Vir: APOD
Astronomski krožek - 28. marec 2022,
obiskala sta nas bivša dijakinja in njen sin (lepo)
Počasi se vračamo v predkoronske čase.
Obiskala sta nas tudi bivša dijakinja in njen sin (lepo).
Že dolgo nismo imeli tako mladega, tako radovednega in
za svojo starost tako izobraženega mladeniča v
našem astronomskem observatoriju.
Fant je takoj hotel sam upravljati goto teleskop
in tudi velikega Dobsona (Ciko, Newton 300 mm, f/5).
Sam je našel Orionovo meglico, M45 Plejade, dvojno zvezdo
Mizar in Alkor - uporabil je tudi laser ...
Andraž veliko bere in že pri 12-tih letih pozna
osnove astronomije - kako nastanejo zvede, kaj lahko razberemo
iz barve zvezd, takoj je pravilno odgovoril na mnoga vprašanja.
Lepo je bilo spet srečati učenko po dolgih 30 letih in njenega radovednega sina
(malo sva morala spomin zavrteti desetletja nazaj ...).
Taka srečanja so prav pedagoška, saj se lahko
mladi in njihovi starši,
preko uporabe astronomske opreme, lažje odločijo, katero opremo kupiti za začetek ...
Andrej pomaga Andražu pri uporabi goto montaže EQ6.
Problem tega ponedeljka je bil (in bo) premik ure na poletni čas, tako se žal "stemni
uro pozneje", komaj ob 20. h konec marca - žal je to prava
katastrofa za astronomska druženja mladih.
Bila je krasna zvezdna noč ... a žal še ni konec strahu pred korono in vojno ...
Kaj čaka Mednarodno vesoljsko postajo, skoraj 150 milijard evrov vreden mednarodni projekt?
Njeni temelji se majejo, scenariji, ki so bili nekoč iracionalni, so zdaj na mizi zaradi
vojne v Ukrajini. Vse možnosti so odprte.
Ukrajinski podjetji Južmaš in Južnoje izdelujeta svoje rakete
in številne sestavne dele ameriških in evropskih raket.
Trenutno podjetji še nista obstreljevani - a lahko se zgodi gospodarska
in ekološka katastrofa, če ju Rusi raketirajo.
Scott Kelly je vesoljski veteran in spada med najbolj znane astronavte.
V vesolju je bil že štirikrat, prvič leta 1999, ko so leteli do vesoljskega
teleskopa Hubble, zadnjič pa leta 2016, ko je bil v vesolju kar eno leto,
medtem ko je njegov brat dvojček Mark Kelly ostal na tleh, kar je bil odličen
eksperiment vpliva vesolja na človeško telo, in je pobral veliko naslovnic
svetovnih medijev. Ravno Kelly spada med največje zagovornike skupnega
raziskovanja vesolja. V svoji knjigi Vzdržjivost (Endurance) je zapisal,
kako neverjetno pomembno je, da imajo države vsaj en varen pristan, kjer
sodelovanje poteka ne glede na vse. Kot vojaški pilot je bil navdušen
nad dejstvom, da stoji z ramo ob rami z ruskimi kolegi, prav tistimi,
ki bi se lahko - v malo drugačnem svetu - gledali prek merilnih sistemov
letal F-14 in Mig.
In prav Kelly je bil tisti, ki je ob prizorih iz Ukrajine prekinil molk.
Ruskemu veleposlaništvu je odposlal medaljo "za zasluge pri raziskovanju
vesolja", ki mu jo je pred leti podelil takratni visoki funkcionar Ruske
federacije Dimitrij Medvedjev.
Vse več svetovnih korporacij ustavlja poslovanje z Rusijo
Nato se se lotil Rogozina v podobno ostrem slogu. Obtožil ga je, da odganja
tuje države, in mu dejal, da bo brez mednarodnega sodelovanja lahko iskal
službo v kakšnem McDonald'su, če bo ta v Rusiji še obstajal.
KONEC ZIME IN ZAČETEK POMLADI 2022 sta kot naročena za stronomjo.
Imamo ogromno jasnih dni, noči za vrnitev pod zvedno nebo - vabljeni.
Za poglobitev radovednosti sledita slika in beseda
o čudoviti meglici Mehurček.
Meglica Mehurček iz Hubbla,
NASA, ESA, Hubble ...
Meglica Mehurček iz Hubbla
Avtorstvo slike:
NASA,
ESA,
Hubble;
obdelava & avtorske pravice:
Mehmet Hakan Özsaraç
Pojasnilo:
Masivne zvezde lahko spuščajo mehurčke.
Predstavljena slika prikazuje morda najbolj znanega med vsemi zvezdnimi mehurčki, NGC 7635, znano tudi preprosto kot
Meglica Mehurček.
Čeprav z občutljivim izgledom, ponuja mehurček s premerom 7 svetlobnih let dokaze o silovitih procesih, ki v njem potekajo.
Nad in levo od centra
mehurčka je vroča
zvezda tipa O, nekaj sto tisočkrat svetlejša in kakih 45-krat bolj masivna od Sonca.
Močan zvezdni veter in intenzivno sevanje te zvezde sta razgradila
strukturo sijočega plina in jo odnesla proti gostejšemu materialu
v okoliškem
molekularnem oblaku.
Nenavadna meglica Mehurček in povezan kompleks oblakov sta oddaljena vsega
7100 svetlobnih let v smeri hvalisavega ozvezdja
Kasiopeja.
Ta oster mamljiv pogled na
kozmični mehurček je ponovno obdelan kompozit predhodno pridobljenih
slikovnih podatkov iz Hubblovega vesoljskega teleskopa.
VIR: APOD
Rekordna protuberanca, posneta iz Solar Orbiterja,
APOD, 15. feb. 2022 (tudi sam sem opazoval ostanke tega izbruha)
Rekordna protuberanca, posneta iz Solar Orbiterja
Avtorstvo slike:
Solar Orbiter,
EUI Team,
ESA &
NASA;
h/t: Bum-Suk Yeom
Pojasnilo:
Kaj se je zgodilo z našim Soncem?
Prejšnji mesec je ustvarilo največjo
protuberanco, kadarkoli posneto skupaj s
celim Sončevim diskom.
Prikazan rekordni posnetek je
bil narejen v
ultravijolični svetlobi iz vesoljskega plovila
Solar
Orbiter, ki kroži okoli Sonca.
Mirujoča
Sončeva protuberanca je oblak vročega plina, ki ga Sončevo magnetno polje
drži nad površino Sonca.
Ta protuberanca je bila ogromna -- segala je v dolžino večjo od premera samega Sonca.
Sončeve protuberance lahko
izbruhnejo nepričakovano in
izvržejo vroči plin v Osončje preko
koronalnega izbruha snovi (CME).
Ko CME trči v Zemljo in njeno
magnetosfero, lahko nastanejo svetli
polarni siji.
Ta protuberanca je ustvarila
CME, ki je bil usmerjen proč od Zemlje.
Čeprav je zagotovo povezan s spreminjajočim se Sončevim magnetnim poljem, energijski mehanizem, ki ustvarja in vzdržuje
Sončeve protuberance ostaja
tema raziskav.
VIR:APOD
Čudovita dvojna zvezda Albireo AB,
APOD, 24. feb. 2022 (a za svet ne preveč lep dan ...,
bolezni in vojne, hlodomor v Ukrajini še ni pozabljen in že je na vidiku nov)
Beta Laboda
(Cygni) je s prostim očesom vidna kot ena svetla zvezda.
Približno 420 svetlobnih let od nas označuje vznožje Severnega križa,
znamenitega asterizma v ozvezdju Laboda (leži torej v kljunu Laboda).
Toda že pogled skozi okular majhnega
teleskopa (70 mm premera objektiva, povečava 40x) jo bo spremenil v čudovito dvojno zvezdo,
zaklad nočnega neba
v modri in zlati barvi. Beta Laboda je znana tudi kot Albireo (ali Albireo AB,
s tem zapisom se poudari dve svetli komponenti dvojnice).
Njuna presenetljiva vizualna barvna razlika je prikazana na
tem teleskopskem posnetku, skupaj s pripadajočima vidnima spektroma
svetlobe z obeh zvezd (vstavljena v sliko na desni strani od zvezd).
Albireo A, zgornji
spekter, prikazuje zvezdo velikanko tipa K, ki je hladnejša od
Sonca in oddaja večino svoje energije pri rumenih in rdečih valovnih dolžinah.
Spodaj ima Albireo B spekter zvezde glavne veje, ki pa je veliko bolj
vroča od Sonca in zato oddaja več energije v modri in vijolični barvi.
Znano je, da je Albireo A še posebej dvojna zvezda, dve zvezdi skupaj krožita
okrog skupnega masnega središča (težišča), čeprav sta obe zvezdi preblizu, da bi
ju lahko videli ločeno z majhnim teleskopom. Dobro ločena Albireo A
in B najverjetneje predstavljata optično dvojno zvezdo in ne fizični
binarni sistem, ker imata obe komponenti izmerjeni očitni različni
gibanji skozi vesolje.
Image Credit & Copyright:
Robert Eder
VIR: APOD
Sonce 4. marec 2022,
Glovec (tragična vojna še kar traja)
Posnetek Sonca skozi filter (foto. Veronika Vičar) - vaje študentov
na Golovcu pod vodstvom
dr. Sonje Jejčič (pomgata astronoma Bojan Dintinjana in Herman Mikuž, sodelavca
Astronomskega observatorija Golovec),
4. marec 2022. Sonce postaja zmeraj bolj aktivno,
to se opazi tako v številu peg
in protuberancah - kot tudi v izmetih koronarne mase.
Sonce v H-alfa svetlobi 5. in 22. feb. 2022.
5. februarja 2022 je Sonce naredilo izjemno predstavo z izrazito veliko
protuberanco.
22. feb. 2022 pa smo bili priča velikemu izbruhu
koronarne mase - velik, a tanek, lok se je vil nad fotosfero Sonca in po dobri
uri izginil v prostranstvih vesolja (oglejte si osvetljen kvadratek).
Žepni teleskopek Lunt-35 mm, H-alfa teleskop, foto ZV.
SREČNO 2022 - mavrica je simbol upanja.
Upajmo, da sedaj koronarni zmaj zadnjič bruha
in okužuje ljudi (tudi lani smo tako upali).
Leto 2022 se je namreč začelo z
nepričakovanimi rekordi glede okuženosti severne
poloble s covid-19. Slovenija seveda tukaj (razen prvega vala)
žal sledi špici okuženosti. A mutacija (sev omikron)
iz Južne Afrike je naletel na že dokaj precepljeno
in prebolelo populacijo - pa še precej manj napada pljuča.
Sporočilo naše mavrice torej še kako velja!
Korona je naši generaciji spet znova dokazala,
da je tudi norost človekova pravica.
Kljub temu, da je pametno zaščititi sebe in druge, se v
50 % tega navodila nismo ravno držali in tako smo spravili marsikoga
na oni svet, nazaj med zvezdni prah ...
Zakaj nam narava dopušča tako obnašanje - čredni avtizem - je
pa velika skrivnost ..., recimo, da velja: "Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo ..."
Življenje s sabo prinaša veliko lepega, a tudi hude bivanjske preizkušnje
in tukaj se najbrž skriva odgovor naravne zaščite preko
norosti (v zavračanju logike), ki je (večinoma) ne prepoznamo ...
in tako lažje živimo, ni pa nujno da preživimo.
So pa v tem pogledu velike razlike med kulturami - kar je
zelo povedno (kako že pravijo: "Bog je prebrisan, ni pa zloben,
vsakemu da možnost izbire!").
Cela vzhodna Evropa je precej drugače reagirala
na izzive zaščitnih ukrepov proti covid-19 (več mrtvih), kot zahodna Evropa
- to je razlog, da si
mnogi zatiskajo oči pred resnico - ki pa v znanosti edina šteje,
v politiki pa žal ne ...
A zvezdno nebo nam vsem nesebično ponuja možnost iskanja odgovorov.
Astronomija tudi v korona časih še kako živi in nas vabi
k druženju na prostem (z upoštevanjem
navodil medicinske stroke), opazovanjem, čudenju in razmišljanju
o resnici ...
Konec leta 2021 in začetek leta 2022 je zaznamovalo kar lepo vreme. Tudi
Sonce je bilo precej aktivno (teleskop H-alfa Lunt 35 mm je kar z balkona
razkril čudovite protuberance na robu Sonca).
Kolegi s kredarice pa so mi sporočili, da so bili
2. jan. 2022 zgodaj zjutraj (nekaj po polnoči) priča
prekrasnemu roju svetlih utrinkov - Kvadrantídov.
Radiant Kvadrantidov leži v ozvezdju Volarja (Bootes). Ime roja izvira iz
nekdanjega ozvezdja
Quadrans Muralis,
ki ga ne obravnavajo več kot ozvezdje
(ležalo je med Volarjem in Velikim vozom
oziroma Velikim medvedom). Kvadrantidi se
pojavljajo v začetku januarja, svoj vrhunec
pa dosežejo večinoma v noči iz 3. na 4. januar.
Vlaga je bila samo 6 %, temperaturni obrat pa je poskrbel, da ni bilo
prehladno - noč na 2500+ m višine pa je bila kristalna.
Sonce v H-alfa svetlobi 8. jan. 2022.
8. januarja 2022 se je zgodil zelo očiten izbruh
koronarne mase - v pol ure se je opazilo izmet plazme v korono.
Sonce sedaj že tudi pokrivajo izrazite pege.
Oboje je povezano - glej
- Izjemen izbruh koronarne mase, 30. sep. 2015.
Žepni teleskopek Lunt-35 mm, H-alfa teleskop, foto ZV.
Izbruh levo ob in 8. 01. 2022 / 15:19:20 in desno ob 8. 01. 2022 / 15:54:48.
Gravitacijski pospešek na Soncu znaša g = 274 m/s2 in ubežna hitrost je 617.7 km/s.
Če pogledamo premik izbruha v približno 35 minutah, je ta v pixlih okrog Δx = 15 (nad rumeno črto - desno).
Premer Sonca je 872 pixlov. Premer Sonca pa je tudi okrog 110 premerov Zemlje (2Rz = 12800 km).
Ocenimo torej hitrost izbruha ob rumeni črti, uporabimo zgolj znano enačbo za enakomerno pospešeno gibanje,
ko velja:
Vzt - gt2/2 = Δx
Od tod sledi izračun hitrosti ob rumeni črti:
Vz = (Δx + gt2/2)/t =
( (15/872)*110*12800*1000 + 274 *(35*60)*(35*60)/2 )/(35*60) = 299233.4 m/s = 300 km/s
To je seveda zgolj ocena hitrosti (kar 300 km/s) in ta
izbruh je torej bil približno 2x počasnejši od ubežne hitrosti
s Sonca (ubežna hitrost je 617.7 km/s).
A še zmeraj je to izjemna hitrost, kar 1 % svetlobne.
Taka preprosta vaja nam torej že
razkrije ocene izjemno silovitih dogajanj na (ob)
Soncu - v tem primeru hitrost
izbruha koronarne mase od neke oddaljenosti naprej.
Privzeli smo, da so razdalje precej manjše
od polmera Sonca in smo tako lahko računali
s konstantnim pospeškom - gre zgolj za ocene.
Kako "bel" je v resnici sneg v temi (?),
- 10. jan. 2022
Bil je dokaj jasen ponedeljek - temperature okrog ničle, a ker je rahlo pihalo,
se je zdelo, da je zelo mrzlo.
Kljub kopreni in relativno skromnemu "siingu", Luna pa je bila že čez polovico,
smo pokukali proti Orionu (proti meglicama M42, M43) in si zaželeli še h in hi Perzeja,
oziroma razsuti kopici dvojčici NGC 869 in NGC 884 v Perzeju.
Najprej smo ugotovili, da teleskop
ni kolimiran - Klemen je to hitro uredil. A zaradi nemirnega ozračja,
slika še zmeraj ni bila ravno
ostra - do povečav okrog 70x je še kar šlo ...
Pomerili smo še svetlost neba -
SQM (Sky Quality Meter ) je pokazal sij neba okrog 18 mag/arc-sec2
(pričakovano slabo). Nad obzorje Ljubljane pa samo izmerili zgolj okrog 16
mag/arc-sec2, v zenitu pa nekaj več
kot 18 mag/arc-sec2. Ljubljana je nebo pričakovano še dodatno
osvetlila zaradi odboja od snega in delno zaradi novoletne razsvetljave.
Po meritvah mejnega sija pa smo ugotovili, da smo "žrtve" fenomena optične prevare.
Sneg na terasi šole se nam je namreč zdel tako bel, kot že dolgo ne in
seveda svetlejši od neba, tudi svetlobne kupole nad Ljubljano.
Na sneg je pošiljala svetlobo Luna in žal
svetlobno onesnaženje (terasa je sicer dvignjena nad večino
direktnih svetlobnih onesnaževalcev, a tukaj so odboji in sipanje
svetlobe), ter seveda naravna
svetloba samega nočnega neba (zvezd, planetov ...).
A ko je Andrej pomeril svetlost snega na terasi, je le ta znašala kar
18 mag/arc-sec2 - enako kot nebo? Kako je to mogoče,
ali je res temu tako, zakaj ta iluzija o izjemno svetlem snegu?
Logično je, da je sneg blizu mejne magnitude neba, a možgani,
oči so govorile drugače (vsem se je zdelo, da je sneg svetlejši od neba, tudi
od neba nad Ljubljano).
Andrej je skočil v observatorij po ogledalo iz grafoskopa (koliko let
še že ne uporablja ta naprava naše mladosti?). Hkrati je pogledal
tla (preko ogledala približno pod kotom 45 ° glede na horizont)
in nebo. V tem primeru,
glejte slike - je bilo očitno, da je nad Ljubljano (tik nad horizontom) slika
snega v zrcalu precej temnejša od neba - torej SQM ne laže.
Martin pa je špegel dvignil še nekje do pasu Oriona in sedaj sta se
svetlosti neba in tal pokritih s snegom izenačili (kot da bi
ogledalo čudežno izginilo v zvezdnem oboku - "magic", res impresiven prizor).
Ko smo ogledalo dvignili proti zenitu, pa je bilo ogledalo (slika tal)
pričakovano svetlejše od neba. Izjemno preprosta, a lepa, vaja med iskanjem odgovora,
kako "bel" je v resnici sneg v temi!?
Iz samih fotografij - ki (v glavnem) ne lažejo, se opazi,
da je svetlost snega v vidni svetlobi skoraj enaka svetlosti neba nad 40 ° višine.
A naše oči so nas hotele prepričati, da je sneg po katerem
tacamo, veliko svetlejši od neba - a to je bila le optična
prevara (iluzija).
Hkratno opazovanje neba in tal preko zrcal.
Leva slika nazorno pokaže (pozitiv in negativ), da so zasnežena tla enako temna
kot nebo nad 40 ° višine, horizont pa
je zaradi svetlobnega onesnaženja precej svetlejši (kar
dokazuje slika tal v ogledalu).
Na zgornji desni sliki ogledalo čudežno izgine v Orionu,
zasnežena tla in nebo sta eno (kakor na Zemlji, tako na Nebu).
Do teh zanimivih primerjav pa je prišlo, ker smo imeli občutek,
da so zasnežena tla veliko svetlejša od katerega koli dela neba,
a temu še zdaleč ni tako.
Košček zasneženih tal (kvadratek) je 3x prilepljen na levi strani slike:
* tik nad horizontom (kjer se opazi, da so zasnežena tla bistveno
temnejša),
* na višini okrog 45 ° (kjer skoraj izgine)
* in
blizu 90 °, kjer so tla nekoliko svetlejša od neba blizu zenita (vpliv lokalne
razsvetljave na povišano svetlost tal)!
Enak efekt dobimo z ogledalom - kar je veliko bolj prepričljivo in
pedagoško učinkovito.
Trak (zgoraj desno) je po vsej dolžini in širini enake barve, svetlosti - a na
različno svetli površini se zdi različnih odtenkov.
Zakaj tako zaznavamo? Morebiti s tako iluzijo
navidezno povečamo kontrast, ki nam je pomagal preživeti v realnem
(naravnem) svetu, kjer nas obdaja polno odtenkov barv, senc, živih bitij,
pregrad, prepadov, sten,
rastlin, rek, raznih drugih ovir.
A kot ljubitelji astronomije, bomo
pristavili tudi svoj piskrček in
zatrdili, da nam je narava dala to izjemno zmožnost
zaznavanja kontrastov (tudi iluzij) zato, da lažje
prepoznamo prekrasne vzorce nočnega neba, Rimsko cesto,
razsute kopice, meglice, komete, utrinke,
v mislih tvorimo ozvezdja po katerih potujejo
planeti (nebesni potepuhi) ...
Tudi, če temu ni tako, pa vendar deluje!
To presenečenje smo doživeli tudi na terasi gimnazije Šentvid
ob ocenjevanju svetlosti
snega napram svetlosti neba. Enko temen sneg, kot je nebo, se nam je zdel
na ozadju temnejše okolice precej svetlejši od neba.
------------------------------------------------
Teden dni pozneje 17. jan. 2022,
ob praktično polni Luni, je bil sneg pričakovano
še bolj osvetljen
od od Lune odbite Sončeve svetlobe
in svetlost snega se je izenačila z nebom že na višini okrog 15 °. Višje
na nebu
so bila zasnežena tla veliko svetlejša od neba, kljub polni Luni.
Ob polni Luni je torej snežna površina tako svetla, kot nebo nad horizontom
nad Ljubljano, gledano iz Šentvida, to je okrog 16 mag/arc-sec2.
V resnici je SQM 17. 1. 2022 pokazal nad Ljubljano mejno
magnitudo zgolj okrog 15,5 mag/arc-sec2, zasnežena tla pa so
imele vrednost okrog 16.5, kar je precej svetleje kot ob prvem krajcu
18 mag/arc-sec2 pred tednom dni.
Nebo v zenitu je še zmeraj omogočalo mejno magnitudo dobrih
18 mag/arc-sec2, kljub polni Luni.
A meritve z SQM so morale potekati v senci Lunine svetlobe, sicer
je stranski vpad Lunine svetlobe na senzor SQM-a
zbil mejno magnitudo Zenita skoraj na
17 mag/arc-sec2.
Polna Luna v naših krajih povzroča osvetljenost tal do okrog E = 0,3 lx
(odvisno od višine Lune in stanja atmosfere, večinoma se privzame
od 0,05–0,1 lx). Svetlost, ki jo zazna naše oko,
pa je odvisna od same površine, sneg ima zagotovo največjo
odbojnost, kar od 0,8 do 0,9.
Pri 555 nm valovne dolžine (zelena svetloba - pri
kateri je oko najbolj občutljivo na energijski tok in njegove spremembe)
velja: 683.002 lx = 1 W/m2. Iz tega podatka zgolj grobo ocenimo
s koliko W/m2 so tla osvetljena (zaradi polne Lune).
Gostota energijskega toka Lunine svetlobe ob Zemlji je velikostnega reda
0.3 lx (1/683.002 lx)
W/m2 = 0.00044 W/m2 - gre res za grobo oceno.
Primerjajmo ta rezultat
s Pogsonovim zakonom.
Vesoljsko telo, od katerega prihaja na Zemljo svetlobni tok z
gostoto j2 = 2.52 * 10-8 W/m2,
ima sij magnitude 0, kar zapišemo kot m2 = 0.
Magnituda polne Lune je okrog
m1 = -12,8 m.
Ocenimo gostote svetlobnega gostote iz Pogsonovega zakona
( j1/j2=10-0,4(m1-m2)
) znaša za j1 = 0.0033 W/m2
(velja za vrh atmosfere).
To je okrog 400000 krat manj od gostote svetlobnega toka Sonca
na vrh atmosfere.
Računa se torej nekoliko
razhajata, a je prvi z luxi le grob približek. Veliko je seveda odvisno tudi
od ge. širine
in seveda od oddaljenosti Lune, od pogojev v atmosferi, odbojnosti.
Še primerjava s Soncem, ki na vrh atmosfere pošlje okrog
1361 W/m2
svetlobnega toka (do tal pride precej manj,
odvisno seveda tudi ge. širine in stanja atmosfere, albeda).
Delež svetlobe odbite s polne Lune na Zemljo
je torej zanemarljiv ( 400000 krat manjši od Sončeve), a naše oči (možgani)
tudi pokrajino obsijano zaradi polne Lune, zelo
dobro zaznajo (še posebej ob snežni odeji).
Še ocena svetlosti površine snega L zaradi polne Lune s pomočjo
kalkulatorja in formule, ki povezuje meritve SQM-a s svetlostjo, spet se
uporabi Pogsonov zakon
(velja: L = 10.8*104 * 10-0.4(vrednost v mag/arcsec^2)
[cd/m-2]):
http://unihedron.com/projects/darksky/magconv.php?ACTION=SOLVE&txtMAGSQA=16.5
Če za sneg vstavimo izmerjen sij 16.5 mag/arc-sec2, dobimo
svetlost površine snega L = 2.7 10-2 cd/m-2.
Če v grobem sklepamo, da se od snega večino svetlobe odbije,
potem lahko zaokrožimo, da je osvetljenost zaradi
polne Lune 17. jan 2022 ob 21. h bila večja od E = 0,03 lx. Razmišljajmo naprej
in poiščimo boljšo oceno.
Za idealno difuzno površino (sneg se temu približa - Lambertov reflektor)
z odbojnostjo 'a' velja
med svetlostjo površine L in osvetljenostjo površine E povezava:
L = E*a/π (Lambertov zakon).
od koder sledi E = Lπ/a. Za albedo a = 0.8 sledi ocena osvetljenosti
tal s polno Luno:
E = 0.027*3.14/0.8 lx = 0,11 lx,
kar pa že ustreza teoretičnim vrednostim.
Tako smo preko snežne odeje, polne Lune in meritev mejne magnitude
preko SQM instrumenta dokaj verodostojno
ocenili osvetljenost E površine tal zaradi
polne Lune. Zelo poučna vaja.
Idealna difuzna površina v vse smeri enakomerno sipa, odbija
vpadno svetlobo (sneg se temu približa,
odboji svetlobe v kristalih v vse smeri
- Lambertov reflektor).
Slika: Ponovitev fotometrije preko preproste sheme goreče sveče:
- svetlobni
tok Φ = ∫IdΩ [lm] (fiz. prim. količina P
- enota W),
- svetilnost I [lm/sr = cd],
- osvetljenost
E = dΦ/dS [lx = lm/m2 = cd*sr/m2] (fiz. prim. količina j = P/S
- enota W/m2),
- svetlost površine (ali svetila) L = d2Φ/(cos(β)dSdΩ)
[lm/(sr*m2) = cd/m2].
Gostota svetlobnega toka »j« ima
enoto W/m2 in
primerljiva fotometrična količina osvetljenost E ima enoto lm/m2 = lx –
povezava med njima je odvisna od valovne dolžine. Recimo za 555 nm valovne
dolžine (zelena svetloba - pri kateri je oko najbolj občutljivo na energijski
tok in njegove spremembe) velja: 683.002 lx = 1 W/m2.
To noč (17. jan. 2022) sem testiral SQM še za mejne vrednosti -
v smeri polne Lune, sij je padel
nekaj pod 15 mag/arc-sec2, na kopnih kamnitih tleh
je SQM pokazal 19 mag/arc-sec2 (na snegu pa pričakovano zgolj 16.5),
v observatoriju brez luči - kjer pa je SQM dolgo zbiral fotone -
zato sem ga usmeril proti lini observatorija in je tako (z zadnjimi močmi)
pokazal
fiktivno mejno magnitudo 23,4 mag/arc-sec2. Tako sem
določil mejne vrednosti naprave SQM. Po 12 letih torej senzor SQM-a
še zmeraj deluje korektno.
Teleskop James Webb potuje proti Lagrangevi točki L2,
dec. 2021
Recimo - da bo na Božič 25. 12. 2021 končno res (po več kot desetletju
odlašanja in izboljšav) uspelo izstreliti teleskop James Webb v Lagrangevo točko L2.
Teleskop je v raketi zložen kot origami, v vesolju pa se bo moral razpreti (projekt je do sedaj
stal 9 milijard evrov).
Primarno zrcalo ima premer 6,5 metra, narejeno je iz 18 šesterokotnikov velikosti 1,32 metra.
Iskal bo oddaljene planete in morebitne kazalnike življenja. Gledal bo skozi ogromne oblake prahu oddaljenih galaksij in pokazal, kaj se skriva v njih. Je časovni stroj, posnel naj bi prve zvezde in galaksije sploh, naš praizvor. Ponudil bo meritve, ki so podlaga za oceno starosti obstoja in tudi odgovor na vprašanje, kaj je ultimativna usoda vesolja kot takega.
Zaznaval bo le izsek nam vidne svetlobe, predvsem rdečo barvo, bo pa zato zasijal pri lovljenju infrardečih fotonov.
S teleskopom Hubble se bosta dopolnjevala. Držimo torej pesti, da znanstvenikom, inženirjem,
tehnikom: izstrelitev, pot in postopno samodejno razpenjnje
teleskopa James Webb v Lagrangevi točko L2, uspe.
Prvi korak je bil uspešen - iz Kouroe v Francoski Gvajani je uspešno
poletela raketa Ariane 5 s telekopom James Webb.
Zdaj teleskop čaka "30 dni" preizkušenj: med potovanjem do cilja se mora razgrniti.
:)
Pot proti točki L2 in
napredek
vesoljskega teleskopa James Webb in zapleteno uvajanje lahko spremljate
na spletu.
Krožek - opazovanje skozi meglo,
- 20. dec. 2021
Jesen in začetek zime 2021 so zaznamovale noči z meglo - temperatura
je to jesen nekoliko padla in naenkrat smo
se spet morali navaditi na stere vremenske vzorce
z meglo, izrazitim smogom ...
Ta ponedeljek zvečer pa je Šentvid prekrila megla z vidnim nebom.
Opazovali smo lahko Kapelo z okolico,
občasno se je pokazal še Jupiter
in seveda Luna dan po polni fazi.
Kljub skoraj brezupnim razmeram,
je vendar kdo od krožkarjev
sploh prvič opazoval Jupitra z znamenitimi lunami ...
Dijaki so tako lahko naredili nekaj vaj z Luno, recimo,
kolikšen procent je je že v senci, koliko
časa je minilo od polne faze
...
Uporabili smo (še zmeraj odličen) 28 let star okular
z nitnim križem.
S takim okularjem lahko enostavno pokažeš določene
predele Lune, tudi recimo
področje pristanka misije Apollo 11.
Na koncu smo si v "toplem" observatoriju ogledali še karto Lune in
publikacijo "Glej jih zvezde! v letu 2022" (prevod
Ludvik Jevšenak - bivši krožkar,
strokovna pomoč in izdajatelj Bojan Kambič - Spika).
Slike meglene noči povedo vse o pogojih za opazovanja.
Mineva 450 let (27. dec. 1571) od rojstva astronoma in matematika Johannesa Keplerja,
- gospoda nebesne mehanike
VIR I
Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 91-93
[149] KEPLER, Johann nemški astronom
Rojen v Weil der Stadtu na Wurttemberškem 27. decembra 1571
Umr1 v Regensburgu na Bavarskem 15. novembra 1630
V mladosti jo je Keplerju, sinu poklicnega vojaka in vnuku moža, ki je bil rodnemu mestu
za župana, zagodlo šibko zdravje. Ko je bil tri leta star, so se ga lotile koze, mu pohabile
roke in oslabile vid. Tako je postalo nujno, da ga vzgojijo za duhovnika, zakaj ni bilo videti,
da bi bil zmožen za kak napornejši poklic.
Študiral je na vseučilišču v Tübingenu, leta 1588 je diplomiral, leta 1591 pa postal magister.
Kmalu so spoznali njegov matematični dar in pri zasebnem učitelju je zvedel za Kopernikove [114]
nauke in se jih nemudoma oprijel. Leta 1594 je bilo konec vseh misli na
duhovniški stan in takrat
je Kepler že poučeval naravoslovje na vseučilišču v avstrijskem Gradcu.
Keplerja je močno prežemal misticizem. Od profesorja astronomije so tiste čase
pričakovali,
da bo sestavljal horoskope, in Kepler se je zagnal v takšno početje. Ni bil goljuf, marveč
je pazljivo preučeval grške astronome, da bi naredil iz astrologije resnično znanost, kakor
je skoraj stoletje pred njim skušal Cardano [121]. Tako kot Cardanu pa se to tudi njemu ni
posrečilo.
Podobno kot Cardano je skušal Kepler z astrološkimi prijemi razjasniti svetopisemske
skrivnosti. Skušal je na primer ugotoviti datum stvarjenja in je odkril, da se je to
zgodilo 3992 let pred našim štetjem.
Pozneje se je po vsem videzu nekoliko sramoval svojih astroloških zmožnosti, vendar
ni dvoma, da so jih njegovi zaščitniki bolj cenili kot znanstvene dosežke. Sestavljal
je horoskope za cesarja Rudolfa in v poznejših letih za cesarskega generala Albrechta
von Wallensteina in si pridobil njuno zaščito, čeravno je bil protestant in so bili to
časi tridesetletne vojne, ko so verska sovraštva segala globoko.
Leta 1597 so se v Gradcu (veliko pred dramatičnim spopadom v tridesetletni vojni) hudo
dajali zaradi vere in Keplerju se je zazdelo pametno, da bi se umaknil. Sprejel je položaj
v Pragi, pri postarnem Tychu Brahu [137], s katerim sta si že lep čas dopisovala.
Leta 1601, ko je Tycho umrl, je Kepler nasledil neprecenljive podatke, ki jih je
starec zbiral leta in leta, med njimi tudi skrbne podatke o navideznem gibanju Marsa.
Kepler se je lotil ustvarjanja nebesnega sestava, ki bi temeljil na teh opazovanjih.
Še bolj ga je spodbudilo, ko je 30. septembra 1604 opazil novo zvezdo (Keplerjevo zvezdo),
ne sicer tako svetlo, kakor je bila Tychova, vendar prav imenitno.
Pri delu pa ga je zapeljalo vstran zanimanje za mistične ideje, ki so izvirale še iz
grških časov. Trdno je verjel v "glasbo sfer", o kateri so prvi govorili Pitagora [5]
in njegovi privrženci, in je celo skušal zapisati prave tone, ki jih oddaja vsak planet
med gibanjem. (Zemlja, je rekel, odzvanja "mi", "fa", "mi", s čimer kaže, da je na
njej - besede so latinske - veliko miserie [bede], famine [lakote] in spet miserie.)
Dotaknil se ga je tudi Platonov [23]
vpliv, zakaj petera platonska pravilna telesa je skušal vključiti v planetni sestav.
Knjiga, v kateri je zagovarjal takšno misel in ki je bila objavljena leta 1596, je bila
tisto, zaradi česar se je Tycho Brahe začel zanimati za Keplerja.
Ko je izdeloval teorijo o pravilnih poliedrih, je okrog Merkurjeve sfere zarisal oktaeder
in na njegova oglišča prislonil Venerino sfero. Obdal jo je z ikozaedrom in njegova oglišča
z zemeljsko sfero in tako naprej.
Neznansko veliko časa je porabil, da je vse to zasnoval, upajoč, da bo tako natančno pojasnil
različne razdalje posameznih planetov od Sonca. Leta 1595 je naposled spoznal, da teles in
sfer ne more prav uskladiti.
Pa vendar se ni vdal. Nazadnje se mu je posvetilo, da se nič, kar bi utegnil narediti s
sferami, ne ujema s Tychovimi podatki, in začel je iskati takšno nekrožno krivuljo, ki
bi ustrezala. Najprej je brez uspeha poskušal z ovalom, potem se je lotil elipse.
Elipsa, krivulja, ki jo je prvi preučeval Apolonij [43], spominja na sploščen krog. Pri
krogu je premer zmeraj enak, najsi ga potegnemo kakorkoli, premer elipse (premica, ki gre
skozi njeno središče) pa spreminja dolžino glede na položaj. Najdaljšemu premeru se reče
velika, najkrajšemu pa mala os. Čim bolj stisnjena je elipsa, tem večja je razlika v
dolžini velike in male osi, večja je njena »sploščenost«. (Sploščenost kroga je enaka
nič; krog sploh ni sploščen.)
Na veliki osi ležita enako daleč od središča točki, imenovani gorišči. Gorišči imata
tole lastnost: če iz njiju potegnemo daljici na točko oboda, je njuna vsota vselej
enaka dolžini velike osi. To velja ne glede na to, do katere točke na krivulji segata
daljici.
Kepler je odkril, da se položaji Marsa, kakor ga je opazoval Tycho, zelo natančno ujemajo
z elipsasto orbito. Ta elipsa ni bila zelo izrazita, vendar prav gotovo ni bila krog.
Poleg tega je bilo Sonce v enem od elipsinih gorišč.
Kepler je opazil, da je mogoče tudi orbite drugih planetov zarisati kot elipse s Soncem
v gorišču. To je oznanil v knjigi Astronomia nova, ki jo je izdal leta 1609, in zdaj je
ugotovitev znana kot prvi Keplerjev zakon. V knjigi je bil zapisan tudi njegov drugi
zakon: "Premica med planetoma in Soncem opiše v enakem času enake ploskve, med
tem ko se planet pomika po orbiti." To je pomenilo, da se bo planet po splošnem in
izračunljivem pravilu pomikal toliko hitreje, kolikor bliže bo Soncu [odkril je ohranitev vrtilne količine - a tega ni vedel, saj ne v taki obliki, kot je
danes definirana].
Pozneje je Kepler zakona uporabil tudi pri Jupitrovih lunah. Ni pa znal pojasniti
Luninega gibanja. Bilo je preveč zapleteno. To je leta 1638 opravil Horrocks [175].
Keplerjeve elipse so pokončale grško astronomijo. Poteptale so nedotakljivost krožnega
gibanja in zavrgle nebeške sfere, ki jih je pred dva tisoč leti postavil na nebo
Evdoks [24] in jih je zadržal celo Kopernik. Posihmal so astronomi posnemali Keplerjev
sestav Osončja, ne da bi ga bistveno dopolnili. (Keplerjeva jasnovidnost je bila omejena
na Osončje. Za zvezde je mislil, da so vse na tankem, kake tri kilometre debelem obodu
daleč zunaj osončja. V tem je hudo zaostajal za Brunom [138].)
Ko so opustili nebeške sfere, je bilo treba najti kak drug vzrok, zakaj ostajajo nebesna
telesa v orbiti. Ker je bilo Sonce vselej v enem od gorišč elipsastega tira in vselej v
ravnini orbite, ker je bilo gibanje planeta toliko hitrejše kolikor bliže je bil Soncu,
je postalo Keplerju jasno, da Sonce nekako obvladuje gibanje planetov. Ponovil je trditve
Gilberta [136], misleč, da gre za nekakšen magnetizem, vendar je bil sestav, ki ga je
skušal ustvariti na teh temeljih, nezadovoljiv. Newtonu [201] je bilo prepuščeno, da
je pol stoletja zatem predložil zadovoljiva razlago.
Kepler je leta 1619 objavil še eno knjigo in v njej je bilo še posebno veliko mističnega
pleteničenja. Zavedal se je, kako neužitna je, in je malosrčno sumil, da bo moral čakati
na bralca celo stoletje. Vendar je bil v njej (kot zrno med plevami) zapisan tudi današnji (tretji)
Keplerjev zakon, ki pravi, da so kvadrati obhodnih dob planetov sorazmerni s kubi srednjih
razdalj od Sonca. Znova se je zazdelo, da planetno gibanje uravnava Sonce.
Knjiga je bila posvečena britanskemu kralju Jakobu I., papirnatemu učenjakarju, ki mu je
bil njen bombastični slog prava mana, posvetilo pa še poseben posladek. Jakob je povabil
Keplerja v Anglijo, vendar astronom ni hotel zapustiti Nemčije, čeprav se je dežela tedaj
pognala v tridesetletno vojno.
Kepler in Galilei [146] sta si nekaj časa prijateljsko dopisovala, čeprav se nista nikoli
sešla, in Kepler je svoje teorije posredoval Galileju. Pa vendar Galilei v svoji knjigi o
Kopernikovem nauku ni omenil Keplerjevih zakonov. Najbrž se mu je zdelo, da se je treba
zanje meniti prav toliko kot za njegove sanjarije o pravilnih poliedrih in o glasbi sfer
(da ne omenimo horoskopov - saj je tu pa tam tudi Galilei
znal sestaviti kakega). V resnici je bilo dopisovanja v letu 1610 konec, in to nemara kaže,
kdaj se je nehala njuna medsebojna naklonjenost.
Ko pa je Galilei sestavljal teleskope in jih razpošiljal, kamor se mu je zdelo, da jih bodo
najbolje uporabili, je eden našel pot tudi do Keplerja [opomba: vendar ne direktno, ampak z
veliko zamudo preko posrednikov, Galile se namreč na Keplerjevo prošnjo ni odzval in mu ni
hotel osebno poslati teleskopa, zakaj?].
Z njim je Kepler opazoval Jupitrove lune - v katere ni hotel verjeti, dokler jih ni videl na
lastne oči - in jih po latinski besedi za mogočneževe prisklednike
nemudoma imenoval sateliti. Začel je raziskovati
kako se lomijo žarki v leči. Tako je mogel pojasniti, kako deluje teleskop (pa tudi oko).
Leta 1611 je izboljšal teleskop, tako da je uporabil izbokli leči namesto vbokle in izbokle,
kakor ju je imel Galilei, in v teoriji zasnoval sestavljen drobnogled, boljši od vseh, ki so
bili tedaj na voljo. Pokazal je tudi, da parabolično zrcalo zbira vzporedne žarke, in to je
bilo bistveno, da je mogel Newton [201] še v istem stoletju izdelati zrcalni teleskop.
Tako je Kepler vpeljal moderno optiko. Ni pa znal izpeljati splošnega matematičnega
razmerja, ki bi izražalo lom svetlobe. To je čakalo njegovega mlajšega sodobnika Snella
[159].
Leta 1612 je Keplerjev zaščitnik Rudolf II. umrl. Novi cesar Matija je obdržal Keplerja na
položaju dvornega astronoma, pri izplačevanju pa je bil večinama v zaostanku.
(Tudi Rudolf
II. ni bil najskrbnejši plačnik. Svetim rimskim cesarjem je po navadi
primanjkovalo gotovine.)
Leta 1620 so prijeli Keplerjevo mater, ki se je poskušala
v okultnih vedah, češ da je čarovnica,
in čeprav je niso mučili, ni za dolgo preživela izpustitve, ki jo je po dolgem
prizadevanju izbojeval sin Johannes.
Ta leta je Kepler preživel ob dopolnjevanju nove tablice planetnih gibanj, ki so
temeljile na Tychovih izrednih opažanjih in njegovi teoriji o elipsastih orbitah. Pri računih
je uporabljal logaritme, ki jih je tedaj odkril Napier [140], in to je bilo prvič, da so
logaritmi rabili nečemu pomembnemu. Navzlic družinskim in denarnim težavam, ki so bile
posledice tega, da
je imel trinajst otrok, in kljub nepretrgani vojni in verskim nemirom je leta 1627,
objavil tablice, v čast starega zavetnika
imenovane Rudolfove (rudolfinske), in jih posvetil spominu Tycha. Zraven so bile tudi
logaritemske tablice in Tychova zvezdna karta, ki jo je Kepler še dopolnil.
Keplerjeva zadnja usluga astronomiji je bila, ko je izračunal čas prehodov notranjih
planetov, Merkurja in Venere, prek sončne oble. Teh prehodov niso nikoli opazili, ampak
po Keplerjevih računih so se zanesljivo dogajali. Leta 1631 je takšen prehod Merkurja
opazoval Gassendi [160] v obdobju, ki ga je predvidel tedaj že mrtvi Kepler.
Kepler je napisal zgodbo "Somnium" o možu, ki je v sanjah odpotoval na Mesec.
Mesečevo površje je bilo tu prvič opisano kakršno je v resnici, tako da imamo lahko
"Sumnium" za prvo resnično znanstveno fantastiko in ne za navadno fantazijo. Objavili
so jo po Keplerjevi smrti.
Več kot sto let po Keplerjevi smrti je njegove rokopise naposled kupila ruska
cesarica Katarina II. in zdaj jih hranijo v zvezdarni Pulkovo v Sovjetski zvezi (danes v Rusiji).
VIR II
*** Koestler o Galileju in Keplerju -
zelo človeško (Mesečniki, Lunatiki)
VIR III
Fiziki 2 (strani 7-20) - Janez Strnad
"Johannes Kepler je opravil svoje življenjsko delo v duhovno in politično raztrganem in
razklanem odlomku nemške zgodovine," preberemo v življenjepisu. Reformaciji v
začetku 16. stoletja je proti koncu stoletja sledila protireformacija. Ne samo, da je vera
po tej poti krojila Keplerjevo
življenje, izdatno je nanj vplivala tudi neposredno. Kepler je bil vzgojen v
protestantskem duhu in je bil globoko veren. Izbral si je augsburško različico
protestantizma in pri njej vztrajal. Nasprotoval je skrajnemu stališču, ki so ga zastopali
na Wurtternberškem. Tako je zašel med tabora. Kot protestant je moral zapustiti
Gradec, Prago in Linz. Na drugi strani so ga wurttemberški protestanti izločili iz
skupnosti in mu prepovedali, da bi se udeleževal obhajila. Med drugim so mu zamerili,
da se je upiral njihovi togosti in jim zaradi nje napovedal nesrečo.
Tubingensko
univerzo je prosil, naj podpre njegovo prošnjo, da bi ga sprejeli nazaj v skupnost, a
prošnja je bila zavrnjena. Pisma kažejo, da je to Keplerja globoko prizadelo.
Katoliška
gospoda pa mu je prizanašala zaradi njegovega ugleda in zato, ker ni skrival svojega
nasprotovanja wurtternberškim protestantom. V astronomiji je sodeloval z jezuiti, ki so
imeli v protireformaciji veliko vlogo, a je odklonil vsa vabila, naj se spreobrne.
Ob vsem tem Kepler nikoli ni zašel v resne težave
zaradi svojih astronomskih naukov.
Linz, v katerega se je vrnil z Wurttemberškega, so oblegali kmetje, ki so se uprli
prisilnemu spreobračanju in denarnim bremenom. Ob tem je zgorela tiskarna z delom
tiskanega gradiva. Zato je Kepler leta 1626 ženo in tri otroke zopet pustil v
Regensburgu in odpotoval v Ulm, kjer so bile možnosti za tiskanje boljše. Ko je tam
dokončal tisk novih astronomskih tablic, ki so jih po umrlem cesarju imenovali
Rudolfove, se je po letu dni odpravil k družini v Regensburg. Toda kmalu jo je spet
zapustil in odpotoval dalje v Prago, kjer je tablice izročil cesarju. Zopet so mu ponudili
ugodno mesto, če bi se spreobrnil, a Kepler je ponudbo enako kot prejšnje odklonil.
K sebi ga je brez pogojev verske narave sprejel vojskovodja lige Albrecht von
Wallenstein. Leta 1628 se je Kepler z družino preselil v Zagan v Šleziji, ki jo je
upravljal Wallenstein. Kepler mu je izdelal horoskop že leta 1608, na začetku njegove
poveljniške poti. Zdaj ga je Wallenstein večkrat prosil, naj horoskop dopolni. Po
njegovem mnenju so se napovedi prvega večinoma uresničile in je po tedanji navadi pričakoval,
da mu bodo nove napovedi koristile na poti do oblasti. Kepler se je izmikal,
češ da se vojskovodja ne sme bolj opirati na zvezde kot na svojo vojsko.
Že prej je
drugače kot Brahe - naročnike vselej opozoril na nezanesljivost horoskopov. V tistem
času pa je izrazito nasprotoval zlorabi astrologije v boju za oblast in Wallensteinu ni
ustregel, čeprav mu je ta ponujal bogato plačilo.
Več na naslovu: ejemcc_fiz.html#kepler2
VIR IV
Keplerjeva genialna ideja
Še zanimivost o izboru druge žene
Kmalu po smrti prve žene (s katero se baje nista najbolj razumela),
je dve leti iskal drugo ženo. Seznanil se je kar z 11-imi kandidatkami.
Iskanja se je lotil matematično in se pri tem hkrati držal ustaljenih
postopkov. Ta metoda je danes poznana kot problem poroke ali
tudi izbora najboljše tajnice in se med drugim predava pri
študiju moderne statistike in teorije odločanja.
42-letni Kepler se je na koncu poročil
s 24-letno Susanno Reuttinger - trije otroci (od šestih) iz tega zakona
so preživeli - odrasli.
Keplerjeva domneva
Keplerjeva domneva govori o najgostejšem
zlaganju krogel v trirazsežnem prostoru.
Po njej imata kubično ploskovno centrirano in šestkotniško
gosto pakiranje kot razporeditvi enako velikih krogel
v prostoru največjo srednjo gostoto. Gostota takšnih razporeditev
je malo več kot 74 %.
Domnevo je leta 1611 podal Johannes Kepler v delu O šestoglati snežinki
(Strena sue de nive sexangula). Kepler je začel raziskovati razporeditve
krogel med svojim dopisovanjem s Thomasom Harriotom leta 1606. Harriot je
bil prijatelj Walterja Raleigha, ki je postavil problem Harriotu o
najboljši razporeditvi topovskih krogel na ladijskih krovih. Harriot
je objavil delo o različnih vzorcih pakiranja leta 1591 in bil eden
od pionirjev teorije o atomih.
Domneva je (baje) dokazana komaj leta 2015.
Več na spodnji strani.
https://en.wikipedia.org/wiki/Kepler_conjecture
NAŠ KOMENTAR - Kepler je bil vsaj 200 let pred časom, zakaj?
Kepler prišel do osnovnih zakonitosti nebesne mehanike in je s tem naredil odločilen korak do gravitacijskega zakona. Če smo odkriti, ga je že zapisal, a v posebni obliki. Pojem sile je bil takrat še zelo v povojih, sploh če vemo, da je Huygens »komaj« leta 1659 izpeljal izjemno pomemben izraz za centripetalno silo pri kroženju:
Centripetalna sila pri enakomernem kroženju:
Fc = m*v2/r =
= mω2r = mr4π2/to2,
'to' je obhodni čas telesa z maso m
na polmeru r od središča kroženja. Ta Huygensova enačba se izpelje v srednji šoli.
Huygensova formulacija centripetalne sile je seveda tudi skladna s poznejšo Newtonovo
definicijo sile (2. zakon) in je pomenila izjemno pomemben korak pri študiju
orbit v astronomiji. Je hkrati omogočila prehod iz tretjega Keplerjevega zakona
(o gibanju planetov), na »inverzni kvadratni« zakon gravitacije
(Fg ∝ 1/r2).
Taka odvisnost seveda zmeraj povzroči gibanje po stožnicah (krog, elipsa, parabola,
hiperbola) - o tem pripoveduje prvi Keplerjev zakon.
Preko kroženja planeta (poenostavitev) je pot do gravitacijskega zakona dokaj enostavna.
Po Keplerju velja, tretji zakon, da je:
- tako dobimo izraz, iz katerega izhaja,
da je gravitacijska sila sorazmerna z obratno vrednostjo razdalje na kvadrat, sledi
končni zapis:
Fg = mr4π2/to2 ∝ mr/r3.
Iz zadnjega zapisa torej sledi, da je:
Fg ∝ m/r2.
Zadnji izraz predstavlja enega najpomembnejših opisov narave
(odvisnot gravitacijske sile od razdalje), kar smo tudi
iskali!!! Pot do končnega izraza
Fg = GMm/r2 si oglejte
v članku -
Od Keplerja do Newtona
Še komentar zadnjega drznega sklepa!
Tukaj smo malo pogoljufali - saj je razdalja planeta do težišča, centra
kroženja, nekoliko manjša od razdalje (r) planet - Sonce.
A razlika je za planet zelo majhna
in to je bila tudi neke vrste zgodovinska srečna okoliščine, saj je na koncu
pripeljala do pravilnega sklepanja glede sile teže.
Drugi
Keplerjev zakon se glasi -
zveznica med Soncem in planetom opiše v enakih časovnih intervalih enake ploščine.
Ohranja se torej ploščinska hitrost (zadaj je ohranitev vrtilne količine).
Ohranitev vrtilne količine velja recimo za nek sistem, na katerega je navor
zunanjih sil enak nič (pri sistemu planet, Sonce to dokaj dobro velja in
se zato vrtilna količina planeta, sistema, ohranja).
Za točkasto telo, ki kroži z obodno hitrostjo v na polmeru r, je vrtilna količina kar
L = mvr.
Od tod izhaja ohranitev ploščinske hitrosti - če ploščino definiramo za
zelo kratek lok (Δφ*r)
na polmeru r
kot ΔS =Δφ*r*r/2 = Δlok*r/2 (približno ploščina trikotnika).
Od tod sledi preprost dokaz, recimo da kar pogledamo
vrtilni količini planeta v afeliju (odsončju) in periheliju (prisončju),
za hitrost pa velja izraz v = Δlok/Δt = rΔφ/Δt:
mv1r1 = mv2r2
mr1Δφ1r1/Δt
=
mr2Δφ2r2/Δt
Δlok1r1
=
Δlok2r2 ( maso in čas Δt smo okrajšali )
Končni dokaz je torej v enakosti ploščin:
ΔS1 = ΔS2
A izpeljava velja splošno za vse točke orbite.
Ko je planet v prisončju (periheliju - najbližje Soncu) potuje najhitreje (v istem času
opiše daljši lok) in
je zato ploščinska hitrost enaka kot v afeliju, kjer
planet posledično potuje počasneje (v istem času
opiše krajši lok), saj je najdlje od Sonca.
Iz povedanega sledi enakost: v1r1 = v2r2,
kar Kepler dokaže (v svojem drugem zakonu),
iz geometrije meritev, kot ohranitev ploščinskih hitrosti
planeta - IZJEMNO!
Kepler je tako zapisal tudi zakon o ohranitvi vrtilne količine, čeprav
je ta pojem bil vpeljan in je zaživel komaj v 18. in 19. stoletju.
Bernoulli je v pismu iz leta 1744 zapisal "moment rotacijskega gibanja" in morda je to
prvi koncept vrtilne količine, kot jo razumemo danes.
Louis Poinsot pa je leta 1803 dokončno vpeljal vrtilno količino kot vektor
pravokoten na ravnino rotacije in tudi pogoje za ohranitev vrtilne količine
(the "conservation of moments") - kot ta fenomen razumemo še danes.
Kepler je bil torej oče, ne samo nebesne mehanike, ampak tudi
mehanike nasploh. V njegovih zakonih se namreč skrivajo:
uporabna definicija
sile, gravitacijska sila, vrtilna količina, ohranitev vrtilne količine,
- in to so zakoni
podani v univerzalnih
konceptih, torej veljavni povsod - čeprav se Kepler mnogih posledic svojih geometrijskih
izpeljav še ni zavedal, ker koncepti moderne mehanike
(sila, energija, gibalna in vrtilna količina ...) takrat še niso bili razviti,
a jih je delno tudi sam slutil, soustvarjal
(govoril je o moči, ki prebiva v Soncu, o delovanju teles na
daljavo ...).
So pa njegove geometrijske izpeljave tako dovršene (skladne z moderno
fiziko), da so še danes temelj
opisa dogajanj v Osončju, tudi povsod drugod v vesolju. Z njimi načrtujemo
vesoljske polete, tirnice satelitov, računamo mrke, okultacije,
konjunkcije, iščemo eksoplanete,
tehtamo zvezde,
"tehtamo" tudi skrivnostno temno snov, so vtkani v kozmologijo ...
Bil je torej veliki mojster daleč pred svojim časom.
Podobno analogijo (Keplerjevo genialnost) lahko v "modernem" času najdemo v
Hendriku Antoonu Lorentzu, ki večino enačb, transformacij fizike
relativnosti, zapiše že veliko pred letom 1905,
preko Maxwellovih enačb, ko ohrani hitrost svetlobe konstantno za različne nepospešene opazovalne sisteme in seveda privzame, da povsod veljajo enaki fizikalni zakoni - kovarijantnost.
SKLEP
Kepler je bil zelo dolgo nekoliko prezrt znanstvenik
(ni bil politično zanimiv - ker ni hotel postati
žrtev politike ..., šlo mu je za resnico) - a kot začetnik nebesne mehanike, sodi
med največje znanstvenike, genije človeškega rodu.
Po njem so poimenovane misije v vesolje (teleskop Kepler za odkrivanje
eksoplanetov, zvezda podobna Soncu Kepler-11 ima kar šest
planetov), krater na Luni, na Marsu,
asteroid, ...
Na njegovih temeljih še danes gradi večina teoretične in praktične astronavtike
(potovanja v vesolje, GPS) in tudi
teoretične astronomije, tudi opazovalnih metod ...
Kepler je nekaj mesecev leta 1600 preživel tudi v dvorcu Kastelišče,
Petanjci – Prekmurje, Slovenija (razlogi so tičali v hudih političnih nesoglasjih
glede ekonomske prevlade v družbi – seveda pod krinko take ali
drugačne zanemarljive razlike v veroizpovedi …).
Kako bi se Kepler znašel v našem "modernem" svetu,
bi bil zadovoljen z našim splošnim znanjem astronomije?
Povzel: ZV
Astronomski krožek spet deluje na terasi gimnazije,
- seveda pod znanimi pogoji (maska, distanca, testiranje ...)
VESELA NOVICA -
astronomski krožek spet deluje na terasi gimnazije (jesen 2021)
- seveda pod znanimi pogoji (maska, distanca, testiranje ...).
Počasi se torej vračamo v bolj sproščeno (že znano) življenje.
Komet Leonard
Prihaja
komet Leonard A1 C/2021. Odkrili so ga kot šibek madež januarja 2021,
ko je potoval mimo Marsa –
ki je odvrgel ledeno kroglo v notranji Sončev sistem.
Decembra bo potoval blizu Zemlje in Venere,
preden se v začetku januarja 2022 obrne okoli Sonca.
Čeprav je svetlost kometov zelo težko napovedati,
bo po nekaterih ocenah komet Leonard postal tako svetel, da bi mord
postal decembra viden s prostim očesom.
Komet Leonard na sliki je bil ujet pred dobrim tednom dni z zeleno obarvano komo
in podaljšanim prašnim repom.
Prikazana podoba je bila sestavljena iz 62 slik, posnetih s teleskopom
zmerne velikosti - en niz osvetlitev je sledil kometu,
drugi pa je sledil zvezdam v ozadju.
Posnetki so bili posneti s temnega območja nad gorovjem "Eastern Sierra",
blizu jezera June v Kaliforniji - ZDA.
Kmalu po tem, ko bo sredi decembra potoval blizu Zemlje,
se bo premaknil s severnega na južno nebo.
Recimo, da se nam bo predstavil v svoji najsvetlejši podobi!
Vir: http://astro.vanbuitenen.nl/comet/2021A1
Ocene svetlosti - magnitud kometa Leonarda A1 C/2021.
Pot kometa Leonard A1 C/2021 v dec. 2021. Na začetku decembra bo viden (če)
na sz v zgodnjih večernih urah - ozvezdje Volarja - ali bolje zjutraj okrog 5:30 h.
Komet Leonard A1 C/2021 (slika zgoraj) okrog 6. h zjutraj za več dni decembra 2021
in (slika spodaj) na
8. dec. 2021 - magnituda okrog 5.
Test obrambe pred asteroidi
Začela se je Nasina robotska odprava DART, ki bo poskusila preusmeriti
manjši asteroid s trkom.
Sonda DART je bila izstreljena v 7.21 po našem času na raketi Falcon 9
(izstrelišče Vandenberg, Kalifornija, ZDA). Prva stopnja rakete je rutinsko
pristala na robotski ladji (doslej je bila uporabljena trikrat), druga stopnja
pa je oddala tovor na pot, ki vodi proti dvojnemu asteroidu 65803 Didimos.
Sistem je sestavljen iz večjega, 780-metrskega Didimosa ,in okoli njega
krožečega, 140-metrskega Dimorfosa.
Vir slike: https://aerospaceamerica.aiaa.org/features/course-corrector/
DART se bo s hitrostjo 6,6 kilometra na sekundo (23.760 kilometrov na uro)
čelno zaletel v manjši Dimorfos. DART je velik 1,2x1,3x1,3 metra, ob trku bo
imel maso 550 kilogramov. Tarčo bo predvidoma upočasnil za kakšen milimeter
na sekundo. A koliko točno? Nekaj energije se bo sprostilo s toploto, nekaj
z odletelim drobirjem, nekaj s spremebo hitrosti Dimorfosa. Ker je milimetre
na sekundo z Zemlje težko meriti, bodo preverili, koliko se bo spremenila
tirnica Dimorfosa okoli Didimosa, kar bodo storili zemeljski teleskopi.
V času trka, predvidoma prihodnjega oktobra ali novembra, bodo od domačega
planeta oddaljeni 11 milijonov kilometrov.
Ta GIF animacija prikazuje pot DART-a okrog Sonca.
Roza = DART | Zelena = Didimos (dvojni asteroid - trk se bo zgodil v manjšo komponento
Dimorfos)
| Modra = Zemlja | Turkizna = še en asteroid 2001 CB21 | Zlata = še en asteroid 3361 Orfej.
Trk bo opazovala manjša italijanska sondica LICIACube, ki bo izpuščena iz
nedrja DART-a. Hera bo v sistem prispela šele leta 2027 in temeljito premerila mesto
trka, maso obeh asteroidov in tirnico Dimorfosa.
Tako bo človeštvo vedelo, ali lahko Zemljo pred asteroidi brani z zaletavanjem
vesoljskih plovil.
Udar asterioda je malo verjeten, a hudo uničujoč, če se zgodi. Po podatkih Nase
v naslednjih 100 letih najbrž Zemlje ne bo zadel noben večji od 140 metrov.
Ti podatki so najbrž pomanjkljivi, vedeli naj bi samo za 40 odstotkov tako velikih.
Potem so tu še kometi, ki se iz Oortovega oblaka pojavijo nenapovedano. Statistika
pravi, da bo Zemlja planetarno obrambo potrebovala, vprašanje je le čas - in
ali jo bomo takrat imeli.
Katastrofi smo se "za las" izognili poleti 2016. Takrat je Zemljo obletel
kot nogometno igrišče velik asteroid na razdalji 65.000 kilometrov, kar je
zgolj dvakratnik razdalje geostacionarnih satelitov (in Luna je desetkrat dlje).
Za mimolet prišleka smo izvedeli le kakšen dan prej (poglavje 3). Če bi bil
usmerjen proti Zemlji, ne bi mogli storiti nič razen približno izračunati,
kje bi udaril, in hiteti z evakuacijo.
Velika "razpoka" na Soncu - 21. 11. 2021
November ni ravno radodaren s sončnimi dnevi, a letošnji nam občasno
le odpre zastor oblakov in nam tako nekoliko sramežljivo
razkrije ali nadvse ljubo Sonce ali prijateljice zvezdice na
nočnem nebu.
21. nov. 2021 nam je tako v H-alfa svetlobi razkril
dokaj impresivne protubernce in filamente na Soncu. Izjemen filament (izgleda kot
dolga "razpoka") se lepo opazi na preprosti levi slikici (v okvirčku).
Njegova dolžina je nekje vsaj 1/3 polmera Sonca. Leva slika je posneta kar skozi okular
teleskopa Lunt (35 mm), desna (pravilno obrnjena) pa je slika SDO (Solar Dynamics Observatory).
Na robu sence,
Lunin mrkom 18./19. nov. 2021
Na robu sence
Avtorstvo slike &
avtorske pravice:
Jean-Francois Gout
Pojasnilo:
Zemljina temna
osrednja senca ali umbra v obliki stožca, ki se zoži v vesolje, ima krožen prerez.
Je pa na razdalji Lunine orbite širša od Lune.
Toda med luninim mrkom
18./19. novembra je del Lune ostal tik izven sence.
Zaporedne slike na tem sestavljenem posnetku iz 5 slik
skoraj popolnega Luninega mrka, so bile narejene tekom približno 1,5 ure.
Serija je poravnana tako, da sledi delu
krožnega loka prečnega prereza z osrednjo sliko pri največjem mrku.
Prikazuje svetel, tanek del Luninega diska, ki še vedno sega čez ukrivljen rob sence.
Seveda tudi znotraj sence Lunina površina ni povsem temna, ker odbija rdečkaste odtenke filtrirane sončne svetlobe, ki jo
v senco razprši zemeljska atmosfera.
Vir: APOD
SN rekviem: supernova, videna trikrat do zdaj
SN rekviem: supernova, videna trikrat do zdaj
Avtorstvo slike:
NASA,
ESA,
Hubble;
podatki: S. A. Rodney (U. South Carolina)
et al.;
obdelava slik:
J. DePasquale
(STScI)
Pojasnilo:
To isto supernovo smo videli trikrat - kdaj jo bomo videli četrtič?
Ko oddaljena zvezda eksplodira kot
supernova, imamo srečo, če jo vidimo vsaj enkrat.
V primeru AT 2016jka ("SN rekviem"),
se je eksplodirajoča zvezda slučajno nahajala za središčem
jate galaksij (v tem primeru MACS J0138) in primerjava slik
vesoljskega teleskopa Hubble pokaže, da smo jo videli trikrat.
Te tri slike supernove so označene v krogih blizu spodnjega roba leve slike, posnete leta 2016.
Na desnem posnetku, narejenem leta 2019, so krogi prazni, ker so vse tri slike ene supernove zbledele.
Vendar računalniško modeliranje učinka leče jate kaže,
da bi se morala na koncu v zgornjem krogu na desni sliki pojaviti četrta slika iste
supernove.
Toda kdaj?
Najboljši modeli predvidevajo, da se bo to zgodilo leta
2037, vendar je ta datum negotov za približno dve leti zaradi nejasnosti v porazdelitvi mase
jate in zgodovine svetlosti zvezdne eksplozije.
Z izpopolnjenimi
napovedmi in pozornim spremljanjem bodo
Zemljani, živeči čez 16 let,
morda lahko ujeli to četrto sliko – in morda naenkrat izvedeli več o jatah galaksij in supernovah.
Vir: apod
Supernova rekviem (AT 2016jka - oddaljena okrog 10 milijarde sv. let), vidna 2016 v treh preslikavah gravitacijskega
lečenja jate galaksij MACS J0138 (4 milijarde sv. let daleč) - četrtič bi naj bila vidna
okrog leta 2037 (daljša pot). Čakamo!!!
To odkritje je tretji primer večkrat preslikane supernove,
za katero lahko ocenimo zamudo v času prihoda naslednje vidnosti.
Je najbolj oddaljena od treh, predvidena zamuda pa je
izjemno dolga (od 2016 do okrog 2037).
Če bo napoved uspela, bo to še ena velika potrditev
verodostojnosti izračunov splošne teorije relativnosti
in kar je najvažnejše - nova ocena, spoznanje,
kako hitro se v resnici vesolje širi.
Forest Gump Point v Utahu, ZDA - in center Galaksije
Pot do galaktičnega centra
Avtorstvo slike & avtorske pravice:
Michael Abramyan
Pojasnilo:
Ali poteka cesta do središča naše galaksije skozi
Monument Valley?
Ni nujno, če pa je tvoja cesta - slikaj.
V tem primeru je cesta
US Route 163 in ikonični osamelci v
rezervatu
ljudstva Navajo se nahajajo na obzorju.
Pas Rimske ceste v naši Galaksiji se vleče čez nebo in zdi se, da je
nadaljevanje ceste, ki je na
Zemlji.
Vlakna prahu zatemnjujejo
Rimsko cesto v kontrastu z milijardami zvezd in nekaj barvitimi sijočimi oblaki plina, vključno z meglicama
Laguna in
Trifid.
Prikazana slika je sestavljenka posnetkov, narejenih z isto kamero in iste lokacije
-- Forest Gump Point v
Utahu,
ZDA.
Ospredje je bilo posneto takoj po sončnem zahodu v začetku septembra med
modro uro, ozadje pa je mozaik štirih ekspozicij, narejenih nekaj ur kasneje.
vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap211025.html
Noč čarovnic in meglica Duhova glava
Noč čarovnic in meglica Duhova glava
Avtorstvo slike &
avtorske pravice:
Mohammad Heydari-Malayeri
(Observatoire de Paris) et al.,
ESA,
NASA
Pojasnilo:
Izvor noči čarovnic je starodaven in astronomski.
Od petega stoletja pred našim štetjem se noč čarovnic praznuje kot
dan med četrtletji oziroma dan
na pol poti med enakonočjem (enako dolg dan / enako dolga noč) in
solsticijem (najkrajši dan / najdaljša noč na severni polobli).
Kljub temu, da praznujemo noč čarovnic naslednji teden pa dan med četrtletji po sodobnem koledarju nastopi šele
teden kasneje.
Naslednji dan med četrtletji se imenuje Svižčev dan.
Moderno praznovanje noči čarovnic ohranja zgodovinske korenine v oblačenju, da bi tako
prestrašilo duhove mrtvih.
Morda je primeren poklon temu starodavnemu prazniku ta pogled na meglico Duhova glava,
ki je bila posneta s Hubblovim vesoljskim teleskopom.
Podobno kot ikona izmišljenega duha
je NGC 2080 pravzaprav območje nastajanja zvezd v
Velikem Magellanovem oblaku,
satelitski galaksiji naše lastne galaksije Rimska cesta.
Meglica Duhova glava (NGC 2080) meri približno 50 svetlobnih let
in je prikazana v mogočnih barvah.
vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap211024.html
Opomba
Noč čarovnic nima samo romantičnega pridiha - indici kažejo,
da so naši poganski predniki v tem času usmrtili tudi odvečne suženjske
delavce (od tod lobanje in ogenj), ki so jim pomagali pri spravilu hrane - ozimnice.
Baje so primarno darovali otroke (neke vrste selekcija ...) -
a tudi odvečne sužnje in člane klanov, ki so jim bili odveč ...
Ker hrane ni bilo na pretek - so se tako še znebili dodatnih lačnih ust,
ki pa so to hrano v veliki večini primerov tudi pridelale.
Naslednjo pomlad pa so spet šli na lov za sužnji ...
S to nehumano prakso je prekinila komaj RK cerkev v srednjem veku.
A ti običaji so simbolično preživeli do naših dni (se spomnim iz otroštva ...
in v resnici ne gre za uvoz iz ZDA).
Poganska darovanja ljudi so v odmaknjenih krajih v resnici živela še tja do 12.
stoletja ...,
na novo so jih obudili Vikingi ...
Sicer pa je človek v sebi še zmeraj ohranil
jamskega človeka - tudi njegovo krutost - ki pride na dan ali
preko vojn, revolucij, montiranih političnih procesov
ali medijskih linčev, tudi uličnih razbijanj, napadov ...
ekstremnih navijaških skupin ...
Moderna družba skuša to krutost preusmeriti na množične športne prireditve
ali medijske linče ..., tudi to smo ljudje. Mnogi težko živijo
brez žrtve, to se v otroštvu kdaj odraža v šolskih razredih
v izjemni krutosti do manj močnih sošolcev, sošolk - ki se jih izloča,
pretepa, krade, zasmehuje ..., nekateri učitelji to pokomentirajo v stilu,
da je to pač šola življenja. Bolj humani učitelji pa v resnici nimajo več orodja,
kako to preprečiti. V službah pa smo to lastnost linča sodelavca sedaj
zakrili z besedo (tujko) mobing. To lastnost seveda kažejo tudi opice
(izločijo kakega mladiča iz tropa), tudi ostale živali,
ko recimo mladiči v gnezdih izločijo sestro, brata ...
Pol filmske industrije živi od tega čustva in primerov ..., tudi veliko ostalih
umetniških zvrsti, pravljic ("grdi raček") ... Evgenika pa je to
"znanstveno" obdelala - a se ni ravno obneslo ...
Vsekakor pa smo današnji ljudje potomci evgenike naših prednikov ..., a tudi humanosti ...
Kaj je prevladalo?
Opazovanja na Šentvidu,
4. okt. 2021
Tudi v ponedeljek 4. okt. 2021 smo se zbrali na terasi Gimnazije Šentvid (7 ljubiteljev
astronomije: Dejan, Martin, Ida, Andrej, Oskar, Zorko, Klemen)
in si ogledali oba največja plinska potepuha v Kozorogu - v
zelo mirnem ozračju sta bila
Jupiter in Saturn prečudovita, kot pred 30 leti, več spodaj.
Dve senci lun na površini Jupitra sta skupaj s planetom dajali podobo
nebesnega smejkota :)
Dve senci lun na površini Jupitra sta skupaj s planetom dajali podobo
nebesnega smejkota :) - 4. okt. 2021.
Čez ploskvico Jupitra
je potovala tudi luna Amalteja (starogrško Amálteia).
Spada v skupino notranjih Jupitrovih satelitov in
je tretji po vrsti od planeta in peti po vrsti po odkritju.
Označujejo jo tudi kot Jupiter V. (žal je naša cika preskromna
za detekcijo Amalteje, ki je svetila s magnitudo 15, rabili bi 4 cike -
teleskop premera okrog 24 palcev - 61 cm, saj velja m = 2 + 5*log(10)(D) ).
"Skoraj bi torej videli 5 Jupitrovih lun."
Zajeli smo 7 posnetkov prehoda senc čez Jupiter, ki smo jih obdelali z domačo programsko opremo (QArv, Arif, Lycklig in Kinky) in združili v posamezne slike. Po naši stari navadi smo jih nato zložili še v animacijo gibanja.
S programom Stellarium smo ugotovili, da je luna na animaciji desno spodaj Ganimed, ki meče levo izmed senc na Jupitru. Desna senca pripada luni Kalisto, ki na sliki ni vidna.
oprema: montaža Skywatcher EQ6 (na novem stebričku!), teleskop Newton Skywatcher 20 cm f/5, 5x Barlowa leča, črnobela kamera Basler acA1300-20gm
prisotni: vsi
lokacija: Observatorij Šentvid
Vir:
https://www.ad-vega.si/novice/2021-10-11-jupiter/
Mineva Saturnovo leto (30 naših let) ter Jupitrovi dve leti in pol,
od kar opazujem ta dva čudovita potepuha - od 1990
V letih 1990, 1991 in 1992 sem slučajno začel
opazovati nebo s staro cevjo Newton AT140 (našel sem jo osamljeno na hodniku) -
montirana je
bila na stari Kunaverjevi polarni nemški montaži (Gimnazija Šentvid - Lj.).
Jupitra sem ujel kar skozi okno fizikalne učilnice - in nisem vedel,
kaj opazujem - kaj bom videl (povečava okrog 60x). Zagledam krogec in zraven pikice - a je to
znameniti Jupiter z Galilejevimi, Mariusovimi lunami (Io, Evropa, Ganimed, Kalisto) - takrat še ni bilo interneta in
ne Spike ... Kaj sedaj - preko Proteusa sem spoznal, kaj opazujem in kje ležita Jupiter in Saturn.
Letos sta oba velikana v Kozorogu, pred 30 oz. 31 leti je bil v Kozorogu Saturn, Jupiter pa
v Raku, oz. v Levu. Ko sem zagledal Saturnove prstane - sem presenečen
sam sebi vzkliknil zgolj dolg VAUU ..., torej se da ...
Najprej sem seveda teleskop uporabil v dnevni svetlobi, ogledal sem si nekaj
izolatorjev na električnih drogovih, itn (zelo pomembno je,
da se na teleskop navadimo v dnevni svetlobi).
Kmalu je prišla na vrsto tudi
stara dobra Luna, ki vsakega očara s svojimi "morji", kraterji, gorami, razpokami,
jasnostjo, takoj sem dojel, zakaj nam polna Luna pokaže tako malo podrobnosti in
zakaj nam polna Luna skrije večino lepot zvezdnega neba ... Kmalu so prišle na vrsto
dvojne zvezde, planeti, galaksije, meglice, kopice ...
Jupiter in Saturn v Kozorogu - jesen 2021. Po navideznem srečanju (veliki konjunkciji
21. dec. 2020) - potepuh Jupiter spet prehiteva in hkrati lovi Saturna.
Prvič sem ju
opazoval (po "naključju" - našel zapuščeno napravo, teleskop) pred dobrimi 30 leti,
ko je Saturn bil
v Kozorogu in letos spet (Saturn rabi
torej okrog 30 let - natančneje 29,4571 let -
da naredi pot okrog Sonca, bolje - okrog skupnega težišča Sonce - Saturn).
Tako so tudi naši predniki ugotovili obhodne čase planetov - preko kontinuiranih
opazovanj in merjenj lege na nebu.
Do tedaj so mi v ušesih odzvanjale besede "ekspertov", ki so me skoraj
prepričali, da so astronomska opazovanja mogoča le
visoko v hribih, kjer kraljuje temno nebo ... V glavnem so imeli seveda prav,
a zagotovo se astronomija lahko začne tudi v mestnem okolju ...
Na opazovanja sem povabil kolege (tisti - ki so beležili
kaj delam - pa so se seveda povabili kar sami ...). Za vse je bilo
opazovanje nočnega zvezdnega neba,
planetov, nekaj čisto novega. Če je kak razred končal popoldansko izmeno s fiziko, sem
ga povabil na teraso gimnazije (poleg krožkarjev - s krožkom sem začel leta 1990/91), kjer
smo si tako skupaj ogledali lepote vesolja (tudi za veliko večino dijakov je bilo
to prvo srečanje s praktično astronomijo).
Ker z opazovalno astronomijo nisem imel kaj veliko izkušenj
(med izobraževanjem se je to področje izrazito
zanemarjalo),
sem si kupil Kunaverjevo vrtljivo zvezdno karto
in kratka spremna navodila (zelo razumljiva brošura in karta).
Vse skupaj je stalo, v današnji valuti, zgolj okrog enega EURA in
v učilih na Trubarjevi so jih imeli še veliko na zalogi (astronomskega gradiva
praktično ni noben kupoval - razen redki mentorji krožkov in nekateri
člani takrat edinega društva ADJ).
Še zanimivost - noben od kolegov, kolegic
ni kaj veliko vedel, kaj je kdaj na nebu in kje ... (razumljivo, saj
smo vsi obiskovali isto šolo, kjer bi organizirano
druženje pod zvezdnim nebom lahko bilo hitro napačno
razumljeno ...).
A le izjemno radoveden sodelavec in (zanimivo)
prišlek Ralph Prausmüller
(prišel je iz severne
sosede in sem ga enkrat povabil na teraso opazovat, nato še večkrat),
je poznal praktično vse osnove opazovalne astronomije in se je znašel na nebu kot doma
(nato mi je pokazal še svoj mini refraktorček 80 mm - v Avstriji
si te majhne teleskopke dobil praktično
v vsakem malo večjem trgovskem centru - v takratni Sloveniji pa zelo težko ...).
Edino nekaj učencev je solidno poznalo nočno zvezdno nebo (to so bili člani astronomskega
krožka, ki ga je do pomladi 1990 vodil zunanji mentor Aram Karalič,
član takrat edinega astronomskega društva
ADJ). Šentvid je imel bogato astronomsko tradicijo, to sem spoznaval počasi (dolgo
je na šoli deloval znameniti prof. Pavel Kunaver, nato pa so se izmenjevali mnogi mentorji,
na terasi šole sta samevala celo dva zapuščena polovična
observatorija z nekaj neuporabnega železa in
netopirjem). Tudi na pol razstavljen teleskop sem našel slučajno v zakotnem šolskem hodniku
(pozneje so mi učenci krožkarji povedali, da je bilo najhuje,
da so morali teleskop, težko stojalo,
prenašati iz hodnika po stopicah na teraso šole - sam sem takoj kar pred vrata terase
postavil omaro in vanj teleskop - s to inovacijo je bilo veliko manj naporno postaviti teleskop
na teraso, tudi hitreje). No, 1994 smo Kunaverjev observatorij "dokončali" in vse se je začelo
na novo ..., generacija takratnih krožkarjev je prebila ogromno ur na šoli
(tudi med vikendi), da smo observatorij dokončno opremili in smo lahko
začeli tudi opazovati, fotografirati, nobenega prenašanja opreme več ...
Tudi naslednje generacije so se zelo trudile. A kot vedno v življenju, so časi razcveta
in časi suše ...
Člani krožka in mentorji so na strani:
* Statistika Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid-Ljubljana
- od leta 1990 naprej.
* Podobe iz terase ...
* Različna zelo zanimiva pričevanja iz zg. krožka ... !!!!
*
Šentviška šola astronomije / Astronomija na Gimnaziji Šentvid – Ljubljana
(strani 540 - 543, Spika 12 [2014])
In minilo je izjemno Saturnovo leto, še prej dve Jupitrovi, ki sta nas obogatili
s čudovitimi presenečenji (no - pa tudi kaki nečedni dogodki so se nam zgodili).
Naštejmo jih nekaj - mešano lokalno in globalno in ne kronološko.
Začela je izhajati slovenska astronomska revija, Bojanova Spika,
internet se je naselil v vse naše pore, Jupiter in Saturn 2x doživita konjunkcijo
(2000 in 2020),
veliko mladih je spoznalo čare nočnega neba pri krožku in v društvu, na astronomskih
srečanjih
(izdelamo veliko zanimivih raziskovalnih nalog, 2x radijska astronomija ...),
doživeli smo prehoda Venere čez Sonce, tudi Merkurja,
zgodilo se je leto astronomije 2009, Slovenci dobimo tekmovanja iz astronomije,
praktično vse šole tudi
svoj teleskop,
dogradili smo Kunaverjev observatorij 1994 (1993 kupili 'goto' teleskop MEADE LX200,
10'', f/10, pozneje med MLA2009 še Newton 8'', f/5 na EQ5 montaži, leta 1999 smo
kupili CCD kamero ST7, pozneje spletne kamere za prenos prehoda Venere 2004,
mrka 2006 iz Turčije ... -
pri obnovi observatorija nam je stalo ob strani vodstvo gimnazije in
zlata duša - izjemna računovodkinja gospa Marta Medved; teleskop pa nam je leta 1993 v ZDA
kupila Nina Justin - študirala je v Denverju, nakazali smo ji denar in ...),
na Šentvidu se odvijajo U3 srečanja, začeli leta 1995 (druga skupina 10 let
na Poljanski, od 2011
- povsod se druži pestra paleta slušateljev, tam do starosti 90 let), izvedemo
veliko ekskurzij (tudi 2x z U3 v Royal Society - London - Greenwich, Praga,
Dunaj, München, Salzburg, ZDA - Sončev mrk 2017, Turčija - Sončev mrk 2006,
Madžarska in Avstrija - Sončev mrk 1999, Celovec, Kočuha, Sveče, Padova, obiskali smo Frankfut
(tamkajšnjo zvezdarno, kjer aktivno delujejo naši zdomci, bivši krožkar ...),
NE Krško, Bogenšperk, Vitanje, Golovec, Krim, Mengeš, Zagorica, Kostanjevica nad NG,
Velike Lašče - Mala Slevica,
ogled rimskega zapornega zidu (Claustra), Orionova pot - po dolini Gračnice, Žiče,
Turjak - Rašica, Velike Lašče - Mala Slevica, Svetinje - Jeruzalem, Šmohor nad Laškim,
...) ...
Po dvajsetih letih obveznosti (tudi zvečer 3x na teden - v družini je kdaj škripalo)
sem izpregel, na U3 pa 5 let pozneje
in sedaj odlično naprej peljeta astronomijo Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic,
starejši člani pa
pomagamo (smo kot realna družina, včasih se torej tudi soočimo z različnimi mnenji in ...).
Obiskali so nas v našem observatoriju:
astronavtka Sunita Williams (2014), tudi astronavt
Randy “Komrade” Bresnik (2019),
leto za tem (2020 tik pred korono)
njegova žena Rebecca M. Bresnik (v astronomski "kapeli" - rotundi -
hranimo njihove dragocene podpise), leta 2009 Dušan Petrač in še mnogi kolegi (prof.
Tomaž Z., Ivan Š., Andreja G., Marijan P., Boris K., Dušica K. ...,
tudi bivša dijaka Ludvik J. in Mirko P. 2014, ... )
...
Šentviški astronomi že leta 1995 naredim-o spletno stran, je ena najstarejših ...,
od 2009 gostimo državna tekmovanja
iz astronomije ...
Let 1996 smo se vključili v projekt Astronomy On-Line - AOL
(The world's biggest astronomy event on the World-Wide-Web.
Projekt so organizirale
institucije evropske skupnosti, kjer je glavno breme nosilo združenje
z imenom The European Association for Astronomy Education.
V projekt AOL je bilo sprejetih okrog 5000 udeležencev,
720 skupin iz 39 držav z vseh celin.
Šentvidu in Sloveniji je preko FMF (Oddelek za astronomijo - Lj.)
uspelo vključiti v projekt
opazovanj tudi naš predlog z naslovom Search for an optical counterpart
of a recent gamma ray burst
(Iskanje optičnega dvojnika nedavno odkritega izbruha gama žarkov),
pod oznako p37.
Veselje je bilo toliko večje, ker je bilo sprejetih zgolj 39 predlogov.)
AOL je bil zahteven tudi zaradi skromne dostopnosti interneta
v Sloveniji in še huje je bilo kje drugje po svetu. Slovenija je prijavila 6 skupin,
velesila Rusija pa zgolj tri (no Rusija je kmalu, zaradi političnih razlogov,
postala spletno prisotna na vseh forumih ...).
2001 ustanovimo še Astronomsko društvo Vega - Ljubljana (letos mineva 20 let -
se trudimo, aktivni smo v okviru časa -
zrcala lastnega teleskopa pa nam še ni uspelo do konca zbrusiti, prej je uspela izgradnja
radijskega teleskopa).
Kosi razpadlega kometa Komet Shoemaker-Levy 9 so med 16. in 22.
julijem 1994 padli na Jupitrovo južno poloblo s hitrostjo okrog 60 km/s.
Posledice trka so se na Jupitru poznale še več mesecev - bile so bolj vidne kot
velika rdeča pega.
Amaterska astronomska oprema se je po letu 2000 in posebej pa
po letu 2009 zelo pocenila in njena kvaliteta se izjemno izboljšala.
Zrcala Newtonov so postala izjemno kvalitetna, 30 cm Dobsoni so se že dobili za
600 EUR, na trg so prišli širokokotni okularji 80 ali celo 100 ° in več.
Tudi Dobsoni premerov 40 cm in več, so naenkrat postali dosegljivi za slehernika
(pod 2000 EUR). Ponudba kvalitetnih filtrov (OIII, UHC ...) se je povečala.
Daljnogledi premerov 70 mm so se pocenili na 60 EUR, 80 mm premera pa na okrog 100 EUR -
njihova posebna lastnost pa so velika efektivna polja, recimo daljnogled
15x70 ima lahko
kar 4,4 ° efektivnega polja.
Namizni Dobsoni do 150 mm so pocenili na 200 EUR, teleskopi refraktorji 80 mm pa na
dobrih 100 EUR.
No - korona je cene precej zvišala. Po letu 2000 so trg preplavili odlični H-alfa
teleskopi - to je za radovednega posameznika izjemna pridobitev, saj se nam Sonce
razkrije v vsej svoji dinamiki, živosti (bili smo
presenečeni, šokirani nad zmogljivostjo interferenčnih filtrov).
Tudi digitalni aparati in računalniki so se pocenili,
tako da se je amaterska astronomska fotografija izjemno približala
profesionalni.
Obiščejo nas veličastni kometi Hyakutake (1996), Hale–Bopp (1997), Komet C/2020 F3 ( NEOWISE )
pa tudi komet Machholz 2004,
kometa Holmes-17P 2007 in
na južnem nebu izjemen McNaught (C/2006 P1),
komet 73P/Schwassmann-Wachmann 2006,
kometa McNaught (C/2009 R1) in Hartley 2010, komet Garradd 2011,
komet C/2002 C1 Ikeya-Zhang, komet Linear S4 leta 2000, ...
Na Kredarico smo leta 2016 ponesli teleskop 10'', f/5, Newton - Dobson ...
Okrog leta 2000 se je vpis na smer astronomija - FMF Ljubljana -
povečal od 5 do 10x, glede na naša študijska leta.
Zelo
pozitivno - nekateri so videli pozitiven vpliv na
povečano zanimanje za študij astronomije v dveh izjemnih kometih -
Hyakutake in Hale–Bopp - a tukaj je bila vrsta ostalih vzrokov,
nova odprta država, prej enemu društvu ADJ, se je pridružilo okrog
20 novih astronomskih društev - veliko vlogo pa je zagotovo odigrala revija Spika,
novi astronomski krožki, mladi učitelji, teleskopi in kamere so postali
dostopnejši; tukaj je pojav spleta - uspehi HST, NASAe in ostalih
odličnih svetovnih astronomskih institucij, observatorijev, univerz, raziskovalcev ...
ki so dobesedno prispeli
v naše domove.
Velik vliv na slovensko astronomijo
so imela in imajo tudi Spikina astronomska srečanja, javna opazovanja,
uspešni Messierjevi in M+M maratoni, tudi z uspešno (Gregor V.) šentviško udeležbo ...
Žal so nam nekateri prijatelji odšli na oni svet, zamenjava generacij seveda ne spi ...,
a življenja krog se nadaljuje.
V tem času se je svet precej spremenil, propad imperijev, vzpon novih svetovnih političnih
igralcev in skrajnežev,
pojavi se na videz nov pogled na človeka - kaj je družina ..., podnebje nam ne prizanaša,
vsi smo za ekologijo, a vsi trošimo čez mero sprejemljivega,
mediji so povsod prisotni in obveščevalne službe nam ne rabijo več montirati
prisluškovalnih in sledilnih naprav, saj si jih ljudje sami kupimo (financiramo)
preko mobilnih telefonov
... Mladi se družijo večinoma preko spleta
in mobilnih telefonov.
2020 svet iz tečajev vrže epidemija covid-19, skoraj vse se za hip ustavi ...
Ko smo leta 1991 (najbrž ali 1992) s krožkarji šli na Golovec
opazovat s takratnim refraktorjem (baje vojna reparacija Nemčije po
prvi svetovni vojni - dolg refraktor premera 20 cm), so mi dijaki zatrdili,
da tudi naš šentviški teleskop AT140 ne kaže kaj veliko manj kot golovški
lepotec ... (prvič smo bili pod kupolo, vau),
a danes je na golovcu avtomatiziran
"velikan" - reflektor premera 71 cm - zerodur (super,
a škoda, da si več ne moremo ogledati
starega golovškega refraktorja - a še kje obstaja?).
Golovec zadnje desetletje prireja tudi 4x na leto dneve odprtih vrat, opazovanja,
super ...
Po letu 2000 večji del sveta začne za navigacijo uporablja GPS (Einstein še
enkrat dokaže svojo moč ...), danes že
praktično vsak mobilni telefon uporablja GPS - no, kdaj so težave s samimi cestami in
GPS prioritetami
in mnogi zato še zmeraj uporabljajo karte, smeri neba (astronomijo) in pamet -
no blizu cilja pa se splača vklopiti GPS,
sploh v večjih mestih. Ameriški GPS ima danes seveda konkurenco
(ruski GLONASS, evropski Galileo, kitajski
SOMRASS ali BeiDou,
že od prej je tukaj LORAN-C - ki je zemeljski navigacijski sistem,
ki uporablja radijske oddajnike nizkih frekvenc ...).
Kozmologija je, preko supernov tipa Ia,
doživela skok na glavo, pospešeno širjenje vesolja (vpeljemo temno
energijo), Higgsov bozon
se zdi odkrit (in sedaj vemo, od kod masa -
lahko bi rekli, da se je narava malu ustavila, ko je del gibalne
energije pretvorila v maso in si je vzela čas tudi zase, najbrž tudi preko človeka),
gravitacijski valovi so odprli novo okno v svet (spet so nam
na pomoč priskočili strokovnjaki
za izgradnjo velikih zrcalnih interferometrov),
na veliko odkrivamo nove svetove (eksoplaneti letijo v tisoče, preko Keplerja
in zamračitvenih ali svetlobnih krivulj zvezd),
a življenja tam daleč še ne, veliki pok skušamo detektirati
preko polarizacije mikrovalov, uspemo s prvimi kvantnimi teleportacijami
(sinhrona sprememba kvantnega stanja oddaljenih kvantnih delcev, ki so bili prej
prepleteni) ...
Tudi na področju posebnih opazovanj neba (v tem primeru vremena) je Slovenija
bila prva v Evropi,
ki je leta 2008 odprla meteorološki arhiv (opazovanj in meritev)
na svetovni splet
(uspelo nam je na a-r-s-o po zelo zapleteni poti ..., v bistvu je Slovenija
najbrž še danes edina s tako odprto politiko do meteoroloških podatkov,
poleg ZDA in sinoptičnih
podatkov, ogimet in NASA - pub/data/gsod)
in v tujini pravijo, če smo Slovenci kje najboljši, smo na področju računalniške obdelave in
odpiranja meteorološkega arhiva na svetovni splet (trenutno od leta 1948 - tisti, ki vedo
za kaj se gre, so nam zelo hvaležni). Meteorologija in astronomija sta povezani
kot mama in otrok ...
Poudarimo še, da je Slovenija "izstrelila", bolje dobila leta 2020 svoja prva satelita ...
Recimo, da je dovolj naštevanja čudežnih sprememb v ("mojem" relativnem) Saturnovem letu ...
In kaj nam prinaša novo Saturnovo
leto (zgolj zame novo leto) in še prej zaključek tretjega ("mojega") Jupitrovega leta ...?
Najprej sanjajmo globalno - ali se bo zgodilo, da lahko v vesolje
potujemo tudi sleherniki (recimo, da bo to početje ekološko
sprejemljivo), lahko da odkrijemo na kakem eksoplanetu življenje (vsaj preproste
oblike), čakajo nas odgovori glede sestave temne snovi, temne energije, kaj novega o morebitnem
razpadu
nukleonov (protonov ...), morebiti detekcija velikega poka (recimo preko mikrovalov ozadja),
lahko, da že razvijemo teleportacijski internet,
kvantne računalnike za slehernika, da se nam posreči ukrotiti fuzijo (ITER, itn)
za pridobivanje bolj ekološke
energije, poleti na Mars, lahko da doživimo neugoden trk s kakim večjim asteroidom,
ali celo bolje, da tak trk preprečimo, preusmerimo, lahko da ustanovimo
naselje na Luni ... Še o humanističnih družbenih
spremembah.
Kaj, če se končno sistem, princip šolanja izboljša, trenutno je precej neučinkovit,
tudi časovno potraten ... A kaj, če se uresniči Orwell v totalnem nadzoru ljudi -
žal je tudi to mogoče (svet kot Živalska farma ima veliko privržencev ... sploh mladim
se zdi privlačna ...,
mnogi smo to farmo že doživeli in vizijo romana '1984' in z veseljem smo jo zapustili).
Če ostanemo pozitivni, recimo da nam bo genski inženiring odpravil večji del
zdravstvenih tveganj - vsaj mladim ... in da proizvodnja dobrin ter
potovanja po svetu ne bodo več zahtevala
uporabe fosilnih goriv ..., da se bomo znali odzvati na izzive
podnebja in vesolja - od koder še zmeraj dobivamo največ odgovorov.
Pojdimo še na lokalne želje -
skupaj s šolo sanjamo nov observatorij in zaresen planetarij, v slovenskih šolah
bo astronomija (ta prekrasna veda) morebiti postala redni šolski predmet (kot gospodinjstvo,
tehnični pouk, matematika, glasba, likovni pouk ...) ... in vse to lokalno
se bo zgodilo zaradi
starega osamljenega teleskopa, ki sem ga leta 1990 našel zaprašenega
(čakajočega na svetlobo
zvezdnega neba) v kotu temnega hodnika ...
Danes pride mladenič z mobilnim telefonom na opazovanje in ga obrne proti svetli piki
na nebu in pravi - to je Mars (jaz sem pa takrat šel pogledat v Proteus,
kaj sploh opazujem) ... Kako zelo se je torej svet spremenil v ("mojem") Saturnovem letu.
A astronomija še zmeraj kliče mlade in odrasle pod zvezdno nebo ...,
lepot in eksistencialnega pomena zvezdnega neba se ne da nadomestiti z elektroniko.
Vabljeni tudi Vi - videti je vedeti !!!
Šentviški teleskop AT140 na razstavi stare astronomske opreme
ob zaključku leta astronomije 2009 (na njem je plakat) - z njim se je 1990
spet vse začelo.
Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana (Ižanska cesta 12, 1000 Ljubljana) - prijazni gostitelji zaključka MLA2009 in razstave stare opreme, 14. jan. 2010.
Slika zgoraj levo. Teleskop Newton,
naprava ki smo jo slučajno našli (in prepoznali) razstavljeno na enem izmed šolskih hodnikov.
Slika desno (teleskop Newton AT140 kot projektor) -
projekcija začetka kolobarjastega mrka, posneto 10.maja 1994.
Od desne: dijaka Žiga Budja in Ščuka Tomaž.
Glje tudi zapis:
Šentviška šola astronomije
Astronomija na Gimnaziji Šentvid – Ljubljana
(strani 540 - 543, Spika 12 [2014])
Majhen, vendar prikupen observatorij iz lesa, 2m x 2m. Streha
se je odpirala s protiutežjo. Postavljen je bil leta 1978,
takrat je bil zelo aktiven dijak Andrej Mohar. Škoda, da se
observatorij v osemdesetih ni več vzdrževal, bil je zelo
kvalitetno zgrajen, toplotno izoliran itn. Bil je morebiti
nekoliko premajhen.
V observatoriju je bil 80 mm ruski teleskop - refraktor - za katerim se je izgubila
vsaka sled.
V tem času je krožek obiskovalo okoli 10 dijakov šole. Uporabljali so 2 teleskopa
refraktorja 10 cm in 8 cm (10 cm je bil še od pok. prof Kunaverja) - od Astronomskega
društva Javornik, pa so si občasno sposodili zrcalni, reflektorski, teleskop (Celestron 8).
Podatke sta podala Robert Fonda in Andrej Mohar.
Nadgradnja nedokončanega Kunaverjevega observatorija - terasa Gimnazije Šentvid Lj. - 1994.
Ves material se je tovoril na ramenih pridnih zidarjev,
krožkarjev, drugih učencev (kolektiv fizikov je pomagal) - tudi sam sem
na teraso po stopnicah znosil kar nekaj težkih vreč cementa, apna ...
Mizar je izdelal notranjo opremo, Martin električno napeljavo,
oče krožkarja Marka Giacomellija pa je izdelal del premične strehe observatorija,
ki jo odpiramo ročno. Še po skoraj 30-ih letih vse deluje kot novo - malo je puščala streha,
a so jo zakrpali Klemen, Jure in Andrej.
Ekipa iz 2005.
Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.
DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995!
Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone.
Nekaj zanimivosti
iz zgodovine strani!
|