprečju, lahko deluje ta prispevek pri podnebnih spremembah (segrevanje)
zelo blagodejno, že pri minimalnem ohlajanju ali pa zelo rušilno pri segrevanju (že tako pregrete)
atmosfere!
TSI je total solar irradiance - obsevanost s strani Sonca - je moč na enoto površine
prejeta s Sonca v obliki elektromagnetnega sevanja, imenujemo jo tudi gostota energijskega toka in jo
označimo z j ali J in po definiciji ima enoto W/m2. V povprečju s Sonca na vrh Zemljine atmosfere prispe
gostota energijskega toka Jo = 1361 W/m2. Ker Zemlja potuje okrog Sonca po Elipsi, se energijska gostota
med latom spreminja za okrog 90 W/m2 (1316 W/m2 julija do 1407 W/m2 januarja).
Na zgornjem grafu pa vidimo, da na Sončev izsev vpliva tudi njegova aktivnost, ki jo merimo s številom peg (sunspots),
cikel Sončeve aktivnosti ima periodo približno 11 let.
Iz grafa lahko razberemo, da so te spremembe gostote energijskega toka s Sonca nekje med ΔJ med 1 in 2 W/m2.
Ali je Sončeva aktivnost in posledična majhna sprememba izseva (do 0.15 %) opazna, recimo v povprečnih letnih temperaturah
na Zemlji, v Sloveniji?
Vir: https://www.hindawi.com/journals/bmri/2014/538574/
Primerjalna grafa števila Sončevih peg (dnevne pov. vrednosti po letih) glede
na št. ur sončevega obsevanja (modra krivulja) - letne vsote - za Ljubljano 1949 - 2022 in letnih povprečnih temperatur.
Podatki za prvi (zgornji) graf so iz spodnje tabele.
Iz grafa se na oko vidi, da št. ur sončevega obsevanja zadnjih 70 let narašča (s trendom y = 6.8677x + 1553.9,
razlog je najverjetneje globalno segrevanje in posledično širitev Hadleyjeve celice - cirkulacije proti severu;
na severni strani Alp pa se št. ur obsevanja posledično manjša - analize naših podatkov in konferenca na Dunaju 2007).
Iz tega sledi, da je (brez premisleka) zelo težko potegniti korelacijo med tema dvema količinama zgolj na
osnovnih podatkih. Korelacija je celo rahlo negativna,
kar se razbere iz grafa, saj se je aktivnost Sonca v zadnjih ciklih manjšala
( y = -7.5861x + 925.29 ), recimo trajanje sonca pa v Sloveniji izrazito narašča
(y = 6.8677x + 1553.9 - kar je, kot smo že omenili,
skoraj zagotovo posledica globalne otoplitve in posledično sprememb v globalni cirkulaciji atmosfere).
A ker je trditi, da aktivnost Sonca ne vpliva na vreme, precej nelogična, pa se vendar potrudimo,
da o tem kaj povemo. Možno je, da znotraj šuma vseh mogočih vplivov na vreme,
vpliva aktivnosti Sonca na vreme ne moremo izločiti od vseh ostalih vplivov - ali celo,
da je minimalen.
Podatki iz https://spacemath.gsfc.nasa.gov/weekly/Earth8.pdf
in
https://www.swsc-journal.org/articles/swsc/pdf/2021/01/swsc200108.pdf
pa za zadnje cikle kažejo na manj ali kar 2 W/m2 spremembe
gostote svetlobnega toka s Sonca na vrhu atmosfere Zemlje (satelitske meritve - satelit ACRIM - Active Cavity Radiometer Irradiance Monitor)
med Sončevimi minimumi in maksimumi aktivnosti - štejemo pege.
Ali je to veliko ali zanemarljivo. Kot bomo videli, se ta mala sprememba zelo solidno ujema
z variabilnostjo globalne letne temperature med minimumi in maksimumi Sončeve aktivnosti po drugi svetovni vojni.
Katero metodo uporabiti? Korelacijo? Zdi se, da bi morali zaznati vsaj določeno minimalno odvisnost, korelacijo, med
ekstremi Sončeve aktivnosti in vremenom.
A katere vremenske spremenljivke uporabiti v statistiki?
Izbrali smo trajanje sonca in temperaturo. Zakaj - zdi se, da sta spremenljivki močno povezani
in bi korelacija morala biti podobna
(v splošnem več sonca pomeni višje temperature - saj so tako
določeni tudi letni časi, podnebni pasovi,
letošnje poletje pa nam to kaže na zelo krut način in potrebni bodo novi standardi gradnje in
nič več romantičnih lokacij ob vodah ali na plazovitih področjih;
naši prostorski načrtovalci in tudi standardi gradnje so žal čisto zatajili - glede na t. i. "neuke" prednike).
In kaj dobimo? Gremo po vrsti - najprej meritve.
Še primerjava drsečih povprečij za pov. letno temperaturo v Ljubljani glede na št. peg na Soncu.
Podatki za letno število ur sončnega obsevanja v Ljubljani od leta 1949 do 2014 v
primerjavi s povprečnim dnevnim številom Sončevih peg po letih iz:
https://www.sws.bom.gov.au/Educational/2/3/6
The table below, available from the National Geophysical Data Center in Boulder (USA)
Leto Št. peg Št. ur. son. obs.
1949 134.7 1714
1950 83.9 1682.8
1951 69.4 1554.9
1952 31.5 1718.5
1953 13.9 1782.1
1954 4.4 min 1376.8
1955 38 1528.2
1956 141.7 1645.1
1957 190.2 Max 1661.2
1958 184.8 1804.9
1959 159 1633.3
1960 112.3 1386.7
1961 53.9 1804.8
1962 37.6 1621.5
1963 27.9 1659.8
1964 10.2 min 1660.4
1965 15.1 1646
1966 47 1647.1
1967 93.8 1747.7
1968 105.9 Max 1721.1
1969 105.5 1679.3
1970 104.5 1674.5
1971 66.6 1844.5
1972 68.9 1444.9
1973 38 1775.3
1974 34.5 1637.9
1975 15.5 1641.2
1976 12.6 min 1707.7
1977 27.5 1561.9
1978 92.5 1596.4
1979 155.4 Max 1693.7
1980 154.6 1576.4
1981 140.4 1863.3
1982 115.9 1706.4
1983 66.6 1957.4
1984 45.9 1569
1985 17.9 1865.8
1986 13.4 min 1758.3
1987 29.4 1791.5
1988 100.2 1766.9
1989 157.6 Max 1777.6
1990 142.2 1986.7
1991 145.8 1902
1992 94.5 1952.8
1993 54.7 1890.9
1994 29.9 1965.9
1995 17.5 1791.6
1996 8.6 min 1665.9
1997 21.6 2062.7
1998 64.2 2056.5
1999 93.4 1877.3
2000 119.6 Max 2243.8
2001 110.9 1996.6
2002 104.1 1923.8
2003 63.6 2254.6
2004 40.4 1779.4
2005 29.8 1895.9
2006 15.2 1885.2
2007 7.6 2009.7
2008 2.9 min 1823.9
2009 3.1 1971
2010 16.5 1724
2011 55.7 2235.3
2012 57.6 2256.7
2013 64.7 1824.6
2014 79.3 Max 1695.9
---------------------------------------------
Tisto, kar nas zanima je, ali je kaka povezava med minimumi in maksimumi
Sončeve aktivnosti in trajanjem sonca (heliograf), zato bomo najprej naredili korelacijo
le za ekstreme sončeve aktivnosti (Sončev cikel traja okrog 11 let), tabela spodaj (org. podatki).
Max/min
Leto Št. peg Št. ur. son. obs.
1957 190.2 Max 1661.2
1968 105.9 Max 1721.1
1979 155.4 Max 1693.7
1989 157.6 Max 1777.6
2000 119.6 Max 2243.8
2014 79.3 Max 1695.9
1954 4.4 min 1376.8
1964 10.2 min 1660.4
1976 12.6 min 1707.7
1986 13.4 min 1758.3
1996 8.6 min 1665.9
2008 2.9 min 1823.9
Korelacija je r = 0.2767 = 0.28.
Kako interpretirati ta rezultat?
Raztrosni diagram (tudi razsipni diagram ali korelacijski diagram, scattergraph)
števila Sončevih peg (dnevne pov. vrednosti po letih) ob maksimumih in minimumih Sončeve aktivnosti glede
na št. ur sončevega obsevanja - letne vsote (meritve v Ljubljani).
Korelacija je sedaj r = 0.28, kar še zmeraj kaže na šibko povezanost obeh spremenljivk - a za
pojave v naravi je to že lahko signifikantna vrednost.
Vzorec je majhen (časovno kratek) in problem je tudi naraščanje trajanja Sonca v zadnjih 70-ih letih (spodaj je
narejena analiza brez trenda za trajanje sonca, od meritev je odštet trend - saj nas zanima zgolj odstopanje
trajanja sonca zaradi Sončeve aktivnosti).
Več meritev (daljšega časovnega niza) žal nimamo na razpolago - razen zgolj ocen iz ostalih sekundarnih virov.
A v resnici je ta rezultat (kot smo že omenili) - za pojave v naravi - dokaj zgovoren,
presenetljivo visok, kaže namreč na določeno povezanost, ki
je tudi pričakovana - ali je pravilno ovrednotena in metodično utemeljena (le na ekstremih), pa je veliko vprašanje.
Če pogledamo dogajanja v 2014 (žled, veliko padavin, Sonce je bilo v maksimumu) in letošnje leto 2023,
ko imamo spet izrazite padavine in aktivnost Sonca se približuje maksimumu, se zdi, da smo (tako čez palec) na pravi poti
(pri obeh ekstremih 2014 in 2023 so bili zaznani tudi izjemno siloviti izbruhi Sončeve plazme).
A za take dokončne trditve bi rabili daljše nize in primerjavo z ostalimi meteorološkimi spremenljivkami, ter
nujno globalne
ocene. Človeka namreč hitro zavede nekaj posameznih navideznih vzročnih povezav - saj vemo, dve leti nazaj je bilo v
Nemčiji podobno hudo!
Peičakovano pa sta letna pov. vlaga in aktivnost Sonca tudi v rahli korelaciji r = 0.2.
Kaj pa, če odštejemo od trajanja sonca (tokrat za nas nezanimiv) trend - podan zgoraj,
preko zveze: x = 1811 + ure_son - ( 6.8677*x + 1553.9).
S tem smo izničili tudi trend ekstremov za trajanje sonca. Zanima nas torej samo letno
trajanje sonca v urah v korelaciji s Sončevim ciklom (ekstremi cikla)
- tabela spodaj? Vrednost 1811 ur v formuli zgoraj je povprečna vrednost letnega trajanja sonca za dano obdobje v Ljubljani.
leto max/min peg sonce_brez_podnebnih_sprememb
Max 1957 190.2 1856.4907
Max 1968 105.9 1840.846
Max 1979 155.4 1737.9013
Max 1989 157.6 1753.1243
Max 2000 119.6 2143.7796
Max 2014 79.3 1499.7318
min 1954 4.4 1592.6938
min 1964 10.2 1807.6168
min 1976 12.6 1772.5044
min 1986 13.4 1754.4274
min 1996 8.6 1593.3504
min 2008 2.9 1668.938
Korelacija pa je sedaj že kar izrazita 0.41 - kar pa je presenetljivo visoka vrednost
in kaže že na vsaj zmerno povezanost vremena in ektivnosti Sonca
ob ekstremih (leta z min. in maks. številom Sončevih peg).
Pri korelaciji s povprečno letno temperaturo bomo dobili podobno vrednost, kar še krepi verodostojnost
naših analiz in sklepanj.
Ne zanimajo nas torej znani trendi zaradi nestanovitnosti vremenskih spremenljivk (segrevanje, naraščanje števila ur
sončevega obsevanja v Sloveniji) ali Sončeve aktivnosti
(v zadnjih ciklih upada), ampak zgolj vliv povečanja ali zmanjšanja Sončeve aktivnosti na vreme
(na trajanje sonca, na temperaturo ...).
Zanima nas torej odmik temperatur ali trajanja sonca v plus ali minus od siceršnjega trenda omenjenih spremenljivk
v povezavi s Sončevim ciklom (številom peg).
Tudi, če je ta vpliv, zaradi spremenljive Sončeve aktivnosti
(več ali manj peg, več ali manj izbruhov Sončeve plazme v vesolje, delno tudi proti Zemlji),
le pol stopinje v povprečju, lahko deluje ta prispevek pri podnebnih spremembah (segrevanje)
zelo blagodejno, že pri minimalnem ohlajanju ali pa zelo rušilno pri segrevanju (že tako pregrete)
atmosfere!
Raztrosni diagram števila Sončevih peg (dnevne pov. vrednosti po letih) ob maksimumih in
minimumih Sončeve aktivnosti glede na št. ur sončevega obsevanja brez trenda - letne vsote (meritve v Ljubljani).
A tokrat smo
odšteli trend trajanju Sonca preko statistčne povezave: x = 1811 + ure_son - ( 6.8677*x + 1553.9) -
s tem smo izničili trend ekstremov za trajanje sonca, ker nas torej zanima zgolj letno
trajanje sonca v urah v korelaciji z 11 letnim Sončevim ciklom.
Kot vidimo iz grafa je r2 = 0.1683, od koder sledi, da je korelacija r = (0.1683)1/2 = 0.41
(iz tabele interpretacije korelacije r je to srednja/zmerna povezanost).
To je v resnici zelo visoka vrednost. A žal na kratkem nizu podatkov! Bilo bi pa dokaj nepričakovano, če aktivnost Sonca ne bi
vplivala na vreme na Zemlji. Vprašanja je - ali ga statistično iz meritev vremena uspemo zaznati - iz
rezultatov se zdi, da smo na pravi poti.
Ča pa pogledamo še korelacijo med vsemi podatki in netrendnim trajanjem sonca, pa dobimo korelacijo 0.15
(z zamikom Sončeve aktivnosti za leto naprej - pa je korelacija blizu 0.22, zgornji raztrosni graf,
kar kaže na določen fazni zamik).
Iz obojega lahko zopet sklepamo, da ima Sončev cikel povečane in manjše aktivnosti najverjetneje ne nezanemarljiv
vpliv na vreme znotraj množice ostalih
spremenljivk, ki vplivajo na vreme na planetu Zemlja (in lokalno, v Sloveniji).
Prav podobne rezultate dobimo za letno povprečno temperaturo - ki jo korigiramo v netrendno:
T = 10.55405405 + T_mer - (0.0391*x + 9.0888).
eks. Leta St_peg Pov_tem. (odštet je trend)
min 1954 4.4 10.13065405
Max 1957 190.2 11.11335405
min 1964 10.2 10.43965405
Max 1968 105.9 10.48325405
min 1976 12.6 9.87045405
MAX 1979 155.4 10.15315405
min 1986 13.4 9.57945405
MAX 1989 157.6 10.36215405
min 1996 8.6 9.38845405
MAX 2000 119.6 11.63205405
min 2008 2.9 10.71925405
max 2014 79.3 11.58465405
Korelacija med ekstremi je tokrat kar r = 0.48. Je torej podobna kot pri trajanju sonca, oziroma celo pomembno višja.
Kar je pričakovano in se lepo vidi tudi iz spodnjega grafa.
Primerjava ekstremov Sončeve aktivnosti (maks., min. vrednosti števila peg, povprečja po letih) in pov. letne temperature
za Ljubljano (originalne meritve). Korelacija je sedaj r = 0.22. Je relativno majhna, ker se v njej še upošteva tudi trend
naraščanja temperatur - kar pa nas ne zanima, saj iščemo le vpliv 11 letnega Sončevega cikla (ekstremov št. peg) na
odstopanje od pričakovanega trenda temperatur. Posebej je potrebno poudariti,
kot se zazna tudi iz grafa, da temperature naraščajo,
aktivnost Sonca pa se manjša (za segrevanje planeta torej ni odgovorna Sončeva aktivnost
merjena preko števila peg).
A zdi se - na oko in tudi preko pozitivne korelacije, da maksimumi Sončeve aktivnosti kar vplivajo na dodatno (začasno)
povišanje temperatur (ali na počasnejši padec temperatur med letoma 1950 - 1980 - izstopa obdobje okrog leta 1968).
Zakaj so na grafu analizirani zgolj
ekstremi Sončeve aktivnosti, ker je pri njih najmanj izrazit šum s strani ostalih vplivov na vreme!
A korelacija je pozitivna tudi
prav za vse vrednosti zadnjih 70 let (povezava: aktivnost Sonca - temperature) - če seveda odštejemo trend naraščanja temperatur.
Primerjava ekstremov Sončeve aktivnosti (maks., min. vrednosti števila peg po letih) in pov. letne temperature
(trend je odštet) za Ljubljano.
Samo število peg pričakovano nima vpliva na globalno segrevanje, ima pa vpliv
na prirastek ali upad temperature v 11 letnem ciklu nihanja Sončeve aktivnosti.
Korelacija je kar r = 0.48.
Neverjetno -
z maksimumom Sončeve aktivnosti (po drugi sv. vojni - Ljubljana) zmeraj sovpada
višja povprečna letna temperatura kot je bila temperatura
prejšnjega Sončevega minimuma!!!
Velja za oba zgornja grafa - korigiranega brez linearnega trenda in tudi na originalnih meritvah.
Zdi se, da so podnebne spremmebe še zmeraj rahlo počasnejše kot je vpliv 11 letne Sončeve aktivnosti na
nihanje temperatur (zelo zanimivo).
Enaka odvisnost med aktivnostjo Sonca in pov. letno temperaturo za 11 letni cikel, je tudi na
potaji Jeruzalem (Slo. gorice) skoraj enako kot v Ljubljani.
Mrzla Kredarica - graf spodaj - pa (delno pričakovano) kaže tudi eno proti fazo.
Raztrosni diagram števila Sončevih peg (dnevne pov. vrednosti po letih) ob maksimumih in minimumih Sončeve
aktivnosti glede na povprečne letne temperature (meritve v Ljubljani). Vzorec je majhen
(časovno kratek) in problem je tudi naraščanje temperatur v zadnjih 70-ih letih, zato je temperatura
utežena v netrendno, ker nas zanima samo vpliv nihanja Sončeve aktivnosti na odstopanja (variabilnost)
povprečnih temperatur od trenda. Korelacija r = 0.48 je znatna, podobna (celo večja) kot pri trajanju Sonca.
To je še en potrditveni signal - da aktivnost Sonca dokaj očitno vpliva na vremenske razmere.
FAZNI PREOBRAT
A da se zgodba ne konča ravno srečno, ali pač, poskrbi analiza na nekoliko manj zanesljivih podatkih za
daljše obdobje - različna merilna mesta in metode v Ljubljani (1850 - 2022).
Večinoma se izogibamo analizam, če se meteorološka postaja premakne ali so zadaj tudi nekoliko drugačne metode merjenj
(opazovalni prostor ni po standardu, tudi inštrumenti ne ali sprememba zaklona za termometer - vse to se je dogajalo
od leta 1850 pa do danes - v Ljubljani, najstarejše kontinuirane meritve v Sloveniji).
A ker se trendi temperatur na teh merilnih mestih po Ljubljani
dokaj dobro ujemajo s trendi drugod po Evropi, sem zato z velikim zanimanjem vendar
šel v analizo tudi za te stare meritve. Okrog 10 % podatkov je v teh nizih interpoliranih.
In doživel izjemno presenečenje.
To presenečenje skoraj zagotovo ne gre na rovaš negotovih meritev - saj so nekoliko drugačne metode zaznavale
podobne trende (morebiti nekoliko zamaknjene, a oblika signala se je ohranila). Enako velja za štetje peg na Soncu
(izračun Wolfovega števila - težko zgrešimo maksimume za več kot leto).
Naš trend se nadaljuje (ali začenja) nekje do Sončevega minimuma leta 1933.
Kaj pa pred tem - to je obdobje precej hladnega vremena - oglejte si graf.
Graf nas tudi poduči, da se je Ljubljana v zadnjih 170 letih segrela za okrog 2 stopinji - nekaj je k temu prispeval
tudi mestni
toplotni otok (vmes je bilo veliko nihanj temperatur).
Kot vidite iz grafa, se v mini ledeni dobi odvisnost obrne.
Skoraj vsi Sončevi ekstremi aktivnosti sovpadajo z nižjimi letnimi povprečnimi temperaturami
glede na minimume aktivnosti, ko so temperature višje.
In korelacija je sedaj seveda negativna (sovpadanje minimumov za temperaturo in
maksimumov št. Sončevih peg) - in je za obdobje 1856 - 2023 kar minus 0.53, oziroma r = -0.53.
Ali je torej odziv temperature na Sončevo aktivnost drugačen v hladnih obdobjih kot v obdobju
višjih temperatur? Zakaj je temu tako?
Se je vpliv aktivnosti Sonca na temperaturo fazno zamaknil zaradi nižjih energij zraka?
Za
Pearsonov korelacijski koeficient smo ugotovili pomanjkljivosti pri analizi vzorcev v obliki
simetričnih geometrijskih likov (recimo za krožnico, pokončno parabolo ...).
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri analizi ekstremov Sončeve aktivnosti in temperatur (za celotno obdobje je sedaj
korelacija blizu nič, če pa narišemo raztrosni graf, pa pričakovano vidimo dve odvisnosti).
A ni izziv, problem statistika - ampak je izziv razlaga vpliva Sončeve aktivnosti na vreme, na napovedi.
A že to, da smo ujeli pozitivno korelacijo v trenutnem ciklu segrevanja in negativno v
hladnih desetletjih, je lahko pomoč pri analizi podnebja.
Tabela letnih povprečnih temperatur ob ekstremih Sončeve aktivnosti po letu
1850 za meteorološke postaje na področju Ljubljane (vir: ARSO).
Ekstremi postaja leto pov_dnevna_tem st_peg
min 593 1856 9.6 4.3
Max 593 1860 8.8 95.8
min 593 1867 9.4 7.3
Max 593 1870 8.3 139
min 593 1878 9.1 3.4
Max 593 1883 8.8 63.7
min 593 1889 8.7 6.3
Max 593 1893 8.8 85.1
min 594 1901 8.9 2.7
Max 594 1905 9.1 63.5
min 594 1913 9.4 1.4
Max 594 1917 9.2 103.9
min 594 1923 10.8 5.8
Max 601 1928 9.7 77.8
min 601 1933 8.7 5.7
Max 601 1937 9.7 114.4
min 601 1944 9.2 9.6
Max 601 1947 9.8 151.6
min 192 1954 8.9 4.4
Max 192 1957 10 190.2
min 192 1964 9.6 10.2
Max 192 1968 9.8 105.9
min 192 1976 9.5 12.6
MAX 192 1979 9.9 155.4
min 192 1986 9.6 13.4
MAX 192 1989 10.5 157.6
min 192 1996 9.8 8.6
MAX 192 2000 12.2 119.6
min 192 2008 11.6 2.9
max 192 2014 12.7 79.3
min 192 2020 12.1 6
Lahko sicer podvomimo v smiselnostih takih analiz - a znotraj uporabljenih metod
(zanimale so nas odstopanja vremena ob ekstremnih aktivnosti Sonca in ne trendi Sončeve aktivnosti ali
trendi temperatur, trajanja sonca) so številke
precej smiselne, celo presenetljivo visoke. A odvisnost se po letu 1930 obrne, glede na
hladno obdobje pred tem (1850 - 1923). Zakaj?
Tako se zdi tudi razumljivo, da se teh analiz le redko kdo loti!!!
Razlog bi recimo lahko tičal v dejstvu, da se pri nižjih temperaturah tla na večjih površinah zmrznjena in tudi globlje
in se več energije porabi za fazni prehod v tekoče stanje in pozneje v izhlapevanje ..., to so samo ugibanja.
Nekoliko se spremeni tudi toplotna kapaciteta atmosfere pri nižji temperaturi,
gre za vsebnost pare v zraku in s tem toplogrednega učinka
in tudi vrednosti CO2, metana CH4 so tako različne.
Če čez palec ocenimo fazno ujemanje po drugi vojni za Ljubljano, potem bi lahko sklepali, da Sončeva aktivnost prispeva k variabilnosti
temperature med minimumom in maksimumom nekaj desetink stopinj Celzija - okrog 0,3 °C.
Če to vrednost vnesemo v Stefanov zakon za toplotno ravnovesje planeta Zemlja, bi se morala
spremeniti gostota svetlobnega toka sonca j = L/S (v povprečju je j = 1361 W/m2 na vrh atmosfere),
za okrog 7 W/m2. Efektivna temperatura Sonca bi se tako spremenila (povečala) za okrog
5 °C med sončevimi maksimumi aktivnosti. Na strani (https://www.swsc-journal.org/articles/swsc/abs/2021/01/swsc200108/swsc200108.html) najdemo
podatek, da za okrog 10 W/m2. Podatki iz https://spacemath.gsfc.nasa.gov/weekly/Earth8.pdf
in
https://www.swsc-journal.org/articles/swsc/pdf/2021/01/swsc200108.pdf
ter https://www.hindawi.com/journals/bmri/2014/538574/
pa za obdobje 1978 in 2003 (oz. do 2009) kažejo zgolj na manj ali enako kot 2 W/m2 (ΔJ med 1 in 2 W/m2).
Nekateri pa dopuščajo možnost, da je občasno možna tudi sprememba za okrog 10 W/m2, saj je nekaj ciklov meritev premalo za
splošna sklepanja. Ne ve se pa točno, kako vplivajo Sončevi izbruhi na kemično sestavo vrhnjih plasti atmosfere Zemlje
in posledično na prepustnost same atmosfere za Sončevo svetlobo ali morebiti
na toplogredni učinek atmosfere.
A izračuni ne morejo temeljiti na lokalnih točkovnih trendih (recimo za kak kraj v Sloveniji) - ampak moramo
za oceno spremembe gostote svetlobnega toka s Sonca na vrhu atmosfere Zemlje, upoštevati
Zemljo kot celoto - njeno efektivno spremembo temperature. Pričakujemo pa lahko, da bodo trendi v daljšem časovnem
obdobju po celotni površini Zemlje podobni, le intenziteta sprememb (recimo temperature) bo drugačna.
Nekaj besed na to temo bo v dodatku.
Podajmo še enačbo za izračun Temperature na Zemlji - izhajamo iz Stefanovega zakona o toplotnem sevanju
j = L/S = L/(4*π*R2) = σT4.
Do površine Zemlje prispe
(1 - a)JoπRz2 Sončevega
energijskega
toka (a je albedo ali odbojnost, za Zemljo je okrog a = 0.3), Zemlja pa odda po celotni površini sevalni
energijski tok
εσTz44πRz2. Izsevnost ali emisivnost Zemlje je ε
in je manjša od 1 (za Zemljo je okrog ε = 0,612).
Tako velja: εσTz44πRz2 = (1 - a)JoπRz2, v ravnovesju velja
enaka enačba za vse ostale planete, tudi eksoplanete. Upoštevamo še,
da je Jo = Lo/(4*π*R2), kjer je R = AE = 150 106 km razdalja Zemlja - Sonce, izsev Sonca
Lo = 3.827×1026 W, od koder sledi izraz za temperaturo Zemlje, Tz ali (x) planeta:
Tz = [((1-a)*Lo/(4*π*R2))/(4*ε*σ)]1/4 - temperatura površja Zemlje
Ker so temperaturne razlike na Zemlji pričakovano med Sončevimi ekstremi zelo majhne,
zapišimo majhno spremembo temperature, glede na spremembo gostote svetlobnega toka s Sonca.
Za energijsko bilanco Zemlje približno velja, kot smo že omenili, da je prispela energija s Sonca enaka izsevani
energiji s površine Zemlje, po Stefanu. Povedano še enkrat zapišimo:
(1 - a)JoπRz2 = εσTz44πRz2
Oziroma:
Tz4 = (1 - a)Jo/(4εσ)
Po odvajanju po temperaturi (dJ/dT) izrazimo spremembo temperature Zemljine površine dTz glede na dJo:
4Tz3dTz = (1 - a)dJo/(4εσ)
- tako dobimo izraz:
dTz = (1 - a)dJo/(16εσTz3)
- ta izraz še poenostavimo tako, da delimo dTz s Tz4 in se tako elegantno znebimo albeda in izseva:
dTz/Tz4 = [(1 - a)dJo/(16εσTz3)]/[(1 - a)Jo/(4εσ)]
Končni rezultat za spremembo temperature na Zemlji dTz glede na majhno spremebo gostote energijskega toka s Sonca dJo
je zelo enostaven:
dTz = (Tz/4)*dJo/Jo
Kolikšna je v resnici povprečna razlika v temperaturnih odstopanjih med ekstremi Sončevega cikla
za toplo obdobje po drugi vojni, se da oceniti iz podatkov.
Za Ljubljano bomo vzeli obdobje
1957 - 1986.
Zakaj, ker je v tem času, razbrano iz grafa,
nihanje temperature med leti najmanjše in se tako objektivneje oceni potencialni prispevek
ekstremov Sončeve aktivnosti na prirast ali padec temperatur na vsakih (cca) 11 let.
To obdobje nam da za Ljubljano povprečje razlik 0.3 °C. To je v resnici zelo visoka številka in če nismo
naredili večje napake, je ta ocena zelo povedna. Pojasni nam lahko določene vremenske ekstreme zaradi 11 letnega
Sončevega cikla spremenjene aktivnosti, ki jo merimo s številom peg.
Če pa ocenimo globalno spremembo temperature med cikli po drugi vojni (fazno ujemanje),
povprečje razlik spet za obdobje
1957 - 1986, je to nekaj čez 0.1 st. C
(to je cca 3x manj kot v Ljubljani,
za toliko [3x] so tudi razlike v segrevanju Zemlje kot celote in zgolj Ljubljane za zadnjih 150 let) -
graf spodaj.
Tudi, če vzamemo tri leta za povprečne temperature pri ekstremih Sončeve ektivnosti,
dobimo podobni velikostni red za spremembo temperature
(0.1 °C za globalno in 0.3 °C za Ljubljano sta kompromisni oceni nihanja temperatur med minimumom in maksimumom Sončevih ciklov,
odvisno od obdelave podatkov
v obdobju 1957 - 1986, določene študije pogumno vzamejo skoraj 2x višje zgornje vrednosti).
Če to vrednost 0,1 °C pretvorimo v spremembo gostote svetlobnega toka j, pa dobimo iz Stefanovega zakona
( zapisan zgoraj: dTz = (Tz/4)*dJo/Jo ali dJo = 4JodTz/Tz, za Jo vstavimo povprečje 1361 W/m2, za
Tz pa povprečje 288 K, to je pri. 15 °C)
vrednost
okrog
dJo = 4*1361 Wm-2 * 0.1 K/288 K = 1.9 W/m2,
kar se solidno ujema
z meritvami satelita ACRIM in ostalimi, za zadnjih nekaj Sončevih ciklov. To je izjemno presenetljiva ocena!
Globalni vpliv Sončeve aktivnosti v 11 letnem ciklu na temperaturo Zemlje je torej
najbrž velikostnega reda 0,1 °C, v Sloveniji pa to pomeni
vsaj 0.3 °C in seveda, sama gostota energijskega svetlobnega toka se spreminja za okrog ΔJo ≈ 2 W/m2
(to je le za 0.15 %, saj je Jo_pov = 1361 W/m2 ).
Površina Sonca (lahko izračunate sami, recimo
s pomočjo Zlatolaskinega
kalkulatorja:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/jo_stefan_in_temperatura_zemlje_zv.html
) pa se pri maksimumu lastne aktivnosti efektivno segreje za okrog 1,4 °C - kar pa tudi ni malo.
In zdi se, da ocene globalne temperature Zemlje to potrjujeo - to je hkrati velika potrditev uspešnosti metod
za določevanje same globalne temperature našega planeta in ocen podnebnih sprememb.
Podobne ocene sta dobila
Charles D. Camp, Ka Kit Tung, v članku
"Surface warming by the solar cycle as revealed by the composite mean difference projection".
Ocenjujeta, da je Sončevo obsevanje povezano z
variacijo 0,18 K ±0,08 K v izmerjeni povprečni globalni
temperaturi med sončnim maksimumom in minimumom, obdobje (1959–2004):
https://agupubs.onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1029/2007GL030207
Omenimo še
najbolj dobro dokumentirano povezavo med učinki Sončeve aktivnosti, 11-letni cikel,
in prejetimi kozmičnimi žarki, ki je v nasprotni
korelaciji s kozmičnimi žarki (več peg manj kozmičnih žarkov),
kar so zaznali na postaji Climax v Koloradu (glejte dodatek). Domneva se,
da je to posledica sončnega magnetnega polja, ki je močnejše ob sončnem maksimumu, zaradi česar manj
kozmičnih žarkov prodre v Zemljino atmosfero, zato je kozmičnih žarkov manj, ko je aktivnost Sonca največja.
Izrazitejše magnetno polje Sonca zagotavlja večjo zaščito notranjega Sončevega
sistema pri maksimumu sončnih peg, tako da manj kozmičnih žarkov doseže Zemljo.
Več kozmičnih žarkov pa je povezanih z več nizkimi oblaki in nižjimi temperaturami.
Čeprav večina tvorbe aerosolnih delcev zahteva žveplovo kislino,
je
eksperiment CLOUD v CERNu
pokazal, da lahko aerosoli nastanejo zgolj
iz biogenih hlapov, ki jih oddajajo drevesa, in da kozmični žarki pospešijo njihovo stopnjo tvorbe do faktorja 100.
A omenimo še, da je
je bila ta nasprotna korelacija v začetku leta 2000 kršena. To samo kaže na
težavo enoznačnih sklepov pri iskanju vpliva Sončeve aktivnosti na vreme.
A) Shematski grafi, ki prikazujejo, kako moč Sončeve aktivnosti (označena s številom Sončevih peg)
vpliva na atmosferske koncentracije 35S (35S je kozmogeno radioaktivno žveplo, ki omogoča dodatne analize
zaradi svoje razpolovne dobe 87,4 dni). Med Sončevim minimumu šibkejši Sončev veter povzroča manjšo
modulacijo (šibkejšo magnetno polje) in tako prehaja več visokoenergijskih kozmičnih žarkov do Zemlje,
kar vodi do večje proizvodnje 35S
v zemeljski atmosferi.
B) Časovna vrsta mesečnih koncentracij radiosulfata 35SO4, števila Sončevih peg in količine
padavin. Vrstice napak pomenijo ±1 SD mesečnih povprečij.
C) Korelacije med mesečnimi koncentracijami
35SO4 in številom Sončevih peg.
Vir: https://www.pnas.org/doi/10.1073/pnas.2121550119
Radioaktivno žveplo se večinoma proizvaja v
stratosferi z razpadanjem 36,38Ar preko GCR (Galactic Cosmic Rays) in sodeluje v zemeljskem žveplovem ciklu
s hitro oksidacijo (~1 s) v radioaktivni žveplov dioksid (35SO4).
Skoraj ves 35SO2 se oksidira
v aerosol radiosulfata (35SO4) in se nazadnje odloži na zemeljsko površino
z mokrim in suhim odlaganjem. V primerjavi z dolgo razpolovno dobo 10Be (1,39 milijonov let),
ki ustvarja veliko ozadje v stratosferi in omejuje zaznavanje dogodkov,
krajša razpolovna doba 35S pa tako omogoča natančnejšo analizo sončnega cikla.
Z novimi analitičnimi metodami so zgoraj predstavljene
večletne meritve atmosferskega 35SO4 v submikrometrskih aerosolih, zbranih iz
južne Kalifornije in njihov odziv na Sončeve cikle.
Solarna modulacija kozmičnih žarkov
Galaktićni kozmični žarki (Galactic Cosmic Ray - GCR)
so večinoma sestavljeni iz nabitih delcev.
Jedrska komponenta je sestavljena iz 87 % protonov,
12 % α-delcev in 1 % težjih jeder (Simpson, 1983). V heliosferi so v interakciji s Sončevim magnetnim poljem,
ki ga prenaša Sončev veter. Količina GCR-jev, ki dosežejo Zemljino atmosfero, je odvisna od jakosti magnetnega
polja in energije GCR-delcev. Delci GCR z nižjo energijo se bolj odklonijo pri večji
Sončevi zaščiti - ki je posledica magnetnega polja
(Lal in Peters, 1967). Nizka Sončeva aktivnost pomeni manj Sončeve magnetne zaščite, več kozmičnih žarkov
doseže Zemljo in višje stopnje proizvodnje kozmogenih radionuklidov.
Ne da bi se spuščali v podrobnosti,
je treba opozoriti, da je odnašanje GCR v heliosferi odvisno tudi od polarnosti sončnega magnetnega polja.
Na primer, dobro znani solarni 11-letni cikel je 22-letni polaritetni cikel, saj sončne pege kažejo močna
magnetna polja na Soncu, ne pa tudi polarnosti. Vendar pa za večino aplikacij zadostuje tako imenovani
približek polja sile (Gleeson in Axford, 1968), kjer je mogoče proces Sončeve modulacije opisati z
enim samim parametrom, tako imenovano solarno modulacijsko funkcijo. Nizka sončna aktivnost pomeni nizko
sončno modulacijsko funkcijo in višje tokove galaktičnih kozmičnih žarkov GCR.
Vir: https://www.sciencedirect.com/topics/earth-and-planetary-sciences/galactic-cosmic-ray
V tej obdelavi meritev se torej nismo spraševali, zakaj se podnebje spreminja na daljši
časovni skali. Vplivi na variabilnost podnebja so tako
fizikalni, nagib osi Zemlje, oblika orbite, precesija, aktivnost Sonca, vulkani, tudi samo življenje
zelo spreminja naš planet, atmosfero; kot seveda antropogeni - saj tudi človek s svojimi mnogoterimi
tehnologijami vpliva na sestavo atmosfere,
na površino planeta ...
Spraševali pa smo se, koliko vpliva na nihanje podnebja 11 letni Sončev cikel - ali ta vpliv lahko zaznamo.
To je v množici vseh ostalih vplivov zelo težko ugotoviti - a smo z metodo opazovanja
le tistih let, ko je Sonce v maksimumu in minimumom svoje aktivnosti (za mero smo na koncu
pričakovano izbrali št. peg in povprečno letno
temperaturo na Zemlji) prišli morebiti do
dokaj relevantnih ocen. Te se dokaj dobro ujemajo s satelitskimi meritvami nihanja gostote svetlobnega toka s Sonca
v korelaciji s številom peg in nihanjem povprečnih letnih temperatur v 11 letnem ciklu.
Korelacija za Ljubljano je kar r = 0.48 in sicer med korigirano netrendno temperaturo
(T = 10.55405405 + T_mer - (0.0391*x + 9.0888) - s tem smo izločili globalno segrevanje)
in aktivnostjo Sonca ob ekstremih.
Odstopanje smo iskali v obdobju po drugi svetovni vojni, ko temperature še niso izrazito naraščale.
Seveda je ostalo še vrsto odprtih vprašanja, zakaj recimo ni sovpadanja nihanja temperatur in aktivnosti Sonca
v mrzlem obdobju planeta Zemlja – pred drugo vojno (fazni preobrat velja tako za Ljubljano, kot za
globalno temperaturo - kar pa je po svoje obetavno, tudi za mrzlo Kredarico po vojni ni popolnega sovpadanja
med temperaturo in Sončevo aktivnostjo).
Naša metoda je le ena od mogočih – morebiti preveč arbitrarna in poenostavljena, a tudi argumentirana,
utemeljena na meritvah, izračunih in v iskanju obdobja, ko se temperature niso bistveno spreminjale, razen
zaradi Sončevega cikla. Narejena je tako na globalnih podatkih, kot na lokalnih in njeni rezultati so primerljivi s teorijo in
nekaterimi ostalim (bolj statističnimi) analizami.
Ko nas torej kdo vpraša, kakšen je vpliv na temperaturo ob Sončevih minimumih in maksimumih, lahko povemo, da domače meritve in analize,
ter tudi tuje, kažejo, da globalno maksimumi Sončeve aktivnosti pomenijo za okrog 0.1 °C višjo povprečno letno temperaturo,
za Slovenijo pa kar za 0.3 °C višjo povprečno letno temperaturo ali celo dvojne vrednosti omenjenih ocen.
To pa so zelo visoke vrednosti - sploh če k temu prištejemo še globalni trend segrevanja.
Preberemo lahko, da so celo našli povezavo
med Sončevo aktivnostjo in ceno pšenice (zdi se logično),
šibko korelacijo s pretokom reke Parana in
enajstletne cikle so našli tudi v debelinah drevesnih letnic (branik) in v plasteh na dnu jezera
pred več sto milijoni let.
Raziskave tudi razkrivajo močno povezavo Sončevega cikla in kožnega raka
s korelacijami kar > 0,5.
Zasledili so tudi določeno povezavo med Sončevim ciklom in ozonom, posledično UVB sevanjem, oblačnostjo,
količino
vitamina D v naši telesih in hujšimi poteki epidemij skozi zadnjih 300 let.
Zdi se tudi, kot smo že omenili, da k vremenskim ekstremom v Sloveniji in drugod po svetu, dodatno prispeva
še maksimum Sončeve aktivnosti - letošnje leto - poplave, neurja; leto 2014 - žled, pogoste padavine;
izjemno visoke temperature 2003; poplave 1990, ... - a potrebna je podrobna analiza, ki pa zaradi mnogoterih vplivov
ni enostavna.
Prvi zaznani vpliv na vreme je globalno segrevanje, več energije v zraku, na kopnem, v morjih
(tukaj je še vpliv oscilacije temperature zgornje plasti Tihega oceana - El Nino in La Nina, "Deček in deklica"),
večje tlačne razlike, posledično izrazito močnejši vetrovi,
vse povedano spreminja globalne vzorce zračnih in delno morskih tokov, viša vlago v zraku in s tem padavine,
vzročno in vzporedno se širi Hadleyjeva celica in s tem puščave, a hkrati so možni zelo globoki prodori
mrzlega zraka na jug in toplega na sever,
kar občutimo v zadnjih letih ...).
Smo v obdobju, kot da bi genialnega Mozarta poslušali na avtocesti - v hrupu in frekvenčni zmešnjavi,
se namreč izgubi harmonija koncerta,
kot se v "hrupu" podnebnih spremembah težko zazna vpliv 11-letnega cikla Sonca na vreme našega planeta.
Še pri temperaturah so se prve relevantne analize odvisnosti od Sončevega cikla pojavile komaj po letu 2000.
A večinoma za leta po drugi vojni - z našo analizo smo tudi pokazali, zakaj tudi ne za leta mrzlega obdobja pred drugo sv. vojno.
Zorko Vičar, 3. avg. 2023.
Dodatek - 14. sep. 2023
Podatki o globalni temperaturi iz Nacionalne uprave za letalstvo in vesolje (NASA)
Goddard Institute for Space Studies NASA – Goddard Institute for Space Studies
Surface Temperature Analysis (GISTEMP).
VIR:
https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/external/gisstemp-1
https://data.giss.nasa.gov/gistemp/tabledata_v3/GLB.Ts+dSST.txt
GLOBAL Land-Ocean Temperature Index in 0.01 degrees Celsius base period: 1951-1980
sources: GHCN-v3 1880-07/2019 + SST: ERSST v5 1880-07/2019
using elimination of outliers and homogeneity adjustment
Notes: 1950 DJF = Dec 1949 - Feb 1950 ; ***** = missing
Divide by 100 to get changes in degrees Celsius (deg-C).
Multiply that result by 1.8(=9/5) to get changes in degrees Fahrenheit (deg-F).
Example -- Table Value : 40
change : 0.40 deg-C or 0.72 deg-F
Uporabil AnnMean J-D
Leta Tem_odst St_peg ekst_st_peg
1883 -19 63.7 Max
1889 -11 6.3 min
1893 -32 85.1 Max
1901 -16 2.7 min
1905 -29 63.5 Max
1913 -36 1.4 min
1917 -44 103.9 Max
1923 -25 5.8 min
1928 -20 77.8 Max
1933 -29 5.7 min
1937 -4 114.4 Max
1944 21 9.6 min
1947 -4 151.6 Max
1954 -15 4.4 min
1957 4 190.2 Max
1964 -20 10.2 min
1968 -8 105.9 Max
1976 -11 12.6 min
1979 16 155.4 MAX
1986 18 13.4 min
1989 29 157.6 MAX
1996 34 8.6 min
2000 40 119.6 MAX
2008 51 2.9 min
2014 73 79.3 max
Primerjava ekstremov Sončeve aktivnosti (maks., min. vrednosti števila peg, povprečja po letih)
in pov. letna odstopanja temperature za
GLOBALNI temperaturni indeks kopnega in oceanov v 0,01 stopinje Celzija - odstopanje od referenčnega obdobju : 1951-1980.
Obdobje 1880 - 2019 - vir: https://data.giss.nasa.gov/gistemp/tabledata_v3/GLB.Ts+dSST.txt
Čez palec - dogajanje po drugi vojni glede pov. temperatur (odstopanj) in Sončeve aktivnosti (za ekstreme)
dokaj dobro sovpada z meritvami temperatur zraka na 2m v Ljubljani.
Pred tem obdobjem sta hoda obeh spremenljivk v nasprotni fazi - podobno kot v Ljubljani.
Presenetljivo je, da je signal sončnega cikla že viden v teh "surovih" podatkih.
Sonce v H-alfa svetlobi - izjemna protuberanca, vidna že drugi dan.
Na sredi je velik filament, dolžine polovice polmera Sonca - in občasni večji izbruhi plazme proti Zemlji
zagotovo vplivajo na dogajanje v atmosferi našega planeta.
Slikano skozi namizni teleskop Lunt 35 mm, 15. sep. 2023, Z. Vičar.
V sponjem okencu so vsi podatki, ki sem jih našel na spletu (poletje 2023) za aktivnost Sonca in temperature - odstopanja.
Primerjava pov. Sončeve aktivnosti (1700 - 2022) po letih in pov. letna odstopanja temperature
za GLOBALNI temperaturni indeks kopnega in oceanov v ° C (1880 - 2018)
in enaka primerjava za meritve v Ljubljani (1855 - 2022)
- odstopanja so izračunana glede na referenčno obdobje: 1951-1980.
Opazi se, da so se temperature v Ljubljani povečale vsaj za 3 stopinje, globalno pa za okrog eno stopinjo Celzija
v zadnjih 150 letih. Povišanje temperatur nad kopnim in proti (+) severnim in južnim (-)
geografskim širinam je višje kot nad oceani - oceani imajo večjo toplotno kapaciteto.
Saj vemo, da recimo v zimskem času v naših priobalnih mestih, recimo v Izoli ali
Piranu, vladajo zmerne vremenske razmere. To so pozitivne temperature, tam torej tudi redko
sneži, Razlog se skriva v veliki toplotni kapaciteti
morja, ki rabi veliko časa, da se segreje ali ohladi in so tako temperaturna nihanja
ozračja tam veliko manjša kot recimo v notranjosti Slovenije.
V notranjosti Slovenije se tla precej hitro ohladijo ali poleti segrejejo in posledično
temperature zraka močno nihajo (zrak se segreva s prevajanjem toplote, delno pa preko absorpcije
dolgih valovnih dolžin sevanja tal - ki jih absorbirajo toplogredni plini - in preko konvekcije, vzgona;
prevajanje toplote ob tleh in vzgon v sami atmosferi sta seveda povezana;
zelo pomembna pa je tudi advekcija - vodoravni transport toplote preko vetrov zaradi atmosferskih tlačnih razlik).
Ker je večino Zemlje prekrite z oceani,
so zato spremembe temperature Zemlje kot celote, veliko manjše, kot so recimo temperaturne spremembe znotraj
lokalne celinske klime (recimo za kraje v notranjosti Slovenije).
Tukaj omenimo še en pomemben efekt.
Ker je tropsko ozračje tudi zaradi vlage
bolj neprozorno, segreta površina ne more ponovno oddajati vse energije, ki jo prejme, nazaj v vesolje,
razen če je veliko toplejša. Presežek sevalne energije se zato prenese z dinamičnimi toplotnimi tokovi
v severne in južne (pod ekvatorjem) zemljepisne širine,
kar povzroči polarno segrevanje. To se zgodi precej hitro,
v 5 letih ali manj, in verjetno vključuje večinoma atmosfero in zgornje površine oceanov. White
leta 1997 dokaže, da odziv Sončevega cikla ne prodre dovolj globoko v ocean, da bi zajel globoko vodo.
To je še en dokaz o ključni vlogi oceanov v globalnem vremenskem dogajanju.
Viri podatkov:
https://data.giss.nasa.gov/gistemp/tabledata_v3/GLB.Ts+dSST.txt
https://www.sws.bom.gov.au/Educational/2/3/6#top
ARSO
Koncept povprečne temperature za celotno zemeljsko oblo se morda zdi nenavaden. Navsezadnje sta
v tem trenutku najvišja in najnižja temperatura na Zemlji verjetno več kot
55 °C (100 °F). Temperature se spreminjajo od noči do dneva in
med sezonskimi ekstremi na severni in južni polobli. To pomeni, da so
nekateri deli Zemlje precej hladni, drugi deli pa zelo vroči. Govoriti o
"povprečni" temperaturi se torej morda zdi konceptualno zelo zahtevna naloga.
Vendar pa je koncept globalne
povprečne temperature primeren za odkrivanje in sledenje sprememb v bilanci Zemljine energije
– koliko sončne svetlobe Zemlja absorbira minus koliko je seva v vesolje
kot toploto – skozi čas (tukaj nam prav pride Stefanov zakon o toplotnem sevanju).
Za izračun globalne povprečne temperature znanstveniki začnejo z
meritvami temperature na lokacijah po vsem svetu. Ker je njihov cilj slediti
spremembam temperature, se meritve pretvorijo iz odčitkov absolutne temperature v temperaturne anomalije
– razliko med opazovano temperaturo in dolgoročno povprečno temperaturo za vsako lokacijo
in datum. Več neodvisnih raziskovalnih skupin po vsem svetu izvaja lastne analize
podatkov o površinski temperaturi in vse kažejo podoben trend naraščanja.
Na nedostopnih območjih,
ki imajo malo meritev, znanstveniki uporabljajo okoliške temperature in druge podatke, pojave za
oceno manjkajočih vrednosti. Danes so zelo uporabne
tudi satelitske meritve - temperatura in sevanje sta povezana preko Stefanovega zakona
j = σT4, sevanje pa merijo sateliti. Vsaka vrednost se nato uporabi za izračun globalne povprečne
temperature. Ta postopek zagotavlja dosledno in zanesljivo metodo za spremljanje sprememb temperature
Zemljine površine skozi čas.
A NE POZABIMO - vse kar se dogaja na Zemlji (toplotna bilanca, vreme, življenje ...) poganja energija (izsev)
SONCA, tudi izbruhi Sončeve plazme, itn !!!
Spremembe Sončevega izseva glede na cikel Sončevih peg
Obsevanost (imenovana tudi insolacija) je merilo
količine moči sončne svetlobe,
ki pade na en kvadratni meter izpostavljene površine, običajno
merjeno na 'vrhu'
Zemljina atmosfera. Ta energija se povečuje in zmanjšuje z letnim
časom in z
zemljepisno širino na Zemlji, ki je pozimi nižja, poleti
višja in tudi nižja pri
polih in višja na ekvatorju. Toda sončna energija
se spreminja tudi med
cikli sončnih peg!
Zgornja slika prikazuje sončno obsevanje in število
sončnih peg od januarja
1979 glede na Nacionalni geofizikalni podatkovni center (NGDC) NOAA.
Tanke črte
označujeta dnevno obsevanost (rdeča) in število sončnih peg (modra), debele črte
pa
tekoče letno povprečje za ta dva parametra.
Celotna variacija Sončevega
obsevanje
je približno 1,3 vata na kvadratni meter v enem ciklu sončevih peg.
To je zelo majhna
sprememba v primerjavi s 100 vati, ki jih doživimo med
letnimi čali ali zaradi različnih zemljepisnih širin.
Lahko pa vpliva na naše podnebje.
Podatki o Sončevem obsevanju so pridobljeni
s satelitom ACRIM, ki meri skupno število vatov sončne svetlobe, ki
prispe na Zemljo, na
zgornje plasti atmosfere, preden pride do absorbicje atmosfere in tal.
Problem 1 -
Kakšna je povprečna vrednost sončnega obsevanja med letoma 1978 in
2003?
Problem 2 -
Kaj pomeni razmerje med številom sončnih peg in Sončevim
obsevanjem?
Problem 3 -
Lastnik stanovanja je na svoji strehi zgradil sončni (fotovoltaični) sistem v letu
1985, ki
je tisto leto proizvedlo 3000 kilovatnih ur električne energije. Ob predpostavki, da
je
količina prizemne sončne energije je podobna meritvam ACRIM, o tem,
koliko moči
je njegov sistem ustvaril leta 1989?
Ključ za odgovore
Problem 1 -
Kakšna je približno povprečna vrednost sončnega obsevanja med letoma 1978 in 2003?
Odgovor:
Nariši vodoravno črto čez zgornji graf, ki je na sredini med najvišjo
in
najnižje točke na krivulji. Približen odgovor bi bil 1366,3 vatov na kvadrat
meter.
Problem
2 - Kaj pomeni razmerje med številom sončnih peg in Sončevim
obsevanjem?
Odgovor: Ko je na soncu veliko sončnih peg (maksimum sončnih peg)
je
količina
sončnega sevanja večja kot takrat, ko je sončnih peg manj. Sončne
spremembe
obsevanja sledijo 11-letnemu ciklu sončnih peg.
Problem 3 – Lastnik stanovanja je leta
1985 na svoji strehi zgradil sončni (fotovoltaični) sistem, ki
v tem letu proizvedel
3000 kilovatnih ur električne energije. Ob predpostavki, da je količina zemlje
raven sončne
energije je podobna meritvam ACRIM, približno koliko moči je naredila njegova
sistem ustvaril
leta 1989?
Odgovor: Leta 1985 je bila količina osončenosti okoli 1365,5 vatov na
kvadratni meter, ko je
zgrajen fotovoltaični sistem. Zaradi sprememb v ciklu sončnih peg
je leta 1989 osončenje
povečal na približno 1366,5 vatov na kvadratni meter. Ta
sprememba insolacije je bila dejavnik
1366,5/1365,5 = 1,0007. To pomeni, da s skaliranjem,
če bi sistem generiral 3000
kilovatnih ur električne energije leta 1985, bo proizvedel
1,0007 x 3000 kWh = 2 kWh več
leta 1989 v času maksimuma
sončnih peg! To je enako, kot če bi ena 60-vatna žarnica delovala
približno 1 dan
(dejansko 33 ur).
Vesoljska matematika http://spacemath.gsfc.nasa.gov
Vir: https://spacemath.gsfc.nasa.gov/weekly/Earth8.pdf
Primerjava zabeleženih let pandemije in podatkov o številu sončnih peg (SSN) - podatki o številu sončnih peg
so solidno ocenjeni od leta 1700 naprej.
Globalni zapisi o nalezljivih boleznih, vključno z zahodnimi in vzhodnimi dokumenti (zapisi - statistikami) od leta
1825 do 2020, med katerima veljajo opazovanja sončnih peg za zanesljive, kažejo, da je 27 od 34
izbruhov pandemije sovpadalo z maksimumom ali minimumom števila sončnih peg.
Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9510177/
Ko je študija o povezavi med sončno aktivnostjo in izbruhom gripe pokazala, da se pandemije pojavijo
ob ekstremih ( ± 1 leto) števila sončnih peg (Qu 2016), je ocenjevalna študija s strogimi statističnimi
merili za to trditev ugotovila, da ni korelacije (Towers 2017). Towersov sklep ima pomembne posledice.
Prvič, pri obravnavi korelacije med dvema dogodkoma lahko pride do izkrivljanja podatkov, premalo zajetih. Po popravku
teh izkrivljanj, korelacija med Sončevim ciklom in pandemijo ni bila več jasna. Zdi se očitno,
da Sončev cikel ne vpliva izbruh nalezljivih bolezni, in da niso vse pandemije povezane s sončnim ciklom.
Na primer, v Ameriki in drugje, so se pojavile pandemije zaradi prenosa s strani ljudi iz Evrope.
Zato je težko razložiti vse izbruhe nalezljivih bolezni s hipotezo, kot so mutacije, ki jih
povzročajo nevtroni kozmičnih žarkov (Bell 2022). Namesto tega obstaja hipoteza, ko se epidemija pojavi neodvisno
od sončnega cikla, je možno, da bi bila škoda zaradi epidemije večja, če je čas blizu ekstrema cikla
Sončevih peg. Towers se je ukvarjal s pandemijami gripe od leta 1700 do leta 2014, s skupno 20 pojavi,
od katerih jih je bilo 15 med - 1 in + 1 letom od največje ali najmanjše točke števila sončnih peg.
Sprememba prepustnosti UV-B sevanja na podlagi koncentracije ozona, izmerjene s satelitsko detekcijo
za 30° severne zemljepisne širine (v povprečju med 29 in 31°) v 10 dneh začetka marca (v povprečju od 1. do 10. marca)
in sprememba števila sončnih peg.
Analiza podatkov o debelini ozona, izmerjenih na podlagi satelitskih opazovanj Nase,
je pokazala, da ima debelina ozona 11-letne in 28-mesečne cikle. Ker sta 11-letna cikla
gostote ozona in slabljenja oblačnosti v nasprotni korelaciji, je UV-sevanje zelo
oslabljeno, ko katera koli spremenljivka (ozon, oblačnost) postane bolj intenzivna, na primer na točki največje ali minimalne
Sončeve aktivnosti in se tako pomanjkanje vitamina D pri ljudeh globalno poveča
(kar pomeni oslabljen imunski sistem).
Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9510177/
Najbolj dobro dokumentirana povezava med učinki Sončeve aktivnosti, 11-letni cikel ,
je v prejetih kozmičnih žarkih. Graf prikazuje, da je cikel sončnih peg (rumena krivulja) v nasprotni
korelaciji s kozmičnimi žarki (modra), ki so jih zaznali na postaji Climax v Koloradu. Domneva se,
da je to posledica sončnega magnetnega polja, ki je močnejše ob sončnem maksimumu, zaradi česar manj
kozmičnih žarkov prodre v Zemljino atmosfero, zato je kozmičnih žarkov manj, ko je aktivnost Sonca največja.
Izrazitejše magnetno polje Sonca zagotavlja večjo zaščito notranjega Sončevega
sistema pri maksimumu sončnih peg, tako da manj kozmičnih žarkov doseže Zemljo.
V obdobju od 1983 do 1994 so zaznali tudi statistično pomembno korelacijo med nizko oblačnostjo
in sončnim ciklom, kar je tudi posledica protifaze s kozmičnimi žarki.
Več kozmičnih žarkov je povezanih z več nizkimi oblaki in nižjimi temperaturami.
Vir: https://www.solarstorms.org/Scosmic.html
Septembra 1658 je narasla Poljanska Sora odnesla več hiš, mlinov ter hlevov skupaj z ljudmi in živino
(vir: Johann Weichard Valvasor: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laybach 1689, XV. knjiga).
Avtor slike: Johann Weichard Valvasor. Vir: Družina.
Mala ledena doba je trajala od začetka 14. do srede 19. stoletja
in je vrh dosegla v letih 1645 - 1715. Kot je zapisal
J. W. Valvasor 1689 v Slavi vojvodine Kranjske, so ljudje poleg
kužnih bolezni,
najbolj ogrožali čezmeren mraz,
vročina, suša, toča in dež.
Kruh so kmetje kdaj pekli iz zmlete drevesne skorje, iz lanenega semena.
Leta 1858 so ljudje zaradi hude
zime celo umirali. To samo kaže, da je naš planet podvržen
veliki variabilnosti vremena že vsa obdobja od nastanka.
Zagotovo je Sonce najpomembnejši deležnik v podnebju našega planeta.
Sonce v H-alfa svetlobi,
10. 7. 2023 - izrazita dvojna pega AR3363, ali bo razpadla?
Sončna pega AR3363 (spodaj - iz dveh delov) je tako velika, da jo je rover Perseverance videl z Marsa.
Posneto skozi H-alfa telekop Lunt 35 mm, okularni posnetek je naredil Z. V.
Svetla, linearna vrzel, ki deli sončno pego, je znana kot "svetlobni most". Od prvega do drugega konca
meri 10 000 km (blizu premera Zemlje). Vir: https://www.spaceweather.com/.
Bo sončna pega eksplodirala ali tiho razpadla? Nihče ne more vedeti.
Bralce s sončnimi teleskopi spodbujamo, da spremljajo razpoko.
Podoba Sonca in pege 11. jul. 2023.
Spodaj je primerjava razvoja pege AR3363 za 10., 11., 12. in 14. jul. 2023 (ZV - Lunt 35 mm, okularni posnetki).
Sončeve pege na aktivnem Soncu Avtorske pravice in Copyright: NASA,
SDO;
Processing & Copyright:
Şenol Şanli
Pojasnilo:
Zakaj je naše Sonce ta hip tako
aktivno? Nihče ni povsem prepričan. Povečanje aktivnosti na povšrju Sonca je sicer pričakovano, saj se naše Sonce
bliža
maksimumu Sončeve aktivnosti v letu 2025. Vendar pa je v zadnjem mesecu Sonce obrodilo več
peg kot v kateremkoli drugem mesecu zadnjega
11-letnega Sončevega cikla -- celo več kot kadarkoli od leta 2002.
Zgornja fotografija je sestavljena iz več fotografij, ki jih je Nasin teleskop
Solar Dynamic Observatory posnel vsak dan med januarjem in junijem. Na fotografiji lahko opazimo, kako se posamezne pege premikajo vzdolž Sončevega diska od leve proti desni. V nadaljevanju Sončevega cikla se pege tipično
pojavljajo bliže ekvatorju. Sončeve pege pa so le en način, kako Sonce kaže
aktivnost svojega površja. Drugi načini so denimo
Sončevi blišči in
koronalni izbruhi snovi, ki izstrelijo delce s Sonca v naše
Osončje. Ker lahko takšni delci vplivajo na astronavte in elektroniko ima sledenje Sončeve aktivnosti in motenj več kot zgolj
estetsko vrednost. Obenem pa tudi estetske vrednosti
sončeve aktivnosti ne gre zanemariti, saj lahko v Zemljini atmosferi povzroči severni sij.
Webbov Rho Ophiuchus (Ro Kačenosca)
Avtorstvo slike: NASA, ESA, CSA, STScI, Klaus Pontoppidan (STScI), obdelava: Alyssa Pagan (STScI)
Pojasnilo: Le 390 svetlobnih let stran se Soncu podobne zvezde in prihodnji planetarni sistemi, oblikujejo
v kompleksu molekularnega oblaka Ro Kačenosca, našemu lepemu planetu najbližjem območju nastajanja zvezd.
Kamera NIRCam
Vesoljskega
teleskopa Jamesa Webba
je pokukala v bližnji porodni kaos,
da bi ujela to infrardečo sliko
v navdihujočem obsegu. Spektakularni kozmični posnetek je bil objavljen v počastitev uspešnega prvega
leta Webbovega raziskovanja vesolja. Okvir slike obsega manj kot eno svetlobno leto čez področje Ro Kačenosca
in vsebuje približno 50 mladih zvezd. Svetlejše zvezde imajo očitno Webbov značilen vzorec uklonskih
konic - žarkov. Ogromni curki vzbujenega molekularnega vodika, ki izvirajo iz novorojenih zvezd, so na sliki
rdeči, z veliko rumenkasto prašno votlino, ki jo je izdolbla energična mlada zvezda blizu njenega
središča. V bližini nekaterih zvezd na osupljivi sliki so sence, ki jih mečejo njihovi protoplanetarni diski.
Tam bodo morebiti nekoč nastala brihtna živa bitja, ki bodo opazovala naše Sonce, Zemljo in ....
Vir: APOD
Kačenosec (latinsko Ophiuchus) je ozvezdje severne nebesne poloble in eno od 88 sodobnih ozvezdij,
ki jih je priznala Mednarodna astronomska zveza. Bilo je tudi eno od Ptolomejvih 48 ozvezdij. Je tudi
eno od 13 ozvezdij živalskega kroga, vendar nima svojega astrološkega znamenja. Kačenosec je upodobljen
kot moški, ki nosi ozvezdje Kače.
"Obsojena" Eta Carinae,
9. 7. 2023 - APOD
"Obsojena" zvezda Eta Carinae (Eta Gredlja) Avtorstvo slike & Avtorske pravice: NASA,
ESA,
Hubble;
Obdelava &
Licenca: Judy Schmidt
Zaid Sonca za očakom Triglavom,
22. 6. 2023 - dober začetek, a tik pod vrhom dočakali oblake
Začelo se je naravnost imenitno - skupinico ljubiteljev zaida Sonca za Triglavom
so na terasi najprej obsijali in pobožali zlati Sončevi žarki, gimnazija pa je imela na igrišču še zanimivo
končno prireditev - zaključek šolskega leta 2022/23, podelitev priznanj ...,
na mizici pa so nas celo pričakali piškoti od včerajšnjega srečanja
(ko so žal tudi nagajali oblaki ob drugem vzidu Sonca ob Triglavu).
Vzdušje je bilo torej imenitno - med čakanjem, zadnjih 15 minut, smo si ogledali še protuberance, filamente
in pege na Soncu skozi H-alfa teleskopek Lunt 35 mm.
Da pa nadaljevanje ne bi bilo tako idilično (uvod je izpadel preveč lepo, da bi se to lahko nadaljevalo ...),
pa pokaže zaporedje spodnjih slik - priprave, dobro vzdušje,
Sonce se po zakonih nebesne mehanike približuje Triglavu in nato tik pred kontaktom
z našim očakom zaplava v kopreno za Triglavom. Najprej se je zdelo, da bo koprena dopuščala
opazovanje zaida - a žal se je proti horizontu gostila.
Tako smo našemu gostu in gostjam pokazali enega od zadnjih zaidov Sonca za Triglavom kar
na mobilnem telefonu (youtube) - no, ta zaid pa je zares uspel v nulo ...
A astronomov nebo nikoli ne razočara, tudi če je le
nekaj 10 % neba odprtega proti zvezdam ...
In res, v Ciki (Dobson, 300 mm, f/5), mlada Luna, izjemna faza Venere (vidna tudi z daljnogledom 15x70),
Mars ... so naredili močan vtis na vse prisotne in tudi na redne obiskovalce neba
nad Šentvidom.
Pri Veneri smo povečavo nabili na 300 in celo na 600 in zdelo se je, da opazimo
"sence" oblakov na Veneri ...
Zaid Sonca za Triglavom ne razočara, tudi, ko ga zakrijejo oblaki - saj nas združi
na opazovanjih nočnega neba in razgledna terasa nas tudi zmeraj znova osveži z rahlim
vetričem in tako odžene prvo junijsko vročino. Pogledi na zeleno okolico, hribe, gore so pa
prav zdravilni.
Zaid Sonca za očakom Triglavom,
20. 6. 2023 - dočakali drugi žarek
Na terasi Gimnazije Šentvid - Ljubljana smo se zbrali le trije korenjaki:
Andrej, Klemen, Zorko. Nekatere je prestrašilo tudi vreme. A vsak zaid je drugačen,
ta je bil poseben po tem, da je koprena bila ravno dovolj gosta, da smo
lahko zaid Sonca opazovali z daljnogledom, opazili smo tudi pege - izjemno.
Spodnje slike so prav zgovorne - dočakali smo tudi drugi žarek, drugi vzid in zaid Sonca
na vzhodnem delu Triglava, med Kredarico in Triglavom. Opazi se tudi Aljažev gorniški dom na Kredarici.
Zaid Sonca s Kredarice, 20. jun. 2023. Vir: arso kamera.
Sneg hitro kopni.
In kako smo videli ta zaid trije optimisti iz terase Gimnazije Šentvid - Ljubljana?
Zaid Sonca s Kredarice, 20. jun. 2023. Vir: arso kamera.
Sneg hitro kopni.
Zaid Sonca za očakom Triglavom,
19. 6. 2023 - nikoli nas ne razočara
Na terasi Gimnazije Šentvid - Ljubljana se nas je zbrala lepa druščina ljubiteljev astronomije
in zahoda Sonca za Triglavom. Oblaki so nas najprej prestrašili, nato pa v bistvu polepšali sam
prizor zaida. Sonce je tudi sicer zadnje dneve izjemno aktivo, veličastni izbruhi,
protuberance, filamenti, pege ...
Po zaidu Sonca za Triglavom nas je pozdravila še mlada Luna na Triglavom.
Nekoliko zahodneje pa se je šopirila še svetla Venera - v teleskopu je že kar velika (kaže
izrazito meno - kot mlada Luna)
To je bil prvi vroč dan v tem letu, a na terasi se je lepo ohladilo.
Z Markotom S. iz U3 sva si ogledala še
nekaj objektov globokega neba (M57, M27, M13, dvojno zvezdo Albireo ..., a kmalu se je
približala polnoč - problem dolgega dne in tudi nepotrebnega zamika ur na poletni čas).
Sledi galerija slik:
Sonce kar vre od aktivnosti,
18. 6. 2023
Izjemna aktivnost Sonca se še kar nadaljuje
- rob Sonca je poln protuberanc (tudi izbruhov) in disk filamentov, peg
(H-alfa teleskop, Lunt 35 mm) - 18. jun. 2023. Foto: ZV.
Sonce kar vre od aktivnosti.
Astronomski krožek, snemanje supernove SN 2023ixf,
22. 5. 2023
To je bil prvi ponedeljek v maju, ko smo spet pri krožku lahko
opazovali lepoto nočnega neba. Venera je kazala polovičko.
Obiskala nas je tudi osnovnošolka Kaja,
ki je lepo narisala aktivnost Sonca skozi H-alfa teleskop Lunt - 60 mm,
pozneje pa je takoj, s pomočjo karte Lune, v teleskopu našla
tudi naš krater Vega.
Še prej smo si ogledali Triglav, a Aljažev stolp je še pod snegom.
Ogledali smo si še Aljažev dom na Kredarici in vetrnice.
Ko se je dovolj stemnilo, pa smo po nekaj drobnih težavicah
posneli še supernovo v galaksiji M101 v Velikem medvedu.
Zelo pedagoška supernova - takoj se jo opazi na posnetku.
Supernova SN 2023ixf odkrita v bližnji spiralni galaksiji M101 (Veliki medved)
Sliko so posneli člani Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid in člani AD Vega
22. maja 2023. Klemen je na teleskop Newton 20 cm, f/5 montiral fotoaparat Canon,
ekspozicija 30 s.
To je naša prva supernova posneta po letu 2014.
Spodnjo sliko galaksije M101 s supenovo je sestavil in obdelal Martin iz večih posnekov po 30 s.
Supernovo, poimenovano
SN 2023ixf, je odkril japonski astronom
Koichi Itagaki
pred tremi dnevi in jo dva dni prej lociral na avtomatiziranih slikah iz pregleda neba
Zwicky Transient Facility.
SN 2023ixf se je zgodila v fotogenični
galaksiji Vetrnica M101, ki je oddaljena le približno 21 milijonov svetlobnih let
in je tako najbližja supernova vidna v zadnjih petih letih,
druga najbližja v zadnjih 10 letih in
druga supernova, najdena
v M101 v zadnjih 15 letih.
Hitra nadaljnja opazovanja že kažejo, da je SN 2023ixf
supernova tipa II,
eksplozija, ki se zgodi, ko masivni zvezdi zmanjka jedrskega goriva in se zruši.
Predstavljena slika prikazuje
spiralno galaksijo izpred dveh dni s poudarjeno
supernovo, medtem ko druga slika prikazuje isto galaksijo mesec dni prej.
SN 2023ixf bo verjetno postala še svetlejša in ostala vidna teleskopom več mesecev.
Proučevanje tako bližnje in mlade
supernove tipa II lahko prinese
nove dokaze o
masivnih zvezdah in kako eksplodirajo..
Galerija:
Imenitna Kajina skica površine Sonca skozi teleskop Newton 20 cm, f/5 z Mylar folijo.
Umrl je Nasin znanstvenik in častni član Inženirske akademije Slovenije Dušan Petrač,
15. 5. 2023
Sodeloval je tudi pri razvoju prvega infrardečega satelita.
V 92. letu starosti je umrl ugleden
znanstvenik pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, častni član Inženirske akademije Slovenije Dušan
Petrač.
Dušan Petrač je leta 2009 predaval tudi skupini U3 na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana.
Foto: Zorko vičar
Občinstvo, člani U3 in dr. Dušan smo bili vzajemno navdušeni nad dobro atmosfero
med predavanjem. Dr. Petrač je podajal snov z velikim žarom in zanosom,
poslušalci pa so ga pri tem prisrčno vzpodbujali. 22. oktobra 2009 je predaval že
zjutraj ob 9. uri na kongresu
"Slovenija in vesolja - včeraj, danes, jutri" in zvečer ob 21. uri še pri nas na Šentvidu.
Foto: Zorko vičar
Še ZELO aktualna zanimivost!
Skupaj z Dušanom sva 2009 sodelovala na kongresu "Slovenija in vesolja - včeraj, danes, jutri" (FMF - Jadranska 19, Lj.).
On je seveda predaval
o "Infrared Astronomical Satellite - IRAS".
Gospod Dušan Petrač je tudi prebral moj prispevek "
The School and the Astronomy in Slovenia
" (na moje veliko
začudenje) in se je globoko
strinjal s potrebo vključitve astronomije v šole. Pristopil je k meni in mi to tudi povedal.
Upam, da ta podpora astronomiji v šolah ne bo ostala le kot lep spomin na dobre misli Nasinega znanstvenika.
Zaradi njegove naklonjenosti sem ga tudi povabil kot predavatelja
na Gimnazijo Šentvid - Lj. - bil je zelo srčen in odprt
sogovornik, nobena tema mu ni bila odveč.
Povabilo je brez oklevanja sprejel.
Sloveniji, ljudem, posebej mladim je
želel vse najboljše - tudi vedenje o vesolju.
---------- povzetki iz medijev ----------
Dušan Petrač je bil fizik svetovnega slovesa in tudi prvi kandidat
slovenskega rodu za polet v vesolje. Od 1eta 1973 je neposredno sodeloval
pri poskusih v breztežnostnem laboratoriju, pri poskusih z raketami, z vesoljskim taksijem
in umetnimi sateliti.
Bil je mednarodno priznan strokovnjak na področju vesoljske tehnike, avtor
mnogih znanstvenih publikacij in dejaven udeleženec številnih znanstvenih simpozijev. Bil je svetovalec
Univerze Stanford, berlinske Freie Universitat, univerze v japonski Cukubi in ameriškega podjetja
Lockheed Martin.
Njegove najzahtevnejše naloge so bile pri razvijanju in gradnji prvega infrardečega
astronomskega satelita (IRAS), ki se je odlikoval z mnogimi prelomnimi odkritji. Petrač
je prispeval rešitev za kontrolo infrardeče fokalne ravnine s 64 detektorji v
štirih infrardečih valovnih pasovih. Uvedel je metodo za merjenje mase super-tekočega helija
v breztežnosti.
Rodil se je 28. januarja 1932 v Kropi kot šesti otrok
v delavski družini. Osnovno šolo je obiskoval v Kropi, Št. Vidu, nekaj
mesecev tudi partizansko šolo. Kot dijak gimnazije v Kranju je maturiral leta
1951, nato je na ljubljanski univerzi študiral fiziko in matematiko. Leta 1956
je diplomiral iz fizike, nato od leta 1957 do leta 1963 opravljal
delo profesorja na gimnaziji v Kranju.
Naključno
srečanje s kasnejšim predsednikom Univerze Kalifornija Davidom Saxonom med obiskom nekdanjega nacističnega
taborišča Dachau mu je odprlo možnost podiplomskega študija v Los Angelesu, kjer
je leta 1971 doktoriral iz fizike. Disertacija je obravnavala pojave v super-tekočem
heliju.
Zaposlil se je v laboratoriju za motorje na reaktivni pogon v kalifornijski
Pasadeni, leta 1977 pa je pri Nasi postal višji znanstveni svetnik. V
omenjenem laboratoriju je bil zaposlen do upokojitve leta 2012. Nasa mu je
podelila naziv Ambasador Osončja.
Za zasluge pri vpeljavi kriogenike v vesolje je dobil
medaljo Kurta Mendelssohna, med drugim pa je prejel tudi medaljo Nase za
izredne zasluge. V Sloveniji je dobil naziv častnega senatorja mariborske univerze, bil
je častni meščan Los Angelesa in Kranja. Bil je tudi častni član
Inženirske akademije Slovenije.
Vselej je poudarjal, da je Slovenija ostala njegova domovina. V
ZDA je odšel s soprogo Ireno, a se je pogosto vračal v
Slovenijo in vedno poudarjal, da ga domovina ni pozabila. Veliko je sodeloval
s Slovensko znanstveno fundacijo in društvom VTIS
(V tujini izobraženi Slovenci).
Povzeto po MMC RTV
Fomalhautov disk prašnih ostankov,
APOD 11. 5. 2023
Pojasnilo: Fomalhaut je svetla zvezda, 25 svetlobnih let
oddaljena od planeta Zemlja v smeri ozvezdja
Južna riba.
Astronomi so Fomalhautovo prekomerno infrardečo sevanje prvič
opazili
v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Vesoljski in zemeljski teleskopi so
od takrat identificirali
vir infrardečega sevanja kot disk prašnih ostankov, ki obkrožajo vročo mlado zvezdo, povezano s trenutnim
nastajanjem planetarnega sistema.
Toda ta ostra infrardeča slika
iz kamere MIRI vesoljskega teleskopa James Webb, razkriva podrobnosti Fomalhautovega diska razbitin, ki jih še
nikoli nismo videli, vključno z velikim oblakom prahu v zunanjem obroču, ki je možen dokaz za trčenje teles,
ter notranjim diskom prahu in presledkom, ki je verjetno oblikovan in ga vzdržujejo vgrajeni nevidni planeti.
Merilo slike v a.e.
ali astronomskih enotah (povprečna razdalja Zemlja-Sonce), je prikazano spodaj levo.
Fomalhautov zunanji okolizvezdni prašni obroč leži na približno dvakratni razdalji od
Kuiperjevega pasu
našega Osončja, sestavljenega iz majhnih ledenih teles in ostankov onkraj orbite Neptuna.
To je bil precej oblačen ponedeljek, a skozi vrata observatorija (in okno med oblaki)
smo si le lahko ogledali Venero - "nobl".
Mojster Andrej in druščina je tudi izdelala novo kljuko za teraso ...
20. aprila 2023 popoldne pa sva z Marjetko na Kogu
bila priča izjemnemu izbruhu na Soncu (H-alfa teleskop, Lunt 35 mm).
V Ljubljani je bilo seveda vreme oblačno.
Čeprav je bil izbruh usmerjen vstran od Zemlje, pa je bilo Sonce posejano s številnimi filamenti in
očitno tudi z izbruhi v smeri Zemlje, saj smo 23. aprila 2023 doživeli izjemen čar polarnega sija.
Izbruh je v eni uri narastel iz 0.26 polmera Sonca na kar 0.84 polmera (desna slika - oblaček plazme je
odfrčal zelo daleč vstran - skoraj za polmer Sonca v eni uri).
Ocenimo še pov. hitrosti v = (0.84-0.26)*6400*55 km/h = 204160 km/h = 56711 m/s.
>
Prelep prizor
konjunkcije Lune in Venera 23. apr. 2023, slikano iz avta na štajerski avtocesti.
V ospredju so črte drevesa ob cesti - razlog je paralaksa, Venera in Luna sta pa ostra.
Spet prelep prizor
konjunkcije Lune in Venera 23. apr. 2023 (30 minut pozneje glede na prvo sliko),
slikano iz avta nad štajersko avtocesto.
Nebo se pa že barva v paleti polarnega sija.
Še Venera in Luna dan prej - 22. apr. 2023 - Kog.
Lepo se razloči odbita pepelnata svetloba od senčnega dela Lune
(to je hkrati odbita Sončeva svetloba s površja Zemlje).
Primerjava z barvo dima ob smreki ni odveč - vir dima je spomladansko kurjenje vej.
Še razstava otroških risbic.
Astronomski krožek,
10. 4. 2023
To je bil prazničen ponedeljek, a vseeno se nas je zbrala
kar lepa ekipa krožkarjev na terasi Gimnazije Šentvid.
Potekale so tudi priprave na državno tekmovanje iz fizike.
Noč pa je bila ena najlepših to leto, jasna, mirna, brez Lune.
Tako smo si ogledali kar nekaj zimskega (M42, M35), pomladnega (M44, M51, M81, M82) in celo
poletnega neba (M13). Tako smo pokukali tja do 40 milijonov sv. let daleč,
tudi v preteklost.
Prekrasno so se na nebu razkazovali tudi Venera in Uran ter Mars
v Dvojčkih. Na nek način smo se počasi tudi poslovili
od prečudovitega Zimskega šestkotnika.
Obiskal nas je tudi 13 letni Andraž, ki je začel skoraj redno obiskovati krožek ravno pred enim letom.
Galaksiji M81, M82 - Veliki medved.
Prečudovit Zimski šetkotnik, ki ga sestavlja
od juga (South) do
nadglavišča šest najsvetlejših zvezd zimskega nočnega neba: Sirij
(Sirius – najsvetlejša zvezda vsega neba, Veliki pes - Canis Major), Prokijon (Procyon, Mali pes - Canis Minor),
Poluks (Pollux, Dvojčka - Gemini),
Kapela (Capella, Voznik - Auriga), Aldebaran (Bik - Taurus) in Rigel (Orion).
Lepo se vidi tudi Orionov pas, tri zvezdice v vrsti
(Orion's Belt, imenujemo jih tudi Kosci, Rimščice - na začetku avgusta zjutraj se pojavijo na vzhodu
in takrat se kosi otava).
Pas kaže proti zvezdi Sirij.
Orion je največji mitični
lovec. Odlikoval se je z izredno lovsko spretnostjo, močjo, pogumom in tudi lepoto. Vanj
so se noro zaljubljale boginje in zemljanke. Z gorjačo preganja divjega nebesnega Bika,
ki se zdi zares zelo razjarjen. V njegovem krvavem očesu gori svetlo rdeč Aldebaran.
Lovca seveda varujeta in sta mu povsem podložna njegova zvesta pomočnika pri lovu,
Veliki in Mali pes. Za vedno zabeležena podoba tega dela zimskega neba pravzaprav
prikazuje vso okrutnost trdega in neizprosnega boja človeka z živaljo.
Nebesna dvojčka, Kastor in Poluks, sta bila po izročilu Zevsova sinova in lepotice Lede
(podrobnosti izpustimo; gl. Zvezdni miti in legende). K njej je na ljubljenje priletel Zevs
v obliki laboda, ko se je na Zemljo spustil s samega vrha poletnega neba.
Zvezda Kapela (kapela v prevodu pomeni kozo, kozico) prikazuje tisto mitološko kozico
Amaltejo, ki je nekoč hranila mladega Zevsa. V skupini zvezd, ki obkrožajo Kapelo,
torej v ozvezdju Voznik, so stari Grki videli legendarnega izumitelja voza - voznika
Erihtona. V starih zvezdnih kartah pravoznik Erihton - prednik vseh voznikov, drži v
rokah kozico Amaltejo.
Zelo očiten okras zimskega zvezdnega neba pa je brez dvoma bleščeči Sirij v ozvezdju Veliki
pes. V starem Rimu so čas poletnega oddiha, torej poletne počitnice, povezovali s prvim
pojavljanjem Sirija v svetlobi jutranje zarje. Po tem času, ko je bilo mogoče to zvezdo
določenega leta prvič zaslediti v žarkih vzhajajočega Sonca, je pri Rimljanih nastopila
huda vročina (pasji dnevi). Prenehali so z vsakim delom. Rimljani so Sirij imenovali
Pasja zvezda. V latinščini je to ime zvenelo kot kanikula, kar bi bilo nekako ljubkovalno
psička ali psiček.
Orion Slovenci imenujejo kdaj tudi Orač - spomladi se namreč zapiči na zahodno obzorje
in zdi se, da orje - pripravlja zemljo za setev.
Sonce v H-alfa svetlobi,
13. 3. 2023, izjemno hitro razvijajoč se filament (20 min), bo izmet mase zadel Zemljo?
Sonce v H-alfa svetlobi.
13. 3. 2023 se je opazilo izjemno hitro razvijajoč se filament od 11:20 do 11:40 (razlika zgolj 20 min).
Prvič sem videl tako izrazit (širok in kontrasten, temen) filament in tako hitro se spreminjajoč (Sonce opazujem 12 let
v H-alfa svetlobi)!
Bo izmet Sončeve plazme zadel Zemljo - bo iz naših krajev viden polarni sij ...?
Levo izjemno širok, izrazit in dokaj enovit filament na Soncu ob 11:20 in desno že popolnoma
razcepljen ob 11:40 (razlika zgolj 20 min). Lunt H-alfa teleskop 35 mm - ZV (posneto skozi okular iz roke).
Ocena hitrosti premika je v = (60/710)*109*Rz/(20*60) = (60/710)*109*6.4*1000000m*109/(20*60 s)
= 5354817 m/s ≈ 5 106 m/s ≈ c/100.
To je okrog stotino svetlobne hitrosti - zgolj ocena razširjenja filamenta na ravnini diska Sonca.
Splošne natančnejše meritve hitrosti izbruhov dajo vrednosti od 20 do 3200 km/s (≈ c/100 ).
Torej je naša ocena na meji že videnega in izmerjenega ...
Gre za grobo oceno širitve filamenta - ki pa zagotovo ni povezan zgolj s širitvijo plazme,
ampak tudi s širitvijo magnetnega polja.
Žafrani in Sonce, marec 2023.
Umrl je profesor Bojan Golli
Umrl je profesor Bojan Golli - tudi nekoč naš odličen asistent na FMF (vodil je računske vaje)
Datum objave: 7. 3. 2023, vir:
https://www.fmf.uni-lj.si/sl/obvestila/obvestilo/36445/umrl-je-profesor-bojan-golli/
"Zapustil nas je izr. prof. dr. Bojan Golli, upokojeni sodelavec Oddelka za fiziko in tehniko
Pedagoške fakultete UL ter Odseka za teoretično fiziko IJS. Profesor Golli se je rodil leta 1950
in doktoriral leta 1983. Večino svojega znanstvenega dela je posvetil raziskavam kiralnih kvarkovskih
modelov hadronov, ob katerih je bil kar najtesneje povezan tudi s Fakulteto za matematiko in fiziko,
med drugim prek dolgoletnega sodelovanja s prof. dr. Mitjo Rosino in prof. dr. Simonom Širco ter
s svojim prispevkom pri uvajanju predmeta Modelska analiza. Poznali smo ga tudi kot neutrudnega
sodelavca pri srednješolskih tekmovanjih iz fizike in pripravah srednješolcev na fizikalne olimpijade,
kot slovenskega pionirja jezika TeX/LaTeX, avtorja številnih zbirk nalog in učbenikov - predvsem pa kot
mirnega, spravljivega in vselej na tvorno razpravo pripravljenega kolega."
Na zadnje sva se srečala 13. feb. 2023 na predavanju
dr. prof. fiz. Norme S. Mankoč B. na FMF (nekoč je bila članica našega astro. krožka).
Bil je znan po izjemni gesti, da je med korono, ko so končno študentje lahko
poslušali predavanja tudi na daljavo, zoom, teams ..., kar iz bolnice, bolniške postelje,
imel redna predavanja za študente (a zdelo se je, da problem zgolj hrbet ---).
In še nekaj - študentje so ga tudi zelo cenili, ker je napisal skripte - kar je žal redkost
med fiziki!
Prof. Golli je gojil tudi velike simpatije do astronomije, nebesne mehanike.
To se je odražalo tako pri njegovih predavanjih in tudi pri tekmovanjih
iz fizike - kjer je bil soorganizator, mentor, spremljevalec, sestavljavec nalog, itn.
Zadnje mentorstvo pri magistrski nalogi, ki ga je Bojan z velikim veseljem sprejel, je bilo vezano
na knjigo The Science of Interstellar (avtor nobelovec Kip Thorne, predgovor Christopher Nolan) iz
2014.
V tej knjigi Thorne pojasnjuje znanstvene koncepte, ki stojijo za kozmološkimi idejami
v Nolanovem filmu Medzvezdje (Interstellar). Film prikazuje posadko astronavtov,
ki potuje skozi nedavno odkrito črvino z enim koncem v bližini Saturna zaradi
iskanja novega doma za človeštvo.
Kip Thorne je bil znanstveni svetovalec in izvršni producent filma.
Ustvarjeni končni vizualni učinki so dr. Thornu omogočili nov pogled na
učinke gravitacijskega lečenja in akrecijskih diskov, ki obdajajo črne luknje,
ter so pripeljali do nastanka dveh novih znanstvenih prispevkov:
enega za skupnost astrofizikov in drugega za skupnost računalniških grafikov.
Tudi APOD je uporabil to grafiko pri prikazu potovanja okrog črne luknje
in "deformaciji" akrecijskega diska zaradi gravitacijskega lečenja.
Študentka in Golli sta zadnje besede v živo izmenjala glede primernosti
izraza črvine v povezavi s skoraj "hipnim" potovanjem skozi prostor-čas.
Izraz črvina (wormhole) je v fiziko leta 1957 vpeljal John Archibald Wheeler,
eden zadnjih Einsteinovih sodelavcev in naslednikov.
Črvine, hiperprostor in podobne »bližnjice« po vesolju so priljubljene v znanstveni fantastiki,
saj je le na ta način
»možno« potovati na oddaljene planete ali celo v druge galaksije.
Črvina ali črvja luknja je v fiziki domnevna topološka značilnost prostor-časa,
znana tudi kot Einstein-Rosenov most,
oziroma »skrajšani prostor« (abbreviated space), ki je v bistvu »bližnjica« skozi prostor in čas.
Črvina ima vsaj dva konca, ki sta med seboj povezana. Snov lahko vstopi na enem koncu,
potuje skozi in izstopi na drugem koncu črvine.
Fizika seveda ni znanstvena fantastika - a znanstvena fantastika skoraj ne more obstajati
brez fizike, kozmologije ..., ki ji dajeta navdih in seveda ZF kdaj zaide zgolj v področje
spekulacij, bujne domišljije - kar pa je človeku imanentno in s tem ni nič narobe.
Študentka je že pred meseci naročila knjigo The Science of Interstellar,
nato pa je pred nekaj dnevi, po posvetih z bližnjimi,
iz spleta potegnila še pdf knjigo The Science of Interstellar.
Z veseljem mu je poslala še pdf verzijo in zraven zadnje dogovore, koncepte
o magistrski nalogi. Dr. Golli ji je zmeraj odgovoril v nekaj urah, dnevu, dveh,
a tokrat odgovora žal ni bilo ..., ker se je začelo novo potovanje skozi "prostor-čas"...
Podoba, ki jo vidi opazovalec, ki gleda proti črni luknji tik nad ravnino akrecijskega diska (disk
je sestavljen iz vročega materiala, ki ga iz okolice srka izjemna močna gravitacije, teža črne luknje).
Kot da bi prepognili palačinko. Glej spodnjo sliko.
Shematični prikaz popačitve slike akrecijskega diska od strani, za opazovalca blizu
ravnine diska. Črna luknja zaradi izjemno močne gravitacije (bolje ukrivitve prostor-časa)
ukrivi žarek - in zato se navidezno za opazovalca
na nasprotni strani črne luknje disk dvigne, upogne navzgor. Tudi blizu Sonca se žarki
ukrivijo, a za zelo majhen kot.
Črne luknje ovenčane z Nobelovo nagrado za fiziko.
Levo - vizualizacija črvine v 2D. Desno - "Embedding diagram" Schwarzschildove črvine.
https://en.wikipedia.org/wiki/Wormhole
V resnici so črvine zdijo praktično celo možne; in sicer v mikroskopski kvantni peni,
a na žalost je njihov premer 10-12 milimetra in trajanje le 10-20 sekunde.
Torej na Planckovi skali in stabilne različice takšnih mini črvin so bile
predlagane kot (še eni) kandidati za temno snov.
Črvina v fiziki je torej le hipotetična bližnjica skozi prostor-čas (nekatere rešitve - metrike -
tenzorskih enačb splošne teorije relativnosti
- recimo članek
The original Einstein–Rosen bridge was described in an article published in July 1935
("The Particle Problem in the General Theory of Relativity").
Doslej seveda obstoj resničnih črvin ni bil dokazan, so zaenkrat le matematični konstrukti
in so zgolj v domeni znanstvene fantastike.
Obstoj črnih lukenj pa je seveda kozmološka izmerjena realnost - le notranjost nam je
nespoznavna ..., kot je recimo realnost Schwarzschildova metrika (rešitev enačb splošne relativnosti)
za sferično telo.
Pojasnilo: Venera in Jupiter
sta nedavno morda ujela vašo pozornost. Bližajočo se konjunkcijo dveh najsvetlejših planetov na jasnem večernem nebu je bilo
težko zgrešiti.
Na zgornjih fotografijah, zabeleženih v Dhanbadu (Indija), je mogoče opazovati približevanje obeh planetov z Jupitrom na vrhu po posameznih dnevih med 21. februarjem (skrajno leva fotografija) in 2. marcem (skrajno desna fotografija). Barve večernega neba in čas osvetlitve posameznih fotografij so odvisni od lokalnih razmer blizu zahajajočega Sonca na zahodnem obzorju. 22. februarja se je Jupitru in Veneri pridružil tudi Lunin srp. Nebesni par je bil 2. marca ločen zgolj za širino polne Lune. Dejanska fizikalna razdalja med planetoma na njuni poti okrog Sonca tega dne je bila sicer več kot 600 milijonov kilometrov.
V naslednjih dneh bo Jupiter zašel proti blišču sončnega zahoda, Venera pa se bo še naprej oddaljevala od Sonca na zahodnem nebu in blestela v svoji trenutni vlogi
zvezde večernice.
Vir: apod
Sam sem opazoval ta prelep prizor srečanja Venere in Jupitra iz Slovenskih goric - na eno izmed redkih lepih
noči. Prizor nobenega ni pustil ravnodušnega. Mnogi znanci so me spraševali, kaj sta ti dve prekrasni piki
v mraku na zahodnem nebu.
Norma S. Mankoč B. predstavi svojo teorijo "družina spin-naboj", opazovanje kometa C/2022 E3 (ZTF),
- 13. feb. 2023,
Komet C/2022 E3 (ZTF) se je že premaknil v bližino Aldebarana (nahajal se je med Aldebaranom in Marsom),
v teleskopu je bil še zmeraj dokaj "čeden", v daljnogledu pa je ostalo bore malo od "stare" slave. Sedaj
opazovanj tudi ni več motila Luna.
Ogledali smo si tu še nekaj ostalih zimskih objektov globokega neba.
Ker je bila (danes že
upokojena) dr. prof. fiz. Norma S. Mankoč B.
nekoč
učenka gimnazije in članica astronomskega krožka in ker je predavala na FMF še med našim študijem,
sem šel na njeno predavanje (13. februar 2023. 16:15 - FMF, Lokacija: J19/F1 - ponedeljkov fizikalni kolokvi).
Nisem je slišal predavati že 35 let ...
Predstavila je svojo zamisel:
Teorija spin-naboj-družina: naslednji obetaven korak k razumevanju narave
Na FMF lahko preberemo:
V dolgem nizu del sem dokazala, da teorija družine spin-naboj ponuja razlago
za vsa vprašanja v standardnem modelu delcev - torej lastnosti kvarkov in leptonov,
kot tudi razlage za mnoge doslej opazovane kozmološke pojave. Teorija predpostavlja
preprosto zagonsko akcijo v d=(13+1), z brezmasnimi fermioni, ki nosijo
le spin in interagirajo samo z brezmasnim gravitacijskim poljem.
Zlom začetne simetrije povzroči, da se v d=(3+1) delovanje manifestira
v številni družini kvarkov in leptonov, kot tudi v vseh opazovanih bozonskih poljih,
vključno s Higgsovim bozonom skalarjem. Teorija podaja tudi razlago za
postulate "druge" kvantizacije ( "Koliko delcev je v vsakem stanju."),
za fermionska in bozonska polja, napoveduje
četrto družino delcev, poleg opazovanih treh, ponuja razlago za obstoj
temne snovi in asimetrije snov-antimaterija v vesolju, napoveduje
tudi nova skalarna polja, ki nosijo trojni barvni naboj.
Povzeto: Ponedeljkov fizikalni kolokvij
Dijakinja v ospredju je bivša profesorica moderne fizike Norma Mankoč Borštnik - FMF (krožkarje posnel
dijak Gasper Karlin: 50-leta 20. stoletja).
Na predavanju so bili prisotni študentje in vsaj štirje prof. iz FMF in nekaj
ostalih gostov.
Kakor sva razbrala s kolegom,
njena teorija napoveduje na osnovi preprostih začetnih podatkov in enačb ves standardni model,
četrto družino osnovnih delcev in vrednosti količin, ki so jih doslej vstavljali ročno.
Če teorija drži, je to najbolj celostna razlaga (model) mikro in makro sveta doslej.
Koliko vključuje gravitacijo, ni bilo čisto jasno.
Žal Norma nima skupine, ki bi teorijo numerično obdelala in preizkusila,
ker ji ni uspelo (kot pravi) pridobiti sredstev za raziskovalni projekt.
Želimo ji, da bi ji to le uspelo.
Kratka debata ni pripeljala do končne odločitve, najbrž zato,
ker tega področja nihče (od prisotnih) ne pozna dovolj široko in globoko
ali pa ...
S kolegom sva bila mnenja,
da je prof. Norma premalo publicirala svojo teorijo (na spletu je praktično ni),
da bi se večina doma in po svetu lahko opredelila o dometu zamisli.
Vsekakor pa njena volja šteje - bomo videli nadaljnji razvoj teorije.
Minil je cel teden od zadnjega srečanja na terasi Gimnazije Šentvid - Ljubljana
in komet C/2022 E3 (ZTF) se je v tem času premaknil od Severnice kar do Voznika (nahajal se je blizu
zvezde Kapele). Okrog 21. h je bil
praktično v zenitu in kljub svetli Luni in magnitudi le okrog 6,5, je bil komet, zaradi lege,
dokaj dobro viden - zaslutili smo tudi rep ...
Hkrati pa je bil ta ponedeljek
v žarišču zanimanja solsticij. To vprašanje, kako se Sonce na obzorju
"ustavi" in zaid ali vzid začne, recimo pozimi po 21. dec., potovati proti severu,
je zanimalo eno izmed učenk, članico astronomskega krožka (brala je p. Gržana).
Da ne bi ostali zgolj pri govorjenju, sta Jure in Martin za razlago, prikaz uporabila
Stellarium. A skakanje iz datuma v datum in iskanje recimo časa zahoda, ni ravno
pedagoško. Zato je Martin zapisal pyton kodo, s katero je preko spleta
krmilil Stellarium v zaporednih dnevih ravno ob zahodih Sonca (setting).
Tako je nastala pedagoško poučna animacija Sonca v Stellariumu v obdobju solsticija.
Če vas ti ukazi za krmiljenje Stellariuma zanimajo - so podani spodaj (kodo zapisal Martin).
import ephem
import datetime
import requests
import time
lj=ephem.Observer()
lj.lat = '46.05'
lj.lon = '14.5'
lj.date = datetime.datetime(2022,12,1,12,0,0)
# %% these parameters are for super-precise estimates, not necessary.
lj.elevation = 300 # meters
lj.temp = 10 # deg. Celcius
#To get U.S. Naval Astronomical Almanac values, use these settings
lj.pressure = 0
lj.horizon = '-0:34'
sun = ephem.Sun()
setting = lj.next_setting(sun)
for i in range(60):
jd = ephem.julian_date(setting)
requests.post(f"http://localhost:8090/api/main/time",
data={"time": str(jd), "timerate": "0"})
time.sleep(0.1)
setting = lj.next_setting(sun, start=setting)
Po dveh tednih padavin, oblačnosti, se je konec januarja 2023
naredilo nekaj prekrasnih jasnih noči in seveda smo takoj planili s teleskopi, daljnogledi
proti kometu C/2022 E3 (ZTF), ki je potoval zelo blizu Severnice.
Žal mu je svetloba Lune pobrala kar nekaj kome in repa, a vseeno se je bahato
šopiril med "drobcenimi" zvezdicami posutimi po Rimski cesti. Čudovit prizor.
V torek 31. jan. je bila za odtenek še kristalnejša noč
in komet ZTF je kar žarel v daljnogledu 20x80 (kljub močnejši Luni
je bil precej lepše viden) - ta dan je bil najsvetlejši, magnituda okrog 5.4. V enem dnevu se je kar konkretno premaknil
po zvezdnem ozadju. Te dni se torej komet celo noč baha na severnem nebu.
Smo ga tudi fotografirali - a nismo našli poguma za pot pod temno nebo,
izkušnja mraza iz zadnjega opazovanja nas je kar dodobra prestrašila (slika spodaj,
slikal je Klemen skozi Newtona SkyWatcher 20 cm premera, f/5, Martin pa je obdelal posnetke;
zelena koma zaradi izparelega plina C2 je očitna;
molekulo ustvari UV Sončeva svetloba, ki pada na komet in ogljikova molekula seva najizraziteje v zeleni).
5. feb. 2023 bo komet pri Kapeli - magnitud okrog 5.7,
desetega in enajstega feb. bo blizu Marsa z mag. okrog 6.5,
okrog 20. feb. mu magnituda "pade" na okrog 7.6 - takrat se približa Orionu.
Sledijo posnetki kometa C/2022 E3 (ZTF) iz zbirke APOD
(zbirka se dopolnjuje že skoraj 30 let).
Pojasnilo:
Komet ZTF ima značilno obliko.
Zdaj svetel komet, ki obiskuje notranjost
Osončja ne kaže le običajnega
prašnega repa,
ionskega repa in kome
zelenega plina, ampak tudi neobičajno značilen
protirep.
Protirep dejansko ni pred kometom -- le glavo kometa
vidimo superponirano na delu razprtega prašnega repa, ki se vleče za
kometom.
Ogromna umazana snežna kepa, imenovana
komet C/2022 E3 (ZTF) je že šla najbližje
Soncu, jutri pa bo šla najbližje Zemlji.
Glavni okvir
predstavljene trojne slike
prikazuje, kako je bil komet ZTF prejšnji teden videti s prostim očesom pod temnim in jasnim nebom nad
Cáceresom v
Španiji.
Zgornja vstavljena slika prikazuje, kako je bil komet videti skozi
binokular, medtem ko spodnji vstavek prikazuje, kako je komet izgledal skozi
majhen teleskop.
Komet je s severnih zemljepisnih širin
zdaj viden vso noč, vendar bo v naslednjih nekaj tednih
zagotovo zbledel in ga ne bo več tako enostavno
opazovati.
Komet ZTF nad Etno.
Avtorstvo slike in avtorske pravice: Dario Giannobile
V tej zimski pokrajini na planetu Zemlja
se nad vulkanskimi vrhovi
Etne
razvijajo
kometu podobni oblaki.
Slika sestavljena iz
posameznih
posnetkov, ki so bili narejeni v hladni noči
23. januarja,
prikazuje komet ZTF, ki je viden s prostim očesom tik nad zasneženimi pobočji Etne.
Seveda sta bližina
Sonca in naraščajoč Sončev veter
odgovorna za
kometovo zelenkasto komo in širok prašnat rep.
Ta konec tedna komet ZTF drvi po severnem nebu med zvezdo
Severnico in Velikim vozom.
Na temnem nebu pa ga lahko opazite le kot
megličast madež.
Temu navkljub gre za impresiven objekt, če pomislite, da z lastnimi očmi opazujete
obiskovalca iz
oddaljenega Oortovega oblaka.
V prihodnjih dneh bo še prijetnejši pogled na
komet ZTF
možen z daljnogledom ali manjšim teleskopom.
Vir: apod
Pot kometa C/2022 E3 (ZTF).
Komet bo perihelij dosegel 12. januarja 2023 na razdalji 1,11 AU (166 milijonov km), Zemlji pa bo najbližje
1. februarja 2023 na razdalji 0,28 AU (42 milijonov km). Pričakuje se, da bo komet postal svetlejši
od magnitude 6 in bo tako načeloma postal viden s prostim očesom na področjih s temnim nebom,
videti pa bo kot madež
na nebu. Med svojim približevanjem Zemlji se bo tudi navidezno približal severnemu nebesnemu
polu v ozvezdju Žirafe. 10. in 11. februarja se bo komet približal
na 1,5 stopinje Marsu, od 13. do 15.
februarja pa bo potoval pred čudovito zvezdno kopico Hijade (Deževnice).
LHS 475 b: eksoplanet velikosti Zemlje ,
- 24. 1. 2023 - APOD in Webb Space Telescope
LHS 475 b: eksoplanet velikosti Zemlje Avtorstvo ilustracije:
DeepAI's Fantasy World Generator
14. državno tekmovanje v znanju astronomije,
- in to 14. 1. 2023 - Gimnazija Šentvid - Lj.
Tudi pri štirinajstem tekmovanju smo bili soorganizatorji.
Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 14. januar 2023
ob 10:00 - 12:00
Tudi letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije
je za osrednjo Slovenijo uspešno
organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana
(za južni del Slovenije je prevzela organizacijo Gimnazija Bežigrad).
Pomagali so tudi
člani astronomskega krožka in ADV-LJ.
Mentorja Klemen Blokar in dr.
Andrej Lajovic sta, skupaj
z nekaterimi ostalimi člani,
uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA
Komisije za tekmovanje
v znanju astronomije.
Letos ni bilo predstavitev
observatorija, radijskega teleskopa (problem je bila megla), a malica
za tekmovalce in organizatorje, mentorje je tokrat bila - korona ni več toliko nevarna ...
Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.
Letos se je zbralo 124 mladih tekmovalcev (druga polovica za Bežigradom).
Tudi član Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana, dijak Dan, je osvojil
priznanje - in sicer srebrno. Iskrene čestitke za čudovit uspeh!
Nepričakovani oblaki v smeri galaksije Andromeda
- APOD 17. januar 2023
Nepričakovani oblaki proti galaksiji Andromeda Avtorstvo slike & avtorske pravice: Yann Sainty &
Marcel Drechsler
Pojasnilo:
Zakaj obstajajo loki, ki oddajajo kisik blizu smeri galaksije Andromeda?
Nihče ne ve zagotovo.
Plinske loke, prikazane v modri barvi so
odkrili in prvi
potrdiliamaterski astronomi šele lani.
Dve glavni hipotezi o izvoru lokov sta, da so res blizu Andromede
(M31), ali da so le naključni
plinski filamenti v naši
Galaksiji.
Dodatek k
skrivnosti
je, da loki niso bili vidni na prejšnjih
globokih posnetkih M31, posnetih predvsem v svetlobi, ki jo oddaja
vodik in da druge,
bolj oddaljene galaksije na splošno niso pokazale podobnih struktur, ki oddajajo
kisik.
Predani amaterji, ki uporabljajo komercialne teleskope, so prišli do tega
odkritja, ker profesionalni teleskopi običajno
raziskujejo
kotno majhne dele nočnega neba, medtem ko ti loki obsegajo večkratno
kotno velikostpolne Lune.
Prihodnja opazovanja - tako v svetlobi, ki jo oddaja kisik, kot tudi
drugi elementi bodo zagotovo sledila.
V torek 10. jan. 2023 smo se Andrej, Ida, Klemen, Martin in Zorko ob 22. h pogumno
odpravili na ogled kometa C/2022 E3 (ZTF) na Sv. Jakoba - a žal nas je ustavila
cestna zapora na Katarini - in to tik pred ciljem ...
Nato smo se odpeljali do Cerkvice (Topol - Sv. Katarina), kjer je bilo mirno,
brezvetrje, a nebo je tam nekoliko preveč zaprto proti sz.
Nakar smo se odpeljali na križišče poti do Grmade - a tam nas je v parih minutah
prepihalo do kosti.
Zeblo nas je kot "pse" - spomnil sem se na vic, ki je bil otrokom zelo všeč -
mali medvedek je celo noč budil zaspano mamo in jo spraševal, če je res medvedek (odg.: "Seveda si medvedek, kar zaspi.");
mama ga proti jutru vsa nejevoljna le vpraša, zakaj jo to celo noč sprašuje;
tresoč medvedek pa urno odgovori: "Ker me zebe kot psa aaaa ...!" (povedala dobra duša teta Milena,
učiteljica v Podgorcih)
Takoj smo se kot miške (nekoliko
razočarani) pospravili v avta in se odpeljali
proti Igu, kjer cesta naredi nekaj ovinkov proti
Kureščku. Ob cesti na Kurešček pa smo bili končno v zavetju in nebo je tam na široko odprto proti severu
in vzhodu - komet je namreč na svoji poti
bil to noč blizu simpatičnega ozvezdja Severna krona.
No lučke (preosvetljena Ljubljanska kotlina) in Luna nam niso bile ravno v pomoč ..., a vsega nikoli ne dobiš.
Proti severu se je odpiral krasen
pogled na verigo Kamniških Alp s snežno kapo na vrhovih - obsijano
s čarobno svetlobo zlate Lune. Zadaj (na jugu) pa so se bohotili Orion, Plejade, Mars. Nepozabno!
Luna nam je sicer vzela šibke objekte na kristalno jasnem nebu,
a po določenih peripetijah smo le sestavili starega dobrega
Newtona 15 cm na EQ3 in že po polnoči (11. jan. okrog 00:30) že precej
pomrznjeni zagledali komet C/2022 E3 (ZTF).
Kljub svetli Luni in nizki legi nad obzorjem
je komet bil odlično viden (magnitude 8), rahlo zelenkast, z majhnim repkom.
Pa nam je le uspelo.
Hkrati smo si ogledali še komet C/2020 V2 (ZTF) v Kasiopeji - a bil je komaj, komaj viden.
Kmalu zatem smo vsi trdi od mrazu "urno" pospravili opremo in se v toplih avtomobilih
odpravili v tople postelje.
Sledi nekaj krasnih Martinovih slik.
Pot kometa C/2022 E3 (ZTF).
Komet bo perihelij dosegel 12. januarja 2023 na razdalji 1,11 AU (166 milijonov km), Zemlji pa bo najbližje
1. februarja 2023 na razdalji 0,28 AU (42 milijonov km). Pričakuje se, da bo komet postal svetlejši
od magnitude 6 in bo tako načeloma postal viden s prostim očesom na področjih s temnim nebom,
videti pa bo kot madež
na nebu. Med svojim približevanjem Zemlji se bo tudi navidezno približal severnemu nebesnemu
polu v ozvezdju Žirafe. 10. in 11. februarja se bo komet približal
na 1,5 stopinje Marsu, od 13. do 15.
februarja pa bo potoval pred čudovito zvezdno kopico Hijade (Deževnice).
Moč desetic (10n - "Powers of Ten" - logaritemska lestvica),
- kako drugače izgleda vesolje na zelo majhnih in zelo velikih skalah?
Video: Moč desetic (10n - "Powers of Ten")
Avtorstvo videoposnetka in avtorske pravice: Charles & Ray Eames (Eames Office)
Kako drugače izgleda vesolje na zelo majhnih skalah? V zelo
velikem obsegu? Najbolj znan kratki znanstveni film svoje generacije ponuja
dih jemajoče primerjave. Ta film,
"Powers of Ten",
prvotno ustvarjen v šestdesetih
letih 20. stoletja, je bil uradno objavljen na YouTubu in je
vključen
tudi tukaj.
Od znamenite odeje za piknik
blizu Chicaga,
mimo Jate galaksij v Devici
(Virgo Cluster of Galaxies),
se prizor v filmu vsakih
deset sekund pomanjša in prikaže
desetkrat večji kvadrat v vsakem naslednjem prizoru.
9-minutni videoposnetek se nato obrne, vsaki dve sekundi se poveča nazaj za faktor
deset in konča
znotraj enega samega protona (med kvarki).
Zaporedja
prizorov filma "Powers of
Ten" dejansko temeljijo na knjigi
"Cosmic View"
(Kozmični pogled) avtorja
Keesa Boekeja
iz
leta 1957.
Vsebina knjige je tudi bila že povzeta v večinoma animiranem filmu
"Cosmic Zoom",
ki je prav tako nastal v poznih šestdesetih letih. Spreminjajoče
se perspektive so tako očarljive in poučne, ker so bili odseki poustvarjeni
tudi z uporabo
sodobnejših računalniških tehnik,
vključno s prvimi minutami
filma Contact (Stik).
Raya in njen mož Charles Eames, avtorja filma, sta bila znana
kot precej vizionarska ustvarjalca in sta celo izumila svoj priljubljeni
("nizko sedeč")
stol (Eames Lounge Chair Wood).
Vir: https://apod.nasa.gov/apod/ap221204.html
25 najsvetlejših zvezd na nočnem nebu,
- APOD 18. december 2022
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.
Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
----------------------------------------------------------
1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna
meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10.
julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču
Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
4) Rekord za Kredarico drži.
5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.